SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

Peto letno poročilo o priseljevanju in azilu (2013)

1.           Uvod

Leta 2013 se je število prošenj za azil v primerjavi s prejšnjimi leti bistveno povečalo. V primerjavi z letom 2012 se je močno povečalo tudi število oseb, odkritih pri nezakonitem prehajanju meje. To je pokazalo potrebo po sprejetju ukrepov na ravni EU v podporo državam članicam pri spopadanju z izzivi pri odzivanju na migracijske pritiske, ob polnem spoštovanju temeljnih pravic migrantov. Tragični dogodki 3. oktobra pri italijanskem otoku Lampedusa, ko je ladja s 500 migranti na krovu potonila in je umrlo več kot 360 oseb, predstavljajo tragični mejnik v razpravi o priseljevanju in azilu v evropski regiji. To pa ni bil edini primer. Po ocenah naj bi leta 2013 po pomorskih poteh v Evropo prispelo 40 000 oseb, od katerih naj bi jih vsaj 600 izgubilo življenje pri poskusu, da bi dosegli obale EU[1].

Projektna skupina za Sredozemlje je bila ustanovljena za razvoj celovite strategije za preprečevanje nadaljnjih izgub življenj v Sredozemlju ter za določitev prednostnih ukrepov za učinkovitejšo kratkoročno uporabo evropskih politik in orodij, in sicer na podlagi načel preprečevanja, zaščite in solidarnosti. Določila je vrsto ukrepov za celotno Sredozemlje, opisanih v sporočilu[2], ki ga je Komisija sprejela 4. decembra 2013. Ti vključujejo sodelovanje s tretjimi državami, okrepitev zakonitih poti za migracije, jasno zavezo glede preselitve, nadaljnje ukrepe za boj proti trgovini z ljudmi in tihotapljenju ljudi ter okrepitev varovanja meja. V sporočilu je poudarjena potreba po zagotovitvi operativne podpore državam članicam (v nadaljnjem besedilu: DČ), ki so pod pritiskom. Evropski svet je decembra pozdravil to sporočilo in Komisijo pozval, naj poroča o njegovem izvajanju.

Vendar pa se tragedija pri Lampedusi ni zgodila v političnem vakuumu. Zaradi zaostrovanja konflikta v Siriji, pri čemer je število registriranih beguncev iz Sirije na začetku leta 2014 doseglo več kot 2,3 milijona[3], se je okrepil poziv EU in DČ, naj na področju priseljevanja, azila in zunanjih meja še naprej razvijajo politike, ki temeljijo na zaščiti migrantov, ter solidarnost med DČ. V zvezi s tem je bil pomemben dosežek sprejetje dopolnjenega skupnega evropskega azilnega sistema, ki določa skupne visoke standarde in tesnejše sodelovanje za zagotovitev, da so prosilci za azil obravnavani enako v odprtem in pravičnem sistemu po vsej EU. Leta 2013 je bil dosežen tudi pomemben napredek pri upravljanju meja, zlasti pri upravljanju schengenskega območja, in predloženi so bili novi predlogi za pametne meje.

EU se je morala odzivati na krizne razmere, hkrati pa se je še naprej ukvarjala z izzivom oživitve gospodarstva in rasti. Dobro upravljanje migracij lahko prispeva k spodbujanju gospodarstva, pridobivanju potrebnih znanj in spretnosti ter reševanju pomanjkanja delovne sile. 

Ukrepe EU je treba obravnavati tudi v širšem političnem okviru odnosa EU z zadevnimi partnerskimi državami in regijami. Evropska sosedska politika (ESP)[4] ter Globalni pristop k vprašanju migracij in mobilnosti (GAMM)[5] zagotavljata okvir za okrepitev celovitega dialoga in sodelovanja s partnerskimi državami na področju migracij in mobilnosti, da se med drugim obravnavajo temeljni vzroki nedovoljenih in prisilnih migracij, preprečijo tragični dogodki ter zaščitijo življenja migrantov in njihove temeljne pravice.

Politični okvir EU za migracije in razvoj, ki temelji na pristopu GAMM in razvojni politiki EU, tj. agendi za spremembe, je bil spremenjen s sporočilom o prizadevanjih za maksimiranje razvojnega učinka migracij[6] in poznejšimi sklepi Sveta[7], v katerih se poudarja pomen učinkovitega upravljanja migracij pri krepitvi pozitivnih sinergij med migracijami in razvojem ter zavezanosti EU podpori državam v razvoju pri njihovi krepitvi upravljanja migracij.

Poleg tega je bil leta 2013 z zaključkom pogajanj o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 dosežen pomemben napredek pri določanju prednostnih nalog in zagotavljanju sredstev EU za ukrepe na področju azila, migracij in vključevanja. Evropski parlament je 13. marca 2014 odobril uredbo o ustanovitvi novega sklada za azil, migracije in vključevanje ter novi sklad za notranjo varnost[8].

To poročilo povzema oceno Komisije o razvoju politike na ravni EU na področju priseljevanja in azila v letu 2013. Dopolnjuje ga delovni dokument služb Komisije[9] , ki zagotavlja več informacij in statističnih podatkov o razvoju na ravni EU in držav članic, pri čemer so slednji zbrani v okviru Evropske migracijske mreže[10].

2.           Ključni podatki o priseljevanju v EU leta 2013[11]  

Na začetku leta 2013 je imela EU 503 milijone prebivalcev, od tega 20,4 milijona državljanov tretjih držav, kar je 4 % celotnega prebivalstva. Leta 2012 je bilo državljanom tretjih držav izdanih 2,1 milijona prvih dovoljenj za prebivanje[12]. Od tega jih je bilo 32 % izdanih zaradi družinskih razlogov, 23 % za dejavnosti, za katere se prejema plačilo, 22 % za študij in 23 % za druge namene (vključno z mednarodno zaščito). Največ prvih dovoljenj je bilo izdanih državljanom Združenih držav Amerike (teh je bilo 200 000, to je 9,5 %), sledijo pa jim državljani Ukrajine, Kitajske in Indije s po približno 7,5 % (163 000, 161 000 in 157 000). Veliko število dovoljenj (med 5 % in 2,5 %) je bilo izdanih tudi državljanom Maroka (102 000), Rusije (66 000), Filipinov (62 000), Turčije (59 000) in Brazilije (51 000).

Skupno število prošenj za azil je leta 2013 znašalo 434 160, kar pomeni, da se je število prosilcev močno povečalo, in sicer za približno 100 000 v primerjavi s predhodnim letom. Največja skupina prosilcev so bili državljani Sirije (50 470, tj. 12 % vseh prosilcev), druge pomembne države pa so bile Rusija, Afganistan, Srbija, Pakistan in Kosovo. Od vseh prosilcev je bila 112 730 prosilcem odobrena zaščita na prvi stopnji (status begunca: 49 510, subsidiarna zaščita: 45 540 ali humanitarna zaščita[13]: 17 685), kar je približno 35 % vseh odločitev, sprejetih na prvi stopnji[14].

Velika večina od več kot 2,3 milijona oseb, ki so pobegnile iz Sirije od začetka konflikta leta 2011, je našla zatočišče v Libanonu, Turčiji, Jordaniji, Iraku in Egiptu[15], približno 82 730[16] pa jih je zaprosilo za azil v EU[17].

Število mladoletnikov brez spremstva, ki so zaprosili za mednarodno zaščito, je ostalo enako kot leta 2012, pri čemer je bilo vloženih 12 425 prošenj. Večino teh otrok, ki so prišli večinoma iz Afganistana (3 310), Somalije (1 580), Sirije (1 010) in Eritreje (715), so sprejeli Švedska, Nemčija, Združeno kraljestvo, Avstrija in Italija.

Statistični podatki o nedovoljenih migracijah so lahko nepopolni ali pa zaradi narave pojava, ki naj bi ga odražali, niso popolnoma zanesljivi. Kljub temu nedovoljene migracije še naprej predstavljajo velik del migracij v EU. Kot kazalnike bi bilo mogoče uporabiti število zavrnitev, prijetij in vrnitev, vendar z vso previdnostjo. 

Leta 2013[18] je bil vstop v EU zavrnjen 317 840 osebam, kar je nekaj več kot leta 2012 (povečanje v višini 0,6 %), pri čemer je bil veliki večini od teh oseb (61 %) vstop zavrnjen v Španiji. Število prijetih oseb se je zmanjšalo, in sicer je bilo leta 2013 takih oseb 386 230[19] (v primerjavi s 433 665 leta 2012). Države članice so leta 2013 v tretje države vrnile približno 166 470 nedržavljanov EU[20]. Četrtletna poročila agencije Frontex[21] so se uporabljala tudi za pravočasno obveščanje oblikovalcev politik o razmerah na zunanjih mejah EU: leta 2013 (januar–september) je bilo pri nezakonitem prehajanju meja EU prestreženih 77 140 oseb, pri čemer je veliko povečanje od julija zadevalo predvsem italijansko obalo, zlasti zaradi zaostrovanja sirske krize.

3.           Prizadevanja za okrepitev mednarodne zaščite            

3.1         Pomemben dosežek: sporazum o skupnem evropskem azilnem sistemu

Leto 2013 je bilo pomembno za napredek skupnega evropskega azilnega sistema. Zaključila so se pogajanja o prenovi dublinske uredbe[22] in uredbe o sistemu Eurodac[23] ter o prenovi direktive o pogojih za sprejem[24] in direktive o azilnih postopkih[25], besedila pa so bila sprejeta 26. junija 2013[26]. Veljati sta začela prenovljena direktiva o standardih glede pogojev za upravičenost do mednarodne zaščite[27] in razširjeno področje uporabe direktive o rezidentih za daljši čas[28], ki zdaj vključuje tudi upravičence do mednarodne zaščite. Skupni evropski azilni sistem bo zagotovil boljši dostop do azilnega postopka za tiste, ki potrebujejo zaščito, pravičnejše, hitrejše in kakovostnejše odločitve o azilu ter dostojne pogoje prosilcem za azil in tistim, ki se jim odobri mednarodna zaščita znotraj EU. V naslednjih letih bo poudarek na enotnem izvajanju novih instrumentov na področju azila po vsej EU. 

3.2         Praktično sodelovanje in solidarnost znotraj EU

3.2.1      Evropski azilni podporni urad (EASO) 

EASO[29] je še naprej prispeval k razvoju pobud za praktično sodelovanje na področju azila. Leta 2013 se je 2 111 uradnikov usposabljalo na področju modulov, vključenih v učni načrt usposabljanja urada EASO[30]. Dejavnosti urada EASO so vključevale pomoč DČ pri izboljševanju kakovosti azilnih postopkov, pri čemer je bila posebna pozornost namenjena dostopu do zaščite, osebnemu razgovoru, ocenjevanju dokazov in iskanju družin. V zvezi z informacijami o državi izvora je urad objavil poročilo o Zahodnem Balkanu[31] ter organiziral več delavnic o Siriji, Rusiji in drugih ključnih državah izvora prosilcev za azil. Nadaljeval se je razvoj tako imenovanega „mrežnega pristopa“, pri čemer so bile vzpostavljene mreže strokovnjakov iz DČ, ki imajo redne stike s ključnimi državami izvora, da bi izmenjevali informacije in prispevali k usklajevanju odločitev na ravni EU.

Urad EASO je še naprej zagotavljal pomoč Grčiji ter aktiviral poseben načrt podpore Italiji in Bolgariji zaradi težav teh držav pri obravnavanju prošenj za azil. Agencija je razvila tudi ukrepe na področju premestitve, preselitve in zunanje dimenzije skupnega evropskega azilnega sistema. Drugo „letno poročilo o stanju na področju azila v Uniji za leto 2012[32]“, objavljeno julija 2013, vključuje opis stanja na področju izvajanja skupnega evropskega azilnega sistema in analizo azilnih tokov proti EU.

3.2.2      Financiranje v izrednih razmerah in podpora državam članicam za prosilce za azil

Po tragediji pri Lampedusi je Komisija zagotovila posebno podporo italijanskim organom za pomoč pri obvladovanju migracijskih tokov in boljše spremljanje osrednje sredozemske poti, da bi se izboljšala nadzor nad mejami in reševanje življenj. Operacije agencije Frontex so bile okrepljene z dodatnim proračunom v višini 7,9 milijona EUR, Italija pa je v okviru Evropskega sklada za begunce[33], Sklada za zunanje meje in Sklada za vračanje prejela nujna sredstva v skupnem znesku 23 milijonov EUR.

Poleg tega je imelo 8 drugih DČ[34] leta 2013 koristi od izrednih ukrepov v okviru Evropskega sklada za begunce v skupni višini 36,34 milijona EUR[35] , namenjenih takojšnjemu odzivu na posledice sirske krize.

Grčija je leta 2013 prejela 82,7 milijona EUR[36] iz Sklada za begunce, Sklada za vračanje in Sklada za zunanje meje. Revidiran grški akcijski načrt za reformo na področju migracij in azila, ki je bil predstavljen januarja 2013[37], je trenutna referenčna točka na ravni EU za obravnavanje pritiskov zaradi prisilnih migracij in obravnavanje sistemskih pomanjkljivosti[38]. Grčija je pokazala politično voljo za izboljšanje svojega azilnega sistema in migracijskih politik. Dosežen je bil politični sporazum o povečanju zmogljivosti odprtih nastanitvenih centrov za prosilce za azil in ranljive osebe. Dostop do azilnega postopka se je izboljšal z ustanovitvijo regionalnih azilnih uradov. Prvi sprejemni center v kraju Fylakio v regiji Evros in centri za razvrščanje na severnih egejskih otokih (Lesbos, Chios in Samos) zdaj že delujejo. Šest starih centrov za pridržanje, ki niso zagotavljali humanih razmer za bivanje migrantov, je bilo zaprtih. Čeprav Komisija toplo pozdravlja te spremembe, meni, da so potrebna nadaljnja prizadevanja, zlasti v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic, stalnim zagotavljanjem storitev in življenjskimi razmerami v centrih za pridržanje. Komisija, vključno z delovno skupino za Grčijo, bo še naprej sodelovala z grškimi organi, da bi olajšala učinkovito izvajanje akcijskega načrta. Potrebni sta tudi nadaljnja podpora in solidarnost drugih DČ.

Komisija je na delovnih obiskih s Ciprom razpravljala o potrebi po izboljšanju njegovega azilnega sistema ter zlasti po povečanju zmogljivosti odprtih nastanitvenih centrov in izboljšanju pogojev za sprejem. V tem okviru bodo dodeljena sredstva Evropskega sklada za begunce v skupni višini 2,7 milijona EUR za leti 2012 in 2013 večinoma porabljena za izboljšanje pogojev za sprejem. Tudi Ciper je imel koristi od navedenih izrednih ukrepov Evropskega sklada za begunce za leto 2013. 

Zaradi velikega povečanja števila migrantov, ki prehajajo bolgarsko-turško mejo, in prosilcev za mednarodno zaščito so bolgarski organi med drugim zaprosili za pomoč EU. Komisija je oktobra 2013 ob podpori urada EASO in agencije Frontex izvedla oceno ter opredelila dve glavni problematični področji: sprejemne in nastanitvene zmogljivosti ter zmogljivosti za obravnavo vedno večjega števila prošenj. Za odpravo teh pomanjkljivosti so urad EASO in bolgarski organi podpisali operativni načrt, ki se bo izvajal do septembra 2014. Bolgariji so pomagale skupine strokovnjakov, napotene iz drugih DČ, prejela pa je tudi 5,65 milijona EUR nujne pomoči iz Evropskega sklada za begunce za povečanje in izboljšanje nastanitvenih zmogljivosti. V okviru Sklada za zunanje meje je bilo dodeljenih 2,4 milijona EUR za pomoč mejni policiji pri prepoznavanju in evidentiranju novih migrantov, za izboljšanje nastanitvenih zmogljivosti, kritje stroškov notranjega prevoza migrantov ter vzdrževanje tehnične opreme za nadzor meja in preglede.

3.2.3      Premestitve znotraj EU

Prvi letni forum o premestitvah, ki je potekal 25. septembra 2013[39], je bil priložnost za DČ, da razpravljajo s Komisijo o svojih potrebah po premestitvah in namerah v zvezi s prihodnjimi dejavnostmi premeščanja. V sporočilu o delu projektne skupine za Sredozemlje je bil poudarjen tudi pomen premestitev kot ključnega instrumenta za prostovoljno solidarnost.

3.3         Regionalni programi zaščite in preselitev

Vključitev mednarodne zaščite in zunanje dimenzije azila kot posebnega tematskega prednostnega področja revidiranega pristopa GAMM leta 2012 je omogočila sistematičnejše in bolj strateško obravnavanje teh vprašanj v okviru političnih dialogov in operativnega sodelovanja. Eden od primerov je vzpostavitev nacionalnega azilnega sistema, ki je ena od glavnih zavez Maroka v okviru akcijskega načrta o evropski sosedski politiki med EU in Marokom ter partnerstva za mobilnost, podpisanega junija 2013.

Migracije kot posledica konflikta v Siriji so bile še naprej pomemben izziv za azilne sisteme nekaterih DČ (Bolgarije, Grčije in Cipra), druge DČ pa so se soočale s povečanjem števila prošenj za azil. 

Regionalni programi zaščite in preselitev so ključni instrumenti za povečanje solidarnosti z državami nečlanicami EU ter za pomoč beguncem in drugim osebam, ki potrebujejo zaščito. Preselitev beguncev je dejanje solidarnosti držav članic EU s tretjimi državami, ki sprejmejo veliko število beguncev. Cilj Komisije je zagotoviti, da bo vsako leto več DČ preselilo večje število beguncev, hkrati pa se bo spoštovala prostovoljna narava preselitve. S sklenitvijo sporazuma o skupnem programu EU za preselitev[40] so se države članice prvič zedinile o skupnih prednostnih nalogah EU na področju preselitve za leto 2013[41]. S tem je dan močan politični signal o enotnosti in solidarnosti ter izražen pomen, ki ga EU in DČ pripisujejo prizadevanjem Unije za preselitev beguncev, zlasti v dolgotrajnih krizah, ki zahtevajo posebno pozornost.

Komisija bo leta 2014 zaključila uvedbo regionalnega programa za (razvoj) in zaščito na Bližnjem vzhodu. Urad visokega komisarja ZN za begunce (UNHCR) je pozval k zagotovitvi 12 000 mest za preselitev in humanitarnemu sprejemu oseb iz Sirije leta 2013 ter 30 000 mest do konca leta 2014. Komisija je podprla ta poziv in več DČ[42] se je nanj odzvalo in ponudilo več kot 13 100 mest.

Leta 2013 je bil tudi revidiran politični okvir EU za migracije in razvoj[43] in sprejeti bodo ukrepi za popolno vključitev prisilne migracije v agendo za razvoj in migracije ter zagotovitev, da bodo begunci in drugi prisilni migranti vključeni v dolgoročno razvojno načrtovanje, da se preprečijo prihodnja razseljevanja in okrepijo prizadevanja pri iskanju trajnih rešitev.

3.4         Mladoletniki brez spremstva

Mladoletniki brez spremstva so ranljiva skupina, ki ji je bilo tudi v letu 2013 namenjeno veliko pozornosti, enakomerno porazdeljene med tiste, ki zaprosijo za azil, in tiste, ki tega ne storijo. Evropski parlament je septembra 2013 sprejel resolucijo o položaju otrok brez spremstva v EU, pri čemer je Komisijo in DČ pozval, naj povečajo prizadevanja za zaščito te ranljive skupine. Urad EASO je nadaljeval svoje delo na področju ocenjevanja starosti[44], iskanja oz. izsleditve družin in na področju držav izvora.

3.5         Odprava trgovine z ljudmi in boj proti tihotapljenju

Komisija je aprila 2013 objavila prvo statistično poročilo o trgovini z ljudmi na ravni EU[45]. V obdobju 2008–2010 je bilo v EU 23 632 ugotovljenih in domnevnih žrtev trgovine z ljudmi; 80 % žrtev je bilo žensk in deklic, 20 % pa moških in dečkov. V večini primerov je bil namen trgovine z ljudmi spolno izkoriščanje (62 %), sledile pa so trgovina z ljudmi zaradi prisilnega dela (25 %) in druge oblike trgovine, vključno zaradi odvzema organov, kriminalnih dejavnosti ali prodaje otrok (14 %).

Rok za prenos Direktive 2011/36/EU[46] o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev se je iztekel aprila 2013. 21 DČ je priglasilo popoln prenos, proti državam, ki tega niso storile, pa Komisija vodi postopke za ugotavljanje kršitev.  

Sporočilo Komisije o ugotovitvah projektne skupine za Sredozemlje posveča celo poglavje boju proti nedovoljeni trgovini in tihotapljenju, v katerem so opisani konkretni ukrepi, ki jih je treba sprejeti, ter poudarja potrebo po usklajevanju učinkovitega boja proti tihotapljenju s potrebo po preprečevanju kriminalizacije humanitarne pomoči.

4.           Napredek pri obvladovanju migracijskih pritiskov

4.1         Nadaljevanje usklajenega pristopa k zmanjševanju nedovoljenih migracij

V skladu s strateškimi prednostnimi nalogami, opredeljenimi v tretji polletni posodobitvi[47] dokumenta „Ukrepanje EU v zvezi z migracijskimi pritiski – strateški odziv“[48], je bilo leta 2013 doseženih več rezultatov. Podpisani so bili novi sporazumi o ponovnem sprejemu (z Armenijo, Zelenortskimi otoki in Turčijo) in nadaljevala so se prizadevanja za celovito izvajanje obstoječih sporazumov. Sporazum o ponovnem sprejemu z Armenijo je začel veljati 1. januarja 2014, februarja 2014 pa so se zaključila pogajanja o ponovnem sprejemu z Azerbajdžanom in začela so se pogajanja z Belorusijo. Izvedeni so bili ukrepi za preprečevanje nedovoljene migracije prek grško-turško meje, tudi zaradi dejavne vključenosti agencije Frontex, ki je nadaljevala delo na področju boja proti nedovoljenim migracijam in njihovega preprečevanja, s posebnim poudarkom na Zahodnem Balkanu in Vzhodni Evropi. Izvedene so bile številne dejavnosti s ciljem zbiranja, analize in izmenjave podatkov o goljufijah ter izmenjave obveščevalnih podatkov in dobre prakse preprečevanja med DČ. 

4.2         Politika vračanja

Sporočilo o politiki vračanja EU[49] je bilo sprejeto marca 2014 ter poroča o razvoju politike vračanja EU v zadnjih letih, analizira njen vpliv in predstavlja v prihodnost usmerjene ideje.

Leta 2013 je bil velik napredek dosežen pri ocenjevanju in spodbujanju pravilne in usklajene uporabe direktive o vračanju[50], ki spodbuja operativno sodelovanje ter določa pravni okvir za izvajanje ukrepov vračanja v EU. Veliko število DČ je začelo spreminjati ali spremenilo svoje nacionalne zakonodaje, da bi se odpravile ugotovljene pomanjkljivosti.

Prostovoljni odhod ostaja prednostna možnost za izvajanje vrnitev, čeprav so v nekaterih primerih lahko potrebne prisilne vrnitve. DČ so povečale uporabo skupnih operacij vračanja, ki jih usklajuje in financira agencija Frontex. Poleg tega je agencija Frontex zagotovila usposabljanje za uradnike, ki se ukvarjajo z vračanjem; ta usposabljanja so bila osredotočena na zaščito temeljnih pravic in osebnega dostojanstva povratnikov med operacijami prisilnega vračanja.

Države članice se spodbujajo k sprejemanju ambicioznih nadaljnjih ukrepov na podlagi predlogov Komisije v sporočilu o vračanju. Poudarek je na sprejetju „Priročnika o vračanju“, ki vsebuje smernice, dobro prakso in priporočila za organe, ki izvajajo dejavnosti vračanja,  na okrepljeni izmenjavi informacij med nacionalnimi organi za spremljanje prisilnega vračanja, da se spodbudi bolj usklajeno spremljanje, ter na uporabi Evropske migracijske mreže kot platforme za olajšanje sodelovanja, zlasti v zvezi s prostovoljnim odhodom.

4.3         Direktiva o sankcijah zoper delodajalce

Leta 2013 se je nadaljevalo delo na področju ocenjevanja izvajanja direktive o sankcijah zoper delodajalce[51]. V prvem poročilu Komisije o izvajanju direktive[52] je ugotovljeno, da vse DČ, ki jih direktiva zavezuje[53], prepovedujejo zaposlovanje migrantov z neurejenim statusom ter kaznujejo njihove delodajalce s finančnimi in kazenskimi sankcijami. Številne DČ so poostrile sankcije, na primer s povišanjem zneska denarnih kazni ali strožjimi kazenskimi sankcijami, raven sankcij pa se močno razlikuje.

Nekatere DČ še niso zadovoljivo uvedle zaščitnih elementov v korist migrantov z neurejenim statusom, tako da so na tem področju še mogoče izboljšave, zlasti glede pravice do vložitve zahtevka zoper delodajalca, učinkovitih mehanizmov za to ter sistematičnih in objektivnih informacij o pravicah.

Inšpekcijski pregledi so temelj za izvajanje prepovedi nezakonitega zaposlovanja in obveščanje migrantov z neurejenim statusom o njihovih pravicah. Do zdaj predložena poročila o inšpekcijskih pregledih so pogosto nepopolna in težko primerljiva, kar otežuje smiseln povzetek inšpekcijskih pregledov v EU in njihovih rezultatov. Zbrane informacije kažejo, da med DČ obstajajo velike razlike glede prizadevanj pri izvrševanju direktive. 

Države članice morajo o inšpekcijskih pregledih poročati vsako leto pred 1. julijem, Komisija pa bo še naprej spremljala ukrepe, sprejete za zagotovitev, da se po vsej EU uporabljajo učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije ter da so bili vzpostavljeni mehanizmi, ki migrantom z neurejenim statusom omogočajo lažje uveljavljanje pravic. Učinkovito izvrševanje direktive pomeni spodbudo za delodajalce, da zaposlujejo državljane tretjih držav po zakoniti poti, v korist migrantov, delodajalcev in DČ.

5.           Razvoj na področju upravljanja meja

5.1         Zunanje meje EU

5.1.1      Najnovejše informacije o dejavnostih agencije Frontex

Ker je bil migracijski pritisk na zunanjih mejah EU v letu 2013 še vedno močan, je agencija Frontex še naprej podpirala in usklajevala operativne odzive DČ, zlasti prek skupnih operacij na najbolj izpostavljenih kopenskih mejah ter vzdolž glavnih pomorskih migracijskih poti, vseskozi s posebnim poudarkom na spodbujanju dobrih praks upravljanja meja in polnem spoštovanju temeljnih pravic. Čeprav je glavni cilj skupnih operacij na morju, ki jih usklajuje agencija Frontex, preprečiti nedovoljeno prehajanje zunanjih meja, so te usmerjene tudi na zgodnje odkrivanje migrantov v stiski in prispevajo k reševanju njihovih življenj. Komisija je aprila 2013 predstavila predlog[54] uredbe o določitvi pravil za operacije na morju, ki jih usklajuje agencija Frontex. Pogajanja med Svetom in Evropskim parlamentom so se zaključila in uredba bo začela veljati v kratkem.

5.1.2      Evropski sistem varovanja meja (EUROSUR)

Uredba o vzpostavitvi evropskega sistema varovanja meja[55] je začela veljati 2. decembra 2013[56], s čimer je sistem EUROSUR začel delovati v 19 schengenskih državah članicah na južnih in vzhodnih zunanjih mejah. Preostalih 11 schengenskih držav se bo sistemu EUROSUR pridružilo 1. decembra 2014[57].

EUROSUR je večnamenski sistem za odkrivanje in preprečevanje čezmejnega kriminala, kot je trgovina z drogami, ter za pomoč pri reševanju življenj migrantov na zunanjih mejah schengenskega območja. Zagotavlja skupni mehanizem za izmenjavo informacij skoraj v realnem času in sodelovanje med različnimi organi na področju varovanja meja. Vsi nacionalni organi, odgovorni za varovanje meja, morajo medsebojno, z drugimi DČ in agencijo Frontex usklajevati svoje dejavnosti prek nacionalnih koordinacijskih centrov. Uredba o sistemu EUROSUR zahteva, da države članice in agencija Frontex v celoti spoštujejo temeljne pravice, zlasti načelo nevračanja in zaščito osebnih podatkov.

Ta novi instrument je tudi temelj odziva EU na tragedijo pri Lampedusi, saj omogoča spremljanje morske meje in boljše prepoznavanje migrantskih plovil, ki se znajdejo v nevarnosti. To bi bilo treba bolje izkoristiti, in sicer s čim boljšo uporabo drugih obstoječih sistemov, kot so sistemi, ki jih je razvila Evropska agencija za pomorsko varnost (EMSA)[58].

5.2         Upravljanje schengenskega območja

5.2.1      Polletna poročila o schengenskem območju

Četrto polletno poročilo je bilo sprejeto 28. novembra 2013[59] ter predstavlja informacije o splošnem stanju (zunanje meje, sekundarni migracijski tokovi, schengenski ocenjevalni mehanizem, EUROSUR in pravila za operacije agencije Frontex na morski meji), o uporabi schengenskega pravnega reda (med drugim o primerih ponovne uvedbe nadzora na notranjih mejah in odprtih postopkih za ugotavljanje kršitev) in povezanih vprašanjih, kot je uporaba schengenskega informacijskega sistema, vizumskega informacijskega sistema, vizumske politike in sporazumov o ponovnem sprejemu.

5.2.2      Novi schengenski ocenjevalni mehanizem/upravljanje schengenskega območja

Po dolgih in zapletenih pogajanjih je bila Uredba o vzpostavitvi ocenjevalnega in spremljevalnega mehanizma za preverjanje uporabe schengenskega pravnega reda[60] sprejeta 7. oktobra 2013[61]. Novi mehanizem bo omogočil spremljanje stanja, zagotavljanje podpore in odpravo pomanjkljivosti za ohranjanje vzajemnega zaupanja na schengenskem območju. Uredba 1051/2013[62] določa skupna pravila o začasni ponovni uvedbi nadzora na notranjih mejah v izrednih razmerah zaradi trajnih resnih pomanjkljivosti na zunanjih mejah, ugotovljenih v okviru schengenskega ocenjevalnega mehanizma.

5.2.3      Tehnična sprememba Zakonika o schengenskih mejah

Dolgo pričakovana Uredba (EU) št. 610/2013, ki spreminja zlasti Zakonik o schengenskih mejah, je začela veljati 19. julija 2013[63]. Uredba povečuje jasnost in omejuje obseg različnih razlag Zakonika o schengenskih mejah ter zagotavlja rešitve za praktične težave, ki so nastale od začetka veljavnosti Zakonika. Uvaja tudi jasno in usklajeno opredelitev metode izračunavanja kratkoročnega bivanja za državljane tretjih držav na schengenskem območju ter novi zakonski okvir za dvostranske sporazume o vzpostavitvi skupnih mejnih prehodov na zunanjih mejah.

5.2.4      Uvajanje pametnejših meja

Poenostavitev prehajanja meja za državljane tretjih držav pri vstopu v EU je še eden od načinov, da EU postane privlačnejša destinacija. Komisija je februarja 2013 predstavila „sveženj o pametnih mejah“, ki vsebuje predloge za „sistem vstopa/izstopa“[64], „program za registrirane potnike“[65] in ustrezne spremembe Zakonika o schengenskih mejah, da bi se pospešili, poenostavili in izboljšali postopki mejne kontrole za tujce, ki potujejo v EU. Prva razprava o predlogih v Svetu se je zaključila v začetku leta 2014. Predhodna stališča je izrazil tudi Evropski parlament. Komisija je predlagala izvedbo študije (ki se je začela marca 2014), s katero bodo dodatno analizirani nekateri osnovni tehnični elementi predlogov. S pilotnim programom, za katerega naj bi bila zadolžena agencija eu-LISA, bodo leta 2015 preskušeni podroben načrt tehnične arhitekture in temeljni operativni postopki.

5.3         Vizumska politika

Leta 2013 sta sozakonodajalca dosegla dogovor o spremenjenem mehanizmu vzajemnosti in novem mehanizmu za začasno prekinitev odprave vizumske obveznosti, vključenem v predlog Komisije[66] o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 539/2001[67], ki je omogočil začetek njegove veljavnosti januarja 2014.

Na začetku leta 2014 sta sozakonodajalca dosegla tudi dogovor o predlogu Komisije za spremembo seznama vizumov iz Uredbe Sveta (ES) 539/2001. Sprememba, ki določa prenos 16 majhnih karibskih in pacifiških otoških držav, pa tudi Združenih arabskih emiratov, Peruja in Kolumbije na pozitivni seznam, bo verjetno začela veljati junija 2014. Predlog Komisije o spremembi Uredbe (ES) št. 539/2001 z namenom prenosa Moldavije na pozitivni seznam[68] sta sozakonodajalca odobrila na začetku aprila 2014 in bo začel veljati konec istega meseca.

Revidirana sporazuma o poenostavitvi vizumskih postopkov z Ukrajino in Moldavijo sta začela veljati julija 2013. Sporazuma o poenostavitvi vizumskih postopkov z Armenijo in Zelenortskimi otoki sta začela veljati 1. januarja 2014. Sporazum o poenostavitvi vizumskih postopkov z Azerbajdžanom je bil podpisan novembra, za sklenitev sporazuma z Marokom pa je Svet decembra sprejel pogajalske smernice.

Komisija je 1. aprila 2014 sprejela poročilo o izvajanju Vizumskega zakonika in predlog spremembe, s čimer bo zagotovljeno, da bo vizumska politika EU spodbujala gospodarsko rast in kulturne izmenjave ter poenostavila potovanja zakonitih potnikov, kot so poslovneži, turisti, študenti in mladi, hkrati pa še naprej zagotavljala visoko raven varnosti v EU[69].

Uvajanje vizumskega informacijskega sistema se je v letu 2013 nadaljevalo z vključitvijo osmih dodatnih regij[70].

6.           Krepitev zakonitih migracijskih poti v Evropo 

6.1         Za nova pravila EU o zakoniti migraciji

Leto 2013 je bilo leto intenzivnih pogajanj o zakonodaji EU na področju zakonite migracije. O novi direktivi o sezonskem zaposlovanju sta se sozakonodajalca dogovorila novembra, sprejeta pa je bila februarja 2014[71]. To je prva direktiva, ki obravnava večinoma nizkokvalificirane migrante in krožno migracijo, tj. migrante, ki prihajajo v EU za krajša obdobja in se po izteku pogodbe vrnejo v tretjo državo. Po prenosu direktive v nacionalno zakonodajo (rok je 30. septembra 2016) bodo sezonski delavci glede pogojev zaposlovanja in delovnih pogojev deležni enake obravnave kot državljani DČ gostiteljice, DČ pa bodo preverjale, ali imajo ti delavci dostop do ustrezne namestitve. Z večjim nadzorom se bo zmanjšalo tveganje za nezakonito zaposlovanje in izkoriščanje ranljivih skupin.

Intenzivna pogajanja o predlogu direktive o osebah, premeščenih znotraj podjetja[72] so se v začetku leta 2014 zaključila s političnim dogovorom. Nova direktiva bo po pričakovanjih po eni strani ustvarila gospodarsko rast z zagotavljanjem dodane vrednosti za obstoječe sporazume EU o prosti trgovini, po drugi strani pa bo v EU privabila nove naložbe. Dogovor vključuje delujoč sistem mobilnosti znotraj EU, ki je še zlasti pomemben za to kategorijo strokovnjakov, ter pravice in delovne pogoje oseb, premeščenih znotraj podjetja.

Svet in Evropski parlament sta obširno razpravljala o novem predlogu[73] prenovitve direktive o pravilih glede pogojev za vstop, prebivanje in pravice raziskovalcev, študentov, pripravnikov, učencev, prostovoljcev in varušk iz tretjih držav, ki ga je Komisija predstavila marca 2013. V primerjavi z obstoječimi pravili predlog vsebuje jasnejše pogoje za sprejem in postopkovna jamstva, večjo usklajenost s programi EU za mobilnost ter študentom zagotavlja več možnosti za iskanje dela med študijem in po njem. Njegov cilj je tudi zagotoviti boljšo zaščito in obravnavati nekatere pravice do enake obravnave, kot velja za državljane.

6.2         Boljše izvajanje obstoječe zakonodaje

Komisija je pripravila prvo poročilo[74] o izvajanju direktive o modri karti EU v državah članicah[75]. Vse sodelujoče DČ so prenesle direktivo in lahko izdajajo modre karte visokokvalificiranim prosilcem, ki so državljani tretjih držav.

Prvi razpoložljivi statistični podatki[76], sporočeni leta 2013, kažejo, da je bilo leta 2012 izdanih 3 664 modrih kart, od tega 2 584 v Nemčiji. 146 modrih kart je bilo podaljšanih, ena pa odvzeta. Skupaj z imetniki modre karte je bilo sprejetih 1 107 družinskih članov in 108 dovoljenj za prebivanje družinskih članov je bilo podaljšanih. Na podlagi trenutno razpoložljivih podatkov še ni mogoče oblikovati končnih sklepov o učinkovitosti programa pri privabljanju visokokvalificiranih državljanov tretjih držav v EU. Vendar je že jasno, da sta soobstoj nacionalnih programov za visokokvalificirane delavce ter pomanjkanje informacij in pomanjkljivo obveščanje o modri karti vplivala na majhno število izdanih modrih kart v nekaterih državah.

Komisija nadaljuje ocenjevanje izvajanja v DČ in bo po potrebi začela postopke za ugotavljanje kršitev v zvezi z morebitnimi primeri neskladnosti.

Na podlagi Zelene knjige o pravici do združitve družine iz leta 2011[77] je Komisija sprejela smernice[78]. To sporočilo zagotavlja smernice za DČ o tem, kako bolje uporabljati Direktivo 2003/86/ES[79]. Namenjeno je pojasnitvi vprašanj, ki so se pojavila med javnim posvetovanjem, zagotavljanju preglednega in jasnega razumevanja pravil o združitvi družine na ravni EU ter njihove skladne uporabe.

Leta 2013 je začela veljati razširitev področja uporabe direktive o rezidentih za daljši čas[80], s katero so bili vanj vključeni tudi upravičenci do mednarodne zaščite, vendar do konca leta 2013 10 DČ direktive ni preneslo v celoti. Komisija je na podlagi prejetih pritožb uvedla ukrepe proti številnim DČ, kar je pripeljalo do sprememb nacionalne zakonodaje, da se zagotovi pravilno izvajanje. Prizadevanja so bila posvečena opredelitvi prednostnih področij, ki jih je treba natančneje spremljati, kot so enaka obravnava rezidentov za daljši čas in pravice do mobilnosti znotraj EU. Komisija bo še naprej zagotavljala, da bodo zagotovljene pravice migrantov ter da bodo v celoti upoštevani določbe in duh direktive.

Decembra je začel veljati nov enotni postopek obravnavanja vlog za enotno dovoljenje in enake pravice za delavce tretjih držav[81]. Do konca leta 2013 je popoln prenos priglasilo le 8 DČ. Proti preostalim državam članicam so se začeli postopki za ugotavljanje kršitev. Ko se bo direktiva v celoti uporabljala, bo prispevala k preprečevanju socialnega dampinga in izkoriščanja delavcev iz tretjih držav v EU. Zagotovila bo, da bodo imeli delavci, ki jih direktiva zajema, vključno s tistimi, ki delajo na podlagi nacionalnih dovoljenj, pravico do enake obravnave kot državljani glede pomembnih vidikov, kot so delovni pogoji, dostop do blaga in storitev ter dostop do socialne varnosti.

6.3         Zakonite migracije kot orodje za rast

EU se že nekaj časa spopada z velikimi izzivi, povezanimi s premajhno rastjo, skupaj z vedno večjim pomanjkanjem delovne sile na določenih področjih, pomanjkanjem potrebnih znanj in spretnosti ter vplivom staranja prebivalstva na produktivnost in konkurenčnost. Več pobud je bilo leta 2013 usmerjenih na prispevek migrantov h gospodarski rasti, poleg tega pa so zagotovile dokaze, ki potrjujejo koristi dobrega upravljanja migracij[82] in s trgovino povezane mobilnosti.

V akcijskem načrtu za podjetništvo do leta 2020[83], ki določa ukrepe za izkoriščanje podjetniškega potenciala Evrope, odpravo ovir in temeljito spremembo podjetniške kulture, je bilo ugotovljeno, da so migranti pomemben vir morebitnih podjetnikov v Evropi.

6.4         Boljše znanje v podporo vključevanju migrantov 

Zaradi svetovne gospodarske krize so državljane tretjih držav še vedno močno obremenjevale težave pri vstopanju na trg dela, slabši izobraževalni rezultati ali tveganje revščine in socialne izključenosti. Kazalniki EU na področju vključevanja priseljencev kažejo, da se je leta 2013 (v primerjavi z državljani EU) njihov položaj poslabšal. Na primer, leta 2013 je bilo 22 % državljanov tretjih držav brezposelnih, medtem ko je stopnja brezposelnosti v EU znašala 11 % (leta 2012 je bila stopnja 21,3 %, stopnja brezposelnosti v EU pa 10,6 %). Štiri DČ (AT, BE, DK in SE) so v okviru evropskega semestra 2013 prejele priporočila o vključevanju državljanov tretjih držav na trg dela[84]. V zvezi z revščino in socialno izključenostjo razpoložljivi podatki za leto 2012[85] kažejo, da je bilo 44,3 % državljanov tretjih držav izpostavljenih tveganju revščine in izključenosti, medtem ko je pri državljanih EU ustrezni delež znašal 24,8 %. 

Obstoječi kazalniki EU kot zbirka dokazov za oblikovanje integracijskih politik, skupaj z analizo njihovih omejitev in predlogi za izboljšave, so bili obravnavani v končnem poročilu pilotnega projekta EU o kazalnikih vključevanja priseljencev, ki ga je usklajevala Komisija izveden pa je bil z dejavnim sodelovanjem držav članic, civilne družbe in raziskovalne skupnosti. Poročilo[86] in kazalniki, skupaj s pred kratkim objavljenimi evropskimi moduli za vključevanje migrantov[87], se še vedno uporabljajo v okviru redne izmenjave o razvoju politike vključevanja EU, zlasti prek mreže nacionalnih kontaktnih točk za vključevanje.

Pozornost je bila še naprej namenjena lokalni in regionalni razsežnosti. Komisija je junija 2013 s podporo Odbora regij na evropskem spletišču o vključevanju objavila interaktiven zemljevid praks vključevanja na lokalni in regionalni ravni[88], ki služi kot orodje za medsebojno izmenjavo informacij o uspešnih pobudah. Lokalni in regionalni izvajalci so bili tudi povabljeni k sodelovanju v evropskem forumu za vključevanje[89], in sicer v okviru prizadevanj za okrepitev njihovega sodelovanja pri razvoju politike na področju vključevanja. Forum je na dveh letnih zasedanjih obravnaval vprašanja, povezana z vključevanjem mladih migrantov in demokratično udeležbo migrantov[90].

7.           Odnosi s tretjimi državami

7.1         Dialog ZN na visoki ravni o mednarodnih migracijah in razvoju

Vprašanje migracij je bilo v letu 2013 še vedno pomembno tudi v svetovnem merilu. V okviru drugega dialoga na visoki ravni o mednarodnih migracijah in razvoju, ki ga je organizirala Generalna skupščina ZN 3. in 4. oktobra 2013, je bila obnovljena in okrepljena politična zavezanost vprašanju mednarodnih migracij in razvoja. Končna deklaracija kaže, da je mednarodna skupnost zmožna doseči politično soglasje o takih vprašanjih, vključno s potrebo po upoštevanju migracij pri oblikovanju razvojne agende za obdobje po letu 2015. Deklaracija priča tudi o napredku, ki je bil v zadnjih letih dosežen na tem področju. EU je bila zelo dejavna med pogajanji o končnem besedilu, kar odraža številne pomembne pomisleke EU[91].

7.2         Krepitev sodelovanja s tretjimi državami

EU je leta 2013 nadaljevala izvajanje pristopa GAMM, ki je njen glavni okvir zunanje migracijske in azilne politike, in sicer s političnim dialogom ter operativnim sodelovanjem s tretjimi državami in regijami. Velik napredek je bil dosežen pri krepitvi političnih odnosov s tretjimi državami in regijami, zlasti državami južnega Sredozemlja in državami vzhodnega partnerstva, ter pri prispevanju k institucionalnim in zakonodajnim reformam in krepitvi zmogljivosti v partnerskih državah. Pomemben korak v tem okviru je bila vzpostavitev partnerstev za mobilnost z Azerbajdžanom (decembra 2013), Marokom (junija 2013) in Tunizijo (marca 2014). Decembra 2013 so se začele razprave z Jordanijo o vzpostavitvi partnerstva za mobilnost.

Nadaljeval se je dialog o liberalizaciji vizumskega režima z Rusijo[92], Ukrajino, Moldavijo, Gruzijo in Kosovom[93]. Komisija je o vsakem izdala poročilo o napredku[94]. Akcijski načrt za liberalizacijo vizumskega režima je bil Gruziji predstavljen februarja, prvo poročilo Komisije o napredku pa je bilo objavljeno novembra 2013[95]. Dialog o liberalizaciji vizumskega režima s Turčijo se je začel 16. decembra 2013, vzporedno s podpisom sporazuma o ponovnem sprejemu. Glede Moldavije je Komisija v svojem sporočilu ugotovila, da izpolnjuje vse pogoje iz njenega akcijskega načrta, in po soglasju o predlogu Komisije za spremembo uredbe o vizumih (Uredba (ES) št. 539/2001) je prenos Moldavije na pozitivni seznam začel veljati 28. aprila 2014. EU se prek teh dialogov postopno in posamično približuje končnemu cilju potovanja brez vizumov, v kolikor so vzpostavljeni pogoji za dobro upravljanje in varno mobilnost. Ti dialogi prispevajo k boljšemu upravljanju migracij in azila v zadevnih partnerskih državah, saj predstavljajo merila, ki jih je treba izpolniti.

Indiji in Nigeriji sta bila predložena predloga za uvedbo skupnih agend o migracijah in mobilnosti kot okvira za dvostransko sodelovanje, ki je prožnejši kot partnerstva za mobilnost in je namenjen prednostnim državam zunaj sosedstva EU.

Nadaljevalo se je sodelovanje v okviru obstoječih regionalnih in dvostranskih dialogov, zlasti v okviru partnerstva med Afriko in EU za migracije, mobilnost in zaposlovanje, rabatskega procesa ter dialoga med EU in AKP o migracijah in razvoju na jugu, praškega procesa ter vzhodnega partnerstva za migracije in azil na vzhodu, pa tudi dialoga o migracijah med EU ter državami Latinske Amerike in Karibov. Posebej je treba omeniti novo partnerstvo svilne poti za migracije, vzpostavljeno v okviru budimpeštanskega procesa na ministrski konferenci aprila 2013 v Istanbulu. Vzpostavitev tega partnerstva je vrhunec geografske preusmeritve budimpeštanskega procesa ter zagotavlja podlago za obsežen dialog in sodelovanje z državami vzdolž svilne poti, ki je bilo v preteklosti precej omejeno. Poleg tega postavlja v ospredje pomembne elemente, kot je jasna zavezanost spoštovanju človekovih pravic pri upravljanju migracij.

Oktobra 2013 je potekalo prvo srečanje s Kitajsko v okviru dialoga na visoki ravni o migracijah in mobilnosti. Dialog na visoki ravni je bil vzpostavljen za omogočanje izmenjave politike in dobrih praks ter preučitev možnosti za olajšanje mobilnosti in krepitev sodelovanja v boju proti nedovoljenim migracijam. Obravnavana je bila možnost začetka pogajanj o vprašanjih ponovnega sprejema in odpravi vizumov za imetnike diplomatskih potnih listov.

V državah izvora in tranzitnih državah deluje vedno večje število organiziranih kriminalnih skupin, ki olajšujejo nedovoljene migracije v EU. Za prekinitev te dejavnosti je bilo v okviru političnega cikla EU za organizirani kriminal in hude oblike mednarodne kriminalitete za obdobje 2014–2017 „nedovoljeno priseljevanje“ opredeljeno kot ena izmed prednostnih nalog EU na področju kriminala[96]. Očitna je postala potreba po pridobitvi boljšega pregleda nad stanjem v sosednjih tranzitnih državah. Pri tem bo pomembna vzpostavitev mrež uradnikov za zvezo v Libiji in Turčiji, namenjenih nedovoljenim migracijam.

7.3         Prilagajanje podnebnim spremembam in migracije

16. aprila 2013 je bil v okviru strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam objavljen delovni dokument služb Komisije[97] o podnebnih spremembah, degradaciji okolja in migracijah[98]. Ta dokument je namenjen zagotavljanju konceptualnega razumevanja povezav med podnebnimi spremembami, degradacijo okolja in migracijami. Ocenjuje tudi orodja in pobude, ki jih EU že uporablja za obravnavanje prihodnjih izzivov na tem področju, ter zagotavlja smernice za prihodnje ukrepe, zlasti v okviru agende EU na področju migracij in razvoja.

7.4         Poročilo EU za leto 2013 o usklajenosti politik za razvoj

Migracije ostajajo ena od petih prednostnih tem, ki jih je Svet določil za agendo EU na področju usklajenosti politik za razvoj. Poročilo EU za leto 2013 o usklajenosti politik za razvoj[99] je zagotovilo pregled številnih ukrepov, ki so jih sprejele EU in države članice za povečanje pomembnih razvojnih koristi, ki jih lahko za države izvora ustvarijo zakonite migracije v Evropo, tudi na področjih, kot so nakazila, beg možganov in diaspora. Poročilo navaja, da bi bilo lahko storjenega več za zagotovitev, da bi bila v politikah o delovnih migracijah in mobilnosti upoštevana razvojna vprašanja, tako na ravni EU kot na ravni držav članic. 

7.5         Sporočilo o globalnem pristopu k vprašanju migracij in mobilnosti

Komisija je februarja 2014 predstavila svoje prvo dvoletno poročilo o izvajanju globalnega pristopa k vprašanju migracij in mobilnosti, ki obsega obdobje 2012–2013[100]. Poročilo ocenjuje glavne dosežke, upošteva izkušnje iz preteklega izvajanja ter obravnava nekatere možnosti na ravni politik in v zvezi z načini izvajanja. Poročilo ugotavlja, da je pristop GAMM še vedno učinkovit okvir za vključevanje tretjih držav in regij v politični dialog in operativno sodelovanje. Poročilu so sledili sklepi Sveta, ki so bili sprejeti 14. aprila 2014.

8.           Nov sklad za azil, migracije in vključevanje (AMIF)

Komisija je 15. novembra 2011 sprejela sveženj predlogov za naslednji večletni finančni okvir za obdobje 2014–2020 na področju notranjih zadev[101]. Ta sveženj je vključeval štiri zakonodajne predloge, ki skupaj določajo ustanovitev Sklada za azil, migracije in vključevanje (AMIF) in Sklada za notranjo varnost (ISF).

Pogajanja z Evropskim parlamentom in Svetom so se začela leta 2012 ter so bila uspešno zaključena konec leta 2013. Rezultat predstavlja dober kompromis, ki upošteva pomisleke vseh strani in kaže visoko občutljivost tega področja politike.

AMIF je celovitejši instrument kot trije skladi, ki jih je nasledil – Evropski sklad za begunce, Evropski sklad za vključevanje državljanov tretjih držav in Evropski sklad za vračanje – ter je namenjen podpori učinkovitega in celostnega upravljanja migracijskih tokov v EU, ob upoštevanju načela solidarnosti in delitve odgovornosti. Skoraj 90 % skupnih sredstev Sklada (3 137 milijonov EUR) se bo stekalo prek nacionalnih programov, ki obsegajo celotno obdobje 2014–2020.

Za boljše usklajevanje sredstev, ki se uporabljajo na nacionalni ravni, s političnimi cilji in prednostnimi nalogami EU so v drugi polovici leta 2013 potekali politični dialogi med Komisijo in posameznimi DČ. DČ trenutno pripravljajo večletne nacionalne programe, ki jih bodo uradno predložile po začetku veljavnosti AMIF. 

Druga novost, uvedena z novima skladoma, je možnost podpiranja ukrepov, povezanih z zunanjo dimenzijo, s posebnim poudarkom na sporazumih o ponovnem sprejemu, partnerstvih za mobilnost in regionalnih programih zaščite. Sklad predvideva tudi mehanizem nujne pomoči, ki bo omogočal hitro odzivanje na migracijske pritiske v DČ in tretjih državah.

Sklad bo še naprej krepil in razvijal skupni evropski azilni sistem z zagotavljanjem učinkovite in enotne uporabe pravnega reda EU ter spodbujal solidarnost med DČ. Poleg tega bo spodbujal razvoj proaktivnih strategij vključevanja, vključno z ukrepi pred odhodom, in lokalni pristop k vključevanju, pri čemer bo posebna pozornost namenjena potrebam upravičencev do mednarodne zaščite, pa tudi ranljivim skupinam in migrantom. Sklad bo še naprej podpiral pošteno in učinkovito upravljanje vračanja s poudarkom na prostovoljnem vračanju (s pomočjo).

Te ukrepe, financirane iz sklada AMIF, bo dopolnjeval Sklad za notranjo varnost, zlasti na področju meja in vizumov, prek katerega bo zagotovljena podpora za upravljanje in nadzor zunanjih meja EU ter razvoj vizumske politike EU, kar bo olajšalo mobilnost zakonitih potnikov in preprečilo nezakonito prehajanje meja EU.

9.           Mrežno povezovanje ter obveščanje o azilu in migracijah

9.1         Evropska migracijska mreža (EMN)

Evropska migracijska mreža[102] je povečala svojo vlogo pri podpori svetovanju za oblikovanje politik na podlagi dokazov z zagotavljanjem najnovejših, objektivnih, zanesljivih in primerljivih informacij o migracijah in azilu. Glavni rezultat dela EMN v letu 2013 so študije o priseljevanju mednarodnih študentov v EU, o ugotavljanju istovetnosti pri mednarodni zaščiti, o mobilnosti znotraj EU in o privabljanju visokokvalificiranih državljanov tretjih držav[103]. Letna konferenca EMN je potekala v Vilni, in sicer na temo rasti, pomanjkanja delovne sile in migracij[104].

9.2         Posredovanje ključnih sporočil o priseljevanju in azilu

Učinkovita strategija obveščanja v zvezi z vprašanji migracije je ključna za doseganje ciljnih skupin ter pomaga državljanom in nedržavljanom EU razumeti izzive in koristi priseljevanja. Komisija pripravlja različna gradiva o temah, povezanih z migracijami. Leta 2013 je tudi organizirala natečaj z naslovom „Migranti v Evropi“, na katerem je s predložitvijo svojih avdiovizualnih del o prispevku migrantov k družbi EU sodelovalo več kot 750 šol iz vseh 28 DČ [105]. Organizirane so bile tudi posebne projekcije filmov, pri katerih je bila osrednja tematika trgovina z ljudmi [106]. Vzpostavljene so bile španska, arabska in portugalska različica portala EU o priseljevanju. Portal zagotavlja uporabnikom prijazne informacije o evropskih in nacionalnih politikah in zakonih na področju priseljevanja ter je namenjen državljanom tretjih držav, ki se želijo priseliti v EU[107].

10.         Sklepi in prihodnji ukrepi

Čeprav je bil na določenih področjih upravljanja migracij dosežen velik napredek, dogajanja v letu 2013 jasno kažejo, da morajo EU in njene države članice nadaljevati ter okrepiti svoje ukrepe na področju priseljevanja, azila in upravljanja meja. EU mora odločno ukrepati, da bi preprečila izgubo življenj migrantov pri njihovih poskusih, da bi dosegli evropske obale, ter okrepiti boj proti organiziranemu kriminalu, ki cveti s tihotapljenjem in trgovino z ljudmi. EU mora z ustreznimi zakonitimi potmi za vstop zagotoviti, da so meje Evrope varne in varovane.

Treba je okrepiti prizadevanja za boj proti nasilju in diskriminaciji migrantov ter za dejavno spodbujanje vključevanja v naše družbe, pa tudi za boj proti rasizmu in ksenofobiji, tj. dejavnikoma, ki vplivata na socialno kohezijo in lahko odvrneta migrante, vključno z visokokvalificiranimi, od izbire Evrope kot destinacije. 

Komisija bo še naprej podpirala in spodbujala dobro upravljanje migracij ter pozdravlja razpravo, ki bo potekala v Evropskem parlamentu in Svetu na podlagi tega poročila.

[1]              Ugotovljeno je bilo, da je med letoma 1998 in 2013 na morske obale EU nezakonito prispelo 623 118 migrantov, kar v povprečju pomeni 40 000 oseb na leto.  Vir: Migrants smuggled by sea to the EU: facts, laws and policy options (Tihotapljenje migrantov po morju v EU: dejstva, zakoni in možnosti politike); Center za migracijsko politiko;      http://www.migrationpolicycentre.eu/docs/MPC-RR-2013-009.pdf.

[2]               COM(2013) 869 final.

[3]               http://data.unhcr.org/syrianrefugees/regional.php.

[4]               http://eeas.europa.eu/enp/index_en.htm.

[5]               http://ec.europa.eu/dgs/home-affairs/what-we-do/policies/international-affairs/global-approach-to-migration/index_en.htm.

[6]               COM(2013) 292.

[7]               Dokument Sveta 12415/13.

[8]               Veljati naj bi začela v drugem četrtletju leta 2014.

[9]               SWD(2014) 165.

[10]             Evropska migracijska mreža, http://www.emn.europa.eu.

[11]             Statistični podatki, predstavljeni v tem sporočilu, so predvsem najnovejši podatki Eurostata.  Podrobnejši statistični podatki, od katerih je nekatere zagotovila Evropska migracijska mreža in ki vključujejo razčlenitev po državah članicah, so vključeni v statistično prilogo k priloženemu delovnemu dokumentu služb Komisije SWD(2014) 165.

[12]             Podatki Eurostata za leto 2012. Podatki za leto 2013 bodo na voljo julija 2013. Statistična priloga k SWD(2014) 165 vključuje delne podatke za leto 2013, ki jih je predložila Evropska migracijska mreža.

[13]             Humanitarna zaščita se odobri državljanom tretjih držav ali osebam brez državljanstva, ki jim je dovoljeno ostati na ozemljih držav članic zaradi razlogov, ki ne izhajajo iz potrebe po mednarodni zaščiti, temveč zaradi razlogov, ki izhajajo iz diskrecijske odločitve, ki temelji na razlogih sočutja ali humanitarnosti.

[14]             http://epp.eurostat.ec.europa.eu/cache/ITY_PUBLIC/3-24032014-AP/EN/3-24032014-AP-EN.PDF.

[15]             http://data.unhcr.org/syrianrefugees/regional.php.

[16]             50 470 leta 2013, 24 115 leta 2012 in 8 145 leta 2011.

[17]             Večina je za azil zaprosila v DE in na SE (v vsaki državi tretjina vseh prosilcev), sledile pa so BG, UK, NL, AT, DK in BE, medtem ko je bil v drugih DČ ta delež zanemarljiv.

[18]             Eurostat; podatki za leto 2013 niso na voljo za EL. 

[19]             Eurostat, podatki za leto 2013 niso na voljo za EL in NL.

[20]             Eurostat, podatki za leto 2013 niso na voljo za EL.

[21]             http://www.frontex.europa.eu/publications.

[22]             Uredba (EU) št. 604/2013 (UL L 180, 29.6.2013, str. 31).

[23]             Uredba (EU) št. 603/2013 (UL L 180, 29.6.2013, str. 1).

[24]             Direktiva 2013/33/EU (UL L 180, 29.6.2013, str. 96).

[25]             Direktiva 2013/32/EU (UL L 180, 29.6.2013, str. 60).

[26]             Več informacij: http://ec.europa.eu/dgs/home-affairs/what-we-do/policies/asylum/index_en.htm. Brošura: http://ec.europa.eu/dgs/home-affairs/e-library/docs/ceas-fact-sheets/ceas_factsheet_en.pdf Infografika: http://ec.europa.eu/dgs/home-affairs/e-library/multimedia/infographics.

[27]             Direktiva 2011/95/EU (UL L 337, 20.12.2011, str. 9).

[28]             Direktiva 2003/109/EC (UL L 16, 23.1.2004, str. 44), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2011/51/EU (UL L 132, 19.5.2009, str. 1).

[29]             http://easo.europa.eu.  

[30]             1 947 oseb se je usposabljalo v okviru nacionalnih usposabljanj in 164 v okviru usposabljanj za izvajalce usposabljanj na Malti.  Približno 200 oseb, ki niso bile uradniki EU, se je usposabljalo v okviru projektov, kot so projekti UNHCR, praški proces itd.

[31]             http://easo.europa.eu/wp-content/uploads/WB-report-final-version.pdf.

[32]             Evropski azilni podporni urad, 2013 http://easo.europa.eu/wp-content/uploads/EASO-Annual-Report-Final.pdf.

[33]             V skupnem znesku 12 milijonov EUR, od tega 10 milijonov kot odziv na tragedijo pri Lampedusi.

[34]             DE, FR, HU, MT, NL, CY, EL, BG.

[35]             Vključno z 12 milijoni EUR za Italijo.

[36]             V obdobju 2011–2013 je bilo Grčiji dodeljenih 97,88 milijona EUR za Sklad za vračanje, skoraj 130 milijonov EUR za Sklad za zunanje meje in 23,97 EUR za Evropski sklad za begunce. Čeprav so bila sredstva Evropskega sklada za begunce za leto 2013 omejena na 3,2 milijona EUR, je bilo Grčiji v okviru Sklada za vračanje in Sklada za zunanje meje za leto 2013 dodeljenih 35,5 milijona EUR oziroma 44 milijonov EUR.

[37]             Povzetek revidiranega grškega akcijskega načrta na področju azila in upravljanja migracij (december 2012)         http://www.europarl.europa.eu/meetdocs/2009_2014/documents/libe/dv/p4_exec_summary_/p4_exec_summary_en.pdf.

[38]             Načrt vključuje: vzpostavitev postopka preverjanja na meji v skladu s pravom EU; reformo azilnega postopka z ustanovitvijo nove azilne službe in neodvisnega organa za upravne pritožbe; odpravljanje sodnih zaostankov v prehodnem obdobju; povečanje zmogljivosti sprejema za prosilce za azil in vzpostavitev učinkovitega sistema vračanja. Komisija je začela prednostno izvajanje revidiranega grškega akcijskega načrta, s poudarkom, med drugim, na ukrepih, namenjenih obravnavanju glavnih pomislekov, ki tvorijo osnovo za obsodilno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi MSS, in pomislekov iz tekočih postopkov za ugotavljanje kršitev. Komisija je skupaj z uradom EASO in drugimi deležniki še naprej zagotavljala podporo Grčiji pri izboljševanju njenega azilnega sistema, vključno z usmerjenim financiranjem in napotitvijo podpornih skupin za azil urada EASO.

[39]             Po ugotovitvi, da so države članice večinoma nasprotovale predlogu Komisije, kot je opredeljen v Sporočilu o okrepljeni solidarnosti znotraj EU na področju azila COM(2011) 835, za prostovoljen, trajen program za premestitve, je Komisija gostila forum o premestitvah za obravnavanje potreb po premestitvah ter razpravo o zmogljivostih in političnih pomislekih. 

[40]             Sklep 281/2012/EU z dne 29. marca 2012. http://www.resettlement.eu.

[41]             V okviru te sheme so se sodelujoče države članice zavezale, da bodo v letu 2013 preselile 3 962 beguncev. To pomeni povečanje v primerjavi z letom 2012, ko je bilo za preselitev zagotovljenih 3 083 mest.

[42]             AT, BE, FI, FR, DE, HU, IE, LU, NL, ES, SE.

[43]             Sporočilo o prizadevanjih za maksimiranje razvojnega učinka migracij COM(2013) 292 z dne 21.5. 2013.

[44]             http://easo.europa.eu/wp-content/uploads/EASO-Age-assessment-practice-in-Europe.pdf.

[45]             http://ec.europa.eu/dgs/home-affairs/what-is-new/news/news/2013/docs/20130415_thb_stats_report_en.pdf.

[46]             UL L 101, 15.4.2011, str. 1. Direktiva se na Danskem ne uporablja.

[47]             Dokument 16344/13, ki ga je odobril Strateški odbor za priseljevanje, meje in azil/mešani odbor 21. novembra 2013.

[48]             Dokument „Ukrepanje EU v zvezi z migracijskimi pritiski – strateški odziv“ obsega sedem strateških prednostnih področij: I) krepitev sodelovanja s tretjimi državami, in sicer s tranzitnimi državami in državami izvora, na področju upravljanja migracij; II) okrepljeno upravljanje meja na zunanjih mejah; (III) preprečevanje nezakonitega priseljevanja iz Turčije; IV) uspešnejše obravnavanje zlorab zakonitih migracijskih poti; (V) ohranjanje in varovanje prostega gibanja oseb s preprečevanjem zlorab s strani državljanov tretjih držav; VI) krepitev upravljanja migracij, vključno s sodelovanjem na področju praks vračanja; VII) preprečevanje nezakonitega priseljevanja iz držav južnega Sredozemlja in prek njih.

[49]             COM(2014) 199 z dne 28.3.2014.

[50]             Direktiva 2008/115/ES (UL L 348, 24.12.2008, str. 98).

[51]             Direktiva 2009/52/ES (UL L 168, 30.6.2009, str. 24).

[52]             COM(2014) 286 z dne 22.5.2014.

[53]             DK, IE in UK direktive ne uporabljajo. HR še ni bila ocenjena.

[54]             COM(2013) 197 z dne 12.4.2013. Namenjen nadomestitvi Sklepa Sveta 2010/252/EU, ki ga je Sodišče Evropske unije razveljavilo septembra 2012.

[55]             Uredba (EU) št. 1052/2013, UL L 295, 6.11.2013, str. 11.

[56]             Po uradnem sprejetju oktobra 2013.

[57]             Infografika o sistemu EUROSUR:

http://ec.europa.eu/dgs/home-affairs/e-library/docs/infographics/eurosur/eurosur_en.pdf.

[58]             http://www.emsa.europa.eu/.

[59]             COM(2013) 832 final z dne 28.11.2013.

[60]             Uredba (EU) št. 1053/2013 z dne 7. oktobra 2013 o vzpostavitvi ocenjevalnega in spremljevalnega mehanizma za preverjanje uporabe schengenskega pravnega reda in razveljavitvi Sklepa Izvršnega odbora z dne 16. septembra 1998 o ustanovitvi stalnega odbora o ocenjevanju in izvajanju Schengenskega sporazuma, (UL L 295, 6.11.2013, str. 27).

[61]             Začetek veljavnosti 27. 11. 2014. Komisija trenutno pripravlja nemoteno izvajanje novega ocenjevalnega mehanizma.

[62]             Uredba (EU) št. 1051/2013 o spremembi Uredbe (ES) št. 562/2006 (UL L 295 z dne 6.11.2013, str. 1).

[63]             UL L 182, 29.6.2013, str. 1.

[64]             COM(2013) 95 z dne 28.2.2013.

[65]             COM(2013) 97 z dne 28.2.2013.

[66]             COM(2011) 290 z dne 24.5.2011.

[67]             Uredba (ES) št. 539/2001 z dne 15.3.2001 o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume, in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve. UL L 81, 21.3.2001, str. 1.

[68]             COM(2013) 853 z dne 27.11.2013.

[69]             COM(2014) 165 in COM(2014) 164 z dne 1.4.2014.

[70]             Zahodna Afrika, centralna Afrika, vzhodna Afrika, južna Afrika, Južna Amerika, centralna Azija, jugovzhodna Azija in zasedeno palestinsko ozemlje.

[71]             Direktiva 2014/36/EU z dne 26. februarja 2014 (UL L 94, 28.3.2014, str. 375–390).

[72]             COM(2010) 378.  Glej Zakonodajni observatorij EP: medinstitucionalni sklic 2010/0209(COD).

[73]             COM(2013) 151 z dne 25.3.2013. Direktivi v obstoječi zakonodaji 2005/71/ES (raziskovalci) in 2004/114/ES (študenti).

[74]             COM(2014) 287 z dne 22.5.2014.

[75]             Direktiva 2009/50/ES (UL L 155, 18.6.2009, str. 17). DK, IE in UK direktive ne uporabljajo.

[76]             Za leto 2012, ki se nanašajo na 22 držav članic.

[77]             COM(2011) 735 final.

[78]             COM(2014) 210 z dne 3.4.2014.

[79]             UL L 251, 3.10.2003, str. 12.

[80]             Direktiva 2003/109/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2011/51/EU (UL L 16, 23.1.2004, str. 44, UL L 132, 19.5.2011).

[81]             Direktiva 2011/98/EU (UL L 343, 23.12.2011, str. 1). DK, IE in UK direktive ne uporabljajo.

[82]             Med drugim delavnica, ki jo je organiziral Evropski politični center, z naslovom Skills mismatch and shortages in Europe:  A need for increased labour mobility? (Neusklajenost med ponudbo znanj in spretnosti in povpraševanjem po njih ter njihovo pomanjkanje v Evropi: potreba po večji mobilnosti delovne sile?) (28. februar 2013), publikacija Centra za evropske politične študije z naslovom Social Benefits and Migration – A contested relationship and policy challenge in the EU (Družbene koristi in migracije – sporen odnos in politični izziv v EU) – http://www.ceps.eu/book/social-benefits-and-migration-contested-relationship-and-policy-challenge-eu; dva skupna projekta OECD in ES „Matching Economic Migration with Labour Market Needs“ („Usklajevanje ekonomskih migracij s potrebami trga dela“), ki bosta zaključena junija 2014, in dvoletni projekt, ki se je začel leta 2013, z naslovom „Review of Labour Migration Policy in Europe“ („Pregled politike na področju delovnih migracij v Evropi“).

[83]             COM(2013) 795 final z dne 9.1.2013.

[84]             Priporočila za posamezne države za leto 2013, http://ec.europa.eu/europe2020/making-it-happen/country-specific-recommendations/index_en.htm.

[85]             Eurostat, raziskava EU-SILC.

[86]             Končno poročilo je bilo objavljeno avgusta na evropskem spletišču o vključevanju, http://ec.europa.eu/ewsi/en/resources/detail.cfm?ID_ITEMS=37216.

[87]             http://ec.europa.eu/ewsi/en/resources/detail.cfm?ID_ITEMS=40802.   

[88]             http://ec.europa.eu/ewsi/en/lra.cfm.

[89]             Forum je glavna platforma EU za posvetovanje s civilno družbo o politikah vključevanja.

[90]             Poročila z obeh zasedanj so na voljo na evropskem spletišču o vključevanju, http://ec.europa.eu/ewsi/en/policy/legal.cfm.

[91]             Stališče EU pred dialogom na visoki ravni, ki se kaže v „sklepih Sveta in predstavnikov držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, o dialogu ZN na visoki ravni o migracijah in razvoju iz leta 2013 ter o razširitvi povezave med razvojem in migracijami“ (dokument Sveta 12415/13), potrjuje ključna sporočila iz sporočila Komisije „Čim večji razvojni učinek migracij – prispevek EU k dialogu ZN na visoki ravni in naslednji koraki za razširitev povezave med razvojem in migracijami“ (COM(2013) 292).

[92]             Zaradi krimske krize in po izjavi Evropskega sveta z dne 6. marca 2014 je bilo delo v okviru dialoga o vizumih z Rusijo začasno ustavljeno.

[93]             To poimenovanje ne posega v stališča glede statusa ter je v skladu z RVSZN 1244/99 in mnenjem Meddržavnega sodišča o razglasitvi neodvisnosti Kosova.

[94]          COM(2013) 923 z dne 18.12.2013; COM(2013) 809 z dne 15.11.2013; COM(2013) 807 z dne 15.11.2013; COM(2013) 66 z dne 8.2.2013.    

[95]             COM(2013) 808 z dne 15.11.2013.

[96]             Sklepi Sveta, Svet PNZ 6.–7. 6. 2013:           http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/jha/137401.pdf.

[97]             SWD(2013) 138 z dne 16.4.2013.

[98]             http://ec.europa.eu/clima/policies/adaptation/what/index_en.htm.

[99]             SWD(2013) 456 z dne 31.10.2013.

[100]            COM(2014) 96 z dne 21.2.2014.

[101]            COM(2011) 751 final z dne 15.11.2011.

[102]            Ustanovljena s Sklepom Sveta 2008/381/ES.

[103]            Rezultati EMN so na voljo na www.ec.europa.eu/dgs/home-affairs/what-we-do/networks/european_migration_network.

[104]            http://emn2013.lt/.

[105]            http://europa.eu/rapid/press-release_IP-13-945_en.htm.

[106]            „Sestre“ režiserja Vladimirja Paskljevića na dan odprtih vrat EU 2013; „Not my Life“ režiserja Roberta Bilheimerja na dan boja proti trgovini z ljudmi.  

[107]            http://ec.europa.eu/immigration.