Navodila Evropske komisije v zvezi z izhodiščnimi poročili na podlagi člena 22(2) Direktive 2010/75/EU o industrijskih emisijah

Člen 22(1) Direktive 2010/75/EU o industrijskih emisijah (direktiva IED) določa, da „[b]rez poseganja v Direktivo 2000/60/ES, Direktivo 2004/35/ES, Direktivo 2006/118/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o varstvu podzemne vode pred onesnaževanjem in poslabšanjem (1) in ustreznim pravom Unije o varstvu tal, pristojni organ ob dokončnem prenehanju dejavnosti določi pogoje v dovoljenju, da se zagotovi skladnost z odstavkoma 3 in 4 tega člena“.

Člen 22(2) do (4) vsebuje določbe za dokončno prenehanje dejavnosti, ki vključujejo uporabo, proizvodnjo ali izpust zadevnih nevarnih snovi, da se prepreči ali omeji morebitno onesnaženje tal in podtalnice s takimi snovmi. Ključno orodje v zvezi s tem je priprava „izhodiščnega poročila“. Če dejavnost vključuje uporabo, proizvodnjo ali izpust zadevnih nevarnih snovi ter ob upoštevanju možnosti onesnaženja tal in podtalnice, je treba pripraviti izhodiščno poročilo, preden začne obrat delovati ali preden je dovoljenje za obrat posodobljeno prvič po 7. januarju 2013. Poročilo bo podlaga za primerjavo s stanjem onesnaženja po dokončnem prenehanju dejavnosti. Če informacije, zbrane v skladu z drugim nacionalnim pravom ali pravom Unije, odražajo stanje v času priprave poročila, se lahko vključijo v izhodiščno poročilo ali se temu poročilu priložijo.

V členu 3(19) direktive IED je pojasnjeno, da mora izhodiščno poročilo zagotavljati informacije o stanju onesnaženja tal in podtalnice z zadevnimi nevarnimi snovmi.

V členu 22(2) je določeno, da mora izhodiščno poročilo vsebovati vsaj naslednje informacije:

V skladu z zadnjim pododstavkom člena 22(2) direktive IED „Komisija pripravi navodila glede vsebine izhodiščnega poročila“.

Navedena navodila so oblikovana v tem sporočilu, države članice pa naj bi jih uporabljale pri izvajanju direktive IED. Uporabljala jih bo tudi Komisija, ko bo ocenjevala informacije v zvezi z izhodiščnim poročilom v poročilih držav članic o izvajanju direktive IED.

Šteje se, da se ta navodila lahko na splošno uporabljajo za vse obrate, ki spadajo v področje uporabe poglavja II direktive IED. Vendar je pri odločanju o postopku za pripravo izhodiščnega poročila na ravni obrata pomembno, da se upošteva potreba po čim večji izčrpnosti takega poročila. V upravljavčevem interesu je zagotoviti, da je stanje onesnaženja tal in podtalnice, opredeljeno v izhodiščnem poročilu, opisano dovolj podrobno, saj se bodo te informacije uporabile za določitev, katero onesnaženje je bilo še povzročeno med delovanjem zadevnega obrata od izdelave izhodiščnega poročila.

Cilj teh navodil je praktično pojasniti besedilo in namen direktive IED, tako da bi jo države članice izvajale usklajeno. Vendar ta navodila ne pomenijo pravno zavezujoče razlage direktive IED. Edino pravno zavezujoče besedilo ostaja sama direktiva IED. Poleg tega lahko uradno razlago direktive IED zagotovi samo Sodišče Evropske unije.

Ta navodila vsebujejo informacije o pravnih določbah v zvezi z izhodiščnim poročilom in se nanašajo na naslednje elemente člena 22 direktive IED, ki jih je treba obravnavati v izhodiščnem poročilu:

Ta navodila ne zajemajo tistih elementov člena 22, ki se nanašajo na ukrepe, potrebne ob dokončnem prenehanju dejavnosti, kot so opisani v členu 22(3) in (4).

V zvezi z izhodiščnimi poročili so upoštevni naslednji ključni elementi iz besedila direktive IED.

V teh navodilih so za boljše razumevanje izrazov, uporabljenih v direktivi IED, zagotovljena naslednja pojasnila.

„Zadevne nevarne snovi“ (člen 3(18) in člen 22(2), prvi pododstavek) so tiste snovi ali zmesi, opredeljene v členu 3 Uredbe (ES) št. 1272/2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi (uredba CLP), ki lahko zaradi svoje nevarnosti, mobilnosti, obstojnosti in biorazgradljivosti (ter drugih lastnosti) onesnažijo tla ali podtalnico ter se uporabljajo ali nastajajo v obratu in/ali jih ta izpušča.

„Možnost onesnaženja tal in podtalnice na območju obrata“ (člen 22(2), prvi pododstavek) zajema vrsto pomembnih elementov. Prvič, v izhodiščnem poročilu je treba ustrezno upoštevati količine zadevnih nevarnih snovi – če se na območju obrata uporabljajo, nastajajo ali izpuščajo zelo majhne količine, potem bo možnost onesnaženja verjetno nepomembna za pripravo izhodiščnega poročila. Drugič, v izhodiščnih poročilih je treba upoštevati lastnosti tal in podtalnice na območju obrata ter vpliv teh lastnosti na možnost onesnaženja tal in podtalnice. Tretjič, pri obstoječih obratih se lahko upoštevajo njihove značilnosti, če so take, da je onesnaženje praktično nemogoče.

Izraz „onesnaženje“ se razume tako, da je medsebojno zamenljiv z izrazom „onesnaževanje“, kot je opredeljen v členu 3(2) direktive IED.

„Količinska primerjava“ (člen 22(2), drugi pododstavek) pomeni, da mora biti mogoče primerjati obseg in stopnjo onesnaženja, ugotovljena v izhodiščnem poročilu, s stanjem ob dokončnem prenehanju dejavnosti. Z uporabo tega izraza v členu 22(2) so torej izključene zgolj kvalitativne primerjave. V upravljavčevem interesu je zagotoviti, da so izračuni in meritve dovolj točni in natančni, da omogočajo smiselno primerjavo ob dokončnem prenehanju dejavnosti.

„Informacije, ki so potrebne za določitev stanja onesnaženja tal in podtalnice“ (člen 22(2), drugi pododstavek) se razumejo tako, da vključujejo vsaj naslednja elementa:

Odlagališča odpadkov pomenijo posebno vrsto dejavnosti v okviru direktive IED (Priloga I, dejavnost 5.4), ker so zajeta tudi z Direktivo Sveta 1999/31/ES o odlaganju odpadkov na odlagališčih (direktiva o odlagališčih). V členu 1(2) direktive o odlagališčih je pojasnjeno, da direktiva o odlagališčih vsebuje ustrezne tehnične zahteve za tista odlagališča, za katera velja direktiva IPPC (2008/1/EC), ter da so ustrezne tehnične zahteve direktive IPPC izpolnjene, če so izpolnjene zahteve direktive o odlagališčih.

Ker določbe člena 22 direktive IED niso bile vključene v predhodno direktivo IPPC, ni mogoče sklepati, da izhodiščno poročilo ne bi bilo potrebno za odlagališča odpadkov. Določbe direktive o odlagališčih, zlasti točka 3 Priloge I k navedeni direktivi (splošne zahteve v zvezi z varstvom tal in podtalnice), bi morale preprečevati kakršen koli vnos nevarnih snovi v tla in podtalnico. Poleg tega direktiva o odlagališčih vsebuje več koristnih elementov za pripravo izhodiščnega poročila, ki jih je treba dopolnjevati za vsak primer posebej. Za kvantifikacijo stanja tal in podtalnice bo morda treba uporabiti posebne postopke in metode, da bi se pri tem upoštevale posebne lastnosti odlagališča odpadkov (tesnjenje). Če se na območju odlagališča izvajajo druge neposredno povezane dejavnosti, bo morda že samo zaradi teh dejavnosti treba pripraviti izhodiščno poročilo.

Za določitev, ali je treba za določeno stanje pripraviti izhodiščno poročilo, in za samo pripravo izhodiščnega poročila je treba izvesti vrsto ključnih nalog.

Pri tem postopku je bilo opredeljenih osem faz, ki vključujejo naslednje glavne elemente:

Če se v fazah 1–3 na podlagi razpoložljivih informacij izkaže, da izhodiščno poročilo ni potrebno, ni treba preiti na naslednje faze. Pristojni organ mora tak dokaz evidentirati in ga hraniti, vključno z razlogi za tako odločitev.

Lahko se zgodi, da se bodo dejavnosti obrata, za katerega ni treba pripraviti izhodiščnega poročila, v prihodnosti tako spremenile, da bo potrebno izhodiščno poročilo, na primer, če naj bi bile nevarne snovi prvič vključene v nov postopek. V takem primeru se potreba po pripravi izhodiščnega poročila v povezavi s posodobitvijo dovoljenja ponovno presodi v skladu s temi navodili.

Če je mogoče, je treba za izvedbo faz od 1 do 5 uporabiti obstoječe informacije.

V nekaterih primerih se lahko za oblikovanje elementov izhodiščnega poročila koristno uporabijo informacije, predložene v skladu z zahtevami iz Direktive 2011/92/EU o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje.

Za sestavo izhodiščnega poročila so lahko upoštevni tudi naslednji viri informacij:

Čeprav so faze zaradi lažjega sklicevanja oštevilčene od 1 do 8, se lahko izvajajo v drugačnem vrstnem redu ali sočasno.

5.1 Faza 1: Opredelitev nevarnih snovi, ki se trenutno uporabljajo ali nastajajo v obratu ali jih ta izpušča

Pripraviti je treba seznam vseh nevarnih snovi, s katerimi se ravna znotraj meja obrata (kot surovine, proizvodi, vmesni proizvodi, stranski proizvodi, emisije ali odpadki). Seznam mora vključevati vse nevarne snovi, povezane z dejavnostmi iz Priloge I k direktivi IED ter z neposredno povezanimi dejavnostmi, ki so tehnično povezane z dejavnostmi, ki se izvajajo in ki bi lahko vplivale na onesnaženje tal ali podtalnice.

Če so nevarne snovi navedene pod trgovskimi imeni, je treba opredeliti tudi kemične sestavine. Pri zmeseh ali spojinah je treba opredeliti relativni delež glavnih kemičnih sestavin.

Na podlagi seznama, pripravljenega v fazi 1, je treba določiti morebitno tveganje onesnaženja, ki ga predstavlja vsaka nevarna snov, pri čemer se upoštevajo njene kemijske in fizikalne lastnosti, kot so sestava, agregatno stanje (trdno, tekoče in plinasto), topnost, toksičnost, mobilnost, obstojnost itd. Te informacije je treba uporabiti za določitev, ali bi lahko snov povzročila onesnaženje tal in podtalnice ali ne. Podatke, skupaj z utemeljitvijo njihove razlage, je treba predstaviti tako, da je v izhodiščnem poročilu jasno, zakaj so bile snovi izključene ali vključene.

Če ima skupina snovi podobne lastnosti, se lahko obravnavajo skupaj, če je navedena utemeljitev za združitev v skupino.

Viri informacij lahko vključujejo popis razvrstitev in označitev, ki vsebuje informacije o razvrstitvi in označitvi snovi, prijavljenih na podlagi Uredbe (ES) št. 1272/2008 (uredba CLP), ter kemijske informacije o snoveh, registriranih na podlagi Uredbe (ES) št. 1907/2006 (uredba REACH). Drugi viri informacij so lahko poročila o ocenah tveganja za 141 kemikalij na podlagi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 (uredba o obstoječih snoveh). Vse te vire je mogoče najti na spletni strani agencije ECHA. (2)

Če je jasno, da nevarne snovi, ki se uporabljajo ali nastajajo v obratu ali jih ta izpušča, ne morejo povzročiti onesnaženja tal in podtalnice, izhodiščnega poročila ni treba pripraviti.

Vsako snov, preneseno iz faze 2, je treba obravnavati z vidika lokacije, da se ugotovi, ali obstajajo okoliščine, ki bi lahko povzročile izpust snovi v zadostnih količinah, da bi to pomenilo tveganje onesnaženja, naj bo to posledica enkratne emisije ali kopičenja več emisij.

Opredeliti je treba metodo skladiščenja zadevnih nevarnih snovi, ravnanja z njimi in njihove uporabe ter navesti, ali obstajajo mehanizmi zadrževanja, da se preprečijo emisije, na primer zadrževalni zidovi, trdna podlaga, postopki ravnanja.

Opraviti je treba podroben fizični inšpekcijski pregled lokacije, da se preverita brezhibnost in učinkovitost ukrepov za preprečevanje izpustov.

Na podlagi navedenega je treba opisati okoliščine, v katerih bi lahko prišlo do emisije v tla ali podtalnico, in verjetnost takih emisij ter opredeliti snovi, ki bi se lahko izpuščale v okolje in privedle do morebitnega tveganja onesnaženja.

nesreče/izredne dogodke, na primer prevrnjena cisterna na cesti na lokaciji, počena posoda, puščanje podzemnega rezervoarja, poškodba tesnila, nenamerni izpust, uhajanja iz poškodovanih odtokov, požar;

rutinske postopke, na primer puščanje med dostavo ali na spojih cevi, manjša razlitja med pretakanjem/prevozom proizvoda, uhajanja iz zamašenih ali poškodovanih odtokov, razpoke v betonski trdni podlagi;

Če je očitno, da zaradi količin nevarnih snovi, ki se uporabljajo ali nastajajo v obratu ali jih ta izpušča, ali zaradi lastnosti tal in podtalnice na lokaciji ni velike možnosti za onesnaženje tal ali podtalnice, potem izhodiščno poročilo ni potrebno.

Izhodiščno poročilo prav tako ni potrebno za obstoječe obrate, za katere so bili sprejeti ukrepi, zaradi katerih je onesnaženje tal ali podtalnice praktično nemogoče.

Če se po izvedbi te faze ugotovi, da izhodiščno poročilo ni potrebno, se vseeno pričakuje, da bo upravljavec evidentiral tako odločitev, vključno z razlogi zanjo, pristojni organ pa bo to evidenco ocenil in hranil.

Namen tega oddelka je določiti, katera od zadevnih nevarnih snovi, opredeljenih v fazi 3, je v tleh in podtalnici na lokaciji lahko prisotna že kot posledica dosedanjih dejavnosti, in ugotoviti, ali ti viri emisij sovpadajo z morebitnimi prihodnjimi točkami emisij.

Podatki o zgodovini lokacije morajo vključevati (i) zgodovino lokacije pred razvojem sedanjega/predlaganega obrata in (ii) zgodovino delovanja sedanjega/predlaganega obrata, za kar je treba:

Na podlagi rezultatov iz faz od 1 do 4 se opredelijo mesta na lokaciji, na katerih bi lahko nastale prihodnje emisije ali na katerih so emisije že morda nastale. Cilj faze 5 je določiti usodo kakršnih koli takih emisij, plasti tal in podtalnico, ki bi lahko bile prizadete, ter obseg in globino, v katerem oziroma do katere je treba določiti značilnosti zemljišča. Za to je treba poznati lastnosti tal in podtalnice na lokaciji obrata in okoliških območjih, ki lahko vplivajo na samo lokacijo obrata.

Uporabiti je treba podatke, ki se nanašajo prav na zadevno lokacijo, če so na voljo. Če takih podatkov ni, se uporabijo referenčni podatki, kvalitativna/subjektivna ocena, izpeljani ali ekstrapolirani podatki. Vedno je treba opredeliti vir podatkov in, če se podatki ne nanašajo prav na zadevno lokacijo, navesti utemeljitev za uporabo izbranih podatkov ter vključiti podrobnosti o kakršnih koli dovoljenih odstopanjih, ki se uporabljajo.

Lokalna topografija in vrsta talne površine (beton, odprta tla itd.) v bližini posamezne točke emisije bosta narekovali takojšnji učinek kakršnih koli emisij, učinek pa bo odvisen tudi od mesta emisije glede na talno površino (npr. v višini tal, nad tlemi, nadzemni cevovodi, pod nivojem tal).

Vrsta in naklon talne površine se lahko prikažeta na lokacijskem načrtu. Poleg tega je treba jasno opredeliti podlago zadrževalnega prostora, jam itd. glede na okoliško talno površino, zlasti kadar so pod nivojem tal (bodisi delno bodisi v celoti).

Zagotoviti je treba opis tal in kamninskih plasti pod lokacijo ter fizikalno-kemijskih lastnosti vsake plasti, ki bi lahko vplivale na usodo in prenos snovi skozi tla.

Opredeliti je treba, ali so v posamezni plasti prisotne ali verjetno prisotne podzemne vode (vključno z visečimi vodami), in navesti hidravlični gradient, če je znan.

Navesti je treba, kaj pomenijo lastnosti tal in podtalnice v smislu prehajanja snovi skozi tla.

V poročilu ni potreben popoln geotehnični opis, ampak zadostuje preprost povzetek podatkov, medtem ko se nadaljnje podrobnosti lahko zagotovijo po potrebi za prihodnja upoštevanja.

Poleg tega je treba pri tem združiti vse razpoložljive informacije, da se predstavijo splošne razmere na lokaciji, ter ne ločevati objavljenih geoloških in hidrogeoloških podatkov od ugotovitev predhodnih in sedanjih raziskav.

Navesti je treba prisotnost površinskih voda, njihovo smer toka, kakovost/razvrstitev in globino struge ali dna glede na površino lokacije. Navesti je treba, kako bi lahko emisije z lokacije vplivale na posamezno vodno telo.

Opredeliti je treba poti, ki jih je ustvaril človek, poti napeljav, odtoke, rudnike itd., ki lahko delujejo kot migracijske poti za nevarne snovi, ter verjetno smer migracije, pri čemer je treba upoštevati, da je ta lahko nasprotna naravnemu topografskemu ali hidravličnemu gradientu.

Opredeliti je treba rabo okoliških zemljišč, da se določijo industrije/dejavnosti, zlasti višje ležeče, pri katerih se morda uporabljajo enake ali podobne snovi in ki bi lahko povzročile selitev onesnaženja na lokacijo. V primeru selitve onesnaženja na lokacijo ob predaji dovoljenja je upravljavec tisti, ki mora dokazati, da onesnaženje ni bilo povzročeno med delovanjem obrata. Zato je pomembno vedeti, ali so lahko sosednja zemljišča vir enakih ali podobnih onesnaževal.

Pri opisu lokacije je treba zlasti predstaviti mesto, vrsto, obseg in količino onesnaženja v preteklosti ter morebitne vire prihodnjih emisij in navesti plasti tal in podtalnico, na katere bodo te emisije verjetno vplivale.

Pri tem so lahko koristni modeli, ki omogočajo ugotovitev povezav med viri emisij, potmi, po katerih se lahko onesnaženje seli, in receptorji, na katere bo to verjetno vplivalo. Združevanje različnih informacij bi moralo pomagati izboljšati razumevanje, kakšna tveganja lahko onesnaženje pomeni za okolje in zdravje ljudi.

V konceptualnem modelu lokacije so predstavljene sedanje ravni onesnaženja in morebitni prihodnji viri onesnaževanja za določeno območje. Model se lahko izdela na podlagi informacij, pridobljenih v fazah od 3 do 5. To bo verjetno vključevalo obstoječe informacije in v manjšem obsegu nove informacije, ki niso povezane s spodnjo fazo 7. Če upravljavec predlaga, da se kot podlaga za razvoj konceptualnega modela lokacije uporabijo obstoječe informacije, je treba preučiti zanesljivost, točnost in ustreznost podatkov.

Namesto enega samega splošnega modela lokacije v obliki risbe ali besedila bo morda bolje izdelati več podrobnih posameznih modelov za vsako zadevno območje ob obratu. Na primer, konceptualni model območja okoli rezervoarja, ki bi lahko prikazoval izgradnjo zadrževalnega zidu, smer naklona tal, ali so točke polnjenja znotraj ali zunaj zadrževalnega zidu, vrsto obdelave površine na območju ter geološko sestavo in gladino podtalnice. Na podlagi teh informacij bi se nato domnevalo, kje bi lahko končale kakršne koli zadevne nevarne snovi, ki se izpuščajo.

Narava in kompleksnost konceptualnih modelov lokacije bosta odvisni od lokacije in dejavnosti, ki se izvaja(-jo).

Če obstaja dovolj informacij iz faz od 1 do 6 za opredelitev značilnosti območja lateralno in vertikalno ter opredelitev izhodiščnega stanja v smislu kvantificiranih ravni onesnaženja tal in podtalnice z zadevnimi nevarnimi snovmi, je treba preiti neposredno na fazo 8. Pri odločitvi za uporabo obstoječih informacij se morata upravljavec, ki jih bo zagotovil, in pristojni organ, ki jih bo ocenil, zavedati negotovosti in tveganj, povezanih z uporabo takih podatkov. Taka tveganja so med drugim naslednja:

Najboljši način za zagotovitev izčrpnosti podatkov je, da se zagotovi, da sta metoda določanja in analiza jasno vzpostavljeni in sporočeni. Pri obstoječih obratih, kjer ni mogoče ugotoviti zanesljivosti in kakovosti preteklih informacij o stanju tal (npr. ker rezultati temeljijo na zastarelih metodah ali so nepopolni), je najprimerneje, da se meritve opravijo ponovno.

Če je mogoče opredeliti značilnosti le dela lokacije ali če ni dovolj informacij, na podlagi katerih bi bilo mogoče pripraviti izhodiščno poročilo, je treba dodatne informacije pridobiti z raziskavo lokacije. Nove meritve, opravljene pred začetkom obratovanja ali pozneje zaradi ponovne preučitve dovoljenja, so najboljši način za pridobitev izhodišča v zvezi s stanjem tal in podtalnice.

Če se ugotovi, da bodo potrebne nove meritve, je treba razmisliti o primernih strategijah vzorčenja, tj. kako bodo opravljene nove meritve tal in podtalnice. Za izbiro najustreznejše strategije je priporočljivo komuniciranje med upravljavcem in pristojnim organom.

Izbrane strategije vzorčenja morajo zagotavljati zadostno zaupanje, da meritve in odvzeti vzorci natančno izražajo dejansko raven onesnaženja z zadevnimi nevarnimi snovmi ter tako omogočajo določitev sedanjega stanja tal in podtalnice. Izhodiščno poročilo mora vključevati predlagano metodo za oceno stanja onesnaženja lokacije, na primer statistične teste, ki bodo uporabljeni, in kakršne koli standarde ISO/CEN ali, če teh ni, nacionalne standarde, ki se bodo uporabljali. Pri sporočanju rezultatov izhodiščne raziskave je treba v poročilu ustrezno opisati pristop k vzorčenju in metode analize. Iz tega sledi, da bo treba pri oceni lokacije ob dokončnem prenehanju dejavnosti uporabiti enak pristop ter bodisi enake metode bodisi metode, za katere je bilo dokazano, da dajejo primerljive analizne rezultate.

Priporočajo se neciljno vzorčenje, ciljno vzorčenje ali kombinacija obeh. Vzorčenje je treba izbrati ob upoštevanju umestitve lokacije, razmer in lokalnega okolja, vključno z naravo in količino snovi, ki jih je treba izmeriti. Ti pristopi so opisani v nadaljevanju. Če je predlagana drugačna tehnika vzorčenja, na primer prirastno vzorčenje, morata raven zanesljivosti rezultatov v primerjavi z neciljnim ali ciljnim pristopom preučiti upravljavec in pristojni organ.

Pri tem pristopu se lokacija obravnava kot območje, za katero so potrebni izhodiščni podatki (tj. lokacija se obravnava kot celota, zato ni treba upoštevati tlorisa obrata ali posebnih tveganj, ki jih pomenijo rezervoarji, proizvodni obrat itd.). Pri sprejetju takega pristopa bo potrebna predhodna odločitev o tem, kakšna mora biti verjetnost ugotovitve onesnaženja v vsakem primeru, ob upoštevanju neizogibno večjega števila vzorcev in s tem povezanih stroškov, potrebnih za zagotovitev večje verjetnosti.

V zvezi z negotovostmi, povezanimi s podatki o tleh in podtalnici pri neciljnem in ciljnem vzorčenju, je treba upoštevati naslednja dva pomembna elementa:

Če bodo uporabljene statistične metode, je treba presoditi, ali so podatki, pridobljeni med raziskavo, primerni za ta namen (npr. dovolj podatkov iz ustreznih globin, z ustreznih mest in dosledne kakovosti). Za uporabo tega pristopa je potreben dober konceptualni model, kot je opisan v fazi 6, ki nato zagotavlja podlago za strategijo vzorčenja, potrebno za zbiranje podatkov, primernih za statistično analizo.

Za zagotovitev primerljivosti rezultatov izhodiščne raziskave z rezultati, pridobljenimi pozneje, je treba uporabiti potrjene metode analize (tj. formalen in dokumentiran dokaz, da je analizna metoda primerna za predvideni namen ter točna in ponovljiva). Če obstajajo standardi CEN ali ISO ali, če teh ni, nacionalni standardi, je treba te standarde uporabljati.

Bistvena zahteva je, da sta neposredno medsebojno primerljivi analitična učinkovitost metod, uporabljenih za izdelavo izhodiščnega poročila, in analitična učinkovitost metod, uporabljenih za oceno lokacije ob dokončnem prenehanju dejavnosti. Posebno pomembno je, da sta neposredno primerljiva obseg in način zajema determinant v metodi. Še zlasti ker se lahko najboljša praksa laboratorija sčasoma spremeni, je zelo pomembno, da se zagotovi ustrezen opis metod analize, ki bo podlaga za prihodnje analize, kot se zahtevajo na podlagi direktive IED.

Mogoče je, da bo po raziskavi za zbiranje izhodiščnih podatkov o tleh in podtalnici potrebna dodatna raziskava, na primer, če je bilo pri raziskavi ugotovljeno preteklo onesnaženje (nastalo zaradi dovoljenih dejavnosti ali drugače), ki zahteva dodatno označitev ali sanacijo.

Po raziskavi lokacije bodo morda potrebni dodatni ali posodobljeni konceptualni modeli lokacije, kot so opisani v fazi 6.

Namen te faze je povzeti vse ocenjene informacije, zbrane v fazah od 1 do 7, za izdelavo poročila, v katerem je opredeljeno stanje onesnaženja tal in podtalnice z zadevnimi nevarnimi snovmi. V samem izhodiščnem poročilu mora biti natančno in jasno opisano, kateri podatki so bili uporabljeni za ugotovitev stanja tal in podtalnice, katere metode so bile uporabljene za vzorčenje in analizo podtalja ter kako so bili rezultati preverjeni, statistično ali metodološko. V bistvu mora biti v njem jasno predstavljen niz ukrepov, ki jih je mogoče ob zaprtju lokacije v celoti ponoviti, skupaj z rezultati, da se omogoči količinska primerjava. Za to je v dodatek k temu dokumentu vključen kontrolni seznam.

Če so prisotne snovi, ki lahko povzročijo onesnaženje, je treba v izhodiščnem poročilu navesti, s katerimi plastmi tal ali telesi podzemne vode so povezane, ter opisati njihovo koncentracijo, vrsto in obseg. Jasna navedba, katere zadevne nevarne snovi niso prisotne, je prav tako pomembna kot opredelitev tistih, ki so.

Predvidene so razlike v vrsti, temeljitosti in predstavitvi izhodiščnih poročil med različnimi dejavnostmi, na katere se nanaša direktiva IED, ki pa so sprejemljive, če je še vedno mogoče ustrezno določiti stanje onesnaženja tal in podtalnice z zadevnimi nevarnimi snovmi v času priprave poročila.

Dodatek

Izhodiščna raziskava in kontrolni seznam za poročilo

ODLOČITEV, ALI JE IZHODIŠČNO POROČILO POTREBNO

Opredelitev nevarnih snovi, ki se uporabljajo ali nastajajo v obratu ali jih ta izpušča

Ocena za opredelitev tistih nevarnih snovi, ki lahko povzročijo onesnaženje tal ali podtalnice (zadevne nevarne snovi)

Opredelitev možnosti, da bi zadevne nevarne snovi dejansko povzročile onesnaženje

Opredelitev vseh morebitnih virov onesnaženja v preteklosti

PODROBNOSTI O ZBIRANJU PODATKOV

Obstoječi podatki

Upoštevni načrti obrata (v katerih so prikazane meje in ključne točke)

Pregled in povzetek predhodnih poročil, s sklicevanji na poročila

Povzetek kakršne koli ocene tveganja, izvedene na lokaciji obrata, ki je upoštevna za zbiranje izhodiščnih podatkov

Raziskava lokacije

Podlaga za raziskavo – lahko vključuje seznam morebitnih virov onesnaževal, upoštevnih za vsako predlagano mesto raziskave

Omejitve, ki se uporabljajo za določitev mest raziskave lokacije

Metode, uporabljene za raziskovalne izkope, npr. vrtine, preizkusni jarki, vzorci sondiranja

Metode, uporabljene za zbiranje, shranjevanje in prevoz vzorcev v analizni laboratorij

Vzorčenje in spremljanje

Podlaga za strategijo vzorčenja, npr. če je ciljna, podlaga za cilje; če je neciljna, utemeljitev za prostorsko razporeditev in načrt

Opis in pojasnilo programov spremljanja za podzemne in površinske vode

Podrobnosti spremljanja in vzorčenja, vključno z mesti, globinami, pogostostmi

Analiza

Podlaga za izbiro analiznih metod

Opis in učinkovitost analiznih metod

PREDSTAVITEV IN RAZLAGA PODATKOV V BESEDILU POROČILA

Opis razmer, opaženih na lokaciji, vključno z režimom podtalnice in lastnostmi površinskih voda

Zbirne preglednice kemičnih analiz in spremljanja lokacije

Opis vrste, narave in prostorske porazdelitve onesnaženja, z načrti, kjer je to ustrezno

Analiza nabora podatkov in izpeljava reprezentativnih koncentracij za posamezna onesnaževala pri primerni ravni značilnosti

Ocena rezultatov raziskave lokacije v primerjavi s konceptualnim modelom

PREDSTAVITEV NEOBDELANIH PODATKOV (PRILOGA K POROČILU)

Načrt, v katerem so prikazana mesta spremljanja in vzorčenja

Opis del na lokaciji in opažanj na kraju samem

Podatki iz raziskovalnih vrtin, jedra ali vrtanja

Podrobnosti o odzivnem območju in druge konstrukcijske podrobnosti o napravah za spremljanje vrtin

Rezultati spremljanja

Opis vzorcev, predloženih za analizo

Ustrezni podatki o zagotavljanju/nadzoru kakovosti – to lahko vključuje akreditacije osebja, potrdila o umerjanju opreme, akreditacije laboratorijev (nacionalni in mednarodni standardi)

Analitična poročila laboratorijev, izpolnjena v skladu z ustreznimi podatki o zagotavljanju/nadzoru kakovosti, vključno z ustreznimi mednarodnimi analitskimi standardi ali standardi preskusne metode

Evidenca nadzorne verige za zbrane vzorce in podatke