3.3.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 82/13

Poročevalec:

Lutz RIBBE

1.1

EESO pozdravlja sporočilo in podpira številne predloge, predstavljene v njem, ki so logična posledica ugotovitev o evropski energetski uniji.

1.2

Predstavljene izboljšave trgov, vključno s trgovanjem znotraj dneva, odpravo regulacije, ki izkrivlja konkurenco, upravljanjem povpraševanja in oblikovanjem ustreznih cenovnih signalov, so načeloma ustrezni in pomembni ukrepi za preoblikovanje energetskega trga, ki bo v prihodnosti v večji meri upošteval posebnosti nestalnih, decentraliziranih obnovljivih virov energije.

1.3

Zanesljiva in cenovno dostopna oskrba podjetij in gospodinjstev s (čisto) energijo je temeljnega pomena za gospodarstvo in ljudi v sodobni družbi. Zato je energetski sistem v osnovi naloga celotne družbe, uresničevanje katere zahteva ravnovesje med trgom in zakonskim urejanjem. O tem doslej ni potekala zadostna politična razprava in je tudi v tem sporočilu ni zaslediti.

1.4

Cilj nizkoogljične oskrbe z energijo z velikim deležem obnovljivih virov energije, ki jih je mogoče regulirati, je mogoče kratko- do srednjeročno doseči le, če imajo vsi udeleženci na trgu, tudi novi, dovolj možnosti za prilagodljivost, kot so zadostne zmogljivosti shranjevanja, prilagodljive in potrošniku prijazne možnosti povpraševanja ter prilagodljive tehnologije proizvodnje električne energije (npr. soproizvodnja električne energije in toplote), ter če je na voljo dovolj razvejana in povezana elektrodistribucijska infrastruktura, če so potrošniki zadostno, pravočasno in ustrezno seznanjeni, če dobijo možnosti za odkrivanje lastnih tržnih priložnosti ter če se potrebna vlaganja v tehnologije in infrastrukturo izplačajo. Nič od tega pa danes ni izpolnjeno.

1.5

Cenovni signali so pomembni, saj bo preoblikovanje sedanjega sistema terjalo velika vlaganja. Pri borznih cenah, ki se trenutno gibljejo okoli 30 ali 40 EUR/MWh, se naložbe, bodisi v nove proizvodne zmogljivosti bodisi v tehnologije shranjevanja, ne morejo pokriti. Takšne borzne cene je mogoče doseči le zato, ker prihaja na trg veliko električne energije iz amortiziranih elektrarn in ker se izplačujejo subvencije za elektriko, proizvedeno iz premoga, jedrske energije in obnovljivih virov. Današnje borzne cene torej ne odražajo niti realne strukture stroškov. Cene na borzi električne energije zaradi subvencij in pretiranega zakonskega urejanja odražajo izkrivljeno sliko dejanskih stroškov električne energije. Le z realističnimi in preglednimi cenami bo mogoče dobiti prave signale za potrebna visoka vlaganja v preoblikovanje sedanjega sistema.

1.6

Pri oblikovanju cen zato potrebujemo povsem nove pristope, da bi ustvarili gospodarsko podlago za želeno novo kakovost omrežja (ki zajema tudi upravljanje povpraševanja in shranjevanje). Možen pristop bi lahko bili usmeritev regulativnih elementov v želene novosti in boljša ocena sistemske stabilnosti.

1.7

Cene morajo v prihodnosti odražati dejanske celotne stroške proizvodnje električne energije in oskrbe z njo ter odstranjevanja odpadkov, k čemur sodijo tudi negativni zunanji učinki (npr. emisije CO2). Oblikovanje cen mora postati realistično. To pomeni tudi, da mora Komisija prilagoditi lasten sistem pomoči in da se odpravijo še obstoječe državno določene cene. O tem pa Komisija še ni predložila usklajenega koncepta.

1.8

Glavni tehnični izziv novega energetskega sistema je predvsem v tem, da v prihodnosti električna energija ne bo več tekla centralno upravljano od velikih elektrarn k potrošnikom (od zgoraj navzdol), temveč bodo na podlagi številnih decentraliziranih, deloma nestalnih obnovljivih virov energije nastali novi „proizvodni in oskrbovalni otoki“, ki jih bo treba povezati v omrežje (od spodaj navzgor) in v katerih bosta imela poseben pomen upravljanje povpraševanja (vključno s shranjevanjem) in lokalno/regionalno trženje.

1.9

EESO je že večkrat poudaril, da taki novi decentralizirani sistemi nudijo priložnosti, in sicer ne le za javno sprejemanje potrebnih strukturnih sprememb in potrebnih vlaganj (1). Tudi z vidika regionalnega gospodarstva se odpirajo novi obeti in možnosti za ustvarjanje vrednosti zunaj doslej znanih struktur. Nove tehnologije omogočajo, da nanovo povežemo regionalni razvoj in energetsko politiko. Poleg tega oskrbovalni otoki, povezani v mrežo, izboljšujejo varnost z vidika napadov na ključno infrastrukturo.

1.10

Komisija bi si zato morala zamisliti sistem trgovanja, izhajajoč iz potrebne energetske infrastrukture, ne pa poskušati oblikovati potrebne spremembe energetske infrastrukture tako, da bodo združljive s sedanjim sistemom trgovanja. Poleg tega mora skupaj s tržnimi udeleženci razmisliti, katere spremembe energetske infrastrukture in sistema trgovanja bi ustvarile pogoje za nastanek bolj raznolikega in prilagodljivejšega energetskega sistema, ki je bolj usmerjen v potrošnika in stroškovno učinkovitejši.

1.11

EESO ne le pozdravlja izjave Komisije o novi raznolikosti akterjev, temveč tudi pripisuje odločilen pomen aktivni vključitvi odjemalcev (torej podjetij, državljanov, komunalnih podjetij itd.) v proizvodnjo in neposredno lokalno oziroma regionalno trženje. Če se podjetja, državljani ali komunalna podjetja danes odločijo, da bodo izkoriščali lokalno ali regionalno razpoložljive energetske potenciale, npr. v obliki sončnih ali vetrnih elektrarn v organizaciji lokalnih skupnosti, bi morali imeti možnost, da proizvedeno energijo veliko lažje kot doslej neposredno, brez vmešavanja borz in trgovcev, uporabljajo in/ali jo neposredno in brez težav tržijo. Toda tudi tukaj pušča dokument Komisije veliko odprtih vprašanj.

1.12

Komisija je že večkrat poudarila, da še vedno obstajajo ovire za obnovljive vire energije, ki jih je treba odpraviti, in da je potrebno regionalizirano spodbujanje obnovljivih virov energije v skladu z zahtevami na trgu, s čimer se EESO strinja, vendar ugotavlja, da zgolj razširitev trga in zmanjšanje predpisov ne bosta privedla do povečanja proizvodnje energije iz obnovljivih virov. Žal pa Komisija v obravnavanem sporočilu ne navaja, kaj konkretno si pri tem predstavlja.

2.1

V svojih političnih smernicah je Junckerjeva Komisija za enega od strateških ciljev določila razvoj trdne energetske unije s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost.

2.2

Ta cilj je bil potrjen v delovnem programu Komisije za leto 2015 (2) in podrobneje opisan v okvirni strategiji za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost (3): razen zanesljive in cenovno dostopne oskrbe z energijo zajema tudi snovanje trajnostnega in podnebju prijaznega energetskega sistema ob močni tržni konkurenci in intenzivnem inoviranju. V okvirni strategiji je še zlasti poudarjena aktivna vloga državljanov pri preoblikovanju energetskega sistema. Preoblikovanje energetskega trga, še zlasti trga z električno energijo, predstavlja pomemben korak za dosego teh ciljev.

2.3

Javno posvetovanje, ki ga sproža to sporočilo Komisije, naj bi prispevalo k obvladanju vrste velikih izzivov, ki ovirajo vzpostavitev trajnostnega energetskega sistema.

2.4

Evropska komisija povezuje te izzive z dejstvom, da je „obstoječi tržni koncept […] iz obdobja velikih, centraliziranih elektrarn, ki so večinoma delovale na fosilna goriva, njihov ključni cilj pa je bila oskrba vseh domov in podjetij na omejenem območju – običajno znotraj države članice – s toliko električne energije, kot so [je] želeli. Po tem konceptu so odjemalci, tj. gospodinjstva, podjetja in industrija, veljali za pasivne.“ Komisija si prizadeva za „temeljito preoblikovanje evropskega energetskega sistema“, v katerem bo decentralizirana proizvodnja električne energije v znatni meri temeljila na nestalnih virih energije, v katerem bo na trgu sodelovalo veliko več akterjev v spreminjajočih se vlogah in v katerem bo upravljanje povpraševanja nov in osrednji izziv.

2.5

Kot posebne izzive Komisija navaja:

2.6

Za obvladovanje teh izzivov je Komisija opredelila vrsto ukrepov, in sicer:

3.1

Da bi dosegli cilje evropske energetske unije, bodo potrebne številne temeljne spremembe; med drugim bo potrebno – kot navaja Komisija – temeljito preoblikovanje zasnove trga z električno energijo.

3.2

Te spremembe bodo dobile zadostno podporo družbe le, če (a) bo opravljen intenziven in dobro organiziran proces posvetovanja z zainteresiranimi stranmi in civilno družbo ter (b) bodo te sprejete ne le kot svetovalne, temveč tudi kot aktivne partnerke.

3.3

Kako naj bi bil videti ta proces, je opisal EESO v študiji (4) o oceni posvetovanja Evropske komisije z deležniki, opozarja pa tudi na svojo pobudo o evropskem energetskem dialogu.

3.4

Predstavljene izboljšave trgov, vključno s trgovanjem znotraj dneva, odpravo regulacije, ki izkrivlja in preprečuje konkurenco, upravljanjem povpraševanja in oblikovanjem pravih cenovnih signalov, so ustrezni in pomembni ukrepi za preoblikovanje energetskega trga, ki bo v prihodnosti v večji meri upošteval posebnosti nestalnih obnovljivih virov energije. Le tako bo mogoče doseči cilje evropske energetske unije, ki jih EESO pozdravlja, ter zagotoviti stroškovno učinkovito, okolju prijazno in cenovno dostopno oskrbo z električno energijo za gospodinjstva in gospodarstvo.

3.5

EESO poudarja poseben pomen trgovanja znotraj dneva za organizacijo smiselnega trgovanja z električno energijo iz nestalnih obnovljivih virov energije.

3.6

Izraža zadovoljstvo, da so v sporočilu še enkrat opisana osrednja načela novega energetskega sistema, saj meni, da so ustrezen signal vsem udeležencem na trgu in celotni družbi. Mednje sodijo:

3.7

Zanesljiva in cenovno dostopna oskrba podjetij in gospodinjstev s čisto energijo je temeljnega pomena za gospodarstvo in ljudi v sodobni družbi. Zato je energetski sistem v osnovi naloga celotne družbe, uresničevanje katere zahteva ravnovesje med trgom in zakonskim urejanjem. O tem doslej ni potekala zadostna politična razprava, tudi v tem sporočilu je ni zaslediti. Na primer o vprašanju, ali ne bi bilo prenosnih in distribucijskih omrežij – podobno kot avtocest, železniških omrežij ali vodovodne oskrbe – bolje dati v javne roke, se ne odloča v Bruslju, lahko pa se tukaj o tem razpravlja. Energetska politika vključuje določitev jasnih okvirnih pogojev in regulativni nadzor. To zajema tudi varstvo potrošnikov in zaščito posebej ranljivih družbenih skupin.

3.8

EESO ne bo podajal pozitivnih komentarjev o številnih ustreznih ukrepih, ki jih je predložila Komisija, vključno z njenim kritičnim stališčem do rezervnih zmogljivosti. Namesto tega želi obravnavati nekatere vidike, ki so po njegovem mnenju v sporočilu preslabo zajeti oziroma jih Komisija morda ni zadostno obravnavala.

4.1

EESO se s Komisijo povsem strinja, da je nujno „temeljito preoblikovanje evropskega energetskega sistema“. Vendar rešitve, predstavljene v sporočilu, po mnenju Odbora bolj kot „temeljito preoblikovanje“ pomenijo prilagoditev oz. dopolnitev sedanjega sistema.

4.2

EESO želi posebej opozoriti, da „temeljito preoblikovanje“ ne more pomeniti zgolj povezovanja nacionalnih sistemov v evropsko omrežje, reformiranja obstoječih trgov in sistemov trgovanja ter znatnega povečanja deleža obnovljivih virov energije. Namesto tega bi bilo treba zasnovati in zgraditi popolnoma nov energetski sistem z veliko večjim spektrom decentraliziranih akterjev. Ne gre torej le za izboljšanje obstoječih prenosnih in distribucijskih omrežij, temveč tudi za okrepitev teh omrežij z novo, tehnično zahtevnejšo infrastrukturo. To novo omrežje bi zato moralo deloma dobiti popolnoma nove in raznovrstnejše strukture ukrepanja, omrežnega povezovanja in trženja, Sedanji klasični viri energije bodo imeli v njem premostitveno vlogo.

4.3

Nizkoogljično oskrbo z energijo z velikim deležem obnovljivih virov energije, ki jih je mogoče regulirati, je mogoče kratko- do srednjeročno doseči le, če:

Nič od tega pa danes ni izpolnjeno.

4.4.1

Komisija poudarja pomembnost cenovnih signalov, ki bi morali (a) spodbuditi odjemalce, da prevzamejo aktivno vlogo na energetskem trgu, in (b) ustvariti spodbude za podjetja za naložbe v nove, nizkoemisijske energetske tehnologije. Taki cenovni signali so pomembni, saj bo preoblikovanje sedanjega sistema terjalo velika vlaganja. Pri borznih cenah, ki se trenutno gibljejo okoli 30 ali 40 EUR/MWh in so za potrošnika – če ga dosežejo – seveda zanimive, se naložbe, bodisi v nove proizvodne zmogljivosti bodisi v tehnologije shranjevanja, ne morejo pokriti. Take borzne cene je danes mogoče doseči le zato, ker prihaja na trg veliko električne energije iz amortiziranih elektrarn in ker se izplačujejo visoke subvencije za elektriko, proizvedeno iz premoga, jedrske energije in obnovljivih virov. Današnje borzne cene torej ne odražajo realne strukture stroškov. Cene na borzi električne energije zaradi subvencij in pretiranega zakonskega urejanja odražajo izkrivljeno sliko dejanskih stroškov električne energije. Le z realističnimi in preglednimi cenami bo mogoče dobiti prave signale za potrebna visoka vlaganja v preoblikovanje sedanjega sistema.

4.4.2

V sporočilu Komisija ne obravnava v zadostni meri posledic, ki jih ima posebna struktura stroškov obnovljivih virov energije: pri ničelnih mejnih stroških za obnovljive vire energije in hranilnike električne energije z veleprodajnih trgov ne prihajajo več nikakršni pozitivni cenovni signali. Posledici sta dve: če iz veleprodajnih cen ne izhajajo nikakršni signali za kratkoročno dodelitev električne energije, jih je treba ustvariti na drugačen način, torej npr. s subvencijami; ničelni mejni stroški poleg tega terjajo povsem nove mehanizme refinanciranja za nestalne obnovljive vire in tudi hranilnike električne energije.

4.4.3

Pri oblikovanju cen torej potrebujemo povsem nove pristope, da bi ustvarili gospodarsko podlago za želeno novo kakovost omrežja (ki zajema tudi upravljanje povpraševanja in shranjevanje). Možen pristop bi lahko predstavljalo preoblikovanje regulativnih sestavnih delov cene za končne odjemalce, zlasti davka na električno energijo in pristojbin za uporabo omrežja. Preveriti bi bilo treba novo členitev financiranja skupnih stroškov v energetskem sistemu.

4.4.4

Da bi cene natančno odražale vse stroške oskrbe z električno energijo, se EESO zavzema za to, da bi se Komisija v okviru usklajenega vseevropskega pristopa lotila vzpostavljanja večje preglednosti stroškov. Ugotovljeni in primerljivi stroški bi morali odražati dejanske celotne stroške proizvodnje električne energije, oskrbe z njo in odstranjevanja odpadkov. Ta struktura stroškov mora vključevati tudi negativne zunanje učinke (npr. emisije CO2) in subvencije. EESO pri tem opozarja na predhodna mnenja (7) in izjave ter še naprej odločno zahteva, da Komisija uresniči svojo obljubo, da bo v cene vključila (internalizirala) celotne stroške (vključno z eksternalijami) od proizvodnje do odstranjevanja odpadkov in da ne bo dovolila niti posrednega niti neposrednega tekmovanja za subvencije med različnimi viri energije.

4.4.5

Okvirni pogoji bi morali biti zasnovani tako, da cene razen dejanskih stroškov upoštevajo tudi zagotavljanje storitev ter preprečevanje emisij, ki škodijo podnebju, in ustvarjanje potrebnih kakovostnih delovnih mest. V cenah se mora zrcaliti, da obstajajo obdobja velike ponudbe in majhnega povpraševanja in obratno, obdobja velikega povpraševanja in omejene ponudbe. Le če cene izražajo vso resničnost stroškov in storitev ter če se znižanja v celotnem obsegu prenesejo na končne stranke, se bodo uveljavile prilagoditve, ki si jih želi Komisija, in sicer upravljanje povpraševanja, prilagodljivejše elektrarne in hranilniki.

4.4.6

EESO se strinja s Komisijo, da je treba regulirane cene odpraviti. Prav je, da se dopusti prosto oblikovanje cen, tako navzgor kot tudi navzdol, kar povzroči potrebno odzivanje trga in spodbuja možnosti za prožnost, kot sta upravljanje povpraševanja in shranjevanje. EESO dojema določbe v smernicah EU o državni pomoči, v skladu s katerimi se v času negativnih cen električne energije pomoč ne sme izplačevati, kot hud tržni poseg, ki enostransko škodi obnovljivim virom energije in daje prednost okolju škodljivim tehnologijam z višjimi mejnimi stroški. S sedanjo državno pomočjo se izravnava slabo delovanje cenovnih signalov, do katerega prihaja zlasti zaradi pomanjkljive internalizacije zunanjih stroškov. To lahko popravi sama Evropska komisija z reformo svojih smernic o državni pomoči. EESO pričakuje, da bo Komisija pripravila koncept, ki bo odpravil vzroke negativnih cen in tudi dosegel, da bo postala dolgoročna pomoč nepotrebna.

4.4.7

V dokumentu Komisije je med drugim načeto tudi vprašanje nujnosti izboljšanja trgovanja z emisijami. EESO je o tej temi pripravil ločeno mnenje (8). Vseeno poudarja, da bodo tudi s strogo reformo zajeti le deli zunanjih stroškov fosilnih virov energije. Mednarodni denarni sklad ocenjuje vrednost subvencij za fosilne vire energije v EU na 330 milijard USD letno in meni, da so neučinkovite, da ovirajo inovacije, škodijo proračunu, so socialno nepravične in uničujoče za okolje (9).

4.4.8

Nobena še tako dobra nova zasnova trga ne more izravnati na ta način sproženih napačnih cenovnih signalov in problemov.

4.4.9

Komisija sicer večkrat poudari, da še vedno obstajajo ovire za obnovljive vire energije, ki jih je treba odpraviti, in da je potrebno regionalizirano spodbujanje obnovljivih virov energije v skladu z zahtevami na trgu, s čimer se EESO strinja. Žal pa Komisija v obravnavanem sporočilu navaja premalo informacij o tem, kaj konkretno si pri tem predstavlja.

4.5.1

Naslov sporočila Komisije je Preoblikovanje energetskega trga, v dokumentu pa so skoraj izključno obravnavane le verjetne in kot nujne ocenjene spremembe na področju elektroenergetskih omrežij in trgov ter trgovanja z električno energijo. V poglavju 5 je celo omenjeno posvetovalno sporočilo o zasnovi trga z električno energijo.

4.5.2

To očitno osredotočenje na električno omrežje in trg z električno energijo je neustrezen odziv na dejanski in velik izziv, s katerim se sooča evropska energetska politika. Pri razmisleku je treba v večji meri upoštevati ogrevanje in promet, saj je mogoče predvideti, da bo v prihodnosti bistveno več povezav med temi tremi področji kot danes, kar bo dalo priložnosti in zmanjšalo število problemov, pri čemer so med ključnimi področji pretvorba vetrne energije v toploto (Wind-Power to Heat), pretvorba električne energije v plin/vodik (Power to Gas/Hydrogen) in elektromobilnost.

4.5.3

Zbliževanje elektroenergetskega sektorja s sektorjema ogrevanja in mobilnosti je v decentralizirano organiziranih elektroenergetskih sistemih veliko lažje kot v centraliziranem sistemu. Toplota in mobilnost sta namreč sama po sebi organizirani decentralizirano, tako da ju je lažje razvijati kot prilagodljive možnosti za elektriko, če je mogoče tudi električno energijo tržiti decentralizirano in neposredno. Zato je naloga preoblikovanja trga z električno energijo tesno povezana z razvojem decentraliziranih možnosti trženja električne energije iz nestalnih obnovljivih virov, med katere morajo soditi tudi oblike uporabe za potrebe ogrevanja in mobilnosti.

4.5.4

Kar zadeva trg z električno energijo, je Komisija dala številne predloge novih struktur v sedanjem trgovinskem sistemu, zlasti na podlagi borznega trgovanja. Seveda je večja raznolikost v sedanjem trgovanju z energijo na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni zaželena in pomembna. Nikakor pa ne sme vse potekati prek borz in trgovcev, česar pa Komisija ne obravnava.

4.5.5

Če se podjetja, državljani ali komunalna podjetja danes odločijo, da bodo izkoriščali lokalno ali regionalno razpoložljive energetske potenciale, npr. v obliki sončnih ali vetrnih elektrarn v organizaciji lokalnih skupnosti, bi morali imeti možnost, da proizvedeno energijo veliko lažje kot doslej neposredno, brez vmešavanja borz in trgovcev, uporabljajo in/ali jo neposredno in brez težav tržijo.

4.5.6

Vendar pa predlogov, kako bi bilo treba podpirati že prepoznavne nove oblike decentralizirane neposredne uporabe oz. lokalnega neposrednega trženja (B to B), skorajda ni, pa tudi lokalne oblike trgovanja in energijske pretvorbe (hranilniki energije) niso obravnavane.

4.6.1

Komisija v sporočilu najprej omenja „vključitev obnovljivih virov energije v elektroenergetski sistem“, nato nujnost „prilagoditve zasnove trga obnovljivim virom energije“ in nato še oblikovanje „trga, primernega za obnovljive vire energije“. EESO želi poudariti, da po njegovem mnenju v glavnem ne gre za „vključitev“ obnovljivih virov energije v sedanji elektroenergetski sistem, čeprav morajo imeti obnovljivi viri energije dolgoročno osrednjo vlogo.

4.6.2

Glavni tehnični izziv novega energetskega sistema je predvsem v tem, da v prihodnosti električna energija – kar bi morala Komisija v postopku posvetovanja še bolje predstaviti – ne bo več tekla centralno regulirano od velikih elektrarn k potrošnikom (od zgoraj navzdol), temveč bodo na podlagi številnih decentraliziranih, deloma nestalnih obnovljivih virov energije nastali novi „proizvodni in oskrbovalni otoki“, ki jih bo treba povezati v omrežje (od spodaj navzgor) in v katerih bo imelo poseben pomen upravljanje povpraševanja (vključno s shranjevanjem).

4.6.3

To bo v zvezi z želeno novo raznolikostjo akterjev pomenilo, da bo treba poleg uveljavljenih (velikih) trgovinskih struktur deloma uveljaviti tudi popolnoma nove decentralizirane oblike trženja in sisteme upravljanja z energijo.

4.6.4

Inovacijski valovi na področju informacijske tehnologije, proizvodne tehnike in tudi že tehnike shranjevanja, v distribucijskem sistemu in stavbni tehniki so že omogočili številne „proizvodne in oskrbovalne otoke“, ki so se še pred nekaj leti zdeli nepredstavljivi. Posamezniki, podjetja, združenja (npr. energetske zadruge) ali občine (komunalna podjetja) so si ustvarili samozadostne oz. delno samozadostne rešitve, zaradi česar so veliko manj odvisni od tradicionalnih (in prilagodljivejših) ponudb in trgovinskih tokov. Pomembno je prepoznati to vzporednost med tehničnim oz. tehnološkim in socialnim oz. sociološkim razvojem. Oba kažeta v isto smer, in sicer proti večji avtonomnosti in samoreguliranim decentraliziranim mrežnim enotam.

4.6.5

Začne se z majhnim: že sedaj se razvijajo povsem nove strukture, kot kaže primer fotovoltaičnih sistemov. Še pred približno petimi leti je bila lastna poraba fotovoltaične električne energije ekonomsko povsem nezanimiva in proizvedena električna energija se je preprosto oddajala v omrežje. Te razmere so se povsem spremenile, danes se iz ekonomskih razlogov ne zažene več noben fotovoltaični strešni sistem, ki ne bi bil usmerjen v čim večji izkoristek električne energije, ki jo proizvede, kar je sčasoma pripeljalo tudi do povečanega povpraševanja po tehnologijah za shranjevanje in s tem do njihovega nadaljnjega razvoja. Novi fotovoltaični sistemi tako prispevajo k razbremenitvi oz. izravnavanju omrežja. V povezavi z npr. verjetno uvedbo elektromobilnosti oz. soproizvodnje s toploto se sedaj odpirajo povsem nove, dodatne decentralizirane možnosti proizvodnje in uporabe energije.

4.6.6

Vendar potrošniki, ki proizvajajo in porabljajo lastno električno energijo ter želijo morebitne presežke oddajati na primer sostanovalcem ali sosedom, nikakor niso več klasični „aktivni udeleženci na trgu“. Žal pa dokument Komisije ne opisuje, kako konkretno bi bilo treba spremeniti okvirne pogoje, da bi spodbujali take strukture.

4.6.7

Poleg tega niti ni zadovoljivo pojasnjeno, katere konkretne ovire še vedno obstajajo za obnovljive vire energije.

4.6.8

EESO je že večkrat poudaril, da takšni novi decentralizirani sistemi nudijo priložnosti, in sicer ne le v smislu javnega sprejemanja potrebnih strukturnih sprememb in potrebnih vlaganj. Tudi z vidika regionalnega gospodarstva se odpirajo novi obeti in možnosti za ustvarjanje vrednosti zunaj doslej znanih struktur. Nove tehnologije omogočajo, da nanovo povežemo regionalni razvoj in energetsko politiko ter občutno izboljšamo stanje v zvezi s povečanimi zahtevami glede varnosti kritične infrastrukture.

4.6.9

Okrepljeno lokalno proizvodnjo in neposredno trženje je treba pozdraviti tudi zato, ker je na ta način mogoče zmanjšati izgube v omrežju. Zvezna agencija za omrežja v Nemčiji je v zvezi s tem zapisala (10): „Samoumevno je, da lahko sprememba sistema oskrbe z energijo najbolje uspe ob tesnem sodelovanju vseh udeleženih. […] Pristope, ki vodijo h kar največji porabi energije na mestu proizvodnje, je treba pozdraviti. Konec koncev je to od nekdaj glavno načelo oskrbe z energijo, saj je tako mogoče izgube v omrežju omejiti na najmanjšo možno mero.“

4.6.10

Komisija bi si zato morala zamisliti sistem trgovanja, izhajajoč iz želene energetske infrastrukture, ne pa poskušati oblikovati potrebne spremembe energetske infrastrukture tako, da bodo združljive s sedanjim sistemom trgovanja.

4.6.11

Vendar je treba upoštevati tudi izkušnje številnih držav, v katerih so nekateri tržni akterji, na primer strateški vlagatelji, skrbno izbrali najboljše segmente sektorja proizvodnje energije samo zato, da bi si čim bolj povečali dobičke, niso pa hoteli vlagati v zanesljivo oskrbo, inovacije in vzdrževanje, ampak so te stroške prenesli na odjemalce.

4.7.1

Cilj nove evropske energetske politike ne more biti čim več samozadostnih, torej od povezanega omrežja odrezanih oskrbovalnih območij. Vsekakor pa mora biti cilj ustvariti čim več takšnih učinkovitih in konkurenčnih „proizvodnih in oskrbovalnih otokov“, ki so blizu potrošnikom, ter jih povezati v evropsko omrežje. To pa je treba storiti ob upoštevanju, da je naloga EU zagotavljati energetsko varnost, medtem ko je dejanska naloga oskrbe z energijo v pristojnosti lokalnih oziroma regionalnih oblasti.

4.7.2

Če so okvirni pogoji in cenovni signali ustrezni, bo nastalo veliko takšnih manjših omrežnih enot, ki vzpostavijo optimalno gospodarsko ravnovesje med lastno proizvodnjo in porabo, vendar morajo biti povezane s sosednjimi oz. nadrejenimi omrežji, da se na primer dá na voljo pozitivna ali negativna regulacijska energija.

4.7.3

Znotraj teh sistemov, pa tudi splošneje, bo imelo upravljanje povpraševanja ključno vlogo; EESO razume tehnologije shranjevanja kot del tega. Hranilniki bodo dobili pomembno vlogo v omrežju, saj bodo tehnično gledano oboje, torej proticiklični odjemalci in proizvajalci.

4.7.4

Pri vzpostavljanju in zagotavljanju te široke raznolikosti akterjev, vzpostavljanju poštenih konkurenčnih pogojev in usklajevanju sistemov imajo nacionalni upravljavci omrežij, nacionalni regulativni organi in EU pomembno vlogo. Prihodnji sistemi za oskrbo z energijo potrebujejo namreč vseevropsko dobro usklajevan sistem upravljanja z energijo (primerljiv, denimo, s sistemom zračnega prometa), ki bo imel pregled nad stanjem vseh priključenih „proizvodnih in oskrbovalnih otokov“ in bo zaznaval morebitne motnje. Tako bo v izjemnih primerih omogočeno samodejno ali ročno posredovanje za zagotovitev stabilnosti omrežja in varnosti.

4.7.5

To sodelovanje je možno le ob dobro zasnovanih in optimalno organiziranih prenosnih in distribucijskih omrežjih. To predvideva, zlasti glede na omenjene nezadostne naložbene spodbude, ki izhajajo iz cen, okrepljeno uporabo javnih sredstev, npr. iz instrumenta za povezovanje Evrope (Connecting Europe Facility), za vzpostavitev čezmejnih elektroenergetskih omrežij, namesto osredotočanja na plinsko in naftno infrastrukturo.

4.7.6

EESO se strinja s Komisijo, da bi morali biti upravljavci omrežij „nevtralni spodbujevalci trga, da bi omogočili razvoj tržnih storitev tretjih oseb za odjemalce“. Komisija bi morala bolje pojasniti, kaj namerava spremeniti za dosego tega namena, ter podrobneje opredeliti vlogo in naloge upravljavcev distribucijskih omrežij ter tudi regulativnih organov.