21.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 19/65

1.

poudarja, da je internet kot globalni prostor informacij neločljiv del današnje družbe in javna dobrina, katere brezhibno delovanje je v splošnem mednarodnem interesu;

2.

pozdravlja sedanja prizadevanja za močnejše upravljanje interneta na mednarodni ravni in zlasti korake ameriške vlade, ki je pri nastanku interneta imela temeljno vlogo, namenjene spodbujanju prehoda h globalnemu in obsežnemu upravljanju interneta;

3.

poziva Evropsko unijo k dejavni udeležbi v procesu razvoja globalnega upravljanja interneta, da bi tako utrdila in okrepila svoj zgled na področju odgovornega ravnanja; v zvezi s tem pozdravlja pobudo, ki jo je Komisija predstavila s sporočilom o internetni politiki in upravljanju interneta, da se razjasni vloga Evropske unije na področju mednarodne politike o upravljanju interneta, pozdravlja pa tudi cilj predsednika Komisije Jeana-Clauda Junckerja za oblikovanje digitalnega notranjega trga in enotno digitalno agendo;

4.

poudarja, da se internet kot na tehnologiji temelječ prostor soobstoja ljudi in izmenjave podatkov med ljudmi ne more razvijati neodvisno od vrednot, ki so odločilnega pomena za medčloveške odnose, in zato se vloge Evropske unije v politiki za izboljšanje interneta ne sme ločiti od temeljnih vrednot Skupnosti;

5.

zato poudarja, da mora evropski pristop k prihodnosti interneta temeljiti na načelih svobode, odprtosti in nevtralnosti;

6.

poudarja pomen interneta kot sredstva za ohranjanje in spodbujanje kulturne raznolikosti, ki je ena od temeljnih vrednot Evropske unije (1), ter opozarja, da je treba v politiki na področju upravljanja interneta tudi v prihodnosti upoštevati, ohraniti in spodbujati kulturno in jezikovno raznolikost;

7.

pozdravlja stališče Evropske komisije, da morajo biti procesi z več deležniki v zvezi z internetom združljivi s temeljnimi pravicami in v skladu z naslednjimi načeli: preglednost (možnost udeležbe vseh deležnikov), vključenost in ravnovesje (dolžnost odgovornih, da vsem deležnikom nudijo vse možnosti sodelovanja) ter odgovornost (dolžnost rednega poročanja vsem deležnikom o sprejetih ukrepih) (2);

8.

opozarja na aktualne razprave o vprašanju, ali bi bilo treba pravico do dostopa do interneta priznati kot človekovo pravico, na odločitve različnih držav v zvezi s tem, tudi nekaterih držav članic EU (3), in na drugačna mnenja, v skladu s katerimi je internet le tehnologija, ki olajšuje uveljavljanje temeljnih pravic (4); predlaga, da se pravica do uporabe interneta razglasi za neodtujljivo državljansko pravico, k uveljavljanju katere lahko v okviru svojih možnosti prispevajo nacionalne, lokalne in regionalne oblasti;

9.

opozarja, da se smernice za razvoj interneta, določene v Tuniški agendi za informacijsko družbo (5) leta 2005, v skladu s katerimi morajo biti v upravljanje interneta vključene vlade, zasebni sektor in civilna družba (točka 34), nikakor ne smejo razumeti v ožjem smislu, tj. da pri tem niso mišljene le nacionalne vlade, temveč ta izraz zajema tudi raven upravljanja, ki je državljanom najbližje, torej lokalne in regionalne oblasti;

10.

opozarja, da je več kot 1 00  000 lokalnih in regionalnih skupnosti, ki predstavljajo podnacionalno raven upravljanja v 28 državah članicah Evropske unije in so pomembni akterji na področju internetne politike, saj oblikujejo spletne vsebine, hkrati pa skrbijo za izboljšave pri dostopanju do interneta; te skupnosti bi zato morale imeti zadostne možnosti za neposredno udeležbo tako na nacionalni kot tudi na evropski ravni, kadar gre za iskanje evropskega stališča o globalnih vprašanjih, ki se nanašajo na politiko na področju upravljanja interneta;

11.

poudarja, da je politična strategija EU o upravljanju interneta lahko učinkovito sredstvo za oblikovanje privlačne celostne podobe Evropske unije na mednarodni ravni in prikaz EU kot odločilnega akterja pri oblikovanju internetne politike in določanju standardov za zgledne politične postopke na svetovni ravni;

12.

ugotavlja, da so na mednarodni ravni razlike med pristopi, zastopanimi na področju upravljanja interneta (predstavljeni v Tuniški agendi, sklepih konference NETmundial (6), deklaraciji OECD in sklepih svetovnega vrha o informacijski družbi (WSIS) (7)), majhne, kar kaže na to, da se o vprašanju upravljanja interneta na mednarodni ravni dosega soglasje;

13.

poudarja aktualnost pristopa do prihodnosti interneta iz Tuniške agende, ki ga povzema okrajšava COMPACT: internet kot prostor državljanske odgovornosti (Civic responsibilities), kot en sam nerazdrobljen vir, katerega upravljanje temelji na pristopu z več deležniki (One unfragmented resource governed via a Multistakeholder approach), za spodbujanje demokracije in človekovih pravic (to Promote democracy and human rights), ki temelji na trdni tehnični arhitekturi (sound Architecture), ustvarja zaupanje (Confidence) in omogoča pregledno upravljanje (Transparent governance) temeljne internetne strukture in storitev, ki se znotraj nje izvajajo; ta pristop bi moral služiti kot smernica pri oblikovanju evropskega stališča o tem vprašanju;

14.

pozdravlja samozavezo ameriške vlade za ponovno ureditev dodelitve vrhnjih domen (ccTLD), ki predstavlja odmik od modela enostranske dodelitve – prek organizacije za dodeljevanje spletnih imen in številk ICANN (Internet Corporation for Assigned Names and Numbers) in organa za dodeljevanje internetnih naslovov IANA (Internet Assigned Numbers Authority) – in prehod na model, ki temelji na globalnem partnerstvu; v skladu s sklepi svetovnega srečanja deležnikov o prihodnosti upravljanja interneta z aprila 2014 poziva k popolni izvedbi te pobude;

15.

pozdravlja pobudo Evropske komisije za ustanovitev mednarodne platforme z nazivom Observatorij za globalno internetno politiko (Globa internet Policy Observatory, GIPO), ki naj bi delovala kot vezni člen med vsemi deležniki in se razvila v mednarodno spletno sredstvo za razvoj in urejanje internetne politike ter za usklajevanje tehničnih novosti;

16.

pozdravlja stališče Komisije, v skladu s katerim naj bi se prihodnji GIPO obravnaval kot globalna dobrina, pri kateri posamezni udeleženci ali deležniki ne morejo drugim vsiljevati svoje volje, in poziva vse deležnike in zlasti lokalne in regionalne oblasti, naj sodelujejo pri ustreznih strukturah posvetovanja o vprašanjih o upravljanju interneta;

17.

poudarja, da se v razpravah o prihodnosti interneta ne sme načenjati osrednjega načela internetne nevtralnosti, ne glede na to, katere vrednote navajajo deležniki;

18.

pozdravlja, da Komisija v Sporočilu COM(2014) 72 napoveduje analizo tveganj zaradi kolizije sodnih pristojnosti in pravnih predpisov na področju interneta ter razvoj mehanizma Unije za reševanje vprašanj;

19.

poziva, da se tudi v prihodnosti zagotovijo standardi, ki jih je določila obstoječa struktura tehničnih strokovnjakov v okviru dejavnosti mednarodne delovne skupine za internetno inženirstvo;

20.

pozdravlja prizadevanja tehnične skupnosti za uvedbo konceptov za določitev specifikacij, ki se trenutno ukvarja z aktualnimi vprašanji, kot je varstvo zasebnosti na ravni protokolov, vključitev možnosti večjezikovnih imen domen in boljša dostopnost za invalide, ter napredek, ki ga bo dosegla EU, če bo te dosežke zapisala v svoje pravne akte (8);

21.

glede na to, da imajo različne države različne interese in različne možnosti za njihovo uveljavljanje, opozarja na izzive, pred katerimi je Evropska unija v pogajanjih o upravljanju interneta v prihodnosti; zato poudarja, da je v pogajanjih o enotni opredelitvi EU do prihodnosti interneta treba upoštevati tudi načelo subsidiarnosti;

22.

poudarja, kako pomembno je sodelovanje javnega in zasebnega sektorja za zagotavljanje učinkovitega in varnega delovanja interneta, zlasti ob upoštevanju dejstva, da se večji del omrežij in informacijskih sistemov upravlja zasebno, in se zavzema za to, da to sodelovanje za podjetja ne pomeni dodatnih stroškov;

23.

poudarja pomen internetne infrastrukture – predvsem širokopasovnega omrežja – za zagotavljanje brezhibnega delovanja interneta in poziva države članice k sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi za pospeševanje širjenja pokritosti območij z internetom in splošnega dostopa do interneta;

24.

opozarja na pomen obsežnega vertikalnega partnerstva pri izkoriščanju možnosti v okviru sedanjih določb ESRR, in sicer tistih, povezanih z boljšim dostopom do informacijske in komunikacijske tehnologije, njeno uporabo in kakovostjo z razširitvijo širokopasovnih in visokohitrostnih omrežij ter podporo uvajanju novih tehnologij in omrežij za digitalno gospodarstvo, s čimer se krepi digitalni potencial evropskih regij in EU kot celote;

25.

odločno nasprotuje cenzuri interneta, ne glede na razloge za to, vendar hkrati opozarja, da si je treba skupaj prizadevati za to, da se internet ne bi sprevrgel v medij za podporo ekstremističnih, radikalnih ali kriminalnih dejavnosti, in se pri tem uskladiti, da bi zaščitili pravice najbolj ranljivih skupin prebivalstva;

26.

poudarja, da tudi javne institucije, med drugim lokalni in regionalni organi, lahko postanejo in morajo postati zgledni primeri za politiko varne in odgovorne uporabe interneta in s svojim praktičnim ravnanjem in zgledom spodbujati inovativni in gospodarni tehnološki razvoj, ki minimalno vpliva na okolje;

27.

opozarja, da javne institucije, med njimi tudi lokalni in regionalni organi, lahko postanejo in morajo postati pionirji razvoja varnega interneta in zgledni primeri za odgovorno uporabo interneta: sem spadajo ustrezna zaščita zaupnih osebnih podatkov (vključno z izbrisom podatkov, ko se prenehajo uporabljati v določen namen), zatiranje kibernetske kriminalitete in ustvarjanje pogojev za njeno preprečevanje, vključno z ustrezno zaščito sistemov IKT;

28.

opozarja na možnosti interneta kot sredstva za opravljanje javnih storitev ter poziva lokalne in regionalne oblasti EU k pospešitvi prenosa upravnih storitev v digitalni prostor; poleg tega države članice poziva, naj ustvarijo za to potrebno pravno podlago;

29.

poziva lokalne in regionalne oblasti EU, naj bolje izkoristijo možnosti, ki jih ponuja internet, da bi bilo njihovo delo bolj učinkovito, pregledno in bliže državljanom, hkrati pa naj se tudi dejavneje udeležujejo oblikovanja nacionalnih in evropskih stališč o prihodnosti interneta;

30.

v zvezi s tem zlasti poudarja možnosti, ki jih ponuja varna elektronska identifikacija državljanom, da sami spreminjajo svoje podatke v registrih, in regijam v državah članicah EU, da uvedejo elektronsko glasovanje;

31.

opozarja, da je za vse deležnike pomembno, da se zagotovita varnost in integriteta infrastrukture ter spletnih vsebin, saj je internet postal temeljni del gospodarstva, uprave in tudi zasebnega življenja;

32.

ugotavlja, da se z vse večjim številom internetnih uporabnikov in porajanjem novih tehnologij povečuje tudi število primerov zlorab in s tem povezanih izgub ter da so celo lokalne in regionalne oblasti držav članic, ki aktivno sooblikujejo internetno skupnost, imajo na voljo zelo napredno razvito internetno strukturo in so vidni del družbe, pogosto žrtev različnih kibernetskih napadov;

33.

obžaluje, da se z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami, ki prispevajo k povezovanju ljudi ter pospeševanju izmenjave informacij, izkušenj in znanja, pogosto zagrešijo tudi kazniva dejanja, zato poziva države članice in mednarodne organizacije, naj na vse možne načine zatirajo kibernetski kriminal in skupaj z drugimi deležniki ustvarijo splošno okolje, ki ne bo toleriralo kibernetske kriminalitete;

34.

opozarja, da elektronski mediji omogočajo tudi druga, pogosto anonimna dejanja, ki sicer niso vselej kriminalna oziroma še niso opredeljena kot takšna, vendar kratijo dostojanstvo drugih ljudi, zato poziva, da se posebna pozornost nameni tudi preprečevanju kibernetskega ustrahovanja in drugim tveganjem, ki jih prinaša internet in še posebej posegajo v pravice otrok in mladih ter drugih ranljivih družbenih skupin;

35.

zato poudarja, da je internet lahko uspešen le, če se razjasni vprašanje njegove varnosti, in podpira prizadevanje Komisije, ki ga je predstavila Neelie Kroes (9), in sicer da se zagotovi, da bo EU ponudila na svetovni ravni najvarnejše spletno okolje; poleg tega poziva Komisijo, naj hkrati z vprašanji upravljanja interneta prouči tudi problematiko internetne varnosti;

36.

poudarja pomen sodelovanja vseh držav članic in zunanjih partnerjev pri zatiranju kibernetskih kaznivih dejanj in reševanju problemov z varnostjo omrežij in informacij ter tudi pri izvajanju že sprejetih sklepov (10) in vključitvi teh ukrepov v skupno politično strategijo EU o upravljanju interneta;

37.

poudarja, da so na ravni držav članic potrebni učinkoviti nacionalni ukrepi za preiskovanje kibernetskih kaznivih dejanj ter evropski mehanizmi za podporo pri odpravljanju tovrstnih groženj;

38.

opozarja, da je treba glede človekove pravice do zasebnosti v strategiji za globalno upravljanje interneta nameniti primerno pozornost mednarodni ureditvi za pridobivanje, uporabo in hrambo osebnih podatkov, varstvo teh podatkov pred nezakonitim in nenamernim razkritjem ter izgubo, izmenjavo in izbrisom shranjenih osebnih podatkov iz elektronskih podatkovnih bank, pri čemer bi dobra praksa lahko temeljila na veljavnem pravu EU (11);

39.

priporoča, da EU oblikuje in na mednarodni ravni zastopa jasno stališče o uporabi osebnih podatkov na internetu, ki temelji na členu 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (2010/C 83/02) in zlasti na načelu, da morajo imeti ljudje možnost, da sami odločajo o tem, katere podatke želijo posredovati in katere ne, in da je treba uporabo vseh osebnih podatkov na internetu omejiti glede na njegovo globalno naravo in nemajhne možnosti za zlorabo ter jo dovoliti le za konkretne, vnaprej znane in natančno začrtane namene;

40.

opozarja, da se vedno znova dogaja, da veliki koncerni IT z zlorabo svoje strukturne moči protipravno zbirajo in uporabljajo osebne podatke uporabnikov tako v komercialne kot tudi politične namene, in poziva Komisijo, naj se zavzame za to, da se tovrstna zloraba po vsem svetu prepreči;

41.

hkrati poudarja, da je pri ugotavljanju odgovornosti za kazniva dejanja v zvezi z uporabo interneta zelo pomembna uveljavitev načela, da ponudniki spletnih storitev ne morejo biti odgovorni za vsebine, ki jih niso ustvarili sami, vendar pa se na takšno omejitev odgovornosti ne morejo sklicevati kot razlog za zavračanje sodelovanja z organi pregona, kadar ti zanj zaprosijo na zakonski podlagi in obstajajo ustrezne sankcije pravosodnih organov;

42.

poudarja, da ima EU tako kot na mnogih drugih področjih tudi v zvezi z nastajajočo strukturo za upravljanje interneta pionirsko vlogo ter je zato lahko in mora biti tudi zgled za globalno kulturo odgovornega upravljanja in uporabe interneta ter na ta način prispevati k oblikovanju globalne internetne kulture.