POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU o naknadnem vrednotenju mehanizma Skupnosti na področju civilne zaščite in finančnega instrumenta za civilno zaščito za obdobje 2007–2013

1. PODROČJE UPORABE IN NAMEN POROČILA

Evropski mehanizem na področju civilne zaščite (v nadaljnjem besedilu: mehanizem) je bil vzpostavljen leta 2001[1] za pospeševanje okrepljenega sodelovanja na področju civilne zaščite. Komisija je januarja 2006 predlagala revizijo mehanizma na podlagi preteklih izkušenj in zagotovitev ustrezne pravne podlage za prihodnje ukrepe. Odločba Sveta 2007/779/ES, Euratom[2] (v nadaljnjem besedilu: odločba o mehanizmu) je namenjena obravnavanju povečanja pogostosti in resnosti naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek. Poleg tega je Odločba Sveta 2007/162/ES, Euratom[3] (v nadaljnjem besedilu: odločba o finančnem instrumentu za civilno zaščito) omogočila financiranje dejavnosti, namenjenih ukrepom preprečevanja, pripravljenosti in učinkovitejšega odzivanja, zlasti tistih, ki se sprejmejo s sodelovanjem med državami članicami in se izvajajo v okviru mehanizma. Skupni znesek za akcije in ukrepe, ki naj bi se financirali na podlagi odločbe o finančnem instrumentu za civilno zaščito, je bil določen na 189,8 milijona EUR za obdobje od 1. januarja 2007 do 31. decembra 2013. Odločba o mehanizmu in odločba o finančnem instrumentu za civilno zaščito sta bili razveljavljeni z začetkom veljavnosti sklepa o mehanizmu Unije na področju civilne zaščite[4] (v nadaljnjem besedilu: sklep iz leta 2013), tj. 1. januarja 2014.

Člen 15(2)(d) odločbe o finančnem instrumentu za civilno zaščito določa, da mora Komisija predložiti Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo o naknadnem vrednotenju ukrepov v okviru mehanizma na področju civilne zaščite, za katere je bila v obdobju 2007–2013 dodeljena finančna pomoč. Poleg tega člen 14 odločbe o mehanizmu določa, da mora Komisija ovrednotiti izvajanje odločbe ter poslati zaključke Evropskemu parlamentu in Svetu. Komisija je že izvedla vmesno vrednotenje ukrepov v okviru mehanizma, ki je zajemalo obdobje 2007–2009 in katerega rezultati so bili v obliki poročila Komisije[5], ki mu je bil priložen delovni dokument služb Komisije[6] (v nadaljnjem besedilu skupaj: poročilo o vmesnem vrednotenju), konec leta 2011 poslani Evropskemu parlamentu in Svetu.

V tem poročilu so predstavljene glavne ugotovitve naknadnega vrednotenja vseh ukrepov v okviru mehanizma v celotnem obdobju od 1. januarja 2007 do 31. decembra 2013. Naročeno je bilo zunanje svetovanje za neodvisno vrednotenje ukrepov v okviru mehanizma, ki je temeljilo na izčrpnem in celovitem pregledu dokumentov, opazovanju ukrepov, študijah primerov in obsežnem posvetovanju z deležniki (državami udeleženkami, mednarodnimi partnerji, službami Komisije), ki je bilo izvedeno prek pogovorov in spletnih anket.

Na splošno je bilo zunanje vrednotenje dobro zasnovano, pri čemer je bil uporabljen učinkovit metodološki pristop. Vrednotenje je temeljilo na veliki količini podatkov, ekstrapoliranih iz zanesljivih virov, vendar bi bila uporaba kvantitativnih podatkov lahko obsežnejša. Na splošno je bila kombinacija dokazov, zagotovljenih z različnimi metodološkimi orodji, uravnotežena. Pripombe deležnikov, ki niso države udeleženke in ki lahko analitično primerjajo mehanizem z drugimi podobnimi mednarodnimi sistemi (npr. mednarodni partnerji, nekatere službe Komisije), so dobro predstavljene, kar prispeva k verodostojnosti ugotovitev. V nekaterih posebnih primerih je vrednotenje temeljilo predvsem na rezultatih ankete in pogovorih, kar je privedlo do sodb, ki se zdijo nekoliko subjektivne. Vendar pa so ugotovitve v okviru omejitev podatkov in analize verodostojne, zaključki pa so dobro uravnoteženi, pomenijo logične posledice ugotovitev in so povezljivi z dejstvi in podatki. Celotno zunanje vrednotenje s podrobnimi kvalitativnimi in kvantitativnimi dokazi je na voljo na http://ec.europa.eu/echo/en/funding-evaluations/evaluations/thematic-evaluations.

V tem poročilu je predstavljeno stališče Komisije o glavnih zaključkih in priporočilih zunanjega vrednotenja. V naslednjih poglavjih so opisane glavne ugotovitve vrednotenja, ocenjene v smislu pomembnosti, skladnosti, uspešnosti, učinkovitosti in dodane vrednosti EU, kar zadeva ukrepe v okviru mehanizma v obdobju od 1. januarja 2007 do 31. decembra 2013, ki jim sledijo sklepne ugotovitve Komisije.

2.  OZADJE UKREPOV V OKVIRU MEHANIZMA V OBDOBJU 2007–2013

2.1    Institucionalne spremembe EU

Pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe leta 2009 so ukrepi in zakonodaja EU na področju civilne zaščite, vključno z odločbama o mehanizmu in finančnem instrumentu za civilno zaščito, temeljili na skupni določbi člena 308 Pogodbe ES, na podlagi katere je lahko Svet po potrebi (soglasno) dosegel cilj Pogodbe na področjih, kjer Pogodba ES ni zagotavljala nobene druge pravne podlage. Ko je bil v Lizbonski pogodbi uveden novi člen 196, namenjen civilni zaščiti, je bila civilna zaščita uradno priznana kot samostojna politika.

Do začetka leta 2010 je bil za civilno zaščito odgovoren komisar, pristojen za okolje. Nato je bila prenesena na Generalni direktorat Komisije za humanitarno pomoč in civilno zaščito (v nadaljnjem besedilu: GD ECHO) z namenom boljšega izkoriščanja sinergij in okrepitve skladnosti operacij odzivanja EU.

2.2    Pregled mehanizma

Mehanizem podpira mobilizacijo nujne pomoči v primeru kakršnih koli večjih nesreč – naravnih ali takšnih, ki jih povzroči človek – znotraj in zunaj EU. Ob koncu leta 2013 je bilo v mehanizem vključenih 32 držav: vseh 28 držav članic Evropske unije ter Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, Islandija, Lihtenštajn in Norveška (v nadaljnjem besedilu: države udeleženke).

Za obravnavanje neposrednih učinkov nesreče je v prvi vrsti odgovorna država udeleženka ali država, v kateri se je zgodila nesreča. Vendar ko razsežnost nesreče presega nacionalne zmogljivosti odzivanja, lahko država, ki jo je prizadela nesreča, zahteva in koristi sredstva in ekipe civilne zaščite držav udeleženk. Mehanizem lahko z združevanjem zmogljivosti civilne zaščite držav udeleženk zagotovi boljšo zaščito, predvsem ljudi, pa tudi okolja in premoženja, vključno s kulturno dediščino.

Drugi glavni cilj mehanizma je bil podpreti in dopolniti prizadevanja držav udeleženk glede pripravljenosti. To vključuje širok nabor dejavnosti v zvezi s pripravljenostjo, kot so tečaji usposabljanja, izmenjave strokovnjakov, simulacijske vaje in različne vrste projektov sodelovanja. V obdobju 2007–2013 se je tudi povečalo število dejavnosti preprečevanja.

2.3    Glavni ukrepi v okviru mehanizma

V obdobju 2007–2013 je mehanizem vključeval številne v nadaljevanju opisane elemente, namenjene olajšanju ustreznega preprečevanja in pripravljenosti ter učinkovitega odzivanja na nesreče na ravni EU. Večina teh elementov je bila financiranih na podlagi odločbe o finančnem instrumentu za civilno zaščito. Nekateri so bili financirani z dodatnimi sredstvi, ki sta jih dodelila Evropski parlament in Svet[7], ali drugimi instrumenti EU, kot je Evropski instrument sosedstva in partnerstva.

Center za spremljanje in informiranje (v nadaljnjem besedilu: MIC) je bil operativno središče mehanizma in je imel tri glavne vloge: i) spremljanje (izmenjava opozoril in zgodnje opozarjanje o prihodnjih nesrečah, ki ga omogočajo sistemi zgodnjega opozarjanja[8] (v nadaljnjem besedilu: EWS)); ii) zagotavljanje informacij splošni javnosti in državam udeleženkam prek skupnega informacijskega in komunikacijskega sistema za primer nesreč (v nadaljnjem besedilu: CECIS); in iii) usklajevanje pomoči, zagotovljene prek mehanizma[9]. MIC je bil 15. maja 2013 nadomeščen s centrom za usklajevanje nujnega odziva (v nadaljnjem besedilu: ERCC), ki od takrat 24 ur na dan, sedem dni v tednu zagotavlja spremljanje in takojšen odziv na nesreče po vsem svetu. V obdobju 2007–2013 je MIC/ERCC upravljal 223 aktivacij mehanizma, od tega 132-krat zunaj držav udeleženk v skupaj 69 državah. Usklajeval je tudi 72 misij ter med temi misijami napotil 246 strokovnjakov in 64 oseb za zvezo MIC/ERCC.

Program usposabljanja, ki zajema tečaje usposabljanja, simulacijske vaje in sistem izmenjave strokovnjakov, je bil zasnovan za vzpostavitev skupnega razumevanja sodelovanja v intervencijah civilne zaščite in pospešitev odziva ob večjih nesrečah. V obdobju 2007–2013 se je 4 657 strokovnjakov udeležilo tečajev usposabljanja, 882 strokovnjakov iz 29 držav udeleženk je sodelovalo v programu izmenjave strokovnjakov in na podlagi razpisov za zbiranje predlogov za obdobje 2007–2013 je bilo izbranih 31 simulacijskih vaj od prejetih 58 predlogov.

Predhodno so bili določeni moduli ter ekipe za tehnično pomoč in podporo (v nadaljnjem besedilu: ekipe TAST), posebne in interoperabilne enote za hiter odziv na nesreče pa je bilo mogoče napotiti v zelo kratkem času. Ob koncu leta 2013 so države udeleženke registrirale 150 modulov in deset ekip TAST v CECIS. Financirane so bile tudi posebne vaje z moduli, namenjene preskušanju modulov, ki bi se lahko ujemali z dejansko nesrečo.

Projekti za preprečevanje in pripravljenost so bili namenjeni ozaveščanju in tesnejšemu sodelovanju držav udeleženk na področju civilne zaščite. V obdobju 2007–2013 so bile opredeljene prednostne naloge za projekte za preprečevanje in pripravljenost ter določeni cilji vsakoletnega razpisa za zbiranje predlogov (razen za leto 2007, ko ni bilo nobenega razpisa za projekte za pripravljenost, temveč samo za projekte za preprečevanje). Na podlagi razpisov za zbiranje predlogov za obdobje 2007–2013 je bilo od 371 prejetih predlogov izbranih skupaj 76 projektov za preprečevanje in pripravljenost.

Za dopolnitev politik EU na področjih odzivanja in pripravljenosti na nesreče je bil razvit okvir politike za preprečevanje. Začete in izvedene so bile različne dejavnosti preprečevanja za obravnavanje ukrepov, določenih v sporočilu Komisije iz leta 2009 o pristopu Skupnosti k preprečevanju naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek.

Države udeleženke so lahko zaprosile za podporo in sofinanciranje prevoza pomoči civilne zaščite v državo, ki jo je prizadela nesreča. Komisija je bila odgovorna za podpiranje držav udeleženk pri: i) izmenjavi ali združevanju prevoznih sredstev, danih na voljo prostovoljno; ii) opredelitvi prevoznih sredstev, ki so bila na voljo na komercialnem trgu ali iz drugih virov (pogodbeni prevoznik); in iii) uporabi sredstev EU (donacije ali pogodbeni prevoznik) za plačilo potrebnih prevoznih sredstev. V obdobju 2007–2013 je bilo skupaj dodeljenih 122 donacij za prevoz, kar je pomenilo, da je skupni neto prispevek Komisije znašal približno 10,9 milijona EUR. V istem obdobju je bil dvanajstkrat uporabljen posrednik za prevoz: devetkrat kot samostojna rešitev in trikrat v kombinaciji z donacijo.

Pomemben del splošnih ukrepov v okviru mehanizma so bile tudi dejavnosti, povezane z onesnaževanjem morja. Na tem področju je Komisija tesno sodelovala z Evropsko agencijo za pomorsko varnost (v nadaljnjem besedilu: EMSA). V obdobju 2007–2013 je bil MIC/ERCC aktiviran devetkrat zaradi onesnaženosti morja, pri čemer so štiri aktivacije privedle do napotitve skupaj 13 strokovnjakov in treh uradnikov za zvezo MIC/ERCC; sofinanciranih je bilo pet projektov za pripravljenost in dva projekta za preprečevanje onesnaževanja morja, skupaj z eno simulacijsko vajo onesnaženosti morja.

V obdobju 2008–2010 sta se izvajala programa pilotnega projekta in pripravljalnega ukrepa, ki sta bila financirana z dodatnimi sredstvi, ki sta jih dodelila Evropski parlament in Svet. Pripravljalni ukrep je bil uveden z namenom preskusiti nove načine izboljševanja zmogljivosti odzivanja EU na nesreče: v okviru razpisa za zbiranje predlogov leta 2008 je bilo prejetih 15 predlogov za projekte, od katerih je bilo izbranih pet, s skupnimi sredstvi za sofinanciranje v višini približno 3,1 milijona EUR; v okviru razpisa za zbiranje predlogov leta 2009 je bilo prejetih 15 predlogov, od katerih je bilo odobrenih sedem projektov, prejetih pa je bilo približno 6 milijonov EUR; v okviru razpisa za zbiranje predlogov leta 2010 je bilo prejetih 14 predlogov, od katerih je bilo odobrenih pet projektov, prejetih pa je bilo približno 7 milijonov EUR. V pilotni projekt taktične rezerve EU za boj proti gozdnim požarom (v nadaljnjem besedilu: EUFFTR) sta bili vključeni dve letali za gašenje požarov (dodatni vir, namenjen okrepitvi skupne zmogljivosti EU za gašenje požarov, ki sta posredovali v šestih od skupno devetih izrednih gozdnih požarov leta 2009.

Ukrepi s tretjimi državami so bili namenjeni zagotavljanju boljše usklajenosti ukrepov med državami udeleženkami in tretjimi državami za preprečevanje nesreč ter pripravo in odzivanje nanje. To je vključevalo: i) ukrepe z državami kandidatkami in možnimi državami kandidatkami, in sicer program sodelovanja na področju civilne zaščite I v okviru instrumenta za predpristopno pomoč (IPA), ki se je izvajal od decembra 2010 do novembra 2012 ter je vključeval usposabljanja, izmenjavo strokovnjakov, vaje in delavnice; ii) ukrepe z državami evropskega sosedstva, pri katerih je EU sodelovala s temi državami prek programa za preprečevanje, pripravljenost in odzivanje na naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek (PPRD jug in PPRD vzhod); ter iii) ukrepe z drugimi tretjimi državami, kot so tiste, s katerimi je bil podpisan sporazum o sodelovanju, pa tudi z državami ASEAN in Kitajsko.

3. POMEMBNOST UKREPOV V OKVIRU MEHANIZMA V OBDOBJU 2007–2013

V okviru neodvisnega zunanjega vrednotenja so bile zlasti poudarjene naslednje točke v zvezi s pomembnostjo posameznih ukrepov v okviru mehanizma:

Vsi deležniki, s katerimi so potekala posvetovanja v okviru zunanjega vrednotenja, so menili, da so MIC/ERCC in z njim povezana orodja (CECIS in EWS) pomembni, ter so bili zadovoljni z opravljenim spremljanjem, upravljanjem informacij in usklajevanjem. Države udeleženke so menile, da je MIC/ERCC ključen za zagotavljanje uspešnega, učinkovitega in hitrega ukrepanja v primeru nesreč, učinkovito napotitev ekip civilne zaščite EU, in dopolnjevanje intervencij EU ob nesrečah z odzivom držav članic in mednarodnim odzivom. Pri prehodu z MIC na ERCC je bila obravnavana ena izmed glavnih pomanjkljivosti MIC, in sicer pomanjkanje pokritosti 24 ur na dan, sedem dni v tednu, ki je bila poudarjena tudi v okviru vmesnega vrednotenja. Večina držav udeleženk je menila, da so tečaji usposabljanja pomembni za potrebe njihovih nacionalnih organov za civilno zaščito. Stopnja udeležbe na tečajih usposabljanja je bila visoka v celotnem obdobju 2007–2013, pri čemer je bilo v povprečju zasedenih 88,6 % vseh mest. Vendar je bilo v okviru zunanjega vrednotenja tudi poudarjeno, da ni bilo ocenjeno optimalno število strokovnjakov, ki bi jih bilo treba usposobiti za obvladovanje števila napotitev v okviru mehanizma. Odstotek usposobljenih strokovnjakov, ki so bili dejansko napoteni, je bil ocenjen na nekaj več kot 10 %. Simulacijske vaje so vključevale veliko različnih scenarijev, ki so bili za države udeleženke zelo pomembni. Pri vajah je sodelovala večina (vse razen štirih) držav udeleženk – 18 kot glavne organizatorke –, kar še dodatno kaže na njihovo pomembnost. Vendar se je v obdobju 2007–2013 število prejetih predlogov in sofinanciranih simulacijskih vaj spreminjalo in zmanjšalo: leta 2008 je bilo predloženih 18 predlogov, kar je bilo rekordno število, v primerjavi s petimi leta 2013 (konec obdobja vrednotenja); podobno je bilo na podlagi razpisov za zbiranje predlogov leta 2007 in 2008 sofinanciranih osem simulacijskih vaj v primerjavi z dvema leta 2013. Rezultati spletne ankete za udeležence programa izmenjave strokovnjakov so pokazali, da je 99 % tistih, ki so sodelovali v anketi, menilo, da so se zaradi izmenjave izboljšale njihove kompetence in spretnosti. Velika večina udeležencev in gostiteljev je upravljanje programov opisala kot koristno, jasno in primerno za sporočanje podrobnosti, povezanih z organizacijo izmenjav. Nekateri deležniki so menili, da je obseg izmenjav preveč omejen in da bi moral biti program sposoben financirati dodatne izmenjave. Poleg tega je obstajalo močno neravnovesje v udeležbi držav udeleženk v programu. Moduli in ekipe TAST so bili uporabljeni ob številnih nesrečah v EU in zunaj nje, pri čemer je bilo samo leta 2013 uporabljenih 12 modulov. Medtem ko so se države udeleženke strinjale glede razvoja in izvajanja ustreznih smernic in standardnih operativnih postopkov za module v obdobju 2007–2013, so posvetovanja z drugimi deležniki in študija primera pokazali potrebo po večjem številu mednarodnih in enotnih smernic in standardov za vzpostavitev, delovanje in skupne postopke modulov. Po mnenju številnih deležnikov so bile vaje z moduli bistvene in pomembne za opredelitev in odpravo vrzeli v delovanju modulov, zaradi česar se je povečala stopnja sodelovanja z drugimi moduli in izboljšalo usklajevanje pomoči. Projekti za preprečevanje in pripravljenost, izbrani na podlagi razpisov za zbiranje predlogov za obdobje 2007–2013, so bili skladni s posebnimi cilji, opredeljenimi v razpisih za zbiranje predlogov in so se šteli za pomembne za splošne cilje mehanizma. Izbirni postopek se je štel za ustreznega, čeprav je bilo ugotovljeno, da bi ga bilo mogoče skrajšati. Prevladovalo je mnenje, da je bil postopek projektov spremljanja pregleden in jasen. Države udeleženke, Evropski parlament in Svet so večkrat pozvali k ukrepom za preprečevanje, zato so bile različne dejavnosti, ki so bile izvedene za razvoj okvira politike preprečevanja, jasen odziv na potrebe deležnikov. V vmesnem poročilu je bilo določeno, da bi moral biti okvir politike preprečevanja EU sposoben obravnavati različne vidike preprečevanja na različnih področjih politike EU in olajšati nadaljnje sodelovanje med državami udeleženkami. Iz zbranih dokazov je bilo razvidno, da je civilna zaščita od takrat vključena v 13 drugih politik EU in da je bilo sodelovanje podprto s številnimi srečanji strokovnjakov, katerih rezultat je bila izmenjava dobre prakse. Zato so sledila priporočila. Vendar je preprečevanje ostalo pomembna prednostna naloga za deležnike, saj se je razvoj okvira politike preprečevanja začel nedavno, zato je za njegovo izpopolnitev potrebnega več časa. Razvoj pravnega okvira za omogočanje pomoči s prevozom je bil zelo pomemben, saj je dal odgovor na predhodno opredeljeno potrebo. Čeprav je bilo uvajanje na začetku obdobja vrednotenja počasno, je povečana uporaba pomoči s prevozom med obdobjem vrednotenja pokazala, da je do konca obdobja vrednotenja postal dobro uveljavljen ukrep. Pokazala je tudi, da je Komisija upoštevala priporočilo iz vmesnega vrednotenja glede manj okornih postopkov in zahtev v zvezi z dokumentacijo. Iz dokazov je bilo razvidno, da je pomoč s prevozom pozitivno prispevala k odločitvi o zagotovitvi pomoči za civilno zaščito. Vključitev mehanizma na področje onesnaževanja morja je zahtevala tesno sodelovanje z EMSA. V okviru zunanjega vrednotenja je bilo ugotovljeno, da dejavnosti v zvezi z onesnaževanjem morja prispevajo k trem ključnim ciljem mehanizma: MIC/ERCC je v obdobju 2007–2013 devetkrat usklajeval odzive EU na odzive na onesnaženost morja; MIC/ERCC je tudi olajšal podporo prizadetim državam, pogosto v sodelovanju z EMSA, s čimer sta bila zagotovljena strokovno znanje in logistična podpora; te operacije so prispevale k zaščiti človeških življenj in okolja. Pilotni projekt in projekti za pripravljalne ukrepe so prispevali h krepitvi zmogljivosti odzivanja EU z odzivanjem na najnujnejše potrebe, nastale kot posledica večjih nesreč. Deležniki, s katerimi so potekala posvetovanja, so poročali, da sta bili razpoložljivost in pripravljenost zrakoplovov družbe Canadair, ki so bili del pilotnega projekta, zelo dragoceni pri gašenju gozdnih požarov. Prav tako so pripravljalni ukrepi omogočali preskušanje inovativnih ureditev in razvoj novih modulov, ki so bili uporabljeni pozneje v okviru mehanizma. Ukrepi v tretjih državah so ustrezali potrebam tretjih držav upravičenk in držav udeleženk. V zvezi s tretjimi državami so ukrepi prispevali k okrepitvi njihove zmogljivosti odzivanja na nesreče ter k boljšemu razumevanju mehanizma in njegovih zmogljivosti. V zvezi z državami udeleženkami je krepitev zmogljivosti v tretjih državah, zlasti sosednjih državah, morda prispevalo k zmanjšanju potrebe po pomoči v okviru mehanizma v prihodnosti, preprečevanju širjenja določenih vrst (čezmejnih) nesreč ali povečanju hitrosti odzivanja v primerih nesreč.

Na splošno se Komisija ob upoštevanju svojih kolektivnih operativnih izkušenj z mehanizmom in njegovega pozitivnega razvoja strinja z rezultati neodvisnega vrednotenja, da so bili vsi ukrepi v okviru mehanizma pomembni elementi za splošne politiko, saj so prispevali k izboljšanju nacionalnih sistemov za obvladovanje nesreč s pomočjo civilne zaščite v Evropi in zunaj nje. Ti zaključki so dodatno podprti s kvantitativnimi podatki[10], ki na primer potrjujejo povečanje števila aktivacij mehanizma, zahtevkov za sofinanciranje prevoza in uporabe modulov ter visoke stopnje udeležbe na vajah, usposabljanjih in pri izmenjavi strokovnjakov.

4. SKLADNOST UKREPOV V OKVIRU MEHANIZMA V OBDOBJU 2007–2013

V okviru neodvisnega zunanjega vrednotenja so bile poudarjene zlasti naslednje točke:

94 % držav udeleženk, ki je odgovorilo na spletno anketo, je menilo, da je MIC/ERCC izboljšal usklajevanje med EU in državami članicami glede pomoči civilne zaščite med intervencijami. To jasno kaže, da je Komisija upoštevala priporočila vmesnega vrednotenja, da bi bile zaželene izboljšave pri usklajevanju med MIC/ERCC in državami udeleženkami ter mednarodnimi partnerji. Na ravni EU je bil MIC/ERCC vključen v usklajevanje vseh vrst odzivanja na nesreče ter je zagotovil popolno skladnost med službami Komisije in drugimi institucijami EU v primeru nesreč (npr. sodelovanje z GD SANCO na Haitiju, GD ENER na Japonskem, EEAS v Pakistanu in EMSA v ZDA). Vsi mednarodni partnerji, s katerimi so bili opravljeni pogovori, so menili, da je MIC/ERCC zanesljiv partner, ki je sposoben zagotavljati informacije in usmerjati pomoč. MIC/ERCC je obsežno sodeloval z drugimi službami Komisije in mednarodnimi partnerji, in sicer več kot 60-krat v obdobju 2007–2013. Povezave med tečaji usposabljanja so bile skladne glede zasnove, saj so tečaji zajemali uvodne teme ter teme s področja delovanja in upravljanja ter so bili medsebojno povezani. Nekaj manjših pripomb se je nanašalo na posebna področja (npr. upravljanje medijev), ki bi bila lahko skladno vključena v različne tečaje. Simulacijske vaje so bile usklajene z drugimi ukrepi v okviru mehanizma, zlasti s tečaji usposabljanja in vajami z moduli, katerih poudarek in način delovanja sta bila različna in sta ustvarila dopolnjujoče se rezultate. Glede na scenarij vaje so številne simulacijske vaje omogočale tudi vključitev tretjih držav, kar je dodatno povečalo zunanjo skladnost mehanizma. Vendar je bilo že v okviru vmesnega vrednotenja navedeno, da bi bilo mogoče skladnost simulacijskih vaj izboljšati z vzpostavitvijo vseobsegajoče strategije ali okvira za program simulacijskih vaj. To priporočilo se trenutno izvaja kot posledica zahtev iz sklepa iz leta 2013. Program izmenjave strokovnjakov so države udeleženke včasih dojemale kot alternativo tečajem usposabljanja in ne kot dopolnjevalni ukrep in forum za izmenjavo znanja in dobrih praks. Vendar pa je za program veljalo, da ustvarja priložnosti za povečanje znanja o vlogi mehanizma in zagotavlja možnosti mrežnega povezovanja, ki se lahko izkažejo za ključne ob dejanski nesreči. Predhodno opredeljeni in interoperabilni moduli so predstavljali dodatne zmogljivosti, ki bi bile lahko vzpostavljene v zelo kratkem času in so bile zato pomembne za doseganje cilja mehanizma, tj. olajšati sodelovanje na področju civilne zaščite. Vaje z moduli so bile skladne, saj so zagotavljale ključno usposabljanje in preskušanje zmogljivosti ter postopke z zelo realističnimi scenariji v nujnih primerih. Izbrani projekti za preprečevanje in pripravljenost so bili v skladu s prednostnimi nalogami, določenimi za vsako leto v razpisu za zbiranje predlogov. Ukrepi, izvedeni z izbranimi projekti, so bili usklajeni tudi z ukrepi, ki so se financirali iz drugih instrumentov EU. Vendar je bilo nakazano, da so bile prednostne naloge za projekte za preprečevanje in pripravljenost, opredeljene v razpisu za zbiranje predlogov, precej široke: opredelitev konkretnejših prednostnih nalog bi lahko učinkoviteje prispevala k mehanizmu in preprečevanju morebitne nevarnosti prekrivanja prizadevanj s povezanimi instrumenti financiranja EU. Okvir politike preprečevanja je bil dodatno vključen v druge politike EU ter je bil prav tako skladen z mednarodnimi politikami in programom obvladovanja tveganja naravnih nesreč. Navedeno je bilo, da bi bilo poleg obstoječih prizadevanj mogoče predvideti nadaljnje ukrepe za nadaljnje vključevanje dejavnosti preprečevanja v nacionalne politike civilne zaščite, s čimer bi se preprečevanje povezalo s pripravljenostjo in odzivanjem. Različne komponente postopka pomoči s prevozom (tj. faza združevanja, opredelitev možnosti prevoza na komercialnem trgu in sofinanciranje) so neposredno prispevale h ključnima ciljema mehanizma, tj. uskladitvi zagotavljanja pomoči in vzpostavitvi te pomoči, kadar je potrebno. V zvezi z onesnaževanjem morja je bila določena vrsta skupnih ciljev za sodelovanje med EMSA in Komisijo (GD ECHO), vzpostavljeni pa so bili tudi različni mehanizmi za zagotovitev jasne delitve nalog in dobrega usklajevanja. Komisija je tudi dejavno sodelovala pri štirih regionalnih sporazumih, oblikovanih v morskih bazenih EU, pri čemer je bilo to sodelovanje v okviru zunanjega vrednotenja ocenjeno kot zelo tesno in dobro organizirano. Poleg tega se je Komisija udeležila srečanja sekretariatov med regionalnimi sporazumi, Komisijo in EMSA. Te ugotovitve potrjujejo tudi, da je Komisija uspešna pri sprejemanju ustreznih ukrepov za izvajanje priporočil, podanih v okviru vmesnega vrednotenja, in sicer, da je treba izboljšati usklajevanje z EMSA. Eden izmed glavnih ciljev projektov pripravljalnih ukrepov je bil zagotoviti razpoložljivost opreme in drugih virov za njihovo uporabo pri odzivanju na nesreče, kot se je zgodilo v številnih primerih (npr. ob potresu na Haitiju). Pilotni projekt je prispeval k okrepitvi splošne zmogljivosti EU za gašenje požarov. V okviru zunanjega vrednotenja so bili rezultati, doseženi s pomočjo pilotnega projekta in pripravljalnih ukrepov, zato ocenjeni kot skladni z njihovimi cilji, kar pomeni, da so skladno zapolnjevali obstoječe vrzeli. S teoretično raziskavo in pogovori z deležniki, opravljenimi v okviru zunanjega vrednotenja ukrepov s tretjimi državami, je bilo ugotovljeno, da je uspešno izvajanje dejavnosti v okviru IPA ter programov PPRD jug in vzhod prispevalo k povečanju sodelovanja med državami kandidatkami in možnimi državami kandidatkami, pa tudi s sosednjimi državami in EU, ter s tem spodbujalo skladnejše sodelovanje pri ukrepih za preprečevanje, pripravljenost in odzivanje.

Izkušnje Komisije z operacijami v okviru mehanizma ter zaključki na podlagi povratnih informacij in informativnih sestankov z vsemi zadevnimi stranmi po operacijah/vajah/usposabljanjih podpirajo rezultate zunanjega vrednotenja, v okviru katerega je bilo ugotovljeno, da so se ukrepi v okviru mehanizma dopolnjevali med seboj ter z drugimi ukrepi na nacionalni ravni, ravni EU in mednarodni ravni. Vendar pa Komisija meni, da je mogoče še bolj celovito opredeliti vse ukrepe v okviru mehanizma in izboljšati možnosti za učenje prek izmenjave mnenj, ter si bo prizadevala za obravnavanje tega z vzpostavitvijo splošnega strateškega okvira za usposabljanja, vaje in pridobljene izkušnje. Rezultati tekočega notranjega usklajevanja različnih služb s strani Komisije in stiki z zadevnimi zunanjimi deležniki podpirajo zaključke zunanjega vrednotenja, da je bilo celotno izvajanje mehanizma skladno s povezanimi ukrepi in programi EU ter mednarodnimi ukrepi in programi.

5. USPEŠNOST UKREPOV V OKVIRU MEHANIZMA V OBDOBJU 2007–2013

V okviru neodvisnega zunanjega vrednotenja so bile poudarjene zlasti naslednje točke:

MIC/ERCC je veljal za učinkovito platformo z ustreznimi značilnostmi in primernimi sredstvi za doseganje svojih ciljev in izpolnjevanje svojih funkcij. Vse države udeleženke, ki so odgovorile na spletno anketo, so menile, da je MIC/ERCC uspešno zagotavljal komunikacijo med EU in državami udeleženkami, skoraj vse pa so menile, da je bil MIC/ERCC dostopen in sposoben takojšnjega odziva 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Različni deležniki so pripomnili, da se je čas, ki ga je MIC/ERCC potreboval za uskladitev in vzpostavitev pomoči EU, z leti skrajšal. Nekaj kritik so izrazili manjša skupina držav udeleženk in drugi deležniki, in sicer v zvezi z: i) izbiro nacionalnih strokovnjakov, ki naj bi bili napoteni ob nesrečah (prevladovalo je mnenje, da bi moral imeti MIC/ERCC večjo vlogo pri izbiri strokovnjakov, da bi lahko bolje uskladil spretnosti in znanja z dejanskimi potrebami na terenu); in ii) pomanjkanjem izkušenj s terena pri osebju MIC/ERCC. Tečaji usposabljanja so dosegli cilja izboljšanja posameznih spretnosti in kompetenc strokovnjakov ter doseganja skupnega dogovora o sodelovanju pri intervencijah civilne zaščite. Vrednotenje kaže, da bi bilo mogoče povezavo med znanji in spretnostmi, potrebnimi na terenu, ter izkušnjami, pridobljenimi pri napotitvah in tečajih usposabljanja, okrepiti ter da bi bil ta proces lahko bolj sistematičen. Simulacijske vaje so na splošno dosegle svoje cilje, zlasti spodbujanje boljšega usklajevanja in krajših odzivnih časov, ter prispevale k celotnemu mehanizmu. S simulacijskimi vajami so bili doseženi tudi številni širši cilji, kot sta proučevanje možnosti za sodelovanje med UNDAC in ekipami civilne zaščite EU ter nadaljnji razvoj operativnega in strateškega sodelovanja med humanitarno pomočjo in civilno zaščito na nacionalni ravni in ravni EU. Program izmenjave strokovnjakov se je štel za uspešnega, saj je dosegel cilje udeležencev. Številni strokovnjaki so poročali, da so pridobili posebna znanja in spretnosti, ki jih je mogoče neposredno uporabiti. Vendar se mnogim izmed njih pričakovanje, da bodo po izmenjavi vključeni v ekipe civilne zaščite EU, ni uresničilo. Čeprav so program zelo dobro ocenili tako udeleženci kot organizacije gostiteljice, bi bilo mogoče postopek pridobivanja povratnih informacij izboljšati, saj je ključnega pomena za merjenje uspešnosti. V okviru vmesnega vrednotenja je bilo priporočeno, da bi se moral koncept modulov nadalje razviti, vključno s pomočjo specializiranih vaj in razvojem standardnih operativnih postopkov. Ta priporočila so bila v celoti izvedena. Število modulov in ekip TAST, registriranih v podatkovni zbirki CECIS, se je v obdobju 2007–2013 povečalo, tako da je bilo konec leta 2013 skupno 150 modulov. Od 17 opredeljenih različnih vrst modulov jih je bilo registriranih 16. Za povečanje učinkovitosti registriranih modulov so deležniki predlagali nadaljnji razvoj minimalnih zahtev in smernic za module. Večina držav udeleženk, ki so sodelovale v anketi, je menila, da so vaje z moduli izpolnile njihove cilje, saj so spodbudile osebje civilne zaščite k upoštevanju pridobljenih izkušenj in uvedbi izboljšav v delovanje modulov. Vendar pa je bilo navedeno, da bi pogostejše priložnosti za izvajanje modulov, tudi v manjšem obsegu in z manj zapletenimi vajami, prispevale k njihovi trajnosti v smislu pridobljenih znanj in spretnosti. Rezultati projektov za preprečevanje in pripravljenost so bili skladni s cilji, določenimi v letnih delovnih programih, in so privedli do konkretnih ukrepov, kot sta podpora razvoju strategij za preprečevanje nesreč in ozaveščanje o posebnih vprašanjih. Vendar pa sta učinek in trajnost projektov za preprečevanje in pripravljenost ostala preveč omejena: zlasti izvajanje rezultatov na nacionalni ravni je bilo nekoliko pomanjkljivo, rezultati se niso sistematično spodbujali in niso bili predstavljeni, prenos na druge države udeleženke pa je zaostajal za pričakovanji. Različne dejavnosti preprečevanja, ki so bile razvite in izvedene, so prispevale k doseganju ciljev, določenih v sporočilu Komisije iz leta 2009 in sklepih Sveta o preprečevanju. Dejavnosti so zlasti prispevale k politikam preprečevanja nesreč, ki bolj temeljijo na znanju, k povezovanju akterjev in politik na področju preprečevanja z ustreznimi akterji na področju pripravljenosti in odzivanja ter k vključevanju pomislekov v zvezi s preprečevanjem nesreč v obstoječe finančne in zakonodajne instrumente EU. 77 % držav udeleženk, ki je sodelovalo v anketi, je menilo, da je zagotavljanje pomoči s prevozom prek donacij učinkovito prispevalo k izboljšanju odzivanja na nesreče. Številni deležniki so navedli, da se je posrednik za prevoz prilagodil razmeram, ki zahtevajo visoko stopnjo prilagodljivosti, in da obstajajo možnosti za znatno izboljšavo njene uporabe. Izkušnje iz nekaterih nesreč so pokazale, da je sofinanciranje EU, ki je bilo omejeno na 50 %, znatno zmanjšalo uspešnost instrumenta. To je odraz enega izmed priporočil vmesnega vrednotenja, v skladu s katerim bi bilo treba raziskati možnost različnih stopenj sofinanciranja. Komisija je od takrat dosegla napredek v zvezi s tem z uvedbo novih, visokih stopenj sofinanciranja v sklepu iz leta 2013. Uspešnost ukrepov v zvezi z onesnaževanjem morja je bila neposredno odvisna od dobrega sodelovanja z EMSA. V vseh operacijah, v katere je bila vključena EMSA, je to sodelovanje veljalo za uspešno. Prav tako so se za zelo uspešne šteli projekti za preprečevanje in pripravljenost na področju onesnaževanja morja, s katerimi so bili doseženi rezultati, ki sicer ne bi bili možni brez finančne podpore Komisije (GD ECHO). Vrednotenje simulacijske vaje onesnaženosti morja se je izkazalo za neprepričljivo, saj sta imeli Komisija in EMSA različne poglede na njeno uspešnost. Večina držav udeleženk, ki so sodelovale v anketi, je menila, da so pilotni projekt in pripravljalni ukrepi prispevali k učinkovitejšemu odzivanju na nesreče z dopolnjevanjem obstoječih zmogljivosti namesto podvajanja prejšnjih prizadevanj in rezultatov. V primerjavi z rešitvami posameznih držav udeleženk je na primer pilotni projekt nudil ključno podporo v redkih, vendar resnih primerih več istočasnih velikih gozdnih požarov. Uspešnost projektov za pripravljalne ukrepe je bila omejena glede na to, da bi bilo razširjanje rezultatov lahko obsežnejše. Na splošno je bilo iz zbranih dokazov razvidno, da so bili cilji ukrepov s tretjimi državami, in sicer programa IPA ter programov PPRD jug in vzhod, doseženi. Nekateri deležniki so poudarili potrebo po večjem osredotočanju na ukrepe za preprečevanje v prihodnosti v skladu z razvojem mehanizma.

Komisija glede na svoje operativne izkušnje in obsežne povratne informacije pri izvajanju ali podpiranju številnih uspešnih ukrepov za preprečevanje, dejavnosti pripravljenosti, kot so vaje, in operacij odzivanja, izvedenih v obdobju 2007–2013, meni, da je bil glavni cilj politike mehanizma kot celote, tj. pospešiti okrepljeno sodelovanje, v celoti dosežen. Uspeh teh ukrepov je v nekaterih primerih takoj viden, kot na primer v primeru pilotnega projekta, ki je lahko zagotovil podporo državam udeleženkam pri gašenju gozdnih požarov v odsotnosti drugih razpoložljivih zmogljivosti odzivanja, medtem ko v drugih primerih rezultati niso takoj tako oprijemljivi, kar na primer vključuje ekipe, ki se učijo delati druga z drugo z namenom morebitnega sodelovanja v dejanskih izrednih razmerah. Stališče Komisije je podprto z rezultati zunanjega vrednotenja, v okviru katerega je bilo ugotovljeno, da je bilo izvajanje ukrepov v okviru mehanizma uspešno, saj so vsi posamezni ukrepi v okviru mehanizma dosegli svoje posebne cilje politike.

6. UČINKOVITOST UKREPOV V OKVIRU MEHANIZMA V OBDOBJU 2007–2013

V okviru neodvisnega zunanjega vrednotenja so bile poudarjene zlasti naslednje točke:

1. V okviru letnih delovnih programov za obdobje 2007–2013 je bilo skupaj dodeljenih približno 20 milijonov EUR za financiranje različnih funkcij MIC/ERCC, vključno z vzdrževanjem in nadaljnjim razvojem MIC/ERCC, CECIS in EWS ter napotitvami. V okviru vrednotenja je bilo ugotovljeno, da je bil MIC/ERCC zlasti učinkovit pri lajšanju usklajenega zagotavljanja pomoči, kar je omogočalo učinkovito uporabo sredstev. Prehod z MIC na ERCC, ki je imel ustrezno osebje in je bil zato lažje dostopen 24 ur na dan, sedem dni v tednu, je bil še en pomemben dejavnik večje učinkovitosti, zlasti v zvezi z načrtovanjem in hitrim odzivanjem na nesreče. Ena izmed ugotovitev vmesnega vrednotenja je bila, da obstajajo možnosti za operativne izboljšave EWS. Od takrat so bile izvedene velike naložbe v EWS. Proračun, dodeljen EWS, se je povečal z 0,7 milijona EUR leta 2009 na 1,6 milijona EUR leta 2013 in je bil uporabljen za razvoj popolnega pokrivanja številnih nevarnosti z EWS v skoraj realnem času.

2. V okviru letnih delovnih programov za obdobje 2007–2013 je bilo za tečaje usposabljanja skupno dodeljenih približno 29 milijonov EUR. Med letoma 2009 in 2010 se je število ponujenih tečajev usposabljanja podvojilo s šest na dvanajst. V obdobju 2010–2013 se je število udeležencev tečajev usposabljanja stalno povečevalo, medtem ko je obseg vloženih finančnih sredstev ostal nespremenjen. Udeleženci usposabljanja so potrdili, da je udeležba na usposabljanjih zagotovila enotno razumevanje mehanizma, kar je privedlo do večje učinkovitosti z zagotavljanjem usklajenega in s tem uspešnejšega odzivanja.

3. Celotni proračun, dodeljen simulacijskim vajam v okviru letnih delovnih programov za obdobje 2007–2013, je znašal več kot 20 milijonov EUR. Posamezni proračuni so se močno razlikovali glede na obseg in zapletenost scenarija. Zaradi posebnih značilnosti vsakega scenarija je bilo težko izvesti primerjavo učinkovitosti med simulacijskimi vajami. Vendar se je glede na finančna in revizijska poročila tretjih oseb, ki so bila proučena med zunanjim vrednotenjem, proračun vsake simulacijske vaje štel za primernega in sorazmernega z njihovimi posameznimi cilji.

4. Skupni znesek, namenjen programu izmenjave strokovnjakov v okviru letnih delovnih programov za obdobje 2007–2013, je znašal 1,75 milijona EUR. Rezultati zunanjega vrednotenja kažejo, da so nekatere države udeleženke menile, da je skupna zmogljivost programa omejena, pri čemer so podale pripombe glede dolgih čakalnih dob za dodelitev strokovnjakov za izmenjave. Dejansko upravljanje izmenjav so strokovnjaki opisali kot dobro, izbirni postopek pa kot ustrezen in spodbuden za doseganje ciljev programa.

5. V okviru letnih delovnih programov za obdobje 2007–2013 je bilo za vaje z moduli dodeljenih več kot 13 milijonov EUR. Čeprav so bile na splošno vaje z moduli sprejete zelo pozitivno, je zunanje vrednotenje pokazalo, da nekateri deležniki niso bili prepričani, ali so naložbe v pripravo tako velikega števila modulov učinkovite, saj je delež dejansko uporabljenih modulov v okviru mehanizma v zadnjih letih ostal razmeroma majhen. Poleg tega je prevladovalo mnenje, da vaje z moduli niso enako vključevale vseh vrst modulov, temveč so se v glavnem osredotočale le na nekatere.

6. V obdobju 2007–2013 je celotni proračun za projekte za preprečevanje znašal približno 14 milijonov EUR, za projekte za pripravljenost pa približno 10,5 milijona EUR. Večina držav udeleženk, ki so sodelovale v anketi, je menila, da je bila višina proračuna primerna in sorazmerna s cilji projektov. Večina proračunov zaključenih projektov je bila sorazmerna glede na dosežene konkretne rezultate.

7. Države udeleženke so soglašale, da je preprečevanje stroškovno učinkovit in zakonit način zmanjševanja človeških in gospodarskih stroškov nesreč. Vendar pa je bilo ugotovljeno, da ni jasno, ali so dejavnosti preprečevanja v celoti prispevale k povečani zmogljivosti obvladovanja nesreč na ravni EU in kako so bile dejavnosti preprečevanja povezane z drugimi ukrepi v okviru mehanizma.

8. V okviru letnih delovnih programov za obdobje 2007–2013 je bilo dodeljenih skupaj 62,9 milijona EUR za pomoč s prevozom, rezultat tega pa je bil neto prispevek Komisije za pomoč s prevozom v višini približno 11 milijonov EUR v tem obdobju. Iz zunanjega vrednotenja izhajata dve glavni ugotovitvi: za fazo združevanja prevoza, določeno s pravnim okvirom, se je štelo, da zagotavlja učinkovite operacije združevanja in kombiniranega prevoza, vendar je bila glede na omejene dejanske rezultate združevanja potreba po fazi združevanja vprašljiva; čeprav je bila uporaba posrednika za prevoz zasnovana tako, da je zagotavljala stroškovno učinkovitost, je bila uporaba posrednika kljub temu minimalna.

9. V okviru letnih delovnih programov za obdobje 2007–2013 niso bila dodeljena ločena sredstva za ukrepe v zvezi z onesnaževanjem morja. Ker je bilo onesnaževanje morja zaradi nesreč vključeno prek različnih ukrepov v okviru mehanizma, je bilo vključeno v različne proračunske postavke in ocenjeno v njihovem okviru.

10. Proračunski organ EU je za obdobje 2008–2010 namenil skupaj 22,5 milijona EUR za pilotni projekt in pripravljalne ukrepe. V okviru zunanjega vrednotenja je bilo ugotovljeno, da je bil razpoložljivi proračun primeren za doseganje načrtovanih dejavnosti in da je bil uporabljen za doseganje konkretnih rezultatov, vključno z okrepljeno zmogljivostjo odzivanja, zasnovo vaj in/ali modulov, programi usposabljanja in dejavnostmi komuniciranja.

11. Ukrepi s tretjimi državami so se financirali iz različnih finančnih instrumentov. Program sodelovanja na področju civilne zaščite I v okviru IPA je bil zasnovan na podlagi instrumenta IPA za obdobje 2010–2012. PPRD jug se je med letoma 2009 in 2012 izvajal s proračunom v višini 5 milijonov EUR, medtem ko je PPRD vzhod zajemal obdobje 2010–2014 s proračunom v višini 6 milijonov EUR. Poleg tega se je leta 2012 začel projekt obvladovanja tveganja nesreč EU-Kitajska, ki se je financiral iz instrumenta za razvojno sodelovanje in katerega skupni proračun je znašal 6 milijonov EUR. V okviru zunanjega vrednotenja je bilo ugotovljeno, da se je zaradi raznolikosti ukrepov s tretjimi državami in drugačnega mehanizma financiranja splošna učinkovitost ukrepov s tretjimi državami morda zmanjšala zaradi pomanjkanja splošnega okvira za te ukrepe.

Na splošno se Komisija strinja z rezultati zunanjega vrednotenja, da so bili ukrepi v okviru mehanizma zasnovani tako, da bi bili stroškovno učinkoviti (npr. v primeru tečajev usposabljanja je proračun v obdobju 2010–2013 ostal nespremenjen, vendar pa se je povečalo število udeležencev, ki so imeli koristi od tečajev), in so bili na splošno izvedeni učinkovito. Ne glede na zunanje vrednotenje kvantitativnih in kvalitativnih podatkov operativne izkušnje Komisije z mehanizmom razkrivajo bolj raznoliko sliko. Povečane naložbe v EWS so bile na primer razmeroma majhne v primerjavi s proračunom, dodeljenim drugim ukrepom v okviru mehanizma, vendar so zagotovile precejšnjo poslovno korist za mehanizem. Enako je bil rezultat naložb v usposabljanje veliko število strokovnjakov, ki so bili usposobljeni, vendar ne nujno napoteni na operacije v okviru mehanizma; ta ugotovitev podcenjuje znatno korist, ki jo predstavljajo strokovnjaki, usposobljeni v okviru mehanizma, v nacionalnih operacijah in njihove možnosti širjenja znanja.

7. DODANA VREDNOST EU PRI UKREPIH V OKVIRU MEHANIZMA V OBDOBJU 2007–2013

V okviru neodvisnega zunanjega vrednotenja so bile poudarjene zlasti naslednje točke:

Dodana vrednost MIC/ERCC je bila večplastna. Za države udeleženke je MIC/ERCC predstavljal mehanizem „vse na enem mestu“ za odzivanje na nesreče z jasno dodano vrednostjo v primerjavi z dvostranskim odzivanjem. Vsi deležniki so menili, da je CECIS koristna centralizirana platforma za izmenjavo informacij z jasno dodano vrednostjo EU. Tretjim državam in mednarodnim partnerjem je MIC/ERCC omogočil, da so navezali stike in zaprosili za pomoč prek enotne platforme, kar je olajšalo sodelovanje. EWS so omogočili državam udeleženkam dostop do najsodobnejših sistemov opozarjanja, ki zajemajo celoten spekter nevarnosti, pa tudi močnejši znanstveni/operativni vmesnik za omogočanje inovacij. Pokazalo se je, da so imeli tečaji usposabljanja veliko dodano vrednost EU, zaradi česar so udeleženci ne le pridobili spretnosti in znanje o mehanizmu, temveč tudi okrepili mrežo strokovnjakov s področja civilne zaščite. V okviru zunanjega vrednotenja je bilo navedeno, da je ta učinek mrežnega povezovanja omogočil lažje sodelovanje in intervencije. Na podlagi pogovorov se simulacijske vaje v najmanj petih od šestih primerov ne bi izvajale brez sofinanciranja EU. Izmenjava izkušenj in učenje iz dobrih praks sta bila ena izmed ključnih rezultatov in sta prav tako zagotovila visoko dodano vrednost EU. Poleg tega so vaje omogočale poustvarjanje scenarijev v izrednih razmerah in so po mnenju deležnikov dopolnjevale tečaje usposabljanja. Izmenjava izkušenj in učenje iz dobrih praks sta bila ena izmed ključnih rezultatov programa izmenjave strokovnjakov. Rezultat programa je bil razvoj tesnih povezav na nacionalni in evropski ravni, kar je zelo olajšalo sodelovanje. Ni se zdelo verjetno, da bi se takšne izmenjave izvedle brez finančne pomoči EU. Dodana vrednost EU iz modulov in vaj z moduli je očitna, saj so ti neposredno podpirali nacionalno odzivanje na nesreče v prizadetih državah. Preskušanje spretnosti in znanja ter postopkov med vajo z moduli je privedlo do skupnega dogovora o usklajeni pomoči. S projekti za preprečevanje in pripravljenost so bili doseženi rezultati, ki jih države udeleženke ne bi mogle doseči same. Večina projektov je vključevala več partnerjev iz različnih držav udeleženk, kar je izboljšalo medsebojno poznavanje in prispevalo k vzpostavljanju zaupanja med državami udeleženkami. Dejavnosti preprečevanja so pokazale dodano vrednost EU: pred razvojem politike preprečevanja na ravni EU nekatere države udeleženke niso imele dobro razvitih politik, namenjenih preprečevanju nesreč – dejavnosti, izvedene na ravni EU, so spodbudile te države udeleženke k dodatnim prizadevanjem za razvoj takšnih politik. Države udeleženke so imele koristi tudi od izmenjave praks in srečanj strokovnjakov na ravni EU. Pomoč s prevozom, predlagana v okviru mehanizma, je prinesla dodano vrednost EU z neposredno podporo pri uporabi pomoči v primerih nesreč v prizadetih državah. Konkretni primeri so vključevali prihranke stroškov na ravni držav udeleženk in EU s podpiranjem združevanja prevoznih sredstev in prilagodljivosti, kadar so to upravičevale razmere na terenu. Ugotovljeno je bilo, da je mehanizem zagotovil dodano vrednost EU na področju onesnaževanja morja, zlasti z zbliževanjem onesnaževanja morja in skupnosti civilne zaščite ter podpiranjem sodelovanja, kjer je to potrebno. Projekti za preprečevanje in pripravljenost na področju onesnaževanja morja so bili izpostavljeni kot ključna pobuda, ki prispeva dodano vrednost. Pilotni projekt in pripravljalni ukrepi so prispevali k razvoju/razpoložljivosti dodatnih zmogljivosti, ki jih posamezne države udeleženke drugače morda ne bi razvile/dale na voljo. Poleg tega je bilo okrepljeno sodelovanje med državami udeleženkami. V nekaterih primerih so rezultati pripravljalnih ukrepov privedli do celovite ocene potreb po zmogljivosti in do uporabe standardnih postopkov. Vsi deležniki so potrdili dodano vrednost EU pri ukrepih s tretjimi državami. Najpomembnejši sporočeni rezultat je bilo zmanjšanje vpliva nesreč, kar je rezultat izboljšanja zmogljivosti civilne zaščite. Tudi za sodelovanje pri ukrepih tretjih držav se je štelo, da pozitivno vpliva na nacionalne politike. Večina deležnikov iz tretjih držav, s katerimi so bili opravljeni pogovori, je imela tudi neposredne izkušnje z aktivacijami mehanizma in je priznala njihovo dodano vrednost EU v tretjih državah.

Komisija na podlagi rezultatov zunanjega vrednotenja, izkušenj iz številnih operacij v okviru mehanizma v Evropi in zunaj nje ter povratnih informacij od držav, ki so zaprosile za pomoč v okviru mehanizma, ugotavlja, da je mehanizem dokazal dodano vrednost EU na več ravneh, vključno s krepitvijo sodelovanja med državami udeleženkami, obravnavanjem potreb po ustreznih dejavnostih preprečevanja, lajšanjem napotitve ekip in pomoči ter ponujanjem enotnega „paketa“ pomoči, vključno s strokovnjaki s področja civilne zaščite, moduli in ekipami TAST. Na splošno mehanizem predstavlja uspešno področje politike EU, povpraševanje po njem s strani držav članic in drugih deležnikov pa narašča.

8. SKLEPNE UGOTOVITVE

Splošna sklepna ugotovitev Komisije glede na ugotovitve iz poročila o zunanjem vrednotenju ter ob upoštevanju lastnih operativnih izkušenj in pridobljenih spoznanj, pa tudi lastne ocene kvalitativnih in kvantitativnih dokazov in podatkov je, da so bili ukrepi v okviru mehanizma, ki so v obdobju 2007–2013 prejeli finančno pomoč, izvedeni zelo zadovoljivo in so dosegli svoje cilje. Celotno vrednotenje izvajanja mehanizma je pokazalo, da so bili na splošno doseženi zelo dobri rezultati, za mehanizem kot celoto in njegove posamezne ukrepe pa so bile jasno dokazane tudi pomembnost, skladnost, uspešnost, učinkovitost in dodana vrednost EU. Ukrepi v okviru mehanizma so bili uspešni s številnih vidikov, nenazadnje pri izboljšanju usklajevanja in sodelovanja ter krepitvi pripravljenosti in zmogljivosti odzivanja držav udeleženk, pri zagotavljanju učinkovitega, hitrega in uspešnega odzivanja na nesreče ter pri zagotavljanju dostopa do prevoznih sredstev za zagotavljanje hitrega odzivanja.

Komisija ugotavlja, da je mehanizem med letoma 2007 in 2013 dosegel velik napredek, kar nenazadnje vključuje prehod z MIC na ERCC, večjo osredotočenost na politiko in ukrepe preprečevanja ter okrepljeno sodelovanje s tretjimi državami. Številne zamisli, ki so se porodile na začetku obdobja vrednotenja, so zdaj celoviti ukrepi v okviru mehanizma, ki državam udeleženkam prinašajo precejšnje koristi, kot sta pomoč s prevozom in koncept modulov. Komisija poudarja tudi znaten napredek, ki ga je mehanizem dosegel od poročila o vmesnem vrednotenju v zvezi s priporočili, ki so se do konca obdobja vrednotenja vsa upoštevala ter so bila ali so v postopku izvajanja, vključno kot rezultat sklepa iz leta 2013.

Na podlagi navedenega Komisija ugotavlja, da je evropsko sodelovanje in usklajevanje na področju civilne zaščite od leta 2007 doseglo velik napredek in vzpostavilo dobro podlago za nadaljevanje tega pozitivnega razvoja. Zunanje vrednotenje ponuja številne pozitivne primere, ki kažejo obseg razvoja mehanizma in usklajevanja odzivanja EU na nesreče ter njuno izboljšanje pri doseganju ciljev. Finančna sredstva v okviru finančnega instrumenta za civilno zaščito, uporabljena v ta namen, so ustvarila precejšnjo dodano vrednost EU.

V okviru zunanjega vrednotenja so bile kljub pozitivni oceni učinkovitosti mehanizma in vseh njegovih ukrepov poudarjene tudi nekatere možnosti za dodatne izboljšave. Najpomembnejša priporočila so vključevala oblikovanje skladnejšega okvira za ukrepe pripravljenosti v okviru mehanizma, vključno z vajami, usposabljanjem, projekti, izmenjavo strokovnjakov in boljšim načrtovanjem, pa tudi poenostavljenimi postopki odzivanja in višjimi stopnjami sofinanciranja EU za prevoz. Komisija se strinja, da je na številnih področjih mogoče mehanizem dodatno izboljšati in razviti, ter pozdravlja priporočila zunanjega vrednotenja.

Sklep iz leta 2013 zagotavlja pravno podlago za nadaljnji znatni napredek na področju preprečevanja, pripravljenosti in odzivanja ter podrobno obravnava številna vprašanja, opredeljena v okviru zunanjega vrednotenja (npr. sklep iz leta 2013 zahteva strateški okvir za simulacijske vaje). Komisija si bo zato prizadevala upoštevati večino teh priporočil pri izvajanju sklepa iz leta 2013, ki že poteka. Priporočila v zvezi z operacijami se bodo upoštevala v okviru tekočega dela v zvezi z izboljševanjem postopkov (npr. razpisi za zbiranje predlogov) ali izvajanjem programov.

Komisija poziva Evropski parlament in Svet, naj upoštevata te ugotovitve vrednotenja.

[1] Odločba Sveta 2001/792/ES, Euratom z dne 23. oktobra 2001 o vzpostavitvi mehanizma Skupnosti za pospeševanje okrepljenega sodelovanja na področju civilne zaščite (povezava).

[2] Odločba Sveta 2007/779/ES, Euratom z dne 8. novembra 2007 o vzpostavitvi mehanizma Skupnosti na področju civilne zaščite (prenova) (povezava).

[3] Odločba Sveta 2007/162/ES, Euratom z dne 5. marca 2007 o vzpostavitvi finančnega instrumenta za civilno zaščito (povezava).

[4] Sklep št. 1313/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o mehanizmu Unije na področju civilne zaščite (povezava).

[5] COM(2011) 696 final (povezava).

[6] SEC(2011) 1311 final (povezava).

[7] Pilotni projekti in pripravljalni ukrepi v skladu s členom 49(6)(a) in (b) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (v nadaljnjem besedilu: finančna uredba); proračunski postavki EU za leto 2008 – 07 04 04 in 07 04 05; Sklep Komisije C(2008) 1740; proračunska postavka EU za leto 2009 – 07 04 05; Sklep Komisije C(2009) 3356; proračunska postavka EU za leto 2010 – 07 04 05; Sklep Komisije C(2010) 1206.

[8] EWS, ki jih je razvilo Skupno raziskovalno središče, vključujejo Svetovni sistem za opozarjanje in usklajevanje ob nesrečah (GDACS), Evropski informacijski sistem za gozdne požare (EFFIS) in Evropski poplavni opozorilni sistem (EFAS).

[9] MIC/ERCC zagotavlja tudi operativno usklajevanje storitve za ukrepanje v izrednih razmerah programa Copernicus, ki se je začela izvajati leta 2012, vključno z njeno komponento kartiranja in interakcijo s pooblaščenimi uporabniki.

[10] Uradna statistika MIC/ERCC; glej tudi poročilo o zunanjem vrednotenju, strani 32–34, 53–56; 69–71, 77–78, 114–116.