13.2.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 52/1

1.

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, je bil pripravljen z namenom, da se ta pravila uskladijo s pravili o javnem naročanju iz Direktive 2014/24/EU in Direktive 2014/23/EU o podeljevanju koncesijskih pogodb.

2.

Računsko sodišče odobrava ta cilj uskladitve, saj je, prvič, namen izboljšanja pravnega okvira v zvezi z javnimi naročili povečati učinkovitost javne porabe (5) in tako prispevati k dobremu finančnemu poslovodenju in pravni varnosti, za katera si morajo prizadevati države članice in Unija. Drugič, Unija mora za zagotovitev usklajenosti svojih politik in dejavnosti (6) ter v skladu z načelom lojalnega sodelovanja (7) zagotoviti, da so cilji finančnih pravil, ki se uporabljajo za splošni proračun (finančna uredba), podobni ciljem v zgoraj navedenih direktivah. Razen kadar je to ustrezno utemeljeno, mora natančno ponoviti določbe direktiv, če način prenosa teh določb ni v pristojnosti držav članic.

3.

Postopek uskladitve bi pomenil, da zakonodajalec sprejme pravila o spremembi finančne uredbe, Komisija pa delegirane akte. Ker so določbe finančne uredbe in izvedbena pravila med seboj tesno povezani, Računsko sodišče meni, da bi ga bilo treba obvestiti o spremembah pravil uporabe, ki jih Komisija predlaga, preden zakonodajalec sprejme pravila o spremembi finančne uredbe.

4.

V zvezi s pravno podlago predloga o spremembi finančne uredbe, ki ga je sprejela Komisija, Računsko sodišče ugotavlja, da predlog vključuje tudi številna pravila, namenjena krepitvi zaščite finančnih interesov Unije s sistemom za hitro odkrivanje tveganj za te finančne interese, ki bi ga uvedla Komisija. Zato bi moral predlog kot pravno podlago vsebovati tudi člen 325 PDEU. Vendar pa v predlogu uredbe, predloženem v okviru prošnje za mnenje, sklic na ta člen manjka.

5.

Računsko sodišče meni, da delitev zadev v zvezi z javnim naročanjem na finančno uredbo po eni strani in pravila uporabe po drugi pomeni kršitev pravil in postopkov odločanja, kot so določena v pogodbah in podrobno opredeljena s sodno prakso Sodišča Evropske unije. To še zlasti velja za uporabo nekaterih ključnih izrazov in konceptov, ki niso niti opredeljeni niti pojasnjeni v predlogu uredbe (glej odstavke 21, 23, 35, 39, 41 in 42), kajti v skladu s členom 290 PDEU so lahko predmet delegiranega akta le nebistveni elementi finančnih pravil. Za pravila, ki so bistvena za obravnavano zadevo, velja izključno skupna pristojnost Evropskega parlamenta in Sveta (8).

6.

Računsko sodišče zato meni, da v skladu s členom 290 zakonodajalec ne more pooblastiti Komisije za določitev bistvenih elementov v zvezi z javnim naročanjem, kar bi omogočal ta predlog uredbe.

7.

Poleg tega bi bila skladno s predlogom večina ključnih pojmov in konceptov v zvezi z javnim naročanja verjetno vključena v uredbo, ki vsebuje pravila uporabe, Računsko sodišče ne more preveriti, ali bi se s to revizijo v celoti dosegel cilj pojasnitve pravil o javnem naročanju. V zvezi s tem opozarjamo, da so se v direktivi o javnem naročanju skušali pojasniti nekateri osnovni pojmi in koncepti zaradi zagotovitve čim večje pravne varnosti in upoštevanja povezane sodne prakse Sodišča Evropske unije. (9)

8.

Poleg tega ta delitev negativno vpliva na cilj pojasnitve, na katerem temeljijo reforma pravil o javnem naročanju ter zasnova in zgradba besedila Direktive 2014/24/EU. Razumevanje pravil o javnem naročanju, ki se uporabljajo za institucije, je postalo bolj zapleteno, ker naj bi se postopek uskladitve izvedel z vzporedno revizijo obeh pravnih aktov in ker so določbe vzete iz Direktive, ne da bi bila ohranjena struktura normativnega besedila. (10)

9.

Računsko sodišče priporoča, naj se prednost nameni spoštovanju postopka odločanja in cilju pojasnitve. Računsko sodišče meni, da bi se ta cilj dosegel s kodifikacijo vseh pravil o javnem naročanju, ki se uporabljajo za institucije, v ločeni uredbi, kar bi izboljšalo razumevanje in dostopnost pravil. (11)

10.

Pravila o javnem naročanju so bila s sprejetjem direktiv o javnem naročanju 2014/23/EU in 2014/24/EU revidirana in posodobljena zato, „da bi povečali učinkovitost javne porabe, olajšali predvsem sodelovanje malih in srednje velikih podjetij (MSP) pri javnih naročilih, naročnikom pa omogočiti boljšo uporabo javnih naročil v podporo skupnim družbenim ciljem“ (12).

11.

Računsko sodišče priporoča, da se v uvodnih izjavah predlagane uredbe jasno opozori na te cilje. V obravnavanem predlogu so ti le delno navedeni v obrazložitvenem memorandumu, ki navaja, da se „uvajajo […] nove določbe, kot so določbe o […] uvedbi skladnosti z okoljskim, socialnim in delovnim pravom kot eni ključnih zahtev […]“. Cilje bi bilo treba jasneje določiti tudi v normativnem delu uredbe.

12.

Tako bi bilo treba po eni strani jasno navesti, da je namen boljša uporaba javnih naročil v podporo skupnim družbenim ciljem, in navesti, da takšna uporaba javnih naročil ni dovoljena, če škoduje dobremu finančnemu poslovodenju proračuna EU. Po drugi strani pa bi bilo treba obveznost izpolnjevanja določb okoljskega, socialnega in delovnega prava ponovno navesti med splošnimi načeli, ki veljajo za javna naročila (glej odstavek 20), ter predpisati tudi kazni za ponudnike ali izvajalce, ki te obveznosti ne bi izpolnjevali (glej odstavka 34 in 40).

13.

Računsko sodišče opozarja na svoje opažanje, da so pravne obveznosti v zvezi z zelenimi javnimi naročili, ki jih morajo izpolnjevati institucije EU, trenutno manj stroge kot tiste, ki jih morajo na podlagi zakonodaje EU izpolnjevati organi držav članic. (13) Skladno s sektorskimi direktivami morajo namreč organi držav članic izkoristiti možnosti javnega naročanja in tako prispevati k uresničevanju ciljev strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast. Zaradi tega bi morale te zahteve (14) veljati tudi za javna naročila institucij EU.

14.

V predlogu uredbe bi bilo treba izrecno navesti tudi cilj olajševanja sodelovanje malih in srednje velikih podjetij v postopkih javnega naročanja. Računsko sodišče meni, da bi bilo treba za spodbujanje sodelovanja MSP zajeti predvsem naslednje: obveznost utemeljitve odločitve, da se naročilo ne razdeli na sklope (člen 46(1) Direktive 2014/24/EU), obvezna uporaba e-Certisa (člen 61 Direktive 2014/24/EU), neposredna plačila podizvajalcem (člen 71(7) Direktive 2014/24/EU), spremljanje uporabe pravil o javnem naročanju (člen 83(3) Direktive 2014/24/EU) ter dostop javnosti do informacij in smernic za razlago in uporabo zakonodaje o javnem naročanju, ki jih morajo upoštevati institucije in organi EU (člen 83(4) Direktive 2014/24/EU).

15.

Računsko sodišče lahko le podpira strožje ukrepe za zaščito finančnih interesov EU z uspešnim sistemom za ugotavljanje tveganja ter meni, da bi morala biti Komisija tako kot zdaj tudi v prihodnje edina institucija, odgovorna za upravljanje centralne zbirke podatkov o izključitvah, zasnovane na informacijah, ki jih pravočasno pošljejo druge institucije in telesa EU.

16.

Vendar pa je vzpostavitev centraliziranega sistema kazni za gospodarske operaterje z imenovanjem ad hoc odborov, ki bi ga v skladu s členoma 106 in 108 predloga uredbe upravljala Komisija, slabo skladna z avtonomijo drugih institucij in teles pri organizacijskih vprašanjih. Tak sistem bi lahko tem institucijam in telesom odvzel nadzor nad njihovimi postopki javnega naročanja in upravljanjem njihovih naročil, čeprav jim to avtonomijo zagotavljata Pogodba in finančna uredba ter so kot odredbodajalci najprimernejši za izvajanje tega nadzora. Poleg tega bi bil lahko predlagani postopek odločanja na področju, na katerem je hitro ukrepanje zelo pomembno, dolg in zapleten. Tak sistem bi lahko povzročil spor o pristojnosti med organi in odbori, ki so vključeni v zaščito finančnih interesov, in sicer zlasti z uradom OLAF (15).

17.

Pomembno je upoštevati, da so ukrepi za izključitev gospodarskih subjektov iz postopkov javnega naročanja ali njihovo zavrnitev podobni izključitvenim kaznim, ki jih nacionalni kazenski organi lahko izrečejo pravnim osebam. Računsko sodišče meni, da bi bilo treba sistem, predviden v predlogu uredbe, pregledati glede na načeli zakonitosti in sorazmernosti kazni ter spoštovanja pravice do obrambe.

18.

Poleg tega bi bilo treba v preambuli tudi jasneje pojasniti razloge za spremembo sedanjega sistema za izključitev. Cilj izboljšanja ustreznih pravil je sicer omenjen, vendar ni mogoče ugotoviti, kateri elementi sistema naj bi se izboljšali.

19.

V tem oddelku Računsko sodišče predstavlja analizo predloga uredbe z vidika ciljev revizije in posodobitve pravil o javnem naročanju, ki so privedli do sprejetja zgoraj omenjenih direktiv o javnem naročanju, ter z vidika cilja zaščite finančnih interesov Unije. Računsko sodišče je te cilje preučilo za vsak člen posebej. Pripombe so navedene, kadar se postopek uskladitve z direktivama zdi nepopoln ali kadar so zaradi zaščite finančnih interesov potrebne izboljšave predlaganih mehanizmov.

20.

Glede na člen 18(2) Direktive 2014/24/EU Računsko sodišče meni, da bi bilo treba dodati splošno načelo, ki bi določalo izvajanje naročil v skladu s pravnimi določbami in ob upoštevanju družbenih ciljev, ki jih je treba doseči. Predlagamo, da se v členu 102 doda naslednji odstavek:

„Javni naročniki pri dodeljevanju in izvajanju naročil sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi se zagotovi, da se prispeva k pametni, trajnostni in vključujoči rasti ter da gospodarski subjekti izpolnjujejo zahteve okoljskega, socialnega in delovnega prava, ki izhajajo iz zakonodaje EU, nacionalne zakonodaje, kolektivnih sporazumov ali mednarodnih okoljskih in socialnih konvencij ter konvencij s področja delovnega prava, navedenih v Prilogi X k Direktivi 2014/24/EU.“

21.

Člen 104(1) predloga uredbe vsebuje seznam postopkov za oddajo javnih naročil. Člen bi bilo treba razširiti tako, da se vključijo opredelitve posameznih postopkov in pogojev za uporabo postopkov v posebnih primerih (konkurenčni postopek s pogajanji, konkurenčni dialog, postopek s pogajanji). Vse to je del ključnih pojmov in konceptov javnega naročanja, ki ne morejo biti preneseni skladno s členom 290 PDEU.

22.

Zaradi jasnosti in popolnosti bi bilo treba člen 104(5) predloga razširiti in spremeniti na naslednji način: „Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 210 v zvezi s podrobnimi pravili glede vrst postopkov za oddajo javnih naročil za dodelitev koncesijskih pogodb ali javnih naročil v vrednosti nad ali pod pragom iz člena 4(a) in (b) Direktive 2014/24/EU in glede dinamičnega nabavnega sistema, medinstitucionalnih in skupnih postopkov za oddajo javnih naročil, naročil nizke vrednosti in plačila na podlagi računa.“.

23.

Glede na naravo kazni izključitve iz postopkov za oddajo javnih naročil, ki se lahko naložijo gospodarskim subjektom, je treba primere in okoliščine, v katerih se ta kazen lahko uporabi, postaviti v jasen in natančen pravni okvir, za katerega velja restriktivna razlaga. Toda predlagano besedilo vsebuje veliko negotovosti, zlasti v zvezi z naslednjimi vprašanji:

24.

V skladu s predlogom uredbe bi bili primeri, ki bi lahko privedli do izključitve zaradi resnih kršitev pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti (člen 106(1)(e)) omejeni na tiste, pri katerih obstaja tveganje za finančne interese Unije, saj bi bilo področje delovanja odbora iz člena 108 podobno omejeno. Čeprav lahko izvajalec resno krši svoje pogodbene obveznosti, pa to ne pomeni nujno tveganja za finančne interese Unije. Poleg tega bi morala obstajati možnost izključitve gospodarskega subjekta, ki ni izpolnil veljavnih obveznosti iz člena 18(2) Direktive 2014/24/EU (ki so vključene tudi v člen 102 predloga – glej zgoraj), s sklicevanjem na člen 57(4)(a) Direktive.

25.

Vprašanje organa, odgovornega za izrekanje kazni izključitve in njihovo ustrezno objavo, je treba pojasniti. Predlog po eni strani ne obravnava teh vprašanj v zvezi s primeri izključitve, kadar posredovanje odbora ni potrebno, ker je bila na primer gospodarskemu subjektu že izrečena pravnomočna sodba ali ker je gospodarski subjekt v stečajnem postopku. Po drugi strani pa bi se v primeru, če se pod pogoji iz člena 108 načrtuje posredovanje odbora, ki izreče sklep o izključitvi, zdelo, da lahko sklepe o izključitvi in denarnih kaznih izreče samo ta odbor, s čimer bi bila javnemu naročniku odvzeta avtonomija pri sprejemanju odločitev, ki jo je prej imel in ki je potrebna za uspešno opravljanje njegovih upravnih dejavnosti. Javni naročnik je namreč najprimernejši, da ugotovi, ali je treba situacijo šteti za resno kršitev izpolnjevanja pogodbenih obveznosti (člen 106(1)(e)). Posredovanje ad hoc odbora ni upravičeno in bi pomenilo kršitev avtonomije institucij.

26.

Člen 106(3) predloga bi javnemu naročniku ponovno zagotovil vlogo sprejemanja odločitev v zvezi s kaznimi. Zdi se, da to ni v skladu z duhom člena 108, ki navaja, da odločitev o izreku kazni izključitve sprejme Komisija prek odbora, ki ga ustanovi v ta namen. Zaradi tega bi bilo logično, da se ta klavzula prenese v člen 107, ki se nanaša na zavrnitev sodelovanja gospodarskega subjekta v postopku, saj bi moralo biti javnemu naročniku ravno v takem primeru dopuščeno polje proste presoje o tem, ali naj uveljavi in/ali ohrani izključitev v posameznem postopku za oddajo javnega naročila, ki ga je začel.

27.

Pojasniti je treba tudi vprašanje pristojnega organa odločanja v zvezi z zahtevo po preglednosti glede pravnih sredstev (člen 97 finančne uredbe). Kadar odbor sprejme sklep o kazni (izključitvi in finančni kazni), je treba pritožbe zoper sklep tega odbora nasloviti na Komisijo, ki je odbor ustanovila in v katere imenu odbor deluje. To tudi pomeni, da so pritožbe zoper sklepe o zavrnitvi vlog ali ponudb, ki jih sprejmejo javni naročniki zaradi sklepa o kazni izključitve, ki ga je sprejel ta odbor, nedopustne, ker je akt, ki posega v položaj, sklep o kazni (glej tudi odstavek 32).

28.

Na podlagi člena 261 PDEU je treba v besedilu navesti, da se Sodišču Evropske unije dodeli neomejena pristojnost glede kazni izključitve, izrečene skladno s temi členi.

29.

Zadnji pododstavek člena 108(3) je treba dopolniti tako, da se zagotovi možnost pritožbe zoper zavrnitev zahtevka za revizijo sklepa o izključitvi v skladu s členom 108(3)(g).

30.

Člen 108(3) v predlagani obliki določa, da se lahko sklep o izključitvi zaradi goljufije (člen 106(1)(d)) ali nepravilnosti (člen 106(1)(f)) izreče brez predhodnega zaslišanja gospodarskega subjekta, če obstajajo nujni in upravičeni razlogi zaradi ohranjanja zaupnosti preiskave ali nacionalnega sodnega postopka. To izjemo od temeljne pravice do obrambe je treba natančneje določiti. Računsko sodišče priporoča, da odbor pridobi predhodno pisno dovoljenje bodočega nadzornika za procesna jamstva, kadar namerava uporabiti to izjemo. (18)

31.

Glede na obrazložitveni memorandum in uvodno izjavo 15 predloga uredbe bi morala biti merila za izključitev v prihodnje jasno ločena od meril, ki so razlog za morebitno zavrnitev sodelovanja v postopku. Vendar to velja le za primere iz člena 107(1)(b) in (c), primeri iz člena 106(1) in (2) in postopek pa so enaki ne glede na to, ali se sklep nanaša na izključitev gospodarskega subjekta iz postopka javnega naročanja ali na zavrnitev njegovega sodelovanja v postopku. Zavrnitev ni odvisna od ocene javnega naročnika, ampak od pravnomočne sodbe, upravne odločbe ali sklepa odbora iz člena 108. Da bi zaradi skrbi za uspešnost in spoštovanja avtonomije institucij dosegli ločevanje teh primerov, bi moral biti člen 107 finančne uredbe povsem usklajen s členom 57(4) Direktive 2014/24/EU, hkrati pa bi moral javnemu naročniku v celoti povrniti pristojnost za odločitev, da zavrne sodelovanje gospodarskega subjekta v danem postopku.

32.

Zaradi spoštovanja pravice do obrambe bi bilo treba člen 107 dopolniti z navedbo, da mora javni naročnik pred odločitvijo o zavrnitvi sodelovanja v postopku dati ponudniku ali kandidatu možnost, da predstavi svoje stališče o zavrnitvi. Sklepi o zavrnitvi, sprejet na podlagi zavajajočih izjav (19) ali ker je gospodarski subjekt pred tem sodeloval pri pripravi razpisne dokumentacije, se štejejo za akte, ki posegajo v položaj. Kadar se sklep o zavrnitvi sprejme na podlagi sklepa o kazni, ki ga je sprejela Komisija prek telesa, ki deluje v njenem imenu, si je treba sklep o zavrnitvi razlagati kot sklep, ki potrjuje sklep o kazni izključitve, ki šteje za akt, ki posega v položaj. Ponudnik ali kandidat ne bi več smel biti zaslišan. Predlaga se naslednji odstavek: „Pred sprejetjem sklepa o zavrnitvi sodelovanja v postopku javni naročnik da gospodarskemu subjektu možnost, da predloži svoje pripombe, razen če ni bila zavrnitev ponudbe ali vloge za sodelovanje v postopku utemeljena s sklepom o njegovi izključitvi, sprejetim po preučitvi njegovih pripomb.“

33.

V členu 107 predloga nasprotje interesov ni več razlog za zavrnitev sodelovanja gospodarskega subjekta v postopka za oddajo javnega naročila, obravnava pa ga člen 57(4)(e) Direktive 2014/24/EU. Člen 107 predloga uredbe omenja samo primer nasprotja interesov, ki bi veljal za ponudnika zaradi njegovega sodelovanja pri pripravi postopka. To je poseben primer, ki se razlikuje od nasprotja interesov iz člena 57(4) Direktive. Gotovo je, da mora v večini primerov nasprotja interesov v smislu člena 57 finančne uredbe javni naročnik, ki izbira med svojim uslužbencem in gospodarskim subjektom, iz zadevnega postopka za oddajo javnega naročila izločiti svojega uslužbenca in ne gospodarskega subjekta. Toda ta razlog za zavrnitev gospodarskega subjekta je treba dodati, da bodo zajeti zlasti primeri, v katerih je subjekt ekonomsko povezan z družbo, ki je vključena v izvrševanje ali upravljanje dela proračuna, namenjenega za naročilo, ki je predmet zadevnega postopka za oddajo javnega naročila. Predlagamo, da se doda naslednji odstavek: „(d) je v nasprotju interesov v smislu člena 57, ki ga ni mogoče odpraviti z drugimi, manj vsiljivimi ukrepi.“

34.

Za uresničitev navedenih ciljev te revizije bi moralo biti podobno kot v členu 56 Direktive 2014/24/EU tudi v členu 110(1) predloga uredbe navedeno, da „se lahko javni naročniki odločijo, da naročila ne oddajo ponudniku, ki je predložil ekonomsko najugodnejšo ponudbo, če ugotovijo, da ta ponudba ne izpolnjuje veljavnih okoljskih in socialnih obveznosti ter obveznosti delovnega prava, ki izhajajo iz zakonodaje EU ali nacionalne zakonodaje, kolektivnih sporazumov ali mednarodnih okoljskih in socialnih konvencij ter konvencij s področja delovnega prava, navedenih v Prilogi X k Direktivi 2014/24/EU“.

Brez takšne določbe bi bilo tovrstne ponudbe nemogoče zavrniti, razen če ne bi bila ponudba zaradi neizpolnjevanje obveznosti neobičajno nizka ali pa ne bi izpolnjevala minimalnih zahtev, določenih v razpisni dokumentaciji.

35.

Merila za dodelitev je treba opredeliti v uredbi, saj so bistveni elementi javnih naročil. V uredbi je torej treba opredeliti pojem „ekonomsko najugodnejše ponudbe“. V tem smislu bi moral biti člen 67 Direktive 2014/24/EU naveden v celoti, vključno z odstavkom 2(b), v katerem je navedeno merilo za oddajo naročila, ki izhaja iz sodne prakse. „[…] usposobljenost in izkušenost osebja, dodeljenega za izvajanje zadevnega javnega naročila, če lahko kakovost zaposlenih bistveno vpliva na raven izvedbe javnega naročila“. Gre za razvoj v sodni praksi, ki odraža realne potrebe javnih naročnikov in omogoča povečanje učinkovitosti javne porabe. Javni naročniki morajo imeti zlasti v zvezi z naročili za intelektualne storitve možnost oceniti tehnično vrednost ponudbe na podlagi tehnične kakovosti in strokovnih izkušenj članov ekipe, ki jo ponudnik predlaga za izvajanje naročila ali okvirne pogodbe. (20) Ker je predlog uredbe del procesa usklajevanja v zvezi z zgoraj navedenimi cilji, ta osnovni element meril za oddajo javnega naročila v njem ne sme biti izpuščen.

36.

Za zagotovitev doslednosti in jasnosti finančne uredbe bi se moral člen 112 sklicevati na člen 96 finančne uredbe. Predlagamo naslednje besedilo: „1. Med postopkom za oddajo javnega naročila vsi stiki med javnim naročnikom in kandidati ali ponudniki potekajo tako, da sta zagotovljena preglednost in enako obravnavanje ter skladnost z načeli dobrega upravljanja iz člena 96. Po izteku roka za prejem ponudb ti stiki ne smejo povzročiti spremembe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ali bistvenih sprememb pogojev predložene ponudbe, razen če postopek iz člena 104(1) izrecno dovoljuje to možnost.“

37.

Na podlagi predlaganega besedila druge alinee člena 113(2) in člena 113(3)(a) javnemu naročniku v primeru posebnih naročil, dodeljenih na podlagi okvirne pogodbe s ponovnim odpiranjem konkurence, ponudnikov, katerih ponudbe so bile zavrnjene, ni treba obvestiti o razlogih za njihovo zavrnitev, o relativnih prednostih uspešne ponudbe ter imenu ponudnika, ki mu je bilo naročilo oddano. Te izjeme od pravil o preglednosti in obveznosti obrazložitve ni mogoče upravičiti.

38.

V zvezi s pravnim okvirom za spremembo naročila med njegovo izvedbo vsebuje Direktiva 2014/24/EU nove podrobnosti, ki vključujejo sodno prakso Sodišča Evropske unije na tem področju. Kot je navedeno v uvodni izjavi 107 k Direktivi, se v skladu s sodno prakso naročila lahko spremenijo, vendar se v primeru pomembnih sprememb prvotnega naročila zahteva nov postopek oddaje javnega naročila. Toda člen 114a(2) določa: „Javni naročnik lahko bistveno spremeni naročilo ali okvirno pogodbo brez postopka za oddajo javnega naročila le v primerih, določenih v delegiranih aktih, sprejetih na podlagi te uredbe, ter pod pogojem, da se z bistveno spremembo ne spremeni predmet naročila ali okvirne pogodbe.“ Za uskladitev finančnih pravil z Direktivo in sodno prakso EU bi bilo treba izraza „bistveno“ v tem odstavku izbrisati ali ju nadomestiti s protipomenko.

39.

V predlogu uredbe ni določeno, kakšne vrste sprememb naročila so možne med njegovo izvedbo. Toda ti koncepti so del bistvenih elementov javnih naročil, ki morajo biti opredeljeni v finančni uredbi. Razen če ni zaradi posebne narave naročil, ki se financirajo iz proračuna EU, utemeljeno drugače, bi bilo treba uporabiti besedilo člena 72 Direktiva 2014/24/EU.

40.

Vedno je javni naročnik tisti, ki mora aktivirati mehanizme pogodbenih kazni, vključno z odstopom od naročila (glej zlasti člen 116 finančne uredbe). Resno kršitev pogodbenih obveznosti, ki lahko vodi do denarni kazni ali do izključitve zaradi resne kršitve pogodbe, je treba navesti v členu 116 finančne uredbe kot razlog za začasno prekinitev naročila ali odstop od njega. Te primere bi bilo treba razlikovati od primerov resnih napak. Poleg tega mora biti resna kršitev pogodbenih obveznosti kazniva s pogodbenimi kaznimi, tudi če kršitve ne bi vplivale na finančne interese EU. Tako bi bili lahko zajeti zlasti primeri, v katerih kršitve pogodbe ali neizpolnjevanje veljavnih okoljskih in socialnih obveznosti ter obveznosti delovnega prava, ki izhajajo iz zakonodaje EU ali nacionalne zakonodaje, kolektivnih sporazumov ali mednarodnih okoljskih in socialnih konvencij ter konvencij s področja delovnega prava, navedenih v Prilogi X k Direktivi 2014/24/EU, ne bi povzročile izgube za proračun EU.

41.

Pravila v zvezi z metodami za oceno vrednosti naročila se štejejo kot bistvena na področju oddaje javnih naročil, ker določajo izbiro postopka za oddajo javnega naročila. Zaradi tega bi bilo treba ta pravila vključiti v finančno uredbo. V zvezi s tem je treba poudariti, da se tako kot pri pravilih za oceno vrednosti okvirnih pogodb in pogodb v dinamičnih nabavnih sistemih za postopek, ki sledi razpisu za prijavo interesa, kot vrednost, ki jo je treba upoštevati, upošteva največja vrednost vseh načrtovanih naročil v celotnem obdobju veljavnosti seznama, ki se pripravi na podlagi razpisa za prijavo interesa.

42.

Glede na to, da so pravila o sankcijah za neupoštevanje obdobja mirovanja bistven element javnih naročil, bi bilo treba člen 118 dopolniti z naslednjim: „Pogodbe, podpisane pred koncem obdobja mirovanja, so nične“. Brez takšne odvračilne sankcije bi se ta obveznost lahko zanemarila. Spoštovanje zahteve po obdobju mirovanja pa je sestavni del uspešnega sistema učinkovitih pravnih sredstev na področju javnih naročil, ki bi ga morale zagotavljati EU in tudi države članice.