DELOVNI DOKUMENT SLUŽB KOMISIJE

POVZETEK OCENE UČINKA

Spremni dokument

k Sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu

Oblikovanje enotnega trga za ekološke proizvode: izboljšanje obveščanja o okoljski učinkovitosti proizvodov in organizacij

1.           Opredelitev problema

1.1.        Temeljni problem: množenje metodologij ovira delovanje trga ekoloških proizvodov

Za ocenjevanje in obveščanje o okoljskih vplivih proizvodov in organizacij[1] se uporabljajo številne metodologije. Njihovo število hitro narašča, kar povzroča množenje nacionalnih[2] in zasebnih[3] pobud. Podjetja lahko načeloma izbirajo, katero metodologijo bodo uporabila, vendar nacionalne uprave ali stranke vzdolž dobavne verige od njih pogosto zahtevajo, da uporabijo točno določeno metodo. Če podjetje dobavlja več drugim podjetjem, je lahko pozvano, da okoljske informacije predloži na več načinov, kar pomeni uporabo več različnih metodologij. Hkrati pa ni soglasja o enotni metodologiji.

Industrija vse bolj poziva k uskladitvi metod za oceno okoljske učinkovitosti proizvodov, da bi se ustvarili enaki konkurenčni pogoj, zmanjšali stroški in preprečilo pridobivanje nezasluženih koristi. Udeleženci javnega posvetovanja kot eno največjih ovir za prikaz in primerjavo okoljske učinkovitosti navajajo nedoslednost (72,5 %). Na vprašanje o vzrokih za ovire zainteresirane strani najpogosteje navajajo množico pobud v EU (70,8 %) in različne načine poročanja (76,3 %).

1.2.        Obseg problema

(a) Dodatni stroški za podjetja

Soobstoj različnih metodologij pomeni neposredno povečanje stroškov za tiste, ki želijo oceniti in obveščati o okoljskih vplivih svojih proizvodov ali organizacij. Povečanje stroškov je posledica: (1) povečanja stroškov usposabljanja, potrebnega za pravilno izpolnjevanje zahtev različnih metodologij; (2) povečanja stroškov, povezanih z zbiranjem različnih informacij; (3) različnih zahtev za označevanje; (4) različnih zahtev za preverjanje.

(b) Manj možnosti za čezmejno trgovanje z ekološkimi proizvodi

Ker ni skupne opredelitve ekoloških proizvodov, je težko ugotoviti, v kakšnem obsegu je prizadeta trgovina znotraj in zunaj EU. Vendar raziskave kažejo, da 90 % potrošnikov vsaj včasih kupuje ekološke proizvode (deloma tudi izvozne). Na splošno je trgovina z ekološkimi proizvodi zelo obsežna in se bo verjetno še povečala. Vendar lahko množenje metodologij zaustavi ta pozitivni trend in zmanjša možnosti za čezmejno trgovanje z ekološkimi proizvodi, saj morajo podjetja za proizvode, s katerimi želijo trgovati v tujini, izpolnjevati različne zahteve glede okoljskih informacij. Vse pogosteje morajo podjetja zagotoviti različne okoljske informacije, kar od njih zahtevajo nacionalne vlade (pri javnih razpisih ter zahtevah glede obveščanja in označevanja) ali zasebne pobude (npr. trgovci na drobno, ki določajo pogoje za dajanje proizvodov na trgovske police).

(c) Premalo jasnosti za potrošnikovo izbiro

Trenutno imajo potrošniki na voljo zelo pomanjkljive informacije o tem, kaj je resnično „ekološko“. Če ni zaupanja v sporočene informacije, se nakupovalne odločitve lahko spremenijo in številni potrošniki ne kupijo ekoloških proizvodov, čeprav so zatrdili, da so to pripravljeni storiti. To je pokazala raziskava Eurobarometer: medtem ko 75 % vprašanih pravi, da so pripravljeni kupiti okolju prijazne proizvode, jih je v mesecu pred raziskavo to storilo samo 17 %[4].

Število ekoloških trditev narašča, vendar so vse bolj površinske in nejasne ter tako zmanjšujejo zaupanje potrošnikov: 48 % potrošnikov ne zaupa okoljskim informacijam na proizvodih[5]. Ljudje so pogosto nezaupljivi do ekoloških trditev, tako do tistih na proizvodih kot do tistih, ki so vključene v poročila o družbeni odgovornosti gospodarskih družb ali druga okoljska poročila[6]. To stanje škodi tistim podjetjem, ki močno vlagajo v izboljšanje svoje učinkovitosti in v to, da bi njihov poslovni model postal bolj ekološki. Prevladuje občutek, da podjetja konkurirajo na podlagi svojih trditev, ne pa na podlagi dejanske okoljske učinkovitosti.

(d) Zamujene priložnosti za boljšo učinkovitost virov

Bolj proaktivna podjetja imajo največ možnosti za nadaljnje povečanje učinkovitosti vzdolž svoje dobavne verige; da bi te možnosti izkoristila, vse bolj uporabljajo pristope upravljanja življenjskega kroga[7]. Tista podjetja, ki za izboljšanje učinkovitosti virov uporabljajo pristope življenjskega kroga, lahko uživajo tudi druge koristi, kot so boljša donosnost naložb, odpiranje novih trgov, boljša podoba podjetja, zvestejše stranke, boljše razumevanje tveganj po vsej dobavni verigi ter boljše razlikovanje izdelkov.

Več ekoloških proizvodov na trgu in več ekoloških organizacij bi prispevalo k doseganju ciljev vodilne pobude za Evropo, gospodarno z viri, in strategije Evropa 2020. Čeprav okoljske informacije same po sebi ne pomenijo izboljšanja učinkovitosti, veliko podjetij za merjenje učinkovitosti določi cilje in ukrepe. Slabo uveljavljanje ekoloških proizvodov vpliva tudi na slabše uveljavljanje ekoloških inovacij, kar ogroža konkurenčno prednost evropskih ekoloških sektorjev, ki še vedno rastejo in so vodilni na svetu. Ekološke tehnologije so v posodobljenem sporočilu o industrijski politiki opredeljene kot pomemben vir za rast[8].

2.           Analiza subsidiarnosti

Množenje metodologij, s tem povezane težave in višji stroški zahtevajo usklajeno ukrepanje na ravni EU, saj neposredno vplivajo na nemoteno delovanje enotnega trga. Če se EU odloči ukrepati pozneje, bodo morala podjetja do takrat uporabljati več metodologij in prevzeti stroške skladnosti, nacionalne uprave pa bodo morale oblikovati strukture za izvajanje politike – stroški, ki bi jih bilo mogoče z zgodnjim ukrepanjem EU preprečiti. Zato so ukrepi na ravni EU upravičeni zdaj.

EU je najbolj primerna, da na podlagi izkušenj držav članic ter na podlagi zasebnih pobud na tem področju in dialoga z zainteresiranimi stranmi spodbuja usklajevanje metodologij na notranjem trgu. EU lahko ustvari pomembno dodano vrednost, saj bi nadaljnje usklajevanje prineslo precejšen prihranek stroškov za nacionalne vlade in zasebni sektor[9].

2.1.        Neuporaba načela vzajemnega priznavanja

Ker ni pravil na ravni EU, lahko zasebni gospodarski subjekti in javni organi sami izberejo, katero shemo bodo sprejeli in uporabili za izračun in obveščanje o okoljski učinkovitosti. Za države članice pa je ta možnost omejena z zahtevo, da se tehnični predpisi ne smejo pripravljati, sprejemati ali uporabljati z namenom ustvarjanja nepotrebnih ovir v trgovini, niti ne smejo imeti tega učinka. V primeru nacionalnih predpisov je načelo vzajemnega priznavanja pogosto najboljši način za zagotavljanje prostega pretoka blaga na notranjem trgu. Vendar se zdi, da v tem primeru to ne bi bilo smotrno, saj nekatere države še nimajo metod za izračunanje in obveščanje o okoljski učinkovitosti, v drugih pa imajo uporabljene metode različen obseg uporabe, različne cilje in pravila. Zato jih trenutno ni mogoče obravnavati enakovredno.

Poleg tega vzajemno priznavanje ne bi odpravilo drugih, netehničnih ovir pri trgovanju znotraj EU: tudi brez pravnih zahtev morajo izvozniki uporabljati komunikacijske metode, ki so blizu domačim potrošnikom, da ne bi bili v slabšem položaju kot lokalni proizvajalci.

3.           Cilji

Splošni cilj ukrepov EU je izboljšati razpoložljivost zanesljivih podatkov o okoljski učinkovitosti proizvodov in organizacij.

3.1.        Posebni cilji

Spodbujati uporabo skupne metodologije za oceno in obveščanje o okoljski učinkovitosti proizvodov in organizacij.

3.2.        Operativni cilji

Zgoraj navedeni cilj je mogoče razdeliti na tri operativne cilje:

Tabela 1 - operativni cilji

Specifični cilj || Operativni cilji

Spodbujati uporabo skupne metodologije za oceno in sporočanje okoljske učinkovitosti izdelkov ter organizacij || 1. Začetek izvajanja dveh metodologij, razmeroma enostavnih za uporabo: ene za merjenje okoljske učinkovitosti proizvodov, druge za merjenje okoljske učinkovitosti organizacij

2. Spodbujanje uporabe metodologij v državah članicah in s strani zasebnih akterjev

3. Razvijanje predpisov za kategorije okoljskih vplivov posameznih proizvodov in sektorjev z odprtim in preglednim postopkom, pri katerem je udeleženih več zainteresiranih strani

4.           Možnosti politike

4.1.        Možnost 1. Osnovni scenarij – brez spremembe politike

Brez nadaljnjega ukrepanja EU se bo množenje zasebnih in javnih pobud nadaljevalo. Čeprav bi na nekaterih dobro pokritih področjih (npr. toplogredni plini) verjetno prišlo do samodejnega usklajevanja nekaterih metod, bi za podjetja na trgih še vedno veljale različne zahteve. To bi pomenilo posebej težko breme za mala in srednja podjetja (MSP). Zaradi številnih nejasnih informacij zasebni, javni in poslovni potrošniki še vedno ne bi zaupali ekološkim trditvam glede okoljske učinkovitosti.

4.2.        Možnost 2. Nov obvezen okvir za politiko o proizvodih

Nov pravni okvir EU za trajnostne proizvode bo nadomestil in okrepil obstoječe instrumente politike o proizvodih, vključene v akcijski načrt za trajnostno porabo in proizvodnjo ter trajnostno industrijsko politiko za leto 2008 (na primer okoljsko primerna zasnova izdelkov in znak EU za okolje). V praksi bi to pomenilo večjo skladnost zahtev glede okoljske učinkovitosti proizvodov, saj bi se za boljše usklajevanje pri določanju standardov uporabljali enotni podatki[10],vzpostavil bi se enoten in poenostavljen (ter cenejši) proces „določanja meril“ za iste kategorije proizvodov[11] ter enoten postopek za razvoj in potrjevanje zahtev za iste kategorije proizvodov in enotne metode za preskušanje in preverjanje.

4.3.        Možnost 3. Obvezen okvir za obveščanje o okoljskem vplivu organizacij

Po tej možnosti bodo velike organizacije v prednostnih sektorjih obvezane, da za namene sporočanja/zagotavljanja informacij uporabijo metodologijo OEF[12]. Za spodbujanje stalnega izboljševanja bo zahteva povezana s spodbudami za uporabo in primerjalne analize. V sodelovanju z zainteresiranimi stranmi bo Komisija postopoma pripravila sektorska pravila za merjenje okoljskega vpliva organizacij[13] in tako izboljšala okoljsko obveščanje in deloma tudi primerljivost splošne okoljske učinkovitosti. Organizacija bo lahko zagotovila informacije na podlagi metode OEF ter tako objavila svojo okoljsko učinkovitost in prikazala napredek v preteklih letih; za upoštevanje v primerjalnih ali sektorskih lestvicah pa bo morala organizacija predložiti poročilo na podlagi sektorskih pravil, določenih za njen sektor (sektorskih pravil za merjenje okoljskega vpliva organizacij).

4.4.        Možnost 4. Vključevanje metod za merjenje okoljskega vpliva proizvodov (PEF) in organizacij (OEF) v ustrezne instrumente politike

Po tej možnosti se metodi PEF in OEF vključi v obstoječe prostovoljne in obvezne instrumente politike, če je to ustrezno in tehnično izvedljivo[14]. Metodi PEF in OEF se bosta na primer za obveščanje o postopku razvijanja meril[15] in pripravo sektorskih referenčnih dokumentov[16] za določanje ustreznih okoljskih vplivov in ključnih kazalnikov učinkovitosti na podlagi življenjskega kroga takoj uporabili v instrumentih, kot so znak za okolje, GPP in EMAS. V okviru te možnosti bi bilo treba vzpostaviti tudi vrsto spodbud, tako v javnem kot zasebnem sektorju, s katerimi bi se nagradila podjetja in okrepil pozitiven vpliv na izboljšanje okoljske učinkovitosti[17].

4.5.        Možnost 5. Priporočila za prostovoljno uporabo metod PEF in OEF

Komisija bo državam članicam priporočila, da ob uvajanju prostovoljnih shem ali zahtev o merjenju, preverjanju, poročanju, primerjalni analizi in obveščanju o okoljski učinkovitosti proizvodov in organizacij uporabijo metodi PEF in OEF[18].

Priporočilo bo naslovljeno tudi na podjetja. Priporočena bo uporaba metod PEF in OEF za izračun okoljskih vplivov proizvodov ali skupnega vpliva podjetja. Prav tako se bo finančno skupnost (vlagatelje, zavarovalnice, banke) spodbujalo, da pri oceni okoljskih tveganj uporabi podatke o okoljski učinkovitosti, ki temeljijo na metodi OEF in/ali sektorskih pravilih za merjenje okoljskega vpliva organizacij.

5.           Ocena učinkov in primerjava možnosti

Za ocenjevanje in primerjanje ter za oblikovanje skupin možnosti, ki se med seboj izključujejo, so zgoraj predstavljene možnosti politike zbrane glede na to, ali se nanašajo na okoljsko učinkovitost proizvodov ali organizacij. Podrobna analiza gospodarskih, socialnih in okoljskih vplivov vseh možnosti je predstavljena v poročilu o oceni učinka.

5.1.        Primerjava možnosti politike, ki se nanašajo na okoljsko učinkovitost proizvodov

Tabela 2 – primerjava učinkov možnosti na področju okoljske učinkovitosti proizvodov

Možnost politike Kategorija učinka || 2. Nov obvezen okvir za politiko o proizvodih || 4. Vključevanje PEF in OEF v ustrezne instrumente politike || 5. Priporočila za prostovoljno uporabo PEF in OEF

Delovanje notranjega trga in konkurenca || +++ || ++ || ++

Konkurenčnost, trgovina in investicijski tokovi || ++ || ++ || +

Operativni stroški in poslovanje || - || 0 || +

Učinek na MSP || - || 0 || +

Upravna obremenitev za podjetja || + || 0 || 0

Obremenitev za javne uprave in možnost za poenostavitev || - || + || +

Inovacije in raziskave || ++ || ++ || ++

Potrošniki in gospodinjstva || + || + || +

Splošni učinek na gospodarstvo || 0 || 0 || +

Zaposlovanje in trgi dela || ++ || ++ || ++

Socialna vključenost in zaščita posebnih skupin || + || 0 || 0

Javno zdravje || + || + || +

Splošni socialni učinek || + || + || +

Splošni okoljski učinek || +++ || ++ || ++

5.2.        Primerjava možnosti politike, ki se nanašajo na okoljsko učinkovitost organizacij

Tabela 3 – primerjava učinkov možnosti na področju okoljske učinkovitosti organizacij

Možnost politike Kategorija učinka || 3. Obvezen okvir za obveščanje o okoljskem vplivu organizacij || 4. Vključevanje PEF in OEF v ustrezne instrumente politike || 5. Priporočila za prostovoljno uporabo PEF in OEF

Delovanje notranjega trga in konkurenca || +++ || ++ || ++

Konkurenčnost, trgovina in investicijski tokovi || ++ || ++ || +

Operativni stroški in poslovanje || - || 0 || +

Učinek na MSP || - || 0 || +

Upravna obremenitev za podjetja || - || 0 || 0

Obremenitev za javne uprave in možnost za poenostavitev || - || + || +

Inovacije in raziskave || ++ || ++ || ++

Potrošniki in gospodinjstva || 0 || + || +

Splošni učinek na gospodarstvo || 0 || 0 || +

Zaposlovanje in trgi dela || ++ || ++ || ++

Socialna vključenost in zaščita posebnih skupin || 0 || 0 || 0

Javno zdravje || + || + || +

Splošni socialni učinek || + || + || +

Splošni okoljski učinek || +++ || ++ || ++

5.3.        Primerjava možnosti glede na učinkovitost, uspešnost in usklajenost

Sistem točkovanja, ki se uporablja za primerjavo v tabelah 2 in 3, pomaga pri ocenjevanju relativnih prednosti alternativnih možnosti za vsako obravnavano kategorijo učinka, vendar ne zagotavlja relativnega pomena posameznih kategorij. Analiza je zato dopolnjena s primerjavo možnosti glede na njihovo uspešnost, učinkovitost in usklajenost[19]. Ta kaže, da sta obvezni možnosti (2 in 3), ki sicer prispevata k doseganju ciljev in imata največji potencial za izboljšanje stanja okolja, povezani tudi z najvišjimi začetnimi stroški za podjetja in javne organe, zaradi česar sta v času gospodarske krize manj privlačni. Pretekle izkušnje pri sprejemanju zakonodaje v EU so pokazale, da so stroški prilagoditve in transakcije za podjetja in javno upravo manjši, če uvedba zakonodajnega instrumenta sledi prostovoljni uporabi. Na podlagi analize, opravljene v tem poročilu, se zdi, da to velja tudi za možnosti 2 in 3, ki bi lahko postali bolj stroškovno učinkoviti, če bi se metodi PEF in OEF najprej uporabljali v pilotni fazi, kakor je predlagano v možnosti 5. Možnost 1 bi le malo prispevala k doseganju ciljev in ne bi prinesla velikih izboljšav na področju okolja in učinkovitosti virov. Učinkovitost možnosti 4 je odvisna od instrumenta, v katerega bi bili metodi PEF in OEF vključeni.

5.4.        Najprimernejša možnost

Najprimernejša možnost je možnost 5 – „priporočilo za prostovoljno uporabo metod PEF in OEF“ –, in sicer zaradi naslednjih razlogov:

· pri vseh ustreznih vidikih je glede na osnovni scenarij ocenjena pozitivno, skupna ocena pa je boljša od alternativnih možnosti;

· prostovoljna uporaba omogoča postopen nadaljnji razvoj metod PEF in OEF v pilotni fazi, v katero so vključene države članice in najrazličnejše zainteresirane strani, poln potencial pa bo dosežen v naslednjih letih (npr. z obvezno uporabo ali široko uveljavitvijo);

· omogoča izkoriščanje pomembnih možnosti za gospodarsko in okoljsko učinkovitost;

· kljub nekaterim pomembnim koristim pri vseh treh stebrih bi možnosti 2 in 3 na sedanji stopnji razvoja metod pomenili višje stroške; poleg tega obstaja tveganje, da bi se zmanjšal občutek odgovornosti zainteresiranih strani, kar bi vplivalo na sprejemanje in učinkovitost instrumenta;

· na splošno so bile vse zainteresirane strani naklonjene uvedbi prostovoljne sheme na podlagi metode PEF (razen nevladne organizacije, ki so izrazile 50-odstotno nasprotovanje); o vprašanju, ali naj se metoda PEF vključi v regulativne instrumente in politične ukrepe EU na področju trajnosti porabe in proizvodnje, je bilo mnenje zainteresiranih strani deljeno – novemu zavezujočemu ukrepu je nasprotovalo 60 % vprašanih;

· možnost 5 je med zainteresiranimi stranmi dobila drugo najvišje soglasje (41% se strinja ali močno strinja).Večina je bila proti možnosti, ki bi vključevala obvezna orodja v prednostnih sektorjih (43 %) ali vseh sektorjih (52,8 %) ali vključevanje OEF v obstoječe obvezne instrumente (44 %).

6.           Spremljanje in vrednotenje

Ocena učinka vsebuje številne specifične, merljive, dosegljive, ustrezne in časovno opredeljene kazalnike, ki se nanašajo na uporabo in izvajanje najprimernejše možnosti in so razvrščeni v skupine po ustreznih ciljih. Podrobno so predstavljeni v poročilu o oceni učinka.

Skupaj s pregledom nekaterih bistvenih instrumentov politike na področju trajnosti porabe in proizvodnje bodo leta 2015 pregledani tudi ukrepi, uvedeni na podlagi političnih pobud, ki temeljijo na tej oceni učinka.

[1]               Glej seznam najpomembnejših (med seboj nasprotujočih si) pobud o oceni okoljskih vplivov proizvodov in organizacij v prilogah 17, 18 in 19.

[2]               Francija na primer trenutno ocenjuje pilotni program za okoljsko označevanje proizvodov. Od leta 2008 zasebna podjetja vabi k sodelovanju v programu in jih spodbuja, naj predstavijo in preskusijo konkretne primere okoljskega označevanja na podlagi več meril. Prva ocena kmetijsko-živilskih proizvodov kaže, da 75 % podjetij, ki so sodelovala v pilotnem programu, namerava nadaljevati z okoljskim označevanjem, približno 64 % pa jih podpira usklajen pristop na ravni EU (http://www.developpement-durable.gouv.fr/IMG/pdf/LPS125.pdf).Druge pobude potekajo v Združenem kraljestvu, Švici ter na mednarodni ravni na Japonskem, v Avstraliji in Kanadi. Za podrobnejše informacije glej Prilogo 19.

[3]               Npr. konzorcij za trajnost, protokol Envifood, protokol GHG Product, različne oznake in standardi (ogljični odtis, ocena življenjskega kroga, vodni odtis);projekt za razkritje emisij ogljika, trajnostni indeksi, pobuda za globalno poročanje itd. Za podrobnejše informacije glej prilogi 18 in 19.

[4]               Eurobarometer, Odnos evropskih državljanov do okolja, 2008.

[5]               Raziskava Flash Eurobarometer 332.

[6]               Druga raziskava Eurobarometer o odnosu evropskih državljanov do okolja (2011) je pokazala, da se je število vprašanih, ki verjame, da oznake na proizvodih omogočajo identifikacijo ekoloških proizvodov, zmanjšalo (47 %, v primerjavi z 52 %, leta 2008).

[7]               Za seznam študij, ki podpirajo to trditev, glej Prilogo 21.

[8]               COM(2012) 582 final, Močnejša evropska industrija za rast in oživitev gospodarstva. Posodobitev sporočila o industrijski politiki.

[9]               Zanimivo je, da se sheme v Združenem kraljestvu in Franciji že zdaj močno sklicujejo na razvoj v EU, prav tako tesno povezavo z EU predvideva shema v Italiji. Zdi se, da države članice na področju ocenjevanja okoljskega vpliva pozivajo k usklajenim smernicam/podori na ravni EU. Glej tudi sklepe Sveta z dne 20. decembra 2010, ki Komisijo pozivajo naj „oblikuje skupno metodo za kvantitativno presojo okoljskih vplivov proizvodov v njihovem celotnem življenjskem krogu.“

[10]             Merila za instrumente politike EU o proizvodih so običajno določena na podlagi tehničnih in tržnih podatkov, ki se zbirajo s pomočjo posebnih pripravljalnih študij. Če se podatki ujemajo za vse instrumente EU na področju trajnostne porabe in proizvodnje, so predpostavke o okoljskih in gospodarskih/konkurenčnih učinkih novih meril enake in se lahko doseže večja raven homogenosti.

[11]             Če so merila določena na podlagi enotnega procesa za različne „uporabe“ in ob upoštevanju različnih ciljev instrumentov politik EU o proizvodih, je mogoče zagotoviti večjo skladnost (npr. pri določanju pragov za znak za okolje ali energijsko nalepko).

[12]             Od leta 2010 Skupno raziskovalno središče EU razvija metodi za merjenje okoljskega vpliva proizvodov in organizacij (krovni metodi). Obe temeljita na oceni življenjskega kroga, s katero se ugotovijo in količinsko opredelijo najpomembnejši okoljski vplivi proizvodov (tako blaga kot tudi storitev) ali portfelja proizvodov in storitev (organizacije). Opirata se na obstoječe pristope in mednarodne standarde, čeprav je ocena življenjskega kroga razmeroma nov pristop. Glej Prilogo 9 za popolnejši opis značilnosti merjenja okoljskega vpliva proizvodov in organizacij.

[13]             Sektorska pravila za merjenje okoljskega vpliva organizacij so niz prilagojenih metodoloških specifikacij in navodil, ki se uporabljajo v posameznih sektorjih. Glej Prilogo 9.

[14]             Možnost vključitve in tehnično izvedljivost bi bilo treba podrobno oceniti za vsak primer posebej. Glej Prilogo 9 za več informacij o metodološkem razvoju, potrebnem za popolno izvajanje PEF in OEF v obstoječih instrumentih politike.

[15]             http://ec.europa.eu/environment/ecolabel/products-groups-and-criteria.html.

[16]             http://susproc.jrc.ec.europa.eu/activities/emas/index.html.

[17]             Za več podrobnosti o spodbudah glej Prilogo 20 in Prilogo 14.

[18]             Pri nacionalni shemi ali zahtevah, povezanih z nefinančnim poročanjem ali spodbujanjem uporabe kazalnikov okoljske učinkovitosti pri oceni tveganja naložb, bi bila na primer referenčna metodologija OEF skupaj s sektorskimi pravili za merjenje okoljskega vpliva organizacij.

[19]             Učinkovitost pomeni stopnjo doseganja ciljev s posameznimi možnostmi; uspešnost pomeni stopnjo doseganja ciljev na stroškovno učinkovit način; usklajenost pomeni stopnjo skladnosti možnosti s cilji politike EU in verjetnost, da bodo možnosti omejile kompromise na okoljskem, socialnem in gospodarskem področju. Glej tabelo 6 v poročilu o oceni učinka.