POROČILO KOMISIJE Zbirno poročilo o kakovosti pitne vode v EU, ki obravnava poročila držav članic za obdobje 2008–2010 v skladu z Direktivo 98/83/ES /* COM/2014/0363 final */
POROČILO KOMISIJE Zbirno poročilo o kakovosti pitne vode v
EU, ki obravnava poročila držav članic za obdobje 2008–2010 v skladu
z Direktivo 98/83/ES
1.
Uvod
Varna pitna voda je bistvenega pomena za naše
življenje. Igra ključno vlogo na področju javnega zdravja in je
pomembno gonilo zdravega gospodarstva. SZO[1] ugotavlja, da
je z „izboljšanjem dostopa do varne pitne vode in ustreznih sanitarnih storitev
poleg koristi za zdravje, ki jih ima preprečevanje bolezni, prenosljivih z
vodo, možno pridobiti tudi pomembne gospodarske koristi“. Te vključujejo
prihranke v zdravstvu, pridobljene produktivne dni na leto, večjo
prisotnost v šolah ter vrednost preprečitve izgubljenih življenj. Vodni
sektor tudi pomembno prispeva k BDP. Skupna ocenjena bruto dodana vrednost (BDV)
industrije za sanitarne storitve in storitve oskrbe z vodo je leta 2010 dosegla
vrednost 43,84 milijard EUR in je to leto predstavljala približno 500 000
delovnih mest s polnim delovnim časom[2]. Tudi po
zaslugi direktive o pitni vodi[3],
ki je bila uvedena leta 1980 in revidirana leta 1998, je povsod v EU na voljo
visokokakovostna pitna voda. Skupna prizadevanja institucij EU, držav
članic in ponudnikov storitev so pripeljala do visoke stopnje skladnosti s
standardi za pitno vodo in omenjena direktiva je tako ena od zgodb o uspehu
zakonodaje EU na področju okolja in javnega zdravja, četudi je mnogim
slabo poznana. Kakovost
pitne vode in zahtevana stopnja čiščenja sta zelo povezani s
kakovostjo virov pitne vode. Raven zaščite vodnih virov, zlasti podtalnice
in površinskih voda, je zato ključnega pomena za direktivo o pitni vodi,
saj vpliva na stroške čiščenja. Pitna
voda je pomembna tema tudi za državljane EU. To potrjujeta raziskava
EUROBAROMETER[4]
in nedavno uvedena evropska državljanska pobuda „Right2Water“[5].
V svojem odgovoru na pobudo je Komisija napovedala javno posvetovanje na ravni
EU o direktivi o pitni vodi[6],
zlasti z namenom izboljšanja dostopa do kakovostne vode v EU.
2.
Stanje
v zvezi s pitno vodo
Ta
dokument podaja povzetek o stanju izvajanja direktive o pitni vodi in temelji
na najnovejših podatkih iz poročil držav članic[7].
Tehnična poročila, ki vsebujejo podrobne podatkovne liste posameznih
držav članic, bodo kmalu na voljo na spletni strani GD za okolje[8].
2.1.
Oskrba z vodo
Oskrba s pitno
vodo v EU je organizirana prek črpališč, tj. zemljepisno opredeljenih
območij, znotraj katerih voda, namenjena za prehrano ljudi, prihaja iz
enega ali več virov in znotraj katerih je kakovost vode približno enotna.
V EU je skoraj 100 000 območij za oskrbo z vodo. Direktiva razlikuje
med velikimi in majhnimi sistemi za oskrbo z vodo[9].
Minimalne zahteve glede kakovosti vode so enake tako za velike kot tudi za
majhne sisteme za oskrbo z vodo. Toda zahteve glede nadzora se razlikujejo in
državam članicam o majhnih sistemih za oskrbo z vodo ni treba
poročati. Približno 65 milijonov ljudi se oskrbuje z vodo iz majhnih
sistemov. „Oskrba“ v
smislu Direktive ne pomeni „dostopa“ do javnega omrežja oskrbe z vodo[10].
Eurostat je zbral podatke o „deležu prebivalstva, ki je priključen na
javno oskrbo z vodo[11],
glej preglednico 1 na koncu poročila. Zaradi prostovoljne narave
poročanja ta zbirka kaže pomanjkanje podatkov in ne omogoča
izračuna vsote/povprečja EU.
Viri
neobdelane vode
Sistemi
za oskrbo z vodo se v EU napajajo predvsem s podtalnico in površinskimi vodami,
vključno z umetnimi rezervoarji. Vodni viri posameznih držav članic
se močno razlikujejo. Pregledi so bili predloženi v prejšnjih
poročilih[12],
zbira pa jih Eurostat[13].
Med velikimi in majhnimi sistemi za oskrbo z vodo se pojavljajo velike razlike
v deležu, pri čemer je za majhne sisteme značilen znatno večji
delež podzemnih vodnih virov (84 %). Onesnaženje
podtalnice, zlasti s snovmi, ki jih je težko odkriti, kot so npr. pesticidi, in
onesnaženje površinskih voda, na katerega čedalje bolj vplivajo podnebne
spremembe (poplave, ekstremne padavine, prelitje meteorne vode), lahko
predstavlja težave, ki se prenesejo na pitno vodo. Usklajeno spremljanje
podtalnice in pitne vode, skupaj z uvedbo ukrepov za blaženje podnebnih
sprememb in prilagajanje nanje, bi ugodno vplivalo na varno pitno vodo.
2.2.
Kakovost pitne vode
Direktiva o
pitni vodi določa minimalne zahteve glede kakovosti vode, da se zagotovi,
da je pitna voda varna za prehrano ljudi. Direktiva opredeljuje mikrobiološke
in kemijske parametre, ki bi lahko pomenili tveganje za zdravje ljudi, kadar
koncentracije presegajo določene mejne vrednosti. Direktiva za vsak
parameter določa največje dovoljene vrednosti koncentracij, ki jih je
treba upoštevati. Poleg mikrobioloških in kemijskih parametrov direktiva
opredeljuje tudi indikatorske parametre, ki kažejo na morebitno tveganje za
zdravje ljudi in ki zahtevajo popravne ukrepe samo, če nadaljnja preiskava
potrdi tveganje za zdravje ljudi. Sporočeni
podatki o teh parametrih kažejo, da je kakovost pitne vode v EU v splošnem zelo
dobra. Tudi splošni trend je pozitiven. Pri velikih sistemih za oskrbo z vodo
so v veliki večini držav članic stopnje skladnosti mikrobioloških in
kemijskih parametrov med 99 % in 100 %. Za tistih nekaj držav
članic, v katerih so stopnje skladnosti nižje od 99 %, bodo zahtevani
poostreni ukrepi, da bi zagotovili, da lahko vsi državljani, ki se oskrbujejo
iz zadevnih velikih sistemov, varno uporabljajo pitno vodo. Slika 1:
Povzetek pregleda – stopnje skladnosti mikrobioloških in kemijskih parametrov v
državah članicah Podrobnejše
številke so navedene v preglednici 1 na koncu poročila. Pri
majhnih sistemih za oskrbo z vodo pa je slika bolj raznolika. Za mikrobiološke
parametre so bile zabeležene nižje stopnje skladnosti in le tri države
članice so dosegle stopnje skladnosti med 99 % in 100 %. Analiza
stopenj skladnosti mikrobioloških parametrov kaže, da je skladnost pri majhnih
sistemih za oskrbo z vodo znatno nižja kot pri velikih sistemih. Slika 2:
Stopnja skladnosti – mikrobiologija, število držav članic Pri
kemijskih parametrih za majhne sisteme je bila zabeležena podobno visoka
stopnja skladnosti kot pri velikih sistemih. Na nekaterih območjih za
oskrbo z vodo so poročali o problemih z nitrati, nitriti in arzenom ter v
manjši meri z borom in fluoridi. Tako so bile na primer leta 2010 za več
kot 1 000 majhnih sistemov za oskrbo z vodo ugotovljene koncentracije
nitratov, ki presegajo predpisane vrednosti (glej tabelo 1 na koncu poročila).
Stopnje skladnosti za indikatorske parametre kažejo, da je bila na splošno
učinkovitost majhnih sistemov za oskrbo z vodo nižja kot pri velikih
sistemih. Ocena
sporočenih podatkov o majhnih sistemih je pokazala, da nekatere države
članice težko varno upravljajo majhne sisteme za oskrbo z vodo. To bi
lahko prizadelo od 11,5 do 15,5 milijona ljudi. Vendar pa bi za ocenitev
kakršnega koli konkretnega tveganja za zdravje državljanov potrebovali več
informacij in podrobno oceno o tem, kako se upravlja te majhne sisteme. Zaskrbljenost
v zvezi z majhnimi sistemi za oskrbo z vodo je izrazil tudi 7. okoljski
akcijski program[14],
ki poziva k okrepljenim prizadevanjem pri izvajanju direktive, zlasti pri
majhnih sistemih za oskrbo z vodo. Kot prvi
korak je Komisija v tesnem sodelovanju z državami članicami pripravila
„akcijski načrt“ – dokument, ki določa najboljše prakse za izvajanje
ocen tveganja za majhne sisteme za oskrbo z vodo, ki bo kmalu na voljo na
spletni strani GD za okolje[15].
Ker to zadeva na milijone državljanov EU, bi si bilo treba nadalje prizadevati
za izboljšanje oskrbe z visokokakovostno vodo, zlasti v oddaljenih in
podeželskih območjih. Podatki
iz držav članic kažejo, da države članice v primeru incidentov in
neupoštevanj standardov kakovosti na splošno sprejmejo popravne ukrepe v
ustreznem odzivnem času. V zvezi z mikrobiološkimi parametri so ukrepi
vključevali izboljšanje obdelave in čiščenja kontaminiranih
delov javnega sistema distribucije. Pri kemijskih parametrih pa so se napake
odpravljale z boljšo kmetijsko prakso, kondicioniranjem ali čiščenjem
vode, spremembo izvirske vode ter zagotavljanjem informacij javnosti.
2.3.
Spremljanje in obveščanje
Direktiva
od držav članic zahteva, da zagotovijo redno spremljanje kakovosti vode,
namenjene za prehrano ljudi. Toda pristopi spremljanja se med državami
članicami in celo med različnimi območji za oskrbo z vodo v
posamezni državi članici razlikujejo, kar povzroča različne
ravni in različno razpoložljivost podatkov spremljanja. To ne pomeni nujno,
da gre za neizpolnjevanje pravnih zahtev, saj direktiva omogoča
prilagojene programe spremljanja, ki so odvisni od posebnih značilnosti
posameznega območja za oskrbo z vodo. Analiza pa kaže, da je treba ponovno
pregledati in racionalizirati trenutne pristope k spremljanju, zlasti ob
upoštevanju pristopa SZO za načrt varne oskrbe z vodo, ki temelji na oceni
in upravljanju tveganja[16]. Za
obravnavanje vprašanj spremljanja in učinkovitosti držav članic
pripravlja Komisija t. i. „strukturiran okvir za izvajanje in informacije“, s
katerim vzpostavlja sisteme na nacionalni ravni, ki aktivno razširjajo
informacije o tem, kako se izvaja okoljska zakonodaja EU. Te informacije se
nato združi, da se ustvari pregled na ravni EU. Zahteva direktive, da so
potrošnikom na voljo aktualne informacije o kakovosti pitne vode, bi prav tako
lahko bila vezana na tak informacijski okvir in izboljšana v tem kontekstu.
Podatki o pitni vodi bi lahko bili tudi bolj jasno povezani z Evropskim
informacijskim sistemom za vode (WISE), ki zajema širok nabor podatkov in
informacij, zbranih v okviru institucij EU.
2.4.
Odstopanja
Direktiva
dovoljuje odstopanja od standardov kakovosti za pitno vodo pod izredno strogimi
pogoji in za omejeno obdobje. Taka odstopanja ne smejo predstavljati možne
nevarnosti za zdravje ljudi in se lahko uvedejo le, če oskrbe s pitno vodo
na zadevnem območju ni mogoče vzdrževati na drug sprejemljiv
način. Odstopanje ne sme presegati obdobja treh let. Toda kadar država
članica meni, da je potrebno daljše obdobje odstopanja, lahko odobri drugo
odstopanje za obdobje največ treh let, pri čemer mora Komisiji
sporočiti svoje razloge za tako odločitev. V izjemnih primerih lahko
država članica Komisijo zaprosi za tretje odstopanje. Komisija bo v tem
primeru podrobno ocenila zahtevek in lahko zahtevek bodisi zavrne bodisi odobri
odstopanje za obdobje največ treh let. Komisija je
doslej odobrila številna tretja triletna odstopanja, in sicer Češki,
Italiji, Madžarski in Nemčiji. Odstopanja so se nanašala predvsem na
parametre nitratov in nitritov, fluoridov, bora, arzena in niklja. Zavrnila je
en zahtevek za odstopanje, in sicer Estoniji. Dodatne informacije so na voljo
na spletni strani GD za okolje[17].
Komisija išče primerne načine za zagotavljanje pravilnega izvajanja s
tem povezanih odločitev. Če se ne
uporabljajo preudarno, bi odstopanja in druge možne izjeme v izrednih
okoliščinah lahko ogrozile dosledno izvajanje direktive v celotni EU.
Komisija meni, da je trenutni režim odstopanj državam članicam
omogočil dovolj časa, da zagotovijo izpolnitev standardov kakovosti
za pitno vodo. Komisija meni, da se ne bi smela odobriti nobena nova odstopanja
glede standardov kakovosti za pitno vodo za obstoječe sisteme za oskrbo z
vodo z izjemo primerov novih, nepredvidenih virov onesnaženja ali po uvedbi
standardov za nove parametre ali poostritvi standardov kakovosti za pitno vodo
za obstoječe parametre. Pri novih sistemih oskrbe bi bila odstopanja
mogoča le pod strogimi pogoji, ko je vire onesnaženja mogoče sanirati
v sprejemljivem časovnem okviru in v primeru, ko ni nobene možne
alternative za nov sistem oskrbe.
2.5.
Izzivi
Politika EU
glede pitne vode je v zadnjih desetletjih prispevala k razvoju visoke kakovosti
pitne vode v celotni EU. Vendar pa bodo za ohranitev teh standardov visoke
kakovosti in za obravnavo posebnih preostalih izzivov morda potrebne nadaljnje
prilagoditve pravnega okvira EU. Narava majhnih
sistemov za oskrbo z vodo se bistveno razlikuje od velikih sistemov. Ti sistemi
imajo majhen obseg in so pogosto nameščeni na podeželskih in oddaljenih
območjih, kar zahteva pristope upravljanja, ki upoštevajo posebne razmere
na teh področjih. Sedanja direktiva o pitni vodi se osredotoča
predvsem na velike sisteme. Dodajanje posebnih določb za majhne sisteme,
vključno z obveznostjo poročanja, bi pomagalo zagotoviti
učinkovito upravljanje majhnih sistemov, ki temelji na oceni tveganja, in
omogočilo boljše spremljanje kakovosti pitne vode na majhnih
območjih. To bi prispevalo tudi k izboljšanju dostopa do varne pitne vode,
zlasti na oddaljenih območjih, in k boljši razpoložljivosti informacij o
kakovosti pitne vode za javnost in deležnike. Trenutni seznam
parametrov in pripadajoče vrednosti parametrov ter zahteve za spremljanje
in analizo bo morda treba prilagoditi glede na tveganja, povezana z novimi
onesnaževali ter znanstvenim in tehnološkim napredkom. Ta seznam bo morda treba
dopolniti z novimi onesnaževali, kot so nekateri proizvodi, ki se uporabljajo v
kmetijstvu in industriji, vključno s farmacevtskimi izdelki. Metodologije
spremljanja in tehnične zahteve za analizo parametrov bi morale upoštevati
najnovejše metode in tehnike, vključno s pristopi, ki temeljijo na oceni
tveganja, da se omogoči čim bolj uspešen in stroškovno učinkovit
nadzor kakovosti, tako glede postopkov čiščenja v obratu za obdelavo
kot tudi glede distribucijskega omrežja vse do pipe in vključno z njo.
Okvir EU bi bilo treba oceniti na podlagi posodobljenih smernic SZO o tej zadevi.
Morda bodo potrebni tudi posebni ukrepi za zmanjšanje izgub iz vodovodnih
omrežij. V približno polovici držav članic se več kot 20 %
čiste pitne vode izgubi v vodovodnem omrežju, preden doseže pipe
potrošnikov, medtem ko je v nekaterih državah članicah ta delež celo 60 %. Pomembno je, da
ima javnost dostop do informacij o kakovosti pitne vode. Čeprav so te
informacije pogosto na voljo na nacionalnih spletnih straneh, pa večinoma
niso posodobljene in so težko razumljive. Večina držav članic ne
uporablja podrobnih zemljevidov ali druge državne podpore. Trenutna ureditev
poročanja Komisiji ne zagotavlja ustreznih in pravočasnih informacij
za pripravo temeljitega povzetka razvoja kakovosti pitne vode v Evropski uniji.
Zato Svetu, Evropskem parlamentu in javnosti težko redno zagotavlja
posodobljene informacije o politiki in kakovosti pitne vode na ravni EU. Poleg
tega se način zbiranja, obdelave in sporočanja podatkov razlikuje v
posameznih državah članicah EU, zato je težko primerjati razmere v
različnih državah članicah glede njihove uspešnosti in skladnosti z
direktivo. Spremenjen oziroma nov koncept poročanja bi lahko olajšal
pregledno razširjanje podatkov in upravljanje z njimi tako na nacionalni ravni
kot tudi na ravni EU. Tudi primerjalna analiza kakovosti pitne vode bi lahko
omogočila enostavnejšo interpretacijo in vizualizacijo podatkov o
kakovosti vode za celotno EU ter boljšo primerjavo kakovosti vode in trendov
med različnimi državami članicami.
3.
Zaključki
Analiza potrjuje, da je direktiva o pitni vodi
prispevala k visoki kakovosti pitne vode v EU, kar je razvidno iz visokih
stopenj skladnosti s standardi za kakovost pitne vode. Čeprav je izvajanje zadovoljivo in je bil na
številnih področjih dosežen napredek, pa so bila ugotovljena naslednja
vprašanja in izzivi:
Izboljšati bi bilo treba oskrbo z visokokakovostno vodo, zlasti na oddaljenih in
podeželskih območjih. Majhni sistemi za oskrbo z vodo na teh območjih
zahtevajo posebne strategije upravljanja na podlagi ocene tveganja in v
tem okviru bi bilo treba preučiti vlogo direktive o pitni vodi.
Strategije na podlagi ocene tveganja
za upravljanje velikih sistemov za oskrbo z vodo bi omogočile bolj
stroškovno učinkovito spremljanje in analizo parametrov v povezavi z
ugotovljenimi tveganji ter zagotovile boljše jamstvo za varovanje zdravja
ljudi. Metodologije za spremljanje in analizo bi morale odražati najnovejša znanstvena in tehnološka spoznanja.
Nove
znanstvene podatke o kemičnih in drugih parametrih v zvezi s seznamom parametrov za pitno vodo bi bilo treba obravnavati v skladu s tekočo revizijo smernic SZO za pitno vodo,
ki vključujejo nova onesnaževala.
Treba
bi bilo uporabiti sodobne informacijske tehnologije in lažji dostop do
okoljskih informacij, da se zagotovi več najnovejših informacij
za potrošnike ter preuči, kako povezati različne podatke o
spremljanju s poročanjem in obveščanjem potrošnikov.
Časovni
okviri izvedbe in mehanizmi odstopanja so zastareli, zato bi bilo koristno
opraviti splošno posodobitev in revizijo.
Javno posvetovanje na ravni EU bo prvi korak k
nadaljnji poglobljeni oceni zgoraj omenjenih izzivov in načinov, kako bi
jih bilo najbolje obravnavati. Poleg tega se lahko v okviru posvetovanja
opredelijo tudi dodatna vprašanja, ki jih je treba rešiti, da bi zagotovili in
dodatno izboljšali visoke standarde za kakovost pitne vode po vsej EU.
Podatkovni
list – izvajanje direktive o pitni vodi (98/83/ES) v letu 2010 Število območij za oskrbo z vodo · 96 388 območij za oskrbo z vodo v EU, ki oskrbujejo približno 474 milijonov ljudi · 11 233 velikih sistemov za oskrbo z vodo, ki oskrbujejo 317 milijonov ljudi · 85 559 majhnih sistemov za oskrbo z vodo, ki oskrbujejo 65 milijonov ljudi (na podlagi prostovoljne raziskave) Kakovost pitne vode – veliki sistemi za oskrbo Za to poročilo se je smatrala popolna skladnost z vrednostmi parametrov, če je bilo skladnih več kot 99 %[18] analiz. Mikrobiološki parametri Stopnje skladnosti za velike sisteme za oskrbo so v vseh državah članicah višje od 95 %, 23 držav članic pa je doseglo popolno skladnost (99–100 %). Le Bolgarija, Ciper, Madžarska in Latvija niso dosegle tako visoke ravni. Kemijski parametri Stopnje skladnosti so bile visoke, vendar nekoliko nižje od tistih za mikrobiološke parametre. Vse države članice so poročale o stopnjah skladnosti nad 90 %, razen 3 držav članic – Madžarska (parameter arzena), Irska (parameter trihalometana[19]) in Litva (parameter fluorida). Indikatorski parametri Sedem držav članic je doseglo najvišje možne stopnje skladnosti (99–100 %), medtem ko so bile v desetih državah članicah nad 95 %. Preostalih 10 držav članic je doseglo stopnje skladnosti med 90 % in 95 %. Danska (koliformne bakterije), Madžarska (amonij), Latvija (sulfat) in Malta (klorid in natrij) so imele za te parametre stopnje pod 90 %. Kakovost pitne vode – majhni sistemi za oskrbo Mikrobiološki parametri Stopnje skladnosti so bile nižje kot pri velikih sistemih za oskrbo, saj so zgolj tri države članice (Estonija, Malta in Švedska) poročale o več kot 99-odstotni stopnji skladnosti. 95–99 % skladnost vzorca je bila ugotovljena za 14 držav članic, 90–95 % za 4 države članice (Bolgarija, Ciper, Italija, Združeno kraljestvo) in pod 90 % za 6 držav članic (Danska, Grčija, Litva, Poljska, Romunija, Slovenija). Kemijski parametri Skladnost majhnih sistemov za oskrbo z vodo je bila podobna kot pri velikih sistemih. Indikatorski parametri Do slabih rezultatov je prihajalo zaradi koliformnih bakterij, bakterije clostridium perfringens, železa, mangana, amonija in vrednosti pH. Številne države članice so uspele doseči stopnje uspešnosti nad 95 %; vendar pa so se v nekaterih državah članicah pojavljale velike težave. Preglednica
1: Pregled podatkov za vsako državo članico (OOV = območje
za oskrbo z vodo) DČ || Št. velikih OOV || Št. majhnih OOV || Št. prebivalcev, priključenih na javno oskrbo z vodo (leto) Vir: Eurostat || Mikrobiologija Skladnost vzorca % || Kemikalije Veliki (slika 1) || Majhni || Veliki: Skladnost vzorca % (slika 1, (x) na sliki 1 = 90 % || Majhni: Primer: Nitrat, število neskladnih OOV AT || 260 || 4 570 || 95,05 (2008) || 99–100 % || 95–99 % || 99–100 % || 20 BE || 225 || 522 || 99,9 (2009) || 99–100 % || 95–99 % || 99–100 % || 3 BG || 196 || 2226 || 99,2 (2011) || 95–99 % || 90–95 % || 95–99 % || 349 CY || 20 || 268 || 100 (2011) || 95–99 % || 90–95 % || 95–99 % || 1 CZ || 283 || 3870 || 93,5 (2010) || 99–100 % || 95–99 % || 99–100 % || ? DE || 2283 || 5873 || 99,3 (2010) || 99–100 % || 95–99 % || 95–99 % || 12 DK || 252 || 2071 || 97 (2002) || 99–100 % || < 90 % || 90–95 % || 4 EE || 25 || 1115 || 80 (2009) || 99–100 % || 99–100 % || 90–95 % || – EL || 177 || 713 || 94 (2007) || 99–100 % || < 90 % || 95–99 % || 20 ES || 928 || 7907 || 100 (2010) || 99–100 % || 95–99 % || 95–99 % || – FI || 158 || 697 || 91 (2011) || 99–100 % || 95–99 % || 99–100 % || FR || 2487 || 18363 || 99,4 (2001) || 99–100 % || 95–99 % || 95–99 % || 381 HU || 275 || 2731 || 100 (2011) || 95–99 % || 95–99 % || < 90 % (x) || 10 IE || 241 || 1920 || 85 (2007) || 99–100 % || 95–99 % || < 90 % (x) || 9 IT || 1046 || 3977 || – || 99–100 % || 90–95 % || 95–99 % || 6 LT || 65 || 1734 || 75 (2011) || 99–100 % || < 90 % || < 90 % (x) || 1 LU || 43 || 154 || 99,9 (2011) || 99–100 % || 95–99 % || 99–100 % || 1 LV || 29 || 1145 || – || 95–99 % || 95–99 % || 99–100 % || MT || 12 || 7 || 100 (2011) || 99–100 % || 99–100 % || 99–100 % || NL || 209 || 250 || 100 (2010) || 99–100 % || 95–99 % || 99–100 % || – PL || 970 || 8839 || 87,6 (2011) || 99–100 % || < 90 % || 95–99 % || – PT || 362 || 3176 || 96,9 (2009) || 99–100 % || 95–99 % || 95–99 % || 28 RO || 310 || 5398 || 56,5 (2011) || 99–100 % || < 90 % || 95–99 % || 133 SE || 182 || 1486 || 87 (2010) || 99–100 % || 99–100 % || 99–100 % || – SI || 78 || 899 || – || 99–100 % || < 90 % || 95–99 % || 4 SK || 95 || 957 || 86,9 (2011) || 99–100 % || 95–99 % || 99–100 % || 11 UK || 22 || 4691 || – || 99–100 % || 90–95 % || 99–100 % || 109 [1] http://www.who.int/water_sanitation_health/wsh0404summary/en/. [2] EUROSTAT
(2013). [3] Direktiva
98/83/ES, UL L 330, 5.12.1998. [4] http://ec.europa.eu/public_opinion/flash/fl_344_en.pdf. [5] Sporočilo
v odziv na evropsko državljansko pobudo „Voda in sanitarna oskrba sta
človekovi pravici! Voda je javna dobrina, ne blago!“, COM(2014)
177 z dne 19.3.2014: http://ec.europa.eu/citizens-initiative/public/initiatives/finalised/answered.
[6] Direktiva
Sveta 98/83/ES z dne 3. novembra 1998 o kakovosti vode, namenjene za
prehrano ljudi (UL L 330, 5.12.1998, str. 32). [7] Podatki,
sporočeni v skladu s členom 13 Direktive o pitni vodi za
referenčno obdobje 2008–2010, in prostovoljno sporočeni podatki o
manjši oskrbi z vodo, za katero direktiva ne zahteva poročanja. [8] http://ec.europa.eu/environment/water/water-drink/reporting_en.html;
https://circabc.europa.eu/faces/jsp/extension/wai/navigation/container.jsp. [9] Veliki
sistemi so posamezni sistemi za oskrbo z vodo, ki v povprečju presegajo 1 000 m³
dnevno ali oskrbujejo več kot 5 000 oseb; majhni sistemi za oskrbo z
vodo dosegajo vrednosti pod 1 000 m³ ali oskrbujejo manj kot 5 000
oseb [10] Člen 345
PDEU obvezuje EU, da ostane nevtralna v zvezi z lastninskopravno ureditvijo za
vodo. Zato ta dokument ne obravnava vidika fizične pravice do „dostopa“ do
vode. [11] http://appsso.eurostat.ec.europa.eu/nui/show.do?dataset=env_wat_pop&lang=en. [12] https://circabc.europa.eu/sd/a/b580866d-8eb7-4937-9a97-d3d3485d046e/2005-2007%20SynthesisReport.pdf. [13] http://epp.eurostat.ec.europa.eu/statistics_explained/index.php/Water_statistics. [14] Sklep
1386/2013 Evropskega parlamenta in Sveta. [15] http://ec.europa.eu/environment/water/water-drink/small_supplies_en.html. [16] http://www.euro.who.int/en/health-topics/environment-and-health/water-and-sanitation/country-work/ensuring-drinking-water-safety-through-water-safety-plans. [17] http://ec.europa.eu/environment/water/water-drink/derogations_en.html
in na spletišču CIRCABC. [18] 1-odstotno
odstopanje je sprejemljivo zaradi stopnje negotovosti in incidentov (npr.
napake pri vzorčenju ali analizi), ki se pojavijo; poleg tega so stopnje
skladnosti izražene v razponih, ker gre večinoma za časovno omejene
prekoračitve. Rezultati niso v celoti primerljivi zaradi razlik v metodah
vzorčenja in spremljanja ter zaradi pomanjkanja standardiziranih
pristopov, vendar pa podatki nudijo dober pregled razmer v EU. [19] V zvezi s kemijskim parametrom vsota trihalometanov je direktiva
do decembra 2008 dovoljevala odstopanje od mejne vrednosti, navedene v delu B
Priloge I (do 150 mikrogramov/l od 100 mikrogramov/l).