(1)

Naravnanost k digitalni družbi uporabnikom zagotavlja nove načine za dostop do informacij in storitev. Ponudniki informacij in storitev, kot so javni organi, za ustvarjanje, zbiranje in zagotavljanje širokega niza spletnih informacij in storitev, ki so bistvene za javnost, čedalje pogosteje uporabljajo internet. V zvezi s tem sta varnost prenosa informacij in varstvo osebnih podatkov zelo pomembna. [Sprememba 2]

(2)

Spletna dostopnost se nanaša na načela in tehnike, ki jih je treba upoštevati pri izdelavi spletišč, da se zagotovi dostopnost vsebin na teh straneh vsem uporabnikom, zlasti osebam s funkcijskimi omejitvami, vključno z invalidi. Vsebine spletišč vsebujejo besedilne in nebesedilne informacije kot tudi prenašanje obrazcev in dvostransko interakcijo, npr. obdelavo digitalnih obrazcev, avtentikacijo in transakcije, kot so obravnavanje primerov in plačila. [Sprememba 3]

(2a)

Spletna dostopnost, zlasti pa zaveza glede zagotavljanja dostopa do vseh spletišč javnega sektorja do leta 2010, je bila vključena v ministrsko deklaracijo iz Rige z dne 11. junija 2006 o e-vključevanju. [Sprememba 4]

(2b)

Čeprav ta direktiva ne velja za spletišča institucij Unije, bi morale te institucije izpolniti zahteve iz nje in biti zgled dobre prakse. [Sprememba 5]

(3)

Komisija je v akcijskem načrtu sporočilu z dne 15. decembra 2010 z naslovom „Evropski akcijski načrt za e-upravo za obdobje 2011–2015  (3) poziva : Uporaba IKT za spodbujanje pametne, trajnostne in inovativne uprave“ pozvala k ukrepom za razvoj storitev e-uprave, ki bodo zagotavljale vključenost in dostopnost. Obenem si je treba bolj prizadevati za učinkovito izvajanje politike e-vključevanja, katere namen je zmanjšati vrzeli pri uporabi informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) in spodbujati njeno uporabo ter tako odpraviti izključenost in izboljšati gospodarsko uspešnost, zaposlitvene možnosti, kakovost življenja, družbeno udeležbo in socialno kohezijo, vključno z demokratičnim posvetovanjem. [Sprememba 6]

(4)

Komisija je v sporočilu z dne 19. maja 2010 z naslovom „Evropska digitalna agenda“  (4) , pobuda v okviru strategije Evropa 2020, napovedala, da bi morala biti spletišča javnega sektorja morala biti (in spletišča, ki državljanom zagotavljajo osnovne storitve) v celoti dostopna do leta 2015. [Sprememba 7]

(4a)

Starejšim grozi digitalna izključenost, ker ne znajo uporabljati IKT in nimajo dostopa do interneta. Sporočilo Komisije z dne 8. novembra 2011 z naslovom „Evropska pobuda i2010 o e-vključenosti, ‚Biti del informacijske družbe‘“, naj bi vsem skupinam uporabnikov ponudila čim boljše možnosti za uporabo interneta ter jih seznanila z IKT. Digitalna agenda za Evropo predvideva sklop ukrepov za spodbujanje uporabe IKT v prikrajšanih skupinah, kot so starejši. [Sprememba 8]

(5)

Z okvirnim programom za raziskave in inovacije (Obzorje 2020) (5) ter programom za konkurenčnost podjetij ter mala in srednja podjeta (COSME) (6) se podpirajo raziskave na področju tehnoloških rešitev za dostopnost in njihov razvoj.

(6)

Z ratifikacijo Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov (v nadaljnjem besedilu: konvencija ZN) sta večina držav članic in Unija s sklenitvijo sprejeli zavezo, „da bodo invalidom zagotovile, da imajo enako kot drugi dostop tudi do informacijskih in komunikacijskih tehnologij“, in „da bodo sprejele ustrezne ukrepe […] za spodbujanje dostopa invalidov do novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij in sistemov, vključno z internetom“.

(6a)

V skladu s konvencijo ZN bi moral biti pristop univerzalnega oblikovanja podlaga za razvoj novih tehnologij. [Sprememba 9]

(7)

Sporočilo Komisije z dne 15. novembra 2010 z naslovom „ Evropska strategija o invalidnosti za obdobje 2010–2020  (7) : obnovljena zaveza za Evropo brez ovir“, katere namen je odstraniti ovire, ki invalidom preprečujejo enakopravno družbeno udeležbo, se navezuje na konvencijo ZN in vsebuje ukrepe na več prednostnih področjih, vključno s spletno dostopnostjo, njen cilj pa je invalidom zagotoviti dostop do blaga in storitev, vključno z javnimi storitvami in podpornimi sredstvi. [Sprememba 10]

(8)

Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (8) vsebuje določbe o dostopnosti IKT, vendar pa ne upošteva posebnosti spletne dostopnosti.

(8a)

Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 25. oktobra 2011  (9) poudaril, da se inovativna gospodarstva, ki temeljijo na znanju, ne morejo razviti brez invalidom dostopnih vsebin in oblik, na primer slepim dostopnih spletišč ter podnaslovljenih vsebin za naglušne, tudi storitev javnih občil, in spletnih storitev, dostopnih uporabnikom znakovnih jezikov, uporabnih programov za pametne telefone, zvočnih in taktilnih pripomočkov na javnih prevoznih sredstvih, za kar so potrebni zavezujoči predpisi. [Sprememba 11]

(8b)

V evropski digitalni agendi je poudarjena potreba po pozitivnem ukrepanju, da bi invalidom olajšali dostop do kulturnih vsebin kot temeljnega elementa polnega državljanstva Unije, poziva pa tudi k celovitemu uresničevanju načel, določenih v memorandumu o soglasju o digitalnem dostopu za invalide. V celoti dostopni dokumenti, ki so na razpolago na javnih spletiščih, kot so poročila, knjige in zakonodajni akti, lahko pomembno prispevajo k temu cilju tudi prek razvijanja znanj in spretnosti ter priložnosti za ponudnike storitev v Uniji in zaželenih ukrepov podpore zasebnemu sektorju za spodbujanje naložb v tej smeri. [Sprememba 12]

(9)

Na hitro rastočem trgu spletne dostopnosti je aktivna vrsta gospodarskih subjektov, kot so razvijalci spletišč ali programskih orodij za razvijanje, upravljanje in preskušanje spletnih strani, razvijalci uporabniških agentov, kot so spletni brskalniki in sorodne podporne tehnologije, izvajalci storitev certificiranja ter, ponudniki usposabljanj ter kanali družbenih medijev, vdelani v spletišča . V zvezi s tem so zelo pomembna prizadevanja v okviru velike koalicije za digitalna delovna mesta, pobude, ki sledi svežnju za zaposlovanje in je namenjena strokovnjakom IKT, njen cilj pa je odpraviti vrzeli v znanju in spretnostih v sektorju IKT, kar vključuje tudi pismenost in delovne spretnosti. [Sprememba 13]

(10)

Več držav članic je sprejelo ukrepe na podlagi mednarodnih smernic za oblikovanje dostopnih spletišč, vendar pripravljena navodila obstajajo pogosto v več različicah ali z več ravnmi skladnosti ali pa so bile na nacionalni ravni uvedene tehnične različice.

(11)

Med ponudnike spletne dostopnosti spadajo številna mala in srednje velika podjetja (MSP). Zaradi različnih specifikacij in predpisov o spletni dostopnosti ponudniki, zlasti MSP, niso pripravljeni sklepati poslov zunaj svojega nacionalnega trga. Njihovo konkurenčnost in rast ovirajo tudi dodatni stroški, ki bi nastali pri razvoju in trženju čezmejnih proizvodov in storitev spletne dostopnosti.

(11a)

Zagotavljanje spletne nevtralnosti je bistvenega pomena, da bodo spletišča organov javnega sektorja ostala dostopna zdaj in v prihodnje ter da bo internet ostal odprt. [Sprememba 14]

(12)

Kupci spletišč ter sorodnih proizvodov in storitev se zaradi omejene konkurence srečujejo z visokimi cenami zagotavljanja storitev ali odvisnostjo od enega ponudnika. Ponudniki pogosto dajejo prednost različicam lastniških „standardov“, s čimer omejujejo interoperabilnost uporabniških agentov in vseprisotni dostop do spletnih vsebin v Uniji. Razdrobljenost nacionalnih predpisov zmanjšuje koristi, ki bi jih lahko pri odzivanju na družbene in tehnološke dosežke ustvarila izmenjava izkušenj na nacionalni in mednarodni ravni.

(13)

Da bi se ta razdrobljenost odpravila, je treba nacionalne ukrepe približati na ravni Unije na podlagi sporazuma o zahtevah glede dostopnosti do spletišč organov javnega sektorja in spletišč subjektov, ki izvajajo javne naloge . S tem bi se zmanjšala negotovost za razvijalce spletišč in spodbudila interoperabilnost. Države članice bi morale pri pripravi javnih razpisov za spletne vsebine spodbujati uporabo ustreznih in interoperabilnih zahtev glede spletne dostopnosti. Tehnološko nevtralne zahteve glede dostopnosti ne bodo ovirale inovacij, ampak bi jih verjetno celo spodbujale. [Sprememba 15]

(14)

Harmoniziran pristop bi moral organom javnega sektorja v Uniji in podjetjem med drugim omogočiti, da z zagotavljanjem spletnih storitev ustvarijo gospodarske in socialne koristi za večje število državljanov in potrošnikov. Te bi morale povečati potencial notranjega trga proizvodov in storitev spletne dostopnosti ter spodbuditi dokončanje digitalnega enotnega trga . Posledična rast trga bi morala podjetjem omogočiti, da prispevajo h gospodarski rasti in ustvarjanju delovnih mest v Uniji. Okrepitev notranjega trga bi morala še bolj pritegniti naložbe v Uniji. Cenejše zagotavljanje spletne dostopnosti bi moralo zagotoviti koristi koristiti javnim organ organom . [Sprememba 16]

(15)

Državljani bi morali imeti širši dostop do spletnih storitev javnega sektorja in do informativnih, kulturnih in razvedrilnih vsebin, ki jim omogočajo celovito vključevanje na družbeni in poklicni ravni, ter razpolagati s storitvami in informacije informacijami , ki bi jim olajšale vsakdanje življenje in s katerimi bi lažje uveljavljali svoje pravice v Uniji, zlasti pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju Unije , pravico do obveščenosti ter pravico do svobode ustanavljanja in zagotavljanja storitev. [Sprememba 17]

(15a)

Spletne storitve imajo v naši družbi vedno večjo vlogo. Internet je bistveno orodje za dostop do informacij in izobraževanja ter za družbeno udeležbo. Zaradi socialne vključenosti bi bilo treba zato vsem ljudem zagotoviti neoviran dostop do spletišč javnih organov kot tudi do spletišč, ki zagotavljajo storitve, bistvene za javnost, na primer do pomembnih strani z novicami in multimedijskih knjižnic, bančnih storitev (spletnega bančništva) ter informacij in storitev interesnih skupin. [Sprememba 18]

(16)

Zahteve glede spletne dostopnosti iz te direktive so tehnološko nevtralne. Določajo zgolj, katere osnovne funkcije mora izpolniti uporabnik, da samostojno zazna, navigira, uporablja, bere ali razume spletišče in njegovo vsebino oziroma se ju poslužuje interaktivno. Ne določajo, kako je to treba doseči ali katero tehnologijo je treba izbrati za določeno spletišče, spletne informacije ali aplikacijo. Kot take ne ovirajo inovacij.

(17)

Interoperabilnost, ki je povezana s spletno dostopnostjo, bi morala temeljiti na splošno sprejetih in uporabljenih specifikacijah, ki zagotavljajo čim večjo skladnost spletnih vsebin s sedanjimi in prihodnjimi uporabniškimi agenti in podpornimi tehnologijami. Pri zagotavljanju spletnih vsebin uporabniškim agentom bi moralo biti omogočeno skupno notranje kodiranje naravnega jezika, struktur, razmerij in nizov, ter tudi podatkov vseh vdelanih sestavnih delov uporabniških vmesnikov. Interoperabilnost tako koristi uporabnikom, ki jim omogoča, da uporabniške agente za dostop do spletišč uporabljajo kjerkoli: koristi pa jim lahko prinesejo tudi večja izbira in nižje cene v Uniji. Interoperabilnost bi koristila tudi ponudnikom ter kupcem proizvodov in storitev spletne dostopnosti.

(18)

Kot je poudarjeno v Evropski digitalni agendi, bi javni organi prispevali k spodbujanju trgov spletnih vsebin. Vlade lahko trge vsebin spodbudijo tako, da informacije javnega značaja zagotovijo pod preglednimi, učinkovitimi in nediskriminacijskimi pogoji. To je pomemben vir potencialne rasti inovativnih spletnih storitev.

(18a)

Javni organi držav članic bi morali imeti možnost zahtevati, da se določena spletišča nahajajo na strežnikih znotraj Unije, da bi preprečili vohunjenje strank izven Unije ali razkritja informacij in zagotovili, da stranke izven Unije ne bodo mogle onemogočiti storitev, pomembnih za varnost. [Sprememba 19]

(19)

Direktiva naj bi invalidom zagotovila dostop nekaterih celostno dostopnost za javnost bistvenih vrst spletišč organov javnega sektorja v skladu s skupnimi zahtevami in spletišč subjektov, ki izvajajo javne naloge, da bi jim omogočila neodvisno življenje in polno udeležbo v vseh vidikih življenja, kot to določa konvencija ZN . Takšne vrste so opredeljene v primerjalni analizi e-uprave iz leta 2001  (10) in so bile uporabljene kot podlaga za Vrste spletišč subjektov, ki izvajajo javne naloge, vključene v to direktivo, bi bilo treba uvrstiti na seznam iz Priloge. Roki za izpolnitev zahtev iz te direktive bi morali obsegali več faz, da se omogoči razširitev področja uporabe na vsa spletišča organov javnega sektorja, ki državljanom neposredno zagotavljajo storitve. [Sprememba 20]

(20)

Ta direktiva določa zahteve glede spletne dostopnosti za določene vrste spletišč vsa spletišča organov javnega sektorja in spletišča subjektov, ki izvajajo javne naloge . Da se olajša zagotavljanje skladnosti zadevnih spletišč z navedenemimi navedenimi zahtevami, je treba zagotoviti domnevo o skladnosti zadevnih spletišč, ki izpolnjujejo harmonizirane standarde, ki se pripravijo in objavijo v Uradnem listu Evropske unije v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o evropski standardizaciji in spremembi direktiv Sveta 89/686/EGS in 93/15/EGS ter direktiv 94/9/ES, 94/25/ES, 95/16/ES, 97/23/ES, 98/34/ES, 2004/22/ES, 2007/23/ES, 2009/23/ES in 2009/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Sklepa 87/95/EGS in Sklepa št. 1673/2006/ES  (11), da se za navedene zahteve določijo podrobne tehnične specifikacije. V skladu s to uredbo lahko države članice in Evropski parlament ugovarjajo harmoniziranim standardom, za katere menijo, da zahtev glede spletne dostopnosti iz te direktive ne izpolnjujejo zadostno. [Sprememba 21]

(21)

Komisija je evropske organizacije za standardizacijo že pooblastila (pooblastilo M/376 (12)), da pripravijo evropski standard, v katerem bodo opredeljene zahteve za funkcijsko dostopnost proizvodov in storitev IKT, vključno s spletnimi vsebinami, ki bi se lahko uporabile pri javnem naročanju ali za druge namene, kot je naročanje v zasebnem sektorju. Zato se od evropskih organizacij za standardizacijo zahteva, da tesno sodeluje z ustreznimi forumi in konzorciji za industrijske standarde, vključno s Konzorcijem za svetovni splet (W3C/WAI). Pri harmoniziranem standardu, ki bi zagotovil domnevo o skladnosti z zahtevami glede spletne dostopnosti iz te direktive, bi bilo treba upoštevati rezultate tega dela.

(21a)

Pri pripravi in morebitnem prihodnjem pregledu ustreznih evropskih in harmoniziranih standardov bi bilo treba pristojne evropske organizacije za standardizacijo odločno spodbuditi k zagotavljanju skladnosti z ustreznimi mednarodnimi standardi (trenutno ISO/IEC 40500), da bi se izognili vsakršni razdrobljenosti ali pravni negotovosti. [Sprememba 22]

(22)

Dokler se sklici na tak harmonizirani standard ali njegove dele ne objavijo v Uradnem listu Evropske unije, bi bilo treba za zadevna spletišča, ki izpolnjujejo evropske standarde ali njihove dele, ki jih je Komisija določila z delegiranimi akti, domnevati, da so skladna z zahtevami glede spletne dostopnosti, ki jih ti standardi ali njihovi deli zajemajo. Kandidat za takšen harmoniziran standard bi bil lahko evropski standard, ki naj bi bil sprejet na podlagi pooblastila M/376.

(23)

Zaradi odsotnosti takega evropskega standarda bi bilo treba zagotoviti domnevo o skladnosti z zahtevami glede spletne dostopnosti za zadevna spletišča, ki izpolnjujejo tiste dele mednarodnega standarda ISO/IEC 40500:2012, ki vsebujejo merila uspešnosti in zahteve za raven skladnosti AA. Mednarodni standard ISO/IEC 40500:2012 je povsem enak izvirnim Smernicam za dostopnost spletnih vsebin WCAG 2.0. Merila uspešnosti in zahteve za raven skladnosti AA, ki so v različici 2.0 Smernic za dostopnost spletnih vsebin (WCAG 2.0) konzorcija W3C določene za spletne strani, so priznane med zainteresiranimi stranmi tako na mednarodni kot evropski ravni, da zagotavljajo podlago za primerne specifikacije za spletno dostopnost. To je poudaril tudi Svet v sklepih z dne 31. marca 2009 o dostopni informacijski družbi.

(24)

Skladnost z zahtevami glede spletne dostopnosti bi bile bilo treba nenehno spremljati vse od prve vzpostavitve ustreznih spletišč organov javnega sektorja do vseh naknadnih posodobitev njihovih vsebin. Določitev pristojnega organa v vsaki državi članici kot izvršnega organa bi bila primeren način zagotavljanja spremljanja in strogega uveljavljanja skladnosti z zahtevami glede spletne dostopnosti, pri čemer bi bilo treba tesno sodelovati z zainteresiranimi stranmi, in sicer z vzpostavitvijo pritožbenega mehanizma v ugotovljenih primerih neskladnosti. Določiti bi bilo treba harmonizirano metodologija metodologijo za spremljanje, s katero bi se enotno v vseh državah članicah preverjala raven skladnosti ustreznega spletišča z zahtevami glede spletne dostopnosti, zbirali reprezentativni vzorci in redno izvajalo spremljanje. Države članice bi morale vsako leto vsaki dve leti pripraviti poročilo, v katerem bi navedle rezultate spremljanja in splošno seznam ukrepov, sprejetih za uporabo te direktive. [Sprememba 23]

(24a)

Prva metodologija, ki se bo uporabljala za nenehno spremljanje skladnosti ustreznih spletišč z zahtevami glede spletne dostopnosti, bi morala biti sprejeta z izvedbenimi akti najpozneje dve leti po začetku veljavnosti te direktive. [Sprememba 24]

(25)

Z določitvijo harmoniziranega okvira bi se na notranjem trgu morale odpraviti ovire za sektor izdelave spletišč ter zmanjšati stroški za javne organe in druge subjekte, ki naročajo proizvode in storitve spletne dostopnosti , kar bi prispevalo h gospodarski rasti in zaposlovanju . [Sprememba 25]

(26)

Da bi se dostopnost zadevnih spletišč zagotovila v skladu z zahtevami glede spletne dostopnosti iz te direktive ter da bi se zagotovili jasnost in razumljivost zahtev za vse zainteresirane strani, vključene v izvajanje te direktive, vključno z zunanjimi razvijalci spletnih strani in zaposlenimi organov javnega sektorja in drugih subjektov, ki izvajajo javne naloge , bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije, s katerimi bi po potrebi podrobneje opredelila te zahteve , ne da bi jih spreminjala, ter določila evropski standard evropske standarde ali njegove njihove dele, ki bi v odsotnosti harmoniziranih standardov zagotovili domnevo o skladnosti z zahtevami glede spletne dostopnosti za zadevna spletišča, ki izpolnjujejo take standarde ali njihove dele, ter da bi spremenila Prilogo 1a, da bi upoštevala tehnološki napredek. Še posebej pomembno je, da Komisija med pripravami opravi ustrezna posvetovanja, med drugim s strokovnjaki. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti istočasno, pravočasno in na ustrezen način predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu. [Sprememba 26]

(27)

Da se zagotovijo enotni pogoji za izvajanje ustreznih določb te direktive, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Pri določitvi metodologije, ki bi jo države članice morale uporabiti pri spremljanju skladnosti zadevnih spletišč z navedenimi zahtevami, bi bilo treba uporabiti postopek pregleda. Pri določanju predloge izjave o dostopnosti in načinov poročanja s strani držav članic Komisiji bi bilo treba uporabiti svetovalni postopek. Navedena pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (13).

(28)

Ker ciljev te direktive, tj. vzpostavitve harmoniziranega trga dostopnosti spletišč organov javnega sektorja in spletišč subjektov, ki izvajajo javne naloge , države članice ne morejo zadovoljivo doseči, saj zahteva zahtevajo harmonizacijo številnih različnih pravil, ki trenutno veljajo v pravnih redih različnih držav članic, in ker se temveč se zaradi obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme potrebne ukrepe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega okvirov, potrebnih tistega, kar je potrebno za doseganje tega navedenega cilja . Sprejetje harmoniziranega pristopa k dostopnosti spletišč po vsej Uniji bi znižalo stroške podjetij, ki razvijajo spletne strani, in s tem posledično stroške javnih organov, ki uporabljajo njihove storitve. V prihodnosti bo dostop do informacij in storitev, ki jih ponujajo spletišča, za javnost vedno pomembnejši za uveljavljanje njihovih osnovnih pravic, vključno z dostopom do zaposlitve  – [Sprememba 27]

(a)

spletišč, ki so last organov javnega sektorja ; ter

(b)

spletišč subjektov, ki izvajajo vrste so opredeljene javnih nalog, določene v Prilogi Ia .

(-1)

„organ javnega sektorja“ pomeni državo, regionalne ali lokalne organe, osebe javnega prava, kakor so opredeljeni v točki 4 člena 2(1) Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta  (15) ter združenja, ki so jih ustanovili eden ali več navedenih organov ali oseb javnega prava; [Sprememba 3]

(-1a)

„spletišča, ki so last organov javnega sektorja“, pomeni spletišča, ki jih razvijajo, dobavljajo, vzdržujejo ali sofinancirajo organi javnega sektorja ali jih sofinancirajo skladi Unije; [Sprememba 34]

(-1b)

„spletišča subjektov, ki izvajajo javne naloge“, pomeni spletišča, s katerimi upravljajo subjekti, ki izvajajo vrste javnih nalog, opredeljene v Prilogi Ia. [Sprememba 35]

(1)

„zadevna spletišča“pomenijo spletišča pomeni vse različice spletišč iz člena 1(2) te direktive , vključno s spletišči, ki so oblikovana tako, da omogočajo dostop z mobilno ali drugo napravo. Če aplikacija, ki jo oblikujejo lastniki spletišča, nudi storitve, ki so povezane s spletiščem, opredelitev velja tudi za takšno aplikacijo ; [Sprememba 36]

(2)

„vsebine spletišč“ pomeni informacije in dele uporabniškega vmesnika , ki se uporabniku sporočajo prek uporabniških agentov, vključno s kodami ali oznakami, ki določajo strukturo, predstavitev in interakcije vsebin . Vsebina spletišč vsebuje besedilne in nebesedilne informacije, omogoča prenašanje dokumentov in obrazcev ter dvostransko interakcijo, kot je obdelava digitalnih obrazcev in izvedba avtentikacije, identifikacije in plačilnih postopkov. Vključuje tudi funkcije, ki jih zagotavljajo spletišča zunaj zadevnih spletišč, na primer z uporabo spletnih povezav, pod pogojem, da je zunanje spletišče edini način za zagotavljanje informacij in storitev uporabnikom. Vsebina spletišč vključuje tudi vsebino, ki jo ustvarijo uporabniki, in družbene medije, kadar je to tehnično izvedljivo in vdelano v spletišče. To ne vključuje zgolj delov zadevnega spletišča, ki nudijo določeno storitev, ampak celotno s tem povezano spletišče ; [Sprememba 37]

(2a)

„avtorsko orodje“ pomeni vsako spletno ali nespletno aplikacijo, ki jo lahko avtorji (samostojno ali v sodelovanju) uporabijo za ustvarjanje ali spreminjanje spletne vsebine, ki jo bodo uporabljali drugi avtorji ali končni uporabniki; [Sprememba 38]

(3)

„uporabniški agent“ pomeni katero koli programsko opremo, ki išče in predstavlja spletne vsebine za uporabnike, vključno s spletnimi brskalniki, medijski predvajalniki, vtičniki in drugimi programi, ki omogočajo iskanje in prikazovanje spletnih vsebin ter interakcije z njimi , ne glede na napravo, ki se uporablja za interakcijo z vsebino, vključno z mobilnimi napravami ; [Sprememba 39]

(3a)

„spletna dostopnost“ pomeni načela in tehnike, ki jih je treba upoštevati pri izdelavi zadevnih spletišč, da so njihove vsebine dostopne za vse uporabnike, zlasti invalide in starejše. Spletna dostopnost se nanaša zlasti na načela in tehnike, ki povečujejo uporabnikovo zaznavanje in izboljšujejo navigacijo, uporabo, interakcijo in razumevanje, ter vključuje uporabo podporne tehnologije ali prilagojene in alternativne načine komunikacije; [Sprememba 40]

(3b)

„podporna tehnologija“ pomeni vsako strojno ali programsko opremo, ki deluje kot uporabniški agent ali skupaj z glavnim uporabniškim agentom, da zagotovi funkcije za izpolnitev zahtev invalidnih uporabnikov, ki presegajo tiste, ki jih nudijo glavni uporabniški agenti. To vključuje alternativne predstavitve, alternativne načine vnosa, dodatne mehanizme navigacije ali orientacije ter preoblikovanje vsebine; [Sprememba 41]

(3c)

„univerzalno oblikovanje“ pomeni oblikovanje proizvodov, okolja, programov in storitev, ki je čim bolj uporabno za vse ljudi, ne da bi ga bilo treba prilagajati ali posebej načrtovati, kot je opredeljeno v Konvenciji ZN. To oblikovanje ne izključuje podpornih naprav za posamezne skupine invalidov, kadar je to potrebno; [Sprememba 42]

(4)

„standard“ pomeni standard, kakor je opredeljen v členu 2(1) Uredbe (EU) št. 1025/2012;

(5)

„mednarodni standard“ pomeni mednarodni standard, kakor je opredeljen v točki (a) člena 2(1) Uredbe (EU) št. 1025/2012;

(6)

„evropski standard“ pomeni evropski standard, kakor je opredeljen v točki (b) člena 2(1) Uredbe (EU) št. 1025/2012;

(7)

„harmonizirani standard“ pomeni harmonizirani standard, kakor je opredeljen v točki (c) člena 2(1) Uredbe (EU) št. 1025/2012;

(8)

„organ javnega sektorja“ pomeni državo, območne ali krajevne organe, osebe javnega prava po členu 1(9) Direktive 2004/18/ES ter združenja, ki so jih ustanovile ena ali več takšnih oblasti ali oseb javnega prava. [Sprememba 43]

(a)

na dosleden in primeren način, ki uporabniku omogoča njihovo razumevanje in samostojno zaznavanje, navigacijo, uporabo, berljivost in razumevanje ter interakcijo z njimi, vključno s prilagodljivostjo predstavitve vsebin in interakcije z njimi, pri čemer se po potrebi zagotovi alternativna elektronska dostopnost; [Sprememba 44]

(b)

na način, ki omogoča zagotavlja lažjo interoperabilnost z različnimi najrazličnejšimi uporabniškimi agenti in podpornimi tehnologijami na ravni Unije in mednarodni ravni.; [Sprememba 45]

(ba)

z uporabo pristopa univerzalnega oblikovanja. [Sprememba 46]

(a)

podatke o pogostosti spremljanja in zbiranju vzorcev zadevnih spletišč, ki se jih spremlja,

(b)

na ravni spletišč, opis, kako je treba dokazati skladnost z zahtevami glede spletne dostopnosti iz člena 3(1), pri čemer je treba – če je mogoče – navesti neposreden sklic na ustrezne opise v harmoniziranem standardu ali, če tega ni, v evropskem ali mednarodnem standardu iz člena 4 oziroma 5. ; in

(ba)

v skladu z metodologijo raziskav, ki strokovno analizo združuje z uporabniško izkušnjo, vključno z izkušnjo invalidov. [Sprememba 63]

(a)

spremljanje skladnosti zadevnih spletišč z zahtevami glede spletne dostopnosti, kot je določeno v členu 7;

(b)

vzpostavitev pritožbenega mehanizma, s katerim bi fizičnim in pravnim osebam omogočili sporočanje primerov, ko zadevna spletišča ne upoštevajo zahtev glede spletne dostopnosti; ter

(c)

obravnava vseh vloženih pritožb.