12.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 311/59

1.1

Državljani EU so v središču člena 10(3) PEU, ki določa: „Vsak državljan ima pravico sodelovati v demokratičnem življenju Unije.“ To mora biti samoumevno tudi za pravico udeležbe na volitvah, ki je bistveni sestavni del demokracije in temeljna človekova pravica.

1.2

Ena izmed temeljnih pravic državljanov EU je prosto gibanje. Državljani EU lahko bivajo in delajo v kateri koli od 28 držav članic.

1.3

Listina EU o temeljnih pravicah – ki ima enako pravno vrednost kot pogodbe – v členih 39 in 40 navaja, da imajo državljani EU, ki uveljavljajo temeljno pravico do prostega gibanja, pod enakimi pogoji kot državljani države, v kateri prebivajo, pravico do udeležbe na evropskih in lokalnih volitvah. Listina pa ne predvideva udeležbe na nacionalnih volitvah.

1.4

23 držav članic EU svojim državljanom, ki živijo v tujini v EU, omogoča glasovanje na nacionalnih volitvah. Po navedbah v neuradni raziskavi organizacije Europeans Throughout the World (ETTW), izvedene za to mnenje, organizacije izseljencev v Evropi med drugim omenjajo naslednje pozitivne razloge za ohranitev volilne pravice:

1.5

Pet držav članic EU – Ciper, Danska, Irska, Malta, in Združeno kraljestvo – državljanom, ki živijo na tujem v EU, ne omogoča udeležbe na nacionalnih volitvah, bodisi takoj ko zapustijo matično državo bodisi čez nekaj časa. Ni jasno, koliko državljanov EU je prizadetih ali potencialno prizadetih zaradi tovrstne izgube volilne pravice, vendar se ocenjuje, da približno 3 milijoni. (1)

1.6

Večina državljanov, ki so zaradi takšnih politik izgubili volilno pravico, se tudi ne more udeležiti nacionalnih volitev v državi, kjer živijo. (2) Te prakse so povzročile izgubo volivcev: skupina državljanov nima pravice do glasovanja na nacionalnih volitvah.

1.7

Eden od pogosto uporabljenih argumentov v prid izgube volilne pravice je, da državljani, ki živijo na tujem, izgubijo stik z matično državo. To je morda držalo v preteklosti. Vendar pa danes državljani EU, ki živijo na tujem, zaradi sodobne komunikacijske tehnologije zlahka ohranijo tesne stike z matično državo. Aktualno dogajanje v matični državi lahko spremljajo po televiziji, radiu in internetu – zlasti slednji je zelo razširjeno orodje za interakcijo in sodelovanje. Domov lahko potujejo hitro in poceni. Mnogokrat v matični državi celo plačujejo davke ali prejemajo pokojnino. Kraj fizičnega bivanja težko velja za ustrezno merilo za odločitev o izgubi volilne pravice.

1.8

V priporočilu z dne 29. januarja 2014 Komisija poziva teh pet držav članic, naj državljanom omogočijo ohranitev volilne pravice na nacionalnih volitvah, če izkazujejo trajno zanimanje za politično življenje v matični državi, na primer z vlogo za ohranitev vpisanosti v volilni imenik. Odbor bi odobraval splošni poziv vsem državam članicam, naj zagotovijo, da bo glasovanje za državljane, ki živijo v tujini, enako preprosto kot za državljane, ki živijo v matični državi.

1.9

Odbor v celoti podpira to priporočilo, ki spremlja sporočilo, na katerega se nanaša to mnenje.

1.10

Člen 20 PDEU določa, da se državljanstvo Unije doda nacionalnemu državljanstvu. Zato se lahko zdi čudno, da je nekaterim državljanom odvzeta temeljna – volilna – pravica, medtem ko uveljavljajo drugo temeljno pravico – pravico do prostega gibanja. Razumljivo je, da mnogi v tem vidijo nasprotje s celotno filozofijo državljanstva EU.

1.11

Jasno je, da so predpisi glede volilne pravice na nacionalnih volitvah nacionalna – in ne evropska – pristojnost. EU tega pomembnega načela ne postavlja in tudi ne sme postavljati pod vprašaj. Toda s stališča državljanov je na tem področju potreben napredek. Državljani morajo še naprej biti upravičeni do uveljavljanja tistih temeljnih pravic, ki so jih sprejele vse države članice v pogodbah EU, in jim v nacionalnih zakonodajah ne sme biti odvzeta pravica do tega.

1.12

Odbor spodbuja teh pet držav članic, naj iščejo možnosti za večjo prožnost. Rešitve se bodo seveda razlikovale glede na posamezno državo. Bistveno je, da vsi državljani EU ohranijo pravico do glasovanja na nacionalnih volitvah v državi izvora. Odbor te države članice spodbuja, naj razmislijo o stališču Evropske komisije, da namesto omejevanja volilne pravice na podlagi njihovega prebivališča izseljencem dajo možnost, da izkažejo svoje trajno zanimanje za politično življenje v državi izvora. Časovne omejitve za ohranitev volilne pravice že po njihovi naravi utegnejo biti arbitrarne.

1.13

Odbor poleg tega želi poudariti pomen zagotavljanja jasnih informacij izseljencem o njihovih pravicah in o tem, kako je te pravice mogoče uveljavljati.

1.14

Odbor poziva pristojne nacionalne oblasti, naj postopke za prijavo in glasovanje kar se da poenostavijo in jih napravijo pregledne.

1.15

Na koncu Odbor poudarja, da je izguba volilne pravice na nacionalnih volitvah samo eden od primerov poseganja v državljanske pravice, ki jih izkušajo državljani, ko v EU živijo v tujini. Odbor poziva Komisijo, naj pripravi oris vseh takšnih kršitev za celovit pregled trenutnega položaja v Evropi, pri tem pa posebno pozornost nameni možnostim za aktivno državljanstvo in sodelovanje pri vsakodnevnem sprejemanju odločitev.

2.1

Priporočilo Komisije ponuja dober pregled pravnega položaja v vseh petih državah članicah. Na podlagi informacij ETTW Odbor želi dodati nekaj ugotovitev k navedbam Komisije.

2.2

Ciper: okoli 4 80  000 državljanov Cipra živi v drugih državah EU, in sicer večina v Veliki Britaniji. Kljub povedanemu so se ti državljani lahko udeležili lanskih nacionalnih volitev. Z drugimi besedami, zdi se, da med pravnim položajem in dejanskimi praksami vlada razkorak.

2.3

Danska: okoli 1 40  000 danskih državljanov živi v drugih državah EU. Danska ustava določa, da se ima danski državljan pravico udeležiti volitev v danski parlament, če ima v državi stalno prebivališče. Vendar so bile uvedene številne izjeme. V nekaterih okoliščinah državljani pravico do glasovanja obdržijo 12 let ali v nekaterih primerih še več. Te izjeme postavljajo pod vprašaj ustavni argument za trajno „splošno“ izgubo volilne pravice danskih državljanov, ki živijo na tujem.

2.4

Irska: Število državljanov, ki živijo na tujem, je zelo visoko – po nedavni uradni oceni jih je okoli 3 milijone, od katerih jih približno pol milijona živi v drugi državi članici EU. Med argumenti proti dodeljevanju volilnih pravic izseljencem je tudi ta, da bi lahko imeli odločilno vlogo v irski politiki. Toda nedavni razvoj dogodkov kaže, da bi irski državljani, ki živijo na tujem, utegnili znova pridobiti volilne pravice. 78 % delegatov sedanje ustavne konvencije je naklonjenih temu, da bi izseljencem podelili pravico do glasovanja na predsedniških volitvah. V reformnem zakonu za senat (Seanad – zgornji dom parlamenta) je bilo celo predlagano, da bi izseljenci morali imeti pravico do glasovanja na volitvah v senat. Odgovora vlade ustavni konvenciji še ni, zdi pa se, da prihaja do sprememb glede vprašanja izgube volilne pravice na Irskem.

2.5

Malta: 1 01  700 Maltežanov živi v drugi državi članici EU, večina od njih v Združenem kraljestvu. (3) Malteška ustava določa, da ima malteški državljan volilno pravico, če „ima prebivališče na Malti in je v osemnajstmesečnem obdobju pred vpisom v volilni imenik nepretrgano prebival vsaj šest mesecev ali več obdobij, ki skupaj znesejo šest mesecev“. V prelomni sodni zadevi leta 2003 je malteško sodišče odločilo, da je „prebivališče“ v malteški zakonodaji treba tolmačiti kot „običajno prebivališče“, saj bi restriktivnejša interpretacija „prebivališča“ kot „fizičnega prebivališča“ pomenila kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodbi sodišča niso sledile ustavne spremembe.

2.6

Velika Britanija: Okoli 2,2 milijona britanskih državljanov živi v drugi državi članici. Predpisi o njihovi udeležbi na volitvah v britanski parlament so se v zadnjih 30 letih trikrat spremenili. Pred letom 1985 izseljenci sploh niso mogli voliti, po letu 1985 pa so državljani izgubili volilno pravico šele, ko so na tujem prebivali pet let. To obdobje so leta 1989 zvišali na 20 let in leta 2000 znižali na 15 let, to obdobje pa je še vedno v veljavi. Pred kratkim, na strankarskem kongresu 1. in 2. marca 2014, so liberalni demokrati – ki so del vladne koalicije – sklenili, da bi državljani Velike Britanije morali imeti volilno pravico na nacionalnih volitvah.