Osnutek skupnega poročila o zaposlovanju, pripravljenega v skladu s členom 148 PDEU, je del svežnja letnega pregleda rasti ob začetku evropskega semestra 2015. To poročilo je pomemben prispevek k okrepljenim gospodarskim smernicam in podpira ključne ugotovitve o zaposlovanju iz letnega pregleda rasti. Analiza temelji na razmerah na področju zaposlovanja in socialnih razmerah v Evropi, izvajanju smernic za zaposlovanje[1] ter pregledu nacionalnih reformnih programov, na podlagi katerih so bila pripravljena priporočila za posamezne države, ki jih je Svet sprejel 8. julija 2014, ter na oceni njihovega dosedanjega izvajanja.

Razmere na področju zaposlovanja in socialnih zadev še vedno zaskrbljujoče

Jesenske gospodarske napovedi Komisije zaznamujeta počasna rast in visoka, vendar razmeroma stabilna, brezposelnost (24,6 milijona prebivalcev). Razlike med državami, zlasti v območju evra, ostajajo visoke. Brezposelnost postaja strukturna celo v razmeroma uspešnih gospodarstvih, kar dokazuje vedno večje število dolgotrajno brezposelnih.

Treba je nadaljevati z reformami, ki podpirajo dobro delujoče trge dela

Več držav članic je sprejelo reforme v skladu s priporočili za posamezne države. Prvi pozitivni učinki teh reform pa so vidni med drugim v povečanih stopnjah aktivnosti. Vendar je za spodbujanje rasti in ustvarjanje pozitivnega okolja za nova delovna mesta potrebnih več naložb. 

Kar zadeva odpravljanje brezposelnosti med mladimi, so države članice napredovale pri izvajanju jamstev za mlade. Potrebna so nadaljnja prizadevanja, in sicer je treba posebno pozornost nameniti javnim službam za zaposlovanje, individualno prilagojenim ukrepom na področju aktivne politike zaposlovanja ter poklicnemu izobraževanju in usposabljanju (VET). Države članice bi morale zagotoviti ugodno okolje za podjetja, da lahko ta nudijo pripravništva, ki bodo tako olajšala prehod od izobraževanja k zaposlitvi.

Z naložbami v človeški kapital prek izobraževanja in usposabljanja se bo povečala produktivnost

Države članice so uvedle ukrepe, ki so namenjeni izboljšanju ponudbe spretnosti ter spodbujanju izobraževanja odraslih. Številne države so sprejele ukrepe za izboljšanje svojih primarnih, sekundarnih in terciarnih izobraževalnih sistemov, medtem ko so druge sprejele splošne strategije izobraževanja. Ob upoštevanju hitro spreminjajočih se zahtev po spretnostih morajo države članice nadaljevati z reformami svojih sistemov poklicnega izobraževanja in usposabljanja, da se poveča produktivnost delavcev.

Davčni sistemi in sistemi socialnih prejemkov bi morali podpirati ustvarjanje delovnih mest

Sistemi nadomestil za brezposelnost bi morali biti bolje povezani z aktivacijskimi in podpornimi ukrepi, za boljše vključevanje dolgotrajno brezposelnih na trg dela pa so potrebni nadaljnji ukrepi. Države članice bi morale še naprej izvajati ukrepe za reševanje vprašanja segmentacije trga dela s poenostavitvijo delovne zakonodaje, ali pa te ukrepe celo okrepiti.

Začele so se izvajati nekatere reforme davčnih sistemov za zmanjšanje dejavnikov, ki odvračajo od dela, ter obenem za nižjo obdavčitev dela, da bi podjetja lahko (ponovno) zaposlila mlade in dolgotrajno brezposelne. Več držav članic je obravnavalo tudi mehanizme določanja plač, da bi se gibanje plač uskladilo s produktivnostjo in prispevalo k razpoložljivemu dohodku gospodinjstev, pri čemer je bila posebna pozornost namenjena minimalnim plačam. Nekaj držav članic je preučilo možnosti za ustvarjanje delovnih mest z (začasnim) zaposlovanjem ter s subvencijami na področju plač in socialnih prispevkov, ki so namenjene novim zaposlitvam.

Posodobitev sistemov socialne zaščite

Uvedene so bile reforme sistemov socialne zaščite. Upokojitvena starost se zvišuje, razlike v upokojitveni starosti med moškimi in ženskami pa se zmanjšujejo. Države članice z odlogom upokojitve ljudem ponujajo možnosti za podaljšanje njihove delovne dobe in izboljšanje pokojninskih pravic. Sistemi socialne zaščite omogočajo zaposlovanje tistih, ki lahko vstopajo na trg dela, zaščito tistih, ki so najbolj izključeni s trga dela, ter varstvo posameznikov pred tveganji v različnih življenjskih obdobjih.

Države članice si vse bolj prizadevajo, da bi pomagale tistim, ki so bolj izpostavljeni tveganju revščine, zlasti otrokom in starejšim.

Poleg tega s pregledi izdatkov za zdravstvo spodbujajo načine za večjo splošno in stroškovno učinkovitost v prid državljanom.

1.       TRENDI NA TRGU DELA IN SOCIALNEM PODROČJU TER IZZIVI V EVROPSKI UNIJI

Brezposelnost se počasi zmanjšuje, vendar je v EU-28 še vedno visoka. Čeprav se je stopnja brezposelnosti med letoma 2004 in 2008 zmanjšala za več kot dve odstotni točki, je finančna in gospodarska kriza povzročila bistveno poslabšanje (slika 1). Med letoma 2008 in 2013 (desezonirani podatki) se je stopnja brezposelnosti v EU-28 povečala s 7,0 % na 10,8 %. Novejši podatki Eurostata kažejo, da se je stopnja brezposelnosti od takrat zopet znižala, in sicer je septembra 2014 znašala 10,1 % (11,5 % v 18 državah območja evra). To je najnižja stopnja brezposelnosti od februarja 2012, ki je hkrati stabilna v primerjavi z avgustom 2014. To pomeni, da je absolutno število brezposelnih 24,6 milijona, kar je manj kot 26,4 milijona brezposelnih leto prej. Glede na dosedanji razvoj za različne skupine na trgu dela je mogoče opaziti, da je stopnja brezposelnosti mladih strukturno nad povprečno stopnjo in se tudi bolje odziva na poslovni cikel. Stopnje brezposelnosti med nizkokvalificiranimi delavci so tudi strukturno višje.[2] Stopnje brezposelnosti so precej nizke med starejšimi delavci, vendar se ti na splošno težje ponovno zaposlijo, ko so enkrat brezposelni. Stopnje brezposelnosti za moške in ženske so bile od leta 2009 skoraj enake.

Slika 1: Razvoj stopenj brezposelnosti med letoma 2004 in 2013 v EU-28 (letni podatki), skupno, mladi, starejši delavci, nizkokvalificirani delavci in ženske          Vir: Eurostat

Med državami članicami še vedno obstajajo velike razlike na področju gibanj brezposelnosti, vendar se te ne povečujejo. Septembra 2014 so stopnje brezposelnosti segale od 5,0 % v Nemčiji in 5,1 % v Avstriji na eni strani do 24,0 % v Španiji in 26,4 % v Grčiji (julijski podatki) na drugi strani. Brezposelnost se je v zadnjem letu zmanjšala v 21 državah članicah, ostala nespremenjena v eni državi in se povečala v šestih. Največja zmanjšanja so bila zabeležena v Španiji, na Hrvaškem, Madžarskem in Portugalskem. Brezposelnost pa se je dodatno povišala v šestih državah članicah (Francija, Italija, Litva, Luksemburg, Avstrija in Finska).

Dolgotrajna brezposelnost še vedno narašča. Med letoma 2010 in 2013 se je stopnja dolgotrajne brezposelnosti v EU-28 povečala s 3,9 % na 5,1 %. Trendi so bili zlasti negativni v Grčiji in Španiji ter nekoliko manj na Cipru, medtem ko so bile zabeležene znatne izboljšave v treh baltskih državah. V zadnjem letu se je dolgotrajna brezposelnost kot delež skupne brezposelnosti dodatno povečala s 45,3 % na 48,7 % v EU-28 (s 47,5 % na 51,5 % v 18 državah območja evra).

Dolgotrajna brezposelnost prizadene moške, mlade in nizkokvalificirane delavce bolj kot druge skupine na trgu dela, še posebej pa prizadene tiste, ki delajo v nazadujočih poklicih in sektorjih. Splošno stanje gospodarstva ostaja pomemben dejavnik pri določanju sprememb stopenj in tokov dolgotrajne brezposelnosti, vendar obstajajo velike razlike v učinkih med posameznimi državami, saj so nekatere (npr. Finska, Nizozemska in Švedska) zagotovile visoke stopnje prehoda nazaj v zaposlitev v primerjavi z drugimi (npr. Bolgarija, Grčija in Slovaška). Na splošno ena od petih dolgotrajno brezposelnih oseb v EU še nikoli ni bila zaposlena, tri od štirih pa so mladi, mlajši od 35 let, kar ustvarja tveganje za socialno izključenost.[3]

Slika 2: Stopnje dolgotrajne brezposelnosti v odstotkih aktivnega prebivalstva, EU-28 in države članice, leti 2010 in 2013                Vir: Eurostat

Brezposelnost mladih ostaja zelo visoka, vendar se kažejo znaki izboljšanja. Septembra 2014 je bila stopnja brezposelnosti mladih (15–24 let) v EU-28 21,6-odstotna, kar je za 1,9 odstotne točke manj glede na preteklo leto. Med državami članicami je opaziti veliko razpršenost, pri čemer stopnja brezposelnosti po podatkih iz julija 2014 znaša 7,6 % v Nemčiji in 9,1 % v Avstriji, v Grčiji in Španiji pa 50,7 % oziroma 53,7 %. Od tedaj se razhajanja niso več povečevala, vendar ostajajo velika.

Delež mladih (15–24 let), ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo (NEET), ostaja velik, čeprav se je v prvem četrtletju leta 2014 skoraj 70 % mladih v EU izobraževalo. V številnih državah članicah je delež mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo, znatno nad najnižjo ravnjo iz leta 2008 in še vedno blizu zgornji meji. To še zlasti velja za nekatere države članice z najvišjimi stopnjami, kot so Bolgarija, Ciper, Grčija, Španija, Hrvaška, Italija in Romunija. Razmeroma nizke stopnje, ki se izboljšujejo, pa so bile zabeležene v Avstriji, Nemčiji, na Danskem, v Luksemburgu, na Nizozemskem in Švedskem. V letu 2013 so ravni ostale nad 10 % v veliki večini držav članic. Delež mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo, je nekoliko višji med ženskami kot moškimi, in sicer je bil leta 2013 med ženskami 13,2 %, med moškimi pa 12,7 % (skupaj 13,0 %). Pojav mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo, je predvsem posledica povečanja brezposelnosti mladih ter tudi njihove neaktivnosti, povezane z neizobraževanjem. V nekaterih državah članicah (Bolgarija, Romunija, Italija) delež neaktivnih mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo, presega 10 %.

Stopnje zgodnjega opuščanja šolanja postopoma upadajo, s čimer je dosežen napredek pri uresničevanju cilja, da do leta 2020 manj kot 10 % mladih predčasno opusti šolanje. Stopnja zgodnjega opuščanja šolanja je leta 2013 znašala 12,0 %, kar je manj v primerjavi z letom poprej, ko je znašala 12,7 %, pri čemer je bil delež moških višji (13,6 %) kot delež žensk (10,2 %). Vendar zgodnje opuščanje šolanja ostaja resen problem, saj zadeva 5 milijonov ljudi, brezposelnost med njimi pa presega 40 %. Leta 2013 je bila zadevna stopnja v 18 državah članicah nižja od cilja strategije Evropa 2020 v višini 10 %. Stopnja zgodnjega opuščanja šolanja je bila najvišja v Španiji in na Malti, kjer je presegala 20 %.

Evropa dobro napreduje pri uresničevanju cilja, v skladu s katerim bo do leta 2020 stopnja doseganja terciarne ali enakovredne izobrazbe znašala najmanj 40 %. Stopnja doseganja terciarne izobrazbe je leta 2013 znašala 36,9 %, kar je za 1,2 odstotne točke več kot leto prej. Najvišje stopnje (nad 50 %) so bile zabeležene na Irskem, v Litvi in Luksemburgu. V EU pa pridobi terciarno izobrazbo več žensk (39,9 %) kot moških (31,5 %).

Slika 3: Delež mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo, za EU-28 in države članice v drugem četrtletju 2014 ter najvišje in najnižje vrednosti od leta 2008

Vir: Eurostat (anketa o delovni sili; podatki niso desezonirani, povprečje 4 četrtletij do drugega četrtletja 2014, izračuni GD EMPL)

Stopnje aktivnosti se v času krize v večini držav članic niso poslabšale, v glavnem zaradi naraščajočih stopenj aktivnosti med starejšimi delavci (v starosti od 55 do 64 let) in ženskami. Med prvim četrtletjem leta 2008 in prvim četrtletjem leta 2014 je stopnja aktivnosti v EU-28 za skupino prebivalstva v starosti od 15 do 64 let narasla s 70,3 % na 72,0 %, čeprav so bile med državami znatne razlike. Stopnje aktivnosti so se najbolj povečale na Češkem, Madžarskem, v Litvi, Luksemburgu, na Malti in Poljskem, najbolj pa so se zmanjšale na Danskem (vendar je bila izhodiščna stopnja zelo visoka) in Irskem. Čeprav so se stopnje aktivnosti pri ženskah skozi čas izboljšale, je v primerjavi z moškimi razlika še vedno opazna, in sicer znaša 11,7 odstotne točke v prvem četrtletju leta 2014 (zadevna stopnja za moške znaša 77,9 %, za ženske pa 66,2 %). Razlike med spoloma pri stopnjah aktivnosti so zlasti visoke v Grčiji in Italiji. V nekaterih drugih državah, kot so Avstrija, Nemčija in Nizozemska, so stopnje aktivnosti pri ženskah visoke, vendar je za te države hkrati značilna razširjenost zaposlitev za krajši delovni čas pri ženskah.

Stopnja zaposlenosti EU še naprej kaže negativen trend, potreben pa bi bil velik preobrat, da bi bilo mogoče uresničiti krovni cilj strategije Evropa 2020, in sicer stopnjo zaposlenosti v višini 75 % za moške in ženske v starosti od 20 do 64 let.  Od začetka krize se je stopnja zaposlenosti v EU-28 zmanjšala za skoraj 1,5 odstotne točke, in sicer se je z najvišje vrednosti leta 2008 spustila na 68,4 % v prvem četrtletju leta 2014. Razvoj se po državah članicah precej razlikuje (slika 4). Med prvim četrtletjem leta 2008 in prvim četrtletjem leta 2013 je bila rast zaposlenosti izrazito negativna v več državah južne Evrope, baltskih državah, Bolgariji in na Irskem. Močno povečanje je bilo zabeleženo v Luksemburgu in na Malti ter v manjši meri v Nemčiji. V zadnjem letu je bil razvoj bolj ustaljen, saj se je zaposlenost povečala tudi v več državah, ki niso bile uspešne v preteklih letih.

Spremembe na področju zaposlovanja niso bile enakomerne. Čeprav so se stopnje zaposlenosti pri moških (starih od 20 do 64 let) od prvega četrtletja leta 2008 do prvega četrtletja leta 2014 zmanjšale za več kot tri odstotne točke (s 77,4 % na 74,0 %), je zaposlovanje žensk upadlo le neznatno in se je v prejšnjem letu celo nekoliko povečalo (za 0,8 %). Precejšna so bila povečanja za starejše delavce (od prvega četrtletja leta 2008 za 6,2 odstotne točke do višine 50,9 % v začetku leta 2014, pri čemer so bila povečanja občutna v Belgiji, Nemčiji, Franciji, na Madžarskem, v Italiji, Luksemburgu, na Nizozemskem in Poljskem), zlasti za starejše ženske (8,4 odstotne točke). Kar zadeva stopnjo izobrazbe, je najbolj upadalo zaposlovanje za nizkokvalificirane osebe in več ali manj tudi za srednje- in visokokvalificirane delavce. Stopnja zaposlenosti državljanov tretjih držav (starih od 20 do 64 let) v EU-28 se je zmanjšala z 62,4 % v prvem četrtletju leta 2008 na 55,4 % v prvem četrtletju leta 2014. Kar zadeva trende zaposlovanja glede na sektor, storitveni sektor še naprej raste na račun zaposlovanja v industriji in kmetijstvu. Trenutno so deleži približno 72,5 %, 22,5 % in 5 %. Čeprav je bil v letih krize opazen negativni vpliv na zaposlitve za nedoločen čas, so prilagoditve najbolj obremenile zaposlitve za določen čas (nepodaljšanje). Tako se je število zaposlitev s polnim delovnim časom med prvim četrtletjem leta 2008 in prvim četrtletjem leta 2014 zmanjšalo za približno 8,1 milijona. Nasprotno pa je število zaposlitev za krajši delovni čas v zadnjih letih stalno naraščalo in jih je bilo v primerjavi s prvim četrtletjem leta 2008 za 4 milijone več.

Slika 4: Rast zaposlovanja (število zaposlenih oseb v starosti od 20 do 64 let) od prvega četrtletja leta 2008 po državah članicah Vir: Eurostat, izračuni GD EMPL

Zaposlovanje se bo v prihodnje verjetno rahlo izboljšalo, predvsem zaradi napovedane rasti BDP. V skladu s srednjeročnimi napovedmi bo več trendov privedlo do nadaljnje rasti zaposlovanja, zlasti na nekaterih področjih[4]. Tehnološki napredek bo ustvaril delovna mesta v sektorju IKT (po pričakovanjih naj bi bilo do leta 2015 razpisanih 900 000 prostih delovnih mest za strokovnjake na področju IKT), po drugi strani pa se bo zaradi staranja prebivalstva, kljub sedanjemu in prihodnjemu omejevanju sredstev za zdravstveno varstvo, verjetno srednjeročno povečalo povpraševanje po zdravstvenih delavcih in storitvah, povezanih z zdravstvom. Poleg tega bi prehod na zeleno gospodarstvo lahko privedel do povečanja zelenih delovnih mest[5]. Tudi v drugih sektorjih, kot je prometna industrija, ki so odvisni od visoke tehnologije, bo treba zaposliti občutno več srednje- do visokokvalificirane delovne sile zaradi rasti letalskega in potniškega prometa ter visokega deleža starejšega osebja, ki bo po pričakovanjih zapustilo prometni sektor do leta 2020.

Mala in srednje velika podjetja so običajno obravnavana kot gonilna sila rasti zaposlovanja, pri čemer nekatere raziskave kažejo, da so MSP med letoma 2002 in 2010 ustvarila 85 % novih delovnih mest v EU. Vendar pa se je med letoma 2010 in 2013 zaposlovanje v MSP v EU zmanjšalo za 0,5 %. Če izključimo gradbeni sektor, ki je zaposloval enega od sedmih delavcev v MSP v letu 2008, pomeni to rahlo povečanje za 0,3 %, vendar je to povečanje vseeno minimalno v primerjavi z 2-odstotnim povečanjem v velikih podjetjih.

V številnih državah članicah je razpoložljivost posojil za nefinančni sektor še vedno omejena, in sicer zaradi dejavnikov ponudbe in povpraševanja, vključno s prestrukturiranjem sektorja in razdolževanjem, ki sta sledila finančni krizi. Poleg tega posojilne obrestne mere bank v ranljivih državah članicah ostajajo visoke kljub nedavnim ukrepom ECB, ki zadevajo zlasti MSP. Zaradi omejenega dostopa do financiranja pa bi lahko bilo ustanovljenih manj novih podjetij, kar je zaskrbljujoče, saj je dokazano, da predstavljajo mlada podjetja velik delež neto novih delovnih mest med MSP. Pomanjkanje dinamike pri zaposlovanju v MSP od leta 2010 kaže na možnost vpliva, ki ga imajo lahko ustrezne rešitve za težave finančnega sektorja na zaposlovanje. Na zaposlovanje pa močno vplivajo tudi politike, ki podpirajo ustanavljanje podjetij.

Segmentacija na trgu dela je v več državah članicah še naprej znatna. Za zaposlovanje mladih sta značilna visoka deleža zaposlitev za določen čas in zaposlitev za krajši delovni čas, pri čemer je bilo v prvem četrtletju leta 2014 od skupnega števila zaposlitev 42,4 % zaposlitev za določen čas in 31,9 % zaposlitev za krajši delovni čas. Za primerjavo, v celotnem delovno aktivnem prebivalstvu je bil delež zaposlitev za določen čas in zaposlitev za krajši delovni čas precej nižji, in sicer je delež zaposlitev za določen čas znašal približno 13 %, delež zaposlitev za krajši delovni čas pa 19 %. Ženske so prekomerno zastopane pri zaposlitvah za krajši delovni čas. V prvem četrtletju leta 2014 je bilo za krajši delovni čas zaposlenih 32 % žensk (v primerjavi z 8,3 % moških), pri čemer je v Avstriji, Belgiji, Nemčiji, na Nizozemskem in v Združenem kraljestvu delež žensk, ki so zaposlene za krajši delovni čas, večji od 40 %. Čeprav udeležba pri naslednjih oblikah dela ni vedno posledica lastne odločitve[6], v sedanjih makroekonomskih razmerah delo za določen delovni čas in delo za krajši delovni čas lahko prispeva k ustvarjanju delovnih mest, srednjeročno ali dolgoročno pa je lahko odskočna deska za pogodbo za nedoločen čas in/ali za pogodbo za polni delovni čas (npr. pri mladih). Segmentacija je razvidna tudi iz stalnih razlik v plačah glede na spol in nizkih stopnjah prehoda od manj do bolj zaščitenih pogodbenih oblik dela.

Usklajevanje ponudbe in povpraševanja na trgu dela se je v več državah članicah poslabšalo. Medtem ko je število prostih delovnih mest v zadnjih nekaj letih v povprečju ostalo relativno stabilno, pa se je brezposelnost povečala, kar kaže na poslabšanje usklajevanja ponudbe in povpraševanja na trgu dela. Krivulja po Beveridgevem modelu (slika 5) kaže, da strukturna brezposelnost narašča od približno sredine leta 2011[7]. Glede na razvoj dogodkov v vseh državah članicah se je usklajevanje ponudbe in povpraševanja na trgu dela poslabšalo v večini držav članic, edina opazna izjema je Nemčija. Ta na splošno negativen trend je v glavnem posledica negativnega padca povpraševanja po delovni sili ter naraščajočega neskladja med ponudbo znanj in spretnosti ter povpraševanjem po njih[8], kar kaže, da pomanjkanje priložnosti na trgu dela v povezavi z gospodarsko krizo ustvarja histerezo, proti kateri je treba ukrepati z naložbami v človeški kapital ter učinkovitejšim usklajevanjem ponudbe in povpraševanja na trgu dela.

Slika 5: Krivulja po Beveridgevem modelu, EU-28, od prvega četrtletja leta 2008 do prvega četrtletja leta 2014 Vir: Eurostat. Opomba: LSI (navpična os) pomeni kazalnik pomanjkanja delovne sile („labour shortage indicator“), ki izhaja iz rezultatov poslovnega pregleda EU (delež proizvodnih podjetij, ki opozarja na pomanjkanje delovne sile kot dejavnik, ki omejuje proizvodnjo); UR pomeni stopnjo brezposelnosti („unemployment rate“).

Rastoče število brezposelnih v času krize, povečan delež dolgotrajno brezposelnih ter posledično zmanjševanje učinkovitega usklajevanja ponudbe in povpraševanja na trgu dela predstavljajo resne izzive za aktivne politike zaposlovanja in javne službe za zaposlovanje.

Mobilnost delovne sile znotraj EU ostaja omejena, zlasti v sorazmerju s celotno velikostjo trga dela EU. Čeprav vsak četrti državljan EU dopušča možnost, da bi se v naslednjih desetih letih zaposlil v drugi državi EU, pa je do leta 2013 samo 3,3 % gospodarsko aktivnega prebivalstva EU prebivalo v drugi državi članici. Vendar so razlike med državami zelo velike (slika 6). Zaradi velikih razlik v stopnjah brezposelnosti med državami članicami EU se je povečalo število oseb, ki se želijo preseliti, kar se je delno odrazilo v povečani mobilnosti od leta 2011, vendar samo v omejenem obsegu in ne toliko, kot bi bilo potrebno, da bi se uskladila velika neravnotežja na trgih dela v EU.[9]

Slika 6: Stopnja mobilnosti po državah članicah glede na leta bivanja, za leto 2013       Vir: Key Features, GD EMPL. Opomba: stopnja mobilnosti je število delovno sposobnih državljanov, ki živijo v drugi državi članici v letu 2013, kot odstotek delovno sposobnega prebivalstva države državljanstva. Vrednosti za MT in SI so prenizke, da bi bile zanesljive. Podatki za CY, DK, EE, FI, LU in SE niso zanesljivi zaradi majhne velikosti vzorca.

Ponudbo spretnosti je treba še izboljšati. Več trendov, zlasti globalizacija in tehnološke spremembe (ki temeljijo na spretnostih), je privedlo do postopnih sprememb v relativnem povpraševanju po različnih ravneh spretnosti.  Poleg tega je nastopila tudi sprememba relativne pomembnosti različnih vrst spretnosti, pri čemer so spretnosti, povezane z IKT, in „mehke spretnosti“, kot so komunikacijske spretnosti, postale bolj pomembne za veliko število poklicev.

Čeprav so se skozi čas povprečne stopnje izobrazbe povečale, spretnosti, ki jih imajo delavci, ne dohajajo povpraševanja po spretnostih. Zaradi teh sprememb v relativnem povpraševanju po spretnostih in v ponudbi spretnosti so zaposlitvene možnosti za visokokvalificirane delavce boljše kot zaposlitvene možnosti za srednjekvalificirane in nizkokvalificirane delavce. Napovedi za trg dela potrjujejo uveljavljanje tega trenda v naslednjih letih[10].

Potencial rasti Evrope ogrožajo strukturne pomanjkljivosti v evropskem naboru spretnosti. Nedavni podatki[11] kažejo, da ima približno 20 % delovno sposobnega prebivalstva spretnosti na zelo nizki ravni, v nekaterih državah pa je ta delež celo višji (Španija, Italija). Le nekatere države (Estonija, Finska, Nizozemska in Švedska) imajo visok delež ljudi z zelo dobrimi spretnostmi, večina evropskih držav pa zaostaja za najuspešnejšimi državami zunaj Evrope (kot sta Japonska in Avstralija). Podatki o javnih izdatkih potrjujejo povečano tveganje vrzeli pri naložbah v človeški kapital. Evropa ne vlaga učinkovito v izobraževanje in spretnosti, kar ogroža njeno srednjeročno konkurenčnost in zaposljivost njene delovne sile. Devetnajst držav članic je zmanjšalo izdatke za izobraževanje v realnem smislu, 14 držav članic pa je zmanjšalo relativni delež BDP, ki ga namenijo izobraževanju.

Gibanja plač so se začela prilagajati potrebam po ponovnem uravnoteženju gospodarstva. V obdobju pred krizo so se v več državah članicah nominalni stroški dela na enoto občutno povečali, in sicer zlasti v Latviji in Romuniji ter v manjšem obsegu v Estoniji, Litvi, Bolgariji in na Irskem (slika 7).  Kot odziv na krizo je bil razvoj nominalnih stroškov dela na enoto od leta 2009 v teh državah veliko bolj zmeren (razen v Bolgariji), na Irskem, v Litvi in Latviji je bil celo negativen, v Romuniji pa le malo nad nič. Nominalni stroški dela na enoto so se po krizi znižali tudi v Grčiji in Španiji, kjer so se pred krizo zviševali. Drugačen vzorec je mogoče opaziti v Nemčiji, saj je edina država članica, kjer so se nominalni stroški dela na enoto zmanjšali (čeprav le malo) pred krizo in povečali v zadnjih letih. Nominalni stroški dela na enoto so zmerno (bolj izrazito pred krizo) naraščali tudi v Belgiji, na Švedskem, Nizozemskem, v Avstriji in zlasti na Finskem. Sprememba trenda v „problematičnih“ državah članicah na eni strani in „državah s presežkom“ na drugi strani je podprla zunanje uravnoteženje, ki je bilo potrebno zlasti v območju evra. Pomembno je, da so gibanja plač še naprej skladna s potrebami po uravnavanju zunanjih neravnotežij in zmanjševanju brezposelnosti ter da so dolgoročno skladna s produktivnostjo. Če se bo ta trend nadaljeval, bodo nedavna povečanja plač v državah s presežkom lahko povečala skupno povpraševanje, ki je na splošno nezadostno.[12]

Slika 7: Razvoj nominalnih stroškov dela na enoto v EU-28, spremembe letnih povprečij, obdobje 2003–2008 in obdobje 2009–2013          Vir: Eurostat, izračuni GD EMPL

Zmanjševanje stroškov dela na enoto ter zmerne rasti plač so le počasi in deloma prispevali k nižanju cen. Deloma je mogoče ta nepopolni prenos razložiti s hkratnim povišanjem posrednih davkov in cen pod vladnim nadzorom zaradi konsolidacije javnih financ.[13] Zmanjševanje nominalnih stroškov dela na enoto je skupaj z visokimi cenami privedlo do zmanjšanja deleža prihodkov od dela v več državah članicah, zlasti v Grčiji, Španiji, na Irskem in Portugalskem. Posledica tega je bilo povečanje stopenj dobička, ki pa ga (še) ni v celoti spremljal povečan obseg vlaganja.

Davčna obremenitev ostaja v mnogih državah članicah visoka. Visoka davčna obremenitev, ki se v nekaterih primerih povečuje, zlasti za delavce z nizkimi plačami in za prejemnike drugega dohodka v gospodinjstvu, ostaja pomembno vprašanje v mnogih državah članicah. Za ponazoritev, v primeru delavcev z nizkimi plačami (67 % povprečne plače) je upadu davčne obremenitve med letoma 2008 in 2010 v večini držav v naslednjih treh letih sledilo povečanje v skoraj vseh državah članicah. Stopnje iz leta 2013 so znašale 20 % ali manj na Malti (leta 2012) in Irskem ter več kot 45 % v Belgiji, Nemčiji, Franciji in na Madžarskem.

Spremembe celotne davčne obremenitve so v glavnem izhajale iz dohodnine, ki se je povečala v 15 od 21 držav članic (slika 8). Povišanje dohodnine (vsaj za to posebno vrsto gospodinjstva in za 67 % povprečne plače) je bilo zlasti visoko na Portugalskem in Madžarskem, medtem ko se je dohodnina znatno zmanjšala v Združenem kraljestvu in Grčiji. Če se dohodnina in prispevki zaposlenih za socialno varnost obravnavajo skupaj, se je obremenitev za zaposlene povečala v 10 državah članicah, kar pa za delodajalce ne drži popolnoma (povečanje davčne obremenitve v treh državah). Na splošno je stopnja prispevkov delodajalcev za socialno varnost ostala bolj ali manj stabilna v večini držav članic, z nekaj izjemami (sorazmerno močno se je povečala na Poljskem in Slovaškem, medtem ko se je občutno zmanjšala v Franciji).

Slika 8: Sprememba celotne davčne obremenitve med letoma 2011 in 2013 po komponentah (67 % povprečne plače, samska oseba brez otrok). Vir: Zbirka podatkov Evropske komisije in OECD o davkih in socialnih prejemkih. Opomba: podatki niso na voljo za države, ki niso članice OECD (BG, CY, HR, LV, LT, MT in RO).

V nekaterih državah članicah se spopadajo z delom na črno. Delo na črno zajema različne dejavnosti, in sicer od dela na črno v formalnem podjetju do neprijavljenega dela delavcev, ki delajo za svoj račun, vendar izključuje delo, povezano z nezakonitim blagom ali storitvami.  Delo na črno ima več negativnih posledic. Z makroekonomskega vidika se z njim zmanjšujejo davčni prihodki (dohodnina in DDV) ter škoduje financiranju sistemov socialne varnosti. Z mikroekonomskega vidika delo na črno in druge netipične oblike zaposlovanja, kot je navidezno samozaposlovanje, prispevajo k izkrivljanju lojalne konkurence med podjetji, to pa privede do socialnega dampinga, ki preprečuje ustvarjanje rednih zaposlitev s popolno socialno zaščito. Prav tako povzroča produktivno neučinkovitost, saj se neformalna podjetja običajno izogibajo dostopu do formalnih storitev in vložkov (npr. kreditom) in ne rastejo. Čeprav popolnoma zanesljivi podatki o obsegu sive ekonomije in dela na črno še niso na voljo, grobi podatki kažejo, da to vprašanje v nekaterih državah članicah predstavlja velik izziv[14]. Poleg tega se obseg dela na črno lahko širi zaradi več družbeno-gospodarskih trendov, kot so sektorska prerazporeditev in internacionalizacija gospodarstva, upad standardnih oblik dela, ter socialne stiske v nekaterih državah članicah.

Čeprav gospodarske spremembe na splošno različno vplivajo na različne skupine prebivalstva, se je raven neenakosti povečala v mnogih državah članicah. Medtem ko je med letoma 2008 in 2013 razmerje kvintilnih razredov[15] v EU v povprečju ostalo stabilno, obstajajo med državami članicami velika razpršenost in vedno večje razlike glede neenakosti (slika 9). Neenakost se je povečala v večini južnih držav članic (Španija, Grčija, Italija in Ciper), pa tudi na Hrvaškem, v Estoniji, na Danskem in Madžarskem ter nekoliko na Irskem in v Avstriji. Ne glede na nedavna izboljšanja neenakost še vedno ostaja posebej zaskrbljujoča v Bolgariji, Grčiji, Latviji, Romuniji, Španiji in Litvi (glej tudi sliko V v poglavju 3).

Slika 9: Neenakost porazdelitve dohodka (razmerje dohodkovnih kvintilnih razredov) v obdobju 2008–2012 Vir: Eurostat, EU-SILC 2013; podatki, ki se nanašajo na proračunsko leto 2012. Opomba: * – podatki za leto 2011 (podatki za leto 2012 še niso na voljo za BE, DE, IE, EL, FR, HR, LU, NL, PT, RO, SE, UK).

Stopnja tveganja revščine in stopnja socialne izključenosti sta se znatno povečali, razlike med državami članicami pa so vedno večje. Od začetka krize v letu 2008 do leta 2012 se je število Evropejcev, ki jih ogroža revščina ali socialna izključenost, povečalo za zaskrbljujočih 8,7 milijona (brez Hrvaške) in doseglo 25,1 % prebivalstva EU-28 v letu 2012 (slika 10).

Slika 10: Gibanja stopnje tveganja revščine ali stopnje socialne izključenosti v obdobju 2008–2012       Vir: Eurostat, EU-SILC 2013; podatki, ki se nanašajo na proračunsko leto 2012. Opomba: * – podatki za leto 2011 (podatki za leto 2012 še niso na voljo za BE, DE, IE, EL, FR, HR, LU, NL, PT, RO, SE, UK).

Razvoj stopenj revščine se bistveno razlikuje med starostnimi skupinami. Na splošno je bilo najbolj prizadeto delovno sposobno prebivalstvo (slika 11; tudi slika IV v poglavju 3), zlasti zaradi vse višjih stopenj brezposelnosti ali gospodinjstev z nizko delovno intenzivnostjo in revščine zaposlenih. V letu 2012 je približno 50 milijonov delovno sposobnega prebivalstva v EU-28 živelo z manj kot 60 % mediane ekvivalentnega nacionalnega dohodka, 31,8 milijona (31,5 milijona in 2013) pa je trpelo zaradi hudega materialnega pomanjkanja. Leta 2012 je 10,9 % prebivalstva v starosti od 18 do 59 let živelo v gospodinjstvu brez delovno aktivnih članov.

Slika 11: Gibanja stopnje tveganja revščine ali stopnje socialne izključenosti od leta 2005 v EU-28 za celotno prebivalstvo, otroke, delovno sposobno prebivalstvo in starejše osebe        

Vir: Eurostat, EU-SILC. Opomba: povprečje EU-27 za obdobje 2005–2009; povprečje EU-28 za obdobje 2010–2012. Podatki SILC za leto 2013 še niso na voljo.

Starejše osebe (stare 65 let in več) so bili relativno manj prizadete, saj se je pri njih tveganje revščine ali socialne izključenosti zmanjšalo v večini držav članic, pri čemer so ženske še zmeraj bolj ogrožene zaradi revščine v starosti kot moški. Vendar pa ta relativna izboljšanja niso nujno odsev dejansko višjih dohodkov starejših, temveč so predvsem posledica dejstva, da so pokojnine v glavnem ostale nespremenjene, hkrati pa so ravni dohodka delovno sposobnega prebivalstva ostale nespremenjene ali pa so se zniževale.

Tveganje revščine ali socialne izključenosti  se je pri otrocih od leta 2008 povečevalo, saj se je poslabšal položaj njihovih (večino delovno sposobnih) staršev.  V primerjavi z letom 2008 to velja za 20 držav članic, vendar pa se enostarševska gospodinjstva soočajo s tveganjem revščine in socialne izključenosti (EU-28: 47,8 % v letu 2012), ki je več kot dvakrat višje kot pri družinah z dvema odraslima (24,4 %). Bistveno višje tveganje revščine pri enostarševskih družinah je prisotno v vseh državah članicah, in sicer s stopnjami, ki segajo od 35 % v Sloveniji, na Finskem in Danskem, pa do 78 % v Bolgariji. Podobno se družine s tremi ali več otroki soočajo z znatno večjimi tveganji revščine ali socialne izključenosti (EU-28: 30,9 %) kot celotno prebivalstvo. Delovno sposobne moške so slabše razmere na trgu dela v krizi bolj neposredno prizadele. Vendar se ženske še vedno soočajo z višjim tveganjem (trajne) revščine ali izključenosti kot moški zaradi obdobij neaktivnosti in (prostovoljnega ali neprostovoljnega) dela za krajši delovni čas, ki so povezani z varstvom otrok.

Tveganje revščine in socialne izključenosti v letu 2012 je bilo precej višje (48,9 %) za državljane tretjih držav (v starosti od 18 do 64 let) kot pa za državljane držav članic (24,3 %), s čimer se je vrednost med letoma 2012 in 2013 povečala za več kot tri odstotne točke.

Na splošno se je leta 2013 realna rast bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev v EU povečala, potem ko je skoraj štiri leta neprestano upadala (glej tudi poglavje 3 za poglobljeno razlago o spremembah bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev). To je bila posledica dohodkov trga (sredstva za zaposlene, sredstva za samozaposlene in prihodki od premoženja) skupaj s povečanjem socialnih prejemkov za gospodinjstva[16]. Ni še jasno, ali bodo izboljšanja iz leta 2013 trajna, saj je število novih delovnih mest še vedno skromno, učinek sistemov davčnih olajšav še vedno šibak, najnovejši podatki iz leta 2014 pa kažejo ponoven padec (slika 12) .  

Slika 12: Prispevki komponent k rasti bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev (GHDI)

Vir: Eurostat – sektorski računi

Distribucijski učinki sprememb davčnih sistemov in sistemov socialnih prejemkov so se v zadnjih letih po državah zelo razlikovali[17]. Spremembe davčnih sistemov in sistemov socialnih prejemkov so imele glede na njihovo zasnovo različen vpliv na gospodinjstva z visokimi in nizkimi dohodki. V nekaterih državah so regresivni učinki dodatno obremenili zlasti življenjski standard gospodinjstev z nizkimi dohodki. Drugim državam članicam je uspelo preprečiti nesorazmerni učinek sprememb davčnih sistemov in sistemov socialnih prejemkov na gospodinjstva z nizkimi dohodki, tako da so več pozornosti namenile njihovemu distribucijskemu profilu. Take razlike v distribucijskih učinkih so nastopile neodvisno od razlik v celotnem obsegu prilagoditev.

Na splošno so stopnje rasti socialnih izdatkov dosegle vrh leta 2009, po letu 2011 pa so bile negativne. V zgodnji fazi krize (do leta 2009) je bil porast socialnih izdatkov predvsem posledica izdatkov za brezposelnost, v manjšem obsegu pa tudi drugih odhodkov (zlasti pokojnin in zdravstvenih izdatkov). Rast socialnih izdatkov se je zmanjšala leta 2010, kar odraža prenehanje kombinacije ukrepov fiskalne spodbude in standardni proces odprave avtomatske stabilizacije v državah, kjer je nastopilo gospodarsko okrevanje. Od leta 2011 so se socialni izdatki, zlasti ugodnosti in storitve v naravi, zmanjševali, kljub nadaljnjemu slabšanju gospodarskih in socialnih pogojev (slika 13)[18].

Slika 13: Prispevki k rasti realnih javnih socialnih izdatkov v EU v obliki denarnih nadomestil in ugodnosti v naravi (2001–2012)                   Vir: Nacionalni računi, izračuni GD EMPL.

Kriza je spremenila tudi strukturo porabe za socialno zaščito. Med letoma 2007 in 2011, so se (realni) izdatki za socialno zaščito na prebivalca v EU–27 povečali za 8 odstotkov (slika 14). Najznatnejše prispevke k rasti je bilo zaznati na področju pokojnin (povečanje v zvezi z nadomestili za starost in za preživele družinske člane je predstavljalo 44 % celotnega povečanja), zdravja in invalidnosti (32 %). Razlike med državami članicami so tako bistvene, da je bilo v obdobju med letom 2007 in letom 2011 skupno povečanje porabe za socialno zaščito na prebivalca pod 5 % v štirih državah članicah, medtem ko je v sedmih državah članicah povečanje znašalo več kot 15 %.

Slika 14: Spremembe v izdatkih za socialno zaščito na prebivalca v obdobju 2007–2011; po funkcijah socialne zaščite                Opomba: prispevki po funkcijah k celotni rasti socialnih izdatkov (na prebivalca v stalnih cenah iz leta 2005). Vir: ESSPROS

V nekaterih državah članicah so se ranljive osebe z nizkimi dohodki še naprej srečevale s težavami pri dostopu do zdravstvenega varstva. Medtem ko se je od leta 2008 do leta 2012 v EU–27 kot celoti delež ljudi z najnižjimi dohodki, ki so poročali o nezadovoljenih potrebah po zdravstvenem varstvu, le zmerno povečal, so bila znatna povečanja zabeležena v državah, kot so Finska, Portugalska in Grčija (glej sliko 15). Najvišja raven nezadovoljenih potreb po zdravstvenem varstvu v letu 2012 je bila ugotovljena v Bolgariji, Latviji in Romuniji. Medtem ko je bilo največje zmanjšanje ugotovljeno v Bolgariji (–11,4 odstotne točke od leta 2008 do leta 2012), je delež ljudi z nezadovoljenimi potrebami po zdravstvenem varstvu v letu 2012 še vedno velik (16,9 %). 

Slika 15: Nezadovoljene potrebe po zdravstvenem varstvu, najrevnejši dohodkovni kvintil, 2008–2012           

Vir: Eurostat EU-SILC 2012. Opomba:  nezadovoljene potrebe po zdravstvenem varstvu: storitve predrage, preveč oddaljene ali predolge čakalne liste. * – podatki iz leta 2011 (podatki za leto 2012 niso na voljo za BE, IE, LU in AT; podatki za leto 2008 niso na voljo za HR in EU–28). 

2.         IZVAJANJE SMERNIC ZA ZAPOSLOVANJE: REFORME NA PODROČJU ZAPOSLOVANJA IN SOCIALNIH POLITIK

Ta oddelek[19] predstavlja pregled reform in ukrepov, ki so jih države članice uvedle v zadnjih dvanajstih mesecih. Smernice za zaposlovanje[20] državam članicam zagotavljajo stabilne smernice politik za odziv na zaposlitvene in socialne izzive glede na trenutne trende, da se dosežejo cilji strategije Evropa 2020 (kakor je opisano v oddelku 1). V letnem pregledu rasti za leto 2014 so bile določene prednostne naloge in smernice politik za države članice, ki so predložile svoje nacionalne reformne programe za evropski semester 2014. Nacionalni reformni programi so bili ustrezno pregledani in Svet je na podlagi predloga Komisije izdal priporočila za posamezne države. Odbor za zaposlovanje in Odbor za socialno zaščito sta opravila pregled uspešnosti in razvoja držav članic pri odzivanju na zadevne izzive, pri čemer sta uporabila prikaze uspešnosti zaposlovanja in socialne zaščite. Poznejše reforme politik bodo ocenjene v okviru evropskega semestra 2015.

Evropski socialni sklad podpira prizadevanja za dosego ciljev strategije Evropa 2020 z ukrepi za boj proti brezposelnosti, s posebnim poudarkom na pomoči mladim, zagotavljanjem pripravništev in vajeništev za prekvalifikacijo in izboljšanje spretnosti, podporo dejavnostim izobraževanja za boj proti revščini in socialni izključenosti ter spodbujanjem krepitve upravnih zmogljivosti. V programskem obdobju 2014–2020 bosta tesno usklajevanje ESS in drugih evropskih strukturnih in investicijskih skladov s prednostnimi nalogami politik strategije Evropa 2020 ter usmerjenost skladov na dosežke okrepili vlogo skladov kot finančnih stebrov strategije.

Reforme so bile sprejete na vseh področjih, opisanih v naslednjih oddelkih. Vendar se stopnja napredka na različnih področjih politik in med državami članicami razlikuje. Zato so potrebna nadaljnja prizadevanja, čeprav v številnih primerih učinki reform še niso v celoti vidni, saj je potreben čas, da se dejansko uresničijo. Prav tako se „vrednosti“ reform običajno ne smejo ocenjevati ločeno, saj se številne reforme lahko izvajajo istočasno. Zato bi morale države članice pri oblikovanju politik in reform upoštevati ustrezne kompromise.

V polju spodaj je prikazan pregled obstoječih razlik med spoloma na trgu dela in reform, ki bi lahko podprle napredek pri doseganju enakosti med spoloma in so podrobno pojasnjene pod vsako posamezno smernico. 

Enakost spolov: za trg dela so še vedno značilne znatne neenakosti[21]

Čeprav je bil dosežen napredek, še vedno prevladujejo velike razlike med spoloma. Stopnja zaposlenosti žensk je še vedno precej nižja kot pri moških (62,8 % v primerjavi s 74 % v začetku leta 2014). Razlika pri zaposlenosti v ekvivalentu polnega delovnega časa je še večja (18,3 odstotne točke leta 2013). Poleg tega ženske zaslužijo 16 % manj na uro dela. Razlike med spoloma pri zaposlovanju, v številu delovnih ur in pri plačilu v seštevku vodijo do velikih razlik med spoloma v zvezi s celotnim dohodkom (37 % v EU). Glede na to, da pokojnine odražajo dohodke skozi vse življenje, je razlika med spoloma pri pokojninah tudi velika (povprečno 39 %). Stopnja tveganja revščine ali socialne izključenosti oseb, starejših od 55 let, je pri ženskah večja v vseh državah članicah.

Dostop do cenovno dostopnih in kakovostnih storitev otroškega varstva, storitev dolgotrajne oskrbe in zunajšolskega varstva, prilagodljivega delovnega časa in ustreznih politik dopusta ima še naprej odločilno vlogo pri ohranjanju zaposlenosti žensk in uskladitvi poklicnega in družinskega življenja moških in žensk. Medtem ko je od leta 2005 večina držav članic dosegla napredek pri doseganju barcelonskih ciljev glede otroškega varstva, samo devet držav članic izpolnjuje cilj 33 % stopnje zajetja za otroke, mlajše od treh let v letu 2012[22], enajst pa jih dosega cilj 90 % stopnje zajetja glede otrok, starih od treh let do šoloobvezne starosti. Sistemi davčnih olajšav v nekaterih državah še vedno odvračajo ženske, da bi sprejele delo ali delale več, zlasti z odvračilnimi ukrepi za osebe z drugim virom dohodka za delo s polnim delovnim časom. 

Segregacija na trgu dela ter stereotipi o spolih lahko ovirajo moške in ženske, da lahko v celoti izkoristijo svoj potencial, in privedejo do neoptimalne skladnosti med kvalifikacijami in ponudbo delovnih mest. Na področju izobraževanja in usposabljanja je zaposlenih večje število žensk kot moških in ženske so še vedno prekomerno zastopane na področjih študija, ki so povezana s tradicionalnimi vlogami, kot so zdravstvo in socialno varstvo, humanistika in poučevanje, na področjih, kot so naravoslovje, tehnologija, inženirstvo in matematika, pa še vedno prevladujejo moški.

Sprejeti so bili ukrepi za povečanje stopnje zaposlenosti žensk ter usklajevanje dela in družinskega življenja, vendar se po obsegu in zastavljenih ciljih razlikujejo po EU. Ukrepi, ki jih sprejmejo države članice, so namenjeni na primer (nadaljnjemu) povečanju razpoložljivosti otroškega varstva in/ali spremembi predpisov o starševskem dopustu ali ureditvi gibljivega delovnega časa. Število pobud, ki so bile zabeležene za zmanjšanje razlike v plačilu med spoloma ali zmanjšanje davčnih odvračilnih ukrepov za ženske, da ostanejo na trgu dela ali nanj vstopijo, se je zmanjšalo. Nekatere države članice so sprejele ukrepe za boj proti revščini otrok in prilagoditev sistema nadomestil z namenom podpore družin/staršev (z nizkimi dohodki). Medtem ko je v številnih državah predvidena (postopna) izravnava upokojitvene starosti za moške in ženske, so bili v nekaterih primerih sprejeti tudi ukrepi za spodbujanje udeležbe starejših žensk na trgu dela ali za prilagajanje akumulacije pokojninskih pravic.

2.1 Smernica za zaposlovanje 7: povečanje udeležbe na trgu dela in zmanjšanje strukturne brezposelnosti

Postopek posodobitve zakonodaje o varstvu zaposlitve se je v državah članicah nadaljeval na različne načine, in sicer z namenom spodbujanja dinamike zaposlovanja in boja proti segmentaciji. V okviru druge faze reforme delovne zakonodaje je Hrvaška sprejela nov zakon o delovnih razmerjih, ki bo omogočal uporabo prožnih oblik dela, vključno z delom za krajši delovni čas, delom prek agencije za zagotavljanje sezonskega in začasnega dela, omilitvijo zakonodaje o delovnem času in poenostavitvijo postopkov odpuščanja. Na podlagi celovitega sporazuma s socialnimi partnerji, je Nizozemska začela z izvajanjem poenostavitve postopkov odpuščanja ter omejevanja zneskov odpravnin glede na delovno dobo in ne glede na starost ter hkrati poostrila predpise o začasnem delu, da bi se preprečila segmentacija trga dela, in reformirala sistem nadomestil za brezposelnost. Španija je poenostavila predloge pogodb za družbe, pojasnila postopke masovnih odpuščanj in spodbujala delo za krajši delovni čas s prispevnimi spodbudami in večjo prilagodljivostjo pri uporabi dodatnih ur. Italija je omilila pogoje, ki veljajo za podjetja pri uporabi pogodb za določen čas in vajeniških pogodb, medtem ko je nadaljnja celovita reforma zakonodaje o varstvu zaposlitve in aktivnih politik trga dela v zakonodajnem postopku v parlamentu. Slovaška je s tako imenovanimi pogodbami o delu omejila trajanje dela, ki se izvaja izven glavnega delovnega razmerja, na eno leto.

Zmožnost držav članic, da znatno zvišajo stopnjo zaposlenosti žensk je v veliki meri odvisna od razpoložljivosti visokokakovostnega in cenovno dostopnega varstva otrok. Dokazi OECD potrjujejo, da je varstvo otrok ključno gonilo za udeležbo žensk na trgu dela. Več držav je nadaljevalo z izvajanjem ukrepov iz prejšnjih let in/ali je dalo na voljo dodatna sredstva za varstvo otrok (Avstrija, Irska, Malta, Nemčija, Poljska), medtem ko so druge pred kratkim pripravile potrebno za začetek izvajanja nove zakonodaje ali projektov (Češka, Slovaška). Malta je aprila 2014 začela z brezplačnim in splošnim varstvom otrok za družine, kjer oba starša delata. Otroško varstvo je na voljo med delovnim časom staršev in tudi dodatno uro na dan, ki je potrebna za prevoz staršev. Poleg tega je v proračunu za leto 2014 predvidena brezplačna storitev za otroke v vrtcih in državnih osnovnih šolah, ki bo vse šolske dni na voljo zaposlenim staršem, ki želijo svoje otroke odpeljati v šolo eno uro pred njenim začetkom. Na Češkem je parlament sprejel zakon o skupinah otrok, katerega sprejetje je bilo odloženo za več let, njegov cilj pa je olajšanje ustanavljanja centrov za varstvo otrok zunaj javne mreže otroških vrtcev.

V številnih državah so bili sprejeti ukrepi, s katerimi bi se dosegla boljša prožnost oblik dela ali sprememba predpisov o starševskem dopustu (Finska, Nemčija, Poljska, Španija in Združeno kraljestvo). V Združenem kraljestvu je bila v letu 2014 pravica zahtevati prožen delovni čas razširjena na vse zaposlene. V okviru spremembe zakona o spodbujanju zaposlovanja in institucijah trga dela so bila na Poljskem od 2. maja 2014 dana na voljo nepovratna sredstva za delo na daljavo – za zaposlovanje brezposelnih staršev, ki se vračajo na trg dela (in vzgajajo vsaj enega otroka, mlajšega od 6 let), ali staršev, ki so prenehali delati zaradi nege drugih vzdrževanih oseb. V Italiji so bili v okviru zakona o delu („Jobs Act“), ki se trenutno obravnava, predlagani ukrepi za spremembo ureditve porodniškega dopusta. V Nemčiji bo januarja 2015 začela veljati reforma o starševskih nadomestilih, s katero se bo spodbujalo oba starša, da si ob delu delita varstvo otroka.

V manjšem številu primerov so bile podane pobude za zmanjšanje razlik v plačilu med spoloma. V Avstriji je od leta 2013 za podjetja z več kot 250 zaposlenimi obvezno poročanje o enakem plačilu, od leta 2014 pa tudi za podjetja z več kot 150 zaposlenimi.

Predlagani so bili ukrepi na področju obdavčitve, in sicer v Italiji v okviru zakona o delu, na Malti pa s povečanjem davčne olajšave za starše, ki imajo otroke v zasebnih ustanovah za varstvo otrok (s 1 300 EUR na 2 000 EUR). V Združenem kraljestvu bo leta 2015 vzpostavljena neobdavčena shema za varstvo otrok za družine, ki so delovno aktivne, s čimer se bo nadomestil sedanji sistem kuponov in otroškega varstva na podlagi neposredno sklenjene pogodbe. Upravičene družine bodo prejele 20 % njihovih letnih stroškov varstva otrok, do največ 10 000 GBP na otroka.

Številne države članice so obravnavale tudi mehanizme določanja plač za uskladitev gibanja plač s produktivnostjo. Druge države članice so si prizadevale podpreti razpoložljivi dohodek gospodinjstev s posebnim poudarkom na minimalnih plačah. V Nemčiji bo s 1. januarjem 2015 uvedena splošna urna postavka za minimalno plačo v višini 8,50 EUR, s prehodnim obdobjem, ki bo dovoljevalo nekatere izjeme, do konca leta 2016. Estonija, Slovaška in Romunija so zvišale raven nacionalne minimalne plače, s čimer se borijo proti revščini zaposlenih, medtem ko je Združeno kraljestvo poostrilo sankcije za delodajalce, ki ne spoštujejo zahtev glede nacionalne minimalne plače. Avstrija je razširila obveznost objave kolektivno dogovorjene minimalne plače v ponudbi delovnih mest na vse delodajalce v panogah, za katere ne velja kolektivna pogodba. Po drugi strani je Portugalska v okviru obširne reforme izvedla znižanje plač zaposlenim v javnem sektorju z visokimi prejemki.

Sprejeti so bili nekateri ukrepi za zmanjšanje davčne obremenitve dela, zlasti za prikrajšane posameznike, in spodbuditev povpraševanja po delovni sili in porabe. Belgija je zmanjšala prispevke za socialno varnost, ki jih plačujejo delavci z nizkimi dohodki, in delodajalce v izbranih sektorjih izvzela iz plačevanja socialnih prispevkov na plačilo za nadurno delo ter razširila področje uporabe oprostitve odtegnjenega davka za zaposlene. Italija je za zaposlene z nizkimi dohodki zmanjšala dohodnino za leto 2014 in uporabila trajno 10-odstotno znižanje regionalnih davkov na gospodarske dejavnosti, ki jih plačajo delodajalci. Španska vlada je odobrila predlog za reformo davčnega sistema, vključno z zmanjšanjem davčnih stopenj iz sedem na pet, rahlim znižanjem mejnih davčnih stopenj in povečanjem oproščenega zneska, ki se bo postopno uvedla med letoma 2015 in 2016. Slovaška je povečala dohodkovni prag za študente, ki so izvzeti iz plačila prispevkov za socialno varnost, Estonija pa bo s 1. januarjem 2015 povečala dohodninske olajšave. V okviru obsežnega proračunskega paketa je Latvija zmanjšala davčno obremenitev, zlasti za družine z vzdrževanimi družinskimi člani, s povečanjem ciljnih pragov za neobdavčitev dohodnine in socialnih prispevkov. Francija je letos prvič za podjetja uvedla odbitek davka na plače, ki bo leta 2015 dopolnjen z zmanjšanjem prispevkov delodajalcev za socialno varnost, prav tako pa so bili sprejeti ukrepi za zmanjšanje dohodnine za zaposlene s srednje visokimi plačami in z nizkimi plačami.

Nekatere države članice so okrepile prizadevanja proti delu na črno. V Sloveniji je novela Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno uvedla sistem vrednotnic za osebno dopolnilno delo, vključila carinsko upravo v nadzor nad nezakonitimi oblikami dela ter zvišala sankcije, zlasti za šušmarstvo. Avgusta 2014 je Hrvaška ustanovila komisijo za boj proti delu na črno, ki je zadolžena za ocenjevanje obstoječih ukrepov, spremljanje njihovega izvajanja in predlaganje novih ukrepov ali potrebnih sprememb. 

Izvajanje priporočila Sveta o vzpostavitvi jamstva za mlade je spodbudilo drzne strukturne reforme, ki vključujejo številne vidike aktivnih politik trga dela v državah članicah. Leta 2014 so vse države članice predstavile svoje izvedbene načrte jamstva za mlade in o njih razpravljale s Komisijo. Izvajanje bo ključnega pomena, vendar je že bilo narejenih nekaj obetavnih začetnih korakov.

Nekatere države članice so si posebej prizadevale za izboljšanje podpore javnih služb za zaposlovanje mladim. V Belgiji je javna služba za zaposlovanje v bruseljski regiji (Actiris) vzpostavila posebno službo jamstva za mlade, ki mladim, ki so redno registrirani kot iskalci zaposlitve, zagotavlja posebno podporo pri iskanju dela in pripravništva. Romunija je uvedla dva pilotna programa jamstva za mlade, na podlagi katerih je bilo ustanovljeno 27 centrov (ki jih trenutno podpira Evropski socialni sklad), katerih cilj je opredelitev mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo, in jim ponuditi celostne svežnje prilagojenih storitev. V Španiji je bila sprejeta strategija aktiviranja in zaposlovanja za obdobje 2014–2016 kot glavni instrument za usklajevanje politike, s čimer se je omogočil premik k pristopu k aktivnim politikam trga dela, ki temelji na rezultatih. V Italiji vzpostavitev celostnih e-portalov omogoča, da se posamezniki registrirajo neposredno na spletu in so povezani z nacionalno evidenco, kar omogoča lažje samodejno preverjanje izpolnjevanja zahtev in posredovanje ponudb.

Spodbude, usmerjene v zaposlovanje, in zagonske subvencije so v nekaterih državah članicah sredstva za spodbujanje aktiviranja mladih iskalcev zaposlitve. Nizozemska je sprejela davčne olajšave za delodajalce, ki zaposlujejo mlade, ki prejemajo nadomestila za brezposelnost ali socialno pomoč za obdobje do dveh let, medtem ko je Poljska uvedla izvzetja od prispevkov za socialno varnost za osebe, mlajše od 30 let. Druge države članice so sprejele nove spodbude, usmerjene v zaposlovanje, da bi spodbudile ustvarjanje delovnih mest za druge skupine med dolgotrajno brezposelnimi. Splošne spodbude, usmerjene v zaposlovanje so bile uvedene ali okrepljene na Cipru, Malti in Portugalskem ter v Grčiji in Španiji. Na primer Malta daje delodajalcem na voljo subvencije za plače v primeru nove zaposlitve, in sicer do polovice osnovne plače in prispevkov za socialno varnost za obdobje do enega leta, medtem ko je Španija odobrila pavšalne prispevke za socialno varnost za podjetja, ki zaposlujejo nove delavce s pogodbami za nedoločen čas, vključno s skrajšanim delovnim časom, za obdobje do dveh let (tri leta za mala podjetja) ter posebna nadomestila za upravičence do jamstev za mlade, ki se zaposlijo za nedoločen čas. Po drugi strani je Malta posebne subvencije namenila starejšim delavcem, vključno z davčno olajšavo za stroške usposabljanja. 

V povezavi z izvajanjem jamstva za mlade pa se je v več državah članicah prav tako nadaljevalo reformiranje javnih služb za zaposlovanje, da bi se izboljšali standardi storitev in usklajevanje na regionalni ravni. V okviru celovite strategije aktiviranja za obdobje 2014–2016 je Španija pripravila splošni katalog služb za zaposlovanje, ki ga sestavlja homogena serija ukrepov, ki naj bi jih izvedle vse španske regije z namenom zagotovitve enake pravice dostopa za iskalce zaposlitve, individualne obravnave, učinkovitosti, preglednosti, usmerjenosti v rezultate in povezovanja med upravnimi ravnmi.  Finska bo razširila obveznost sprejetja ponudb za zaposlitev, ki jih ponudijo centri za trg dela na občinski ravni, če so za prevoz dnevno potrebne do tri ure, in izboljšala zaposlitvene načrte za dolgotrajno brezposelne, ki ponujajo aktivne ukrepe v 3 mesecih brezposelnosti.

V Evropi so se sheme spodbud za zagon razvile v veliki meri, saj je kar osem držav članic (Francija, Grčija, Hrvaška, Irska, Litva, Malta, Poljska, Portugalska in Španija) sprejelo spodbude za podporo brezposelnim za začetek podjetniške dejavnosti. V celovitem akcijskem načrtu za delovna mesta je Irska predvidela vzpostavitev lokalnih uradov za podjetja v sodelovanju s središčem odličnosti za podjetja in  novega sklada za podjetništvo mladih za podporo podjetniške dejavnosti in širitve ter poenostavitev davčnih podpor za podjetnike. Investe Jovem je nov program, ki na Portugalskem ponuja finančno podporo za mlade za samozaposlitev ali ustanovitev lastnega mikro podjetja.

2.2 Smernica za zaposlovanje 8: razvijanje usposobljene delovne sile, ki ustreza potrebam trga dela, ter spodbujanje vseživljenjskega učenja

Potreba za izboljšanje ponudbe spretnosti in spodbujanje izobraževanja odraslih je privedla do političnega ukrepanja v več državah članicah[23]. Države članice so uvedle ukrepe, ki so namenjeni izboljšanju ponudbe spretnosti ter spodbujanju izobraževanja odraslih, pogosto povezane z reformo poklicnega usposabljanja.

Na Danskem bodo spodbude, ki izhajajo iz tristranskega sporazuma med vlado in socialnimi partnerji, podpirale razvoj spretnosti nekvalificiranih delavcev in omogočale bolj usposobljenim delavcem, da se udeležijo usposabljanja na terciarni ravni, in sicer kot del širšega političnega dogovora o svežnju za ,,rast“. S sporazumom za okrepitev možnosti nekvalificiranih in kvalificiranih delavcev se bo poklicnega usposabljanja v obdobju 2014–2020 lahko udeležilo dodatnih 160 000 oseb. V Grčiji je načrt za poklicno izobraževanje in usposabljanje, ki je del memoranduma o soglasju v okviru programa za gospodarsko prilagoditev, namenjen povečanju števila in kakovosti vajeništev ter zagotavljanju poklicnega usposabljanja. Litva je spremenila zakon o neformalnem izobraževanju odraslih in stalnem usposabljanju in nova različica (sprejeta 10. julija 2014) bo začela veljati 1. januarja 2015. Zakon (med drugim) določa boljše usklajevanje izobraževanja odraslih na nacionalni in lokalni ravni, nove modele financiranja izobraževanja odraslih, ki jih je treba uvesti, in odobritev dopusta za neformalno izobraževanje zaposlenim. V obdobju poročanja je vlada podpisala tudi sporazume z organizacijami delodajalcev, ki zastopajo različne sektorje, in katerih cilj je izboljšati ravnovesje med ponudbo in povpraševanjem po kvalificirani delovni sili. Na Cipru so javne univerze dosegle dogovor, da se razširi področje uporabe in obseg programov, ki so na voljo v okviru izobraževanja na daljavo. Uvedel se je nov sodoben program pripravništva, ki vključuje dve ravni: pripravljalno (za mlade, ki niso končali srednje šole) in glavno (s katero „usposobljeni mojster“ pridobi kvalifikacije). Na Malti je vlada začela izvajati strategijo 2014–2019, s katero želi odpraviti problem nepismenosti.

Na Poljskem je 1. oktobra 2014 začel veljati nov zakon, ki omogoča medustanovni študij, dualni sistem študija, ki se delno opravlja pri delodajalcih, in trimesečno pripravništvo v ustanovah z ustreznim profilom, ureja spremljanje poti diplomantov in podpira kakovost visokošolskega izobraževanja. Univerze bodo lahko priznavale znanja in spretnosti, pridobljena na usposabljanju in/ali s poklicnim delom, in jih upoštevale pri diplomi. Tako novi zakonodajni okvir omogoča študij tistim, ki delajo in želijo spremeniti poklicno pot ali pa se dodatno izobraževati. V Franciji je bil sprejet zakon o reformi sistema poklicnega usposabljanja, ki je uvedel osebne načrte usposabljanja in spremenil financiranje sistema poklicnega izobraževanja, da se omogoči boljša ustreznost in dostop zaposlenih in iskalcev zaposlitve do poklicnega usposabljanja.

Precejšnje število držav članic je uvedlo ukrepe, ki lajšajo prehod iz šolanja v zaposlitev  in enakopravno prispevajo k celovitemu jamstvu za mlade.

V Franciji je bilo odločeno o programu za oživitev sistema pripravništva. Sistem bo postal bolj usmerjen v pomanjkanje spretnosti in bo vključeval spodbude za delodajalce pri zaposlovanju vajencev, za mlade pa možnost sklenitve pogodbe za nedoločen čas po obdobju pripravništva. Sprejeta reforma naj bi se začela izvajati leta 2015. Kampanja „spretnosti za delo" (Skills to Work) iskalcem zaposlitve na Irskem ponuja spletne informacije o tem, katero izobraževanje in katere možnosti ponovnega pridobivanja spretnosti ali delovnih izkušenj so jim na voljo na področju novih in nastajajočih zaposlitvenih možnosti. V Latviji novi program za poletno zaposlitev učencev v podjetju in lokalnih oblasteh srednješolcem omogoča en mesec plačanega dela in prve delovne izkušnje ter uvajanje v različne spretnosti, potrebne za zaposlitev.

Na področju izobraževanja in usposabljanja je zaposlenih večje število žensk kot moških in ženske so še vedno prekomerno zastopane na področjih študija, ki so povezana s tradicionalnimi vlogami, kot so zdravstvo in socialno varstvo, humanistika in poučevanje, na področjih, kot so naravoslovje, tehnologija, inženirstvo in matematika, pa še vedno prevladujejo moški. V Nemčiji je na primer cilj programa, ki ga sofinancira ESS, privabiti več ljudi, predvsem moških, v poklice varstva otrok.

2.3 Smernica za zaposlovanje 9: izboljšanje kakovosti izobraževalnih sistemov in sistemov usposabljanja na vseh ravneh ter spodbujanje vključevanja v terciarno izobraževanje

Vse države članice so predložile celovite načrte za izvajanje programa jamstva za mlade v skladu z roki, ki jih je določil Evropski svet.

Večina držav članic je sprejela ukrepe za izboljšanje sistemov poklicnega izobraževanja in usposabljanja, ki so večinoma povezani s shemo jamstva za mlade in obveznostmi, sprejetimi v okviru Evropske zveze za vajeništvo, da bi se bolje odzvale na potrebe trga dela (Belgija, Češka, Danska, Estonija, Francija, Irska, Italija, Latvija, Litva, Madžarska, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Španija, Švedska in Združeno kraljestvo). Številne države so uvedle zakonodajne spremembe svojih sistemov poklicnega izobraževanja in usposabljanja (Danska, Francija, Grčija, Irska, Madžarska, Portugalska, Slovaška, Španija in belgijske regije).

Belgijske regije so okrepile sodelovanje med izobraževalnimi in zaposlovalnimi politikami in akterji, da bi bilo poklicno izobraževanje in usposabljanje bolj ustrezno glede na potrebe trga. Španija je začela z reformo za uvedbo dualnega sistema poklicnega izobraževanja in usposabljanja, s čimer bi ga prilagodili potrebam trga dela. V Franciji nov zakon na področju vseživljenjskega učenja ter poklicnega izobraževanja in usposabljanja povečuje podporo vajeništvu za ljudi z manj kvalifikacijami. Romunija je začela izvajati novo zakonodajo, ki zagotavlja subvencionirana poklicna pripravništva za visokošolske diplomante. Švedska je sprejela ukrepe za lažji prehod iz izobraževanja na trg dela prek vajeništev ter za pomoč mladim pri pridobivanju delovnih izkušenj. V Estoniji je bilo dodeljeno dodatno financiranje programov poklicnega izobraževanja in usposabljanja odraslih. Portugalska je prilagodila vzorec učnih načrtov poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter ustanovila mrežo centrov za poklicno usposabljanje in oblikovala nove tečaje poklicnega izobraževanja in usposabljanja v osnovnih (14 let) in srednjih šolah (starost od 15 do 17 let). Na Danskem je bila junija 2014 sprejeta reforma poklicnega izobraževanja in usposabljanja, ki se bo začela uporabljati s šolskim letom 2015/16. Cilj reforme je prispevati k zagotavljanju, da več mladih zaključi poklicno izobraževanje in usposabljanje ter k zagotavljanju jamstva za izobraževanje za vse mlade na Danskem, ki se želijo udeležiti osnovnega poklicnega izobraževanja in usposabljanja. 

Države članice dajejo manjši poudarek izvajanju okvirov kvalifikacij. Avstrija je ustanovila kontaktno točko za priznavanje tujih kvalifikacij za izboljšanje priložnosti za migrante in izogibanje neusklajenosti pri delu. Hrvaška je vzpostavila okvir kvalifikacij za regulacijo sistema kvalifikacij, kakor tudi za izboljšanje izobraževalnih programov z njihovo uskladitvijo s potrebami trga dela.

Nekatere države članice so uvedle reforme sistemov terciarnega izobraževanja. Reforme visokošolskega sistema so bile uvedene v Avstriji, Estoniji, Grčiji, Litvi, Luksemburgu, Nemčiji, na Poljskem in v Združenem kraljestvu. Nekatere reforme so pogosto vključevale večjo finančno podporo za skupine s posebnimi potrebami (Avstrija, Estonija, Luksemburg, Nemčija in Združeno kraljestvo).

Avstrija bo povečala finančno pomoč študentom z otroki ter zaposlenim in poročenim študentom. Nemčija bo povečala mejne vrednosti in zagotovila dodatno finančno podporo, zlasti za mlade, katerih starši imajo nizko stopnjo dohodka (od leta 2016 dalje). Da bi upošteval socialne vidike, je Luksemburg je spremenil merila za upravičenost do finančne podpore. Združeno kraljestvo je zagotovilo posebna finančna sredstva za povečanje ponudbe inženirjev in spodbujanje žensk, da se v čim večjem številu vključijo v ta sektor.

Številne države članice so sprejele ukrepe za izboljšanje osnovnošolskih in srednješolskih izobraževalnih sistemov (Avstrija, Estonija, Grčija, Irska, Madžarska, Malta, Slovaška, Španija in Združeno kraljestvo), medtem ko so druge obravnavale splošne strategije izobraževanja (Hrvaška, Litva).

Nekaj držav članic (Avstrija, Estonija, Irska, Nizozemska in Švedska) je izboljšalo delovne pogoje učiteljev, njihove plače ali pa povečalo število učiteljev. Estonija je zvišala minimalno plačo za učitelje, da bi tako povečala privlačnost učiteljskega poklica, poleg tega pa izvaja splošno reformo višjega srednješolskega sistema ter poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Irska je v proračunu predvidela sredstva za dodatnih 1 400 učiteljev in ohranila trenutne stopnje človeških virov, namenjenih otrokom s posebnimi potrebami. Španija je vnaprej predvidela izbiro izobraževanja za 3. in 4. letnike srednješolskega izobraževanja (starost 15 in 16 let) in uvedla nov način ocenjevanja za 3. in 6. razrede osnovne šole (starost 9 in 12 let).  Danska vlada je dosegla sporazum o državni reformi o obveznem izobraževanju (osnovna in nižja srednja šola), ki se bo začel izvajati v šolskem letu 2014–2015. Portugalska vlada izvaja program za usposabljanje učiteljev, šole, za katere velja dogovor o avtonomiji, pa imajo sedaj možnost večje prožnosti glede programov.

2.4 Smernica za zaposlovanje 10: spodbujanje socialnega vključevanja in boj proti revščini

Veliko število reform politike na tem področju se je osredotočilo na zagotovitev, da sistemi socialne zaščite lahko:

zagotovijo aktivacijo tistih, ki lahko sodelujejo na trgu dela, zaščitijo tiste, ki so (začasno) izključeni iz trga dela in/ali na njem ne morejo sodelovati, pripravijo posameznike na morebitna tveganja v različnih življenjskih obdobjih, s tem da vlagajo v človeške vire.

A. Države članice povečujejo prizadevanja za okrepitev aktivnih politik trga dela, reformiranje socialne pomoči in/ali sistemov brezposelnosti, medtem ko uvajajo usmerjene ukrepe za tiste, ki jim grozi večja nevarnost revščine. Nekatere države članice uvajajo ali krepijo aktivacijske ukrepe kot del svojih politik za boljšo obravnavo revščine v odrasli dobi (Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Danska, Irska, Italija, Latvija, Nizozemska, Slovaška in Španija). Reforme sistema socialne pomoči in/ali sistemov brezposelnosti še potekajo v številnih državah članicah (Belgija, Ciper, Grčija, Hrvaška, Irska, Italija, Litva, Luksemburg, Poljska, Portugalska, Romunija in Združeno kraljestvo). Belgija želi z reformo sistema nadomestil za brezposelnost zagotoviti ustrezno ravnovesje med koristjo in učinkovito pomočjo pri iskanju zaposlitve in možnosti za usposabljanje. Kot del reform sistema socialne varnosti je Ciper uvedel shemo zagotovljenega minimalnega dohodka (ki nadomešča staro shemo socialne pomoči). Nekatere države članice (Belgija, Estonija, Malta, Španija in Združeno kraljestvo) so sprejele posebne ukrepe, namenjene prebivalstvu z višjim tveganjem za revščino, zlasti mladim, družinam z otroki ali invalidnim osebam (Avstrija, Belgija, Ciper, Finska, Irska, Latvija, Švedska in Združeno kraljestvo). Nekatere države članice (Francija, Švedska) poročajo tudi o ukrepih za zagotovitev enakih možnosti za ženske in moške.

B. Poleg tega so države članice uvedle reforme za zaščito tistih, ki začasno ne sodelujejo na trgu dela ali na njem ne morejo sodelovati. Za to so nekatere države članice okrepile socialne politike, da bi zaščitile dobrobit otrok in starejših, povečale dajatve, druge pa so sprejele posebne politike za obravnavo revščine otrok. Kot odziv na vedno večjo zaskrbljenost zaradi učinkov naraščajočega števila otrok, ki živijo v revščini, so nekatere države članice sprejele dodatne ukrepe za zmanjševanje revščine otrok (Bolgarija, Estonija, Španija, Irska, Italija, Litva, Latvija in Romunija). V Bolgariji najpomembnejši ukrepi v zvezi z izvajanjem nacionalne strategije za zmanjšanje revščine in izboljšanje socialne vključenosti 2020 zajemajo povišanje mesečnih dodatkov za drugega otroka in dvojčka ter za trajno invalidne otroke ter finančno podporo za kritje stroškov ogrevanja za starejše in otroke. Irska je uvedla nov območni program za otroke, ki temelji na dokazih, namenjen boju proti revščini otrok s širjenjem storitev za preprečevanje in zgodnje posredovanje, ki so bile med pilotno fazo ocenjene kot uspešne. Italija je uvedla sistem podpore za družine z otroki, ki zagotavlja pasivne ukrepe hkrati z aktivacijskimi ukrepi in storitvami. V Latviji je bil dosežen precejšen napredek pri odpravljanju revščine otrok, in sicer z zvišanjem dodatkov v zvezi z otroki ter podpore za enostarševske družine od 1. januarja 2014. Poleg tega je latvijska vlada prav tako povečala prag neobdavčitve pri dohodnini za vzdrževane osebe. V Estoniji se je vlada (junija 2014) odločila od januarja 2015 bistveno povečati splošni otroški dodatek in otroški dodatek na podlagi potreb ter raven življenjskega minimuma otroka.

Z izboljšanjem dostopa do predšolske vzgoje in varstva so države članice izbrale naložben pristop. Nekatere države članice (Avstrija, Bolgarija, Češka, Nemčija, Estonija, Francija, Madžarska, Litva, Latvija, Poljska, Združeno kraljestvo) so sprejele pobude za podaljšanje vpisa otrok v predšolsko vzgojo in varstvo kot del svojih strategij za izboljšanje možnosti za otroke. Nemčija je dosegla nekolikšen napredek pri nadaljnjem povečevanju razpoložljivosti ustanov otroškega varstva za poln delovni čas, vendar samo delen napredek pri povečevanju razpoložljivosti celodnevnih šol. V Franciji večletni načrt za boj proti revščini in socialni izključenosti vsebuje tudi ukrepe za družine z vzdrževanimi otroki, kot sta izboljšanje dostopa do šolskih menz in zagotavljanje dodatnih zmogljivosti otroškega varstva (10 % jih je namenjenih otrokom iz družin z nizkimi dohodki). Irska je uvedla subvencionirano podaljšano bivanje otrok, da bi se osebam z nizkimi dohodki in brezposelnim osebam omogočila vrnitev na trg dela, ustvarila pa je tudi možnosti otroškega varstva za brezposelne osebe, ki sodelujejo v programih zaposlovanja skupnosti, ki zagotavljajo usposabljanje in izkušnje za vključevanje na trg dela. Na Malti nova shema ponuja gospodinjstvom, v katerih so starši zaposleni in/ali se izobražujejo, brezplačno predšolsko vzgojo in varstvo v javnih in zasebnih ustanovah.

Ključno vprašanje v pokojninskih pobudah je ponovna vzpostavitev ravnotežja med trajanjem poklicnega življenja in upokojitve, saj se je upokojitvena starost skoraj povsod zvišala in izravnala za oba spola. Zaradi demografskih izzivov v zvezi z zagotavljanjem pokojnin se vedno več držav članic zaveda potrebe po zagotovitvi daljšega poklicnega življenja zaradi izravnave z daljšo življenjsko dobo in zagotovitvi možnosti, da lahko ljudje nadomestijo manjše nadomestitvene stopnje z daljšo dobo plačevanja. V prejšnjih letih je več držav članic sprejelo povišanje (npr. Ciper, Španija, Francija, Irska, Madžarska, Latvija) ali že povišalo (npr. Danska, Združeno kraljestvo) upokojitveno starost za ženske in/ali moške. Doslej je sedanje ali prihodnja povišanja upokojitvene starosti uzakonilo 25 od 28 držav članic. V mnogih primerih povišanje spremlja (postopna) izravnava upokojitvene starosti za moške in ženske (Češka, Estonija, Grčija, Hrvaška, Italija, Litva, Malta, Poljska, Romunija, Slovenija, Slovaška, Združeno kraljestvo). Z razširitvijo pokojninskih pravic („Mutterrente“) na starše, ki so imeli otroke pred letom 1992, je Nemčija želela delno obravnavati učinek prekinitev poklicne poti in dela s krajšim delovnim časom. V številnih državah članicah pa si je treba še bolj prizadevati za razrešitev teh drugih ključnih dejavnikov razlike v pokojninskih pravicah med spoloma.

Še več držav povezuje upokojitveno starost z daljšo življenjsko dobo. Združeno kraljestvo in Portugalska zdaj sledita vse večjemu številu držav (Ciper, Danska, Grčija, Italija, Nizozemska in Slovaška), ki so se po prvotnem dvigu upokojitvene starosti za izravnavo predhodnega podaljšanja življenjske dobe odločile za določitev izrecne povezave med upokojitveno starostjo in podaljšanjem življenjske dobe v prihodnosti. Kljub temu pa imajo nekatere države članice glede tega še vedno resne pomisleke.

Da bi povišale dejansko upokojitveno starost, je še več držav članic sprejelo ukrepe za omejitev dostopa do predčasne upokojitve. Glavni reformni ukrepi vključujejo strožje pogoje za upravičenost do zgodnje upokojitve (višja najnižja starost, daljše plačevanje prispevkov in znižanja pokojninskih prejemkov) ter večji poudarek na aktivacijskih ukrepih (Belgija, Ciper, Španija, Hrvaška, Portugalska in Slovenija). Nekatere države članice omejujejo tudi dostop do pogosto uporabljenih alternativnih načinov predhodne upokojitve, kot so podaljšano prejemanje nadomestila za brezposelnost (npr. Španija) ali nadomestila za invalidnost (npr. Avstrija, Danska). Vendar v več državah (npr. Avstrija, Belgija, Bolgarija, Hrvaška, Luksemburg, Malta in Romunija), vključno z nekaterimi, ki so vključene v nedavne reforme, možnosti predhodne upokojitve še vedno slabijo ustreznost in vzdržnost pokojnin. Druge države so omogočile lažji dostop do možnosti predčasne upokojitve za osebe z dolgo dobo plačevanja in zahtevno delovno obremenitvijo. V Latviji in na Portugalskem se je to zgodilo kot odziv na čedalje večje težave z zaposlovanjem nekaterih skupin starejših delavcev. Na Danskem je bil cilj izravnava neravnotežja iz prejšnjih reform, ki so omejile možnosti predčasnega upokojevanja. V Nemčiji je bil cilj vzpostaviti bolj pošten odnos do oseb, ki so začele delati že zgodaj, v Bolgariji pa se je zniževanje v prvi vrsti nanašalo na osebe, ki opravljajo naporno delo.

Še več držav članic z odlogom upokojitve ljudem ponuja možnosti za podaljšanje delovne dobe in izboljšanje pokojninskih pravic. V Franciji se je starost, pri kateri lahko zasebni delodajalci upokojijo delavca brez njegove privolitve, zvišala s 65 na 70 let. Številni pokojninski sistemi vsebujejo pobude za podaljšanje delovne aktivnosti čez upokojitveno starost, na primer višje odmerne stopnje ali upokojitveni dodatek v primeru odloga upokojitve (npr. Danska, Finska, Francija). Še več držav je omililo pravila in omogoča, da se pokojninski prejemki kombinirajo z dohodki za opravljeno delo (Belgija, Nizozemska in Slovenija). Predvsem je pomembno, da nekatere države pokojninske reforme vse bolj podpirajo z ukrepi za aktivno staranje na delovnih mestih in na trgu dela (npr. Belgija, Francija, Slovenija), čeprav so prizadevanja na tem področju v mnogih državah članicah še vedno preveč omejena in neusklajena.

Kot del prizadevanja za konsolidacijo javnih financ je bilo usklajevanje pokojnin z inflacijo v številnih državah članicah spremenjeno ali začasno zamrznjeno. Primeri so Ciper, Francija, Italija in Portugalska. V drugih državah se usklajevanje z inflacijo, morda v spremenjeni obliki, ponovno vzpostavlja po obdobju, v katerem ni bilo uporabljeno (npr. Češka, Bolgarija in Latvija).

C. Kot odgovor na davčne pritiske države članice pregledujejo izdatke za zdravstvo in iščejo načine za izboljšanje ekonomsko najugodnejše ponudbe in dejanskih rezultatov, hkrati pa se uvajajo boljši instrumenti za omejitev stroškov. Številne države članice so sprejele ali začele izvajati strukturne reforme svojih zdravstvenih sistemov (Avstrija, Bolgarija, Ciper, Grčija, Španija, Finska, Hrvaška, Irska, Romunija, Slovaška in Združeno kraljestvo). Finska je sprejela reformo socialnih in zdravstvenih storitev, pri čemer bo pristojnost za zagotavljanje storitev dodeljena petim socialnim in zdravstvenovarstvenim regijam. Novi zakon o socialnem varstvu bo prinesel velike spremembe v nacionalnem zdravstvenem sistemu Združenega kraljestva (Anglija) z vzpostavitvijo pravnega okvira za sklad za boljšo oskrbo, ki bo zagotavljal pomembne finančne spodbude za lokalne organe, da bodo povezali storitve zdravstvenega in socialnega varstva. Številne države članice so uvedle ukrepe za zajezitev naraščajočih izdatkov za zdravstvo (Avstrija, Bolgarija, Belgija, Ciper, Nemčija, Španija, Francija, Hrvaška, Irska, Nizozemska, Portugalska, Slovenija in Združeno kraljestvo). Avstrija, Belgija in Francija so se osredotočile na omejitev skupne stopnje rasti izdatkov za zdravstvo. Francija je uvedla nove ukrepe za omejitev izdatkov za farmacevtske izdelke z boljšim oblikovanjem cen in spodbujanjem uporabe generičnih zdravil. Sprejeti so bili različni ukrepi za izboljšanje zdravstvenih storitev, od katerih številni dodatno spodbujajo razvoj e-zdravja (Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Danska, Španija, Francija, Litva, Latvija, Malta, Poljska, Portugalska, Švedska, Slovenija, Slovaška in Združeno kraljestvo). Ciper uvaja glavne reforme, povezane z izvajanjem nove nacionalne zdravstvene službe in informacijske infrastrukture, ter reforme, ki se nanašajo na javne bolnišnice in druge zdravstvene ustanove ter na organizacijo in upravljanje ministrstva za zdravje. Belgija je sprejela akcijski načrt za e-zdravje, da bi do leta 2018 posplošila elektronsko izmenjavo pacientovih podatkov in dokumentov.

Še vedno pa je v okviru vseh pozivov po nadaljnjih ukrepih treba iskati nove načine za soočanje s pomanjkanjem osebja in zagotovitev dostopa do zdravstva. Nekatere države članice vlagajo znatna sredstva v zdravstvene delavce (Nemčija, Madžarska, Latvija, Malta in Slovaška). Latvija je sklenila zvišati najnižje nadomestilo za zdravstvene delavce, in sicer za 10–12,5 %. Izboljšanje dostopa do storitev zdravstvenega varstva je še vedno prednostna naloga več držav članic (Bolgarija, Danska, Grčija, Finska, Francija, Irska, Luksemburg, Latvija in Portugalska). V Grčiji imajo zdaj vse nezavarovane osebe uradno pravico dostopa do zdravil in bolnišnične oskrbe ob upoštevanju potrebe po zdravljenju. 

Zaradi staranja prebivalstva številne države članice sprejemajo ukrepe za odziv na hitro rastoče povpraševanje po učinkoviti, odzivni in kakovostni dolgotrajni oskrbi. Bolgarija je sprejela nacionalno strategijo, ki temelji na celostnem pristopu in krepitvi zagotavljanja kakovostnih socialnih storitev, vključno z dolgotrajno oskrbo. Nizozemska bo januarja 2015 začela izvajati pomembno strukturno reformo svojega sistema dolgotrajne oskrbe, ki vključuje prenos nekaterih pristojnosti s sedanjega sistema na občine in zdravstvene zavarovalnice. V več državah članicah pomanjkanje formalnih storitev dolgotrajne oskrbe ostaja glavna ovira za ustrezno zaščito pred finančnimi tveganji v zvezi z dolgoročnimi potrebami oskrbe in zaposlovanjem žensk. 

Države članice so uvedle posebne programe vključevanja za ljudi, ki so v izrazito slabem položaju, in ljudi, ki živijo kot brezdomci ali so izključeni na področju nastanitve. V Bolgariji obstajajo pozitivni primeri usmerjenih podpornih ukrepov, ki Romom olajšujejo dostop do zaposlovanja. Vendar pa je na splošno še vedno malo sistematičnih ukrepov na nacionalni ravni. Dvoletna obvezna predšolska vzgoja, ki jo je uvedla Bolgarija, in obvezna predšolska vzgoja od tretjega leta starosti naprej, ki jo uvaja Madžarska, sta obetavni za osnovnošolsko izobraževanje romskih otrok. Nekaj držav (Irska, Finska, Latvija) je sprejelo ukrepe politike v zvezi z nadomestili za nastanitev in brezdomstvo, medtem ko Češka, Litva, Nizozemska in Slovenija uvajajo politike ali zakonodajo o socialnih stanovanjih. Nekatere države članice (Španija, Latvija) so sprejele ukrepe na področju stanovanjskega trga za zmanjšanje pritiska na zadolženost gospodinjstev. V Belgiji je 5 lokalnih organov začelo izvajati pilotni projekt „Housing First“ z vodilnim načelom zagotavljanja strehe nad glavo.

3.         PREGLED KLJUČNIH ZAPOSLITVENIH IN SOCIALNIH KAZALNIKOV

Institucionalna ureditev pregleda ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov

Namen pregleda, predlaganega v Sporočilu o okrepitvi socialne razsežnosti ekonomske in monetarne unije (EMU)[24] ter predstavljenega v osnutku skupnega poročila o zaposlovanju za leto 2014[25], je bilo boljše predvidevanje z opredelitvijo velikih zaposlitvenih in socialnih problemov ali sprememb v zgodnji fazi. Kot analitični instrument se pregled osredotoča na zaposlovanje in socialne trende, ki bi ogrozili stabilnost in dobro delovanje EU in EMU s slabitvijo zaposlovanja, socialne kohezije in človeškega kapitala, s tem pa konkurenčnosti in trajnostne rasti, namenjen pa je izboljšanju razumevanju sprememb na socialnem področju[26]. Pregled je Svet EPSCO odobril decembra 2013 in sprejel marca 2014 (kot del skupnega poročila o zaposlovanju)[27]. Na podlagi mandata Evropskega sveta[28] je bil prvič uporabljen v evropskem semestru za leto 2014. Posledično se je Komisija oprla na rezultate pregleda pri pripravi delovnih dokumentov služb Komisije v letu 2014 ter pri razpravi o osnutku priporočil za posamezne države z namenom boljše podpore izzivom in priporočilom glede politik. Branje pregleda je bilo dopolnjeno z dodatnimi informacijami, pridobljenimi iz prikaza uspešnosti zaposlovanja in prikaza uspešnosti socialne zaščite ter iz ocene ukrepov politike, ki so jih sprejele države članice. Pregled je uspešno poudaril ključne izzive na področju zaposlovanja in socialnih zadev v okviru evropskega semestra ter bil vključen v razprave na institucionalni ravni.

Poleg tega sta Odbor za zaposlovanje in Odbor za socialno zaščito začela razpravo o operacionalizaciji pregleda zunaj evropskega semestra za leto 2014[29]. Odbora sta razpravljala zlasti o izbiri kazalnikov, o branju pregleda v povezavi s prikazom uspešnosti zaposlovanja in prikazom uspešnosti socialne zaščite ter o metodologiji za opredelitev, kaj predstavlja največ težav na področju zaposlovanja in socialnih zadev. Najnovejša izdaja skupnega poročila o zaposlovanju vključuje več predloženih predlogov, med drugim krepitev razsežnosti spola in starosti v analizi podatkov ter upoštevanje sprememb v ravneh kazalnikov po zadnjem obdobju.

3.1 Ugotovitve iz celovitega branja pregleda na ravni EU in ravni območja evra

V nadaljevanju je pregled nedavnih odstopajočih socialno-ekonomskih trendov, v katerem so opredeljene najpomembnejše spremembe v EU in posameznih državah na splošno ter ob upoštevanju vsakega od petih kazalnikov. Nazadnje so v Prilogo vključene tabele s pregledom stanja za posamezni kazalnik v vseh državah članicah EU ter pregled ključnih izzivov na področju zaposlovanja, kakor so opredeljeni v prikazu uspešnosti zaposlovanja, in socialni trendi iz prikaza uspešnosti socialne zaščite, ki jih je treba spremljati.

Potencialno zaskrbljujoče ključne spremembe in ravni na področju zaposlovanja in sociale, ki vodijo do razlik po EU, zahtevajo dodatno analizo in po potrebi bolj odločno politično ukrepanje, so bile ugotovljene glede treh razsežnosti[30]:

· sprememba kazalnika v določenem letu v primerjavi s prejšnjimi obdobji (historični trend) za vsako državo članico;

· odstopanje od povprečnih stopenj za EU in za območje evra v istem letu (kar zagotavlja trenutni posnetek obstoječih razlik na področju zaposlovanja in sociale) za vsako državo članico;

· sprememba kazalnika med dvema zaporednima letoma v vsaki posamezni državi članici glede na spremembe na ravni EU in na ravni območja evra (kar nakazuje dinamiko socialno-ekonomske konvergence/divergence).

Na splošno ugotovitve pregleda kažejo vztrajno naraščanje socialno-ekonomskih razlik, vendar ne v obsegu iz lanskega leta. Razlike se kažejo v stopnjah brezposelnosti, brezposelnosti mladih in mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo; znižanje dohodka gospodinjstev, porast neenakosti in čedalje višje stopnje revščine so očitne v večini južnoevropskih držav članic območja evra. Zlasti za kazalnike v zvezi z brezposelnostjo na tej stopnji razlike ne naraščajo, vendar še ni jasen obseg preobrata preteklih trendov.

Podatki, pridobljeni iz pregleda, so analizirani tudi z upoštevanjem razčlenitve po spolu (za vse kazalnike, kjer je to mogoče).  V več državah članicah je breme povečanja brezposelnosti za delovno sposobno prebivalstvo in mlade nesorazmerno močno prizadelo ženske, medtem ko so posledice krize v drugih državah bolj prizadele moške delavce.

Pri analizi na ravni posameznih držav pregled prikazuje več držav članic, ki imajo resne težave na področju zaposlovanja in socialnih izzivov, obenem pa ponazarja zgodovinske spremembe in razlike do povprečja EU. Najbolj problematično stanje pri zaposlitvenih in socialnih kazalnikih je mogoče opaziti v Italiji in Romuniji. Ti državi članici sta imeli negativen razvoj na vseh področjih, pri čemer je bil problematičen že njun izhodiščni položaj. Kazalniki zaposlenosti v Grčiji, Španiji in na Portugalskem ne kažejo niti izboljšave niti stabilnega položaja, medtem ko socialni kazalniki še vedno kažejo naraščajoče ter že tako visoke stopnje revščine in neenakosti ter realni upad dohodkov gospodinjstev. Na Cipru in Hrvaškem stopnje brezposelnosti (mladih) kažejo nekaj izboljšav ali nespremenjeno stanje, delež mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo, pa se kljub že visokim ravnem še naprej povečuje. V prvi državi članici so negativna gibanja na trgu dela povzročila dodatno poslabšanje socialnih razmer. Čeprav je Litva še naprej izboljševala svoj položaj na trgu dela (že za dve zaporedni obdobji poročanja), socialni kazalniki kažejo vse večjo zaskrbljenost v zvezi s porastom revščine in neenakosti, ki sta že bili višji od povprečja EU. Nazadnje sta dve državi članici doslej uspeli zaščititi svojo družbo pred posledicami krize, kljub temu pa je iz pregleda razvidnih nekaj zaskrbljujočih znakov: Na Nizozemskem so se povečali brezposelnost (mladih), delež mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo, ter kazalnik revščine, na Finskem pa so bila nekoliko zaskrbljujoča dogajanja v zvezi z brezposelnostjo in deležem mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo.   

Ravni || Spremembe || Kazalniki zaposlenosti || Socialni kazalniki

Stopnja brezposelnosti || Stopnja brezposelnosti mladih || Delež mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo || Bruto razpoložljiv dohodek gospodinjstev || Stopnja tveganja revščine || Neenakost

L   || L || Italija || Belgija, Italija, Romunija || Hrvaška, Italija, Ciper, Madžarska, Romunija || Največji upad: Grčija, Španija, Italija, Ciper, Madžarska, Slovenija || Grčija, Litva, Portugalska, Romunija || Grčija, Bolgarija, Italija, Litva, Romunija, Portugalska

– || Grčija, Hrvaška, Ciper || – || Bolgarija, Grčija, Španija  || Italija ||

J || Španija, Portugalska, Slovaška || Španija, Grčija, Hrvaška, Ciper, Portugalska, Slovaška || – || Latvija || Latvija

J || L || Luksemburg, Nizozemska, Finska || Nizozemska, Avstrija || Belgija, Nizozemska, Avstrija, Finska  || Danska, Luksemburg, Ciper, Malta, Nizozemska, Slovenija, Švedska || Ciper, Nemčija, Madžarska, Malta, Slovenija

Tabela: Povzetek branja pregleda ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov[31]

Izzive, ki so bili ugotovljeni v okviru pregleda ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov, bo treba obravnavati v okviru evropskega semestra, zlasti delo Komisije na področju delovnih dokumentov služb Komisije, na katerih temeljita osnutek priporočil za posamezne države in večstranski nadzor, ki ga izvajata Odbor za zaposlovanje in Odbor za socialno zaščito. Sklop kazalnikov, ki so vključeni v prikaz uspešnosti zaposlovanja in prikaz uspešnosti socialne zaščite, bo v celoti vključen za dopolnitev analize po posameznih državah.

3.2 Ugotovitve iz branja pregleda po kazalnikih

3.2.1 Stopnja brezposelnosti – spremembe in raven

Na splošno je bilo dramatično naraščanje stopnje brezposelnosti, kot je bilo navedeno v prejšnji izdaji pregleda, po vsej Evropski uniji zajezeno. Stopnja v EU-28 se je znižala za 0,5 odstotne točke, kar nakazuje nekolikšno okrevanje na trgu dela. V območju evra je bilo izboljšanje skromnejše (upad za 0,3 odstotne točke).  Vendar razlike med državami, ki so v letih krize naraščale, ostajajo visoke in ne kažejo znakov izboljšanja. Vrzel med najboljšima dvema in najslabšima dvema državama še vedno znaša več kot 20 odstotnih točk. Stopnja brezposelnosti pri ženskah je še vedno višja kot pri moških (0,2 odstotne točke v EU-28 oziroma 0,4 odstotne točke v območju evra v prvi polovici leta 2014). 

Slika I: Stopnje brezposelnosti – 1. polovica leta 2014 in spremembe med 1. polovico let 2012 in 2013 ter 1. polovico let 2013 in 2014 po državah (starostna skupina 15–74 let)       Vir: Eurostat (anketa o delovni sili), izračuni GD EMPL; razvrščeno po ravneh v prvi polovici leta 2014

Kot je razvidno iz številk v pregledu, so stopnje brezposelnosti v šestih državah članicah (Grčija, Španija, Hrvaška, Ciper, Portugalska, Slovaška, Italija) še vedno zaskrbljujoče visoke (v primerjavi s povprečjem EU). V treh od teh držav (Španija, Portugalska, Slovaška) je prišlo do nekaterih pozitivnih sprememb, razmere v Italiji pa postajajo še bolj zaskrbljujoče, saj se je stopnja brezposelnosti še poslabšala (tj. povečanje za 0,5 odstotne točke v enem letu). Poleg južnoevropskih držav nastaja nova skupina držav, ki se soočajo z naraščajočo brezposelnostjo. Luksemburg, Nizozemska in Finska imajo še vedno razmeroma nizke stopnje brezposelnosti, vendar pregled kaže nekaj problematičnih sprememb stopnje brezposelnosti v državah, ki so do zdaj v času krize razmeroma dobro ščitile svojo delovno silo. Primerjava s prvo izdajo pregleda kaže, da ne gre za popolnoma nov pojav, kar nakazuje, da te spremembe lahko postanejo dolgoročni trendi, ki jih bo treba obravnavati. Glede vidika spola pri pojavu brezposelnosti ostaja stopnja brezposelnosti žensk v južnoevropskih državah (Španija, Grčija, Italija) višja kot pri moških; razmere pa so ravno obratne na Švedskem, Finskem, Irskem ali v baltskih državah. 

3.2.2 Stopnja brezposelnosti mladih in delež mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo

V tekočem obdobju poročanja je bilo nekaj pozitivnih sprememb glede stopnje brezposelnosti mladih, in sicer je upadlo povprečje v EU (znižanje za 1,2 odstotne točke) in v območju evra (0,5 odstotne točke). Razmere v najmanj uspešnih državah so se izboljšale, uspešnost držav članic pa se še vedno precej razlikuje. Glede deleža mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo, se je povprečje EU in območja evra le nekoliko zmanjšalo, kar pomeni, da so razlike v deležu mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo, nakopičene v kriznih letih, v Evropski uniji še vedno velike (zlasti v južnoevropskih državah).

Slika IIa: Stopnje brezposelnosti mladih – 1. polovica leta 2014, 1. polovica leta 2012 in leta 2013 in 1. polovica leta 2013 in leta 2014 po državah (starostna skupina 15–24 let)

Vir: Eurostat (anketa o delovni sili), izračuni GD EMPL; razvrščeno po ravneh v prvi polovici leta 2014

Slika IIb: Deleži mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo, na ravni leta 2013 in spremembe med letoma 2011 in 2012 ter letoma 2012 in 2013 (starostna skupina 15–24 let) Vir: Eurostat (anketa o delovni sili), izračuni GD EMPL; razvrščeno po ravneh v prvi polovici leta 2014. Opomba: prekinitev serije podatkov za Francijo za leto 2013, tako da spremembe niso na voljo

V mnogih državah članicah je položaj mladih na trgu dela še vedno dramatičen; kar v sedmih državah (Grčija, Španija, Hrvaška, Italija, Portugalska, Ciper, Slovaška) ostaja stopnja brezposelnosti 9 odstotnih točk višja od povprečja EU. Pozitivno pa je, da je večina teh držav, z izjemo Italije, kjer je stopnja še naprej naraščala (tj. 4,1 odstotne točke), položaj mladih uspela izboljšati. Poleg tega se je že tako visoka stopnja brezposelnosti mladih v Belgiji in Romuniji še zvišala.  Podobno analizi sprememb stopnje brezposelnosti tudi pri tem kazalniku obstaja skupina držav (Nizozemska, Avstrija, Finska), ki kaže znake nazadovanja v primerjavi z razmeroma dobrim izhodiščnim položajem.     

Raven brezposelnosti mladih se sicer na splošno ni močno povečala, delež mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo, pa se je znatno zvišal skoraj v polovici držav članic. Že visok delež mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo, se je na Hrvaškem, v Italiji, na Cipru, Madžarskem in v Romuniji zvišal za 0,4 do 2,7 odstotne točke. Položaj glede deleža mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo je spet najslabši v Italiji, saj je imela država z najvišjim deležem teh mladih tretji največji porast deleža mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo. Pozitivno je, da so bili negativni trendi v Grčiji ustavljeni (vsaj v tem obdobju poročanja) – delež mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo je sicer še vedno visok, vendar ne narašča več. V primerjavi z drugimi kazalniki na področju zaposlovanja se je stanje na trgu dela v več državah območja evra (Belgija, Nizozemska, Avstrija, Finska) poslabšalo zaradi nedavnih zvišanj deleža mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo, z ravni, ki so bile še vedno pod povprečjem EU. Delež mladih žensk, ki niso zaposlene in se ne izobražujejo ali usposabljajo, je najslabši na Češkem, Hrvaškem, Cipru, v Litvi in na Madžarskem, visok delež mladih moških, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo, pa je opazen v Grčiji, na Hrvaškem, Cipru in Finskem. 

3.2.3 Realne spremembe bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev

Dohodek gospodinjstev je po letu 2011 še naprej realno stagniral ali močno upadel v državah, v katerih je bil učinek nadaljnjega poslabšanja gospodarskih razmer največji. Dohodke gospodinjstev sta prizadela predvsem zmanjšanje dohodkov trga in postopna slabitev učinka socialnih transferjev. Poleg tega je restriktivna fiskalna politika v nekaterih državah članicah prizadela zaposlovanje, spremembe davčnega sistema in sistema socialnih prejemkov, znižanje plač v javnem sektorju pa je povzročilo znatno zmanjšanje ravni realnih dohodkov gospodinjstva. Možno je, da je to prispevalo k vse večjim razlikam v območju evra.

Slika III: Realne spremembe bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev: rast v letu 2012 in letu 2011 Vir: Eurostat, nacionalni računi, izračuni GD EMPL; razvrščeno po skupni rasti v letu 2012

Med državami članicami je opaziti veliko razpršenost in naraščajoče razlike v razvoju realnega bruto razpoložljivega dohodka gospodinjstev. Če si ogledamo podatke za leto 2012, ugotovimo, da je bruto razpoložljivi dohodek gospodinjstev kar v 16 državah članicah utrpel znatne negativne spremembe: Grčija je v medletni primerjavi zabeležila zmanjšanje za skoraj 10 %, Ciper pa za 9 %. Do znižanja v Grčiji, Španiji in Italiji je prišlo poleg zaznavnega poslabšanja v prejšnjem obdobju poročanja. Po drugi strani sedaj obstaja skupina držav v vzponu, pri čemer so plače naraščale do leta 2011, leto 2012 pa je prineslo nekoliko negativen razvoj: Ciper, Madžarska, Slovenija, Estonija in Bolgarija.   

3.2.4 Stopnja tveganja revščine delovno sposobnega prebivalstva – spremembe in raven

Stopnja tveganja revščine delovno sposobnega prebivalstva v mnogih državah narašča (glej sliko IV). Mnoge države beležijo zvišanje ob že tako visokih ravneh tveganja revščine, pogosto potenciranih zaradi upada ravni tveganja revščine v obdobju.

Slika IV: Stopnje tveganja revščine delovno sposobnega prebivalstva na ravni leta 2013 in spremembe med letoma 2011 in 2012 ter letoma 2012 in 2013 (starostna skupina 18-64 let) Vir: Eurostat, EU-SILC (izračuni GD EMPL); glede na dohodkovno leto 2012. Opomba: prekinitev serije podatkov za Španijo za leto 2013, spremembe niso na voljo; prekinitev serije podatkov za Avstrijo in Združeno kraljestvo za leto 2012, spremembe med letoma 2011 in 2012 niso na voljo, leto 2012 (sprememba med letoma 2011 in 2012 ter letoma 2010 in 2011) za Irsko.

Države članice z največjim zvišanjem stopnje tveganja revščine delovno sposobnega prebivalstva med letoma 2012 in 2013 vključujejo Grčijo, Ciper, Litvo, Luksemburg, Malto, Portugalsko in Romunijo, največje povišanje med letoma 2011 in 2012 pa je bilo zajeto v Grčiji, na Portugalskem, Hrvaškem in v Španiji. Podaljšano obdobje negativne rasti BDP ali rasti BDP blizu ničelne stopnje, naraščajoča dolgotrajna brezposelnost in postopna slabitev učinka socialnih transferjev so povzročili tveganje revščine v večini teh držav.

3.2.5 Neenakosti (razmerje S80/S20[32]) – spremembe in raven

Dohodkovna neenakost se v državah članicah in med njimi povečuje, zlasti v državah z največjim porastom brezposelnosti (glej sliko V). V mnogih državah je kriza okrepila dolgoročne trende polarizacije plač in segmentacije trga dela, ki so skupaj z znižanjem ravni prerazporeditev, ki jih zagotavljajo davčni sistemi in sistemi socialnih prejemkov, prispevali k povečanju neenakosti. Občutno povečanje neenakosti je mogoče pojasniti z visoko stopnjo brezposelnosti (največja povečanja so pri nižje kvalificiranih delovnih mestih). V nekaterih primerih je vzrok tudi učinek konsolidacije javnih financ[33].

Slika V: Raven in spremembe neenakosti (izmera S80/S20) 2013 (*2012) med letoma 2011 in 2012 ter med letoma 2012 in 2013

Vir: Eurostat, EU-SILC (izračuni GD EMPL). Opomba: prekinitev serije podatkov za Španijo za leto 2013, spremembe niso na voljo; prekinitev serije podatkov za Avstrijo in Združeno kraljestvo za leto 2012, spremembe med letoma 2011 in 2012 niso na voljo, leto 2012 (sprememba med letoma 2011 in 2012 ter letoma 2010 in 2011) za Irsko.

Med državami članicami obstajajo velika razpršenost in vse večje razlike v neenakosti (razmerje S80/S20). Novejši podatki za dohodkovno leto 2012 (ki so na voljo za več držav članic) kažejo zvišanje neenakosti dohodkov (merjeno s kazalnikom S80/S20) za 0,5 ali več med letoma 2012 in 2013 v Litvi in Bolgariji ter nekaj opaznih povišanj v Italiji, Romuniji, na Portugalskem, Cipru, v Nemčiji, na Madžarskem, Malti in v Sloveniji. Neenakost dohodkov je v letu 2013 ostala posebej visoka v Bolgariji, Grčiji, Španiji, Litvi, Latviji, na Portugalskem in v Romuniji, pri čemer je delež gornjih 20 % vsaj 6-krat višji od deleža spodnjih 20 %.

[1]           UL L 308, 24.11.2010, str. 46, Sklep Sveta z dne 21. oktobra 2010 o smernicah za politike zaposlovanja držav članic (2010/707/EU).

[2]        To velja tudi za državljane tretjih držav in invalidne osebe. Stopnja brezposelnosti državljanov tretjih držav je leta 2013 znašala 21,7 % (14,3 % leta 2008), medtem ko je stopnja brezposelnosti med invalidnimi osebami skoraj dvakrat višja od stopnje med neinvalidi.

[3] Za nadaljnjo analizo glej Key Features GD EMPL (v pripravi).

[4] Glej delovne dokumente Komisije: Exploiting the employment potential of ICTs, 18.4.2012, SWD(2012) 96; Commission staff working document on an action plan for the EU healthcare workforce, 18.4.2012, SWD(2012) 93 in  Exploiting the employment potential of green growth, 18.4.2012, SWD(2012) 92.

[5]  Glej tudi Sporočilo Komisije „Pobuda za zeleno zaposlovanje: izkoriščanje potenciala zelenega gospodarstva za ustvarjanje novih delovnih mest“, 2.7.2014, COM(2014) 446.

[6] Tako se je na primer delež neprostovoljnih zaposlitev za krajši delovni čas (kot delež vseh zaposlitev za krajši delovni čas) v EU-28 povečal s 25,3 % v letu 2008 na 29,6 % v letu 2013.

[7]           S krivuljo po Beveridgevem modelu je grafično prikazano razmerje med brezposelnostjo in prostimi delovnimi mesti (število prostih delovnih mest, izraženo kot delež delovne sile). Krivulja pada, saj je stopnja brezposelnosti običajno višja, ko je manj prostih delovnih mest. Če sčasoma narašča, potem je število prostih delovnih mest povezano z vse večjo brezposelnostjo, kar bi kazalo na vedno večje neskladje na trgu dela.

[8]           Labour Market Developments in Europe, 2013, Evropska komisija.

[9]           Za nadaljnjo analizo glej Key Features GD EMPL.

[10]          Primerjaj na primer Future Skills Supply and Demand in Europe, Evropski center za razvoj poklicnega usposabljanja (Cedefop).

[11]          Oktobra 2013 sta Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ter Komisija objavili rezultate nove raziskave Survey on Adult Skills (PIAAC), ki sta jo izvedli Komisija in OECD.

[12]          Glej npr. Is Aggregate Demand Wage-Led or Profit-Led? National and Global Effects, Mednarodni urad za delo, Zbirka delovnih in zaposlitvenih pogojev št. 40, Ženeva, 2012.

[13]          Glej Quarterly Report on the Euro Area, Evropska komisija, zvezek 12, št. 3, 2013.

[14]          Glej npr. Eurofound (2013), Tackling Undeclared Work in 27 European Union Member States and Norway: Approaches and Measures Since 2008, Eurofound, Dublin; Hazans, M. (2011), Informal Workers Across Europe, Raziskovalno delo št. 5912, Svetovna banka, Washington DC. 

[15]          Razmerje dohodkovnih kvintilnih razredov predstavlja izmero neenakosti porazdelitve dohodka. Izračuna se kot razmerje celotnega dohodka, ki ga prejema 20 % prebivalstva z najvišjimi dohodki (najvišji kvintil), in celotnega dohodka, ki ga prejema 20 % prebivalstva z najnižjimi dohodki (najnižji kvintil). Vsi dohodki se zberejo kot ekvivalentni razpoložljivi dohodki.

[16] Za več podrobnosti glej EU Employment and Social Situation, Quarterly Review, junij 2014.

[17]          EU Employment and Social Situation - Quarterly Review, marec 2014, Supplement on trends in social expenditure (2014).

[18]          Glej EU Employment and social situation, Quarterly Review, marec 2013. V skladu z analizo se zdi, da je od leta 2011 prilagoditev socialnih izdatkov navzdol v primerjavi s prilagoditvijo v podobnih obdobjih recesije iz preteklih treh desetletij opaznejša.

[19]          Ta oddelek predstavlja posodobljene podatke o razmerah, predstavljenih v predhodnem skupnem poročilu o zaposlovanju, vendar zaradi prostorske omejitve ne vključuje vsega in njegov namen ni poročati o vseh reformah in ukrepih politike. Praviloma ukrepi, ki so bili predlagani, vendar niso bili predloženi parlamentu v sprejetje ali v kolektivna pogajanja s socialnimi partnerji, niso vključeni v poročilo. 

[20]          Sklep Sveta 2012/707/EU z dne 21. oktobra 2012 o smernicah za politike zaposlovanja držav članic.

[21] Treba je poudariti, da letno poročilo Komisije o napredku pri doseganju enakosti med ženskami in moškimi zagotavlja podrobno analizo.

[22] Najnovejši razpoložljivi podatki; objavljeni spomladi leta 2014.

[23] Za celovitejši pregled nad razvojem, ki zajema smernici 8 in 9 glej poročilo o izobraževanju in usposabljanju za leto 2014.

[24] COM(2013) 690, 2.10.2013. Glej zlasti str. 6–7 „Komisija za spremljanje razvoja na področju zaposlovanja in socialnih zadev predlaga oblikovanje preglednice ključnih kazalnikov, ki se bodo uporabljali v njenem osnutku skupnega poročila o zaposlovanju. Služiti bi morala kot analitično orodje za boljšo in zgodnejše prepoznavanje pomembnih zaposlitvenih in socialnih problemov, zlasti tistih, ki bi lahko imeli čezmejne učinke. (...) Vključena bi bila v osnutek skupnega poročila o zaposlovanju, da se zagotovi bolj usmerjena podlaga za okrepljen večstranski nadzor politik zaposlovanja in socialnih politik, poleg tega pa bi pomagala opredeliti tiste vidike razvoja, ki zahtevajo odločnejše odzive politike zaposlovanja in socialne politike. (...) Zaposlitveni in socialni kazalniki v preglednici bi morali zajeti ključne pojave za vsako državo in dovolj zgodaj opredeliti največje probleme, tj. še preden se zadevna država preveč oddalji od svoje nekdanje uspešnosti ali od ostalih držav EU.“

[25] COM(2013) 801, 13.11.2013.

[26] Sklepi Evropskega sveta z dne 19. in 20. decembra 2013, odstavek 39.

[27] Dok. 7476/14, Bruselj, 12. marec 2014.

[28] Sklepi Evropskega sveta z dne 19. in 20. decembra 2013, odstavek „38. Evropski svet ponovno poudarja pomen razvoja na področju zaposlovanja in socialnih razmer v okviru evropskega semestra. Na podlagi dela, opravljenega v Svetu, potrjuje primernost uporabe pregleda uspešnosti na podlagi ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov, kot je opisan v skupnem poročilu o zaposlovanju.“

[29] Skupno mnenje Odbora za socialno zaščito in Odbora za zaposlovanje o pregledu ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov za junijsko sejo Sveta EPSCO. Poleg tega je Odbor za socialno zaščito predložil dokument o „pregledu ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov: operacionalizacija – Poročilo podskupine kazalnikov odbora za socialno zaščito“.

[30] Ta analiza treh razsežnosti upošteva skupno poročilo o zaposlovanju za leto 2014, kakor sta se o njem sporazumela Komisija in Svet.  V glavnih sporočilih skupnega poročila o zaposlovanju za leto 2014 je navedeno: „Kot je razvidno iz tega skupnega poročila o zaposlovanju in njegovega novega pregleda ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov, se učinek krize odraža tudi v čedalje večjih razlikah med državami članicami na področju zaposlovanja in socialnih zadev, zlasti v območju evra. Te razlike so opazne pri vseh petih ključnih kazalnikih v tem pregledu.“ Dok. 7476/14, Bruselj, 12. marec 2014, str. 3. Kot je bilo dogovorjeno v skupnem poročilu o zaposlovanju za leto 2014, pregled poleg tega zajema vse države članice EU, primerjave pa so narejene s povprečjem EU. V nekaterih primerih bi lahko bila pomembna tudi statistična odstopanja od povprečja območja evra. Dok. 7476/14, Bruselj, 12. marec 2014, str. 49.

[31] Tabela prikazuje pregled razvoja na področju zaposlovanja in socialnih razmer v državah članicah, pri čemer bi se lahko ravni ali gibanja ključnih kazalnikov štela za težavna.

[32] Razmerje med dohodki 20 % prebivalstva z najvišjimi dohodki in dohodki 20 % prebivalstva z najnižjimi dohodki.

[33]          Glej delovni dokument EUROMOD 2/13.

Priloga 1 Pregled ključnih zaposlitvenih in socialnih kazalnikov, s povprečji EU in območja evra kot referenčnimi točkami*

* za vsak kazalnik (razen za realno rast GHDI, ki je predstavljena v denarni vrednosti) trije stolpci prikazujejo: i) medletno spremembo, izraženo absolutno; ii) odstopanja od povprečnih stopenj EU (ali območja evra) v istem letu; iii) medletno spremembo za zadevno državo v primerjavi z medletno spremembo na ravni EU ali območja evra (prikazuje, ali se položaj države slabša/izboljšuje hitreje kot drugod v EU/območju evra, kar odraža dinamiko socialno ekonomske divergence/konvergence). S1 pomeni prvo polletje (prvi semester) in temelji na četrtletnih podatkih. Vir: Eurostat, EU LFS, nacionalni računi in EU-SILC (izračuni GD EMPL). NEET: spremembe v obdobju 2011–2012 za FR (prekinitev serije v letu 2013); stopnja tveganja revščine in S80/S20: 2012 namesto 2013 (sprememba v obdobju 2011–2012) za IE, sprememba v obdobju 2011–2012 za ES (prekinitev serije v letu 2013).“

Priloga 2 Pregled ključnih zaposlitvenih izzivov in posebno dobrih rezultatov na trgu dela, po podatkih iz prikaza uspešnosti zaposlovanja (C = izziv (challenge); G = dober rezultat na trgu dela (good labour market outcome) – sprejet junija 2014[1]

Priloga 3 Pregled „socialnih trendov, ki jih je treba spremljati“, in držav članic s statistično bistvenim poslabšanjem in izboljšanjem za obdobje 2011–2012, kakor so opredeljeni v prikazu uspešnosti socialne zaščite – sprejet 19. februarja 2014

Vir: Socialna Evropa: veliko načinov, en cilj. Letno poročilo Odbora za socialno zaščito o socialnih razmerah v Evropski uniji 2013.

Opomba: socialni trendi v obdobju 2011–2012, ki jih je treba spremljati, kakor so bili 19. februarja 2014 sprejeti s strani Odbora za socialno zaščito na podlagi podatkov, ki so bili na voljo v tistem trenutku, kažejo poslabšanje v več kot eni tretjini držav članic in so označeni z rdečo v tabeli zgoraj (vir: Socialna Evropa: veliko načinov, en cilj. Letno poročilo Odbora za socialno zaščito o socialnih razmerah v Evropski uniji 2013).

[1] http://register.consilium.europa.eu/doc/srv?l=EN&f=ST%2010763%202014%20INIT.