20.7.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 264/77

Poročevalec:

Paulo BARROS VALE

1.1

Z orožjem povezana vprašanja so vedno kontroverzna, zaradi tragičnih dogodkov v Evropi pa postaja razprava o tem vse bolj razgreta. Vendar pa je treba revizijo direktive oceniti z bolj objektivnega in manj čustvenega vidika na podlagi uravnotežene analize varnostnih vprašanj in trga, pomembno vprašanje boja proti terorizmu in organiziranemu kriminalu pa obravnavati v drugih razpravah, v katerih se bolj upošteva resnost te problematike.

1.2

Po podatkih študije Urada Združenih narodov za droge in kriminal z naslovom Study on Firearms  (1) (Študija o strelnem orožju) je samo 3 % od približno 875 milijonov kosov orožja, kolikor jih je bilo zabeleženih leta 2007, posedovala policija in 23 % vojska. V tej ogromni industriji je zakonodajalec tisti, ki mora opredeliti in uveljaviti ukrepe, s katerimi bo mogoče zmanjšati skrito nevarnost posedovanja tako velike količine orožja.

1.3

EESO podpira sprejetje obravnavane direktive, ki podaja natančne opredelitve, uvaja nove zahteve in doslednejša pravila na področju označevanja in uničenja strelnega orožja, vendar želi predlagati ukrepe, ki bi po njegovem mnenju lahko prispevali k večji varnosti državljanov.

1.4

Z uvedenimi pravili v oborožitveni industriji pa v nasprotju z drugimi sektorji, za katere je Evropska unija pripravila obsežno zakonodajo, ni bilo zagotovljeno vse, kar bi bilo mogoče z vidika varnosti ter sledenja orožja, streliva in oseb, vpletenih v kazniva dejanja. Zato se moramo odločno zavzeti za cilje, ki jih je treba uresničiti na tem tako občutljivem področju varnosti.

1.5

Glede na to, da je pomembno slediti tako orožju kot strelivu, se EESO zavzema za to, da se srednjeročno ali dolgoročno razmisli o možnosti, da se industrijo spodbudi, naj začne uvajati neizbrisne oznake nabojev, ki se nahajajo na mestu, ki ga z uporabo ni mogoče uničiti. Če bi bilo to tehnično mogoče, bi ti podatki in drugi podatki o orožju, ki bi bili na voljo v interoperabilnih zbirkah podatkov organov, pristojnih za izvajanje zakonodaje, bistveno prispevali k bolj učinkovitim preiskavam. Te zbirke podatkov ne smejo sestavljati zgolj nacionalni registri, ampak bi morale biti povezane v zbirki podatkov na evropski ravni, dostop do nje pa bi imeli organi iz vseh držav članic, ki bi vanjo tudi vnašali podatke.

1.6

EESO meni, da bi Evropa lahko po avstralskemu in britanskemu zgledu razmislila o oblikovanju programa za odkup orožja, ki bi omogočal, da se iz obtoka umakne na tisoče kosov orožja. Čeprav neposredna povezava med količino orožja v obtoku in številom kaznivih dejanj ni dokazana, pa obstaja statistična verjetnost, da bi bilo storjenih manj kaznivih dejanj, da bi se zgodilo manj nesreč in da bi v rokah kriminalcev pristalo manj orožja.

1.7

Tehnološki razvoj 3D-tiskanja pomeni nevarnost, saj omogoča proizvodnjo prav tako smrtonosnega orožja, pri tem pa nista možna ne nadzor ne sledljivost. Poleg tega je to orožje narejeno v glavnem iz materialov, ki jih običajni varnostni sistemi niso sposobni zaznati. To vprašanje je nujno vključiti v nacionalne programe za varnost, da bi bilo mogoče usklajeno sprejeti preventivne ukrepe za boj proti nenadzorovanemu širjenju smrtonosnega orožja.

2.1

V trenutnih zelo zaskrbljujočih varnostnih razmerah želi Komisija predlagati spremembo Direktive 91/477/EGS (2) o nadzoru nabave in posedovanja orožja, ki je bila spremenjena z Direktivo 2008/51/ES (3).

2.2

Ta sprememba sodi v okvir evropske agende za varnost, sprejete 28. aprila 2015, in naj bi pomenila učinkovit in usklajen odziv na varnostne grožnje na evropski ravni. Evropska agenda za varnost je omogočila, da se razlike med nacionalnimi zakonodajami opredelijo kot ovira za učinkovit nadzor in sodelovanje policijskih organov držav članic, ter pozvala k pregledu zakonodaje o strelnem orožju in pravil o onesposobitvi orožja.

2.3

Cilj obravnavane direktive je zagotoviti varnost državljanov, hkrati pa tudi omogočiti delovanje notranjega trga s strelnim orožjem, pri čemer je treba opredeliti pravila, ki jih je treba sprejeti za celoten življenjski cikel strelnega orožja, od njegove proizvodnje do uničenja.

2.4

Direktiva določa najnižje zahteve, ki jih morajo uvesti države članice za nabavo, posest in prenos različnih razredov strelnega orožja, tudi orožja za lov in streljanje v tarčo.

2.5

Izvedene so bile tri študije o ustreznosti veljavne zakonodaje, ki naj bi bile podlaga za pregled sedanjega zakonodajnega okvira. V študijah je bilo ugotovljeno, da je primerno na ravni EU sprejeti minimalne standarde glede nedovoljene trgovine s strelnim orožjem in izvesti pregled veljavne direktive z naslednjimi cilji:

2.6

Komisija se je posvetovala z zainteresiranimi stranmi, zlasti s predstavniki evropskih združenj proizvajalcev strelnega orožja in streliva za civilno uporabo, tistimi, ki so vključeni v civilno trgovino z orožjem, lovci, zbiratelji, nevladnimi organizacijami in raziskovalnimi ustanovami. Države članice in nevladne organizacije so se strinjale, da bi bilo izvajanje sedanje direktive koristno za preprečevanje preusmerjanja strelnega orožja z zakonitega na nezakonit trg, medtem ko so akterji iz zasebnega sektorja izrazili zaskrbljenost zaradi uvedenih sprememb razredov strelnega orožja in njihovih morebitnih negativnih posledic za mala in srednje velika podjetja.

2.7

Deležniki, s katerimi se je Komisija posvetovala, so mnenja, da je ponovna usposobitev onesposobljenega strelnega orožja pomemben vir orožja za kriminalno uporabo in da je prednostna naloga za odpravo te prakse harmonizacija pravil.

2.8

Prav tako priznavajo, da je treba izmenjavati informacije med državami članicami, uskladiti opredelitve in določiti minimalne standarde glede smernic za onesposobitev orožja.

3.1

EESO se strinja s predlaganimi natančnejšimi opredelitvami v obravnavani direktivi, ker se s tem bistveno izboljšuje prejšnja direktiva. Namen teh predlogov ni prepovedati strelno orožje, ampak uskladiti predpise, ki veljajo za nabavo in posedovanje strelnega orožja v njegovi celotni življenjski dobi, ter tako urediti trg in zagotoviti varnost.

Po tem, ko se je posvetoval z zainteresiranimi stranmi (policijo, predstavniki industrije, trgovci, uporabniki, zbiratelji in nevladnimi organizacijami s področja varnosti državljanov), pa EESO meni, da bi morala biti zaradi varnostnih težav, ki se stalno pojavljajo, zakonodaja na tem področju ambicioznejša. Komisija ne bi smela zakonodaje pripraviti zgolj kot takojšen odziv na nedavna teroristična dejanja, ampak bi to morala storiti zato, da se reši vprašanje varnosti v zvezi z zakonitim strelnim orožjem.

3.2

Glede nadzora orožja so bile izvedene različne študije. Nekatere študije kažejo, da se z omejitvijo uporabe orožja zmanjšata nasilje (4) ter število nesreč (5) in samomorov (6), druge pa ugotavljajo, da se s tem, ko se državljanom, ki niso bili pravnomočno obsojeni in nimajo duševnih težav, dovoli posedovanje orožja, zmanjša število nasilnih kaznivih dejanj, hkrati pa to ne povzroči znatnega povečanja števila samomorov ali nesreč (7).

3.2.1

Zgled pri nadzoru orožja je Avstralija. Po incidentu leta 1997, ko je moški v kavarni ubil 35 in ranil 23 oseb, je uvedla eno do takrat najpomembnejših reform predpisov o uporabi in posedovanju orožja, ki je vidno vplivala na zmanjšanje števila žrtev zaradi uporabe strelnega orožja. Prepovedala je nekatere vrste orožja, uvedla obvezno predložitev utemeljenega razloga za posedovanje orožja (ki ne more biti zgolj samoobramba) in financirala nacionalni program za odkup orožja. Ta pobuda je omogočila, da je bilo iz obtoka umaknjenih okrog 700 000 kosov orožja, kar je skupaj z novimi omejitvami občutno zmanjšalo delež umorov s strelnim orožjem (8).

3.2.2

Avstralski program za odkup orožja je bil oblikovan na podlagi predpostavke, da velika razpoložljivost strelnega orožja povečuje tveganje, da smrtonosni vzgibi posameznikov privedejo do množičnih pobojev.

3.2.3

Podobno kot Avstralija je Združeno kraljestvo po streljanju, v katerem je bilo ubitih 15 in ranjenih 15 oseb, uvedlo prepoved uporabe določenih vrst orožja in obvezno registracijo za lastnike orožja ter financiralo program odkupa. Ti ukrepi niso imeli enakega učinka na število smrtnih žrtev zaradi strelnega orožja, kot ga je imel avstralski program (9).

3.2.4

V zadnji obsežni študiji o nadzoru orožja, objavljeni februarja 2016, je bilo analiziranih 130 drugih študij, izvedenih v 10 različnih državah med letoma 1950 in 2014 (10). Avtorji menijo, da sicer ni bilo dokazano, da se s strožjo zakonodajo zmanjša nasilje, vendar pa podatki nakazujejo, da je v nekaterih državah izvajanje zakonodaje o omejevanju dostopa do različnih vrst orožja povezano z zmanjšanjem števila smrtnih žrtev zaradi strelnega orožja. Uporaba predpisov, ki omejujejo pogoje za nabavo strelnega orožja (na primer s preverjanjem preteklih dejanj) ali dostop do orožja (zlasti shranjevanje), je prav tako povezana z zmanjšanjem kaznivih dejanj iz strasti oziroma smrti otrok zaradi nesreč s strelnim orožjem.

3.3

EESO na podlagi teh primerov in študij meni, da bi morali izvajati stroga pravila glede pridobitve dovoljenja za uporabo in nošenje orožja, nakupa orožja in streliva, prepovedi nekaterih vrst orožja in njegove onesposobitve ter glede programov držav članic za odkup orožja z namenom njegovega uničenja.

4.1

Pobuda upošteva načeli subsidiarnosti in sorazmernosti. Direktiva je ustrezna oblika, saj dvomimo, da bi bile države članice pripravljene sprejeti uredbo.

4.2

Z obravnavano direktivo se spreminja več členov prejšnje direktive, ki so natančneje opredeljeni, uvajajo pa se tudi nove zahteve, s katerimi se znatno izboljšuje prejšnja različica. EESO zato te spremembe odobrava.

4.3

EESO se strinja s tem, da se za izdajo in obnovitev dovoljenj za uporabo in nošenje orožja uvedejo obvezne in kakovostne zdravniške preiskave, ki vključujejo minimalne evropske zahteve in s katerimi se preveri telesno in duševno zdravje. V nekaterih državah članicah se to že izvaja. Meni pa, da bi lahko v direktivo vključili tudi obvezno izvajanje rednih usposabljanj glede ravnanja s strelnim orožjem ter zahteve za varno hrambo (obvezno shranjevanje orožja v posebnih kovčkih, kot se to že izvaja v nekaterih državah članicah) in popolnoma varen prevoz orožja in njegovih sestavnih delov.

4.4

Evropska unija je bila sposobna pripraviti obsežno zakonodajo na številnih področjih. Dober primer je avtomobilska industrija, ki je morala izpolniti varnostne zahteve (v zvezi s potniki in okoljem) in zato zagotoviti znatne naložbe v raziskave in razvoj. Tudi koncept označevanja orožja in njegovih sestavnih delov je zdaj širši. EESO predlaga, da bi glede označevanja nabojev srednjeročno ali dolgoročno storili še več in razmislili o možnosti, da se industrijo spodbudi, naj začne uvajati neizbrisne oznake, ki bi se nahajale na mestu, ki se z uporabo ne uniči, na primer na notranji strani naboja, da se tako zagotovi popolna sledljivost. Ker se običajno na kraju zločina najde naboj, ne pa tudi orožje, bi lahko s temi oznakami prispevali pomembne informacije za policijske preiskave.

4.5

Glede zbirk podatkov o strelnem orožju EESO podpira novi predlog, s katerim se hranjenje podatkov v registru podaljšuje do takrat, ko se strelno orožje uniči. To prinaša dodano vrednost in je pomembno sredstvo za nadzor in preiskavo. Komisija bi morala zagotoviti podporo pristojnim organom, da bodo ti registri v realnem času na voljo v vseh državah članicah, s čimer bi se olajšalo pridobivanje dokazov ter zagotovila hitra in učinkovita izmenjava informacij, na podlagi katerih bi bila mogoča identifikacija in lokalizacija strelnega orožja.

4.6

V razred prepovedanega orožja sodi tudi polavtomatsko strelno orožje za civilno uporabo, „ki je podobno avtomatskemu vojaškemu strelnemu orožju“. Izraz „ki je podobno“ ni ne objektiven ne ustrezen. Najprej je treba določiti jasna merila za opredelitev „podobnosti“, da bi to vrsto orožja lahko vključili v razred prepovedanega orožja.

4.7

Plašilno in signalno orožje, rekvizitno orožje in akustično orožje ter replike zdaj sodijo v razred C (strelno orožje, ki ga je treba prijaviti). To je sicer že predvideno v nekaterih nacionalnih zakonodajah, vendar EESO dvomi, da je ta sprememba primerna, saj bi poleg tega, da ta vrsta orožja v protokolu Združenih narodov ni opredeljena kot strelno orožje, ta ukrep v državah, v katerih zakonodaja še ne predvideva obveznosti njegove prijave, povzročil znatne upravne stroške za vrsto orožja, ki naj ne bi pretirano ogrožalo varnosti državljanov.

4.8

Glede ogrožanja varnosti državljanov s tem in drugimi vrstami orožja, kot so zračne puške, bi bilo treba izvesti študijo, v kateri bi ocenili njihovo nevarnost in možnosti za njihovo predelavo v bolj smrtonosno orožje. Ta študija bi lahko bila podlaga za uvedbo novih tehničnih pravil in pravnih predpisov o varnosti, zamenjavi, predelavi, onesposobitvi in uničenju orožja.

4.9

V digitalni družbi je treba preučiti nevarnost elektronske trgovine z orožjem in strelivom. Facebook in Instagram sta napovedala uvedbo omejitev prodaje orožja na svojih družabnih omrežjih in svojim uporabnikom prepovedala, da z objavami, skupinami za razpravo ali osebnimi sporočili ponujajo ali sklepajo posle z orožjem. Čeprav je bilo predvideno, da se za trgovce in posrednike dovoli elektronska trgovina z določenimi vrstami orožja in strelivom, pa bi moralo biti po mnenju EESO dovoljeno samo poslovanje v fizični prisotnosti strank, da bodo lahko pristojni organi zagotavljali strog nadzor.

4.10

Tehnološke inovacije so prispevale k razvoju 3D-tiskalnikov. Tudi orožje ni ostalo ob robu razvoja te tehnologije. Na internetu so se zelo hitro znašla navodila in programi za tiskanje smrtonosnega orožja. Ker zakonodaja o tiskanju orožja ne obstaja, je ta tehnologija resnična grožnja, ki ji še ni bila namenjena potrebna pozornost. Države si morajo skupaj prizadevati za rešitev tega vprašanja ter nadzirati omrežje in tudi nabavo materiala, ki se uporablja za proizvodnjo teh vrst orožja, ter resno razmisliti o prepovedi njihove proizvodnje.

4.11

Direktiva državam članicam omogoča, da organom, ki se ukvarjajo s kulturnimi in zgodovinskimi vidiki orožja in so kot taki tudi priznani, dovolijo, da v posesti obdržijo strelno orožje razreda A, ki je bilo nabavljeno pred začetkom veljavnosti te direktive, če je bilo to orožje onesposobljeno. EESO se zavzema za to, da bi predvideli poseben režim izvajanja te direktive za zbirke, shranjene v muzejih, katerih dejavnost so države članice ustrezno priznale kot pomembno, pod pogojem, da to ne ogroža varnosti ali javnega reda. Tak režim bi zahteval stroga pravila glede razstav, registracije in shranjevanja orožja ter ravnanja z njim, vendar pa bi preprečeval uničenje orožja razreda A z veliko zgodovinsko vrednostjo.