POROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU Četrto poročilo o spremljanju razvoja trga storitev v železniškem prometu /* COM/2014/0353 final */
POROČILO KOMISIJE SVETU IN
EVROPSKEMU PARLAMENTU Četrto poročilo o spremljanju
razvoja trga storitev v železniškem prometu VSEBINA 1............ Razvoj notranjega trga storitev v
železniškem prometu. 4 1.1......... Cilji bele knjige o prometu (2011) 4 1.2......... Trg storitev v železniškem potniškem
prometu danes. 5 1.3......... Gibanje storitev v železniškem potniškem
prometu. 8 1.4......... Trg storitev v železniškem tovornem
prometu danes. 9 1.5......... Razvoj trga storitev v železniškem
tovornem prometu. 9 2............ Razvoj notranjega trga storitev za
prevoznike v železniškem prometu. 11 2.1......... Postaje. 11 2.1.1...... Postaje v Evropski uniji 11 2.1.2...... Lastništvo in upravljanje. 12 2.1.3...... Dostop prevoznikov v železniškem prometu do
postajnih poslopij 14 2.1.4...... Kakovost storitev na postajah
(vključno z dostopnostjo za funkcionalno ovirane osebe) 14 2.2......... Tovorni terminali, ranžirne postaje in
skladiščni prostori 16 2.3......... Naprave za vzdrževanje. 18 2.4......... Druge naprave: dostop do
pristanišča, naprave za podporo in oskrbo z gorivom.. 19 3............ Okvirni pogoji 20 3.1......... Zaračunavanje uporabnin za
infrastrukturo. 20 3.1.1...... Uporabnine za infrastrukturo za storitve v
tovornem prometu. 20 3.1.2...... Uporabnine za infrastrukturo za medkrajevne
storitve. 21 3.1.3...... Uporabnine za infrastrukturo za primestne
storitve. 23 3.1.4...... Uporabnine za infrastrukturo – splošna
razvrstitev. 23 3.2......... Dodeljevanje infrastrukturnih
zmogljivosti 24 3.3......... Naložbe v infrastrukturo. 26 3.4......... Spreminjanje cen. 27 Priloge k temu poročilu vsebuje delovni
dokument služb Komisije SWD(2014) 186. UVOD Komisija mora v skladu s členom 15(4)
Direktive 2012/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012
o vzpostavitvi enotnega evropskega železniškega območja (prenovitev)[1] Evropskemu parlamentu
in Svetu vsaki dve leti poročati o: (a) razvoju notranjega trga storitev v železniškem prometu in (b) storitev,
ki se zagotovijo prevoznikom v železniškem prometu (Priloga II k Direktivi 2012/34/EU),
(c) okvirnih pogojih, (d) stanju
železniškega omrežja Unije, (e) uporabi pravic dostopa, (f) ovirah, ki preprečujejo večjo učinkovitost storitev v
železniškem prometu, (g) omejitvah
infrastrukture, (h) potrebi
po zakonodaji. Komisija mora v skladu s členom 15(3)
Direktive 2012/34/EU spremljati „uporabo omrežij“ in „razvoj okvirnih
pogojev v sektorju železniškega prometa“, zlasti v zvezi z: ·
zaračunavanjem uporabnin za infrastrukturo, ·
dodeljevanjem infrastrukturnih zmogljivosti, ·
naložbami v infrastrukturo, ·
spreminjanjem cen, ·
kakovostjo storitev železniškega prevoza, ·
storitvami železniškega prevoza, zajetimi s
pogodbami za opravljanje javne službe, ·
izdajo licenc, ·
stopnjo odprtosti trga, ·
usklajenostjo med državami članicami, ·
zaposlovanjem in s tem povezanimi socialnimi
razmerami. Obseg rednega poročanja Komisije se je z
Direktivo 2012/34/EU v primerjavi s prejšnjo direktivo[2] razširil, tako da zdaj
vključuje razvoj notranjega trga objektov za izvajanje storitev in okvirnih
pogojev, kot so naložbe v infrastrukturo, spreminjanje cen, kakovost storitev,
obveznosti javne službe ter zaposlovanje in s tem povezane socialne razmere, ki
so prvič predstavljeni v poročilu o Programu spremljanja trga
železniških storitev (Rail Market Monitoring Scheme – RMMS). Prejšnje
obveznosti Komisije glede poročanja in spremljanja so bile zajete z Direktivo 91/440/EGS,
kakor je bila spremenjena z direktivama 2001/12/ES in 2004/51/ES, izvajale
pa so se na podlagi Uredbe (ES) št. 91/2003 o statistiki železniškega
prevoza. To poročilo je četrto poročilo
o razvoju trga storitev v železniškem prometu, priložen pa mu je delovni
dokument služb Komisije SWD(2014) 186, v katerem so vse priloge, ki vsebujejo
večino podatkov, na katerih temeljijo ocene. Prejšnja poročila so
bila objavljena v letih 2007[3],
2009[4] in 2012[5], sistematično pa
so jim bili priloženi delovni dokumenti služb Komisije, ki so vsebovali
statistične priloge. Podatke za to poročilo so večinoma zagotovile
države članice na podlagi vprašalnikov („vprašalniki RMMS“, poslani
leta 2011 in 2012) in Eurostat, dopolnjeni pa so bili tudi z drugimi viri,
na primer raziskavo Eurobarometer (kakovost storitev), javno dostopnimi
informacijami o prevozninah v železniškem prometu, letnimi finančnimi
poročili, podatki za statistični pregled državnih pomoči ali
podatki, ki so jih predložili nekateri deležniki (npr. UIC[6], UNIFE[7] itd.). Na
nekaterih področjih, dodanih pred kratkim, na primer na notranjem trgu za
železniške storitve, se zbiranje podatkov še vedno obravnava v okviru izvedbenega
akta RMMS – poročanje na teh področjih je zato še vedno nepopolno. 1. Razvoj notranjega trga storitev v železniškem prometu 1.1 Cilji bele knjige o prometu (2011) V beli knjigi o prometu (2011)[8] se priporoča: ·
naj se 30 % povečanega obsega kopenskega prevoza
blaga na razdalji več kot 300 km do leta 2030 preusmeri na
prevoz po železnici ali vodi; ·
naj se 50 % cestnega prevoza blaga na razdalji
več kot 300 km do leta 2050 preusmeri na železniški ali vodni
promet; ·
naj do leta 2050 večina potniškega prometa
na srednje razdalje poteka po železnici. OKVIR 1
– MERSKE ENOTE V ŽELEZNIŠKEM PROMETU Potniški prevoz se večinoma meri v
številu potnikov x km oziroma tako imenovanih potniških kilometrih ali pkm. Vlakovni
kilometer se nanaša razdaljo, ki jo vlak dejansko prevozi. Vlak iz Pariza v Bruselj, ki prepelje 500
potnikov na razdalji 300 km, naredi 150 000 potniških kilometrov in 300
vlakovnih kilometrov. Pri tovornem prometu se uporabljajo tone x km
ali tako imenovani tonski kilometri ali tkm. 1.2 Trg storitev v železniškem potniškem prometu danes Glede na hitro anketo Eurobarometer (Flash
Eurobarometer) iz leta 2013[9],
v kateri je sodelovalo približno 28 000 anketirancev, starejših od 15 let,
vlak redno uporablja samo 12 % Evropejcev (14 % za primestne vlake): 6 %
Evropejcev potuje z vlakom vsaj enkrat na teden, 6 % pa jih potuje z
vlakom „večkrat na mesec“, 32 % pa jih nikoli ne potuje z vlakom, čeprav
83 % Evropejcev živi v oddaljenosti največ 30 minut od
železniške postaje[10]
(glej graf 14a). Graf 1
– Pogostnost uporabe storitev v železniškem prometu – nacionalni, regionalni in
mednarodni vlaki – 2013 Vir: Anketa Flash Eurobarometer 382a o zadovoljstvu
Evropejcev s storitvami v železniškem prometu – Priloga 2 k delovnemu
dokumentu služb Komisije SWD(2014) 186. Zanimiva je ugotovitev, da je uporaba primestnega
železniškega prevoza veliko bolj razdeljena med skupino pogostih uporabnikov (14 %)
in neuporabnikov (53 %) kot pri konvencionalnih vlakih. Skupino pogostih
uporabnikov večinoma sestavljajo otroci in mladi dnevni migranti[11], medtem ko skupino
neuporabnikov večinoma sestavljajo anketiranci, starejši od 55 let (39 %
jih še nikoli ni uporabilo primestnega vlaka). Graf 2
– Pogostost uporabe storitev v železniškem prometu – primestni vlaki – 2013 Vir: Anketa Flash Eurobarometer 382a o zadovoljstvu
Evropejcev s storitvami v železniškem prometu – Priloga 2 k delovnemu
dokumentu služb Komisije SWD(2014) 186. Storitve v železniškem prometu so v zelo
veliki večini notranje storitve, ki zajemajo 94 % vseh potniških
kilometrov v EU. Mednarodne storitve zajemajo samo 6 % vseh potniških
kilometrov, vendar imajo pomemben delež v Luksemburgu (30 %), Avstriji (15 %),
Belgiji (13 %), Franciji in Latviji (v obeh 11 %). Vir: Eurostat. Vir: Vprašalniki držav članic, ocene na podlagi
letnih poročil, UIC in Steer Davies Gleave (študija o četrtem
železniškem paketu); podatki za EU in EGP (vključno z Norveško) so enaki –
Priloga 5a k delovnemu dokumentu služb Komisije SWD(2014) 186. Z vidika segmentov trga je mogoče polovico
evropskih voženj z vlakom pripisati regionalnim in primestnim storitvam,
polovica pa zajema storitve na dolge razdalje/medkrajevne storitve ali
storitve visokih hitrosti (27 % vseh potniških kilometrov leta 2011[12]). Med državami
članicami so velike razlike: Združeno kraljestvo je na primer večinoma
trg dnevne migracije, medtem ko je Francija zaradi TGV večinoma trg prevozov
na dolge razdalje. Vir: Vprašalniki RMMS in ocene (viri: nabori podatkov
UIC, Amadeus, letna poročila CP, FS in RENFE, domneve iz bele knjige o
prometu) – za Litvo, Latvijo in Estonijo podatki niso na voljo. V nekaterih državah hitri vlaki skoraj
izključno prevladujejo na trgu prevozov na dolge razdalje: leta 2011
je bilo v Franciji in Španiji 58 oziroma 49 % vseh potniških kilometrov
prepotovanih s hitrimi vlaki. Vir: Promet EU v številkah, statistični
priročnik za leto 2013 (EU transport in figures, Statistical
pocketbook 2013), sklicevanje na UIC – Priloga 5b k delovnemu dokumentu služb
Komisije SWD(2014) 186 – V tem grafu železniški promet visokih hitrosti zajema
ves promet s tirnimi vozili za visoke hitrosti (vključno z vlaki z nagibno
tehniko, ki lahko dosežejo hitrost 200 km/h). Za to ni nujno potrebna
infrastruktura za visoke hitrosti. OKVIR 2 – SEGMENTI TRGA STORITEV V ŽELEZNIŠKEM PROMETU Storitve hitrih
vlakov (npr. TGV, ICE itd.) in storitve konvencionalnih vlakov na dolge
razdalje (npr. Intercity), pri katerih je pogosto (vendar ne vedno) potrebna
rezervacija sedežev, večinoma konkurirajo zračnemu prevozu, deloma pa
tudi z avtomobilom in avtobusom. Hitri vlaki (skoraj vedno) vozijo na za to
namenjeni infrastrukturi – od leta 1990 se je dolžina prog za visoke
hitrosti povečala za šestkrat (s 1 024 km na 6 872 km leta 2009[13]) – in se običajno
ustavljajo samo v večjih mestih. Vlaki, ki vozijo na srednje razdalje/regionalni
vlaki (npr. Inter-Regio) in primestni vlaki/vlaki, ki prevažajo dnevne migrante
(npr. RER, S-Bahn, Cercanias itd.), večinoma konkurirajo avtomobilom
in imajo neobvezni sedežni red. Primestni vlaki/vlaki, ki prevažajo dnevne
migrante, imajo pogosto medsebojne povezave z omrežji podzemne železnice. Storitve
teh vlakov se izvajajo skoraj izključno na podlagi subvencij in pogodb za
opravljanje javne službe, vlaki pa ustavljajo na zelo veliko postajah. Pri
primestnih storitvah se zelo pogosto zahteva velika pogostost voženj (npr. vlak
na vsakih 5–15 minut). 1.3 Gibanje storitev v železniškem potniškem prometu Kot je
prikazano na grafu 6, se modalni delež železniškega prometa povečuje
od leta 2003. Vendar delež potovanj po železnici v EU kljub
določenemu napredku ostaja skromen v primerjavi z drugimi načini
prevoza, na primer z avtomobilom ali po zraku. Modalni delež železniškega
prometa je leta 2011 v primerjavi z letom 2010 ostal nespremenjen pri
6,2 %. Vir: Eurostat – Priloga 3 k delovnemu dokumentu služb
Komisije SWD(2014) 186 – Podatki za leto 2012 še niso na voljo. Od leta 1995 je bila rast potovanj po
železnici v primerjavi z drugimi načini prevoza največja v Združenem
kraljestvu (+70 %), na Švedskem (+42 %), v Franciji (+37 %)
in Belgiji (+26 %). Po drugi strani pa se je za več kot 60 %
zmanjšala v Grčiji, na Poljskem, v Bolgariji, Romuniji, Estoniji in Litvi
(–90 %). Na splošno se je modalni delež železniškega potniškega prometa v
EU-15 od leta 1995 povečal za 16 % (za EU-25 podatki niso na
voljo), v EU-25 od leta 2000 pa za 3 %. Vir: Eurostat. Kot
je prikazano na grafu 8 spodaj, je bila rast storitev železniškega
prevoza potnikov v notranjem prometu, ki so leta 2011 obsegale 94 % vsega
potniškega prometa, od leta 2010 največja na Danskem (+15 %),
v Litvi (+12 %), Luksemburgu in Združenem kraljestvu (+9 %). Države
članice, kot so Avstrija, Italija[14]
in Češka, v katerih je na notranjih progah na dolge razdalje zdaj konkurenca,
prav tako beležijo večjo rast (6–8 %). Litvi in Italiji se je po več
letih upadanja železniškega prometa uspelo vrniti k rasti. Upad železniškega
prometa v več državah članicah jugovzhodne Evrope je bil posledica
proračunskih omejitev nadomestil za opravljanje javne službe (–38 %
na Hrvaškem in v Grčiji). Vir: Eurostat,
vprašalniki RMMS držav članic. Evropski notranji trg železniškega potniškega
prometa se razvija v več državah članicah. Na progah na dolge
razdalje Dunaj–Salzburg, Neapelj–Rim–Milano/Benetke/Torino in Praga–Ostrava
zdaj konkurira vsaj en nov nepovezan prevoznik v železniškem prometu. Na progi
Rim–Milano se je delež železniškega prometa s 36 % v letu 2008 povečal
na 66 % v letu 2012. Na teh progah so uveljavljeni prevozniki v
železniškem prometu dosegli povečanje prometa (+10 % za italijanskega
uveljavljenega prevoznika). Storitve mednarodnega železniškega prometa,
ki so leta 2012 zajemale 6 % železniškega potniškega prometa[15], še naprej beležijo rast (+25 % v obdobju 2004–2011), saj
so zrasle za približno 2 % leta 2011 in približno 13 % leta 2012.
Med letoma 2010 in 2012 je bila rast mednarodnega železniškega prometa največja
na Finskem (+42 %), predvsem zaradi uvedbe storitev visokih hitrosti med
Helsinki in Sankt Peterburgom. Rast je bila izjemna v več srednje- in
vzhodnoevropskih državah članicah, pa tudi v Nemčiji (+23 %),
Franciji (+20 %) in Italiji (+13 %), kjer je novi prevoznik Thello uvedel
nočne povezave med Parizom in Benetkami. Rast storitev visokih hitrosti
prek Rokavskega preliva se je nadaljevala (5-odstotno povečanje
mednarodnega železniškega prometa v Združenem kraljestvu). Vir: Eurostat, vprašalniki RMMS držav članic. Kljub temu kaže, da mednarodni potniški promet
na pomembnih mednarodnih trgih storitev v železniškem prometu, kot sta Belgija
in Nizozemska, ostaja nespremenjen, čeprav je več družb začelo
upravne postopke ali izrazilo zanimanje za zagotavljanje železniških povezav na
oseh London/Pariz–Bruselj–Köln/Amsterdam. Mednarodne storitve v železniškem
prometu so v državah članicah, ki jih je prizadela kriza, že terjale svoj
davek. TrainOSE, uveljavljeni grški prevoznik, je ustavil vse mednarodne storitve,
medtem ko so čezmejne storitve utrpele velik padec na Irskem (–78 %),
Hrvaškem (–75 %), v Romuniji (–66 %), Bolgariji (–50 %), Španiji
(–24 %), na Portugalskem (–13 %) in v Sloveniji (–10 %). To bi lahko
bil znak, da konvencionalni vlaki, subvencionirani v okviru javne službe, ki
vozijo na zelo dolgih razdaljah, niso konkurenčni v primerjavi z drugimi
načini prevoza, zlasti nizkocenovnimi letalskimi prevozniki[16] – zdi se, da se je
enako zgodilo v Italiji na začetku leta 2000[17]. 1.4 Trg storitev v železniškem tovornem prometu danes V nasprotju z železniškim potniškim
prometom je železniški tovorni promet veliko bolj mednarodno usmerjen: približno 47 % vseh tonskih kilometrov v EU leta 2011 je
bilo v mednarodnem prometu (od tega se 9 % vseh tonskih kilometrov nanaša
na tranzit). V Belgiji, na Nizozemskem in v baltskih državah je več kot 70 %
železniškega tovornega prometa mednarodnega (iz Nemčije in Rusije), v
Združenem kraljestvu pa je mednarodnega samo 2 % železniškega tovornega
prometa. Ti deleži v Nemčiji, Franciji in Italiji, preostalih treh velikih
gospodarstvih EU, znašajo 39, 19 oziroma 50 %, medtem ko približno 85 %
danskega železniškega tovornega prometa poteka samo v tranzitu. Poudariti je treba še, da imata
Nemčija in njena železniška infrastruktura osrednjo vlogo v železniškem
tovornem prometu, saj že sami pomenita 27 % vseh
tonskih kilometrov v EU, za njima pa močno zaostaja celo drugi največji
evropski trg železniških storitev v tovornem prometu, Poljska (12 %)[18]. Nemčija prav
tako leži neposredno v osrednjem delu železniškega omrežja EU: je daleč
najbolj tranzitna država članica (28 % vseh tranzitnih tonskih
kilometrov), sledi pa ji Avstrija (13 % tranzitnih tonskih kilometrov). 1.5 Razvoj trga storitev v železniškem tovornem prometu Delež železniškega tovornega prometa med vsemi
načini prevoza je od leta 1995 ostal nespremenjen in je leta 2010
znašal 10,2 %, nato pa se je povečal na 11 % v letu 2011 in 10,9 %
v letu 2012. Železniški tovorni promet ni dohiteval skupne rasti tovornega
prometa v EU – od leta 1995 se je njegov obseg v tonskih kilometrih
povečal samo za 5 %, medtem ko je bila skupna rast v vseh načinih
prevoza 22-odstotna. Vir: Eurostat – Priloga 3 k delovnemu dokumentu služb
Komisije SWD(2014) 186. Od leta 1995 se
je modalni delež železniškega prometa najbolj povečal v severni Evropi, v južni
in vzhodni Evropi pa se je zmanjšal (manj v baltskih državah). Najvišje stopnje
rasti so zabeležili na Nizozemskem (+76 %), Danskem (+71 %) in v
Združenem kraljestvu (+66 %), pa tudi v Nemčiji, ki je največji
trg storitev v železniškem tovornem prometu v Evropi. Železniški tovorni promet
se je kljub šibki rasti v Italiji (+4 %) zmanjšal v Franciji (–5 %)
in Španiji (–54 %). Vir: Eurostat. Od leta 2007, ko so se storitve v
železniškem tovornem prometu odprle konkurenci na ravni EU, je promet še naprej
močno rasel na Danskem (+79 %), v Avstriji (+15 %) in Združenem
kraljestvu (+14 %), pa tudi v Romuniji, na Irskem, Portugalskem in v
Latviji. Čeprav je gospodarska kriza v Romuniji trajala dlje kot v severni
Evropi, je železniški tovorni promet od leta 2007 rasel zaradi uspešnosti
poslovanja nepovezanih prevoznikov v tovornem prometu. Intermodalni železniški tovorni promet se
povečuje, vendar enovagonski tovorni promet upada.
Delež intermodalnega železniškega tovornega prometa se je med
letoma 2007 in 2011 s 15 % povečal na 18 % –
čeprav večinoma v Nemčiji, na Irskem in v Španiji. Obseg intermodalnega
železniškega tovornega prometa ostaja nespremenjen v Franciji in Italiji ter
majhen na Poljskem in v baltskih državah (kljub hitri rasti[19]). Po drugi strani pa
se zdi, da se enovagonski tovorni promet povsod
zmanjšuje[20]
(Eurostatove podatkovne serije niso popolne). V Nemčiji se je z 39 %
vseh tonskih kilometrov v letu 2004 zmanjšal na samo 26 % v
letu 2011. Na Poljskem je leta 2010 znašal samo 17 % vseh
tonskih kilometrov. Portfelj prevoženega blaga (glej graf) je
ostal nespremenjen in je še naprej večinoma osredotočen na primarne
proizvode (kmetijstvo, minerali) ali proizvode v prvih fazah industrijske
predelave (osnovne kovine, kemikalije)[21].
Premog, mineralne rude, naftni derivati in kemikalije so zajemali 57 %
vseh tonskih kilometrov. Prevoz kemičnih izdelkov je edini segment, ki je
od leta 2007 zrasel absolutno in relativno (+7 %). Zanimivo pa je, da
je bila ta rast večja predvsem v Nemčiji, Skandinaviji in baltskih
državah – medtem ko se je prevoz kemikalij na Poljskem in v Franciji zmanjšal (–38 %).
Opozoriti je treba na pomen določenih vrst prevoza v nekaterih državah
članicah: obseg prevoza premoga po železnici na Poljskem je večji od
trga storitev v železniškem tovornem prometu 20 držav članic (kot takega). Vir: Eurostat – „Drugo*“ vključuje različne
izdelke (glej opombo 21). Več kot polovico upada prometa v
obdobju 2008–2012 je mogoče pojasniti s spremembami v določenih
segmentih. V Nemčiji povečanje prevoza kemikalij
in prometne opreme ni izravnalo velikega upada v železniškem tovornem prevozu
kmetijskih proizvodov, koksa, lesa in osnovnih kovin. V Franciji je upad
večinoma utrpel prevoz kemikalij (v nasprotju z Nemčijo), osnovnih
kovin (tako kot v Nemčiji) in kovinskih rud, povečal pa se je prevoz
blaga v skupinah (vključeno v segment „Drugo“). Na Poljskem, drugem
največjem trgu storitev v železniškem tovornem prometu v EU, je več
kot polovica upada posledica upada pri prevozu premoga. Vprašati bi se bilo treba tudi, ali poslovni
cikel v železniškem tovornem prometu zaradi usmeritve na primarne proizvode in
osnovne industrijske proizvode ne postaja posebno občutljiv na gospodarske
cikle (gibanje cen primarnih proizvodov), energetske politike (izbira
določenih virov energije) in upravljanje zalog (zaloge primarnih proizvodov
so cenejše od končnih industrijskih proizvodov). Poleg tega se mora
železniški tovorni promet, da bi bil uspešen, preusmeriti v „niše“ z višjo
dodano vrednostjo in mora povečati povprečne razdalje pri prevozu. 2. Razvoj notranjega trga storitev za prevoznike v železniškem prometu Informacije na tem področju so še vedno
nepopolne. To poročilo se osredotoča na lastniške in upravljavske
strukture ter navaja težave pri dostopu do objektov in naprav, ki so bili
uradno potrjeni. 2.1 Postaje 2.1.1 Postaje v Evropski uniji V EU je približno 22 000 postaj[22], od katerih je
približno 250 „velikih postaj“, ki imajo več kot 25 000 potnikov/dan.
Pomen storitev v primestnem prometu, s katerim se prevaža veliko več
potnikov, pojasnjuje, zakaj imajo nekatere manjše države članice, kot je Nizozemska,
več velikih postaj kot Španija ali Italija (Luksemburg ima na primer eno
veliko postajo). Pomemben dejavnik bi lahko bil tudi, ali so nekatera pomembna primestna
omrežja vključena v železniško omrežje, ki je zajeto z železniškimi
direktivami, ali ne[23].
Tudi decentralizacija mest bi lahko bila razlog, da ima Nemčija približno 112
velikih postaj, v primerjavi s približno 45 v Združenem kraljestvu in 38 v Franciji
(pri čemer je postaja Paris-Nord najprometnejša postaja v Evropi). Vir: Vprašalniki RMMS – Priloga 6 k delovnemu
dokumentu služb Komisije SWD(2014) 186. Tudi
gostota postaj v omrežju se razlikuje med državami članicami. Razdalja med
dvema postajama v železniškem omrežju v povprečju ni daljša od 5 km na
Češkem, Slovaškem, v Grčiji in Avstriji, na Finskem pa je ta razdalja
večja in v povprečju znaša skoraj 28 km. Vir: Eurostat, najnovejši podatki, ki so na voljo glede
dolžine prog, EIM, CER, programi omrežja upravljavcev infrastrukture, število
postaj na državo članico, navedeno v vprašalnikih RMMS. Ta kazalnik ne pomeni, da vlaki nujno
ustavljajo na vseh teh postajah. Prav tako ne kaže na povprečno razdaljo evropskih
državljanov do najbližje postaje. Zadnja raziskava Eurobarometra dejansko
razkriva, da države članice, v katerih največji delež prebivalstva
živi v oddaljenosti manj kot 10 minut od najbližje postaje, niso države
članice z največjo gostoto postaj v omrežju. Luksemburg in Danska sta
državi članici, v katerih je ta delež največji, medtem ko je njuna
povprečna razdalja med postajami nad povprečjem EU-25. Nasprotno pa
je na Češkem in Slovaškem delež prebivalstva, ki živi v oddaljenosti največ
10 minut od najbližje postaje, približno enak povprečju EU-25,
čeprav imata ti državi članici najkrajšo razdaljo med postajami. To
očitno kaže na neujemanje med razporeditvijo postaj na ozemlju in
porazdelitvijo prebivalstva. Graf 14a – Oddaljenost prebivalstva od najbližje postaje Vir: Anketa Flash Eurobarometer 382a o
zadovoljstvu Evropejcev s storitvami v železniškem prometu – (telefonski
razgovori z 28 036 državljani EU, starejšimi od 15 let) –
Priloga 7 k delovnemu dokumentu služb Komisije SWD(2014) 186. 2.1.2 Lastništvo in upravljanje Postaje so kljub različnim lastniškim
strukturam postaj (glej preglednico 1) v večini primerov tesno
povezane z uveljavljenim prevoznikom – prek uveljavljenih holdingov (npr. na
Irskem in Poljskem), njihovih hčerinskih družb (npr. v Nemčiji) ali upraviteljev
infrastrukture holdinga (npr. v Avstriji in Italiji). Ureditve lastništva
postaj so pogosto zapletene – kjer je upravljavec infrastrukture lastnik
peronov, lastnik terminala pa je uveljavljeni prevoznik v železniškem prometu
(npr. v Franciji, na Nizozemskem in v Belgiji). V drugih državah članicah
so postaje v lasti neodvisnih upravljavcev infrastrukture (npr. v Združenem
kraljestvu in Španiji) ali same države (na Portugalskem, v Luksemburgu, na Slovaškem
in v Bolgariji). Preglednica 1 – Lastniške strukture postaj v Evropi Viri: Prispevek držav članic na podlagi
vprašalnikov RMMS, lastno zbiranje manjkajočih informacij
(sivo ozadje). Upravljavske strukture postaj so na splošno
enake lastniškim strukturam. Vendar je upravljanje v državah članicah, kjer
so postaje v državni lasti (Bolgarija, Slovaška, Portugalska, Madžarska in
Luksemburg), zaupano upravljavcu infrastrukture[24]. V Franciji postaje kljub
solastništvu s francoskim upravljavcem infrastrukture RFF v celoti upravlja
uveljavljeni prevoznik (SNCF Gares et Connexions). V Združenem kraljestvu ima
družba Network Rail v lasti 14 najpomembnejših in največjih postaj, ki jih
tudi upravlja, preostale pa so prav tako v njeni lasti, vendar jih na podlagi
najemne pogodbe upravlja glavni koncesionar. Kakor koli že, imajo v vseh državah
članicah, razen v Bolgariji, na Portugalskem, Slovaškem, v Španiji in
Združenem kraljestvu, postaje še vedno v lasti ali jih (vsaj deloma) upravljajo
uveljavljeni prevozniki v železniškem prometu. 2.1.3 Dostop prevoznikov v železniškem prometu do postajnih poslopij Postaje lahko pomenijo ozka grla, zlasti kjer
je na majhni razdalji več pomembnih postaj (npr. osem velikih italijanskih
postaj ali pariška postaja). NTV, novi italijanski prevoznik na progi za visoke
hitrosti Rim–Milano, mora delovati s postaj Rim–Ostiense (namesto s postaje
Termini) in Milano–Porta Garibaldi (namesto s postaje Centrale). Po drugi
strani pa je lahko uporaba manj pomembnih postaj tudi del poslovne strategije: Ouigo,
nizkocenovna železniška storitev med Parizom in Lyonom, ponuja cenejše
prevoznine za odhode s postaje Marne-la-Vallée (Eurodisney) na obrobju Pariza. Dejstvo, da imajo postaje v lasti uveljavljeni
prevozniki in z njimi tudi upravljajo, zbuja sum o navzkrižju interesov ali pa je
povod za dejanske pritožbe. Družba NTV je pri italijanskem organu, pristojnem
za konkurenco, vložila pritožbo, v kateri je družbo Trenitalia obtožila zlorabe
prevladujočega položaja, med drugim glede upravljanja oglaševanja na
italijanskih postajah. 2.1.4 Kakovost storitev na postajah (vključno z dostopnostjo za funkcionalno
ovirane osebe) Evropejci so v povprečju s postajami razmeroma
zadovoljni (stopnje zadovoljstva so se od leta 2011 nekoliko zvišale). Glede
na anketo Flash Eurobarometer iz leta 2013 je bila raven zadovoljstva s
postajami pri 51 % Evropejcev „visoka“ ali „dobra“, po drugi strani pa je
bila pri 49 % „srednja“ ali „nizka“. Najvišja raven zadovoljstva s
postajami je bila dosežena v Združenem kraljestvu (73 %), na Irskem (71 %)
in v Luksemburgu (70 %). Podpovprečne stopnje zadovoljstva so v
Nemčiji (40 %), Italiji (34 %) ter srednji in jugovzhodni
Evropi. Graf 15 – Indeks zadovoljstva z železniškimi postajami (2013) Vir: Anketa Flash Eurobarometer 382a o zadovoljstvu
Evropejcev s storitvami v železniškem prometu – (telefonski razgovori z 28 036
državljani EU, starejšimi od 15 let) – Priloga 7 k delovnemu
dokumentu služb Komisije SWD(2014) 186. Glede na isto raziskavo je 68 % Evropejcev
zadovoljnih z zagotavljanjem informacij o voznih redih vlakov, 67 % pa z enostavnostjo
nakupa vozovnic. Evropejci so manj navdušeni nad čistočo postaj (57-odstotno
zadovoljstvo) in dostopom do mehanizmov obravnavanja pritožb (37 %). Zadovoljstvo
s čistočo postaj je največje v Luksemburgu, Avstriji (80 %)
in Združenem kraljestvu (79 %). Podpovprečne stopnje zadovoljstva so v
Nemčiji, Italiji ter srednji in jugovzhodni Evropi. Samo 37 % Evropejcev je izrazilo „visoko“
ali „dobro“ raven zadovoljstva z vsemi vidiki dostopnosti za funkcionalno
ovirane osebe. Zadovoljstvo je največje v Združenem kraljestvu (61 %),
na Irskem (56 %) in v Franciji (52 %). Podpovprečne stopnje
zadovoljstva so v Nemčiji, Italiji ter srednji in jugovzhodni Evropi. Graf 16 – Indeks zadovoljstva z dostopnostjo postaj (2013) Vir: Anketa Flash Eurobarometer
382a o zadovoljstvu Evropejcev s storitvami v železniškem prometu – (telefonski
razgovori z 28 036 državljani EU, starejšimi od 15 let) – Priloga 7 k
delovnemu dokumentu služb Komisije SWD(2014) 186. Natančneje, večina državljanov EU pozitivno
ocenjuje dostopnost prodajnih mest in prodajnih avtomatov za nakup vozovnic (51 %),
manj pa so zadovoljni z dostopnostjo peronov (46 %) in vagonov (42 %),
še veliko manj pa z informacijami, ki jih pred začetkom potovanja dobijo glede
dostopnosti (39 %) ali pomoči za funkcionalno ovirane osebe (37 %).
Stopnja nezadovoljstva je zelo visoka pri državljanih, ki jih to neposredno
zadeva (40-odstotno nezadovoljstvo z dostopnostjo peronov in 42-odstotno v
zvezi z dostopnostjo vagonov). Vprašanja dostopnosti so bistvenega pomena za
izboljšanje modalnega deleža železniškega prometa, zlasti z vidika staranja
evropskega prebivalstva. 34 % vseh Evropejcev, ki nikoli ne uporabljajo vlaka,
je kot razlog za to navedlo vsaj eno težavo z dostopnostjo. Zdi se, da
železniški promet zaradi težav z dostopnostjo ni zanimiv za približno 19 %
prebivalstva EU. 2.2 Tovorni terminali, ranžirne postaje in skladiščni prostori Na splošno se zdi, da so lastniki in
upravljavci tovornih terminalov, ranžirnih postaj in odstavnih tirov
večinoma holdingi uveljavljenih prevoznikov (zlasti na pomembnih trgih
storitev v železniškem tovornem prometu, na primer v Nemčiji, Avstriji, na
Poljskem, v Litvi in Latviji), razen v Združenem kraljestvu in na Nizozemskem –
kjer so večinoma v lasti neodvisnega upravljavca infrastrukture. Na
Portugalskem, v Bolgariji, Luksemburgu in na Slovaškem so v državni lasti,
upravlja pa jih upravljavec infrastrukture. Glede na sporočene podatke je večina
tovornih terminalov v Nemčiji[25]. Preglednica 2 –
Lastniške strukture tovornih terminalov, ranžirnih postaj in skladiščnih
prostorov v Evropi Viri: Prispevek držav članic na podlagi
vprašalnikov RMMS, lastno zbiranje manjkajočih informacij
(sivo ozadje). 2.3 Naprave za vzdrževanje Lastništvo naprav za vzdrževanje v večini
držav članic ostaja odgovornost uveljavljenih železniških skupin, razen v
Romuniji, Združenem kraljestvu in na Nizozemskem. Preglednica 3 – Lastniške strukture
naprav za vzdrževanje v Evropi Viri: Prispevek
držav članic na podlagi vprašalnikov RMMS, lastno zbiranje
manjkajočih informacij
(sivo ozadje). 2.4 Druge naprave: dostop do pristanišča, naprave za podporo in oskrbo z gorivom Zdi se, da so preostale naprave manj pod nadzorom
uveljavljenih prevoznikov v železniškem prometu, saj je udeležba zasebnih družb
v njih veliko večja. Vendar so te v Nemčiji, na Irskem ter v Latviji
in Litvi večinoma povezane z uveljavljenim prevoznikom v železniškem
prometu. Preglednica 4 – Lastniške strukture
dostopa do pristanišča, naprav za podporo in oskrbo z gorivom Viri: Prispevek
držav članic na podlagi vprašalnikov RMMS, lastno zbiranje
manjkajočih informacij
(sivo ozadje). 3. Okvirni pogoji 3.1 Zaračunavanje uporabnin za infrastrukturo „Glavni“ upravljavci infrastrukture (glej del 3.2)
so leta 2012 od prevoznikov v železniškem prometu[26] po ocenah na podlagi finančnih poročil[27] pobrali za 15,7 milijarde EUR uporabnin za infrastrukturo (3 %
več kot leta 2011). Uporabnine za infrastrukturo so pomenile 41 %
vseh prihodkov „glavnih“ upravljavcev infrastrukture (javna sredstva so znašala
48 % – glej del 3.2). OKVIR 3 – ZARAČUNAVANJE UPORABNIN ZA INFRASTRUKTURO IN
SEGMENTI TRGA STORITEV V ŽELEZNIŠKEM PROMETU Prevozniki v železniškem prometu upravljavcem infrastrukture plačujejo
„uporabnine za infrastrukturo“ za uporabo železniške infrastrukture. Zaračunavanje
uporabnin za infrastrukturo različno vpliva na storitve v železniškem
tovornem prometu ter medkrajevne in primestne storitve v železniškem prometu. Na
spremembe uporabnin za dostop do tirov je domnevno najbolj občutljiv železniški
tovorni promet, vplivajo pa tudi na stroškovno strukturo medkrajevnih storitev,
na končno prevoznino pa le minimalno. Kar zadeva obveznosti javne službe (katerih
prevoznine v železniškem prometu so običajno regulirane), je višina
uporabnin za dostop do tirov vključena v finančno arhitekturo
železniškega sistema. 3.1.1 Uporabnine za infrastrukturo za storitve v tovornem prometu Kot je prikazano na spodnjem grafu, povprečne
uporabnine za dostop do tirov v letu 2014 za 1 000-tonski tovorni
vlak znašajo od 1,60 do 3,40 EUR/vlakovni kilometer, razen v baltskih
državah in na Irskem. V baltskih državah upravljavci infrastrukture privabljajo
precejšen promet iz Rusije v notranjost države, ki poteka na zelo dolgih
razdaljah in pri katerem je povprečna masa vlaka večja. Omrežja na
obrobju Evrope imajo običajno zelo nizke ali – v primeru Irske – zelo
visoke uporabnine. Enako velja za najmanjša omrežja, na katerih je veliko težav
glede prečkanja meje, zato tovorni vlaki ne morejo plačevati visokih
uporabnin. Vir: Vprašalniki RMMS – za Norveško ni
podatkov; * = podatki za Francijo in Italijo se nanašajo na leto 2013, saj
ti državi članici nista predložili podatkov za leto 2014 – Priloga 8
k delovnemu dokumentu služb Komisije SWD(2014) 186. Čeprav železniški tovorni promet zaradi
nizkih marž težko prenaša „podražitve“, se zdi, da tovorni vlaki dostop do tirov
plačujejo dražje kot potniški vlaki – mediana povprečne uporabnine
za dostop po tirih za tovorni promet vseh držav članic je višja od
median za medkrajevne in primestne storitve[28], tudi če se iz
izračuna izključijo Irska in baltske države[29]. Zanimivo je tudi, da
imajo popolnoma ločena omrežja na splošno nižje uporabnine za
infrastrukturo[30].
Glede na sporočene podatke so se
uporabnine za dostop po tirih v tovornem prometu za leto 2014 znižale v
Bolgariji (–36 %), na Češkem (–7 %) in Nizozemskem (–1 %),
v osmih državah članicah pa so ostale nespremenjene (tako da so se
dejansko znižale[31]).
Po drugi strani pa so se precej zvišale na Poljskem (+13 %) in Švedskem (+6,8 %).
Z izjemo Poljske in omrežij baltskih držav uporabnine v državah članicah
še naprej postopoma izravnavajo. V nekaterih primerih so bila zvišanja
značilna za nekatere segmente: v Nemčiji so se uporabnine za dostop do
tirov priključnih prog za tovorne vlake s hitrostmi med 50 in 100 km/h
zaradi povečane preobremenjenosti zvišale za 12 %, čeprav se je povprečna
uporabnina za dostop do tirov za tovorni promet leta 2014 zvišala samo za 2 %
(torej skladno z inflacijo) v primerjavi z letom 2013. Primerjava gibanja evropske[32] povprečne
uporabnine za dostop do tirov za tovorni promet kaže enakomerno zniževanje v
zadnjih letih (–28 % med letoma 2008 in 2014). Še zanimivejše je to,
da se je standardni odklon – tj. razpršenost vrednosti od povprečja – zmanjšal
z 2,26 na samo 1. Z drugimi besedami, zdi se, da se različne nacionalne
uporabnine za dostop po tirih vse bolj približujejo evropskemu povprečju,
kar je koristno v okviru razvoja enotnega evropskega železniškega območja
za tovorni promet, katerega uporabnine ne bodo samo nižje, ampak tudi
standardizirane. Graf 17a
– Zbliževanje uporabnin za dostop do tirov za tovorni promet 3.1.2 Uporabnine za infrastrukturo za medkrajevne storitve Kot je prikazano na
spodnjem grafu, se tudi povprečne uporabnine za dostop do tirov v
letu 2014 za 500-tonski medkrajevni vlak precej razlikujejo: obratovanje
medkrajevnega vlaka v Nemčiji ali Franciji (in Belgiji) je v
povprečju dvakrat dražje kot v Italiji in Španiji (ki imata prav tako
omrežja za visoke hitrosti) in petkrat dražje kot v Združenem kraljestvu, na
Češkem ali Švedskem. Omrežja s progami za visoke hitrosti (Belgija, Nemčija,
Francija, Avstrija, Italija, Španija) je mogoče najti na „dražjem“ koncu
lestvice, skupaj z baltskimi državami in Irsko. Vir: Vprašalniki
RMMS; * = podatki za Francijo in Italijo se nanašajo na leto 2013, saj ti
državi članici nista predložili podatkov za leto 2014. ** = za
Španijo je navedena povprečna uporabnina za dostop do tirov za hitre
vlake, ki vozijo v omrežju z omejitvijo hitrosti na 260 km/h; – za
Norveško ni podatkov; – Priloga 8 k delovnemu dokumentu služb Komisije SWD(2014)
186. Glede na sporočene
podatke so se uporabnine za dostop do tirov za medkrajevne vlake za leto 2014
zvišale v več državah članicah – zlasti na Poljskem (+43 %), v Avstriji
(+23 %), Španiji (+14 %) in na Švedskem (+8,4 %, čeprav z
zelo nizke osnove). V Avstriji 23-odstotno zvišanje temelji na pribitku za
visoke hitrosti, ki ga je avstrijski regulator zavrnil 27. septembra 2013,
in sicer na podlagi pritožbe novega udeleženca na trgu, družbe Westbahn, zdaj
pa je predmet pritožbe, ki jo je družba ÖBB Infrastruktur vložila pri
avstrijskem višjem upravnem sodišču. Kar zadeva gibanje
uporabnin za dostop do tirov za medkrajevne vlake, so te ostale nespremenjene, povečala
pa se je njihova razpršenost. 3.1.3 Uporabnine za infrastrukturo za primestne storitve Kot je prikazano na
spodnjem grafu, so povprečne uporabnine za dostop po tirih v letu 2014
za 140-tonski primestni vlak nesimetrične. Francoske uporabnine za dostop do
tirov za primestni promet so leta 2013 znašale več kot 10 EUR na
vlakovni kilometer, medtem ko so v 20 državah članicah znašale manj kot 2 EUR
na vlakovni kilometer. Tudi nemške uporabnine za dostop do tirov za primestni
promet so precej višje kot v večini držav članic (so pa v Franciji
dvakrat višje od nemških). Ta položaj odraža strukturo financiranja železniškega
prometa v Franciji (kjer regije plačujejo uporabnine za dostop po tirih za
regionalne vlake na podlagi obveznosti javne službe neposredno upravljavcu
infrastrukture, ki nato glavnemu prevozniku v železniškem prometu, SNCF, plača
za storitve vzdrževanja infrastrukture) in Nemčiji (kjer regionalni organi
zagotavljajo subvencije za obveznosti javne službe, ki vključujejo
sredstva za plačilo uporabnin za dostop do tirov). Uporabnine za dostop do
tirov za storitve v primestnem železniškem prometu so najnižje v Združenem
kraljestvu in na Finskem. Vir: Vprašalniki
RMMS – za Norveško ni podatkov; * = podatki za Francijo in Italijo se nanašajo
na leto 2013, saj ti državi članici nista predložili podatkov za
leto 2014; – Priloga 8 k delovnemu dokumentu služb Komisije SWD(2014)
186. Zdi se, da so uporabnine za dostop do tirov za
primestni promet ostale nespremenjene (rahlo znižanje), povečala pa se je njihova
razpršenost. 3.1.4 Uporabnine za infrastrukturo – splošna razvrstitev
Na splošno so uporabnine za dostop do tirov
najnižje na Danskem in Švedskem, najvišje pa v Nemčiji, najbolj tranzitnem
omrežju v Evropi, ter Litvi, Latviji in Estoniji, katerih železniška omrežja so
precej odmaknjena od osrednjega dela Evrope[33].
Da bi se bolje upoštevala struktura trga, bi bilo morda v prihodnje koristno in
nujno to analizo podrobneje razdelati ter razlikovati med regionalnimi
medkrajevnimi storitvami in storitvami visoke hitrosti (namesto skupne analize
za medkrajevne vlake). Ne nazadnje je treba dejstvo, da so nekatere države
članice uvrščene visoko v smislu nizkih uporabnin, obravnavati zelo
previdno – države članice morajo na podlagi Direktive 2012/34/EU ustrezno
financirati svojo infrastrukturo (nizke uporabnine za dostop po tirih so
razlog, zakaj se Združeno kraljestvo odloča za znatna nepovratna sredstva
za naložbe). Graf 20
– Najnižja uporabnina za dostop do tirov – razvrstitev za vse tri segmente Vir:
Vprašalniki RMMS – za Norveško ni podatkov; * = podatki za Francijo in Italijo
se nanašajo na leto 2013, saj ti državi članici nista predložili
podatkov za leto 2014. ** = za Španijo je navedena povprečna uporabnina
za dostop do tirov za hitre vlake, ki vozijo v omrežju z omejitvijo hitrosti na
260 km/h. Zdi se, da na zaračunavanje
uporabnin za infrastrukturo slabo vplivajo tri glavne težave: -
Pomembna tranzitna omrežja, ki ležijo v osrednjem
delu evropskega železniškega sistema ali po katerih poteka promet v notranjost
države, zaračunavajo višje uporabnine kot manjša in obrobna omrežja. Tak
položaj prevladuje tako pri tovornih kot tudi potniških vlakih. Ovira
povezovanje nacionalnih železniških sistemov, pri čemer razmere v
čezmejnem prometu še poslabšujejo visoki stroški interoperabilnosti. -
Uporabnine za dostop po tirih na vzhodu Unije so za
tovorni promet še naprej višje kot za (primestni) potniški promet; to z
gospodarskega vidika kaže na nezadostno višino nadomestila za storitve v okviru
obveznosti javne službe, posledične izgube prihodka pa upravljavci
infrastrukture morda želijo nadomestiti z višjimi uporabninami za storitve v
tovornem prometu. Posledično bi lahko železniški tovorni promet postajal
manj konkurenčen od cestnega, prevozniki v železniškem prometu pa ne bodo
mogli pridobiti finančnih sredstev, ki bi jih potrebovali za prenovo svojih
vagonov. Zahtevkov za posredovanje podatkov
v zvezi z uporabninami za postaje in naprave, vlečnim tokom in dizelskim
gorivom ni bilo mogoče koristno uporabiti, saj so države članice
podatke zbirale precej nesistematično. Uporabnine za postaje in terminale
bi obsegale precejšen del vseh uporabnin za infrastrukturo, če vlaki
potujejo na kratke razdalje in se pogosto ustavljajo, saj v nekaterih državah
članicah obsegajo več kot polovico vseh uporabnin za infrastrukturo. V
tržnih segmentih, ki zahtevajo intenzivno uporabo naprav, na primer regionalni
potniški vlaki z odprtim dostopom in enovagonski promet, je konkurenca najmanjša.
3.2 Dodeljevanje infrastrukturnih zmogljivosti OKVIR 4
– DODELJEVANJE INFRASTRUKTURNIH ZMOGLJIVOSTI Upravljavci
infrastrukture vsako leto dodeljujejo pravice dostopa do vlakovnih poti
prevoznikom v železniškem prometu na podlagi njihovih prošenj. Prejemajo tudi ad
hoc prošnje za vlakovne poti, zlasti od prevoznikov v železniškem tovornem
prometu, ki svojih storitev ne morejo predvideti za eno leto vnaprej. Ob
preobremenjenosti se lahko prošnje za vlakovne poti zavrnejo. Produktivnost železniških prog je med državami
članicami različna: na eni strani so gosta omrežja Nizozemske in
Združenega kraljestva, ki so močno obremenjena s storitvami dnevne
migracije, sledijo jima Nemčija, Avstrija in Belgija, na drugi strani pa
so razmeroma premalo izkoriščena omrežja baltskih držav in jugovzhodne
Evrope. Na Nizozemskem je štirikrat več vlakovnih kilometrov na kilometer
proge[34]
kot v Bolgariji, Romuniji in Estoniji. Vir: Eurostat, UIC,
RMMS (Bolgarija) – Priloga 9
k delovnemu dokumentu služb Komisije SWD(2014) 186. OKVIR 5 – PREOBREMENJENOST ŽELEZNIŠKE INFRASTRUKTURE Storitve v okviru
obveznosti javne službe potekajo na vnaprej rezerviranih poteh, saj morajo biti
vožnje pogoste ves dan (zlasti vožnje primestnih vlakov). Hitri vlaki (skoraj
vedno) vozijo na za to namenjeni infrastrukturi in običajno ustavljajo
samo v večjih mestih. Tovorni vlaki v številih primerih vozijo na poteh,
ki se dodeljujejo ad hoc. Za vsako železniško
progo obstaja teoretično največje število vlakov („največja zmogljivost“).
Vendar razlika med dejansko in teoretično zmogljivostjo izhaja iz vrste
kompromisov, kot so vzdrževalna dela, zajete postaje, čakanje na
sprostitev križišč (vlaki na kretnicah), mešanica tirnih vozil in omejitve
zunaj proge. Pomembno vlogo ima tudi oblika železniških omrežij: vlaki se lažje
preusmerjajo v zankastih (npr. Nemčija) kot zvezdastih omrežjih (npr.
Francija, Španija). Po evropskih železniških omrežjih
večinoma vozijo potniški vlaki (78 % vseh vlakovnih kilometrov),
čeprav med državami članicami obstajajo razlike glede vrst storitev. Na
zelo obremenjenih omrežjih v Združenem kraljestvu, na Nizozemskem, Irskem in v
Luksemburgu vozijo večinoma potniški vlaki, na malo obremenjenih omrežjih
baltskih držav pa večinoma vozijo tovorni vlaki. Vir: Eurostat, DB,
ISTAT, INSEE – stanje leta 2011; iz povprečja EU so izključene Danska,
Madžarska in Grčija, katerih podatki niso bili najdeni. Glede na odgovore držav članic na
vprašalnik RMMS je samo pet držav članic EU (Nemčija, Danska,
Nizozemska, Romunija in Združeno kraljestvo) in Norveška del svoje
infrastrukture razglasilo za „preobremenjen“. Skupaj je bilo za preobremenjene
razglašenih 1 324 km prog[35]
(0,6 % vseh prog v EU), v absolutnem smislu pa so bila največja ozka
grla v Nemčiji (399 km), pomembna ozka grla pa imata tudi Danska in
Romunija. Večina držav članic se je
odločila za dodelitev prednosti obveznostim javne službe (glej preglednico 5),
storitvam z neposredno vrednostjo za družbo in storitvam z visoko pogostnostjo
– kar se v praksi pogosto nanaša večinoma na storitve dnevne migracije. Zakonodaja
EU o dostopu do trga omogoča, da se poti prednostno dodelijo v korist storitvam
z vrednostjo za družbo, obveznostim javne službe in storitvam v mednarodnem
železniškem tovornem prometu. Francija v okviru RMMS ni poročala o
prednostni dodelitvi za storitve v železniškem prometu. Ta prednostna dodelitev
vključuje več kot 85 % vseh vlakovnih kilometrov na Nizozemskem,
v Združenem kraljestvu, Luksemburgu in na Irskem (glej graf 23). Preglednica 5
– Vrsta prednostnih področij pri dodeljevanju poti Vir: Vprašalniki RMMS. Vir: Vprašalniki RMMS. Prvi poskus potegniti črto pod
količino zavrnjenih poti pokaže, da je največ poti zavrnjenih v
Franciji (4,1 %) in na Poljskem (1,3 %). V Franciji, ki ni
določila prednostnih storitev, se zavrnitve dejansko večinoma nanašajo
na lokalne in regionalne storitve (2,3 % vseh prošenj za vlakovno pot za lokalne
in regionalne storitve, kar je pomenilo 42 % vseh zavrnitev), segment, ki
je najbolj prizadet, pa je notranji in mednarodni tovorni promet (18 oziroma 13 %
zavrnjenih vlakovnih poti). O zavrnitvah vlakovnih poti poročajo tudi iz
Nemčije, Nizozemske, Norveške in Madžarske (v vseh primerih manj kot 0,1 %). 3.3 Naložbe v infrastrukturo Skupni znesek sporočenih nepovratnih
sredstev, ki jih je država dodelila upravljavcem železniške infrastrukture,
se razlikuje glede na različne vire, na podlagi katerih ga je mogoče
oceniti (računovodski izkazi upravljavcev infrastrukture, statistični
pregled državnih pomoči in vprašalnik RMMS o nadomestilih za večletne
pogodbe), in vrzeli v podatkovnih serijah, vendar je leta 2012 na splošno
še vedno znašal približno 18–21 milijard EUR. Vse države članice, razen sedmih (Avstrije, Češke, Estonije, Finske, Grčije, Latvije in Poljske),
so z upravljavci infrastrukture sklenile večletne pogodbe. S takimi
pogodbami je zajetih 73 % celotne železniške infrastrukture EU, v
povprečju pa trajajo pet let (v Španiji trajajo dve leti, medtem ko je v
Luksemburgu večletna pogodba veljavna vse do leta 2024). Kazalniki
uspešnosti so zelo različni. Zanimivo je, da več držav članic iz
srednje in jugovzhodne Evrope kot spodbudo za učinkovitost uporablja
„hitrost vlaka“, medtem ko številna preobremenjena omrežja (Nizozemska,
Nemčija in Belgija) kot kazalnik učinkovitosti uporabljajo
točnost ali zamude. Kot je ponazorjeno v Prilogi 10b k
delovnemu dokumentu služb Komisije SWD(2014) 186, ki je priložen temu
poročilu, je bilo v okviru naložb v omrežje leta 2012 v omrežje za
konvencionalne hitrosti vloženih malo manj kot 29 milijard EUR
(približno 7 % več kot leta 2011), v celotno železniško omrežje (vključno
z omrežjem za visoke hitrosti) pa približno 34,5 milijarde EUR.
Kar zadeva omrežje za konvencionalne hitrosti, so bili deleži vzdrževanja
(29 %), izboljševanja (36 %) in obnove (35 %)
približno enaki kot leta 2012 (nekoliko manj leta 2011, ko so obnove
znašale 39 %). OKVIR 6
– VZDRŽEVANJE, IZBOLJŠEVANJE IN OBNOVA Opredelitev „vzdrževanja“, „izboljševanja“ in
„obnove“ je več. Vendar se „izboljševanje“ v širšem smislu na splošno
nanaša na razširitev in posodobitev infrastrukture, na primer z novimi
tehnologijami (npr. ERTMS, nadomeščanje nivojskih prehodov s podvozi in nadvozi),
„obnova“ na zamenjavo sredstev, pri čemer se infrastruktura povrne v
stanje, ko je bila nova (npr. zamenjava železniških pragov, nasipov ali tirnic,
obnova mostu), „vzdrževanje“ pa na ukrepe za zagotovitev delovanja in
podaljšanje življenjske dobe obstoječih sredstev (npr. drobljenje, teptanje,
obrezovanje dreves in grmovja ob progi). Projekti v zvezi z železnicami, financirani iz
skladov EU, bodisi v okviru vseevropskega prometnega omrežja (TEN-T) bodisi iz
strukturnih skladov in Kohezijskega sklada, so v obdobju 2007–2013 znašali
približno 22 milijard EUR, torej približno 3 milijarde EUR/leto,
kar je približno 2 % letnega proračuna EU. Skupni znesek finančnih sredstev EU
za železniško infrastrukturo v okviru vseevropskega prometnega omrežja (TEN-T)
na podlagi okvirnega programa za obdobje 2007–2013, ki je
bil dodeljen do konca leta 2013, je znašal približno 4,4 milijarde EUR
za železniški promet (vključno z ERTMS), kar je 65 % vseh sredstev
za vseevropsko prometno omrežje, dodeljenih do konca leta 2013.
Osem držav članic (Italija, Francija, Nemčija, Avstrija, Španija, Švedska,
Belgija in Danska) je v obdobju 2007–2013 pridobilo 87 % vseh
finančnih sredstev za vseevropsko prometno omrežje za železniški promet, medtem
ko je preostalih 19 držav članic porabilo 587 milijonov EUR (tako
da je vsaka od njih porabila manj kot 110 milijonov EUR). Graf 24a
– Dodeljeno financiranje vseevropskega prometnega omrežja (TEN-T) za železniški
promet po državah članicah do konca leta 2013 Vir: Izvajalska agencija za inovacije in omrežja
(INEA) – * države članice z manj kot 100 milijoni EUR pridobljenih
finančnih sredstev za vseevropsko prometno omrežje (TEN-T) (posamično
– skupaj je bilo tem državam članicam dodeljenih 587 milijonov EUR
sredstev). Večina
železniških projektov se je med letoma 2007 in 2012 financirala iz
strukturnih skladov in Kohezijskega sklada (17 milijard EUR). Največje
prejemnice so bile Italija, Poljska, Španija, Češka in Madžarska (vsaka je
prejela okrog 2 milijardi EUR ali več). Vir: Evropska komisija, Generalni direktorat za
regionalno in mestno politiko. Posledično
je bilo v obdobju 2007–2012 največ železniških projektov, izbranih za
financiranje EU, iz Italije, Španije, Poljske in Češke. Držav članic,
kot so Danska, Švedska in Združeno kraljestvo, se financiranje projektov
večinoma ni dotaknilo. Graf 24c
– Finančna sredstva EU, namenjena izbranim železniškim projektom in
projektu ERTMS, 2007–2012 (v milijonih EUR) Vir: Izvajalska agencija za inovacije in omrežja
(INEA), Evropska komisija, Generalni direktorat za regionalno in mestno
politiko. 3.4 Spreminjanje cen Nominalne cene storitev v železniškem prometu
so se glede na harmonizirani indeks cen življenjskih potrebščin (HICP) – kar
vključuje mestni prevoz – leta 2012 zvišale za 4 % v primerjavi
z letom 2011. Večja zvišanja so bila v srednji in jugovzhodni Evropi
(na Slovaškem je bilo zvišanje 35-odstotno). Na Švedskem so se cene znižale
za 1 %. Vir: Eurostat. Zgoraj navedene variacije so del podobnega gibanja. Cene storitev v
železniškem prometu so se od leta 2005, referenčnega leta za HICP,
zvišale za več kot 50 % v večini držav jugo- in srednjevzhodne Evrope.
V Združenem kraljestvu in Italiji so se nominalno zvišale za več kot 40 %[36]. Po drugi strani pa so
se na Švedskem prevoznine v železniškem prometu nominalno zvišale samo za 3,7 %. Vir: Eurostat. Vendar so se prevoznine v železniškem prometu
od leta 2005 zvišale manj kot pri drugih načinih prevoza. Dejansko je
bilo v EU-27 zvišanje prevoznin v železniškem prometu za 0,15 odstotne
točke manjše kot zvišanje cen prevoza na splošno. To je zlasti očitno
na Švedskem in v Združenem kraljestvu, kjer so se cene prevoza zvišale za 17 oziroma
15 odstotnih točk več kot cene storitev v železniškem prometu. Po
drugi strani pa so se v jugo- in srednjevzhodni Evropi cene storitev v
železniškem prometu povečale bolj kot cene pri drugih načinih
prevoza. V Nemčiji so bila zvišanja cen storitev v železniškem prometu
usklajena z zvišanji cen prevoza. Vir: Eurostat. Prevoznine v železniškem prometu so se
zviševale v skladu s cenami obratovanja prevozne opreme, zanimivo pa je, da se
je cena goriva od leta 2005 zvišala za 12 odstotnih točk več kot
prevoznine v železniškem prometu. Vendar so se prevoznine v železniškem prometu
na Portugalskem in v več državah članicah srednje- in jugovzhodne
Evrope zvišale bolj kot cene goriv (s skrajnostmi v višini 50 odstotnih
točk, na primer v Latviji). V večini „starih“ držav članic (in
na Poljskem) so se prevoznine v železniškem prometu zvišale manj kot cene goriva.
V Belgiji in na Švedskem se je gorivo podražilo za 30 odstotnih točk
več kot prevoznine v železniškem prometu. Vir: Eurostat. Ob tem makroekonomskem pregledu je treba
opozoriti še, da je spreminjanje prevoznin zelo odvisno od strukture
financiranja trga storitev v železniškem prometu. Cene v okviru obveznosti
javne službe so po navadi regulirane, medtem ko so cene komercialnih storitev
neregulirane. V nekaterih državah članicah obveznosti javne službe
pokrivajo celotno ozemlje (glej spodaj). Združeno kraljestvo, ki spada v to
kategorijo, ima ne glede na to poleg nereguliranih cen tudi regulirane cene
obveznosti javne službe. Zdi se, da ima uveljavljeni državni prevoznik NS na
Nizozemskem proste roke pri določanju prevoznin. Pomembno je tudi poudariti,
da večina storitev na dolge razdalje in mednarodnih storitev spada med komercialne
storitve (glej spodaj). Prevoznine v železniškem prometu na nekaterih
komercialnih progah se lahko v EU v relativnem smislu zelo razlikujejo in
poudariti je treba, da dnevne povratne vozovnice na nekaterih progah z vidika
potrošnika ostajajo zelo drage, čeprav se lahko prevoznine s karticami
zvestobe v železniškem prometu tudi prepolovijo[37] (glej spodaj). Na
podlagi raziskave cen, ki so jo službe Komisije izvedle februarja 2013, je
bilo ugotovljeno, da enodnevne povratne vozovnice za poslovni razred na progah
Pariz–London, Madrid–Barcelona in Köln–München stanejo približno 400 EUR[38]. Podobno lahko potovanje
ob koncu tedna med Parizom in Londonom, rezervirano dva tedna vnaprej, še vedno
stane 260 EUR, potovanje s takojšnim odhodom iz Madrida v Barcelono pa
lahko stane tudi 173 EUR. Na prevoznine prevoznikov v železniškem prometu
na komercialnih progah vpliva tudi konkurenca drugih načinov prevoza (zračnega
in cestnega prometa). Poleg tega se zdi, da je bila na nekaterih progah, na
primer na progi London–Pariz, velika večina vozovnic rezervirana po nižjih
cenah in od šest tednov do štiri mesece vnaprej, vendar hkrati ni jasno, ali na
čas rezervacij vpliva povpraševanje ali pa strukture cen v končni
fazi vplivajo na povpraševanje. Po navedbah nemških organov so se prevoznine v
Nemčiji na splošno gibale med 0,18 in 0,66 EUR/km, zlasti zaradi
učinka kartic zvestobe. Povprečna cena enodnevne povratne
vozovnice za poslovni razred je februarja 2013 znašala od 0,13 EUR/km
na progi Praga–Ostrava (kjer med seboj konkurirajo trije prevozniki) do 1,81 EUR/km
na progi Pariz–London. Podobno so se gibale tudi cene vozovnic za zasebna
potovanja[39],
in sicer od 0,09 EUR/km na progi Praga–Ostrava do 0,86 EUR/km na
progi Pariz–London. Zanimivo je, da so Ouigo – ponudnik nizkocenovnih storitev
SNCF iz pariškega predmestja Marne-la-Vallée – in italijanski prevozniki na
progah za visoke hitrosti ponujali najcenejše storitve visokih hitrosti, in
sicer po približno 0,25 EUR/km, kar je polovico manj, kot stanejo storitve
TGV v Franciji in ICE Nemčiji (0,40/0,45 EUR/km), in torej precej
ceneje od mednarodnih storitev na osi PBKA[40]
ali progah med Francijo in Nemčijo, kjer se konkurenca še ni pojavila (0,60 EUR/km). Vir: Raziskava cen,
ki so jo izvedle službe Komisije, in lastni izračuni – glej priložene
podatke, podatki so se zbirali 19. februarja, 8. marca in 1. aprila 2013
– Priloga 11 k
delovnemu dokumentu služb Komisije SWD(2014) 186. Primerjava prevoznin za obveznosti javne službe
ni smiselna, saj so te regulirane. Koristneje je pogledati finančni delež
potnikov v primerjavi z deležem upravljavcev javnega prevoza. [1] UL L 343, 14.12.2012,
str. 32. [2] Direktiva Evropskega parlamenta
in Sveta 2001/14/ES z dne 26. februarja 2001 o dodeljevanju
železniških infrastrukturnih zmogljivosti, naložitvi uporabnin za uporabo
železniške infrastrukture in podeljevanju varnostnega spričevala,
UL L 75, 15.3.2001, str. 29. [3] Evropska komisija je 18. oktobra 2007
sprejela Sporočilo Svetu in Evropskemu parlamentu o spremljanju razvoja
trga storitev v železniškem prometu, COM(2007) 609, ki mu je bil priložen
delovni dokument služb Komisije SEC(2007) 1323. [4] Evropska komisija je 18. decembra 2009
sprejela Poročilo Svetu in Evropskemu parlamentu o spremljanju razvoja
trga storitev v železniškem prometu, COM(2009) 676, ki mu je bil priložen
delovni dokument služb Komisije SEC(2009) 1687. [5] Evropska komisija je 21. avgusta 2012
sprejela tretje Poročilo Svetu in Evropskemu parlamentu o spremljanju razvoja
trga storitev v železniškem prometu, COM(2012) 459, ki mu je bil priložen
delovni dokument služb Komisije SWD(2012) 246 final/2. [6] Union Internationale des
Chemins de Fer (UIC). [7] Evropsko združenje
proizvajalcev železniške opreme. [8] Bela knjiga – Načrt za
enotni evropski prometni prostor – na poti h konkurenčnemu in z viri
gospodarnemu prometnemu sistemu, COM(2011) 144 final. [9] Anketa Flash
Eurobarometer 382a o zadovoljstvu Evropejcev s storitvami v železniškem
prometu, objavljena 16. decembra 2012 – opravljenih je bilo 28 036
telefonskih razgovorov (približno 1 000 anketirancev na državo
članico) z državljani, starejšimi od 15 let. Za več podrobnosti glej Prilogo 1. [10] Prav tam. [11] Študentje, ki se vozijo na delo,
v šolo ali na univerzo. [12] Promet EU v številkah,
statistični priročnik (EU transport in figures, Statistical
pocketbook), 2013, str. 52. [13] Promet EU v številkah,
statistični priročnik za leto 2013 (EU transport in figures,
Statistical pocketbook 2013). [14] Podatki za Italijo, ki so jih
januarja 2014 predložili italijanski organi, vključujejo mednarodni
promet. [15] Ta ocena temelji na mešanih
statističnih podatkih Eurostata in RMMS (za zapolnitev vrzeli v podatkovni
seriji Eurostata). [16] Zračni promet na liniji
Lizbona–Madrid je v obdobju 2009–2011 še naprej (nekoliko) rasel. [17] Obseg mednarodnega železniškega
potniškega prometa se je v Italiji od leta 2004 zmanjšal za 50 %. [18] Francija (8 %), Italija in
Združeno kraljestvo (5 %). [19] Na Poljskem se je obseg
intermodalnega prometa od leta 2007 podvojil (vir: Eurostat). [20] Glede na CER (2013), Poročilo
o stanju v železniškem tovornem prometu za leto 2013 (2013 Rail
Freight Status Report) (str. 37, slika 24), se je delež
enovagonskega tovornega prometa z 41 % v letu 2002 zmanjšal na 31 %
v letu 2008, kar izhaja iz različnih virov (Eurostat, McKinsey,
XRail). [21] 33 % tonskih kilometrov, zajetih
z „Drugo“ (glej graf 12), pogosto vključuje končne izdelke v
intermodalnem prometu. [22] Za Romunijo, Poljsko, Finsko in
Portugalsko ni podatkov. [23] Opredelitev tega kazalnika bi
bilo mogoče natančneje pojasniti v okviru izvedbenega akta RMMS. [24] V Luksemburgu je upravljavec
infrastrukture del holdinga uveljavljenega prevoznika. [25] Za Združeno kraljestvo, Španijo, Finsko, Latvijo in
Belgijo ni podatkov. [26] V nekaterih državah je težko
razlikovati med javnimi sredstvi in uporabninami za infrastrukturo. V Franciji regije same plačujejo tako
imenovano „redevance d’accès“ za storitve v železniškem prometu v okviru
obveznosti javne službe, ki jih kupijo od SNCF. Da bi lahko določili finančne tokove od prevoznikov v
železniškem prometu do upravljavcev infrastrukture, je plačilo redevance
d’accès izenačeno s subvencijo. [27] Računovodski izkazi se lahko
razlikujejo od računovodskih izkazov za namene nadzora, nad katerimi izvajajo
nadzor nacionalni regulatorji. [28] Mediana povprečnih uporabnin
za dostop do tirov v državah članicah za 1 000-tonske tovorne vlake
je 2,31 v primerjavi z 1,81 za medkrajevne in 1,30 za primestne storitve. [29] Brez upoštevanja povprečnih
uporabnin za dostop po tirih štirih „dražjih“ omrežij (baltske države in Irska)
se mediana za tovorne vlake zniža na 2,12 (v primerjavi z 1,51 za medkrajevne in
1,29 za primestne vlake), varianca pa se zmanjša na 0,98 (tako da je nižja kot za
primestne in medkrajevne vlake). [30] Mediana uporabnin za dostop po
tirih v tovornem prometu na popolnoma ločenih omrežjih (Bolgarija, Češka,
Danska, Estonija, Španija, Finska, Grčija, Nizozemska, Romunija, Švedska,
Slovaška in Združeno kraljestvo) je znašala 1,93 EUR/vlakovni kilometer v
primerjavi z drugimi omrežji; podobno je bila mediana uvrščena na 10.
mesto v primerjavi s 15. mestom za druga omrežja. Glavni izjemi sta Luksemburg in Slovenija, ki imata nizke uporabnine za
dostop do tirov v tovornem prometu. [31] Danska, Španija, Finska,
Madžarska, Luksemburg, Latvija, Romunija in Slovaška – vse te države
članice so beležile inflacijo glede na 12-mesečno stopnjo inflacije
iz novembra 2013; v Grčiji so se na podlagi istega kazalnika
nespremenjene uporabnine za dostop po tirih zaradi deflacije (–0,7 % inflacija)
dejansko povečale. [32] Irska in baltske države so iz
tega izračuna izključene, saj so ločene od preostalega
evropskega omrežja. Vsi podatki
izhajajo iz vprašalnikov RMMS. [33] Danska v povprečju velja za
drugo najcenejše železniško omrežje (Švedska je četrto najcenejše), medtem
ko je Latvija skupno na 24. mestu kot najdražje omrežje (Nemčija je 21.
najcenejše oziroma 4. najdražje). [34] V ta izračun so
vključene proge, ki jih upravljajo člani UIC, medtem ko druge proge,
tako imenovane „industrijske proge“, v ta izračun niso vključene. [35] Razglašene preobremenjenosti: Združeno kraljestvo 551 km,
Nemčija 399 km, Romunija 170 km, Norveška 70 km in
Nizozemska 47 km. [36] Podatki regulatorja Združenega
kraljestva (ORR) kažejo, da so se prevoznine v železniškem prometu v istem
obdobju gibale v različnih smereh: med letoma 2005 in 2012 so se vnaprej kupljene vozovnice za
londonske primestne storitve podražile samo za 14 %, medtem ko so se
vozovnice „za vožnjo zunaj prometnih konic“ in „univerzalne“ vozovnice
podražile za 44 oziroma 42 %. [37] Heute vom Gleis gegenüber, Der
Spiegel 14/2003, 30. 3. 2013. [38] Metodologija te analize prevoznin
je navedena v delovnem dokumentu služb Komisije, ki je priložen temu
poročilu, države članice pa jo morajo še izpopolniti v okviru delovne
skupine za spremljanje trga storitev v železniškem prometu Odbora za enotno
evropsko železniško območje. [39] Povprečje je bilo
izračunano med prevoznino za medkrajevno vožnjo, rezervirano dva tedna
vnaprej, in s takojšnjim odhodom. [40] PBKA pomeni Pariz–Bruselj–Köln–Amsterdam. POROČILO KOMISIJE SVETU IN
EVROPSKEMU PARLAMENTU Četrto poročilo o spremljanju
razvoja trga storitev v železniškem prometu VSEBINA 3.5......... Kakovost storitev v železniškem prometu. 3 3.5.1...... Storitve v železniškem prometu v primerjavi
z drugimi storitvami 3 3.5.2...... Kakovost storitev. 3 3.5.3...... Pogostost 6 3.5.4...... Točnost 8 3.6......... Storitve v železniškem prometu, zajete z
obveznostmi javne službe. 12 3.6.1...... Obveznosti javne službe in segmenti
železniškega prometa. 12 3.6.2...... Financiranje obveznosti javne službe. 13 3.6.3...... Konkurenčni razpisni postopek za
obveznosti javne službe. 16 3.7......... Izdaja licenc prevoznikom v železniškem
prometu. 18 3.8......... Stopnja odprtosti trga. 19 3.9......... Usklajenost med državami članicami 21 3.10....... Razvoj zaposlovanja in socialnih razmer 24 3.10.1.... Zaposlovanje v sektorju železniškega prometa. 24 3.10.2.... Socialno-demografska struktura trga dela v
železniškem prometu. 26 3.10.3.... Dejavnosti usposabljanja. 29 3.10.4.... Drugi vidiki delovnih razmer 29 4............ Stanje omrežja EU in omejitve
infrastrukture. 30 4.5......... Spremembe infrastrukture. 30 4.6......... Upravljanje infrastrukture. 31 4.7......... Elektrifikacija. 31 4.8......... Vlakovni promet 31 5............ Uporaba pravic dostopa. 32 5.5......... Železniški tovorni promet 32 5.6......... Železniški potniški promet – regionalni
in primestni segmenti 33 5.6.1...... Železniški potniški promet – vsi segmenti 33 5.6.2...... Regionalni in primestni segmenti 34 5.6.3...... Segmenti železniškega prometa za visoke
hitrosti in prevoz na dolge razdalje. 35 5.7......... Železniški potniški promet – mednarodne
storitve. 36 6............ Ovire, ki preprečujejo večjo
učinkovitost storitev v železniškem prometu. 36 7............ Sklepne ugotovitve. 36 Priloge k temu poročilu vsebuje delovni
dokument služb Komisije SWD(2014) 186. 3.5 Kakovost storitev v železniškem prometu 3.5.1 Storitve v železniškem prometu v primerjavi z drugimi storitvami Storitve v železniškem prometu so bile v
pregledu stanja potrošniških trgov, s katerim se primerjajo različne vrste
storitev na notranjem trgu, še naprej precej slabo ocenjene. Železniški promet je
bil leta 2012 glede na kazalnik učinkovitosti potrošniških trgov uvrščen
na 27. mesto v primerjavi z drugimi storitvami na notranjem trgu[1] – slabše so se odrezale
samo nepremičninske storitve ter hipotekarni in naložbeni produkti, medtem
ko so bili prevozniki v zračnem prometu, poštne storitve in mestni prevoz
uvrščeni precej višje kot železniški promet. 3.5.2 Kakovost storitev OKVIR 7
– UREDBA O PRAVICAH POTNIKOV – MINIMALNI STANDARDI KAKOVOSTI STORITEV V Prilogi III k Uredbi (ES) št. 1371/2007
o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu[2] so določeni
naslednji minimalni standardi kakovosti storitev: – informacije in vozovnice; – točnost mednarodnih storitev in splošna
načela reševanja napak pri opravljanju storitev; – odpovedi mednarodnih storitev; – snažnost voznega sredstva in postajnih
poslopij; – proučevanje zadovoljstva strank; – obravnava pritožb, povračila in
nadomestila v primeru neizpolnjevanja standardov kakovosti; – pomoč invalidnim osebam in osebam z omejeno
mobilnostjo. 3.5.2.1 Splošno
zadovoljstvo Železniški promet je tudi glede na pregled
stanja potrošniških trgov v smislu splošnega zadovoljstva uvrščen na
27. mesto med 30 storitvami na notranjem trgu (15 % potrošnikov je
storitve v železniškem prometu na lestvici od 0 do 10 ocenilo z ocenami od 0 do
4)[3]. Glede na raziskavo Eurobarometer iz
leta 2013, v kateri so bili opravljeni razgovori z 28 036 državljani
v EU (približno 1 000 razgovorov na državo članico), naj bi bilo samo
58 % državljanov EU zelo ali dokaj zadovoljnih z ravnijo storitev v
železniškem prometu. Graf 31
– Indeks zadovoljstva z železniškimi postajami in potovanji (2013) Vir: Anketa Flash Eurobarometer 382a o zadovoljstvu
Evropejcev s storitvami v železniškem prometu – (telefonski razgovori z 28 036
državljani EU, starejšimi od 15 let) – Priloga 12 k delovnemu
dokumentu služb Komisije SWD(2014) 186. V smislu splošnega zadovoljstva sta Finska in
Združeno kraljestvo na prvem mestu glede na indeks zadovoljstva z več kot
75-odstotnim zadovoljstvom uporabnikov, medtem ko imata Bolgarija in Estonija manj
kot 30 % zadovoljnih uporabnikov. Zelo nizko stopnjo zadovoljstva ima tudi
Italija (36 %). Več kot 50 % anketirancev je zadovoljnih v
Nemčiji in na Švedskem, čeprav pod povprečjem EU (55 %). V zvezi z večino kazalnikov je treba nujno
poudariti, da imajo na splošno najnižje stopnje zadovoljstva Italija ter države
članice iz srednje- in jugovzhodne Evrope. 3.5.2.2 Zadovoljstvo
s storitvami na drobno[4] Z zagotavljanjem informacij o voznih redih
vlakov je zadovoljnih 68 % Evropejcev (16-odstotna stopnja
nezadovoljstva). Zadovoljstvo s konvencionalnimi vlaki[5] se je od leta 2011
nekoliko povečalo (za 3 odstotne točke), pri čemer je zelo
poskočilo na Poljskem in Nizozemskem (zadovoljstvo se je povečalo za
16 oziroma 12 odstotnih točk). Z enostavnostjo nakupa vozovnic na postajah
je zadovoljnih 67 % Evropejcev (17-odstotna stopnja nezadovoljstva – čeprav v Nemčiji znaša kar 37 %). Stopnja
zadovoljstva[6]
je od leta 2011 ostala nespremenjena (78-odstotno zadovoljstvo), pri
čemer je zelo poskočila v Avstriji in Grčiji (povečanje za
14 oziroma 10 odstotnih točk), skrb pa zbuja nezadovoljstvo v
Italiji, na Danskem in v Sloveniji (v vseh se je zadovoljstvo zmanjšalo za
več kot 10 odstotnih točk). Nezadovoljstvo je nekoliko
večje v podeželskih naseljih (19-odstotno nezadovoljstvo) kot v mestih
(14-odstotno nezadovoljstvo). Nekoliko bolj nezadovoljni (20-odstotno
nezadovoljstvo) so tudi Evropejci, ki jih zadevajo vprašanja dostopnosti (npr. funkcionalno
ovirane osebe). S pritožbenimi mehanizmi je zadovoljnih
samo 36 % Evropejcev (18-odstotno nezadovoljstvo – v Italiji kar 31-odstotno). Zadovoljstvo z obravnavanjem pritožb je
od leta 2011 poskočilo za 10 odstotnih točk – tako se
kažejo prvi učinki izvajanja Uredbe (ES) št. 1371/2007. Zadovoljstvo
je za več kot 20 odstotnih točk poskočilo v štirih državah
članicah (v Franciji, Latviji, na Finskem in v Španiji), še v sedmih
drugih pa za 10 do 20 odstotnih točk. Za več kot pet odstotnih
točk se je zadovoljstvo zmanjšalo samo na Češkem, v Italiji in
Estoniji. Poudariti je treba, da se je prevozniku v železniškem prometu ali
tretji osebi pritožilo 54 % potrošnikov, ki so imeli težave z vlaki, kar
je pod 70-odstotnim povprečjem za vse storitve[7]. Z razpoložljivostjo enotnih vozovnic je zadovoljna večina Evropejcev (58 %), pri
čemer imajo najvišje ravni zadovoljstva v Franciji, Belgiji in na Finskem
(pri vseh nad 70 %) ter v Združenem kraljestvu in Nemčiji. Kot pri
drugih stopnjah zadovoljstva so se slabše od pričakovanj odrezale
Italija/države članice iz srednje in jugovzhodne Evrope (pa tudi Švedska
in Avstrija). 3.5.2.3 Zadovoljstvo
s storitvami na vlaku[8] Zadovoljstvo z zagotavljanjem informacij
med potovanji z vlakom, zlasti ob zamudah, je
ostalo nespremenjeno, vendar nezadostno (manj kot 50-odstotno zadovoljstvo). Najvišje
stopnje zadovoljstva so v Združenem kraljestvu (70 %), na Finskem in Irskem.
Najvišji stopnji nezadovoljstva pa sta v Franciji (47 %) in Nemčiji
(42 %). Pomembne izboljšave v zvezi s konvencionalnimi vlaki so bile leta 2011
narejene na Finskem, Poljskem in Nizozemskem (pri vseh povečanje za
več kot 9 odstotnih točk). Zadovoljstvo z razpoložljivostjo osebja: 58 % Evropejcev je zadovoljnih z razpoložljivostjo osebja v
njihovi državi članici. Najvišje ravni zadovoljstva so v Belgiji, na Finskem
in v Luksemburgu (v vseh nad 70 %), medtem ko imajo Nemčija
(32 %), Irska in Francija najvišje stopnje nezadovoljstva (vse nad
28 %). Zadovoljstvo s čistočo in
vzdrževanjem tirnih vozil je še naprej nezadostno. S
čistočo železniških vagonov, vključno s stranišči, je
zadovoljna manj kot polovica Evropejcev (48 %). V samem vrhu po
zadovoljstvu so Finska, Irska in Združeno kraljestvo (nad 68 %), medtem ko
imajo Italija, Romunija in Bolgarija najnižje ravni zadovoljstva (skupaj z
Nemčijo ter srednjo in jugovzhodno Evropo). Od leta 2011 se je
zadovoljstvo na konvencionalnih progah najbolj povečalo v Avstriji, na Poljskem
in Češkem (pri vseh za več kot 10 odstotnih točk), do večjega
zmanjšanja pa je prišlo v Italiji, na Portugalskem in v Latviji (pri vseh za
več kot 10 odstotnih točk). Zadovoljstvo z dostopom do vlakov s kolesi je največje na Danskem (47 %) in v Združenem kraljestvu
(44 %). Najvišje ravni nezadovoljstva so v Romuniji (28 %), Franciji
(24 %) in Nemčiji (20 %). 3.5.3 Pogostost Zadovoljstvo s pogostostjo je v železniškem
prometu bistvenega pomena za privabljanje potnikov – čas je namreč
skupaj s ceno najodločilnejši dejavnik, ki vpliva na odločitve
potrošnikov za potovanje[9].
Glede na raziskavo Eurobarometer je s pogostostjo na splošno zadovoljnih 59 %
Evropejcev. Najnižje stopnje nezadovoljstva s pogostostjo imajo Združeno
kraljestvo, Švedska in Nizozemska. Najvišje stopnje nezadovoljstva pa imata Italija
ter srednje- in jugovzhodna Evropa (tako kot v prejšnjih raziskavah). Mnenje v
Franciji in Nemčiji je deljeno – zadovoljstvo s pogostostjo je
nadpovprečno, prav tako pa nezadovoljstvo. Vir: Anketa Flash Eurobarometer 382a o zadovoljstvu
Evropejcev s storitvami v železniškem prometu – Priloga 12 k delovnemu dokumentu
služb Komisije SWD(2014) 186. Kar zadeva pogostost voženj na pomembnih
progah za visoke hitrosti, v italijanskem omrežju za visoke hitrosti, katerega
prednost je, da najpomembnejša mesta prečka na eni sami osi, zdaj vozijo približno
štirje vlaki/uro. Tudi na progah Pariz–Nantes, Pariz–Lyon in Frankfurt–Köln
vozijo vsaj trije vlaki/uro. Po drugi strani pa na sicer pomembnih progah, kot
je proga Pariz–London (ki povezuje dve izmed največjih mest v EU), še
vedno vozi 1,5 vlaka/uro. Na splošno je v zvezi z omrežji,
vključenimi v raziskavo (glej analizo prevoznin), pogostost voženj največja
na progah z več kot enim prevoznikom, na primer v italijanskem omrežju za
visoke hitrosti ter na progah Dunaj–Salzburg in Praga–Ostrava, na katerih
vozita do 2,5 vlaka/uro. Pogostost voženj na progah Pariz–Beneluks/Nemčija
še vedno ne dosega enega vlaka/uro (v povprečju). Vir: Vozni red vlakov v Evropi, poletna izdaja 2013. 3.5.4 Točnost Glede na raziskavo Eurobarometra je
nezadovoljstvo[10]
s točnostjo in zanesljivostjo najvišje v Franciji (47 %), Nemčiji
(42 %) in Italiji (38 %), najnižje pa v Združenem kraljestvu,
Estoniji in Litvi. Zadovoljstvo s točnostjo pa je najvišje na Irskem, v
Latviji, Avstriji in Združenem kraljestvu (nad 73 %). Vir: Anketa Flash Eurobarometer 382a o zadovoljstvu
Evropejcev s storitvami v železniškem prometu – Priloga 12 k delovnemu
dokumentu služb Komisije SWD(2014) 186. Lokalni in regionalni vlaki so zelo točni
v Latviji, na Portugalskem, v Avstriji in Litvi, medtem ko Belgija in Madžarska
– pomembna trga dnevne migracije – dosegata slabe rezultate[11]. Tudi na Švedskem in v
Italiji je točnost manj kot 90-odstotna. Vlaki za prevoz na dolge razdalje so zelo
točni na Finskem, Danskem in v Italiji, medtem ko Poljska in Litva
dosegata slabe rezultate. Stopnja točnosti v Nemčiji in na Portugalskem
se zdi nižja, ker se pri teh državah upošteva petminutni prag, čeprav je
nezadovoljstvo med nemškimi potniki veliko. Viri: Vprašalniki RMMS in Trafikverket za Švedsko (brez
primestnih storitev) – podatki za Nemčijo in Portugalsko se nanašajo na
več kot šest- oziroma triminutne zamude (glej Prilogo 14 k delovnemu
dokumentu služb Komisije SWD(2014) 186). Viri: Vprašalniki RMMS in Trafikverket za Švedsko –
podatki za Nemčijo in Portugalsko se nanašajo na več kot šest-
oziroma petminutne zamude – Priloga 14 k delovnemu dokumentu služb
Komisije SWD(2014) 186. Stopnje točnosti kažejo zanimiva
nasprotja. Na Švedskem in v Italiji so vlaki za prevoz na dolge razdalje zelo
točni v nasprotju z lokalnimi vlaki, na Portugalskem in v Litvi pa je
ravno obratno. Zdi se, da nobena od stopenj ne pojasnjuje velikega
nezadovoljstva s točnostjo in zanesljivostjo v Franciji. Nazadnje, v zvezi
s storitvami visokih hitrosti vlaki AVE v Španiji dosegajo 99,2-odstotno
stopnjo točnosti, medtem ko vlaki TGV na bolj obremenjenih omrežjih Francije
dosegajo 91-odstotno stopnjo (storitve prevoznika Thalys v Belgiji pa 85-odstotno).
V zvezi s kombiniranim prevozom tovora je bila točnost leta 2011
67-odstotna, pri čemer je še vedno 19 % vlakov zamujalo več kot
tri ure, 4 % vlakov pa so zamujali več kot 24 ur[12]. Glede zanesljivosti, čeprav podatkovne
serije niso popolne, se je najslabše odrezala Madžarska, saj je bilo odpovedanih
približno 14 % vlakov. Na Danskem, v Franciji, Združenem kraljestvu in na
Norveškem so bili odpovedani približno od 2 do 3 % lokalnih vlakov. Združeno
kraljestvo in Norveška sta imela podobna odstotka za storitve na dolge
razdalje. Storitve visokih hitrosti so bile zelo zanesljive: v Franciji in
Italiji je bilo manj kot 0,2 % odpovedi. 3.6 Storitve v železniškem prometu, zajete z obveznostmi javne službe 3.6.1 Obveznosti javne službe in segmenti železniškega prometa Obveznosti javne službe so v obdobju 2011–2012
zajemale približno 62–65 % vseh potniških km in približno 74 % vlakovnih
km v EU. Število potniških kilometrov v okviru
obveznosti javne službe se je spremenilo v Franciji (z vključitvijo vlakov
Trains d'équilibre du Territoire se je z 31 % povečalo na
43 % vseh domačih potniških kilometrov) in na Finskem (kjer se je s
14 % v letu 2010 povečalo na 45 % v letu 2012). Vir: Vprašalniki
RMMS – Priloga 15 k delovnemu dokumentu služb Komisije SWD(2014) 186. Relativni delež storitev v železniškem prometu
v okviru obveznosti javne službe in komercialnih storitev se med različnimi
segmenti trga razlikuje. V Združenem kraljestvu, kjer je večina storitev v
železniškem prometu storitev dnevne migracije (glej graf 4), obveznosti
javne službe zajemajo 99 % vseh notranjih potniških kilometrov. Obratno je
v Franciji, ki je večinoma trg za visoke hitrosti in kjer je z obveznostmi
javne službe zajetih samo 38 % vseh potniških kilometrov. Zdi se, da so z obveznostmi javne službe
zajete vse primestne in regionalne storitve v Evropi (kar je 49 % vseh
potniških km). Storitve visokih hitrosti, ki so predstavljale približno
27 % vseh potniških km v EU, se v nobeni državi članici ne izvajajo v
okviru obveznosti javne službe, razen morda na nekaterih notranjih odsekih prog
na Nizozemskem in v Avstriji (npr. Salzburg–Innsbruck). Zato je mogoče
sklepati, da se dve tretjini konvencionalnih storitev na dolge razdalje izvajata
kot obveznosti javne službe. Z obveznostmi javne službe so lahko zajeta celotna
domača omrežja – z enim ali več javnimi naročili storitev – nekaterih
manjših držav članic, kot so Nizozemska, Belgija, Madžarska, Danska in Irska,
ali večjih držav članic, kot v primeru Združenega kraljestva. Vir: Vprašalniki RMMS, lastno poizvedovanje,
statistični pregled državnih pomoči; položaj na Poljskem bi lahko bil
nekoliko drugačen, saj se na regionalnih progah izvajajo nekatere
komercialne storitve. 3.6.2 Financiranje obveznosti javne službe V obdobju 2011–2012 je bilo v EU za
obveznosti javne službe v železniškem prometu namenjenih približno 18 milijard EUR[13] javne podpore, od tega
približno 6 milijard EUR samo v Nemčiji, 4,5 milijarde v
Franciji in 2 milijardi v Italiji. Neposredna javna podpora v Združenem
kraljestvu in na Nizozemskem je zelo nizka, saj ti državi članici svoje
storitve, ki ustvarjajo izgubo, navzkrižno financirata z donosnimi storitvami
iz istega javnega naročila storitev in prihodki od prevoznin v potniškem
prometu (glej spodaj). To deloma pojasnjuje, zakaj Luksemburg in Francija
zagotavljata subvencije v višini približno 17–18 EUR/vlakovni km[14], medtem ko javna podpora
v Združenem kraljestvu in na Nizozemskem znaša samo 0,1–0,2 EUR/vlakovni
km. Tako kot v Franciji višina neto podpore variira tudi v Nemčiji[15].Nekoliko se razlikuje
tudi število potnikov na vlak v okviru evropskih obveznosti javne službe: na
Nizozemskem, v Franciji, Belgiji, Italiji in Združenem kraljestvu je približno
120 potnikov na vlak, medtem ko je na Češkem, v Litvi in Luksemburgu
manj kot 60 potnikov na vlak. Vir: Vprašalniki
RMMS, lastno poizvedovanje, statistični pregled državnih pomoči – Priloga 15
k delovnemu dokumentu služb Komisije SWD(2014) 186. Stroški
obveznosti javne službe se krijejo tudi s prevozninami v potniškem prometu, ki
v EU znašajo vsaj 21 milijard EUR. Kot je
bilo pojasnjeno, se v Združenem kraljestvu in na Nizozemskem v potniškem
prometu 99 % stroškov obveznosti javne službe krije s prevozninami, medtem
ko v Bolgariji, Nemčiji, Italiji in na Češkem več kot 70 %
stroškov obveznosti javne službe krijejo davkoplačevalci. Graf 41 – Kdo plačuje obveznosti javne
službe?
(2012) Vir: Vprašalniki RMMS, lastno poizvedovanje, letna
poročila uveljavljenih prevoznikov. OKVIR 8
– FINANČNI TOKOVI V SEKTORJU ŽELEZNIŠKEGA PROMETA Na podlagi informacij, ki so jih države
članice navedle v vprašalnikih RMMS, ter analize računovodskih
izkazov prevoznikov v železniškem prometu (PŽP) in upravljavcev infrastrukture
(UI) je mogoče opredeliti glavne ocenjene finančne tokove (v spodnjem
grafu so prikazani v milijardah EUR za leto 2012). Potniki so od PŽP
kupili za približno 38 milijard EUR storitev v železniškem potniškem
prometu, podjetja pa so kupila za približno 11–13 milijard EUR
storitev v železniškem tovornem prometu. PŽP so UI plačali približno
15 milijard EUR uporabnin za dostop do tirov, UI pa so prejeli približno
18 milijard EUR državnih nepovratnih sredstev. Nadomestila za
obveznosti javne službe so znašala približno 18–20 milijard EUR. UI imajo
tudi približno 4 milijarde EUR drugih prihodkov (električna
energija, nepremičnine itd.). Graf 42 – Finančni tokovi v sektorju železniškega prometa (v
milijardah EUR) Vir: Letna
poročila, vprašalniki RMMS. 3.6.3 Konkurenčni razpisni postopek za obveznosti javne službe Več držav članic za storitve v
železniškem prometu objavlja javne razpise za javna naročila. Nekatere to počnejo
pogosto (Združeno kraljestvo, Nemčija, Švedska), medtem ko druge to storijo
samo za nekatera naročila (Poljska, Italija, Danska, Portugalska,
Nizozemska, Češka in Slovaška)[16].
Leta 2011 je Združeno kraljestvo podaljšalo pet koncesij, medtem ko sta
Nemčija in Slovaška poročali o 18 oziroma enem konkurenčnem
razpisnem postopku za javna naročila storitev, čeprav so bili ti
manjši. Zdi se, da se notranji trg javnih naročil
storitev razvija. Vse več javnih naročil storitev za železniški
promet je skupaj z vsemi drugimi javnimi naročili objavljenih v Uradnem
listu EU (spletišče TED). Leta 2012 je bilo za javna naročila
storitev objavljenih 41 obvestil o naročilu[17], kar je dvakrat
več kot leta 2006 – skupaj je bilo od takrat objavljenih 205 javnih
naročil storitev. Velika večina ponudb (približno 113) je bilo
nemških, vendar je to lahko tudi zaradi velikosti naročil, poleg tega pa
je videti, da so skoraj vsa nemška javna naročila storitev objavljena v
Uradnem listu EU[18].
Objava obvestil o oddaji naročila in predhodnih prostovoljnih obvestil[19] se je od
leta 2010 podvojila, s čimer se je izboljšala preglednost. Preglednica 6
– Javna naročila storitev, ki so bila leta 2012 objavljena v Uradnem
listu EU, po državah članicah || BG || CZ || DE || DK || IT || NL || PL || SE || UK || Skupaj Obvestila o naročilu || 3 || 1 || 113 || 1 || 2 || 3 || 62 || 13 || 7 || 205 Vir: Uradni list EU, podatkovna zbirka TED. Vir: Uradni list EU, podatkovna zbirka TED. Javna naročila storitev, objavljena v
Uradnem listu EU, predstavljajo zanimiv vzorec javnih naročil storitev na
splošno v EU. V zvezi s tem je zanimivo, da se je pri 76 % objavljenih
javnih naročil storitev kot merilo za oddajo uporabilo merilo „ekonomsko
najugodnejše ponudbe“[20],
samo pri 23 % pa se je kot edino merilo uporabila cena. Na podlagi študije evropskih socialnih partnerjev
v železniškem prometu naj bi se prevzem osebja zahteval na Češkem, Danskem,
v Španiji, Franciji, Italiji, na Nizozemskem, v Združenem kraljestvu in na
Norveškem, neobvezen pa je v Avstriji, Bolgariji, Nemčiji, na Irskem, Poljskem
in Švedskem[21].
Poleg tega v Avstriji, na Danskem, v Nemčiji, na Nizozemskem in Švedskem,
kjer veljajo panožni sporazumi, v razpisni dokumentaciji ni treba nujno
predpisati socialnih meril, saj se socialni standardi uporabljajo za vse prevoznike.
3.7 Izdaja licenc prevoznikom v železniškem prometu Nemčija s 417 podeljenimi licencami ostaja
daleč na prvem mestu po številu licenc, sledi ji Poljska. Zanimiva je
ugotovitev, da se, medtem ko je Evropska železniška agencija (ERA)
obveščena o vseh nemških in nizozemskih licencah, več licenc
Združenega kraljestva priglasi nacionalnim organom kot agenciji ERA (verjetno
zato, ker so storitve v železniškem prometu glede na nizko stopnjo
čezmejnega tovornega prometa in dejstvo, da čezmejne storitve v
potniškem prometu zaenkrat zagotavlja samo Eurostar, večinoma omejene na
Združeno kraljestvo). Še ena zanimiva posebnost Združenega kraljestva je izdaja
licenc za „zadnje možne prevoznike“ – v primeru stečaja prevoznikov s
koncesijo[22]
ali podaljšanja postopkov oddaje javnega naročila. Število licenc je
očitno zelo majhno v tistih državah članicah, kjer ima uveljavljeni
prevoznik še vedno monopol nad notranjimi storitvami v potniškem prometu. Viri: Evropska železniška agencija (podatkovna zbirka
ERADIS),
vprašalniki RMMS, ki so jih izpolnile države članice – Priloga 16 k
delovnemu dokumentu služb Komisije SWD(2014) 186. Večina licenc, o katerih je
obveščena agencija ERA, je za tovorni promet (51 %) – zlasti v
Nemčiji in na Poljskem. Po podatkih agencije ERA je za železniški potniški
promet sporočenih približno 200 licenc, medtem ko se približno 550 licenc
nanaša samo na tovorni promet – 336 pa jih zajema oboje. Viri: Evropska železniška agencija (podatkovna zbirka
ERADIS) – Priloga 16
k delovnemu dokumentu služb Komisije SWD(2014) 186. 3.8 Stopnja odprtosti trga V okviru prava EU je trg storitev v
železniškem tovornem prometu odprt od leta 2007, trg storitev v
mednarodnem potniškem prometu pa od leta 2010. Glede trgov storitev v
železniškem prometu, ki niso odprti, je treba poudariti, da odprtje notranjih trgov
storitev v potniškem prometu na ravni EU trenutno ni obvezno in da te storitve predstavljajo
94 % vseh potniških km v EU. Službe Komisije so
v okviru ocene učinka četrtega železniškega paketa ocenile, da je
bilo leta 2010 novim udeležencem na trgu do takrat dostopnega približno
40 % domačega trga storitev v železniškem potniškem prometu EU.
Svoje komercialne storitve in storitve v okviru obveznosti javne službe sta v
celoti odprli samo dve državi članici (Švedska in Združeno kraljestvo), v
vsej EU pa je 40 % vseh potniških kilometrov zaprtih za konkurenco. Ponovna
ocena leta 2012, ki je temeljila na domnevah iz leta 2010,[23] je pokazala enake
rezultate. Graf 46 – Struktura trga storitev v železniškem prometu (2012) ORIGINAL TEXT || TRANSLATION Rail market structure || Struktura trga storitev v železniškem prometu Tendered PSO, % || Obveznosti javne službe, oddane na podlagi javnega razpisa, v % Direct awarded PSO, % || Neposredno oddane obveznosti javne službe, v % Open access commercial services, % || Komercialne storitve z odprtim dostopom, v % Legal Monopoly commercial services, % || Komercialne storitve s pravnim monopolom, v % Failed PSO tenders || Neuspešni javni razpisi za obveznosti javne službe 100%, 90%, 80%, 70%, 60%, 50%, 40%, 30%, 20%, 10%, 0% || 100 %, 90 %, 80 %, 70 %, 60 %, 50 %, 40 %, 30 %, 20 %, 10 %, 0 % Vir: Vprašalniki RMMS, ocena učinka
četrtega železniškega paketa, CER (2010), lastne ocene. Deset držav
članic (na grafu so označene z zvezdico), ki predstavljajo 20 %
vseh potniških kilometrov, je trge odprlo tako, da lahko komercialne storitve z
odprtim dostopom obstajajo vzporedno z neposredno oddanimi javnimi
naročili storitev. Nemčija na podlagi odločbe Bundesgerichtshof[24], v kateri je bila pozvana k splošni uporabi konkurenčnih razpisnih
postopkov, ne bo več spadala v to skupino. V Estoniji, Latviji, Litvi in
na Slovaškem popolnoma odprt dostop obstaja vzporedno z neposredno oddanimi
javnimi naročili storitev, s katerimi so zajete vse storitve v železniškem
prometu. Javna naročila storitev v teh državah članicah bi morala
biti pravno gledano oddana na podlagi konkurenčnega razpisnega postopka,
vendar se jih je dejansko udeležil samo uveljavljeni prevoznik. Ta odstotek se ni
bistveno spremenil, saj se o nadaljnjih odprtjih ne poroča, razen za
turistične storitve v železniškem prometu v Španiji. Poudariti je treba,
da naj bi Češka po poročanju tiska[25]
razmišljala o povečanju števila javnih razpisov za javna naročila
storitev, Španija pa razmišlja, da bi konkurenci odprla nekatere svoje
komercialne storitve. Prav tako pa je treba poudariti, da je v Nemčiji
število vlakovnih kilometrov v okviru obveznosti javne službe, oddanih na podlagi
konkurenčnega razpisnega postopka, doseglo 51 %. Evropski prevozniki v
železniškem prometu si kljub temu prizadevajo za internacionalizacijo. Glavne
skupine evropskih prevoznikov v železniškem prometu so v zadnjih letih dosegle pomembne
deleže prodaje v tujini: ·
DB naj bi 42 % prometa v letu 2012
ustvarila zunaj Nemčije (med drugim namreč nadzoruje družbo Arriva,
pa tudi glavne prevoznike v železniškem tovornem prometu v Združenem kraljestvu,
na Danskem in Nizozemskem); ·
SNCF 24 % prometa ustvari zunaj Francije
(čeprav je francoski trg v celoti zaprt za tujo konkurenco), zlasti prek
hčerinske družbe Keolis (za primestne vlake) in njenih deležev v družbah
NTV, Westbahn, Eurostar in Thalys; ·
NS, ki deluje na nizozemskem trgu storitev v
potniškem prometu, ki je povsem zaprt za konkurenco, naj bi 38 % svojega
prometa ustvarila zunaj Nizozemske, in sicer prek hčerinske družbe Abellio; ·
Trenitalia je dejavna tudi zunaj Italije (Netinera,
nemška hčerinska družba družbe Trenitalia, predstavlja približno 5 % njenega
prometa). 3.9 Usklajenost med državami članicami Pregled stanja na trgu storitev v
železniškem prometu Od leta 2000 je bilo sprejetih 17 železniških
direktiv. Rok za prenos 15 od njih se je iztekel novembra 2013, za dve pa
še teče (direktivi 2012/34/EU in 2013/9/EU). Kazalnik zaostanka pri
prenosu – ki je bil razvit za pregled enotnega trga[26] – označuje
odstotek direktiv, ki jih država članica še ni prenesla z nacionalnimi
ukrepi, ustrezno priglašenimi Komisiji, glede na skupno število direktiv, ki bi
morale biti prenesene do presečnega datuma (10. november ali 10. april,
glede na to, da se pregled enotnega trga objavi dvakrat na leto). Zaostanek pri
prenosu železniških direktiv se zdi bistveno večji kot splošni zaostanek
za notranji trg. Vir: Evropska komisija. Zaostanek pri prenosu zakonodaje o železniškem
prometu je bil prvotno 56-odstoten, kar kaže na nizko stopnjo pravočasnega
prenosa prvega železniškega paketa (rok je bil aprila 2003). Vse nove
države članice, ki so se pridružile leta 2004, so ga prenesle ob
pridružitvi, to pa je skupaj z dejstvom, da ni bilo novih direktiv, ki bi jih
bilo treba prenesti do novembra 2004 in 2005, povzročilo zmanjšanje
zaostanka. Visoki ravni v letih 2006 in 2010 razkrivata nizko stopnjo
pravočasnega prenosa drugega in tretjega železniškega paketa. Čeprav
je bil zaostanek leta 2013 skoraj izničen, bi se lahko znova
povečal ob izteku obdobja za prenos Direktive 2013/9/EU o spremembi
Direktive 2008/57/ES (rok za prenos je bil januar 2014). Do konca
novembra 2013 je nacionalne ukrepe priglasilo samo osem držav članic
(Bolgarija, Hrvaška, Irska, Grčija, Italija, Latvija, Poljska, Švedska). Vir: Evropska komisija. Stopnja pravočasnega prenosa je na
splošno nizka. Od leta 2000 je bilo pravočasno prenesenih samo
32 % železniških direktiv, medtem ko sta bili pri 6 % za prenos
potrebni še več kot dve dodatni leti. Z vidika posameznih držav
članic se je najbolje odrezala Romunija s 60-odstotnim pravočasnim
prenosom. Nasprotno pa Avstrija in Portugalska od leta 2000 nista
pravočasno prenesli niti ene direktive. Povprečne zamude pri zapoznelo prenesenih
direktivah kažejo, da je v štirih državah članicah v povprečju
potrebnih 18 „dodatnih“ mesecev za prenos železniških direktiv (na Nizozemskem,
v Luksemburgu, Nemčiji in Združenem kraljestvu). Če se upoštevajo
samo direktive o trgu, je ta zamuda v eni državi članici daljša od dveh
let (na Nizozemskem). Vir: Evropska
komisija; ** kot je pojasnjeno v opombi 67, povprečne splošne zamude
za notranji trg kažejo splošno gibanje. Čeprav je potrebna določena
previdnost, primerjava teh podatkov s splošnim gibanjem za vse direktive o
notranjem trgu[27]
kaže, da se je 21 držav članic pri direktivah o trgih storitev v
železniškem prometu odrezalo slabše kot na drugih področjih. Če se
upoštevajo samo direktive o interoperabilnosti in varnosti železnic, se ta
številka zmanjša na 13 držav članic. Razlika med zamudami pri železniških
direktivah in zamudami na splošno je zlasti pomembna za zgoraj navedene štiri
države članice (Nizozemsko, Luksemburg, Nemčijo in Združeno
kraljestvo), pa tudi za Švedsko, Slovenijo in Grčijo. Nasprotno pa se je
pet držav članic pri železniških direktivah odrezalo bolje kot pri
notranjem trgu na splošno (Estonija, Slovaška, Finska, Romunija in Bolgarija). Graf 50 – Kršitve zakonodaje o
železniškem prometu Vir: Evropska
komisija. Komisija je sprožila 134 postopkov za
ugotavljanje kršitev v zvezi z določbami, povezanimi z železniškim
prometom: 130 v zvezi z direktivami in štiri v zvezi z uredbami. Glede na
področje se jih 32 % nanaša na določbe o trgu storitev v
železniškem prometu, 68 % pa na interoperabilnost in varnost. Kljub temu
analiza po vrstah kršitev kaže, da se na določbe o trgu nanaša
nesorazmernih 56 % vseh kršitev zaradi neskladnosti ali nepravilne
uporabe. Nasprotno pa se 95 % vseh kršitev zaradi nepriglasitve nanaša na
direktive o interoperabilnosti in varnosti. Večina postopkov za ugotavljanje kršitev
zaradi prepoznega ali nepravilnega prenosa je bila sprožena proti Poljski,
Nemčiji in Franciji. Po drugi strani pa je bilo najmanj postopkov sproženih
proti Bolgariji in Luksemburgu. Vendar sta Francija in Italija na prvem mestu po
kršitvah zaradi neskladnosti ukrepov za prenos ali nepravilne uporabe železniških
direktiv. Proti Nizozemski, Luksemburgu in Združenem kraljestvu, trem državam
članicam, ki so najpočasnejše pri prenosu železniških direktiv, je
bil zaradi neskladnosti/nepravilne uporabe uveden samo po en postopek za
ugotavljanje kršitev. Graf 51 – Kršitve po državah članicah in področjih Vir: Evropska komisija – (*) kršitve, ki jih je
zavrglo Evropsko sodišče, niso vključene. Vir: Evropska komisija – (*) kršitve, ki jih je
zavrglo Evropsko sodišče, niso vključene. 3.10 Razvoj zaposlovanja in socialnih razmer 3.10.1 Zaposlovanje v sektorju železniškega prometa Po podatkih, ki so jih države članice
navedle v vprašalnikih RMMS, naj bi pri prevozniki v železniškem prometu (561 000)
ali upravljavci infrastrukture (351 000) zaposlovali približno
912 000 ljudi[28].
Zaposlovanje v teh dveh vrstah subjektov v železniškem prometu naj bi se
leta 2012 zmanjšalo za 4 % v primerjavi z letom 2011. Zanimivo
je – kot je prikazano v spodnjem grafu –, da je skupni delež osebja na
področju upravljanja infrastrukture na splošno večji v južni in
vzhodni Evropi ter nižji v severni Evropi. Vir: Vprašalniki
RMMS. **/* Za Francijo delež delovnih mest, ki ga je
navedla za upravljanje infrastrukture, vključuje zaposlene v družbah SNCF
Infrastructures in Réseau Ferré de France pod (**) in izključno v družbi
Réseau Ferré de France (*). Poleg tega naj bi novi
udeleženci na trgu zaposlovali približno 118 000 oseb ali 21 % vseh
zaposlenih. V EU naj bi bilo tudi približno 118 000 strojevodij (21 %
vseh zaposlenih), kar velja za uveljavljene prevoznike in nove udeležence
skupaj. Nazadnje, štirje od petih upravljavcev
infrastrukture, ki imajo največ osebja (Luksemburg, Avstrija, Belgija, Švedska,
Slovaška) v smislu delovnih mest na kilometer infrastrukture, upravljajo manjša
omrežja, pri čemer se ne upoštevajo različne ravni zunanjega
izvajanja (gradnja in vzdrževanje infrastrukture) in različna
področja dejavnosti. Vir: Vprašalniki RMMS, letna poročila
RFIREFER/RFF. 3.10.2 Socialno-demografska struktura
trga dela v železniškem prometu[29] Delež moških, zaposlenih v sektorju
železniškega prometa, je v vseh državah članicah Evrope večji od
deleža moških glede na celotno aktivno prebivalstvo. Ta večja zastopanost
je med najvišjimi v južnoevropskih državah članicah, kot so Grčija,
Španija in Italija, pa tudi v Luksemburgu in Belgiji. V Grčiji in
Luksemburgu je več kot 90 % vsega osebja moškega spola. Po ocenah raziskave,
ki so jo evropski socialni partnerji v železniškem sektorju[30] izvedli med prevozniki
v železniškem prometu v EU, je delež žensk 19,5-odstoten, vendar raziskava
navaja, da so ženske mnogo premalo zastopane v nekaterih poklicih, kot so
strojevodje, kjer je samo 1,4 % ženske delovne sile (na vodstvenih
položajih je 18 % žensk). Glede na to raziskavo naj bi bil položaj boljši
v vzhodni Evropi (v Latviji je med inženirji 58 % žensk). Za železniški sektor je poleg tega
značilna akutna premajhna zastopanost mladih (mlajših od 30 let). Delež
osebja, mlajšega od 30 let (modri stolpec na grafu), je v vseh državah
članicah, kjer so na voljo podatki, bistveno manjši od deleža mladih glede
na celotno aktivno prebivalstvo (svetlosivo območje na grafu). Delež mlajših
od 30 let je najmanjši v južnih državah članicah (v Grčiji,
Španiji in na Portugalskem) ter na Poljskem in Češkem. Po drugi strani
imajo Francija, Latvija in Luksemburg največji delež mladega vlakovnega
osebja, čeprav je še vedno manjši od nacionalnega povprečja. Nasprotno
pa delež vlakovnega osebja, starejšega od 50 let (roza in rdeči
stolpci na grafu), presega zadevni delež glede na celotno aktivno prebivalstvo
(temnosivo območje) v vseh proučenih državah, razen v Romuniji. V
Grčiji in na Finskem je več kot polovica vlakovnega osebja starejša
od 50 let. V še 13 državah članicah je tretjina ali več osebja
starejšega od 50 let (Avstrija, Belgija, Bolgarija, Češka, Nemčija,
Estonija, Italija, Litva, Latvija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Slovaška).
V Franciji je ta delež samo nekoliko nad nacionalnim povprečjem
(27,5 % v sektorju železniškega prometa v primerjavi s 26,8 % na
nacionalni ravni). Čeprav ni podatkov za države, kot sta Švedska in
Združeno kraljestvo, v katerih naj bi bil sektor železniškega prometa še posebno
živahen, pa ta oddelek kaže na splošno staranje delovne sile v železniškem
prometu, kar bi lahko privedlo do pomanjkanja osebja, ko bo sedanje osebje
doseglo upokojitveno starost. Vir: UIC (2010). V večini obravnavanih držav članic
je delež pred kratkim zaposlenega osebja majhen, običajno zaradi
zmanjševanja števila zaposlenih v skladu z drugimi gospodarskimi panogami. Delež
osebja z manj kot petimi leti izkušenj je samo v treh državah članicah večji
od deleža osebja z več kot 30 leti izkušenj (v Litvi, Latviji in
Romuniji). Nasprotno pa je v štirih državah članicah glede na delovno dobo
med vsemi največja skupina z več kot 30 leti delovne dobe (v
Belgiji, na Finskem, v Nemčiji in Luksemburgu). V Grčiji, na Poljskem
in v Španiji ima več kot 80 % osebja več kot 20 let delovne
dobe. Ta delež je več kot 50-odstoten še v desetih drugih državah
članicah (v Sloveniji, Bolgariji, na Portugalskem, v Avstriji, Nemčiji,
na Češkem, Slovaškem, Madžarskem, v Belgiji in na Finskem). To slabo nadomeščanje
osebja bi lahko imelo zaradi splošnega staranja delovne sile škodljive posledice
za panogo, kar bi jo lahko prisililo k zmanjšanju števila zaposlenih. Zaradi teh sprememb je potrebno podrobno
statistično spremljanje, zlasti da bi ugotovili, kateri poklici so zaradi staranja
delovne sile najbolj ogroženi. Vir: UIC (2010). 3.10.3 Dejavnosti usposabljanja Bolgarija, Danska, Finska, Grčija, Madžarska,
Litva, Nizozemska, Portugalska in Združeno kraljestvo so v vprašalnikih RMMS navedli
svoje glavne dejavnosti usposabljanja. V večini držav članic so
dejavnosti usposabljanja osredotočene na usposabljanje strojevodij in
varnost. Pozornost si zaslužijo naslednje sheme: ·
na Danskem so prevozniki v železniškem prometu in
upravljavci infrastrukture razvili skupni program usposabljanja, da bi podprli
priznavanje usposobljenosti med delodajalci; ·
na Nizozemskem je ministrstvo za izobraževanje
leta 2011 potrdilo novo šolo za strojevodje, ki je popolnoma neodvisna od
prevoznikov v železniškem prometu. Spomladi 2013 jo je uspešno končalo
37 študentov; ·
v Združenem kraljestvu je glavni upravljavec
infrastrukture, Network Rail, oblikoval plačani podiplomski program v
železniški industriji z naslovom „Track and Train“, v katerem nedavni diplomanti
trikrat po šest mesecev preživijo na praksi na različnih področjih
delovanja družbe Network Rail in pri prevoznikih v železniškem prometu. 3.10.4 Drugi vidiki delovnih razmer Študija Evropske fundacije za izboljšanje
življenjskih in delovnih razmer[31]
zagotavlja nekatere nepreverjene podatke o gibanju plač, pogodbah za
določen čas in gibljivem delovnem času. Čeprav naj bi se neenakosti
pri plačah med starimi in novimi zaposlenimi v Nemčiji povečale,
so se plače dejansko zvišale v Belgiji, Franciji, Italiji, Litvi in na
Švedskem. Ista študija navaja, da je dela za določen čas v sektorju
železniškega prometa še vedno zelo malo, razen v Sloveniji, kjer je večina
pogodb za določen čas, zanje pa velja kolektivna pogodba. Na
Slovaškem, v Španiji in na Češkem so bile sprejete pobude v zvezi z vpeljavo
gibljivega delovnega časa. 4. Stanje omrežja EU in omejitve infrastrukture 4.5 Spremembe infrastrukture Železniška infrastruktura EU se je v obdobju 2009–2011
povečala za 882 km (+0,4 %) in znaša 216 297 km. To
povečanje skriva razlike med državami članicami: v Franciji in
Španiji je bilo dodanih 981 oziroma 602 km železniške infrastrukture,
medtem ko je bilo v Avstriji, Bolgariji in Nemčiji opuščenih 335, 203
oziroma 138 km. Relativno je bila rast največja na Nizozemskem (+130 km,
tj. +5 %), zmanjšanje pa je bilo največje v Estoniji (–127 km,
tj. –14 %). Vir: Promet EU v številkah: statistični
priročnik za leto 2013 (EU transport in figures, Statistical
pocketbook 2013). Od leta 1995[32] je bilo opuščenih
približno 12 958 km železniške infrastrukture, pri čemer je bilo
zmanjšanje največje v vzhodnih državah članicah (Poljska, Latvija,
Estonija) in Nemčiji (–8 412 km ali 20 %), najbolj pa se je
infrastruktura povečala v Sloveniji / na Hrvaškem (+18 %) in v
Španiji (+1 624 km ali +11 %). Vir: Promet EU v številkah: statistični
priročnik za leto 2013 (EU transport in figures, Statistical
pocketbook 2013). 4.6 Upravljanje infrastrukture Strukture upravljanja
infrastrukture se v obdobju 2011–2012 niso spremenile, razen v Belgiji,
kjer je bil ukinjen holding NMBS-SNCB. Infrabel in SNCB-NMBS sta zdaj
ločena subjekta s skupno hčerinsko družbo, ki upravlja človeške
vire. 4.7 Elektrifikacija Kar zadeva elektrifikacijo, je bilo leta 2011
skupno elektrificiranih samo 53,2 % železniške infrastrukture EU. Tudi tukaj
so velike razlike med državami članicami: elektrifikacija je slaba v
Združenem kraljestvu in na Češkem (33 % omrežja) ter izjemno slaba v
Grčiji (17 %) in baltskih državah članicah (6 %). 4.8 Vlakovni promet Analiza vlakovnega prometa na odsekih vseevropskega
omrežja (TEN)[33]
poudarja pričakovani pomen železniškega tovornega prometa okrog mest ter tamkajšnjih
ranžirnih postaj in pristanišč. Leta 2010 je bilo 44 od 56
železniških odsekov EU s tovornim prometom nad 60 000 vlakov/leto[34] (tj. 164 vlakov/dan)
v Nemčiji, sedem pa v Avstriji (vsi na osi Dunaj–Salzburg). V
Nemčiji so najpomembnejši odseki okrog ranžirnih postaj Maschen (Hamburg),
Seelze (Hannover) in Oberhausen (Duisburg). Velik promet tovornih vlakov je zabeležen
tudi okrog mest, kot so Köln, Varšava, Krakov in Innsbruck. Analiza vlakovnega prometa je pokazala tudi,
da je velik del tovornega prometa v Nemčiji namenjen v hamburško
pristanišče ter da Antwerpen in Rotterdam zaostajata z vidika povezav v
železniškem tovornem prometu. Železniški promet okrog rotterdamskega
pristanišča je znašal samo 32 600 vlakov/leto (tj. 89 vlakov/dan)[35] – to pomeni, da je rotterdamski
železniški tovorni promet dosegal samo 25 % hamburškega tovornega prometa,
kjer je vozilo 140 000 vlakov/leto (tj. 383 vlakov/dan). Promet
na progi Betuwe, namenjeni izključno železniškemu tovornemu prometu, znaša
„samo“ približno 18 000 vlakov/leto (50 vlakov/dan). Te
ugotovitve potrjuje tudi študija UIC, ki je pokazala, da je bil delež tovornega
prometa pri prevozu v notranjost države 36,8-odstoten v primerjavi z 11-odstotnim
za Rotterdam oziroma 12-odstotnim za Antwerpen[36]. Podobna gibanja je mogoče opaziti tudi v železniškem
potniškem prometu: največ železniškega potniškega prometa je v bližini velikih
glavnih postaj z velikimi železniškimi omrežji za dnevno migracijo, kot sta
London in Pariz, ter v številnih nemških mestih (Berlin, Frankfurt, Köln,
Stuttgart) in večjih evropskih mestih (Amsterdam, Barcelona, Helsinki,
Stockholm in Dunaj), ki imajo promet z več kot 200 000 vlaki/leto
(približno 550 vlakov/dan). Zanimivo je, da odseki okrog Rima in Madrida
ostajajo pri 140 000 vlakih/leto, medtem ko v Luxembourg pripelje 75 000 vlakov/leto,
tj. toliko kot v dvomilijonsko mesto, kot je Budimpešta. To kaže, da so mesta s pomembnimi omrežji za
primestne vlake, ki se prekrivajo s preostalo železniško infrastrukturo, ozka
grla – ali pa bi to lahko postala – tako pri storitvah visokih hitrosti[37] ali pri prevozu tovora[38]. Podobno tudi podatki
v železniškem tovornem prometu kažejo, da so prometni tokovi iz Porurja na
Nizozemsko (in verjetno v Belgijo) precej manjši od tistih do Hamburga, ki ima
največjo ranžirno postajo v Evropi. Morda bi bilo zanimivo proučiti učinek
teh tokov železniškega tovornega prometa s severa proti jugu na splošno
obremenjenost nemškega omrežja, zlasti ker je treba na nemški strani
dokončati medsebojne povezave z Belgijo in Nizozemsko. 5. Uporaba pravic dostopa 5.5 Železniški tovorni promet Trg storitev v železniškem tovornem prometu se
je za konkurenco odprl leta 2007. Od takrat so se v vseh državah
članicah, razen v treh (na Finskem, Irskem in v Litvi), pojavili novi
udeleženci na trgu, pri čemer je bil skupni delež novih udeležencev v
tovornem prometu[39]
leta 2012 ocenjen na 28 %. DB, nemški uveljavljeni prevoznik, je
zdaj glavni prevoznik v železniškem prometu na Danskem in Nizozemskem. V
Združenem kraljestvu in Romuniji ima glavni prevoznik v železniškem prometu
manj kot 50-odstotni tržni delež. Vir: Prispevki držav članic v okviru RMMS; *
podatki za Španijo temeljijo na letnem poročilu RENFE in vprašalniku RMMS,
podatki za Švedsko pa so za leto 2010; ** vključuje VFLI,
hčerinsko družbo uveljavljenega prevoznika; *** DB je glavni prevoznik v
železniškem tovornem prometu; **** ni na voljo – Priloga 19 k delovnemu
dokumentu služb Komisije SWD(2014) 186. 5.6 Železniški potniški promet – regionalni in primestni segmenti 5.6.1 Železniški potniški promet – vsi segmenti Na splošno skupni tržni
delež vseh prevoznikov v železniškem prometu, razen glavnega, znaša 23 %. Vendar
je treba razlikovati med položajem dejanskih novih udeležencev na trgu, ki
se jim naročila oddajo na podlagi konkurenčnega razpisnega postopka
in/ali pravic prostega dostopa, in položajem drugih „neuveljavljenih“ prevoznikov
v železniškem prometu, ki se jim izključne pravice za komercialne storitve
ali obveznosti javne službe dodelijo neposredno. To je pomembno na primer za razlikovanje
med položajem železniškega prometa na Poljskem, kjer so neuveljavljeni
prevozniki regionalni prevozniki, ki se jim javna naročila storitev oddajo
neposredno, in položajem v Združenem kraljestvu, kjer se koncesije podelijo na
podlagi javnih razpisov. V teh okoliščinah naj bi bil tržni delež novih
udeležencev na trgu po ocenah 21 % za EU kot celoto. Vir: Prispevki držav članic v okviru
RMMS; RO = zdi se, da so vsi neuveljavljeni prevozniki regionalni prevozniki;
Priloga 19 k delovnemu dokumentu služb Komisije SWD(2014) 186. 5.6.2 Regionalni in primestni segmenti Delež novih udeležencev na trgu v regionalnem
in primestnem železniškem prometu je največji v državah članicah, kjer
se javna naročila storitev v celoti (Združeno kraljestvo, Švedska) ali
pretežno (Nemčija, Romunija) oddajajo na podlagi konkurenčnega
razpisnega postopka. Enako velja tudi za Italijo, Dansko, Nizozemsko,
Češko, Avstrijo in Poljsko, kjer se nekatera javna naročila storitev oddajajo
na podlagi javnih razpisov. Madžarska je poseben primer, saj ima dva
uveljavljena prevoznika. Uveljavljeni prevoznik v Združenem kraljestvu je bil postopoma
popolnoma ukinjen, koncesije pa so bile podeljene na podlagi konkurenčnega
razpisnega postopka. Na Poljskem je bil regionalni uveljavljeni prevoznik
ukinjen, nadomestili pa so ga interni prevozniki, ki so v lasti poljskih regij
(z neposredno oddajo). Novih udeležencev na trgu regionalnih storitev med
drugim ni v Franciji, Španiji in Belgiji. Prevoznik Arriva v okviru razširitve objavljanja
javnih razpisov za obveznosti javne službe na Češkem izvaja nekatere
pilotne preskusne storitve odprtega dostopa pri primestnih storitvah v Pragi. Vir: Prispevki držav članic v okviru RMMS,
dopolnjeni z lastnimi izračuni na podlagi
UIC, CER, letnih poročil, Priloga 19 k delovnemu dokumentu služb
Komisije SWD(2014) 186
* uveljavljena prevoznika sta dva – to je trg manjšega; ** za Švedsko ni
podatkov. 5.6.3 Segmenti železniškega prometa za visoke hitrosti in prevoz na dolge razdalje Delež novih udeležencev na trgu storitev na dolge
razdalje je največji v Združenem kraljestvu, kjer je bil uveljavljeni
prevoznik ukinjen, in Estoniji, kjer je bilo javno naročilo storitev na dolge
razdalje oddano novemu udeležencu na trgu. Nove udeležence na trgu imajo na
Švedskem (Veolia, BluTag), v Italiji (Italo-NTV v italijanskem omrežju za
visoke hitrosti), na Češkem (LeoExpress in Regiojet, oba na progi
Praga–Ostrava) in v Avstriji (Westbahn na progi Dunaj–Salzburg). Več družb je v več državah
članicah objavilo namero o odprtju domačih komercialnih storitev. Prevoznik
MTR, ki je del širše skupine MTR Group iz Hongkonga, je izrazil namero, da
uvede nove storitve na progi Stockholm–Göteborg. Prevoznik Leo Express/DLA je
zaprosil za vstop na progo Varšava–Krakov/Katovice in Varšava–Szczecin, vendar
je bila prošnja zavrnjena iz upravnih razlogov[40]. Vir: Prispevki držav članic v okviru RMMS,
dopolnjeni z lastnimi izračuni na podlagi
UIC, CER, letnih poročil, Priloga 19 k delovnemu dokumentu služb
Komisije SWD(2014) 186
* vsi novi udeleženci na trgu naj bi bili regionalni novi udeleženci
** za Švedsko ni podatkov. 5.7 Železniški potniški promet – mednarodne storitve Thello, skupno podjetje prevoznikov Veolia in
Trenitalia, ki zagotavlja nočne povezave med Parizom in Benetkami, je
edini novi udeleženec na področju mednarodnih storitev. Prevoznik DB je
navedel, da namerava konkurirati prevozniku Eurostar na progi Bruselj–London
(sedež ima v Frankfurtu). Thello je zaprosilo tudi za belgijsko licenco, mesto
Haag pa naj bi s prevoznikom DB Arriva podpisalo sporazum za povezavo z
Brusljem. Prevoznika SNCF in RENFE po odprtju hitre povezave med Francijo in
Španijo zdaj ponujata storitve na progah Pariz–Barcelona in Madrid–Marseille. 6. Ovire, ki preprečujejo večjo učinkovitost storitev v
železniškem prometu Komisija je kot glavni
oviri na področju dostopa do trga za popolno delovanje enotnega evropskega
železniškega območja označila zaprtost notranjih trgov storitev v
železniškem potniškem prometu (ki obsegajo 94 % vseh potniških km) in
neustrezen portfelj nalog upravljavcev infrastrukture. Da bi izpolnila ta
cilja, je 30. januarja 2013 sprejela predloge četrtega
železniškega paketa za spremembo Direktive 2012/34/EU in Uredbe (ES)
št. 1370/2007 o javnih storitvah železniškega in cestnega potniškega
prevoza[41]. 7. Sklepne ugotovitve Ocena iz tega
poročila potrjuje analizo, ki jo je Komisija izvedla ob predložitvi
predlogov četrtega železniškega paketa: raven zadovoljstva s storitvami v
železniškem prometu bi lahko bila veliko boljša, infrastruktura za visoke
hitrosti pogosto ni dovolj izkoriščena (njena uporaba bi se lahko
povečala na podlagi oprtega dostopa), zagotoviti pa je treba tudi
učinkovito porabo visokih zneskov javnih sredstev, namenjenih železniškemu
prometu (približno 36 milijard EUR nepovratnih sredstev za infrastrukturo in
obveznosti javne službe), da se v razmerah omejenih javnih proračunov
zagotovi dolgoročna uspešnost sektorja. Ocena iz tega poročila
potrjuje tudi potrebo po sprejetju več izvedbenih aktov na podlagi
Direktive 2012/34/EU (neposredni stroški, ekonomsko ravnovesje obveznosti
javne službe, statistični podatki RMMS, vzorec licenc itd.). Poleg tega tudi
kaže, da bodo ukrepi za izboljšanje dostopnosti funkcionalno oviranih oseb
verjetno pozitivno vplivali na število potnikov na splošno. Dokončanje
koridorjev za železniški tovorni promet lahko pripomore k povečanju
povprečnih razdalj v železniškem prometu (s čimer postane železniški
promet stroškovno učinkovitejši in tako konkurenčnejši). To
poročilo potrjuje tudi program za raziskave in inovacije v okviru skupnega
podjetja Shift2Rail, namenjen izboljšanju kakovosti storitev v železniškem
prometu, znižanju stroškov železniškega prometa prek celotnega življenjskega
cikla in splošnemu povečanju zanesljivosti v različnih segmentih trga
storitev v železniškem prometu, vključno z železniškim tovornim prometom
(ki mora povsod po Evropi postati bolj tekoč in prevažati več
izdelkov z visoko dodano vrednostjo). [1] Kazalnik učinkovitosti
trga v okviru pregleda stanja potrošniških trgov je sestavljen kazalnik, ki
upošteva štiri ključne vidike izkušenj potrošnikov (enostavnost
primerjanja storitev, zaupanje potrošnikov, da trgovec izpolnjuje predpise o
varstvu potrošnikov, težave, s katerimi se srečujejo, in splošno
zadovoljstvo potrošnikov). [2] UL L 315, 3.12.2007,
str. 14. [3] Pregled stanja potrošniških
trgov za leto 2012, stran 27 – povprečja za notranji trg so: 9 % ocen 0–4 in 37 % ocen 5–7 (slednje za
železniški promet znaša 40 %). [4] Za več informacij glej
tudi Prilogo 12 k delovnemu dokumentu služb Komisije SWD(2014) 186. [5] Anketa Flash Eurobarometer iz
leta 2013 o kakovosti storitev v železniškem prometu je nadgradnja podobne
ankete iz leta 2011 – vendar hitra anketa Eurobarometra iz leta 2011 ni
vključevala primestnih storitev. Primerjava med obema anketama je zato narejena samo za nacionalne,
mednarodne in regionalne storitve („konvencionalne“). [6] Prav tam. [7] Pregled stanja potrošniških trgov
za leto 2012, str. 24. [8] Glej Prilogo 12 k delovnemu
dokumentu služb Komisije SWD(2014) 186. [9] Čeprav je poudarek na
pogostosti voženj, imajo pomembno vlogo pri odločitvah potnikov tudi druge
spremenljivke, povezane s časom, na primer čas čakanja, oddaljenost
od postaje, čas potovanja v vozilu, prestopi itd. [10] Tj. delež anketirancev, ki so
precej ali zelo nezadovoljni s točnostjo in zanesljivostjo –
izključeni so anketiranci, ki nimajo mnenja. [11] Irska, Češka in Estonija
niso zagotovile podatkov. [12] UIRR, Prevoz po cesti in
železnici: novosti in najboljše
prakse, 55. zasedanje delovne skupine UNECE za intermodalni prevoz in
logistiko, 6. in 7. november 2011, na voljo na spletnem naslovu www.unece.org – ti podatki naj bi bili potrjeni
s poročilom CER o stanju v železniškem tovornem prometu za leto 2013
(CER (2013) Rail Freight Status Report 2013), v skladu s katerim je v obdobju 2008–2012
manj kot 70 % tovornih vlakov prispelo točno ali z manj kot 15-minutno
zamudo. [13] 17,8 milijarde EUR v
letu 2011 (za Slovenijo in Finsko ni podatkov) in 18,4 milijarde EUR
v letu 2012 (za Nizozemsko ni podatkov). [14] „Neto javna podpora“ za
140-tonski primestni vlak v Franciji naj bi po ocenah znašala samo 7,1 EUR/vlakovni
km, saj se 10,9 EUR/vlakovni km porabi za plačilo uporabnin za dostop
do tirov. [15] „Neto javna podpora“ za
140-tonski primestni vlak v Nemčiji naj bi po ocenah znašala samo 4,8 EUR/vlakovni
km (če se odštejejo uporabnine za dostop do tirov). [16] Število naročil, oddanih na podlagi
javnega razpisa, v državi članici je odvisno tudi od velikosti
naročila. V Združenem kraljestvu
je samo 19 koncesij, medtem ko je glede na poročilo Mofair v Nemčiji
najmanj 31 prevoznikov v železniškem prometu, ki upravljajo eno ali več
javnih naročil storitev. [17] Obvestila o naročilih se
pojmujejo kot javni razpisi in ne kot obvestila, ki se uporabljajo samo zaradi
preglednosti (za to so najprimernejša predhodna prostovoljna obvestila ali
obvestila o oddaji naročila). [18] V nemškem vprašalniku RMMS je
navedeno, da so bili v obdobju 2009–2011 objavljeni javni razpisi za 49
javnih naročil storitev, medtem ko je bilo v istem obdobju v Uradnem listu
EU/TED objavljenih 45 javnih naročil storitev. [19] Kar zadeva železniški promet, se
je število obvestil o oddaji naročila za postopke s pogajanji ter
pospešene postopke brez predhodne objave in prostovoljnih predhodnih obvestil
od leta 2009 podvojilo: v obdobju 2006–2009 je bilo v povprečju
12 objav, v obdobju 2010–2012 pa 22. [20] Socialna merila, če se
uporabijo, se statistično uvrščajo pod to merilo za oddajo. [21] CER-ETF (2012), Socialni vidiki
in varstvo osebja ob zamenjavi prevoznika v železniškem prometu: trenutno
stanje (Social Aspects and the protection of staff in case of change of railway
operator: the current situation), str. 66 in 67 – v nekaterih državah
članicah veljajo določbe o prevzemu osebja za mestni promet (kar
pojasnjuje, zakaj so navedene nekatere države članice, ki svojih obveznosti
javne službe niso odprle za javne razpise). [22] Koncesije so javna naročila
storitev v Združenem kraljestvu. [23] Te
domneve temeljijo večinoma na dokumentu CER (2010) z naslovom Javna služba
v železniškem prometu v Evropski Uniji: pregled (Public service in rail
transport in the European Union: an overview). [24] Bundesgerichtshof Beschluss X ZB4/10,
8. februar 2011, S-Bahn Verkehr Rhein/Ruhr. [25] Railway Gazette (2013), Czech
passenger market opening in sight, 17. 10. 2013. [26] Pregled enotnega trga: http://ec.europa.eu/internal_market/scoreboard/. [27] Ker je železniških direktiv malo
(15) v primerjavi z direktivami o notranjem trgu (več kot 1 500), se
metodi za izračun povprečnih zamud pri prenosu razlikujeta. Medtem ko se pri pregledu notranjega trga
povprečne zamude izračunajo vsako leto na presečni datum,
statistika železniškega prevoza kaže „neto“ zamude za 15 železniških direktiv
(tj. med koncem obdobja za prenos in dejansko priglasitvijo s strani države
članice). Graf torej prikazuje
splošno gibanje in ni statistično natančen. Viri: Pregled notranjega trga
št. 12, 14a, 15, 16, 20, 21, 22, 23, 24. S kazalnikom so zajete samo direktive, ki niso bile prenesene
pravočasno (zabeležen je bil samo en primer v celoti neizvedenega prenosa,
vendar je bila direktiva, ki ni bila prenesena, medtem razveljavljena). [28] Še vsaj približno 63 100
dodatnih ljudi dela na objektih, potrebnih za izvajanje železniških storitev –
vendar številke še vedno niso dovolj zanesljive, da bi omogočale oceno za
celotno EU. [29] Če ni navedeno drugače,
vsi podatki v tem oddelku izhajajo iz dokumenta Statistika mednarodnega
železniškega prometa za leto 2010, ki ga je objavila Mednarodna
železniška zveza (UIC). Ti ne
vsebujejo celovitih podatkovnih nizov za Irsko, Dansko, Združeno kraljestvo in
Švedsko, zato teh držav ni bilo mogoče vključiti v študije glede starostne
strukture in delovne dobe. Kar zadeva
strukturo glede na spol, je Eurostat zagotovil podatke za Švedsko in Združeno
kraljestvo, ne pa tudi za Irsko in Dansko. Ti državi članici sta zato popolnoma izključeni iz obsega tega
oddelka. Poleg tega podatkovni nizi
UIC za določeno število držav članic precej odstopajo od številk,
navedenih v vprašalnikih RMMS, ki so jih izpolnile neposredno države
članice in so bili poslani službam Evropske komisije.
Za te države članice je zato treba kazalnike iz
tega oddelka razlagati previdno. Te države članice so: Nemčija (vključitev prevoznika DB
Schenker v statistiko UIC), Nizozemska (upravljavec infrastrukture
ProRail ni vključen v UIC), Avstrija, Belgija, Poljska, Romunija (nepopolni
podatkovni nizi UIC). [30] CER (2014), Rezultati
vprašalnika iz leta 2013 o razvoju zaposlovanja ženk v železniškem
sektorju v Evropi (Results of the 2013 questionnaire on the development of
women employment in the railway sector in Europe), objavljeni
20. januarja 2014. Gre za skupno raziskavo evropskih socialnih
partnerjev na področju železniškega prometa: delodajalcev (prevozniki v železniškem prometu, ki jih zastopa Skupnost
evropskih železnic (CER)) in delavcev (ki jih zastopa Evropska federacija
delavcev v prometu (ETF)). [31] Zaposlovanje ter odnosi med
delodajalci in delojemalci v sektorju železniškega prometa, študija Evropske
fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer, 2012. [32] Prva odločba o vseevropskem omrežju (TEN) sega v
leto 1996. [33] Podatke o
prometu na infrastrukturi vseevropskega omrežja in večinoma na
infrastrukturi, ki ni del vseevropskega omrežja, zbira Eurostat na podlagi
Priloge G k Uredbi (ES) št. 91/2003 vsakih pet let (podatki za
leti 2005 in 2010, ki so bili objavljeni šele pred kratkim). Podatkov
za Belgijo in Grčijo za leto 2010 ni, podatki za Bolgarijo in
Romunijo za leto 2005 pa niso bili zabeleženi, saj še nista bili državi
članici EU. [34] 30 000
v vsako smer odseka – torej 60 000 vlakov v obe smeri. [35] Podatki
za Antwerpen za leto 2010 niso na voljo. [36] UIC
(2012): Poročilo o kombiniranem prevozu v Evropi za leto 2012 (2012
Report on Combined transport in Europe), december 2012, str. 80. [37] Kot je
navedeno v zvezi s kakovostjo storitev, bi lahko bila pogostost storitev
visokih hitrosti še večja (razen v Franciji). [38] Švedski prevozniki v železniškem tovornem prometu so za
večje težavno križišče označili København, kamor pripelje
180 000 vlakov/leto. V Nemčiji so se uporabnine za dostop do tirov
najbolj zvišale na regionalnih progah. [39] Glede na
to, da sektor tovornega prometa nima več obveznosti javne službe in je
pravno popolnoma odprt, „prevozniki v železniškem prometu, razen glavnega
prevoznika“ dajejo dobro oceno glede uveljavitve novih udeležencev na trgu
(glede na to, da je vodilni na trgu skoraj vedno uveljavljeni prevoznik). V
Združenem kraljestvu je mogoče po ukinitvi prevoznika British Rail
ugotoviti, da so vsi prevozniki v železniškem tovornem prometu novi udeleženci
na trgu. [40] PKP PLK je zavrnil ponudbo za
dostop prevoznika Leo Express (PKP PLK rejects Leo Express access bid),
International Rail Journal, 22. julij 2013 – Zdi se, da je bila
prošnja zavrnjena, ker ni bilo posvetovanja z regulatorjem o učinku
navedenih storitev na ekonomsko ravnovesje obveznosti javne službe. [41] UL L 315, 3.12.2007, str. 1.