POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU o uporabi Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 /* COM/2014/0225 final */
Uvod Zaradi
vse večje mobilnosti državljanov v Uniji[1]
se je povečalo število družin z mednarodno razsežnostjo, zlasti družin,
katerih člani imajo različno državljanstvo, živijo v različnih
državah članicah ali pa živijo v državi članici, ki ni nujno država
njihovega državljanstva. Unija v skladu s členom 81 Pogodbe o
delovanju Evropske unije sprejema ukrepe na področju pravosodnega
sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami. Takšno
sodelovanje je zlasti nujno ob razpadu družine, da se otrokom zagotovi varno
pravno okolje za vzdrževanje odnosov z osebami, ki imajo do njih starševsko
odgovornost in morda živijo v drugi državi članici. Uredba
št. 1347/2000, ki določa pravila o pristojnosti, priznavanju in
izvrševanju sodnih odločb o razvezi, prenehanju življenjske skupnosti in
razveljavitvi zakonske zveze ter sodnih odločb o starševski odgovornosti
obeh zakoncev do otrok, je bila prvi instrument Unije, sprejet na področju
pravosodnega sodelovanja v zadevah družinskega prava[2]. Ta
uredba je bila razveljavljena z Uredbo št. 2201/2003[3]
(splošno znana kot Uredba Bruselj IIa, v nadaljnjem besedilu: Uredba).
Uredba je temelj pravosodnega sodelovanja Unije v zakonskih sporih in sporih v
zvezi s starševsko odgovornostjo. Uporablja se od 1. marca 2005 za vse
države članice razen Danske[4]. Uredba
določa enotna pravila za reševanje sporov o pristojnosti med državami
članicami ter olajšuje prosti pretok sodnih odločb, javnih listin in
dogovorov v Uniji z določbami o njihovem priznavanju in izvrševanju v
drugi državi članici. Dopolnjuje Haaško konvencijo z dne
25. oktobra 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok[5] (v
nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija iz leta 1980) in določa
posebna pravila glede njene povezave z več določbami Haaške konvencije
z dne 19. oktobra 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporabi,
priznavanju, izvršitvi in sodelovanju na področju starševske odgovornosti
in ukrepov za zaščito otrok[6]
(v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija iz leta 1996)[7]. Uredba
ne vsebuje pravil za določitev, katero pravo se uporablja za čezmejne
spore na področju, ki ga zajema. Evropski svet je v zvezi s pravom, ki se
uporablja, že novembra 2004 pozval Komisijo, naj predstavi zeleno knjigo o
kolizijskih pravilih v zadevah, ki se nanašajo na razvezo[8]. Komisija
je leta 2006 predlagala spremembe Uredbe v zvezi s pristojnostjo in uvedbo
pravil glede prava, ki se uporablja v zakonskih sporih (v nadaljnjem besedilu:
predlog Komisije iz leta 2006 za spremembo Uredbe)[9]. Svetu
ni uspelo doseči soglasja glede pravil o pravu, ki se uporablja, zato je
Komisija umaknila predlog iz leta 2006[10].
Na podlagi novih predlogov[11]
Komisije se je 14 držav članic dogovorilo o vzpostavitvi okrepljenega
sodelovanja[12]
in sprejelo Uredbo (EU) št. 1259/2010 o določitvi pravil o
pravu, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske
skupnosti[13]
(v nadaljnjem besedilu: Uredba Rim III). S tem je bilo v Uniji prvič
uporabljeno okrepljeno sodelovanje. Okrepljeno sodelovanje je po svoji naravi
odprto za udeležbo vseh držav članic s končnim ciljem, da pri Uredbi
Rim III sodelujejo vse države članice. Od sprejetja Uredbe
Rim III sta se za udeležbo pri okrepljenem sodelovanju odločili še
dve državi članici[14]. To
poročilo je pripravljeno v skladu s členom 65 Uredbe[15]. Pregled
določb o pristojnosti, priznavanju in izvršljivosti sodnih odločb ter
sodelovanju med osrednjimi organi držav članic je predstavljen po
posameznih razdelkih, ki sledijo strukturi Uredbe. Poročilo se podrobneje
osredotoča tudi na številna medsektorska vprašanja, in sicer vrnitev
otroka v primerih starševske ugrabitve, izvrševanje sodnih odločb in
namestitev otroka v drugo državo članico. Poročilo
je prva ocena uporabe Uredbe doslej in ne poskuša biti izčrpno. Temelji na
podatkih, prejetih od članov Evropske pravosodne mreže v civilnih in
gospodarskih zadevah (v nadaljnjem besedilu: EPM)[16] ter
na razpoložljivih študijah[17],
zeleni knjigi Komisije o pravu, ki se uporablja, in pristojnosti v zadevah,
povezanih z razvezo[18],
predlogu Komisije iz leta 2006 za spremembo Uredbe in opravljenem delu v
okviru Haaške konference o mednarodnem zasebnem pravu na področju
spremljanja izvajanja haaških konvencij iz leta 1980 in leta 1996.
Upošteva tudi pisma državljanov, pritožbe, pobude in sodno prakso Sodišča
Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) v zvezi z Uredbo. 1. Pristojnost 1.1 Zakonski
spori Glede
na naraščajoče število mednarodnih parov in visoko stopnjo razvez v
Uniji pristojnost v zakonskih sporih vsako leto zadeva veliko število
državljanov[19].
Pravila o pristojnosti iz Uredbe so prispevala k poenostavitvi pravnega okvira
v že tako težkih razmerah za zadevne posameznike. Vendar pa so bile v zvezi s
temi pravili izpostavljene nekatere težave[20]. Prvič,
alternativna (in ne hierarhična) podlaga za pristojnost, določena v
Uredbi, v povezavi z odsotnostjo usklajenih kolizijskih pravil v celotni Uniji
lahko spodbudi zakonca, da „hiti na sodišče“, tj. da vloži tožbo za
razvezo pred drugim zakoncem in s tem zagotovi, da bo pravo, ki se bo uporabilo
v postopku za razvezo zakonske zveze, ščitilo njegove lastne interese[21].
Uredba Rim III je zmanjšala možnost hitenja na sodišče enega od
zakoncev, saj v sodelujočih državah članicah določa usklajena
pravila za določitev prava, ki se uporablja v zakonskih sporih. Ker pa se
Uredba še ne uporablja v vseh državah članicah, se pravo, ki se uporablja
v zakonskih sporih, lahko razlikuje glede na kolizijska pravila (Uredba
Rim III ali nacionalna pravila), ki se uporabljajo v državi članici,
v kateri teče postopek. „Hitenje na sodišče“ lahko povzroči
uporabo prava, s katerim se toženec ne čuti tesno povezanega ali ki ne
upošteva njegovih interesov. Še dodatno lahko zaplete prizadevanja za spravo in
ne dopušča veliko časa za mediacijo. Drugič,
Uredba ne določa možnosti, da zakonca sporazumno določita pristojno
sodišče. Pri najnovejših instrumentih Unije v civilnih zadevah se
običajno omogoča določena avtonomija strank (glej na primer
uredbo o preživninah iz leta 2008[22]
ali uredbo o dedovanju iz leta 2012[23]).
Uvedba omejene avtonomije strank v Uredbo, ki bi omogočala, da se
zakonca dogovorita o pristojnem sodišču, bi bila lahko koristna predvsem v
primerih sporazumne razveze, zlasti ker imata zakonca v skladu z Uredbo
Rim III možnost, da se sporazumeta glede prava, ki se bo uporabljalo pri
njunem zakonskem sporu. Odgovori,
prejeti v zvezi s predlogom Komisije iz leta 2006 za spremembo Uredbe, so
že pokazali potrebo po povečanju pravne varnosti in predvidljivosti z
uvedbo omejene avtonomije strank in preprečevanjem „hitenja na
sodišče“[24].
Razkrili so tudi, da bi lahko člen 6, ki potrjuje izključno
pristojnost, določeno v členih 3, 4 in 5 Uredbe, ustvaril zmedo
in da je odvečen, saj členi 3, 4 in 5 opisujejo, v kakšnih
okoliščinah ima sodišče izključno pristojnost[25]. Pravila
o pristojnosti iz predloga Komisije iz leta 2006 za spremembo Uredbe ter
predloga Komisije iz leta 2011 na področju premoženjskih razmerij med
zakoncema in pravila o pristojnosti iz najnovejših uredb na področju
civilnih zadev[26]
bi se lahko upoštevala kot možen model za izboljšanje sedanjih pravil o
pristojnosti v zakonskih sporih. 1.2 Spori v zvezi s starševsko odgovornostjo Uredba
zajema vse odločbe o starševski odgovornosti, neodvisno od obstoja povezave
s postopki v zakonskih sporih, da se zagotovi enakost za vse otroke. S tem se
upošteva znatno povečanje deleža izvenzakonskih rojstev v zadnjih dveh
desetletjih v skoraj vseh državah članicah, kar kaže na spremembo vzorca v
strukturi tradicionalne družine[27].
Spori v zvezi s starševsko odgovornostjo vključujejo pravice do varstva in
vzgoje ter pravice do stikov z otrokom. Uredba
določa pravilo o splošni pristojnosti na podlagi običajnega
prebivališča otroka (člen 8) za zagotovitev dejanske povezave
med otrokom in pristojno državo članico[28].
To načelo je okrepljeno z določbami o pristojnosti, ki se uporabljajo
v primerih čezmejne ugrabitve otrok (člen 10). V teh primerih
sodišče države članice, v kateri je otrok običajno prebival
neposredno pred ugrabitvijo (v nadaljnjem besedilu: sodišče izvora),
obdrži pristojnost, dokler otrok ne pridobi običajnega prebivališča v
drugi državi članici in niso izpolnjeni določeni dodatni pogoji,
zlasti dokler sodišče izvora ne izda sodne odločbe o varstvu in
vzgoji, ki ne nalaga vrnitve otroka[29]. Čeprav
so se strokovnjaki strinjali o koristnosti pravil glede dogovora o pristojnosti,
s katerimi se spodbuja sporazumna rešitev in zlasti preprečuje, da bi
postopke v zvezi z razvezo in starševsko odgovornostjo obravnavala sodišča
v različnih državah članicah (člen 12), pa so se pojavila
vprašanja v zvezi z razlago pogojev, ki morajo biti izpolnjeni[30].
Določbe o prenosu pristojnosti na sodišče, ki je bolj primerno za
odločanje o zadevi, če je to v korist otroka (člen 15), lahko
povzročijo težave v zvezi z njihovo uporabo, zlasti zaradi dejstva, da
zaprošeno sodišče sodišča, ki je zaprosilo, pogosto ne obvesti
pravočasno, da je prevzelo pristojnost. V
nujnih primerih morajo sodišča države članice morda sprejeti
začasne ukrepe glede otroka, ki se nahaja na njihovem ozemlju, tudi
če niso pristojna za odločanje o glavni stvari (člen 20).
Sodišče je dalo smernice o uporabi začasnih ukrepov v primerih
ugrabitve otroka. Pojasnilo je, da sodišče države članice, v katero
je bil otrok ob ugrabitvi odpeljan, ne sme sprejeti začasnega ukrepa, na
podlagi katerega bi se otroka, ki je na njenem ozemlju, v varstvo in vzgojo
dodelilo enemu od staršev, če je pristojno sodišče druge države
članice pred ugrabitvijo že začasno zaupalo varstvo in vzgojo drugemu
od staršev in je bila ta sodna odločba v tej državi članici
razglašena za izvršljivo[31]. Pojavilo
se je vprašanje glede razlage pravila o litispendenci, v skladu s
katerim mora sodišče, ki je drugo začelo postopek, prekiniti
postopek, dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo
postopek, da se preprečijo vzporedni postopki v različnih državah
članicah in protislovne odločitve[32].
Sodišče je pojasnilo, da se to pravilo ne uporablja, kadar sodišče,
ki prvo začne postopek v zvezi s starševsko odgovornostjo, začne
zgolj postopek za sprejetje začasnih ukrepov in je sodišče, ki drugo
začne postopek na podlagi zahtevka za sprejetje enakih ukrepov,
sodišče druge države članice, ki je pristojno za odločanje o
glavni stvari[33]. Treba
bi bilo proučiti, v kolikšni meri bi bilo mogoče razlago Sodišča
vključiti v Uredbo in kako bi bilo mogoče izboljšati praktično
uporabnost nekaterih določb. 1.3 Vprašanja
pristojnosti, ki so skupna zakonskim sporom in sporom v zvezi s starševsko
odgovornostjo V
zakonskih sporih bo sodišče države članice pristojno, če (i)
vsaj eden od zakoncev minimalno obdobje običajno prebiva v tej državi
članici ali če (ii) sta oba zakonca državljana te države članice,
ne glede na to, ali živita v Uniji ali v tretji državi (člen 3). V
skladu z določbami Uredbe glede subsidiarne pristojnosti
(člen 7) je dostop zakoncev do sodišča države članice,
če sta državljana različnih držav Unije in živita v tretji državi,
odvisen od prava vsake države članice[34]. V
sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo do otroka je sodišče države
članice praviloma pristojno, če otrok v trenutku, ko je sodišče
začelo postopek, običajno prebiva v tej državi članici
(člen 8). Če ima otrok običajno prebivališče v tretji
državi, se lahko pristojnost še vedno določi v državi članici, pod
pogojem, da sta starša izrecno sprejela pristojnost in je to v korist otroka (člen 12).
Če starša ne soglašata, je možnost za začetek postopka pred
sodiščem države članice glede otroka, ki običajno prebiva zunaj
Unije, v skladu z določbami o subsidiarni pristojnosti odvisna od prava posamezne
države članice (člen 14)[35]. Odsotnost
enotnega in izčrpnega pravila o subsidiarni pristojnosti na področju
zakonskih sporov in sporov v zvezi s starševsko odgovornostjo povzroča
neenak dostop do sodnega varstva za državljane Unije. Pravila držav članic
o pristojnosti dejansko temeljijo na različnih merilih in ne zagotavljajo
vedno učinkovitega dostopa do sodišča, kljub tesni povezanosti
vlagatelja ali nasprotne stranke z državo članico. To lahko vodi do
primerov, ko za spor ni pristojna niti država članica niti tretja država[36], in
do praktičnih težav, ki izvirajo iz odsotnosti skupnih pravil o
učinkih sodnih odločb tretje države v Uniji[37]. Poleg
tega Uredba, v nasprotju z najnovejšimi zakonodajnimi instrumenti, kot je
uredba o preživninah ali uredba o dedovanju, ne vsebuje določbe forum
necessitatis[38].
Takšno podlago pristojnosti je zahteval Evropski parlament v svoji zakonodajni
resoluciji z dne 15. decembra 2010 o predlogu za Uredbo Rim III[39]. Odsotnost
določb o tem, v katerih primerih se lahko sodišča države članice
izrečejo za nepristojna v korist sodišča v tretji državi,
povzroča veliko negotovost[40].
Uredba Bruselj I[41]
je bila pred kratkim spremenjena s prenovljeno Uredbo Bruselj I[42], da
se je med drugim uvedla določba, ki obravnava to vprašanje. Predlogi
Komisije in nedavni razvoj zakonodaje na področju civilnopravnih zadev[43] bi
bili lahko v pomoč pri pregledu Uredbe v zvezi z navedenimi vprašanji, pri
čemer bi bilo treba upoštevati, da mora pri sporih v zvezi s starševsko
odgovornostjo prevladati načelo koristi otroka. 2. Priznavanje in
izvršljivost Varstvo
otrokovih koristi je eden od glavnih ciljev ukrepanja Unije v smislu
določb o priznavanju in izvršljivosti, zlasti s konkretnim sklicevanjem na
temeljno pravico otroka, da ohranja stike z obema staršema, kot je določena
v členu 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem
besedilu: Listina). Poleg tega je cilj Uredbe doseči prosti pretok sodnih
odločb v vseh zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko
odgovornostjo[44].
Odprava eksekvature na področju civilnega prava in morebitna uvedba
skupnih minimalnih standardov glede priznavanja in izvršljivosti odločb v
zvezi s starševsko odgovornostjo sta bili v stockholmskem programu[45] in
stockholmskem akcijskem načrtu[46]
opredeljeni kot ključni za prihodnje delo Komisije na področju
civilnih zadev. Uredba
je prvi instrument Unije, s katerim je bil odpravljen postopek eksekvature v
civilnih zadevah v zvezi z nekaterimi odločbami, in sicer potrjenimi
sodnimi odločbami o pravicah do stikov z otrokom in potrjenimi odločbami
o vrnitvi otroka v primerih ugrabitve. Poleg tega je bilo načelo
vzajemnega priznavanja sodnih odločb razširjeno na vse odločbe o
starševski odgovornosti (ki ščitijo otroka ne glede na obstoj zakonskih
povezav med staršema). S tem je bila v skladu s stockholmskim programom
zaključena prva faza programa vzajemnega priznavanja. Končni cilj je
še vedno odprava postopka eksekvature za vse odločbe. Dejstvo,
da se odprava eksekvature ne uporablja za določene kategorije sodnih
odločb, vodi do zapletenih, dolgih in dragih postopkov, zlasti pri sodnih
odločbah o sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo. Vodi lahko tudi do
protislovnih primerov, ko mora država članica priznati pravice do stikov z
otrokom v skladu z Uredbo (in zahtevke za preživnino za otroka v skladu z
uredbo o preživninah), medtem ko lahko v isti sodni odločbi istočasno
zavrne priznanje pravic do varstva in vzgoje. To je posledica tega, da se lahko
na področjih, ki se ne nanašajo na pravice do stikov z otrokom in
vrnitvijo otroka v nekaterih primerih ugrabitve, še vedno nasprotuje priznanju sodne
odločbe iz razlogov, določenih v Uredbi, in da je pred izvršitvijo
sodne odločbe v drugi državi članici potrebna razglasitev
izvršljivosti[47]. V
zvezi s priznavanjem sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s
starševsko odgovornostjo je uporaba „javnega reda“ kot razloga za nepriznanje
redka. Vendar pa se v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo v praksi
pojavljajo znatna razhajanja glede širše ali ožje uporabe tega razloga[48].
Poleg tega se v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo kot razlog za ugovor pogosto
navaja dejstvo, da je bila sodna odločba izdana, ne da bi bila otroku dana
možnost biti zaslišan[49].
V zvezi s tem se pojavljajo posebne težave zaradi dejstva, da imajo države
članice različna pravila, ki urejajo zaslišanje otroka. Težave
povzroča tudi dejstvo, da države članice ne razlagajo pojma
„izvrševanje“ na enoten način, kar je privedlo do sprejetja neusklajenih
politik držav članic glede tega, za katere sodne odločbe o starševski
odgovornosti je potrebna razglasitev izvršljivosti. To ima pomembne posledice v
primerih, ko na primer sodišče države članice imenuje osebo za
skrbnika otroka in ta skrbnik zahteva vročitev potnega lista v drugi
državi članici. V takih primerih nekatere države članice zahtevajo le
priznanje sodne odločbe o dodelitvi skrbništva, medtem ko druge, ob
upoštevanju, da je izdaja potnega lista izvršitveno dejanje, pred izdajo
potnega lista zahtevajo razglasitev izvršljivosti sodne odločbe o
dodelitvi skrbništva. Poleg
tega bi bilo treba preučiti možnost razširitve odprave eksekvature na
druge kategorije odločb v skladu z najnovejšo zakonodajo Unije[50]. V
zvezi s tem bi bilo treba za vzpostavitev potrebnih jamstev preveriti uporabo sedanjih
razlogov za zavrnitev priznanja in izvršljivosti sodne odločbe. Poleg tega
bi lahko uvedba skupnih minimalnih postopkovnih standardov, zlasti v zvezi z
zaslišanjem otroka[51],
okrepila medsebojno zaupanje med državami članicami ter s tem uporabo
določb v zvezi s priznavanjem in izvršljivostjo. 3. Sodelovanje med osrednjimi
organi Uredba
vsebuje določbe o sodelovanju med osrednjimi organi v sporih v zvezi s
starševsko odgovornostjo. To sodelovanje je bistvenega pomena za
učinkovito uporabo Uredbe. Osrednji organi morajo med drugim zbirati in
izmenjevati informacije o položaju otroka (na primer v povezavi s postopki v
zvezi z varstvom in vzgojo ali vrnitvijo otroka), pomagati nosilcem starševske
odgovornosti pri priznavanju in izvrševanju njihovih sodnih odločb (zlasti
v zvezi s pravicami do stikov z otrokom in vrnitvijo otroka) ter olajšati mediacijo.
Osrednji organi se tudi redno srečujejo v okviru EPM, kjer izmenjujejo
mnenja o svojih praksah, pa tudi dvostransko z namenom razpravljanja o postopkih
v zadevah, ki so v teku[52]. Sodelovanje
med osrednjimi organi, zlasti v dvostranskih razpravah, se je izkazalo za zelo
koristno pri čezmejnih ugrabitvah otrok. V zvezi s temi primeri
stockholmski program izrecno navaja, da bi bilo treba poleg učinkovitega
izvajanja obstoječih pravnih instrumentov na tem področju
proučiti tudi možnost uporabe družinske mediacije na mednarodni ravni ob
upoštevanju dobrih praks v državah članicah. V skladu s tem je delovna
skupina, ustanovljena v okviru EPM, pooblaščena za predlaganje
učinkovitih sredstev za izboljšanje uporabe družinske mediacije v primerih
mednarodne starševske ugrabitve otrok[53]. Kljub
njihovemu na splošno pozitivnemu delovanju se določbe o sodelovanju
štejejo za premalo podrobne. Strokovnjaki zlasti poročajo o težavah v
zvezi z obveznostjo zbiranja in izmenjave informacij o položaju otroka[54].
Glavne težave so povezane z razlago te določbe, dejstvom, da zahtevki za
informacije niso vedno obravnavani pravočasno, in prevajanjem izmenjanih
informacij. Poleg tega obstajajo med državami članicami znatne razlike
glede pomoči, ki jo osrednji organi zagotavljajo nosilcem starševske
odgovornosti, ki zahtevajo izvršitev sodnih odločb v zvezi s pravicami do
stikov z otrokom. Učinkovitost
določb o sodelovanju bi se lahko izboljšala po zgledu drugih instrumentov
družinskega prava (zlasti uredbe o preživninah) ali z oblikovanjem smernic za
dobro prakso v skladu s smernicami EPM za primere ugrabitve otrok[55].
Poleg tega bo Komisija še naprej prispevala h krepitvi zaupanja med državami
članicami, vključno z organi držav članic za zaščito otrok,
da bi se izboljšalo razumevanje čezmejnega okvira in povečala
pripravljenost sprejeti odločbe, ki so bile sprejete v drugi državi
članici. 4. Čezmejna starševska
ugrabitev otroka: izdaja odločbe o vrnitvi Če
starša živita skupaj, običajno skupaj izvajata starševsko odgovornost do
svojih otrok. V primeru prenehanja življenjske skupnosti ali razveze se morata
starša sporazumno ali prek sodišča odločiti, kako bosta izvajala
svojo odgovornost v prihodnosti. Vendar pa je eno od glavnih tveganj, ki mu je
izpostavljen otrok v primerih prenehanja življenjske skupnosti ali razveze, ta,
da ga eden od staršev odpelje iz njegove države običajnega
prebivališča. Negativne posledice starševske ugrabitve otroka za samega otroka
in tudi za zapuščenega starša so dovolj velike, da so bili sprejeti ukrepi
tako na mednarodni ravni kot na ravni Unije. Eden
od glavnih ciljev Uredbe je preprečevanje ugrabitev otrok med državami
članicami in zaščita otrok pred njihovimi škodljivimi učinki z
vzpostavitvijo postopkov za zagotovitev takojšnje vrnitve otroka v državo
članico, v kateri je imel neposredno pred ugrabitvijo običajno
prebivališče[56].
V zvezi s tem Uredba dopolnjuje Haaško konvencijo iz leta 1980 z
razjasnitvijo nekaterih vidikov, zlasti zaslišanja otroka, obdobja za izdajo
odločbe po vložitvi zahtevka za vrnitev in razlogov za zavrnitev vrnitve
otroka. Uvaja tudi določbe, ki urejajo nasprotujoče si odločbe o
vrnitvi in odločbe, da se otrok ne vrne, ki jih izdajo različne
države članice. Sodišče
in Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljnjem besedilu:
ESČP) sta v svoji sodni praksi v zvezi z mednarodno ugrabitvijo otrok
določili številna načela, pri čemer sta upoštevali zlasti
koristi otroka. Sodišče je ohranilo načelo, da je cilj Uredbe
preprečevanje ugrabitev otrok med državami članicami in doseganje
vrnitve otroka takoj po ugrabitvi[57].
ESČP je odločilo[58],
da morajo države članice po ugotovitvi, da je bil otrok neupravičeno
premeščen, z ustreznimi in učinkovitimi prizadevanji zagotoviti
vrnitev otroka in da odsotnost takšnih prizadevanj pomeni kršitev pravice do
družinskega življenja, kot je določena v členu 8 Konvencije o
varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljnjem
besedilu: EKČP)[59]. Uredba
določa, da mora sodišče, pri katerem je bil vložen zahtevek za
vrnitev otroka, izdati sodno odločbo najpozneje v šestih tednih po
vložitvi zahtevka. Sodiščem držav članic ne uspe vedno izpolniti tega
roka[60].
Vendar pa je jasno, kot so potrdili strokovnjaki, da je šesttedenski rok, v
katerem mora biti izdana odločba, bistvenega pomena za izražanje pomena
hitre vrnitve otroka. V
primerih neskladnosti med odločbo, da se otrok ne vrne, ki jo izda
sodišče države članice, v katero je bil otrok ob ugrabitvi odpeljan,
in poznejšo odločbo o vrnitvi, ki jo sprejme sodišče izvora, Uredba
zagotavlja odločitev v korist slednje, da se zagotovi vrnitev otroka[61]:
če jo potrdi sodišče izvora, se za odločbo o vrnitvi uporablja
odprava eksekvature, kar pomeni, da je takoj priznana in izvršljiva v državi
članici, v katero je bil otrok ob ugrabitvi odpeljan, pri čemer ni
treba razglasiti izvršljivosti in ne obstaja možnost nasprotovanja njenemu
priznanju[62].
Pred takšno odločbo o vrnitvi ni treba sprejeti končne odločbe o
dodelitvi varstva in vzgoje otroka, saj je namen odločbe o vrnitvi tudi
prispevati k rešitvi vprašanja varstva in vzgoje otroka[63]. Sodišče
izvora bo izdalo potrdilo, priloženo odločbi o vrnitvi, le, če so
bila v postopku pred tem uporabljena določena postopkovna jamstva, zlasti
če je bila strankam in otroku dana možnost biti zaslišan[64].
Zaradi razlik med državami članicami glede uporabe teh jamstev, zlasti v
zvezi z zaslišanjem otroka, se lahko v fazi izvrševanja pojavijo težave. Glede
na navedeno bi se lahko proučilo, ali bi se z vključitvijo ustrezne
sodne prakse Sodišča v Uredbo olajšala uporaba določb v zvezi z
izdajo odločb o vrnitvi. Treba bi bilo razmisliti tudi o sprejetju
minimalnih skupnih standardov v zvezi z zaslišanjem otroka, da se poveča
učinkovitost odločb o vrnitvi. 5. Splošna vprašanja,
povezana z izvrševanjem Pri
obravnavi sporov v zvezi s starševsko odgovornostjo in odločb o vrnitvi v
primerih starševske ugrabitve otrok se porajajo številna medsektorska vprašanja.
Uredba
določa, da mora biti sodna odločba, ki jo izda sodišče druge
države članice in je razglašena za izvršljivo v državi članici
izvršitve, izvršena pod enakimi pogoji, kot če bi bila izdana v državi
članici izvršitve[65]. Ker
postopek izvršitve ureja pravo države članice izvršitve in med
nacionalnimi zakonodajami obstajajo razlike, se pojavljajo težave v zvezi z izvrševanjem
odločb o starševski odgovornosti. Nekateri nacionalni sistemi ne vsebujejo
posebnih pravil za izvrševanje odločb družinskega prava in stranke morajo
uporabljati postopke, ki so na voljo za običajne odločbe v civilnih ali
gospodarskih zadevah in ki ne upoštevajo dejstva, da čas na področju
starševske odgovornosti teče nepovratno[66].
Uporaba različnih postopkov v državah članicah (na primer v zvezi s
pravico do pritožbe, ki začasno odpravlja učinke sodne odločbe)
zato ne more zagotavljati učinkovitega in hitrega izvrševanja sodnih
odločb. Zlasti
v zvezi z izvrševanjem odločb o vrnitvi v primerih starševske ugrabitve
otrok Uredba določa, da mora potrjeno odločbo o vrnitvi, ki jo je
izdalo sodišče izvora, izvršiti država članica izvršitve pod enakimi
pogoji, kot če bi bila izdana v tej državi, in da odločbe ni
mogoče izvršiti, če ni združljiva s poznejšo izvršljivo sodno
odločbo[67]. Sodišče
je v svoji sodni praksi okrepilo položaj sodišč izvora. V skladu s tem na
sodiščih države članice izvršitve ni mogoče uveljaviti nobenega
tožbenega razloga za izpodbijanje izvršitve potrjene odločbe o vrnitvi in poznejša
izvršljiva sodna odločba se lahko nanaša le na sodno odločbo, ki jo
je izdalo sodišče izvora. Poleg tega so sodišča izvora edina
pooblaščena za proučitev izzivov v zvezi z njihovo pristojnostjo,
zahtevkom za začasen odlog izvršitve potrjene odločbe o vrnitvi in
spremembo okoliščin po izdaji potrjene odločbe, ki bi utegnila
močno ogrožati dobrobit otroka[68].
Prav tako sodišče v državi članici izvršitve ne sme nasprotovati
izvršitvi potrjene odločbe o vrnitvi iz razloga, da je sodišče izvora
morda kršilo določbe o potrdilu, ki se razlagajo v skladu s
členom 24 Listine, ki določa pravice otrok, saj je presoja o
tem, ali obstaja takšna kršitev, v izključni pristojnostni sodišča
izvora[69].
ESČP v svoji sodni praksi uporablja podobne argumente[70]. V
praksi še vedno obstajajo ovire v zvezi z dejanskim izvrševanjem odločb o
vrnitvi[71],
bodisi z izvrševanjem odločbe o vrnitvi, ki jo je izdalo sodišče
države članice, v katero je bil otrok ob ugrabitvi odpeljan, na ozemlju te
države članice[72]
ali z izvrševanjem odločbe o vrnitvi, o kateri je bilo izdano potrdilo in
ki jo je izdalo sodišče izvora, v navedeni državi članici. Ker se za
postopke izvršitve uporablja pravo države članice izvršitve, se
izvrševanje med državami članicami razlikuje. V nekaterih državah
članicah lahko postopki izvršitve dejansko trajajo več kot eno leto,
saj izvršilna sodišča ponovno proučijo vsebino zadeve[73],
medtem ko je treba odločbe o vrnitvi izvršiti takoj. V zvezi s tem je Sodišče
navedlo, da četudi ni namen Uredbe poenotiti vsebinska in postopkovna
pravila držav članic, je pomembno, da uporaba nacionalnih pravil ne vpliva
na koristne učinke Uredbe[74].
ESČP je prav tako poudarilo, da postopki v zvezi z vrnitvijo otroka in
izvršitvijo pravnomočne odločbe, ki vključuje vrnitev otroka,
zahtevajo nujno obravnavo, saj ima lahko potek časa nepopravljive
posledice za odnose med otrokom in staršem, s katerim ne živi. Primernost
ukrepa je treba zato oceniti glede na hitrost njegovega izvajanja[75]. Glavni
politični cilj Unije na področju civilnega procesnega prava je, da
meje med državami članicami ne bi smele predstavljati ovire za izvrševanje
odločb v civilnih zadevah. Da bi se Uredba učinkoviteje uporabljala,
še posebej na kritičnem področju vrnitve otroka, bo Komisija pregledala
izvrševanje odločb na tem področju. 6. Namestitev otroka v drugo državo članico Člen 56
Uredbe vsebuje posebne določbe o namestitvi otroka v oskrbo zavoda ali
rejniške družine v drugi državi članici. Kadar sodišče države
članice razmišlja o namestitvi otroka v drugo državo članico in se v
državi gostiteljici za namestitev otroka v okviru te države zahteva posredovanje
javnega organa, se mora sodišče posvetovati z osrednjim ali drugim
pristojnim organom v državi gostiteljici in pred sprejetjem odločbe o
namestitvi pridobiti njegovo soglasje. Trenutno postopke posvetovanja in
soglasja ureja notranje pravo države članice gostiteljice, kar pomeni, da
se uporabljajo različni notranji postopki držav članic. Osrednji
organi morajo na zahtevo sodelovati pri zagotavljanju informacij in pomoči[76]. Sodišče
je potrdilo, da morajo biti sodne odločbe o namestitvi, preden jih je
mogoče izvršiti v državi članici gostiteljici, razglašene za
izvršljive v navedeni državi članici. Eden od mogočih razlogov za
nasprotovanje razglasitvi izvršljivosti odločbe o namestitvi otroka v
drugo državo članico je neupoštevanje postopka, določenega v
členu 56 Uredbe[77],
da bi se preprečila naložitev izvedbe ukrepa državi gostiteljici. Da se
Uredbi ne bi odvzel njen polni učinek, je Sodišče dodalo, da mora
biti odločba v zvezi z zahtevo za razglasitev izvršljivosti sprejeta
posebej hitro in da pritožbe, vložene zoper to odločbo, ne bodo imele
odložilnega učinka[78].
Ne glede na te ugotovitve pa je po poročanju strokovnjakov uporaba
postopka eksekvature pri odločbah o namestitvi zelo zamudna z vidika
otrokovih potreb. Zato
bi se lahko za rešitev navedenih težav proučila uporaba skupnega, enotnega
postopka, ki omogoča hitrejšo in učinkovitejšo uporabo določb o
namestitvi otroka v drugo državo članico. Zaključek Uredba
je dobro delujoč instrument, ki prinaša pomembne koristi za državljane. S
celovitim sistemom pravil o pristojnosti, učinkovitim sistemom sodelovanja
med osrednjimi organi držav članic, preprečevanjem vzporednih
postopkov ter prostim pretokom sodnih odločb, javnih listin in dogovorov
je olajšala reševanje vedno večjega števila čezmejnih zakonskih sporov
in sporov v zvezi s starševsko odgovornostjo. Določbe o vrnitvi otroka, ki
dopolnjujejo Haaško konvencijo iz leta 1980 in so namenjene
preprečevanju starševske ugrabitve otrok med državami članicami, so
bile ocenjene kot posebej koristne. Vendar
pa podatki in predhodne povratne informacije strokovnjakov kažejo, da bi bilo
mogoče obstoječa pravila izboljšati. Za celovito proučitev vprašanj,
opredeljenih v tem poročilu, namerava Komisija začeti novo
politično vrednotenje obstoječih pravil in njihovega učinka na
državljane. V ta namen bo začela tudi javno posvetovanje. Komisija bo na
podlagi vrednotenja in odgovorov na javno posvetovanje sprejela ustrezne
ukrepe. Priloga Študija iz
leta 2012 o evropskem okviru za mednarodno zasebno pravo: Current gaps and
future perspectives (Obstoječe vrzeli in pričakovanja za prihodnost),
ki so jo pripravili: prof. dr. Xandra Kramer (znanstvena direktorica), Michiel
de Rooij, magister prava (vodja projekta), dr. Vesna Lazić, dr. Richard
Blauwhoff in Lisette Frohn, magistra prava, na voljo na: http://www.europarl.europa.eu/document/activities/cont/201212/20121219ATT58300/20121219ATT58300EN.pdf. Študija iz
leta 2010 o starševski odgovornosti, pravici do varstva in vzgoje otroka
in pravici do stikov z otrokom pri čezmejnih razvezah, ki jo je pripravil
Institut Suisse de droit comparé (ISDC), na voljo na: http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/etudes/join/2010/425615/IPOL-PETI_ET(2010)425615_EN.pdf. Študija iz
leta 2010 o čezmejnem uveljavljanju pravic do stikov z otrokom, ki jo
je pripravila dr. Gabriela Thoma-Twaroch, predsednica okrožnega sodišča v
Josefstadtu, na voljo na: http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/note/join/2010/432735/IPOL-JURI_NT(2010)432735_EN.pdf. Študija iz
leta 2010 o razlagi izjeme javnega reda iz instrumentov EU za zasebno
mednarodno in procesno pravo, ki sta jo pripravila prof. Burkhard Hess in prof.
Thomas Pfeiffer z Univerze v Heidelbergu, na voljo na: http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/etudes/join/2011/453189/IPOL-JURI_ET(2011)453189_EN.pdf. Poročevalna
študija iz leta 2007 o subsidiarni pristojnosti, ki jo je pripravil prof.
A. Nuyts, na voljo na: http://ec.europa.eu/justice_home/doc_centre/civil/studies/doc_civil_studies_en.htm.
Primerjalna
študija iz leta 2007 o postopkih uveljavljanja družinskih pravic, ki jo je
pripravil T.M.C. ASSER Institut, na voljo na: http://ec.europa.eu/justice_home/doc_centre/civil/studies/doc_civil_studies_en.htm. Študija iz
leta 2006 kot podlaga za naknadno oceno učinka predloga Komisije o
pristojnosti in pravu, ki se uporablja v zadevah, povezanih z razvezo, ki jo je
pripravil Evropski konzorcij za ocenjevanje politik (EPEC) – Delovni dokument
služb Komisije – Ocena učinka SEC(2006) 949. Ocena iz
leta 2002 o praktičnih težavah, ki izvirajo iz neusklajenosti izbire
prava v zadevah, povezanih z razvezo, ki jo je pripravil T.M.C. ASSER Institut,
na voljo na: http://ec.europa.eu/justice_home/doc_centre/civil/studies/doc_civil_studies_en.htm. [1] Leta 2011 je v 27 državah članicah Unije
prebivalo 33,3 milijona tujih državljanov, kar je 6,6 % celotnega
prebivalstva. Večina, tj. 20,5 milijona, so bili državljani držav, ki
niso članice Unije, medtem ko je bilo preostalih 12,8 milijona
državljanov drugih držav članic Unije. Ker se lahko državljanstvo sčasoma
spremeni, je koristno predstaviti tudi informacije po državah rojstva.
Leta 2011 je bilo v Uniji 48,9 milijona državljanov, rojenih v
tujini, kar je 9,7 % celotnega prebivalstva. Od tega jih je bilo
32,4 milijona rojenih zunaj Unije, 16,5 milijona pa jih je bilo
rojenih v drugi državi članici Unije (Statistics in Focus, 31/2012: „Skoraj
dve tretjini tujcev, ki živijo v državah članicah EU, so državljani držav
zunaj EU-27“, Eurostat). [2] Uredba Sveta (ES) št. 1347/2000 z dne
29. maja 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih
odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo
obeh zakoncev do otrok, UL L 160, 30.6.2000, spremenjena z Uredbo
Sveta (ES) št. 2116/2004 z dne 2. decembra 2004,
UL L 367, 14.12.2004. [3] Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti
in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in v
sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES)
št. 1347/2000, UL L 338, 23.12.2003, str. 1. [4] V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o
stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o
delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri Uredbi in zato zanjo ni
zavezujoča niti se zanjo ne uporablja. V tem poročilu izraz „država
članica“ ne vključuje Danske. [5] Konvencija se uporablja v vseh državah članicah. [6] Odločba Sveta z dne 19. decembra 2002, ki
pooblašča države članice, da v interesu Skupnosti podpišejo Haaško
konvencijo iz leta 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporabi, priznavanju,
izvršitvi in sodelovanju na področju starševske odgovornosti in ukrepov za
zaščito otrok, UL L 48, 21.2.2003, str. 1. Konvencija se
uporablja v vseh državah članicah razen Belgije in Italije, ki sta
Konvencijo podpisali, vendar je še nista ratificirali. [7] Ta uredba se uporablja: (i) kadar je otrokovo
običajno prebivališče v državi članici ter (ii) v zvezi s
priznavanjem in izvrševanjem sodnih odločb, izdanih v državi članici,
tudi če je otrokovo običajno prebivališče v tretji državi, ki je
pogodbenica Konvencije (člen 61). [8] Haaški program: krepitev svobode, varnosti in pravice v
Evropski uniji, ki ga je Evropski svet sprejel 4.–5. novembra 2004. [9] Predlog uredbe Sveta o spremembi Uredbe (ES)
št. 2201/2003 glede pristojnosti in o uvedbi pravil v zvezi s pravom, ki
se uporablja v zakonskih sporih COM (2006) 399 final). [10] UL C 109, 16.4.2013, str. 7. [11] Predlog sklepa Sveta št. …/2010/EU o odobritvi
okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo in
prenehanje življenjske skupnosti (COM(2010) 104 final – 2010/0066
(APP)); predlog uredbe Sveta o izvajanju okrepljenega sodelovanja na
področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje
življenjske skupnosti (COM(2010) 105 final-2010/0067 (CNS)). [12] Sklep Sveta z dne 12. julija 2010 o odobritvi
okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske
zveze in prenehanje življenjske skupnosti (2010/405/EU), UL L 189,
22.7.2010, str. 12. Medsebojno okrepljeno sodelovanje je vzpostavilo
naslednjih 14 držav članic: Belgija,
Bolgarija, Nemčija, Španija, Francija, Italija, Latvija, Luksemburg,
Madžarska, Malta, Avstrija, Portugalska, Romunija in Slovenija. [13] Uredba Sveta (EU) št. 1259/2010 z dne
20. decembra 2010 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na
področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje
življenjske skupnosti, UL L 343, 29.12.2010, str. 10. Uredba
Rim III se od 21. junija 2012
uporablja v 14 prvotnih državah članicah. [14] Uredba Rim III se bo v Litvi začela uporabljati
22. maja 2014 (UL L 323, 22.11.2012, str. 18), v
Grčiji pa 29. julija 2015 (UL L 23, 28.1.2014,
str. 41). [15] Člen 65 določa, da Komisija do
1. januarja 2012 predloži Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu
ekonomsko-socialnemu odboru poročilo o uporabi Uredbe na podlagi
informacij, ki jih zagotovijo države članice. [16] Zlasti razpravah v okviru srečanj EPM in odgovorov
EPM na vprašalnik Komisije iz leta 2013. Glej tudi priročnik EPM o
dobrih praksah in skupnih minimalnih standardih, na voljo na:
https://e-justice.europa.eu/content_parental_responsibility-46-en.do. [17] Glej Prilogo k temu poročilu. [18] COM(2005) 82 final. [19] Od približno 122 milijonov zakonskih zvez v Uniji je
čezmejni element prisoten pri približno 16 milijonih zvez
(13 %). Od 2,4 milijona zakonskih zvez, ki so bile sklenjene v Uniji
leta 2007, jih je približno 300 000 sodilo v to kategorijo. Enako
velja za 140 000 (13 %) od 1 040 000 razvez v Uniji istega
leta (glej Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu,
Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Odprava nejasnosti v
zvezi s premoženjskimi razmerji mednarodnih parov,
COM(2011) 125 final). Po podatkih Eurostata iz leta 2010 je v Uniji vsako leto
sklenjenih več kot 2,2 milijona novih zakonskih zvez, razveže pa se
približno 1 milijon parov. [20] Pojavile so se na primer težave v zvezi z razlago razlogov
za pristojnost na podlagi „državljanstva obeh zakoncev“
(člen 3(1)(b)), kadar imata oba zakonca z dvojnim državljanstvom državljanstvi
istih dveh držav članic. Sodišče je ob sklicevanju na izbiro
posameznikov glede pristojnega sodišča, zlasti v primerih, ko se
uveljavlja pravica oseb do prostega gibanja, navedlo, da te določbe
ni mogoče razlagati tako, da se lahko upošteva le „učinkovito“
državljanstvo. Pristojna so sodišča držav članic, katerih državljana
sta zakonca, in zakonca se lahko za sodišče države članice
odločita po lastni izbiri; zadeva C-168/08, Hadadi, ZOdl. 2009,
str. I-06871, točke 52, 53, 58. [21] Eden od ciljev predloga Komisije iz leta 2006 za
spremembo Uredbe je bil preprečiti takšno „hitenje na sodišče“ z
vzpostavitvijo usklajenih kolizijskih pravil v vseh državah članicah.
Uvedba usklajenih kolizijskih pravil bi zmanjšala tveganje „hitenja na
sodišče“, saj bi moralo vsako sodišče v EU, pred katerim se
začne postopek, uporabljati pravo, ki ga določajo skupna pravila. Ker
se Uredba Rim III o pravu, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in
prenehanje življenjske skupnosti, ne uporablja za vse države članice,
težava v zvezi s „hitenjem na sodišče“ še vedno ostaja. [22] Uredba Sveta (ES) št. 4/2009 z dne
18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju
in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah,
UL L 7, 10.1.2009, str. 1 (v nadaljnjem besedilu: uredba o
preživninah). [23] Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta
in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja,
priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih
listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju,
UL L 201, 27.7.2012, str. 107 (v nadaljnjem besedilu: uredba o
dedovanju). [24] Predlog Komisije iz leta 2006 za spremembo Uredbe,
str. 5. [25] Predlog Komisije iz leta 2006 za spremembo Uredbe,
str. 8. Glej tudi zadevo C-68/7, Sundelind Lopez, ZOdl. 2007,
str. I-10403. [26] Predlog Komisije za uredbo Sveta o pristojnosti, pravu, ki
se uporablja, ter priznavanju in izvrševanju sodnih odločb na
področju premoženjskih razmerij med zakoncema,
COM(2011) 126 final (v nadaljnjem besedilu: predlog Komisije na
področju premoženjskih razmerij med zakoncema); uredba o preživninah;
uredba o dedovanju. [27] V 28 državah članicah Unije se vsako leto rodi
več kot 5 milijonov otrok (statistika Eurostata za
obdobje 2004–2011). Leta 2010 se je približno 38,3 % otrok
rodilo izven zakonske zveze, medtem ko je leta 1990 delež takšnih otrok
znašal 17,4 % (Eurostat). [28] Sodišče je zagotovilo smernice za razlago pojma
običajnega prebivališča v zadevi C-523/07, A., ZOdl. 2009,
str. I-02805, in zadevi C-497/10 PPU, Mercredi, ZOdl. 2010,
str. I-14309. V zvezi s členoma 8 in 10 je Sodišče zlasti
navedlo, da običajno prebivališče otroka ustreza kraju, ki pomeni
neko vključenost otroka v družbeno in družinsko okolje, ter da mora
običajno prebivališče otroka ugotoviti nacionalno sodišče, pri
čemer upošteva vse dejanske okoliščine posameznega primera. [29] Razlago slednjega pogoja je Sodišče pojasnilo v
zadevi C-211/10 PPU, Povse, ZOdl. 2010, str. I-06673. Sodišče je
odločilo, da začasni ukrep, ki ga je izdalo sodišče izvora, ni
„odločba o varstvu in vzgoji otroka, ki ne nalaga vrnitve otroka“ in zato
ne more biti podlaga za prenos pristojnosti na sodišča države
članice, v katero je bil otrok nezakonito premeščen. Če bi
namreč začasna odločba povzročila izgubo pristojnosti v
zvezi z vprašanjem vzgoje in varstva otroka, bi utegnilo biti pristojno
sodišče države članice otrokovega prejšnjega običajnega
prebivališča odvrnjeno od sprejetja začasne odločbe, čeprav
bi bila v korist otroka (točki 47 in 50). [30] Zlasti člen 12(3). [31] Zadeva C-403/09 PPU, Detiček, ZOdl. 2009,
str. I-12193. [32] V zvezi s tem pravilom je Sodišče v
zadevi C-497/10 PPU, Mercredi, ZOdl. 2010, str. I-14309,
navedlo, da odločbe sodišča ene države članice, s katerimi se na
podlagi Haaške konvencije iz leta 1980 zavrne zahteva za čimprejšnjo
vrnitev otroka v območje pristojnosti sodišča druge države
članice in ki se nanašajo na starševsko odgovornost glede tega otroka, ne
vplivajo na odločbe, ki jih je treba v tej drugi državi članici
izdati na podlagi tožb v zvezi s starševsko odgovornostjo, ki so bile vložene
prej in o katerih še ni bilo odločeno. [33] Zadeva C-296/09, Purrucker II, ZOdl. 2010,
str. I-11163. [34] Glej predlog Komisije iz leta 2006 za spremembo
Uredbe, Delovni dokument služb Komisije SEC(2006) 949 – Ocena
učinka in študijo o subsidiarni pristojnosti, navedeno v Prilogi k temu
poročilu. [35] Študija o subsidiarni pristojnosti iz Priloge k temu
poročilu kaže, da se pravila o pristojnosti močno razlikujejo med
državami članicami. Najpomembnejša razlika je, da v približno polovici
držav članic državljanstvo otroka (ali katerega koli od staršev, ki
pogosto sovpada z državljanstvom otroka) zadostuje za določitev
pristojnosti v državi članici takšnega državljanstva, medtem ko v drugi
polovici držav članic temu ni tako. Čeprav lahko v nekaterih od teh
slednjih držav drugi razlogi za subsidiarno pristojnost v nekaterih okoliščinah
dovoljujejo vložitev tožbe v Uniji, za to ne obstaja nobeno jamstvo. [36] To bi se lahko zgodilo na primer pri zakonskih sporih,
če zakonca živita v tretji državi, v kateri pravila o pristojnosti
temeljijo izključno na državljanstvu zakoncev, ali če zakonca živita
v različnih tretjih državah in prebivališče samo enega od zakoncev ne
zadostuje za določitev pristojnosti ter pristojnost ni na voljo v državi
zadnjega običajnega prebivališča zakonca. Kot praktičen primer je
mogoče navesti primer italijanskega državljana in njegove nizozemske
soproge, ki sta se poročila v afriški državi in tam živela nekaj let (gre
za konkreten primer iz študije o evropskem okviru za mednarodno zasebno pravo,
navedene v Prilogi k temu poročilu). Soproga, diplomatka, se je zaradi
poklicnih razlogov z možem preselila v azijsko državo. V določenem
trenutku se je par želel razvezati, vendar se je izkazalo, da to v azijski
državi njunega prebivališča ni mogoče. Prav tako ni bila na voljo
pristojnost na podlagi nizozemskih ali italijanskih subsidiarnih pravil o
pristojnosti v zadevah, povezanih z razvezo. V takšnih okoliščinah bi
imelo sodišče države članice pristojnost na podlagi Uredbe le,
če bi imela oba zakonca državljanstvo iste države članice. [37] Glej študijo o subsidiarni pristojnosti iz Priloge k temu
poročilu. [38] Temelj pristojnosti, ki izjemoma dovoljuje, da je
sodišče države članice pristojno za zadevo, ki je povezana s tretjo
državo, da se preprečijo zlasti primeri odklonitve pravnega varstva, na
primer, če se postopek v zadevni tretji državi izkaže za neizvedljivega
(na primer zaradi državljanske vojne); glej uvodno izjavo 16 uredbe o
preživninah. Običajno se šteje (in je bilo tudi poudarjeno med
parlamentarnimi razpravami v nekaterih državah članicah), da ta „nujna“
pristojnost temelji na pravici do poštenega sojenja na podlagi
člena 6(1) Evropske konvencije o človekovih pravicah ali da jo
ta pravica celo nalaga – študija o subsidiarni pristojnosti, str. 64. [39] Resolucija P7_TA(2010)0477, točka 3. [40] Zlasti za spore v zvezi s starševsko odgovornostjo v
tretjih državah, ki niso pogodbenice Haaške konvencije iz leta 1996. Glej študijo o
subsidiarni pristojnosti iz Priloge k temu poročilu. [41] Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne
22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju
sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, UL L 12,
16.1.2001, str. 1. [42] Uredba Sveta (EU) št. 1215/2012 Evropskega
parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in
priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih
zadevah (prenova), UL L 351, 20.12.2012, str. 1 (v nadaljnjem
besedilu: prenovljena Uredba Bruselj I). [43] Uredba o preživninah; predlog Komisije iz leta 2006
za spremembo Uredbe; predlog Komisije na področju premoženjskih razmerij
med zakoncema; predlog Komisije o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, ter
priznavanju in izvrševanju sodnih odločb na področju
premoženjskopravnih posledic registriranih partnerskih skupnosti (COM(2010) 127 final);
uredba o dedovanju; prenovljena Uredba Bruselj I. [44] Uredba določa, da je treba javne listine in dogovore
razglasiti za izvršljive pod enakimi pogoji kot sodne odločbe, če so
izvršljivi v njihovi državi članici izvora. Težave povzroča dejstvo,
da se potrdila, ki se uporabljajo v postopku eksekvature, nanašajo le na „sodne
odločbe“. [45] Stockholmski program (dokument Sveta
št. 17024/09 JAI 896), odstavka 3.1.2 in 3.3.2. [46] Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in
Ekonomsko-socialnemu odboru „Zagotavljanje območja svobode, varnosti in
pravice za državljane Evrope – Akcijski načrt izvajanja stockholmskega
programa“ z dne 20. aprila 2010, COM(2010) 171 final,
str. 10, 12, 23. [47] V zadevi C-195/08 PPU, Rinau, ZOdl. 2008,
str. I-05271, je Sodišče pojasnilo, da lahko, razen za sodne
odločbe, o katerih je bilo izdano potrdilo in za katere je bil odpravljen
postopek eksekvature, vsaka zainteresirana stran predlaga, naj se sodna
odločba ne prizna, tudi če predhodno ni bil vložen zahtevek za
priznanje sodne odločbe. V zadevi C-256/09, Purrucker I,
ZOdl. 2010, str. I-07353, je Sodišče potrdilo, da določbe o
priznavanju in izvrševanju ne veljajo za začasne ukrepe v zvezi s
pravicami do varstva in vzgoje, ki sodijo v področje uporabe
člena 20. [48] Študija o razlagi izjeme javnega reda, navedena v Prilogi
k temu poročilu. [49] Drugi pogosto navedeni razlogi za nepriznanje sodnih
odločb so vročitev dokumentov v primeru sodne odločbe, izdane
brez navzočnosti toženca, neupoštevanje postopka, določenega v
Uredbi, za namestitev otroka v drugo državo članico in dejstvo, da je bila
sodna odločba izdana, ne da bi bila zadevnemu staršu dana možnost biti
zaslišan. To so pomembni vidiki, ki se nanašajo na pravico do učinkovitega
pravnega sredstva in nepristranskega sodišča, ki jo zagotavlja
člen 47 Listine. [50] Uredba št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za
izvršbo nespornih zahtevkov; Uredba št. 1896/2006 o uvedbi postopka za
evropski plačilni nalog; Uredba št. 861/2007 o uvedbi evropskega
postopka v sporih majhne vrednosti; uredba o preživninah; prenovljena Uredba
Bruselj I. [51] Glej na primer tudi obravnavo
prihodnjih minimalnih standardov o vročanju pisanj – Poročilo
Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Ekonomsko-socialnemu odboru o uporabi
Uredbe (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta o
vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah
v državah članicah. [52] Od leta 2010 se je na dvostranskih sestankih
razpravljalo o 155 primerih. [53] Glej dokument Sveta 16121/10, JUSTCIV 194 z dne
12. novembra 2010, Zaključki ministrskega seminarja, ki ga je
organiziralo belgijsko predsedstvo v zvezi z mednarodno družinsko mediacijo v
primerih mednarodne ugrabitve otrok, na voljo na
http://register.consilium.europa.eu. [54] Člen 55(a). [55] Smernice EPM o dobrih praksah in skupnih minimalnih
standardih: https://e-justice.europa.eu/content_parental_responsibility-46-en.do. [56] Leta 2008 je bilo med državami članicami
vloženih 706 zahtevkov za vrnitev otroka. Statistični podatki kažejo,
da je bil leta 2008 skupni delež vrnitev med državami članicami
52 %, medtem ko je bil ta delež v primerih, ko je bila država prosilka
tretja država, 39 %: Statistična analiza zahtevkov, vloženih
leta 2008 v skladu s Haaško konvencijo z dne 25. oktobra 1980 o
civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok – Del II – Regionalno
poročilo, predhodni dokument št. 8 B – posodobitev iz
novembra 2011 za posebno komisijo iz junija 2011, na voljo na
http://www.hcch.net. [57] Zadeva C-195/09 PPU, Rinau, ZOdl. 2008,
str. I-05271, točka 52. [58] Glej na primer zadeve Šneersone in Kampanella proti
Italiji (pritožba št. 14737/09), točka 85(iv); Iglesias Gil in A.U.I. proti Španiji
(pritožba št. 56673/00); Ignaccolo-Zenide proti Romuniji (pritožba
št. 31679/96), Maire proti Portugalski (pritožba št. 48206/99); PP proti Poljski (pritožba št. 8677/03) in Raw proti Franciji
(pritožba št. 10131/11). [59] ESČP je v nekaterih zadevah tudi odločilo, da
lahko vrnitev otroka pomeni kršitev člena 8 EKČP, zlasti kjer je
ugotovilo, da zaprošeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo resnosti
težav, ki bi jih otrok verjetno imel ob vrnitvi v svojo državo izvora, da
zaprošeno sodišče ni moglo na podlagi informacij ugotoviti, ali je
obstajalo tveganje v smislu člena 13(b) Haaške konvencije iz
leta 1980, ali zaprošeno sodišče ni izvedlo učinkovite preiskave
trditev vlagatelja v skladu s členom 13(b) Haaške konvencije iz
leta 1980. Glej na primer zadeve Šneersone in Kampanella proti Italiji
(pritožba št. 14737/09), točka 95; B proti Belgiji (pritožba
št. 4320/11), točka 76; X proti Latviji (pritožba
št. 27853/09), točka 119. [60] Leta 2008 je bilo v šestih tednih rešenih 15 %
zahtevkov med državami članicami: glej statistično analizo iz
opombe 56. [61] Člen 11(8) in člen 42. [62] Ker je namen Uredbe zagotoviti hitro vrnitev otroka, zoper
izdajo potrdila sodišča izvora v zvezi z njegovo odločbo o vrnitvi ne
more biti vložena pritožba in edini tožbeni razlogi, ki se lahko uporabijo v
zvezi s potrdilom, so tisti, katerih namen je doseči njegov popravek ali
izraziti dvome o njegovi verodostojnosti v skladu z zakonodajo države
članice izvora; člen 43(2) in zadeva C-211/10 PPU,
Povse, ZOdl. 2010, str. I-06673, točka 73. [63] Zadeva C-211/10 PPU, Povse, ZOdl. 2010,
str. I-06673, točka 53. V skladu z zadevo C-195/08 PPU, Rinau, ZOdl. 2008,
str. I-05271, po sprejetju odločbe, da se otrok ne vrne, in potem, ko
je o njej obveščeno sodišče izvora, za namen izdaje potrjene
odločbe o vrnitvi s strani sodišča ni pomembno, ali odločba, da
se otrok ne vrne, še ni postala pravnomočna ali je bila zavrnjena, saj do
vrnitve otroka dejansko ni prišlo. [64] Podobna jamstva veljajo za potrjene odločbe v zvezi s
pravicami do stikov z otrokom. [65] Člen 47. [66] Glej primerjalno študijo o postopkih uveljavljanja
družinskih pravic iz Priloge k temu poročilu. [67] Enake določbe o izvrševanju veljajo v zvezi s potrjenimi
sodnimi odločbami, ki se nanašajo na pravice do stikov z otrokom;
člen 47. [68] Zadeva C-211/10 PPU, Povse, ZOdl. 2010,
str. I-06673, točke 74–83. [69] Zadeva C-491/10, Zarraga, ZOdl. 2010,
str. I-14247. [70] Zadeva Povse proti Avstriji (pritožba št. 3890/11),
točki 81–82. [71] Pritožbe državljanov se večinoma nanašajo na
obremenjujoče postopke izvršitve, dolgotrajne postopke in različne
prakse nacionalnih organov. [72] Glej na primer zadeve ESČP PP proti Poljski (pritožba
št. 8677/03); Shaw proti Madžarski (pritožba št. 6457/09); Raw in
drugi proti Franciji (pritožba št. 10131/11). [73] Določbe o izvrševanju v nekaterih državah
članicah na primer dovoljujejo vložitev pritožb zoper naloge za izvršbo. [74] Zadeva C-195/08 PPU, Rinau, ZOdl. 2008,
str. I-05271, točka 82. [75] Glej na primer Shaw proti Madžarski (pritožba
št. 6457/09) in Raw proti Franciji (pritožba št. 10131/11). [76] Člen 55(d). [77] Člena 31(2) in 23(g). [78] Zadeva C-92/12 PPU, Health Service Executive.