SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU Doseganje cilja 10-odstotne čezmejne elektroenergetske povezanosti Priprava evropskega elektroenergetskega omrežja na leto 2020 /* COM/2015/082 final */
Čezmejne
povezave kot ključni elementi energetske unije
V zadnjih
desetletjih si Evropska unija intenzivno prizadeva za izgradnjo najbolj
integriranega, konkurenčnega in trajnostnega skupnega energetskega trga na
svetu. Integriranost
energetskih trgov EU že daje oprijemljive rezultate: veleprodajne cene
električne energije so se zmanjšale za tretjino[1];
odjemalci imajo večjo izbiro, saj si dobavitelji energije
prizadevajo zagotoviti nižje cene in boljše storitve; pravni okvir je
povečal konkurenco v sektorju. Kljub temu na
tem področju ostaja še veliko dela. Odvisnost od uvoza, zastarela
infrastruktura in pomanjkanje naložb, maloprodajni trg, ki ne deluje v celoti,
visoke cene energije za državljane in poslovne odjemalce, ki škodujejo
konkurenčnosti naših podjetij, potreba po prehodu na nizkoogljično
gospodarstvo zaradi boja proti podnebnim spremembam ter izzivi za naš vodilni
položaj v svetu na področju tehnologij – na podlagi naštetega je možno
skleniti le, da mora EU preseči razdrobljenost svojih nacionalnih
energetskih trgov. Evropska unija mora prevzeti drugačne načine
proizvodnje, prenosa in porabe energije. Evropska energetska politika se mora
spet obrniti v pravo smer – proti vzpostavitvi energetske unije. Iz teh razlogov
je Evropska komisija sprejela okvirno strategijo za trdno energetsko unijo s
podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost. To sporočilo o doseganju
10-odstotne čezmejne elektroenergetske povezanosti je konkreten korak v
tej smeri. Čezmejno
povezano evropsko energetsko omrežje je ključno za zanesljivo oskrbo z
energijo v Evropi, večjo konkurenco na notranjem trgu, ki se bo odrazila v
konkurenčnejših cenah, ter hitrejše razogljičenje in doseganje ciljev
podnebne politike, h katerim se je Evropska unija zavezala. Čezmejno
povezano omrežje bo pripomoglo tudi k izpolnitvi končnega cilja energetske
unije, tj. zagotoviti cenovno dostopno, zanesljivo in trajnostno
energijo ter rast in delovna mesta v vsej EU. Med
številnimi državami čezmejnih povezav še ni. Izgradnja teh čezmejnih
povezav bo zahtevala takojšnjo mobilizacijo vseh prizadevanj na vseh ravneh z
namenom izpolnitve skupnega cilja – v celoti delujočega in povezanega
notranjega energetskega trga. Energetska
infrastruktura je visoko na seznamu prednostnih nalog v okviru evropskega energetskega
programa. Evropski svet je oktobra 2014 pozval k „hitri izvedbi vseh ukrepov,
ki omogočajo izpolnitev cilja medomrežne povezanosti najmanj 10 %
inštaliranih zmogljivosti proizvodnje električne energije v vseh državah
članicah.“ To sporočilo[2]
je odziv na navedeni poziv in predstavlja strategijo za zagotavljanje popolne
integracije notranjega elektroenergetskega trga s pomočjo zadostne ravni
čezmejne povezanosti, kar bo predstavljalo tudi enega ključnih
elementov energetske unije.
Koristi
čezmejno povezanega energetskega sistema
Čezmejno
povezovanje izoliranih nacionalnih elektroenergetskih sistemov in vzpostavitev
zares evropskega elektroenergetskega sistema bosta Evropski uniji in državam
članicam zagotovila številne pomembne koristi. Čezmejne elektroenergetske
povezave bodo povečale zanesljivost oskrbe z energijo v
Evropi. Povečale bodo zanesljivost elektroenergetskega sistema, s
čimer se bo tudi povečala kakovost storitev ter zmanjšalo število
izpadov energije in izgube produktivnosti v industrijskih panogah. Ambiciozne
ravni čezmejne elektroenergetske povezanosti bodo pomagale zmanjšati
odvisnost Evrope, po zaslugi optimizacije sistema in posledično manjših
količin uvoženih goriv pa se bo v Evropi ustvarjalo tudi več priložnosti
za naložbe, rast in nova delovna mesta. Poleg tega čezmejne povezave tudi
olajšajo takojšnjo pomoč med sistemskimi operaterji prenosnih omrežij
(TSO), kar bo izboljšalo sodelovanje ter povečalo solidarnost med njimi. Čezmejno
povezano omrežje bo zaradi večje konkurence in učinkovitosti
omogočilo dostopne cene na notranjem trgu ter boljšo in
stroškovno učinkovitejšo rabo razpoložljivih virov. Čezmejne povezave
so neločljivo povezane z večjo integriranostjo evropskega trga,
zagotavljajo pa tudi večji trg ter višje ravni konkurence in
učinkovitosti trga. Spodnja slika prikazuje občutno povečanje
čezmejnih prenosov električne energije od konca 90-ih let prejšnjega
stoletja, ko se je začel proces odpiranja trgov. Razvoj skupne količine čezmejnih izmenjav, ki so jih opravili sistemski operaterji prenosnih omrežij v članicah ENTSO-E od leta 1975 ENTSO-E || Izmenjave s tretjimi državami Trg, ki je po
zaslugi čezmejnih povezav bolj integriran, tudi zmanjšuje potrebo po
naložbah v konične proizvodne zmogljivosti in shranjevanje, saj elektrarne
v posameznih državah članicah ne bi bile potrebne istočasno. To bi
zagotovilo znatne ekonomske in politične koristi v državah članicah
zaradi zmanjšanja potrebnih kapitalskih naložb ter zmanjšanje vplivov na okolje
z vidika elektrarn, ki jih ne bo treba zgraditi. S povečanjem obsega
izmenjav storitev izravnave odstopanj se bodo tudi znižali kratkoročni
stroški obratovanja sistema. Nižji stroški proizvodnje energije in/ali manjše
naložbe v proizvodnjo ter nenastali stroški goriva zaradi čezmejne
povezanosti elektroenergetskih omrežij se bodo odrazili v konkurenčnejših
cenah električne energije za podjetja in gospodinjstva. Ustrezno
čezmejno povezano evropsko energetsko omrežje bo prednosti trga približalo
evropskim državljanom, saj bi odjemalci do leta 2030 prihranili 12–40 milijard
EUR letno[3]. Dobro
čezmejno povezano omrežje je ključnega pomena za trajnostni
razvoj in razogljičenje mešanice virov energije, saj omogoča
sprejemanje vedno večje količine energije iz nestalnih obnovljivih
virov v omrežje na bolj zanesljiv in stroškovno učinkovit način. S
tem, ko bodo obnovljivi viri predstavljali večji delež v proizvodni
mešanici, bo mogoče lažje doseči podnebne cilje EU, saj se bodo
posledično zmanjšale emisije CO2 in hkrati povečala
zanesljivost oskrbe. Višja raven čezmejne povezanosti je bistvena tudi za
uresničitev ambicije EU, da postane vodilna v svetu na področju
energije iz obnovljivih virov, kar ni le vprašanje odgovorne podnebne politike
temveč tudi ena ključnih točk industrijske politike. Evropska
podjetja, ki delujejo na področju obnovljivih virov energije in tehnologij
za njihovo izkoriščanje, so se uveljavila kot pomembni industrijski
akterji, saj je bilo leta 2012 pri njih zaposlenih okoli 1,2 milijona ljudi in
zagotavljajo stabilna delovna mesta na regionalni in lokalni ravni ter
trajnostno rast. Več
čezmejnih povezav bo tako prispevalo k dolgoročno dostopnejšim
cenam električne energije zaradi večje učinkovitosti trga,
večji varnosti, zanesljivosti in kakovosti oskrbe z električno
energijo, kar je ključnega pomena za družbene in gospodarske
dejavnosti, ter visoki standarde na področju varstva okolja. Vse to
bo pripomoglo k zmanjšanju naše energijske odvisnosti, saj se bo
zmanjšala poraba uvoženih goriv, in spodbudilo nove naložbe v Evropi
zaradi konkurenčnejših cen električne energije in večje
konkurenčnosti evropske industrije. Zaradi večjega števila
čezmejnih elektroenergetskih povezav se bo zmanjšal vpliv na okolje
zaradi nezgrajenih elektrarn in manj emisij CO2 ter povečala
zmogljivost za vključevanje energije iz obnovljivih virov, s čimer bi
se sprostil večji potencial za rast evropske energije iz obnovljivih
virov. Ta evropska industrija bi lahko prevzela vodilno vlogo v svetu, s
tem pa bi se tudi izboljšale njene možnosti za ustvarjanje novih delovnih mest
v Evropi. Čezmejno
povezovanje elektroenergetskih trgov mora zato v prihodnjih letih biti
prednostna naloga politike Evropske unije na vseh ravneh.
Temeljito
posodobljena politika EU na področju energetske infrastrukture
Države
članice se zavedajo, kakšne koristi prinaša čezmejno povezovanje,
zato so svoje čezmejne prenosne zmogljivosti v zadnjih desetletjih
povečevale. Kljub temu dvanajst držav članic, predvsem tiste z
obrobja EU, še ne dosegajo cilja 10-odstotne čezmejne elektroenergetske
povezanosti in so zato izolirane od notranjega elektroenergetskega trga. Ravni
čezmejne povezanosti na področju električne energije v letu 2014 Država članica || || Države članice z več kot 10-odstotno čezmejno povezanostjo AT || || 29 % BE || || 17 % BG || || 11 % CZ || || 17 % DE || || 10 % DK || || 44 % FI || || 30 % FR || || 10 % GR || || 11 % HR || || 69 % HU || || 29 % LU || || 245 % NL || || 17 % SI || || 65 % SE || || 26 % SK || || 61 % Države članice z manj kot 10-odstotno čezmejno povezanostjo IE || || 9 % IT || || 7 % RO || || 7 % PT || || 7 % EE[4] || || 4 % LT4 || || 4 % LV4 || || 4 % UK || || 6 % ES || || 3 % PL || || 2 % CY || || 0 % MT || || 0 % || Vir: ENTSO-E, Prognoza scenarijev in zadostnosti 2014 („Scenario Outlook and Adequacy Forecast 2014“). || V tem kontekstu
se je Evropska unija postopoma opremljala s pravimi političnimi orodji,
s katerimi bi omogočila potrebne naložbe v omrežno infrastrukturo, med
katerimi so najpomembnejše naložbe v čezmejne povezave. Zaradi
gospodarske krize je Evropska komisija pripravila Evropski energetski program
za oživitev (EEPR), ki je med drugim vključeval identifikacijo projektov
čezmejnih povezav v vsej EU in mobilizacijo finančnih virov EU. Ta
program je pripomogel k realizaciji številnih projektov čezmejnih povezav
med državami članicami, ki sicer zaradi pomanjkanja ustreznih finančnih
sredstev ne bi bile zgrajene. EEPR je za čezmejne elektroenergetske
povezave prispeval približno 650 milijonov EUR (Priloga 1). Shema
čezmejnih povezav, podprtih v okviru EEPR Leta 2013
sprejeta uredba TEN-E[5]
skupaj z instrumentom za povezovanje Evrope (IPE)[6]
tvori stabilen evropski instrument za identifikacijo in zagotavljanje
pravočasne izvedbe projektov, ki jih Evropa potrebuje vzdolž 12
prednostnih koridorjev in območij. Ta orodja ter med drugim uvedba
projektov skupnega interesa, izboljšanje zakonodajne obravnave in pospešitev
izdajanja dovoljenj predstavljajo velik korak naprej. Kot
je poudaril Evropski svet, bi bilo treba cilj čezmejne povezanosti
doseči predvsem preko izvajanja projektov skupnega interesa.
Prvi seznam projektov skupnega interesa Unije je bil sprejet leta 2013; na
njem je 248 projektov, od tega 137 na področju električne energije,
vključno s 52 čezmejnimi elektroenergetskimi povezavami
in enim projektom s predhodnimi naložbami, ki bi omogočile nadaljnje
čezmejne povezave, med katerimi jih 37 vključuje države
članice, katerih raven čezmejne povezanosti je trenutno nižja od 10
%. Shema
čezmejnih daljnovodov s prvega seznama projektov skupnega interesa v
državah članicah z ravnijo čezmejne povezanosti pod 10 % Seznam projektov
skupnega interesa je spremenljiv seznam, ki se posodablja vsaki dve leti.
Priprava drugega seznama v regionalnem okviru, ki ga določa uredba TEN-E,
že poteka, Komisija pa naj bi ga predvidoma sprejela jeseni 2015. Posebej
prednostno bodo obravnavani tisti projekti, ki bodo znatno povečali
trenutne čezmejne prenosne zmogljivosti tam, kjer so trenutno bistveno pod
ciljem 10 %, in zlasti tam, kjer bo ta cilj še posebej težko
doseči. Projekte
skupnega interesa načrtujejo in izvajajo tako sistemski operaterji
prenosnih omrežij (TSO) kot tudi zasebni nosilci projektov. Aktualni projekti
so v različnih razvojnih fazah – nekateri so že v izgradnji, številni pa
so še v zgodnejših fazah priprave. Približno 75 % vseh projektov skupnega
interesa s prvega seznama Unije naj bi bilo dokončanih do leta 2020. V nadaljevanju
je navedenih nekaj primerov projektov, podprtih iz EEPR, in projektov skupnega
interesa, ki bi, ko bodo dokončani, državam članicam pomagali
doseči cilj 10 % – nekateri že v nekaj mesecih, drugi pa
srednjeročno: ·
Projekt, ki povezuje Baixas (Francija)
in Santa-Llogaio (Španija), je prejel podporo iz EEPR. Po začetku obratovanja februarja 2015 se bo
čezmejna prenosna zmogljivost med Francijo in Iberskim polotokom
podvojila. V zvezi s projektom skupnega interesa med Akvitanijo (Francija)
in Baskijo (Španija) trenutno potekajo podrobne študije, ki se
financirajo iz nepovratnih sredstev ES. Ta
projekt bi čezmejne prenosne zmogljivosti še podvojil. Vse strani si
prizadevajo za njegovo dokončanje do leta 2020, s čimer bi se raven
čezmejne povezanosti približala cilju 10 %. ·
Na prvem seznamu projektov skupnega
interesa je tudi nova čezmejna povezava med Portugalsko (Villa Fria–Vila
do Conde–Recarei) in Španijo (Beariz–Fontefria), ki bo raven čezmejnih
zmogljivosti med Portugalsko in Španijo, ki trenutno znaša 7 %, do leta 2016
dvignila nad ciljnih 10 %. ·
Estonija,
Latvija in Litva so dobro povezane med seboj, vendar je njihova
čezmejna povezanost z elektroenergetskim trgom EU leta 2011 za vse tri
države znašala le 4 %. Vendar se stanje naglo izboljšuje. Do leta 2015 so
baltske države po zaslugi projekta Estlink2, ki je bil zgrajen s podporo EEPR,
dosegle 10-odstotno čezmejno povezanost z elektroenergetskim trgom EU
preko Finske. Čezmejna povezava med Švedsko (Nybro) in Litvo (Klaipeda),
znana kot projekt Nordbalt1, ki se financira v okviru EEPR, bo po sredini leta
2016 še povečala integracijo elektroenergetskega trga baltskih držav v
borzo električne energije Nord Pool Spot. ·
Dokončanje projekta skupnega
interesa izgradnje čezmejne povezave med Litvo in Poljsko, znane
pod imenom LitPol Link, bo konec leta 2015 podvojila raven čezmejnih
prenosnih zmogljivosti Poljske, tako da bo znašala 4 %. Prav tako bo nadalje
izboljšala sinhrono čezmejno povezanost baltskih omrežij z evropskimi
celinskimi omrežji. Še en projekt skupnega interesa, tj. čezmejna povezava
med Vierradenom (Nemčija) in Krajnikom (Poljska), bo raven
poljske čezmejne povezanosti dvignil nad 10 % do leta 2020. ·
Združeno kraljestvo
bo cilj 10 % doseglo po zaslugi projektov skupnega interesa, ki
vključujejo notranje daljnovode ter čezmejne povezave z Belgijo,
Francijo, Irsko in Norveško, hkrati pa povezave preko njenih meja ne bodo
več tako prezasedene. ·
Številni italijanski projekti
skupnega interesa v elektroenergetskem sektorju, zlasti čezmejni
daljnovodi med Italijo ter Francijo, Švico in Avstrijo ter potrebne notranje
izboljšave, bodo po dokončanju do leta 2020 povečali čezmejne
prenosne zmogljivosti s sosednjimi državami na približno 12 %. To bo Italiji
zagotovilo večjo zanesljivost oskrbe z električno energijo in
močno zmanjšalo tveganja prezasedenosti. ·
Tudi Irska bi po zaslugi
projektov skupnega interesa s prvega seznama lahko bistveno povečala svoje
čezmejne prenosne zmogljivosti. Raven čezmejne povezanosti Irske je
leta 2011 znašala 3 %. Vendar se je v letu 2013 po zaslugi projekta, ki se je
financiral iz EEPR in povezuje Irsko z Združenim kraljestvom, dvignila na 7 %,
v letu 2020 pa naj bi celo presegla 15 %, saj bodo do takrat zaključeni
načrtovani projekti skupnega interesa za nadaljnje povezovanje z Združenim
kraljestvom (s Severno Irsko in Veliko Britanijo) ter morda tudi povezava s
Francijo. ·
Raven čezmejne povezanosti Romunije
se bo do leta 2017, ko bo dokončana čezmejna povezava s Srbijo, s
sedanjih 7 % dvignila na več kot 9 % in se tako približala ciljni
vrednosti. ·
Ciper
je energetski otok, ki je zelo odvisen od nafte in se sooča z visokimi
cenami električne energije. Na prvi seznam projektov skupnega interesa
Unije je bil uvrščen prihodnji čezmejni daljnovod „Euroasia Interconnector“,
ki je trenutno v fazi predhodnih ocen izvedljivosti. Zmogljivost povezave bo 2
000 MW, s čimer bi se po izgradnji v letu 2023 raven čezmejne
povezanosti Cipra povečala na več kot 100 %. ·
S podporo EEPR in izgradnjo
visokonapetostne čezmejne povezave z Italijo (Sicilijo) v letu 2015 se bo
raven čezmejne povezanosti Malte s sedanjih 0 % povečala na
okoli 35 %. Z izvajanjem
projektov skupnega interesa se bo Evropa močno približala cilju
10-odstotne čezmejne elektroenergetske povezanosti držav članic,
če bodo predvideni projekti dokončani[7] do
leta 2020 (glej spodnji zemljevid). V državah, ki zaostajajo za ciljnimi
vrednostmi (zlasti v Španiji in na Cipru), bo treba okrepiti prizadevanja, da
bo z bolj usklajenim pristopom in z uporabo vseh razpoložljivih orodij cilj 10
% do leta 2020 pravočasno dosežen tudi tam. Prikaz
ravni čezmejne povezanosti po izvedbi sedanjih projektov skupnega interesa
v letu 2020
Evropski
regulativni ovir se mora v celoti izvajati in uporabljati
Trden regulativni
okvir je predpogoj za izvedbo potrebnih naložb v infrastrukturo. Evropska unija
od leta 2013 uporablja celovit pristop k načrtovanju in izgradnji
infrastrukture. Uredba o vseevropskih energetskih omrežjih (TEN-E)
prvič obravnava specifično problematiko projektov, ki potekajo na
obeh straneh meje ali ki imajo vpliv na čezmejne tokove. Uredba TEN-E
ugotavlja, da ti projekti zahtevajo posebno regulativno obravnavo, ter predlaga
analizo stroškov in koristi, s katero je mogoče jasno prikazati
nadnacionalne koristi. Poleg tega določa možnost za čezmejno
razporejanje stroškov sorazmerno s koristmi, ki jih projekti ustvarijo v
zadevni državi članici. Uredba tudi zahteva, da nacionalni regulativni
organi zagotovijo regulativne spodbude, sorazmerne s tveganji, povezanimi s
takimi projekti. To pomeni, da se v omrežnini za uporabo infrastrukture
upoštevajo npr. ustrezen časovni okvir za povračilo naložbe,
amortizacijska doba, potreba po predhodnih naložbah itd. Nosilci velike
večine projektov so sistemski operaterji prenosnih omrežij, omrežnine pa
potrjujejo ali določajo regulatorji. Nekatere projekte, med drugim tudi
nekaj projektov skupnega interesa, vodijo zasebne stranke – takšne projekte
imenujemo komercialni vodi. Pri njih se stroški običajno pokrivajo z
razliko v ceni na vsakem koncu povezave in se soočajo s povsem
drugačnimi vrstami tveganj. Čeprav zanje še vedno veljajo
določbe iz uredbe TEN-E o postopkih izdajanja dovoljenj, se tem povezavam
zato pogosto odobrijo izvzetja iz delov regulativnega okvira, na primer tistega
o dostopu tretjih oseb in uporabe tarif za prezasedenost. Uredba TEN-E
prvič obravnava tudi problematiko dolgotrajnih postopkov izdajanja
dovoljenj in sprejetja s strani javnega organa, ki sta največji
oviri pri razvoju infrastrukture in še posebej nadzemnih daljnovodov. Uredba
uvaja zavezujočo omejitev skupnega trajanja izdajanja dovoljenj na 3,5
let, kar bi moralo bistveno skrajšati sedanje povprečje, ki znaša 10–13
let. Pristojnosti za izdajanje dovoljenj morajo biti podeljene enemu samemu
pristojnemu organu („točka ‚vse na enem mestu‘“). Po strogih izvršilnih
ukrepih Komisije bodo te točke spomladi 2015[8]
končno vzpostavljene v vseh državah članicah. Uvedeni so bili tudi
novi predpisi o intenzivnejšem posvetovanju in večji preglednosti, ki zagotavljajo
širšo vključenost državljanov v proces načrtovanja. Namen tega je
izboljšati učinkovitost tega procesa in obenem ohraniti visoke standarde
EU na področju varstva okolja[9].
Ključnega
pomena je, da države članice v celoti izvajajo in uporabljajo določbe
uredbe TEN-E ter se s tem izognejo zamudam pri izvedbi potrebnih projektov.
Komisija bo poskrbela za dosledno izvajanje in strogo izvrševanje predpisov.
Optimalno
izkoriščanje vseh razpoložljivih finančnih instrumentov, IPE,
ESIF in EFSI
Komisija
ocenjuje, da bo za izgradnjo potrebne infrastrukture za zadostno čezmejno
povezanost vseh držav članic, s čimer se bo zagotovila zanesljiva
oskrba in povečala trajnostnost, do leta 2020 potrebnih približno 200
milijard EUR. Za projekte na področju električne energije je
potrebnih približno 105 milijard EUR, od tega okoli 35 milijard EUR za
čezmejne povezave, ki so pridobile status projekta skupnega
interesa in so potrebne za dosego cilja 10-odstotne čezmejne povezanosti v
celotni EU. Pomen
čezmejno povezanega omrežja se odraža tudi v večletnem proračunu
EU za obdobje 2014–2020. V okviru instrumenta za povezovanje Evrope (IPE),
ki pokriva tri sektorje (promet, energijo in telekomunikacije), je za energijo
namenjenih 5,35 milijarde od skupno približno 30 milijard EUR[10].
Čeprav financiranje iz IPE predstavlja okoli 3 % naložb, potrebnih do leta
2020, pa lahko privabi tudi druga sredstva prek finančnih instrumentov,
kot so na primer finančne obveznice, kar je bilo preskušeno že v pilotni
fazi v obdobju 2012–2013. Pomemben delež prispevka IPE bo tako izveden s
pomočjo takšnih instrumentov. Nepovratna
sredstva iz IPE bodo lahko zagotovila določen učinek le, če bodo
usmerjena v nekaj ključnih projektov, poleg tega pa jih je treba združiti
tudi s prizadevanji regulatorjev za financiranje projektov iz omrežnin in
drugih virov. Države članice lahko pod določenimi pogoji uporabijo
tudi evropske strukturne in investicijske sklade (ESIF). Predhodne ocene
so pokazale, da naj bi za velike projekte na področju elektroenergetske in
plinske infrastrukture 2 milijardi EUR namenil tudi Evropski sklad za
regionalni razvoj (ESRR). To možnost na primer nameravata izkoristiti
Češka republika (predvidoma okoli 200 milijonov EUR) in Litva (predvidoma
69,5 milijona EUR), sredstva iz ESRR pa bosta namenili za izgradnjo pametnih
visokonapetostnih elektroenergetskih omrežij. 13. januarja
2015 je Komisija predlagala ustanovitev Evropskega sklada za strateške
naložbe (EFSI), s čimer bi se bistveno izboljšala dostopnost naložbenih
projektov EU do dolgoročnega financiranja. Iz tega instrumenta bi se lahko
črpala sredstva za predlagane projekte skupnega interesa ali druge
projekte čezmejnih povezav, kar bi pospešilo in dopolnilo trenutno
strukturo podpore tako za projekte skupnega interesa kot tudi druge projekte. EFSI,
ki bo ustanovljen v tesnem partnerskem sodelovanju z Evropsko investicijsko
banko (EIB), bo ponujal tudi nove možnosti za komercialno financiranje. Ta
sklad je eden temeljnih kamnov svežnja Komisije o rasti, delovnih mestih in
naložbah. EFSI bo mobiliziral najmanj 315 milijard EUR zasebnih in javnih
naložb v vsej EU, v primerjavi s prispevkom iz proračuna EU v višini 16
milijard EUR in prispevkom EIB v višini 5 milijard EUR. Multiplikacijski
učinek EFSI se ocenjuje na vsaj 1 : 15. Energija je
visoko na seznamu prednostnih področij sklada. Njegove investicijske
dejavnosti so v skladu s politikami Unije in podpirajo splošne cilje, kot je na
primer razvoj infrastrukture, tudi na področju energije in še posebej
čezmejnih energetskih povezav. Poleg
instrumenta za povezovanje Evrope se bo tudi EFSI zelo verjetno izkazal za
pomembno orodje za podporo projektom skupnega interesa in pomoč nosilcem
projektov za izvedbo svojih projektov. Vzpostavljen bo tudi naložbeni portal,
ki je zasnovan z namenom povečati preglednost dinamičnega seznama
naložbenih projektov EU tako, da bodo informacije dostopne potencialnim
vlagateljem. EFSI združuje nosilce projekta in vlagatelje ter zagotavlja boljšo
podporo v zvezi s finančnimi tveganji. Ker velika večina
infrastrukturnih projektov temelji na dodelanih poslovnih načrtih, lahko
EFSI skupaj z drugimi investicijskimi in komercialnimi bankami igra
ključno vlogo pri spodbujanju potrebnih naložb. Za zagotovitev dostopa do
financiranja iz EFSI bosta ključnega pomena hitra in pravočasna
priprava projekta. Tu bodo morale pomembno vlogo odigrati regionalne skupine,
vključene v postopke projektov skupnega interesa. Evropsko
svetovalno vozlišče za naložbe (EIAH) bo nadgradilo obstoječe
svetovalne službe EIB in Komisije ter zagotavljalo svetovalno podporo pri
izbiri, pripravi in razvoju naložbenih projektov, hkrati pa delovalo tudi kot
enotno strokovno svetovalno vozlišče (tudi za pravna vprašanja) za
projektno financiranje v EU. To bo vključevalo podporo pri uporabi
tehnične pomoči za strukturiranje projektov, uporabi inovativnih
finančnih instrumentov in uporabi javno-zasebnih partnerstev. EIAH ne
upošteval le EFSI, temveč tudi nasvete v zvezi uporabo drugih možnosti, ki
so v zvezi z infrastrukturnimi projekti že na voljo, med drugim v okviru IPE in
evropskih strukturnih in investicijskih skladov. Enako pomembno
je poudariti prispevke zasebnih vlagateljev, bodisi preko EFSI bodisi preko
tržnih instrumentov, na primer evropskih dolgoročnih investicijskih
skladov, ki lahko zasebna finančna sredstva usmerijo v dolgoročne
naložbe, kot je energetska infrastruktura. Politika TEN-E že daje prve rezultate, vendar bo
treba storiti še več. Za hitrejšo dosego cilja čezmejne povezanosti
Komisija namerava okrepiti dejavnosti regionalnih skupin, ustanovljenih na
podlagi uredbe TEN-E, podrobneje spremljati napredek pri izvedbi vseh projektov
skupnega interesa ter po potrebi predlagati zgodnje, ciljno usmerjene popravne
ukrepe, zlasti v državah članicah, ki so od cilja 10 % najbolj oddaljene.
Okrepila bo tudi svojo podporo ključnim projektom s ciljno usmerjenimi
ukrepi. Komisija bo pri vsakem posameznem projektu preučila morebitne
ovire in tveganja, ki bi utegnili povzročiti zamude pri izgradnji, ter po
potrebi sprejela ukrepe, kot so: – združevanje nosilcev projektov, da bi skupaj našli
rešitve tehničnih težav ter težav pri načrtovanju, projektiranju in
izvajanju, ter olajšala njihovo komuniciranje z EIB in drugimi bankami; – zagotovitev dostopa do tehnične pomoči
za boljšo zasnovo projekta in povečanje njegove privlačnosti za
vlagatelje; – sodelovanje z ACER in nacionalnimi regulatorji, da
bi določili optimalne spodbude; – zagotovitev skladnosti z uredbo TEN-E in sprožitev
ustreznih postopkov, če se določbe, na primer tiste o izdajanju
dovoljenj, ne bodo izvajale; – pospeševanje doseganja soglasja med državami
članicami pri razreševanju političnih vprašanj.
Treba je okrepiti regionalno
sodelovanje
Ključni
projekti skupnega interesa, zlasti čezmejni daljnovodi, so večinoma
obsežni, kompleksni projekti, pri katerih pogosto prihaja do zamud. Nosilci
projektov kot glavne dejavnike, ki lahko otežijo hitro izvedbo projektov,
navajajo postopke izdajanja dovoljenj in sprejetje s strani javnih organov.
Možnosti za pospešitev njihove izvedbe zato zahtevajo usklajeno delovanje vseh
udeleženih strani, vključno z državami članicami, operaterji
prenosnih omrežij, nosilci projekta, regulatorji in organi, pristojni za
načrtovanje. Pri vseh
projektih skupnega interesa je potreben pristop, ki presega raven posameznega
projekta. Tesno regionalno sodelovanje, vzpostavljeno v okviru regionalnih
skupin iz uredbe TEN-E, je ključnega pomena za izvedbo. Štiri regionalne
skupine na področju električne energije (Omrežje v severnih morjih,
Načrt čezmejnega povezovanja na baltskem energetskem trgu [BEMIP],
Elektroenergetske čezmejne povezave med severom in jugom v zahodni Evropi
ter Elektroenergetske čezmejne povezave med severom in jugom v srednje- in
jugovzhodni Evropi) sprejmejo regionalni seznam projektov skupnega interesa, ki
služi kot podlaga za pripravo seznama na ravni EU. Prav tako spremljajo
izvajanje projektov skupnega interesa v svoji regiji, poročajo o
morebitnih težavah in lahko predlagajo popravne ukrepe. Vendar pa
delovanje v okviru regionalnih skupin ni vedno zadostno. Predvsem je
treba regionalno sodelovanje še okrepiti in ga dvigniti na takšno
raven, da bo lahko obravnavalo širše prednostne naloge politike, ki presegajo
vprašanja v zvezi z načrtovanjem in izvajanjem projektov. Ta širša
vprašanja se navezujejo na primer na potrebo po iskanju inovativnih tehnoloških
rešitev, usklajevanje načrtovanja omrežja z načrtovanjem proizvodnje,
urgentno odpravljanje tveganj v zvezi z zanesljivostjo oskrbe s pomočjo
usklajenih regulatornih in infrastrukturnih ukrepov ali intenzivnejše iskanje
trajnostnih in sprejemljivih rešitev v okoljsko občutljivih regijah. Komisija meni,
da bi bilo treba delo regionalnih skupin iz TEN-E izboljšati na naslednjih
področjih: -
V baltski regiji
okrepljeno regionalno sodelovanje v okviru BEMIP že kaže prve rezultate in
regija bo do leta 2020 dobro čezmejno povezana tako na področju
električne energije kot plina. Komisija trenutno v tesnem sodelovanju z
zadevnimi državami članicami pregleduje strukture BEMIP, da bi
racionalizirala dejavnosti in jih preusmerila na preostale izzive,
vključno zlasti s sinhrono povezanostjo baltskih držav z evropskim
celinskim omrežjem, vključevanjem obnovljivih virov energije in ukrepi za
izboljšanje energijske učinkovitosti. Proces
pregleda naj bi se zaključil s podpisom novega memoranduma o soglasju med
latvijskim predsedovanjem EU. -
Še ena regija, ki je bila v sklepih
Evropskega sveta iz oktobra 2014 izrecno omenjena, je Iberski polotok.
Sodelovanje na področju njegove čezmejne povezanosti se je nedavno
okrepilo s podpisom skupne strateške listine med sistemskimi operaterji
prenosnih omrežij Španije, Francije in Portugalske januarja 2015. V skupni
strateški listini so določeni skupni cilji in navedene nekatere možnosti
za projekte. Komisija je aktivno spodbujala to sodelovanje in bo
ustanovila novo skupino na visoki ravni za konkretiziranje sodelovanja.
V podporo temu delu je Komisija začela izvajati študijo o koristih,
stroških in tehničnih možnostih za nadaljnje čezmejno povezovanje
Iberskega polotoka s preostalo EU. Marca 2015 bo potekal vrh voditeljev držav
in vlad navedenih treh držav. Komisija je prepričana, da bo vrh temu
procesu dal nov zagon in bo ustrezno spremljala vsa nova prizadevanja. -
Države, ki ležijo ob severnih
morjih trenutno zaradi nezadostne čezmejne povezanosti ne morejo
optimalno izkoristiti obstoječih in predvidenih proizvodnih zmogljivosti
na kopnem in na morju. Severna morja zagotavljajo edinstveno priložnost za
dobavo znatne količine domače nizkoogljične energije,
proizvedene v bližini nekaterih energijsko najintenzivnejših regij v Evropi.
Njihov proizvodni potencial bi lahko do leta 2030 pokrival 4–12 % porabe
električne energije EU. Cilj v tej regiji je izboljšati čezmejno
povezanost z namenom spodbujanja integracije trga in trgovinskih tokov ter
vključitve večjih količin na morju proizvedene energije iz
obnovljivih virov, zlasti vetra. To območje ponuja tudi dobre možnosti za
razvoj inovativnih tehnologij, kot so na primer tehnologije za zajemanje in
shranjevanje ogljika, shranjevanje električne energije ali pretvarjanje
električne energije v plin. Komisija aktivno podpira in bo še naprej
spodbujala delo te regionalne skupine in pripravo akcijskega načrta.
-
Komisija je vzpostavila
okrepljeno sodelovanje pri določanju prednostnih nalog na področju
razvoja infrastrukture v srednji in jugovzhodni Evropi.
Elektroenergetske trge v tej regiji bi bilo treba bolje čezmejno povezati
in jih posodobiti, da bi lahko začeli bolje izkoriščati potencial
energije iz obnovljivih virov. To je še toliko bolj pomembno, ker se regija
sooča s posebej težko situacijo na plinskem trgu po opustitvi južnega
toka. V ta namen je bila januarja 2015 ustanovljena skupina na visoki
ravni, ki se bo prvič sestala 9. februarja v Sofiji. Komisija bo pri vsaki od navedenih oblik
okrepljenega regionalnega sodelovanja tesno sodelovala z zadevnimi državami
članicami pri pripravi regionalnih strategij za obravnavanje najnujnejših
vprašanj in določanje ustreznih ukrepov. Vse štiri regije bodo pripravile akcijski
načrt s konkretnimi mejniki za izvedbo, vključno s
konkretnimi predlogi za zagotovitev doseganja cilja 10-odstotne čezmejne
povezanosti, določenega na ravni EU. Komisija je seznanjena, da je bilo v
specifičnih primerih, kjer bo cilj 10 % težje doseči, podanih že
več predlogov (npr. nova faza projekta LitPol Link za baltske države ter
čezmejne povezave Navarra–Bordeaux, Sabiñanigo–Marsillon ali
Monzón–Cazaril za Iberski polotok). V teh primerih bo Komisija zadevnim stranem
zagotovila pomoč in svetovanje, da bi nove projekte lahko ustrezno
vključile v svoje akcijske načrte. Komisija bo podrobno spremljala
izvajanje akcijskih načrtov. V največji možni meri bo tudi spodbujala
usklajevanje delovnih praks med različnimi regionalnimi skupinami. Komisija bo tesno sodelovala tudi z Evropsko mrežo
sistemskih operaterjev prenosnih omrežij električne energije, s čimer
želi zagotoviti, da bi se razširilo področje desetletnega načrta
razvoja omrežja, ki je edini instrument za izbiro projektov skupnega interesa,
in v njegovem okviru jasno določili projekti, s pomočjo katerih bo
mogoče doseči cilj 10-odstotne čezmejne povezanosti, hkrati pa
tudi predlagati konkretne ukrepe, vključno z možnostjo dopolnjevanja
desetletnega načrta, če bo to potrebno. Komisija bo Evropskemu svetu vsako leto
poročala o izvajanju projektov skupnega interesa in napredku pri doseganju
cilja 10 %, kar bo pomemben element celovitih letnih spremljanj napredka,
predvidenih v strateškem okviru za energetsko unijo. Komisija bo zagotovila, da
bo delo regionalnih skupin ustvarjalo ustrezne učinke sinergije z EFSI, ko
bo ustanovljen. Poleg tega bo tudi usmerjala razpravo znotraj regionalnih
skupin o drugih perečih vprašanjih, na primer posodobitvi omrežij. Komisija bo konec leta 2015 sklicala prvi
forum za energetsko infrastrukturo, ki bo – po potrebi tudi s
sosednjimi državami – razpravljal o možnih rešitvah za težave, s katerimi se
soočajo vse regije v Evropi.
Obeti
do leta 2030
Na poziv
Evropskega sveta iz marca 2014 je Komisija maja 2014 predlagala, da se sedanji
cilj 10-odstotne čezmejne elektroenergetske povezanosti poviša na 15 % do
leta 2030 ob upoštevanju stroškovnih vidikov in potenciala za trgovanje v
zadevnih regijah. Oktobra 2014 je Evropski svet pooblastil Komisijo, naj „redno
poroča Evropskemu svetu, da bi dosegli cilj 15 % odstotkov do leta 2030“.
Ta cilj naj bi dosegli predvsem z izvajanjem projektov skupnega interesa. Ciljev
energetske politike EU ter ciljev na področju energije in podnebnih
sprememb do let 2020 in 2030 ne bo mogoče doseči brez v celoti
medsebojno povezanega evropskega elektroenergetskega omrežja z več
čezmejnimi povezavami, zmogljivostmi za shranjevanje in pametnimi omrežji,
kar bi v sistemu z večjim deležem energije iz nestalnih obnovljivih virov
omogočilo uravnavanje povpraševanja in zagotovilo zanesljivo oskrbo z
energijo. Iz tega vidika bo bistvenega pomena tudi postopna izgradnja
vseevropskih elektroenergetskih avtocest. Komisija je januarja 2014 naznanila,
da namerava spremljati uvajanje pametnih omrežij in ravni čezmejne
povezanosti med državami članicami, zlasti med tistimi, ki so najbolj
oddaljene od cilja 10 % svoje inštalirane proizvodne zmogljivosti. Za
dokončanje notranjega elektroenergetskega trga, zlasti odpravo izoliranih
energetskih otokov, zanesljivo oskrbo z energijo za vse odjemalce in
povečanje deleža energije iz nestalnih obnovljivih virov v celotni
proizvodnji, 10-odstotna čezmejna povezanost ne bo zadostovala, zato
morajo EU in države članice stremeti tudi k doseganju cilja 15 % do leta
2030. Obenem je zaradi razlik med državami članicami v smislu zemljepisne
lege, mešanice virov energije in strukture oskrbe potreben posamičen
pristop k vsakemu primeru posebej, ki temelji na temeljiti oceni ozkih grl ob
upoštevanju stroškov. Strukture za regionalno sodelovanje bodo dragoceno okolje
za razpravo in doseganje sporazumov o nadaljnjih ukrepih. Komisija bo te oblike
okrepljenega regionalnega sodelovanja uporabila tudi za izpolnitev cilja 15 %.
Sklepne
ugotovitve
Evropska unija
mora raven svoje čezmejne elektroenergetske povezanosti dvigniti na 10 %
do leta 2020, če želi doseči cilj trdne energetske unije s podnebno
politiko, usmerjeno v prihodnost. Jasno je, da mora Evropa okrepiti svoja
prizadevanja pri soočanju z izzivi na področju energetske in podnebne
politike. Nedavno
vzpostavljeni regulativni in pravni okvir že daje prve rezultate. Zdaj morajo
države članice in drugi udeleženci pokazati svojo politično
odločenost za dosego zastavljenih ciljev. To pomeni, da morajo okrepiti
prizadevanja v okviru regionalnih skupin, ustanovljenih na podlagi uredbe
TEN-E, medtem ko bo Komisija še naprej dajala pobude za poglobitev regionalnega
sodelovanja. Evropski svet se je strinjal, da bi bilo treba za
zagotovitev izpolnjevanja ciljev politike EU razviti zanesljiv in pregleden
sistem upravljanja brez nepotrebnih upravnih bremen. To vključuje tudi
racionalizacijo sedanjih zahtev glede poročanja. Komisija bo
izdala poročilo na podlagi poročil držav članic. To
poročilo, ki bo pomemben element celovitih letnih spremljanj napredka,
predvidenih v strateškem okviru za energetsko unijo, bo vključevalo
celovito analizo stanja glede izvajanja projektov skupnega interesa ter
priporočila za pospešitev projektov in povečanje prilagodljivosti
seznama projektov skupnega interesa, če cilj 10-odstotne čezmejne
povezanosti ne bo dosežen do leta 2020. Komisija bo po potrebi predlagala
nadaljnje ukrepe za dosego tega cilja. Kot je razvidno
iz pozitivnih rezultatov politične angažiranosti v zvezi z baltsko regijo
in Iberskim polotokom, je podpora na najvišji ravni ključnega pomena za
zagotovitev napredka v zvezi s temi obsežnimi projekti. [1] To se
nanaša na obdobje 2008–2012; gl. tudi COM(2014) 21/2. [2] V
skladu s pooblastilom Evropskega sveta se to sporočilo osredotoča na
električno energijo. Na področju plina ciljna raven čezmejne
povezanosti ni bila predlagana, ker morajo biti države članice zaradi
zagotavljanja zanesljive oskrbe že zdaj zmožne ustrezno ukrepati v primeru
odpovedi njihove največje plinske infrastrukture (tako imenovano pravilo
N-1). Gl. tudi Uredbo (EU) št. 994/2010. [3] Študija: Koristi
integriranega evropskega energetskega trga („Benefits of an integrated European
energy market“), julij 2013, Booz & Co. [4] Tri baltske države – Estonija, Latvija in Litva – še niso sinhronizirane
z evropskim omrežjem in jih je zato treba obravnavati kot enoten subjekt.
Čeprav so v celoti integrirane med seboj, vrednost 4 % za vse tri baltske
države prikazuje njihovo raven čezmejne povezanosti z evropskim
elektroenergetskim trgom (tj. preko Finske). Te vrednosti ustrezajo stanju z
začetka leta 2014, preden je pričela obratovati čezmejna
povezava Estlink2. Z dokončanjem tega projekta se je raven čezmejne
povezanosti baltskih držav bistveno povečala, in sicer na okoli 10 %. [5] Uredba (EU) št. 347/2013
o smernicah za vseevropsko energetsko infrastrukturo (UL L 115, 25.4.2013). [6] Uredba (EU) št.
1316/2013 o vzpostavitvi Instrumenta za povezovanje Evrope (UL L 348,
20.12.2013). [7] V
Prilogi 2 je naveden pregled projektov v državah članicah, ki še ne
dosegajo 10-odstotne čezmejne povezanosti. [8] V skladu z uredbo TEN-E
je sicer rok za to potekel jeseni 2013. [9] Poleg
tega so službe Komisije pripravile smernice za racionalizacijo postopkov
presoje vplivov na okolje za projekte skupnega interesa s področja
energetske infrastrukture. [10] Ti zneski upoštevajo
nedavni predlog Komisije za ustanovitev Evropskega sklada za strateške naložbe
(EFSI). PRILOGA
1 Projekti,
ki se sofinancirajo iz Evropskega energetskega programa za oživitev (EEPR) Ø EstLink 2 je druga čezmejna
enosmerna visokonapetostna čezmejna povezava za enosmerni tok med Estonijo
in Finsko, s katero so se prenosne zmogljivosti med državama povečale na
1 000 MW. Ø Nordbalt je nova čezmejna
povezava med Švedsko in Litvo s prenosno zmogljivostjo 700 MW.
Ø Čezmejna povezava
Avstrija–Madžarska
(Dunaj–Györ) z zmogljivostjo 1 100 MVA je izboljšala interoperabilnost
avstrijskega in madžarskega elektroenergetskega omrežja. Ø Čezmejna povezava
Španija–Francija
(Sta. Llogaia–Baixas) poteka preko podzemnega kabla, ki prečka Pireneje
skozi namenski predor, in ima zmogljivost 1 400–1 800 MW.
Ø Čezmejna povezava
Malta–Italija (Pembroke–Marina
di Ragusa), s katero bo odpravljena izoliranost malteškega elektroenergetskega
omrežja od preostale Evrope, poteka preko podmorskega visokonapetostnega kabla
za izmenični tok z nazivno zmogljivostjo 250 MVA. Ø Čezmejna povezava
Združeno kraljestvo–Irska
(Deeside–Meath) poteka preko visokonapetostnega kabla za enosmerni tok z
zmogljivostjo 500 MW. Ta projekt je predstavljal prvo
čezmejno elektroenergetsko povezavo med Irsko in Veliko Britanijo. Ø Projekt,
ki vključuje štiri nadzemne daljnovode med Tunesom in Taviro (PT),
Tunesom in Estóijem (PT), Taviro (PT) in Alcoutimom (PT) ter Ouriquejem
in Estóijem (PT), je prispeval k nadgradnji in širitvi portugalskega
elektroenergetskega omrežja. Ø Okrepitev
elektroenergetskega omrežja med regijo Douro (PT)
in špansko mejo v Aldeadavili je bila dokončana jeseni 2011. PRILOGA
2 Projekti
skupnega interesa za povečanje zmogljivosti v državah članicah z
ravnijo čezmejne povezanosti pod 10 % Prednostni koridor || Projekt skupnega interesa || Začetek obratovanja in faza projekta[1] Prednostni koridor „Omrežje v severnih morjih“ (NSOG) || 1.1.1 Čezmejna povezava med Zeebruggejem (BE) in bližino Richborougha (UK) || 2018 Pridobivanje dovoljenj 1.2 Projekt skupnega interesa v Belgiji: dve vozlišči na morju, pripravljeni za priključitev na omrežje in povezani s kopensko razdelilno-transformatorsko postajo Zeebrugge (BE), s predhodnimi naložbami, ki bodo omogočale povezave s Francijo in/ali Združenim kraljestvom[2] || 2018 Pridobivanje dovoljenj 1.6 Projekt skupnega interesa Francije in Irske: čezmejna povezava La Martyre (FR)–Great Island ali Knockraha (IE) || 2025 Faza izdelave študij 1.7.1 Francija in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava Cotentin (FR)–bližina Exetra (UK) [trenutno poznana kot projekt FAB] || 2022 Faza izdelave študij 1.7.2 Francija in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava Tourbe (FR)–Chilling (UK) [trenutno poznana kot projekt IFA2] || 2020 Faza izdelave študij 1.7.3 Francija in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava Coquelles (FR)–Folkestone (UK) [trenutno poznana kot projekt ElecLink] || 2016 Izgradnja v sredini leta 2015 1.9.1 Irska in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava grofija Offaly (IE)–Pembroke in Pentir (UK) || 2019 Pridobivanje dovoljenj 1.9.2 Irska in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava med vozliščema Coolkeeragh in Coleraine (IE) ter postajo Hunterston (Islay, Argyll) ter vetrnimi elektrarnami na morju na lokaciji C (UK) || 2020 Faza izdelave študij 1.9.3 Irska in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava Northern hub, Dublin, in Codling Bank (IE)–Trawsfynyd in Pembroke (UK) || 2020 Faza izdelave študij 1.9.4 Irska in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava Irish Midlands (IE)–Pembroke (UK) || 2017–2020 Faza izdelave študij 1.9.5 Irska in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava Irish Midlands (IE)–Alverdiscott, Devon (UK) || 2017–2020 Faza izdelave študij 1.9.6 Irska in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava irska obala–Pembroke (UK) || 2017–2020 Faza izdelave študij 1.10 Projekt skupnega interesa: čezmejna povezava med Norveško in Združenim kraljestvom || 2020 Pridobivanje dovoljenj 1.11.2 Irska in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava severozahodna Irska (IE)–Midlands (UK) || 2017 Pridobivanje dovoljenj 1.11.4 Irska in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava Glinsk, Mayo (IE)–Connah’s Quai, Deeside (UK) || 2018 Pridobivanje dovoljenj Prednostni koridor – Elektroenergetske čezmejne povezave med severom in jugom v zahodni Evropi („NSI Zahod – elektrika“) || 2.4 Projekt skupnega interesa Francije in Italije: povezava Codrongianos (IT)–Lucciana (Korzika, FR) in Suvereto (IT) [trenutno poznana kot projekt SA.CO.I.3] || 2022 Faza izdelave študij 2.5.1 Čezmejna povezava Grande Ile (FR)–Piossasco (IT) [trenutno poznana kot projekt Savoie–Piemont] || 2019 FR – pridobivanje dovoljenj IT – v gradnji 2.7 Projekt skupnega interesa Francije in Španije: povezava Akvitanija (FR)–Baskija (ES) || 2020 Faza izdelave študij 2.13.1 Irska in Združeno kraljestvo: čezmejna povezava Woodland (IE)– Turleenan (UK – Severna Irska) || 2017 Pridobivanje dovoljenj 2.13.2 Irska in Združeno kraljestvo: povezava Srananagh (IE)–Turleenan (UK – Severna Irska) || 2020–2025 Faza izdelave študij 2.14 Projekt skupnega interesa Italije in Švice: čezmejna povezava Thusis/Sils (CH)–Verderio Inferiore (IT) || 2018 Pridobivanje dovoljenj 2.15.1 Čezmejna povezava Airolo (CH)–Baggio (IT) || 2022 2.17 Projekt skupnega interesa Portugalske in Španije: povezava Vila Fria–Vila do Conde–Recarei (PT)–Beariz–Fontefría (ES) || 2016 Pridobivanje dovoljenj Prednostni koridor – Elektroenergetske povezave med severom in jugom v srednjevzhodni in jugovzhodni Evropi („NSI Vzhod – elektrika“) || 3.2.1 Čezmejna povezava Lienz (AT)–Veneto (IT) || 2022 Faza izdelave študij 3.3 Projekt skupnega interesa Avstrije in Italije: čezmejna povezava Nauders (AT)–milanska regija (IT) || 2018 Faza izdelave študij 3.4 Projekt skupnega interesa Avstrije in Italije: čezmejna povezava Wurmlach (AT)–Somplago (IT) || 2017 Pridobivanje dovoljenj 3.10.1 Čezmejna povezava Hadera (IL)–Vasilikos (CY) || 2018 Faza izdelave študij 3.10.2 Čezmejna povezava Vasilikos (CY)–Korakia, Kreta (EL) || 2022 Faza izdelave študij 3.14.1 Čezmejna povezava Eisenhüttenstadt (DE)–Plewiska (PL) || 2022 Faza izdelave študij 3.15.1 Čezmejna povezava Vierraden (DE)–Krajnik (PL) || 2017 Pridobivanje dovoljenj 3.19.1 Čezmejna povezava Villanova (IT)–Lastva (ME) || 2017 V gradnji 3.20.1 Čezmejna povezava Videm zahod (IT)–Okroglo (SI) || 2021 Faza izdelave študij 3.21 Projekt skupnega interesa Italije in Slovenije: čezmejna povezava Salgareda (IT)–Divača–Beričevo (SI) || 2022 Pridobivanje dovoljenj 3.22.1 Čezmejna povezava Resita (RO)–Pančevo (RS) || 2017 Pridobivanje dovoljenj Načrt čezmejnega povezovanja na baltskem energetskem trgu („BEMIP – elektrika“) || 4.2.1 Čezmejna povezava Kilingi-Nõmme (EE)–razdelilno-transformatorska postaja Riga CHP2 (LV) || 2020 Pridobivanje dovoljenj 4.3 Projekt skupnega interesa Estonije, Latvije in Litve: sinhrona čezmejna povezava z evropskimi celinskimi omrežji || 2023–2025 Faza izdelave študij 4.5.1 Litovski del čezmejne povezave Alytus (LT)–litovsko-poljska meja || 2015 V gradnji [1] V skladu z desetletnim
načrtom razvoja omrežja iz 2014, ki ga je izdelal ENTSO-E (če je
ustrezno), ali v skladu z informacijami, ki so jih nosilci projektov Komisiji
predložili v letu 2014. [2] Projekti na modri
podlagi zadevajo projekte čezmejnih povezav, ki naj bi bili dokončani
do 2017/18 ali pri katerih bo večina del dokončanih do 2017;
upravičeni so do podpore iz EFSI.