15.1.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 12/1

Poročevalec:

Bernardo Hernández Bataller

1.1

Postopno zmanjševanje kupne moči srednjega razreda kot resničnega gibala potrošniške družbe ter potrošnikov na splošno, kakor tudi finančne težave, s katerimi se v boju za obstanek soočajo mala in srednje velika podjetja, so zaradi skopih dobičkov v sedanjem podjetniškem ozračju privedli do sprememb številnih običajnih poslovnih praks na trgu.

1.2

Posledice izkrivljanja, ki ga nezakonite prakse vnašajo na trg, so spodbudile pojav potrošnikov, ki so ujetniki nastalega ekonomskega položaja, za katerega sta značilni izguba svobode odločanja in težave pri uveljavljanju svojih pravic v tem okolju. Tudi te potrošnike je treba zaščititi pred tovrstnimi politikami, da bi preprečili njihovo izključenost.

1.3

Po drugi strani pa se zaradi gospodarske krize pojavlja tudi splošen in neprekinjen trend postopnega upadanja potencialnih potrošnikov, zaradi česar lahko predvidevamo, da se bo upad potrošnje še naprej stopnjeval. Javne oblasti doslej še niso predlagale nobenega sistemskega ukrepa za preprečevanje takšnega poslabšanja in za ustrezno zaščito potrošnikov.

1.4

Odprava teh neravnovesij bi izboljšala tudi položaj proizvajalcev ter malih in srednje velikih podjetij, saj bi preglednost in svobodna konkurenca odpravili pritiske nanje (zmanjšano povpraševanje, oderuške cene itd.), ki prispevajo k pomanjkljivemu delovanju notranjega trga.

1.5

Sprejeti bi bilo treba tako preprečevalne in zaščitne ukrepe kakor tudi ukrepe za ublažitev in obnovo, ne da bi posegali v druge predloge iz besedila mnenja in ki bi vključevali vsaj:

1.6

V vseh politikah EU bi bilo treba poglobiti povezovanje potrošniških interesov. Tako bi ustrezni programi EU morali nameniti poseben del proračuna spodbujanju predstavniških organizacij potrošnikov, da bi s pomočjo dejavnosti splošnega pomena prispevale k večjemu vključevanju potrošnikov, ki so zaradi nastalih razmer ekonomsko ranljivi.

2.1

Trajanje in globina sedanje gospodarske in finančne krize, kakor tudi ukrepi, ki jih je sprejelo nemalo vlad držav članic Evropske unije, so prinesli stranske učinke na področju ponudbe blaga in storitev ter povpraševanja po njih, povezane z zmanjšanjem kupne moči, ki je doletelo večino potrošnikov in ki povzroča socialno razdrobljenost.

2.2

Znižanje plač je ljudi prisililo v spremembe potrošniških navad, da so svoja gospodinjstva lahko prilagodili novim zmogljivostim glede potrošnje.

2.3

Izguba virov dohodkov – kljub pomoči mreže sorodnikov v nekaterih primerih – ter vse večja izguba kapitala sta privedli do vse večjega števila ekonomsko šibkih potrošnikov, ki jim grozi socialna izključenost, zlasti pri dostopanju do določenega osnovnega blaga in storitev ter pri oskrbi, kar se lahko obravnava kot oblika trenutne šibkosti.

2.4

Tudi premik segmentov potrošnikov v smeri slojev z manjšo kupno močjo je ob finančni izključenosti in brezposelnosti pripomogel k novim omejitvam dostopa do konvencionalnih trgov blaga in storitev, kar je spodbudilo pojav alternativnih prostorov in kanalov poslovanja, ki lahko občasno povzročijo nepravilno delovanje trga.

2.5

Z vidika statistike je pomembno uporabljati večdimenzionalni kazalnik revščine (multidimensional poverty index) (1) za ocenjevanje in sprejemanje odločitev za preprečevanje socialne izključenosti. Ta kazalnik s pomočjo desetih pokazateljev (kakovost življenja/družbena blaginja) zajema različne temeljne vidike, kot so izobraževanje, zdravje, življenjski standard, pri čemer se šteje za revno oseba, ki nima dostopa do najmanj 30 % ponderiranih pokazateljev. Zato je pomembno, da države članice sprejmejo ukrepe, ki bodo omogočali preseči navedeni prag.

2.6

Slab gmotni položaj, v kakršnega jih je spravila kriza, potrošnikom onemogoča, da bi imeli na razpolago nekatera potrebna sredstva za dostop do virtualnih okolij poslovanja, kar jim omejuje ugodnejši dostop do trga blaga in storitev. Digitalni razkorak tako povečuje tudi „socialni razkorak“, ki ovira varstvo potrošnikov pred tveganji, nastalimi zaradi učinkov gospodarske krize in kompleksnosti digitalnih trgov.

2.7

Potrošniki, ki so postali ranljivi zaradi nastalih gospodarskih razmer, trpijo tudi pomanjkanje informacij in zaščite lastnih ekonomskih interesov pri poslih, ki jih izvajajo v njim vse bolj domačih tržnih okoljih.

2.8

Konec koncev zmanjšanje javnih sredstev za potrošnike v okviru politik prilagajanja, ki jih v zadnjih letih izvajajo vlade, v znatni meri zavira učinkovitost dejavnosti nadzora in spremljanja trga. Tudi EU je večletnemu programu varstva potrošnikov za obdobje 2014–2020 (2) namenila manj sredstev, kot je EESO že ugotovil (3).

3.1

Raznolike značilnosti in učinki raznih poslovnih praks na trgu vplivajo na potrošnike, ki so zaradi gospodarske krize postali najšibkejši, ter zmanjšujejo njihovo sposobnost, da zadovoljivo poskrbijo za najosnovnejše potrebe.

3.2

Doseganje standardov, ki zagotavljajo zdravje in varnost potrošnikov in uporabnikov, ne sme biti predmet pogajanja z dobavitelji. Preprečiti je treba kakršnokoli tveganje, da bi se kaj takega pripetilo, ter z uporabo načela previdnosti (pod pogoji, določenimi v sporočilu Komisije z dne 2. februarja 2000) preprečiti trženje proizvodov, blaga in storitev, ki bi postavili pod vprašaj potrošnikovo fizično in psihično integriteto ali zmanjšali njihove legitimne ekonomske interese, brez poseganja v splošno obveznost zagotavljanja varnosti vsakega proizvoda, ki je namenjen potrošnikom ali ki bi ga potrošniki lahko uporabljali, vključno s tistimi, ki jih potrošniki uporabljajo v okviru opravljanja določene storitve.

3.3

Kadar so potrošniki v ekonomsko ranljivem položaju, je ne le nemogoče ustrezno zadovoljiti osnovne potrebe po hrani, te se lahko celo resno spremenijo zaradi ponudbe živil, katerih hranilna vrednost se je zaradi nižje cene ustrezno poslabšala.

3.4

Podobno se dogaja na področju tolmačenja pogojev hrambe in prodaje proizvodov, na katere je zaradi njihove pokvarljivosti treba dati oznake datuma preteka roka uporabnosti.

3.5

Pojavljajo se lahko tudi tržne prakse, ki – na področjih drastičnega zmanjšanja cen – omogočajo prodajo izdelkov, ki ne izpolnjujejo zahtev, da bi jih lahko tržili, enako pa velja tudi v primeru zagotavljanja storitev. Zato bi bilo treba sprejeti vse potrebne ukrepe za preprečevanje trženja teh izdelkov ter, kot je navedel EESO (4), z aktivnim in pozornim posredovanjem držav članic okrepiti sodelovanje med pristojnimi nacionalnimi organi in Komisijo ter opraviti revizijo predpisov o varnosti izdelkov, ki bi morala začeti veljati takoj.

3.6

V tem smislu je prav tako treba obravnavati namerno uporabo izrazov in opisov, uporabljenih pri trgovskih akcijah in razprodajah, ki potrošnike zavajajo glede značilnosti izdelka. Enako velja tudi na področju oglaševanja, tako pri zavajajočih marketinških kampanjah, ki naj bi imele etične namene in ki spodbujajo k nakupu na podlagi človeškega čuta za pomoč drugim, kakor tudi na podlagi zavajajočih trditev glede varstva okolja, katerih resničnost je težko dokazati.

3.7

Treba bi bilo tudi nadzorovati trženje proizvodov pod generičnim imenom „trgovska ali lastna blagovna znamka“, ki ne izpolnjujejo veljavnih tržnih zahtev in predpisov.

3.8

Na področju prehrane je še posebej zaskrbljujoče širjenje alternativnih kanalov trženja, ki se izogibajo upravnemu nadzoru, kot v primeru tako imenovanega „ponarejanja živil“ (5), ki se izvaja s pomočjo ponarejanja osnovnih proizvodov, nezakonite prodaje živil, ponovne uporabe živilskih odpadkov za človeško prehrano itd. Enako velja tudi za zdravila brez recepta, ki se ne prodajajo v prosti prodaji („over the counter“) (6) in so proizvedena brez jamstev: so ponaredki originalnega, dovoljenega zdravila in lahko resno ogrozijo zdravje.

3.9

Po drugi strani pa so nekateri proizvodi posebej zasnovani tako, da imajo določen krajši rok trajanja, kot je njihova dejanska uporabnost, kar ljudi prisili, da kupujejo druge, nove proizvode, to pa je, kot je EESO že povedal, v nasprotju z merili trajne in učinkovite potrošnje (7).

3.10

Ekonomsko najbolj ranljivim potrošnikom na splošno povzroča vrsto negotovosti ponudba izdelkov, ki se tržijo na nekonvencionalen način, vključno po digitalni poti, ki pogosto skuša ponudbo usmeriti prav v to skupino, s pomočjo pasti, ki tičijo v ceni, olajšavah pri plačevanju, navideznih popustih (včasih s pomočjo „dinamičnih cen“ (8), ki bi jih bilo treba izrecno prepovedati), kuponih in bonih, ki v nemalo primerih vključujejo jasno napeljevanje k nakupu na podlagi nesimetričnega položaja vseh vpletenih v posel. V mnogih primerih na spletnih straneh, ki ponujajo primerjave cen, ni jasno navedeno, kateri trgovec jih upravlja in/ali kateri trgovci plačajo za to, da so njihovi izdelki ali storitve prikazani.

3.11

Kljub temu pa se je treba zavedati, da optimalni izkoristek potenciala novih tehnologij daje tudi ekonomsko šibkim potrošnikom možnosti za razširitev spektra ponudbe izdelkov ter krepitev podjetniških znanj, s čimer se nižajo tudi stroški distribucije, ki niso povezani z določenim izdelkom.

3.12

Na splošno velja, da poslovna praksa, ki za seboj potegne zmanjšanje potrošnikovih jamstev, do katerih ima potrošnik pravico, v zameno za nižjo ceno ponujenega izdelka ali storitve, v večji meri ogroža njegove pravice in ekonomske interese. Posledica vsega tega je večja ranljivost, ki vodi v negativne povratne informacije, te pa povzročajo nove težave potrošniku, ki je v nastalih razmerah postal ekonomsko šibkejši.

3.13

Z vidika učinka zlasti na zdravje ekonomsko ranljivih potrošnikov je treba izpostaviti vse hujše posledice energetske revščine v tistih evropskih regijah, kjer so podnebne značilnosti odločilnega pomena. Zato je treba obravnavati tudi okoliščine „prepovedi deložacije v zimskih mesecih“ ali katere koli druge okoliščine, ki bi jih lahko upoštevali ustrezni operaterji, kadar se znajdejo v tveganem položaju, ker je bila njihovim odjemalcem ukinjena dobava zaradi težav s plačili, ki so še zlasti povezane z novimi gospodarskimi razmerami.

3.14

Na splošno pa je treba dodati še škodljive prakse, ki jih izvajajo določena podjetja in ki velikokrat povzročajo nepopravljivo škodo šibkim proračunom gospodinjstev. To so še zlasti prakse, povezane z določenimi hranilnicami in kreditnimi ustanovami ter finančnimi produkti, pri katerih ne ponudijo verodostojnih informacij in ustreznih pogodbenih jamstev – kot v primeru potrošniških kreditov z zelo visokimi letnimi obrestnimi merami – kar je mnoge potrošnike pahnilo v „krizo v krizi“, z drugimi besedami: uničilo je njihova pričakovanja glede prihodnosti ter privedlo do tega, da se družine pretirano zadolžujejo ali celo postanejo popolnoma plačilno nesposobne.

3.15

Omenjene okoliščine se lahko razširijo še na bolj specifična vprašanja, kot so hipotekarna kriza, „podzavarovanja“ itd., ki vodijo v vse večjo in trajnejšo šibkost, s katero se težko soočajo potrošniki, ki so prisiljeni v takšne razmere. Pri tem je treba zlasti omeniti previsoke provizije, ki so velikokrat posledica nepreglednosti na bančnem trgu, zaradi česar so ogoljufani mali varčevalci pa tudi posebni vlagatelji v okviru poslov z vrednostnimi papirji, h katerim jih spodbujajo same finančne institucije ali drugi subjekti iz sektorja, ki nimajo dovoljenja za poslovanje.

3.16

Na ravni čezmejnih poslov je neenak prenos Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij (9) povzročil tveganje, da se bo zmanjšal njen učinek in da se podjetjem ne bo zagotovilo večje pravne varnosti. Boljši prenos bi prispeval k izboljšanju zaščite potrošnikov. Zato bo morala Komisija skrbeti za njeno pravilno izvajanje v vseh državah članicah, k čemur bi pripomoglo čimprejšnje sprejetje „smernic“, ki bi olajšale tolmačenje direktive tako, da bi imela koristen učinek.

3.17

V zvezi z nezakonitimi poslovnimi praksami je bistveno, da Komisija nadzoruje potrebne ukrepe, ki jih uvajajo države članice zaradi nespoštovanja direktive. Treba bi bilo predpisovati sankcije, ki praviloma ne bi bile manjše od koristi, pridobljenih s prakso, ki velja za nezakonito ali goljufivo. Za dosego ciljev direktive pa morajo biti ustrezni in učinkoviti tudi postopki, vključno s sodnimi.

3.18

Da bi dosegli večjo skladnost prava Unije, bi bilo v prihodnje treba sočasno in usklajeno revidirati direktivo o nepoštenih poslovnih praksah in direktivo o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju, k čemur je EESO že pozval (10).

3.19

Konec koncev gre za preprečevanje preoblikovanja enotnega trga v bipolarni trg, ki svojo manj privlačno plat danes kaže tistim, ki imajo najmanj in ki potrebujejo največ. Izvajanje poslovnih praks mora biti bolj dosledno, kadar je usmerjeno v ekonomsko najšibkejše potrošnike. Upoštevati je treba potrebe potrošnikov po zadostnem in neprekinjenem dostopu do proizvodov, storitev in osnovne oskrbe za dostojno življenje, ki bi ga morali braniti ustrezni javni organi.

4.1

EESO poziva pristojne organe, naj sprejmejo učinkovite ukrepe za zagotovitev zanesljivega dostopa do osnovnih proizvodov in storitev, kakor tudi do izrecnega in dejanskega varstva pravic tistih potrošnikov in uporabnikov, ki so zaradi gospodarskih razmer najbolj občutili posledice gospodarske in finančne krize, da bi – kot je EESO že predlagal – preprečili njihovo socialno izključenost z ukrepi, kot je reguliranje prezadolženosti družin (11), s čimer bi ublažili zelo močan finančni pritisk, ki ga občutijo določeni segmenti prebivalstva.

4.2

Po drugi strani bi morala biti posebno varstvo pravic potrošnikov, ki so v nastalih razmerah postali ekonomsko ranljivi, ter zlasti njihov dostojen dostop do trga osnovnih izdelkov in storitev ključen izziv za evropske javne politike varstva potrošnikov na področju izvajanja ustreznih predpisov.

4.3

Različne ukrepe lahko razvrstimo v štiri kategorije: preprečevalni ukrepi, zaščitni ukrepi, ukrepi za blažitev, ukrepi za obnovo.

4.4

Pri pripravi „akcijskega načrta“ bi bilo treba upoštevati vsaj ukrepe v okviru navedenih različnih kategorij.

4.5

Najprej bi bilo treba ustanoviti sklad, ki bi se napajal iz sredstev, pridobljenih na podlagi ekonomskih sankcij za kršilce predpisov na področju potrošnje, s ciljem, da bi ta sredstva namenili politiki varstva potrošnikov, zlasti za ukrepe splošnega pomena v korist vsem prebivalcem s pomočjo instrumenta kolektivnih tožb, ki jih razvijajo potrošniška združenja in javne uprave ter drugi organi, ki lahko ukrepajo v okviru izvajanja te politike, kakor ga določi posamezna država članica.

4.6

V primerih hudih kršitev, ki pomenijo tveganje ali dejansko škodo za človekovo zdravje ali varnost, je treba okrepiti pooblastila pristojnih organov za odmero sankcij, tako da se jim ob polnem spoštovanju vseh jamstev pravne države omogoči uporabljene instrumente ali blago opredeliti, zaseči in/ali odvzeti, dejavnosti podjetja pa ukiniti.

4.7

Preprečevalni ukrepi so tisti, ki vplivajo na razne zunanje dejavnike, ki pripomorejo k večanju števila ekonomsko ranljivih potrošnikov zaradi gospodarske krize in ki prispevajo k nastanku razmer ali praks, ki lahko različno vplivajo na omenjene potrošnike.

4.8

Poleg zunanjih dejavnikov je treba sprejeti ukrepe, usmerjene v krepitev predstavnikov potrošnikov, kot so ekonomski in socialni partnerji, ter jih spodbuditi, naj se med drugim pridružijo projektom zadrug, kolektivnih nakupov ali projektom sodelujočega gospodarstva.

4.9

Podobno je temeljni preventivni ukrep vzpostavitev opazovalnice, ki bi spremljala strateške politike, sprejete v kritičnih sektorjih, kot so storitve splošnega pomena, avdiovizualne storitve, goriva, bančne storitve, energetski oligopoli, stanovanjska politika itd., ki lahko pomenijo tveganje, ki so mu najbolj izpostavljeni najbolj ranljivi potrošniki.

4.10

Gre skratka za ukrepe, povezane z ekonomskimi in finančnimi scenariji in scenariji glede zaposlovanja ter drugimi predvidevanji, ki izhajajo iz potencialnega škodljivega učinka novih tehnologij na dostop do trga blaga in storitev v okviru varstva pravic potrošnikov in uporabnikov. V tem smislu je treba vključiti oglaševalske in marketinške dejavnosti, ki lahko privedejo do odločitev, ki niso razmeram primerne ali ki izkrivljajo njihova merila za nakup.

4.11

Zaščitni ukrepi so tisti, ki krepijo mehanizme za varstvo potrošnikov in uporabnikov, kadar so ti v slabšem ali podrejenem položaju zlasti glede dostopa do tehnične in pravne zaščite, kakor tudi dostopa do nadomestila in povračila za škodo, ob upoštevanju posebnega stanja potrošnikov, ki so zaradi nastalih razmer postali ekonomsko šibki.

4.12

Okrepiti je treba sodelovanje med nacionalnimi organi in Komisijo ter izvesti obsežno revizijo področja uporabe, z uvedbo enakovrednih mehanizmov preverjanja, uskladitvijo sankcij, učinkovitostjo ter z mehanizmi delovanja Uredbe (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju na področju varstva potrošnikov. Poleg tega morajo tudi potrošniki imeti na voljo varne izdelke in storitve, za kar je potreben učinkovit tržni nadzor, zato EESO upa, da bo sprejeta revizija predpisov o varnosti izdelkov.

4.13

Ukrepi za blažitev so namenjeni potrošnikom, katerih ekonomski položaj je zaradi gospodarske krize postal ranljiv, njihov cilj pa je pomagati jim pri soočanju s posledicami takšnega položaja, da bi lahko v prihodnosti zadovoljevali lastne osnovne potrebe za dostojno kakovost življenja.

4.14

Tako pri tovrstnih ukrepih kot pri ukrepih za okrevanje gospodarstva, ki jih bodo morda sprejele države članice, je pomembno v določenih primerih obravnavati pomoč družinskim in socialnim podpornim omrežjem, ki pa bi morala računati na potrebno institucionalno spremljanje, da bi lahko odigrala to vlogo. Tudi strukturni skladi bi lahko – v okviru izpolnjevanja svojih ciljev – pomagali pri ustanavljanju omenjenih solidarnostnih skladov za preprečevanje socialne izključenosti.

4.15

Med ukrepe za obnovo spadajo vsi ukrepi, ki omogočajo spodbujanje alternativnih rešitev za premagovanje ekonomske šibkosti v okviru obstoječih možnosti. V zvezi s tem se predlaga oblikovanje in izvajanje „načrta reševanja za državljane“, ki bo prispeval k ponovni oživitvi gospodinjstev tako, da bodo potrošniki znova pridobili večjo kupno moč in da se bodo nadomestile izgube in znižanja sredstev kot posledica gospodarske krize, in sicer kot pravična protiutež ukrepom za reševanje bank, ki so koristili finančnim institucijam. To bi bilo bolj v skladu z določbami smernic OZN za varstvo potrošnikov iz leta 1999, točka 5, ki določajo, da „morajo politike spodbujanja potrošnje upoštevati cilje izkoreninjenja revščine, zadovoljevanja temeljnih potreb vseh članov družbe ter zmanjšanje neenakosti, tako na nacionalni ravni kot med državami“.

4.16

Po drugi strani pa člen 34(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, namenjen boju proti socialni izključenosti in revščini, pooblašča Unijo in države članice za zagotavljanje pogojev za dostojno življenje vsem, ki nimajo zadostnih sredstev.

4.17

Na koncu menimo, da bi bilo zanimivo izvesti študije in raziskave o odločilnih dejavnikih, ki povzročajo in omogočajo nastanek ekonomske šibkosti potrošnikov.

4.18

Eden od dejavnikov, ki lahko ovira delovanje notranjega trga, je ekonomsko nasilje nad potrošnikom pri sklepanju pogodb, ki mu botruje neuravnoteženi in podrejeni položaj potrošnika. Ta lahko vpliva na njegovo voljo in povzroči, da se potrošnik napačno odloči in na pogodbo pristane. V takšnih razmerah se potrošnikom vsiljujejo pogodbe, ki jih niso prostovoljno sklenili ali sprejeli, ali določbe, ki vsebujejo nesorazmerne obremenitve, ki jih prostovoljno ne bi sprejeli.

4.19

EESO bi moral premisliti o tem pojavu, ki vpliva na to, da potrošniki pristanejo na pogodbe, ter o izkrivljanju konkurence, ki ga povzroča nepravilno delovanje notranjega trga. Ostale institucije EU bi mu morale posvetiti ustrezno pozornost ter sprejeti potrebne ukrepe za preprečevanje ekonomskega nasilja pri sklepanju pogodb s potrošniki, do katerega prihaja zaradi njihovega podrejenega položaja.