POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o uporabi Uredbe (EU) št. 1007/2011 o imenih tekstilnih vlaken in s tem povezanim etiketiranjem in označevanjem surovinske sestave tekstilnih izdelkov

1. UVOD

Na podlagi člena 23 Uredbe (EU) št. 1007/2011 z dne 27. septembra 2011 o imenih tekstilnih vlaken in s tem povezanim etiketiranjem in označevanjem surovinske sestave tekstilnih izdelkov (v nadaljnjem besedilu: Uredba o tekstilu ali Uredba)[1] mora Komisija do 8. novembra 2014 Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo o uporabi Uredbe s poudarkom na zahtevah za imena novih tekstilnih vlaken in sprejetju teh imen. S tem členom se od Komisije tudi zahteva, da po potrebi predloži zakonodajni predlog.

To poročilo vsebuje pregled uporabe Uredbe o tekstilu v Uniji med 8. majem 2012 in koncem junija 2014. Nanaša se na zahteve za imena novih tekstilnih vlaken in sprejemanje teh imen ter na druga poglavitna vprašanja uporabe, ki so jih Komisiji sporočili države članice in ustrezni deležniki. V njem so opisani tudi učinki Uredbe, kot jih opažajo deležniki. Nazadnje so v njem predstavljene možne spremembe v prihodnosti.

Poročilo je bilo pripravljeno na podlagi posvetovanj s strokovnjaki držav članic ter panožnih in drugih deležnikov, zlasti v okviru Strokovne skupine Komisije za tekstilna imena in označevanje (v nadaljnjem besedilu: Strokovna skupina za tekstil).[2] V njem so upoštevane tudi informacije, zagotovljene v odgovorih v okviru vprašalnikov, ki so bili razdeljeni pristojnim organom držav članic in drugim deležnikom.

2. PREGLED UREDBE

2.1 Cilji Uredbe o tekstilu in novi elementi

Z Uredbo o tekstilu so bile z učinkom od 8. maja 2012 razveljavljene in nadomeščene tri „direktive o tekstilu“: Direktiva 2008/121/ES o tekstilnih imenih, Direktiva 96/73/ES o nekaterih metodah za kvantitativno analizo dvokomponentnih mešanic tekstilnih vlaken in Direktiva 73/44/EGS o približevanju zakonodaje držav članic o kvantitativni analizi trikomponentnih vlakenskih mešanic. Tekstilni izdelki, ki so v skladu z Direktivo 2008/121/ES in so bili dani na trg pred 8. majem 2012, so lahko dostopni na trgu še do konca prehodnega obdobja (9. november 2014).

Splošna cilja Uredbe se ujemata s splošnimi cilji prejšnjih direktiv o tekstilu, to je odpraviti morebitne ovire pri pravilnem delovanju notranjega trga ter potrošnikom zagotoviti zadostne in ustrezne informacije. Z Uredbo se želi tudi uvesti večja prožnost, da bi bilo zakonodajo mogoče prilagajati v skladu s pričakovanim tehnološkim razvojem v sektorju. Poleg tega je bila z Uredbo zagotovljena možnost, da se poenostavi in izboljša regulativni okvir za razvoj in uvedbo novih vlaken ter da se poveča preglednost postopka za vključitev novih vlaken na seznam imen vlaken.

Z Uredbo so bile v skladu z novejšimi zakonodajnimi standardi spremenjene poglavitne določbe direktiv o tekstilu, da bi se omogočila njena neposredna uporaba ter da bi lahko državljani, gospodarski subjekti in javni organi zlahka opredelili svoje pravice in obveznosti. Večina določb je ostala vsebinsko nespremenjena, vendar je bilo v nekaterih primerih spremenjeno besedilo ali številčenje členov (glej Prilogo IX k Uredbi).

Vseeno so bili z Uredbo uvedeni nekateri pomembni novi elementi:

· splošna obveznost navedbe celotne surovinske sestave tekstilnih izdelkov ter razjasnitev pravil glede etiket in oznak za navajanje surovinske sestave;

· minimalne tehnične zahteve za vloge za imena novih vlaken;

· zahteva glede navedbe prisotnosti netekstilnih delov živalskega izvora;

· pojasnitev izjeme za izdelke po meri, ki so jih izdelali samozaposleni krojači, in

· pooblastilo Komisije za sprejemanje delegiranih aktov o spremembah tehničnih prilog k Uredbi.

2.2 Določbe o področju uporabe, predmetu in poročanju

Uredba o tekstilu se uporablja za tekstilne izdelke[3] in izdelke ali tekstilne komponente, ki vsebujejo vsaj 80 utežnih % tekstilnih vlaken.[4] Vsebuje pravila za:

- etiketiranje in označevanje surovinske sestave tekstilnih izdelkov;

- etiketiranje ali označevanje tekstilnih izdelkov, ki vsebujejo netekstilne dele živalskega izvora, in

- določitev surovinske sestave tekstilnih izdelkov s kvantitativno analizo dvo- in trikomponentnih mešanic tekstilnih vlaken.

Uredba ne ureja drugih vrst označevanja, kot je označevanje velikosti ali označevanje za vzdrževanje. Vendar je morala Komisija na podlagi člena 24 Evropskemu parlamentu in Svetu do 30. septembra 2013 predložiti poročilo o morebitnih novih zahtevah o označevanju, ki bodo uvedene na ravni Unije, da se potrošnikom zagotovijo točne, ustrezne, razumljive in primerljive informacije o lastnostih tekstilnih izdelkov. Poleg tega je morala na podlagi člena 25 izvesti študijo, da bi ocenila, ali obstaja vzročna zveza med alergičnimi reakcijami in kemičnimi snovmi ali mešanicami, uporabljenimi v tekstilnih izdelkih.

Skladno s tem je Komisija 25. septembra 2013 sprejela Poročilo o morebitnih novih zahtevah za označevanje tekstilnih izdelkov in o študiji o alergenih snoveh v tekstilnih izdelkih[5]. V tem poročilu je bilo ugotovljeno, da so sedanje zahteve za označevanje tekstilnih izdelkov ustrezne. Glede zahtev za označevanje za alergene snovi, ki se uporabljajo pri proizvodnji tekstila, je Komisija menila, da so nadaljnja prizadevanja na področju raziskovanja in uporabe alternativnih in nealergenih snovi pomembna, in navedla možne ukrepe v zvezi s tem.

2.3 Delegirani akti za spremembe nekaterih prilog k Uredbi

Na podlagi člena 21 Uredbe je Komisija pooblaščena za sprejemanje delegiranih aktov za spremembe prilog II, IV, V, VI, VII, VIII in IX, da bi se upošteval tehnični napredek. Delegirani akti se lahko sprejmejo tudi za spremembe Priloge I, da bi se na seznam imen tekstilnih vlaken vključila imena novih tekstilnih vlaken. Delegirani akti se lahko sprejmejo v skladu s tehničnimi merili in postopkovnimi pravili iz člena 22, in sicer v obdobju petih let od 7. novembra 2011.

Na podlagi člena 22 mora Komisija najpozneje devet mesecev pred koncem tega obdobja, tj. do 7. februarja 2016, pripraviti poročilo o pooblastilu. Pooblastilo se samodejno podaljšuje za pet let, razen če Evropski parlament ali Svet temu nasprotujeta najpozneje tri mesece pred koncem tega obdobja. Parlament ali Svet lahko kadar koli prekličeta prenos pooblastila.

3. DELOVANJE UREDBE

3.1 Pristop in metodologija v tem poročilu

Komisija je pri pripravi tega poročila preučila praktično delovanje Uredbe in uresničevanje njenih glavnih ciljev. Poleg tega je poskušala opredeliti, na katerih področjih bi bilo mogoče uporabo Uredbe izboljšati.

Organizirana je bila raziskava in opravljena so bila usmerjena posvetovanja s strokovnjaki držav članic, panožnih združenj in združenj trgovcev na drobno, sindikatov, potrošniških združenj, evropskih organov za standardizacijo in drugih deležnikov, zlasti v okviru Strokovne skupine za tekstil.

Raziskava Komisije za pridobitev strukturiranih informacij od organov držav članic in deležnikov je bila izvedena na podlagi dveh vprašalnikov, ki sta bila objavljena na njeni spletni strani ter razdeljena prek Evropske podjetniške mreže in mrež MSP;[6] en vprašalnik je bil naslovljen na javne organe, drugi pa na druge zainteresirane strani. Odgovori so bili predstavljeni v Strokovni skupini za tekstil, v okviru te skupine so bili tudi predmet razprav.[7]

Na prvi vprašalnik je v celoti ali delno odgovorilo 27 držav članic in Norveška.[8] Na podlagi drugega vprašalnika je bilo prejetih 29 odgovorov iz 15 držav članic (in en iz Švice), od tega so 9 odgovorov poslala podjetja, 14 pa panožna združenja. Stopnja odziva se glede na zelo posebno področje šteje za pozitivno.

Pokazalo se je, da je težko zbrati informacije o stroških, ki so jih imeli pristojni organi ali subjekti pri izvajanju pravnih zahtev, verjetno zato, ker je te stroške težko natančno opredeliti.

Glavne ugotovitve ocene, ki temeljijo na razpravah z javnimi organi in deležniki, in informacije, zbrane z obema vprašalnikoma, vključno s končno oceno Komisije, so predstavljene v nadaljevanju.

3.2 Prilagajanje novemu pravnemu okviru

3.2.1 Prilagajanje nacionalne zakonodaje

Ker se Uredba o tekstilu uporablja neposredno, prenos njenih določb ni potreben. Kljub temu morajo države članice zagotoviti, da so njihovi nacionalni pravni sistemi v skladu z novo zakonodajo, na primer tako, da razveljavijo nacionalne ukrepe za prenos prejšnjih direktiv o tekstilu.

Po zbranih informacijah so države članice, ki so poslale prispevke k temu poročilu, ukrepale za zagotovitev pravilne uporabe Uredbe. Na splošno je to vključevalo razveljavitev ali spremembo veljavnih nacionalnih uredb, odredb in sklepov in/ali sprejetje novih zakonskih aktov. Spremembe so bile usmerjene zlasti v podeljevanje pooblastil pristojnim organom, vključno z organi za nadzor trga, in določanje sankcij za zagotavljanje zavajajočih ali neustreznih informacij v odgovor na zahteve Uredbe. Večina držav članic je potrebne prilagoditve izvedla pravočasno, nekatere pa so to storile šele po začetku veljavnosti Uredbe (8. maj 2012). V času priprave tega poročila nekatere države članice še niso končale postopka prilagajanja svoje nacionalne zakonodaje oziroma so nameravale spremembe uvesti v bližnji prihodnosti.

3.2.2 Razširjanje informacij o Uredbi o tekstilu

Čeprav se z Uredbo ne zahtevajo informacijske kampanje, so bili v večini držav članic sprejeti ukrepi za obveščanje ustreznih gospodarskih subjektov in deležnikov o njenih posledicah. Kampanje so organizirali bodisi javni organi bodisi panožna združenja, gospodarske zbornice in potrošniške organizacije, pogosto v sodelovanju z javnimi organi. Pogosto so se informacije postopno prenašale od ministrstev do panožnih združenj in nato do njihovih članov. Informacije so se razširjale na seminarjih in z okrožnicami, referenčnim gradivom, na spletnih straneh, s članki v strokovnih revijah ter intervjuji v nacionalnem časopisju in po radiu. Več deležnikov je menilo, da so potrebni dodatni ukrepi za povečanje seznanjenosti z Uredbo, zlasti med MSP. Informacijske kampanje na ravni EU niso bile organizirane.

Med državami članicami, ki so poslale odgovore, je večina opazila, da se je po sprejetju Uredbe povečalo število zahtev za informacije, v glavnem od podjetij.[9] Določba, ki je vzbudila daleč največ vprašanj, je bil člen 12, s katerim je bila uvedena zahteva glede navedbe netekstilnih delov živalskega izvora. Vprašanja so se nanašala ne le na nove določbe, temveč tudi na stare, kar bi lahko bila posledica informacijskih kampanj, ponovnega zanimanja deležnikov (med katerimi nekateri še niso bili v celoti seznanjeni z veljavno zakonodajo) za označevanje tekstilnih izdelkov ali tega, da so imele nekatere stare določbe drugačno besedilo in številčenje ter so se zato zdele drugačne. Lahko bi šlo tudi za izraz navzočnosti novih udeležencev na trgu, novih vrst izdelkov ali novih poslovnih modelov in distribucijskih/prodajnih strategij, vključno s spletno prodajo na drobno, ki obsega izključno elektronsko trgovanje.

Opaženo je bilo tudi, da vsaka sprememba zakonodaje povzroči povečanje števila poizvedb, ne glede na to, koliko določb je spremenjenih. Komisija in nekatere države članice so opazile zmanjšanje števila zahtev za informacije več mesecev po začetku uporabe Uredbe.

3.3 Glavni ugotovljeni učinki

Neposredna uporaba Uredbe o tekstilu je pomagala zagotoviti, da se podjetja (proizvajalci, uvozniki, trgovci na drobno itd.) srečujejo z usklajenimi in preglednimi zahtevami ter da so potrošniki primerno obveščeni in torej samozavestnejši pri sprejemanju odločitev. Države članice in deležniki so se strinjali, da je bil z neposredno uporabo v vseh državah članicah tudi racionaliziran pogosto dolgotrajen in zapleten proces izvajanja zakonodaje Unije.

Večina organov držav članic je poročala, da ni imela večjih ali posebnih težav, morda zato, ker se je začela Uredba uporabljati šele pred kratkim. Druge države članice in deležniki so izrazili več pomislekov, med katerimi so nekateri zadevali nespremenjene določbe.

Nekatere države članice in številni deležniki so kot vidika, ki povzročata največ težav (zmedo, nepotrebno zapletenost in stroške), omenili zahtevo glede navedbe netekstilnih delov živalskega izvora (člen 12) in zahtevo glede etiketiranja ali označevanja tekstilnih izdelkov v jezikih držav članic, v katerih se ti izdelki tržijo (člen 16(3)).

Na podlagi člena 12 je treba prisotnost netekstilnih delov živalskega izvora v tekstilnih izdelkih pri etiketiranju ali označevanju zadevnih izdelkov navesti z besedno zvezo „vsebuje netekstilne dele živalskega izvora“. Komisija in zadevni organi držav članic so prejeli več poizvedb podjetij, v katerih so ta prosila za pojasnilo, ali je treba navesti tudi zelo majhne dele živalskega izvora, kot so (koščki) kosti, biseri ali rogovi (odgovor je pritrdilen).

S členom 16(3) se zahteva, da se etiketiranje ali označevanje surovinske sestave zagotovi v uradnem jeziku ali jezikih države članice, na ozemlju katere so izdelki dostopni potrošniku, razen če navedena država določi drugače. Več deležnikov je zatrdilo, da se s tem zvišajo stroški, vendar so imeli različna stališča glede obsega: nekateri so trdili, da so stroški precejšnji, drugi pa so menili, da niso tako visoki.

Navedene so bile tudi težave v zvezi z uporabo ali razumevanjem drugih določb, kot so: člen 14(2), ki gospodarskim subjektom znotraj dobavne verige omogoča, da etikete ali oznake nadomestijo s spremnimi trgovskimi dokumenti, sklicevanje na Prilogo VII v členu 19 (komponente izdelkov, ki se ne upoštevajo pri določanju surovinske sestave), „izjeme“ iz Priloge V (izdelki, za katere etiketiranje ali označevanje ni obvezno) in posebne določbe za določene tekstilne izdelke v Prilogi IV.

Čeprav je bilo za nekatere nove določbe, zlasti člena 12 in 16(3), navedeno, da so dvoumne ter da deležnikom povzročajo obremenitev in stroške, je bilo tudi priznano, da so te določbe tiste, s katerimi se potrošnikom najbolj zagotavlja, da dobijo več informacij. Upravičeno je tudi zagotoviti, da so potrošniki obveščeni v lastnih jezikih. Poleg tega lahko podjetja zagotovijo vse dodatne informacije, ki se jim zdijo koristne, če niso zavajajoče za potrošnike.

3.4  Dejavnosti tržnega nadzora

Tržni nadzor tekstila temelji na enakih načelih kot tržni nadzor izdelkov na vseh drugih področjih. Uredba o tekstilu ne vključuje mehanizmov tržnega nadzora, ki bi presegali okvire splošnih mehanizmov, ki se uporabljajo v državah članicah. Za najučinkovitejšo uporabo osebja, opreme, prevoznih sredstev in sredstev za preskušanje organi delujejo na podlagi letnih programov inšpekcijskih pregledov, ki se priglasijo Komisiji ter v katerih se upoštevajo pretekle izkušnje in ugotovitve, proizvodi, pogosto sporočeni prek sistema RAPEX[10], ter pritožbe potrošnikov. V programih so skupine potrošniških izdelkov, v zvezi s katerimi se večkrat pojavljajo tveganja za zdravje in varnost potrošnikov, prednostno razvrščene, in sicer pogosto na podlagi informacij, prejetih od potrošnikov, podjetij in iz drugih virov. Prednostna razvrstitev se lahko spreminja iz leta v leto oziroma kadar koli se pojavijo nova težavna področja. Poleg tega organi držav članic po potrebi (npr. v nujnih primerih) izvajajo kontrole in preskuse, ki niso nujno zajeti v njihovih programih.

Le nekaj držav[11] je tekstil izrecno vključilo v svoje nacionalne programe za nadzor trga. Na splošno kontrole tržnega nadzora, tudi če se izrecno nanašajo na tekstilne izdelke, zajemajo preverjanja skladnosti, ki so zunaj področja uporabe Uredbe, npr. vprašanja varnosti, kot so dolžina vezalk, gumbi in sprostitev majhnih delov, ki lahko povzročijo zadušitev.

Poleg organov za splošni nadzor trga delujejo tudi drugi organi, katerih namen je zaščititi podjetja in potrošnike pred nelojalno konkurenco in zavajajočim oglaševanjem.[12] Na take organe se lahko neposredno obrne vsakdo, ki sumi, da se uporabljajo take prakse.

Enotnega pristopa k različnim vrstam inšpekcijskih pregledov v zvezi z Uredbo o tekstilu ni, saj se pomen, ki ga države članice pripisujejo vsaki vrsti pregleda, razlikuje. Izsledki raziskave med nacionalnimi organi so pokazali, da sta najpogostejši obliki pregledov v večini držav članic redni inšpekcijski pregledi in nenačrtovane kontrole. Neposredni stiki s proizvajalci in drugimi gospodarskimi subjekti so manj pomembni.

V raziskavi sta bili izpostavljeni dve vrsti težav, o katerih poročajo organi za nadzor trga v povezavi z uporabo Uredbe. To sta:

- neskladnost pri podjetjih, in sicer uporaba imen tekstilnih vlaken, ki niso navedena v Prilogi I, nenavajanje surovinske sestave v uradnem jeziku države, v kateri se izdelek trži, nepravilno navajanje surovinske sestave na etiketi ali oznaki, neuporaba etiket ali oznak, ter

- sredstva in orodja: na tržni nadzor in dejavnosti preskušanja, ki jih opravljajo nacionalni organi, vpliva omejena razpoložljivost človeških virov in finančnih sredstev, kar privede do manjšega števila vzorcev, ki se lahko preskusijo.

Čeprav na ravni Unije ni statističnih podatkov o skladnosti tekstilnih izdelkov z Uredbo, se na splošno zdi, da organi za nadzor trga ali carinski organi niso opazili večjih težav, morda zato, ker surovinske sestave tekstilnih izdelkov ne uvrščajo vedno med prednostne naloge z velikim tveganjem. Vendar kaže, da raven skladnosti ni vedno zadovoljiva.[13] Poleg tega zaradi nezadostnih preverjanj in kontrol surovinske sestave tekstilnih izdelkov obstaja tveganje, da bodo potrošniki kupovali izdelke, na katerih je navedeno, da vsebujejo draga vlakna (npr. kašmir in svilo), dejansko pa so narejeni iz manj dragih vlaken. Komisija zato spodbuja države članice, naj okrepijo svoje sodelovanje v skupnih izvršilnih ukrepih, ki nacionalnim organom omogočajo souporabo sredstev ter izmenjavo izkušenj in rezultatov ob zagotavljanju koordiniranega in usklajenega pristopa k izvrševanju. Komisija lahko sofinancira take skupne ukrepe tudi na področju surovinske sestave tekstilnih izdelkov.[14]

3.4.1 Sankcije za kršitve Uredbe o tekstilu

Države članice so za kršitve Uredbe o tekstilu določile najrazličnejše sankcije, tudi upravne in kazenske. Zdi se, da je najstrožja upravna sankcija umik neskladnega izdelka s trga, vendar se ta očitno uporablja le v izjemnih primerih. Višina sankcij se med državami članicami precej razlikuje in nekateri deležniki so menili, da bi bilo treba uvesti usklajen evropski sistem v okviru Uredbe (Komisija je v sporočilu Vizija za notranji trg z industrijskimi proizvodi[15] nakazala, da namerava razmisliti o zakonodajnem predlogu, ki bi vključeval usklajen pristop h gospodarskim kaznim na notranjem trgu za industrijske proizvode).

Po raziskavi Komisije je stopnja seznanjenosti s sankcijami in obveščenosti o njih med deležniki precej nizka. Po mnenju nekaterih sankcije niso dovolj stroge, saj globe niso odvračilne.

3.5 Smernice Komisije

Komisija je za dopolnitev Uredbe pripravila seznam pogosto zastavljenih vprašanj, da bi podjetjem zagotovila pojasnila na vprašanja, ki se pojavljajo zaradi njene uporabe. Seznam se redno posodablja in je javno dostopen na spletni strani Komisije.[16] Vendar se odgovori ne nanašajo na razlago določb Uredbe, ker je zavezujoča razlaga zakonodaje EU v izključni pristojnosti Sodišča Evropske unije.

Na podlagi izkušenj s pogosto zastavljenimi vprašanji ter posvetovanj z deležniki in državami članicami je bilo oblikovano skupno stališče, da bi bilo mogoče seznam pogosto zastavljenih vprašanj nadomestiti ali dopolniti z bolj strukturiranimi in celovitejšimi smernicami, ki bi vsebovale pregled glavnih vprašanj v zvezi z razumevanjem Uredbe. Vendar te smernice ne bi vsebovale razlage Uredbe, ker je, kot je bilo že navedeno, zavezujoča razlaga zakonodaje EU v izključni pristojnosti Sodišča Evropske unije. Razprave o smernicah in njihova priprava bi lahko potekale ob pomoči Strokovne skupine za tekstil.

Strokovna skupina za tekstil ima pomembno vlogo pri uporabi Uredbe. Prevzela je naloge predhodne delovne skupine, razen nalog, povezanih s prenosom, ki z Uredbo (ki se uporablja neposredno) ni več potreben. Strokovna skupina za tekstil razpravlja in izmenjuje mnenja o uporabi Uredbe, pri čemer se zbirajo informacije, da bi bilo mogoče bolje razumeti težave in najti skupno razlago njenih določb. Sestavljena je iz predstavnikov držav članic, strokovnjaki zainteresiranih deležnikov pa se sestankov udeležujejo kot opazovalci, če je to primerno.

3.6 Standardizacija

S členom 19 Uredbe se zahteva, da se preverjanja za določanje surovinske sestave tekstilnih izdelkov izvajajo v skladu z metodami za kvantitativno analizo dvo- in trikomponentnih mešanic tekstilnih vlaken, določenimi v Prilogi VIII, ali v skladu s harmoniziranimi standardi. Kar zadeva možnost uporabe harmoniziranih standardov, Komisija razmišlja o predložitvi zahteve za standardizacijo Evropskemu odboru za standardizacijo (CEN). Okvirno lahko ta zahteva vključuje:

- pregled metod kvantifikacije (iz Priloge VIII in standardov EN ISO);

- opredelitev razlik v zahtevah in morebitnih popravnih ukrepov ter

- oblikovanje harmoniziranih standardov za analizo tekstilnih izdelkov, sestavljenih iz dvo- in trikomponentnih mešanic tekstilnih vlaken.

Več držav članic je poudarilo, da ni enotne veljavne metode za identifikacijo vlaken. Mnenja o prednostih in slabostih optičnih, kemijskih in infrardečih metod identifikacije vlaken se razlikujejo.

4. IMENA NOVIH TEKSTILNIH VLAKEN

4.1 Določbe Uredbe

Za vključitev novega vlakna v priloge k prejšnjim direktivam o tekstilu je bil potreben dolgotrajen postopek, od začetne vloge za novo vlakno do njegovega zakonskega sprejetja na evropski ravni,[17] nato pa so morale države članice EU prilagoditi nacionalne zakone. Posledice tega so bile upravna obremenitev za javne organe, izgube prihodkov za podjetja in zamude pri dajanju novega vlakna na trg, zlasti za podjetje, ki je vlakno razvilo. Take zamude so bile zaznane kot ovira, ki negativno vpliva na inovativnost.

V okviru Uredbe o tekstilu se lahko imena novih vlaken vključijo z delegiranimi akti Komisije, ki se uporabljajo neposredno in od držav članic ne zahtevajo nobenega postopka za izvajanje.

V skladu s členom 5 Uredbe je treba za opis surovinske sestave pri etiketiranju in označevanju tekstilnih izdelkov uporabljati samo imena tekstilnih vlaken s seznama iz Priloge I. V Prilogi I sta trenutno določeni dve skupini imen vlaken: preglednica 1 vključuje naravna vlakna (številke 1 do 18), kot so volna, svila, bombaž in lan, preglednica 2 pa umetna vlakna (številke 19 do 49)[18], kot so viskoza, najlon, poliester in elastan. Ob vsakem imenu vlakna je podan opis.

Z Uredbo o tekstilu je bila uvedena tudi nova določba (člen 6), na podlagi katere lahko vsak proizvajalec ali oseba, ki deluje v imenu proizvajalca, Komisiji predloži vlogo za vključitev imena novega tekstilnega vlakna v Prilogo I. Vloga mora vključevati tehnično dokumentacijo[19], ki vsebuje vsaj naslednje informacije:

- predlagano ime in opredelitev tekstilnega vlakna;

- metode identifikacije in kvantifikacije;

- nekatere parametre in lastnosti vlakna ter

- proizvodni proces in pomembnost za potrošnike.

Vložnik mora službam Komisije zagotoviti reprezentativne vzorce novega vlakna, tako čistega kot v ustreznih mešanicah tekstilnih vlaken, za potrditev vlakna in kvantitativno analizo.

4.2 Imena novih vlaken

Za pripravo tega poročila so bile upoštevane tri zahteve za sprejetje imen novih vlaken. Dve sta bili vloženi pred začetkom veljavnosti Uredbe o tekstilu, vendar je bila presoja zadevnih tehničnih dokumentacij končana, ko se je Uredba že uporabljala. Raven informacij, zagotovljena v navedenih dokumentacijah, pa je bila ocenjena kot zadostna, da omogoča odločitev glede na zahteve iz Uredbe.

Prva zahteva se je nanašala na „polipropilen/poliamidna dvokomponentna vlakna“ in je bila Komisiji predložena leta 2005 na podlagi prejšnjih direktiv o tekstilu. Ime je bilo vključeno na seznam v Prilogi I na podlagi novo sprejete Uredbe o tekstilu v skladu z Delegirano uredbo Komisije (EU) št. 286/2012[20].

     Druga zahteva, in sicer za generično ime „trieksta“ (vrsta poliestrskega vlakna), je bila Komisiji predložena v začetku leta 2011. Po preučitvi tehnične dokumentacije v sodelovanju s Strokovno skupino za tekstil je Komisija menila, da je vloga sprejemljiva. Nato je bila izvedena poglobljena tehnična analiza za potrditev predlagane opredelitve, pregled lastnosti vlakna in preverjanje parametrov, na podlagi katerih ga je mogoče razlikovati od drugih vlaken. Rezultati analiznega dela, ki so javno dostopni, so bili predstavljeni strokovnjakom držav članic in deležnikov ter so bili predmet razprav z njimi.[21] Ta vrsta vlakna, ki je v poslovnih in tehničnih dokumentih pogosto opredeljena kot PTT (politrimetilen tereftalat), je bila prvič patentirana v 40. letih 19. stoletja in je bila dana na trg kot poliester. Poleg tega se kemične lastnosti tega vlakna ne razlikujejo bistveno od kemičnih lastnosti drugih poliestrskih vlaken, zato ga je mogoče označiti za poliester. Po končni presoji, opravljeni konec maja 2014, je Komisija obvestila vložnika, da vlakno „trieksta“ ne bo vključeno na seznam v Prilogi I k Uredbi.

     Tretjo zahtevo, in sicer za generično ime „poliakrilat“, je Komisija prejela januarja 2014, tj. po sprejetju Uredbe. Po preučitvi tehnične dokumentacije je bila vloga ocenjena kot sprejemljiva. Postopek še poteka in končna odločitev še ni bila sprejeta, pričakuje pa se prihodnje leto.

4.3 Obravnava vlog za imena novih vlaken

Za nobeno izmed zgoraj navedenih zahtev za sprejetje imena novega vlakna ni bil uporabljen celotni postopek presoje, določen v Uredbi o tekstilu, tj. od začetne vloge do zakonskega sprejetja na evropski ravni.

Zato te zahteve ne zagotavljajo podlage za celovito oceno učinkovitosti in uspešnosti Uredbe, kar zadeva poenostavitev in pospešitev postopka za spremembo Priloge I zaradi vključitve imen novih vlaken. Vendar je mogoče predvidevati, da je bil z uporabo uredbe Komisije – namesto direktiv in postopka v odboru – postopek za vključitev imena novega vlakna na seznam v Prilogi I močno pospešen.

Kar zadeva vloge, vložene od leta 2011, so predložene informacije izpolnjevale minimalne zahteve iz Priloge II, poleg tega so bili vložniki pozvani, naj predstavijo lastnosti vlaken na sestanku Strokovne skupine za tekstil in po potrebi službam Komisije zagotovijo dodatne informacije.

Kljub omejenim izkušnjam z novim postopkom za vložitev vlog in sprejemanje imen novih vlaken Komisija meni, da so za zdaj postopki in merila uravnoteženi in ustrezni. Vseeno je ob upoštevanju veljavnega regulativnega okvira še nekaj možnosti za praktične izboljšave, zlasti glede omogočanja obsežnejših posvetovanj z deležniki.

5. SKLEPNE UGOTOVITVE IN OBETI

Obdobje, ki ga določa Uredba za izvedbo ocene njene uporabe, je bilo omejeno (2012–2014) in za zdaj še ne omogoča opredelitve vseh prednosti in pomanjkljivosti zakonodaje.

Kot se zdi, splošni rezultati raziskave ter posvetovanj s strokovnjaki držav članic in drugih deležnikov kažejo, da je delovanje Uredbe, odkar je začela veljati, dobro. Z Uredbo se zagotavljajo ustrezni ukrepi za uresničevanje njenih ciljev, ki so pravilno delovanje notranjega trga, dajanje točnih informacij potrošnikom, uvedba večje prožnosti za prilagajanje zakonodaje tehnološkim spremembam ter poenostavitev regulativnega okvira. Prehod s treh direktiv na eno uredbo je omogočil manjšo upravno obremenitev ter večjo gotovost za podjetja in potrošnike. Praktične vidike in vidike v zvezi s skladnostjo, ki še vedno vzbujajo vprašanja med izvajalci, je mogoče razjasniti na več načinov, predvsem z izdajo tehničnih smernic. Mogoče je, da so nove določbe povzročile višje stroške podjetjem, vendar bi se lahko štelo, da so bili ti stroški izravnani z boljšimi informacijami za potrošnike.

Torej kljub praktičnim izzivom, ki jih vključuje uporaba nekaterih določb v veljavnem regulativnem okviru, niso bile opažene večje vrzeli, neskladja ali upravna obremenitev, zaradi katerih bi bila potrebna sprememba Uredbe.

Glede na zgoraj navedeno in za izboljšanje veljavnega regulativnega okvira Komisija ugotavlja, da bi bilo mogoče:

- izdati smernice na podlagi sedanjih pogosto zastavljenih vprašanj, da se razjasnijo različni vidiki Uredbe o tekstilu;

- preučiti praktične možnosti za izboljšanje postopka za obravnavo vlog za imena novih vlaken in

- razmisliti o predložitvi zahteve za standardizacijo ustreznim evropskim organizacijam za standardizacijo, zlasti CEN.

Komisija bo poleg tega še naprej in redno spremljala delovanje Uredbe ob pomoči držav članic in ustreznih deležnikov. Poleg tega bodo države članice spodbujene k razmisleku o dodatnem preverjanju in nadziranju tekstilnih izdelkov v okviru nacionalnih programov za nadzor trga.

[1]     Uredba (EU) št. 1007/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. septembra 2011 o imenih tekstilnih vlaken in s tem povezanim etiketiranjem in označevanjem surovinske sestave tekstilnih izdelkov (UL L 272, 18.10.2011, str. 1).

[2]     Več informacij o sestankih Strokovne skupine za tekstil je na voljo na spletnem naslovu:          http://ec.europa.eu/enterprise/sectors/textiles/documents/index_en.htm.

[3]     „Tekstilni izdelki“ so v členu 3(1)(a) Uredbe opredeljeni kot „katera koli surovina, polizdelek ali končni izdelek industrijske ali ročne izdelave ter delno ali v celoti izdelani konfekcijski izdelki, ki so narejeni izključno iz tekstilnih vlaken, ne glede na način mešanja ali sestavljanja v procesu izdelave“.

[4]     Kot tekstilni izdelki se obravnavajo tudi tekstilije, ki so sestavni del drugih izdelkov in v njih predstavljajo bistveni del ter katerih sestava je natančno določena (člen 2(2)(d)).

[5]     Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o morebitnih novih zahtevah za označevanje tekstilnih izdelkov in o študiji o alergenih snoveh v tekstilnih izdelkih, COM(2013) 656 final, 25. 9. 2013.

[6]     O vprašalnikih so se dogovorili strokovnjaki držav članic in Komisija.

[7]     Povzetek odgovorov na vprašalnika je na voljo na spletnih naslovih: http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/5710 in http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/5711.

[8]     Nizozemska ni poslala prispevka.

[9]     Več poizvedb se je nanašalo na zadeve zunaj področja uporabe Uredbe, npr. na označevanje velikosti ali označevanje za vzdrževanje.

[10]    Sistem RAPEX je bil vzpostavljen na podlagi Direktive o splošni varnosti proizvodov za potrošniške usklajene in neusklajene proizvode, nato pa je bil na podlagi Uredbe (EU) št. 765/2008 razširjen na vse usklajene proizvode. Službe Komisije vsak teden objavijo vsa obvestila sistema RAPEX na spletni strani: http://ec.europa.eu/consumers/safety/rapex/index_en.htm.

[11]    Sedem držav članic (Bolgarija, Francija, Hrvaška, Latvija, Litva, Portugalska in Romunija) in Norveška.

[12]    Npr. nemška Wettbewerbszentrale, neodvisna in nepridobitna opazovalna organizacija.

[13]    V eni izmed držav članic je imelo približno 35 % preskušenih izdelkov nepravilno surovinsko sestavo, približno 33 % preskušenih izdelkov pa je bilo nepravilno etiketiranih.

[14]    Več informacij je na voljo na spletnem naslovu: www.prosafe.org.

[15]    Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru: Vizija za notranji trg z industrijskimi proizvodi (COM(2014) 25 final, 22. januar 2014).

[16]    http://ec.europa.eu/enterprise/sectors/textiles/files/regulation-1007-2011-faq_en.pdf.

[17]    V prejšnjem sistemu se je za vključitev imen novih vlaken uporabljal postopek v odboru.

[18]    Po prvem delegiranem aktu na podlagi Uredbe.

[19]    Minimalne zahteve za tehnično dokumentacijo, ki se priloži vlogi, so navedene v Prilogi II k Uredbi.

[20]    Delegirana uredba Komisije (EU) št. 286/2012 z dne 27. januarja 2012 o spremembi Priloge I ter prilog VIII in IX k Uredbi (EU) št. 1007/2011 Evropskega Parlamenta in Sveta o imenih tekstilnih vlaken in s tem povezanim etiketiranjem in označevanjem surovinske sestave tekstilnih izdelkov zaradi vključitve imen novih tekstilnih vlaken oziroma prilagajanja tehničnemu napredku (UL L 95, 31.3.2012, str. 1).

[21]    Študija je na voljo na spletnem naslovu:                 https://ec.europa.eu/jrc/sites/default/files/ptt_final_report_revision_1_v_14_03_05.pdf.