OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1.           OZADJE PREDLOGA

1.1.        Splošno ozadje

Čeprav je carinska zakonodaja popolnoma usklajena, spada izvajanje te zakonodaje, ki zagotavlja skladnost s carinskimi predpisi in zakonito uporabo sankcij, v okvir nacionalne zakonodaje držav članic. Tako se carinska zakonodaja izvaja na podlagi 28 različnih sklopov pravnih predpisov in različnih upravnih ali pravnih tradicij. To pomeni, da lahko države članice naložijo sankcije, ki se jim zdijo ustrezne za kaznovanje kršitev določenih obveznosti, ki izhajajo iz usklajene carinske zakonodaje Unije.

Narava in resnost teh sankcij se razlikujeta glede na državo članico, ki je zanje pristojna. So različnih vrst (npr. denarne kazni, kazen zapora, odvzem blaga, začasna ali stalna prepoved opravljanja industrijskih ali trgovinskih dejavnosti), ne glede na njihovo naravo, pri čemer se tudi v primeru enake vrste in narave (na primer denarna kazen) med državami članicami razlikujejo glede na raven/obseg.

Pregled stanja v zvezi s carinskimi kršitvami in sistemi sankcij v državah članicah je izvedla projektna skupina, ki jo je prostovoljno ustanovila Komisija skupaj s 24 državami članicami[1] v okviru programa Carina 2013. Projektna skupina je analizirala 24 nacionalnih režimov za carinske kršitve in povezane sankcije ter o tem poročala Komisiji. Ugotovljenih je bilo več bistvenih razlik:

Tabela 1 – Razlike med carinskimi sistemi držav članic za sankcioniranje

Narava nacionalnih sankcij za carinske kršitve || 16 od 24 držav članic uporablja kazenske in nekazenske sankcije. 8 od 24 držav članic uporablja le kazenske sankcije.

Finančni pragovi za razlikovanje med kazenskimi in nekazenskimi kršitvami in sankcijami || Države članice, katerih sistemi vključujejo kazenske in nekazenske kršitve in sankcije, se glede narave carinskih kršitev – kazenska ali nekazenska – in s tem narave carinskih sankcij odločajo na podlagi različnih finančnih pragov. Zato se finančni pragovi gibajo med 266 EUR in 50 000 EUR.

Zahteve držav članic za vzpostavitev odgovornosti gospodarskega subjekta za kršenje carinske zakonodaje || 11 od 24 držav članic meni, da je gospodarski subjekt vedno, ko je kršena carinska zakonodaja, odgovoren za določene kršitve, ne glede na prisotnost namere, malomarnosti ali elementov nepremišljenega ali lahkomiselnega ravnanja (objektivna odgovornost za kršitve). 13 od 24 držav članic gospodarskemu subjektu ne more naložiti kazni za kršenje carinske zakonodaje brez prisotnosti namere, malomarnosti ali elementov nepremišljenega ali lahkomiselnega ravnanja.

Roki: – za začetek carinskega postopka kaznovanja – za naložitev carinske sankcije – za izvedbo carinske sankcije || Velika večina držav članic ima roke za začetek postopka kaznovanja, naložitev carinske sankcije in izvedbo te sankcije. Ti roki trajajo od 1 do 30 let. Ena od 24 držav članic ne uporablja nobenih rokov – kadarkoli lahko začne postopek kaznovanja ali naloži sankcijo.

Odgovornost pravnih oseb || Gospodarski subjekt, ki je pravna oseba, je lahko odgovoren za kršenje carinske zakonodaje v 15 od 24 držav članic. V 9 od 24 držav članic pravne osebe ne morejo biti odgovorne za kršitve.

Poravnava || Poravnava se nanaša na kateri koli postopek v okviru pravnega ali upravnega sistema države članice, ki organom omogoča, da se s kršiteljem dogovorijo za poravnavo kršenja carinske zakonodaje namesto začetka ali dokončanja carinskih postopkov kaznovanja. Ta postopek za carinske kršitve uporablja 15 od 24 držav članic.

(Vir: poročilo projektne skupine o carinskih kaznih – Priloga 1B ocene učinka za zakonodajni akt o določitvi pravnega okvira Unije za carinske kršitve in sankcije)

Vpliv teh razlik v kršitvah carinske zakonodaje in sankcijah je opazen na več ravneh:

– z mednarodnega vidika so zaradi obstoja različnih sistemov sankcioniranja v državah članicah nekatere države članice STO nekoliko zaskrbljene glede izpolnjevanja mednarodnih obveznosti na tem področju s strani Evropske unije;

– znotraj Evropske unije različno izvrševanje carinske zakonodaje otežuje učinkovito upravljanje carinske unije, ker lahko posamezne države članice zelo različno obravnavajo enako neprimerno ravnanje, kot je prikazano v zgornji tabeli;

– v zvezi z gospodarskimi subjekti vpliva različna obravnava kršitev carinske zakonodaje Unije na enake konkurenčne pogoje, ki bi morali biti zagotovljeni na notranjem trgu, pri čemer imajo prednost kršitelji zakonodaje v državi članici z milejšo zakonodajo na področju carinskih sankcij. To vpliva tudi na dostop do carinskih poenostavitev in olajšav ali do postopka dodelitve statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta, ker nacionalne zakonodaje različno razlagajo merilo, ki skladnost s carinsko zakonodajo in odsotnost hujših kršitev določa kot pogoje za pridobitev statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta.

Za reševanje teh težav predlog vzpostavlja enotni pravni okvir za obravnavanje carinskih kršitev in sankcij, ki zapolnjuje vrzel med različnimi pravnimi režimi z enotno platformo pravil in tako prispeva k enaki obravnavi gospodarskih subjektov v EU ter k učinkoviti zaščiti finančnih interesov Unije in izvrševanju zakonodaje na področju carine.

1.2.        Pravni okvir

Carinska zakonodaja, ki zadeva blagovno menjavo med carinskim območjem Unije in tretjimi državami, je v celoti usklajena in od leta 1992 zbrana v carinskem zakoniku Skupnosti[2]. Velika sprememba tega zakonika je bila izvedena z Uredbo (ES) št. 450/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o carinskem zakoniku Skupnosti (Modernizirani carinski zakonik)[3], ki je bila prenovljena in razveljavljena z Uredbo (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije[4], katere namen je prilagoditev carinske zakonodaje elektronskemu okolju carine in trgovine, da bi se nadalje spodbudila uskladitev in enotna uporaba carinske zakonodaje ter gospodarskim subjektom Unije zagotovila ustrezna orodja za razvoj njihovih dejavnosti v globalnem poslovnem okolju.

To usklajeno carinsko zakonodajo je treba okrepiti z enotnimi pravili za izvrševanje. Evropski parlament je potrebo po sprejetju nekaterih ukrepov v zvezi s tem že izpostavil v dveh poročilih[5] iz leta 2008 in leta 2011, v katerih poziva k uskladitvi na tem področju.

Vsa ta prizadevanja podpira splošna obveznost držav članic, ki je določena v Pogodbi[6], da „sprejemajo vse splošne ali posebne ukrepe, potrebne za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb ali aktov institucij Unije“. Ta obveznost vključuje sankcije, pri čemer se kazenske in nekazenske sankcije ne razlikujejo.

Natančneje, Moderniziran carinski zakonik in carinski zakonik Unije prvič vsebujeta določbo[7] glede upravnih carinskih kazni.

2.           REZULTATI POSVETOVANJ Z ZAINTERESIRANIMI STRANMI IN OCEN UČINKA

2.1.        Posvetovanje z zainteresiranimi stranmi

Uporabila so se štiri posvetovalna orodja, pri čemer nobeno od njih ni bilo javno posvetovanje (glede na posebno in tehnično naravo carinskih kršitev in sankcij), odgovori pa so se na zahtevo deležnikov obravnavali zaupno.

–          Carinskim upravam držav članic je bil poslan vprašalnik v zvezi z njihovimi nacionalnimi sistemi carinskih kršitev in kazni, pri čemer je izpolnjene vprašalnike predložilo 24 držav članic, kot je že bilo navedeno v tem memorandumu. Primerjava zbranih podatkov je pokazala, da se carinski sistemi držav članic za sankcioniranje bistveno razlikujejo.

–          V Københavnu je 20.–21. marca 2012 potekal seminar na visoki ravni o skladnosti in obvladovanju tveganja skladnosti, ki so se ga udeležile carinske uprave vseh držav članic in držav kandidatk ter predstavniki gospodarskih subjektov in na katerem je bilo vprašanje carinskih prekrškov in kazni priznano kot element sheme skladnosti ter kot vprašanje, ki ga je treba nadalje proučiti.

–          Izvedeno je bilo prvo posvetovanje deležnikov s posvetovalnim organom GD TAXUD o carinskih vprašanjih (kontaktna skupina za trgovino). Kontaktna skupina za trgovino vključuje predstavnike 45 evropskih trgovinskih združenj, vključno z MSP, ki sodelujejo pri dejavnostih, povezanih s carino. V odziv na to posvetovanje je večina združenj, ki so se udeležila sestanka, izrazila splošno strinjanje s pomembnostjo pobude GD TAXUD za njihove poslovne dejavnosti.

–          Drugo posvetovanje z deležniki, ki je bilo MSP poslano prek mreže Enterprise Europe, je bilo izvedeno na podlagi drugega vprašalnika o učinkih različnih sistemov kršitev in sankcij, ki se v različnih državah članicah uporabljajo na področju carinske zakonodaje, na trgovinsko dejavnost podjetij, ki opravljajo uvozne/izvozne dejavnosti.

2.2.        Ocena učinka

Komisija je izvedla oceno učinka možnosti politike (na voljo na: …). Analizirane so bile štiri možnosti politike: A – osnovni scenarij, B – sprememba zakonodaje znotraj veljavnega pravnega okvira Unije, C – zakonodajni ukrep za približevanje vrst carinskih kršitev in nekazenskih sankcij ter D – dva ločena zakonodajna ukrepa, katerih namen je približevanje carinskih kršitev in nekazenskih sankcij na eni strani ter kazenskih carinskih kršitev in sankcij na drugi strani.

Po proučitvi razpoložljivih možnosti je na podlagi ocene učinka sklenjeno, da je treba dati prednost zakonodajnemu ukrepu, ki bo opredelil carinske obveznosti, za katere je treba zagotoviti posebno zaščito z določitvijo nekazenskih sankcij za kakršne koli kršitve teh obveznosti (možnost C).

Ponovna predložitev ocene učinka je 14. junija 2013 prejela pozitivno mnenje odbora za oceno učinka.

3.           PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA

3.1.        Pravna podlaga

Predlog temelji na členu 33 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

Člen 33 PDEU določa, da je treba v okviru področja uporabe Pogodb okrepiti carinsko sodelovanje med državami članicami ter med njimi in Komisijo.

V skladu z zakonikom se odločba, ki jo sprejme država članica, uporablja v vseh ostalih državah članicah, zato je za okrepitev njene enotne uporabe potrebno posvetovanje med organi.

Prav tako sta uvedba nekaterih olajšav in poenostavitev v carinski zakonodaji Unije ter dostop pooblaščenih gospodarskih subjektov do njih pomemben razlog za nadaljnjo okrepitev sodelovanja med državami članicami. Zlasti za oceno meril, ki jih je treba izpolnjevati za dodelitev statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta, predvsem merila v zvezi z odsotnostjo hujših ali ponavljajočih se kršitev s strani pooblaščenega gospodarskega subjekta, je potreben primerljiv sistem sankcioniranja po vsej EU, da se gospodarskim subjektom zagotovijo enaki konkurenčni pogoji.

Zato približevanje carinskih kršitev in sankcij ne bo le spodbudilo carinskega sodelovanja med državami članicami, ampak bo tudi prispevalo k pravilni in enotni uporabi in izvrševanju carinske zakonodaje Unije.

3.2.        Subsidiarnost, sorazmernost in spoštovanje temeljnih pravic

Približevanje carinskih kršitev in nekazenskih sankcij se šteje za sestavni del sekundarne zakonodaje, ki jo Unija lahko sprejme za okrepitev sodelovanja med carinskimi organi držav članic ter med državami članicami in Komisijo v njeni vlogi izvajalca zakonodaje carinske unije, ki je področje v izključni pristojnosti Unije. Zato ukrepanja Unije na tem področju ni treba oceniti ob upoštevanju načela subsidiarnosti iz člena 5(3) Pogodbe o Evropski uniji.

Tudi če bi bilo treba upoštevati subsidiarnost, čeprav se specifičen primer nanaša na popolnoma usklajeno politično področje (carinsko unijo) s popolnoma usklajenimi pravili, katerih učinkovito izvajanje določa sam obstoj carinske unije, pa lahko cilje te direktive doseže le Unija, tudi zaradi velikih neskladij med nacionalnimi zakonodajami.

V skladu z načelom sorazmernosti iz člena 5(4) Pogodbe o Evropski uniji ta predlog ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje zadevnega cilja. Vsebina tega predloga je skladna z zahtevami iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Nekatere določbe v okviru poglavja o postopkovnih pravilih so bile uvedene v skladu z načelom o pravici do dobre uprave in poštenega sojenja, vendar tudi ob upoštevanju načela ne bis in idem.

3.3.        Izbira instrumentov

Ta predlog o približevanju nacionalnih zakonodaj na področju carinskega sodelovanja v Uniji bo pripravljen v obliki direktive, ki jo bodo morale države članice prenesti v svoje nacionalne zakonodaje.

3.4.        Posebne določbe

V predlogu so obravnavane kršitve, povezane z obveznostmi, ki izhajajo iz carinskega zakonika Unije. V ta namen vključuje enotni seznam različnih kršitev (objektivna odgovornost, kršitev, povzročena iz malomarnosti, in kršitev, povzročena naklepno) pravil carinskega zakonika Unije in tako zajema vse možne razmere, v katerih se osebe lahko znajdejo pri poslovanju s carinskimi organi. V predlogu se za kršitev ne šteje le popolna izvedba ravnanj, navedenih v predlogu, ampak tudi naklepni poskus ravnanja.

V tem predlogu je vzporedno z navedenimi ravnanji opredeljena tudi enotna lestvica učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih sankcij, povezanih s kršitvami, ter pomembne okoliščine, ki bi jih morali pristojni organi držav članic upoštevati pri določanju vrste in ravni sankcij za carinske kršitve in ki prispevajo k prilagajanju sankcij posebnim položajem. Kombinacija lestvice sankcij in pomembnih okoliščin omogoča opredelitev več ravni resnosti, da bi se upoštevalo načelo sorazmernosti sankcij. Poleg tega so v predlogu opredeljeni nekateri primeri, v katerih se ravnanje, ki v skladu s tem predlogom spada v kategorijo objektivne odgovornosti za kršitve, ne obravnava kot tako, če so pristojni carinski organi storili napako.

Predlog zadeva odgovornost oseb, ki so imele pomembno vlogo pri naklepni povzročitvi carinske kršitve, pri čemer navaja enakovredno obravnavanje oseb, ki so povzročile kršitev, in oseb, ki so spodbujale kršitev, pomagale pri storitvi ali napeljevale h kršitvi. Prav tako zadeva odgovornost pravnih oseb, saj lahko carinske kršitve izhajajo tudi iz ravnanj, ki jih je mogoče pripisati pravnim osebam.

Predlog vsebuje nekaj nujnih postopkovnih določb, da bi se preprečilo prekrivanje sankcij za ista dejstva in osebe. Zadeva zlasti rok, v katerem morajo pristojni organi začeti postopek zoper osebo, odgovorno za kršitev, možnost zadržanja postopka sankcioniranja v primerih, v katerih se kazenski postopki v izvajanju nanašajo na ista dejstva, in teritorialno pristojnost, pri čemer določa, katera država članica se šteje za pristojno za obravnavanje primera, kadar je v kršitev vpletenih več držav članic.

Izvajanje navedenih členov v nacionalnih zakonodajah držav članic bo zagotovilo enotno obravnavo gospodarskih subjektov, ne glede na to, v kateri državi članici opravljajo carinske formalnosti in trgovinske posle. Zagotovilo bo tudi skladnost z mednarodnimi obveznostmi, ki izhajajo iz Kjotske konvencije.

4.           PRORAČUNSKE POSLEDICE

Predlog ne bo vplival na človeške vire in proračun Evropske unije in mu zato ni priložen finančni izkaz iz člena 31 finančne uredbe (Uredba (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002).

Ta predlog ne vpliva na proračun Unije.

5.           OBRAZLOŽITVENI DOKUMENTI

Pomembno je, da Komisija zagotovi pravilen prenos direktive v nacionalno zakonodajo. V ta namen in glede na različne strukture nacionalnega pravnega reda morajo države članice sporočiti natančno navedbo sklica na nacionalne določbe in kako bodo prenesle vsako posamezno določbo direktive. To ne presega tistega, kar je potrebno, da bi Komisija zagotovila uresničitev glavnega cilja direktive, tj. učinkovito izvajanje in izvrševanje carinske zakonodaje Unije v carinski uniji.

2013/0432 (COD)

Predlog

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o pravnem okviru Unije za carinske kršitve in sankcije

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 33 Uredbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po predložitvi osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)       Določbe na področju carinske unije so usklajene na podlagi zakonodaje Unije, vendar je izvrševanje teh določb v pristojnosti nacionalnih zakonodaj držav članic.

(2)       Carinske kršitve in sankcije tako ureja 28 različnih sklopov pravnih predpisov. Zato kršitev carinske zakonodaje Unije ni enako obravnavana po vsej Uniji, pri čemer se sankcije, ki se lahko določijo v posameznem primeru, razlikujejo v naravi in resnosti glede na državo članico, ki jih določi.

(3)       Ta neusklajenost pravnih sistemov držav članic ne vpliva le na optimalno upravljanje carinske unije, ampak tudi preprečuje vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev za gospodarske subjekte v carinski uniji, saj vpliva na njihov dostop do carinskih poenostavitev in olajšav.

(4)       Uredba (ES) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta[8] (v nadaljnjem besedilu: Zakonik) je bila zasnovana za večnacionalno elektronsko okolje, v katerem komunikacija med carinskimi organi poteka v realnem času, odločba, ki jo sprejme ena država članica, pa se uporablja tudi v vseh drugih državah članicah. Zato pravni okvir zahteva usklajeno izvrševanje. Zakonik vsebuje tudi določbo, ki od držav članic zahteva zagotovitev učinkovitih, odvračilnih in sorazmernih sankcij.

(5)       Pravni okvir za izvajanje carinske zakonodaje Unije, ki je določen v tej direktivi, je v skladu z veljavno zakonodajo na področju zaščite finančnih interesov Unije[9]. Carinske kršitve, ki so zajete v okviru te direktive, vključujejo carinske kršitve, ki vplivajo na navedene finančne interese, medtem ko ne spadajo na področje zakonodaje o zaščiti teh interesov na podlagi kazenskega prava, in carinske kršitve, ki sploh ne vplivajo na finančne interese Unije.

(6)       Sestaviti bi bilo treba seznam ravnanj, ki jih je treba šteti za kršitve carinske zakonodaje Unije in sankcionirati. Zadevne carinske kršitve morajo v celoti temeljiti na obveznostih, ki izhajajo iz carinske zakonodaje, in vključevati neposredna sklicevanja na Zakonik. V tej direktivi ni določeno, ali morajo države članice v zvezi z zadevnimi carinskimi kršitvami uporabiti upravne ali kazenske sankcije.

(7)       Prva kategorija ravnanj bi morala vključevati carinske kršitve na podlagi objektivne odgovornosti, ki ne zahteva nobenega elementa krivde, pri čemer se upoštevata objektivna narava zadevnih obveznosti in dejstvo, da osebe, ki so jih dolžne izpolnjevati, teh obveznosti in njihovega zavezujočega značaja ne morejo prezreti.

(8)       Druga in tretja kategorija ravnanj bi morali vključevati carinske kršitve, povzročene zaradi malomarnosti ali naklepno, pri čemer je za nastanek odgovornosti potreben subjektivni element.

(9)       Spodbujanje ravnanja, pomoč pri ravnanju in napeljevanje k ravnanju, ki se šteje za naklepno povzročeno carinsko kršitev, ter poskus naklepne povzročitve določenih carinskih kršitev bi bilo treba obravnavati kot carinske kršitve.

(10)     Za zagotovitev pravne varnosti bi bilo treba določiti, da se kakršno koli dejanje ali opustitev dejanja, ki je posledica napake carinskih organov, ne sme obravnavati kot carinska kršitev.

(11)     Države članice bi morale zagotoviti, da so lahko tako pravne kot tudi fizične osebe kazensko odgovorne za enako carinsko kršitev, kadar je carinska kršitev storjena v korist pravne osebe.

(12)     Zaradi približevanja nacionalnih sistemov držav članic za sankcioniranje bi bilo treba oblikovati lestvice sankcij, ki bi izražale različne kategorije carinskih kršitev in njihovo resnost. Da bi se uporabile učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije, bi morale države članice tudi zagotoviti, da njihovi pristojni organi pri določanju vrste in ravni sankcij, ki se bodo uporabile, upoštevajo posebne obremenilne ali olajševalne okoliščine.

(13)     Zastaralni rok postopkov v zvezi s carinskimi kršitvami bi bilo treba določiti na štiri leta od dneva, na katerega je bila carinska kršitev storjena, oziroma v primeru trajnih ali ponavljajočih se kršitev na štiri leta od dneva, na katerega se je ravnanje, ki se šteje za kršitev, prenehalo. Države članice bi morale zagotoviti, da dejanje, povezano s preiskavo ali pravnimi postopki v zvezi s carinsko kršitvijo, prekine zastaralni rok. Države članice lahko določijo primere, v katerih se zastaralni rok zadrži. Začetek ali nadaljnje izvajanje teh postopkov bi bilo treba preprečiti po preteku osmih let, medtem ko bi moral biti zastaralni rok za izvršitev sankcije tri leta.

(14)     Kadar so kazenski postopki sproženi zoper isto osebo v zvezi z istimi dejstvi, bi bilo treba zagotoviti zadržanje upravnih postopkov v zvezi s carinskimi kršitvami. Nadaljnje izvajanje upravnih postopkov po zaključitvi kazenskih postopkov bi moralo biti mogoče le ob popolni usklajenosti z načelom ne bis in idem.

(15)     Da bi se preprečili pozitivni spori o pristojnosti, bi bilo treba določiti pravila za opredelitev, katera pristojna država članica naj prouči primer.

(16)     Ta direktiva bi morala zagotoviti sodelovanje med državami članicami in Komisijo za učinkovito ukrepanje proti carinskim kršitvam.

(17)     Za olajšanje preiskovanja carinskih kršitev bi bilo treba pristojnim organom omogočiti, da začasno zasežejo kakršno koli blago, prevozna sredstva ali druge instrumente, ki so se uporabili pri povzročitvi kršitve.

(18)     Države članice so se v skladu s skupno politično izjavo držav članic in Komisije z dne 28. septembra 2011 o obrazložitvenih dokumentih[10] zavezale, da bodo v utemeljenih primerih uradnemu obvestilu o svojih ukrepih za prenos v nacionalno zakonodajo priložile enega ali več dokumentov, ki bodo pojasnjevali razmerje med sestavnimi deli direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takšnih dokumentov v zvezi s to direktivo upravičeno.

(19)     Ker je cilj te direktive zagotoviti seznam enotnih carinskih kršitev za vse države članice ter podlago za učinkovite, odvračilne in sorazmerne sankcije, ki jih bodo države članice uporabljale na področju v celoti usklajene carinske unije, države članice pa zaradi različnih pravnih tradicij tega cilja ne morejo zadovoljivo doseči, pri čemer ga je mogoče zaradi njegovega obsega in učinka bolje doseči na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kot je določeno v členu 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –

STA SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

Predmet in področje uporabe

1.           Ta direktiva vzpostavlja okvir za kršitve carinske zakonodaje Unije in določa sankcije za te kršitve.

2.           Ta direktiva se uporablja za kršitve obveznosti iz Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (v nadaljnjem besedilu: Zakonik) ter za enake obveznosti iz drugih delov carinske zakonodaje Unije, kot je določeno v členu 5(2) Zakonika.

Člen 2

Carinske kršitve in sankcije

Države članice določijo pravila o sankcijah za carinske kršitve iz členov 3 do 6.

Člen 3

Carinske kršitve z objektivno odgovornostjo

Države članice zagotovijo, da se naslednja dejanja ali opustitve dejanj štejejo za carinske kršitve, ne glede na kakršen koli element krivde:

(a) oseba, ki vloži carinsko deklaracijo, deklaracijo za začasno hrambo, vstopno skupno deklaracijo, izstopno skupno deklaracijo, deklaracijo za ponovni izvoz ali obvestilo o ponovnem izvozu, v deklaraciji, obvestilu ali zahtevku ne zagotovi pravilnih in popolnih informacij v skladu s členom 15(2)(a) Zakonika;

(b) oseba, ki vloži carinsko deklaracijo, deklaracijo za začasno hrambo, vstopno skupno deklaracijo, izstopno skupno deklaracijo, deklaracijo za ponovni izvoz ali obvestilo o ponovnem izvozu, ne zagotovi pristnosti, pravilnosti in veljavnosti vseh spremnih listin v skladu s členom 15(2)(b) Zakonika;

(c) oseba ne vloži vstopne skupne deklaracije v skladu s členom 127 Zakonika, obvestila o prihodu morskega plovila ali zrakoplova v skladu s členom 133 Zakonika, deklaracije za začasno hrambo v skladu s členom 145 Zakonika, carinske deklaracije v skladu s členom 158 Zakonika, obvestila o dejavnostih v prostih conah v skladu s členom 244(2) Zakonika, predodhodne deklaracije v skladu s členom 263 Zakonika, deklaracije za ponovni izvoz v skladu s členom 270 Zakonika, izstopne skupne deklaracije v skladu s členom 271 Zakonika ali obvestila o ponovnem izvozu v skladu s členom 274 Zakonika;

(d) gospodarski subjekt ne hrani dokumentov in informacij v zvezi z dovršitvijo carinskih formalnosti na kakršen koli dostopen način in za obdobje, ki ga zahteva carinska zakonodaja, v skladu s členom 51 Zakonika;

(e) umik blaga, vnesenega na carinsko območje Unije, iz carinskega nadzora brez dovoljenja carinskih organov, kar je v nasprotju s prvim in drugim pododstavkom člena 134(1) Zakonika;

(f) umik blaga iz carinskega nadzora v nasprotju s četrtim pododstavkom člena 134(1) ter členom 158(3) in členom 242 Zakonika;

(g) oseba, ki vnese blago na carinsko območje Unije, ne izpolnjuje obveznosti v zvezi s prevozom blaga na ustrezen kraj v skladu s členom 135(1) Zakonika ali ne obvesti carinskih organov o nezmožnosti izpolnjevanja obveznosti v skladu s členom 137(1) in (2) Zakonika;

(h) oseba, ki vnese blago v prosto cono, če je prosta cona tik ob kopenski meji med državo članico in tretjo državo, blaga v to prosto cono ne vnese neposredno brez prehajanja nekega drugega dela carinskega območja Unije v skladu s členom 135(2) Zakonika;

(i) deklarant za začasno hrambo ali za carinski postopek ne predloži dokumentacije carinskim organom, kadar tako zahteva zakonodaja Unije ali kadar je to potrebno zaradi carinskih kontrol, v skladu s členoma 145(2) in 163(2) Zakonika;

(j) gospodarski subjekt, odgovoren za neunijsko blago, ki je v začasni hrambi, tega blaga ne da v carinski postopek ali ga ne izvozi ponovno v roku iz člena 149 Zakonika;

(k) deklarant za carinski postopek ob vložitvi carinske deklaracije ali dopolnilne deklaracije nima v lasti in na razpolago za carinske organe spremnih listin, potrebnih za uporabo zadevnega postopka, v skladu s členom 163(1) in drugim pododstavkom člena 167(1) Zakonika;

(l) deklarant za carinski postopek v primeru poenostavljene deklaracije v skladu s členom 166 Zakonika ali vpisa v evidence deklaranta v skladu s členom 182 Zakonika ne vloži dopolnilne deklaracije pri pristojnem carinskem uradu in v določenem roku v skladu s členom 167(1) Zakonika;

(m) odstranitev ali uničenje sredstev za identifikacijo, ki so jih carinski organi pritrdili na blago, embalažo ali prevozno sredstvo, brez predhodne odobritve carinskih organov v skladu s členom 192(2) Zakonika;

(n) imetnik postopka aktivnega oplemenitenja carinskega postopka ne zaključi v roku iz člena 257 Zakonika;

(o) imetnik postopka pasivnega oplemenitenja pomanjkljivega blaga ne izvozi v roku iz člena 262 Zakonika;

(p) gradnja objekta v prosti coni brez odobritve carinskih organov v skladu s členom 244(1) Zakonika;

(q) oseba, ki je zavezana plačilu uvoznih ali izvoznih dajatev, teh dajatev ne plača v roku iz člena 108 Zakonika.

Člen 4

Carinske kršitve, povzročene zaradi malomarnosti

Države članice zagotovijo, da se naslednja dejanja ali opustitve dejanj štejejo za carinske kršitve, kadar so povzročene zaradi malomarnosti:

(a) gospodarski subjekt, odgovoren za neunijsko blago, ki je v začasni hrambi, tega blaga ne da v carinski postopek ali ga ne izvozi ponovno v roku iz člena 149 Zakonika;

(b) gospodarski subjekt carinskim organom ne zagotovi vse potrebne pomoči za dokončanje carinskih formalnosti ali kontrol v skladu s členom 15(1) Zakonika;

(c) imetnik odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje ne izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz te odločbe, v skladu s členom 23(1) Zakonika;

(d) imetnik odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje ne obvesti nemudoma carinskih organov o vseh dejavnikih, ki so se pojavili po sprejetju odločbe s strani teh organov ter vplivajo na njeno nadaljnje izvajanje ali vsebino, v skladu s členom 23(2) Zakonika;

(e) gospodarski subjekt carinskim organom ne predloži blaga, vnesenega na carinsko območje Unije, v skladu s členom 139 Zakonika;

(f) imetnik postopka tranzita Unije namembnemu carinskemu uradu ne predloži nedotaknjenega blaga v predpisanem roku v skladu s členom 233(1)(a) Zakonika;

(g) gospodarski subjekt carinskim organom ne predloži blaga, vnesenega v prosto cono, v skladu s členom 245 Zakonika;

(h) gospodarski subjekt carinskim organom ob izstopu ne predloži blaga, ki se iznese s carinskega območja Unije, v skladu s členom 267(2) Zakonika;

(i) raztovarjanje ali pretovarjanje blaga s prevoznega sredstva, na katerem se nahaja, brez dovoljenja carinskih organov ali na krajih, ki jih ti organi niso dovolili ali odobrili, v skladu s členom 140 Zakonika;

(j) hramba blaga v prostorih za začasno hrambo ali carinskih skladiščih brez pridobitve dovoljenja carinskih organov v skladu s členoma 147 in 148;

(k) imetnik dovoljenja ali postopka ne izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz skladiščenja blaga, zajetega v postopku carinskega skladiščenja, v skladu s členom 242(1)(a) in (b) Zakonika.

Člen 5

Carinske kršitve, povzročene naklepno

Države članice zagotovijo, da se naslednja dejanja ali opustitve dejanj štejejo za carinske kršitve, kadar so povzročene naklepno:

(a) predložitev napačnih informacij in dokumentov, ki jih zahtevajo carinski organi, v skladu s členom 15 ali 163 Zakonika;

(b) gospodarski subjekt uporablja lažne izjave ali kakršne koli druge nepravilne načine, da bi od carinskih organov pridobil dovoljenje:

(i)      za status pooblaščenega gospodarskega subjekta v skladu s členom 38 Zakonika,

(ii)     za uporabo poenostavljene deklaracije v skladu s členom 166 Zakonika,

(iii)    za uporabo drugih carinskih poenostavitev v skladu s členi 177, 179, 182 in 185 Zakonika,

(iv)    za predložitev blaga v posebne postopke v skladu s členom 211 Zakonika;

(c) vnos blaga na carinsko območje Unije ali izstop blaga z njega, ne da bi se blago predložilo carinskim organom v skladu s členoma 139 in 245 ali členom 267(2) Zakonika;

(d) imetnik odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje ne izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz te odločbe, v skladu s členom 23(1) Zakonika;

(e) imetnik odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje ne obvesti nemudoma carinskih organov o vseh dejavnikih, ki so se pojavili po sprejetju odločbe s strani teh organov ter vplivajo na njeno nadaljnje izvajanje ali vsebino, v skladu s členom 23(2) Zakonika;

(f) predelava blaga v carinskem skladišču brez pridobitve dovoljenja carinskih organov v skladu s členom 241 Zakonika;

(g) pridobitev blaga ali razpolaganje z blagom, povezanim s katero koli od carinskih kršitev iz člena 4(f) in točke (c) tega člena.

Člen 6

Spodbujanje, pomoč, napeljevanje in poskus

1.           Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da se spodbujanje k dejanju ali pomoč pri dejanju in napeljevanje k dejanju ali opustitvi dejanja iz člena 5 šteje za carinsko kršitev.

2.           Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da se poskus dejanja ali opustitve dejanja iz člena 5(b) ali (c) šteje za carinsko kršitev.

Člen 7

Napaka carinskih organov

Dejanja ali opustitve dejanj iz členov 3 do 6 ne pomenijo carinskih kršitev, če so posledica napake carinskih organov.

Člen 8

Odgovornost pravnih oseb

1.           Države članice zagotovijo, da se pravne osebe obravnavajo kot odgovorne za carinske kršitve, ki jih je v njihovo korist povzročila katera koli oseba, ki deluje samostojno ali kot del organa pravne osebe in ima v okviru pravne osebe vodilni položaj, na podlagi katere koli od naslednjih funkcij:

(a) pooblastila za zastopanje pravne osebe;

(b) pristojnosti za sprejemanje odločitev v imenu pravne osebe;

(c) pristojnosti za opravljanje nadzora znotraj pravne osebe.

2.           Države članice tudi zagotovijo, da se pravne osebe obravnavajo kot odgovorne, če je bilo zaradi pomanjkljivega nadzora ali kontrole s strani osebe iz odstavka 1 mogoče, da je oseba, ki je podrejena osebi iz odstavka 1, povzročila carinsko kršitev v korist zadevne pravne osebe.

3.           Odgovornost pravne osebe iz odstavkov 1 in 2 ne posega v odgovornost fizičnih oseb, ki so povzročile carinsko kršitev.

Člen 9

Sankcije za carinske kršitve iz člena 3

Države članice zagotovijo, da se v okviru naslednjih omejitev za carinske kršitve iz člena 3 uporabijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije:

(a) denarna kazen od 1 % do 5 % vrednosti blaga, če se carinska kršitev nanaša na določeno blago;

(b) denarna kazen od 150 EUR do 7 500 EUR, če se carinska kršitev ne nanaša na določeno blago.

Člen 10

Sankcije za carinske kršitve iz člena 4

Države članice zagotovijo, da se v okviru naslednjih omejitev za carinske kršitve iz člena 4 uporabijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije:

(a) denarna kazen do 15 % vrednosti blaga, če se carinska kršitev nanaša na določeno blago;

(b) denarna kazen do 22 500 EUR, če se carinska kršitev ne nanaša na določeno blago.

Člen 11

Sankcije za carinske kršitve iz členov 5 in 6

Države članice zagotovijo, da se v okviru naslednjih omejitev za carinske kršitve iz členov 5 in 6 uporabijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije:

(a) denarna kazen do 30 % vrednosti blaga, če se carinska kršitev nanaša na določeno blago;

(b) denarna kazen do 45 000 EUR, če se carinska kršitev ne nanaša na določeno blago.

Člen 12

Učinkovita uporaba sankcij in izvajanje pooblastil za naložitev sankcij s strani pristojnih organov

Države članice zagotovijo, da pristojni organi pri določanju vrste in ravni sankcij za carinske kršitve iz členov 3 do 6 upoštevajo vse pomembne okoliščine, po potrebi vključno z:

(a) resnostjo in trajanjem kršitve;

(b) dejstvom, da je oseba, ki je odgovorna za kršitev, pooblaščeni gospodarski subjekt;

(c) zneskom neplačane uvozne ali izvozne dajatve;

(d) dejstvom, da za blago, ki je povezano s kršitvijo, veljajo prepovedi ali omejitve iz drugega stavka člena 134(1) Zakonika in iz člena 267(3)(e) Zakonika ali da predstavlja tveganje za javno varnost;

(e) ravnjo sodelovanja osebe, odgovorne za kršitev, s pristojnim organom;

(f) prejšnjimi kršitvami osebe, odgovorne za kršitev.

Člen 13

Zastaranje

1.           Države članice zagotovijo, da je zastaralni rok za postopke v zvezi s carinsko kršitvijo iz členov 3 do 6 štiri leta in začne teči na dan povzročitve carinske kršitve.

2.           Države članice zagotovijo, da začne zastaralni rok v primeru trajnih ali ponavljajočih se kršitev teči na dan, na katerega se preneha dejanje ali opustitev dejanja, ki se šteje za carinsko kršitev.

3.           Države članice zagotovijo, da kakršno koli dejanje pristojnega organa, ki se sporoči zadevni osebi in je povezano s preiskavo ali pravnimi postopki v zvezi s carinsko kršitvijo, prekine zastaralni rok. Zastaralni rok začne teči na dan prekinitve z dejanjem.

4.           Države članice zagotovijo, da se po preteku osmih let od dneva iz odstavka 1 ali 2 prepreči začetek ali nadaljnje izvajanje kakršnih koli postopkov v zvezi s carinskimi kršitvami iz členov 3 do 6.

5.           Države članice zagotovijo, da je zastaralni rok za izvršitev odločbe o uporabi sankcije tri leta. Ta rok začne teči na dan, na katerega odločba postane dokončna.

6.           Države članice določijo primere, v katerih se zastaralni roki iz odstavkov 1, 4 in 5 zadržijo.

Člen 14

Zadržanje postopkov

1.           Države članice zagotovijo zadržanje upravnih postopkov v zvezi s carinskimi kršitvami iz členov 3 do 6, kadar so zoper isto osebo v zvezi z istimi dejstvi sproženi kazenski postopki.

2.           Države članice zagotovijo, da so zadržani upravni postopki v zvezi s carinskimi kršitvami iz členov 3 do 6 ustavljeni, kadar so kazenski postopki iz odstavka 1 dokončani. V drugih primerih se lahko zadržani upravni postopki v zvezi s carinskimi kršitvami iz členov 3 do 6 nadaljujejo.

Člen 15

Pristojnost

1.           Države članice zagotovijo izvajanje pristojnosti za carinske kršitve iz členov 3 do 6 v skladu s katerim koli od naslednjih meril:

(a) carinska kršitev je v celoti ali delno povzročena na ozemlju zadevne države članice;

(b) oseba, ki je povzročila carinsko kršitev, je državljan zadevne države članice;

(c) blago, povezano s carinsko kršitvijo, se nahaja na ozemlju zadevne države članice.

2.           Države članice zagotovijo, da v primeru, če pristojnost za isto carinsko kršitev uveljavlja več kot ena država članica, pristojnost izvaja država članica, v kateri potekajo kazenski postopki zoper isto osebo v zvezi z istimi dejstvi. Kadar pristojnosti ni mogoče določiti v skladu s prvim pododstavkom, države članice zagotovijo, da izvaja pristojnost država članica, katere pristojni organ prvi začne postopke v zvezi s carinsko kršitvijo zoper isto osebo v zvezi z istimi dejstvi.

Člen 16

Sodelovanje med državami članicami

Države članice sodelujejo in si izmenjujejo kakršne koli informacije, ki so potrebne za postopke v zvezi z dejanjem ali opustitvijo dejanja, ki pomeni carinsko kršitev iz členov 3 do 6, zlasti če je postopke zoper isto osebo v zvezi z istimi dejstvi začela več kot ena država članica.

Člen 17

Zaseg

Države članice zagotovijo, da lahko pristojni organi začasno zasežejo kakršno koli blago, prevozna sredstva in druge instrumente, ki so se uporabili pri povzročitvi carinskih kršitev iz členov 3 do 6.

Člen 18

Poročanje Komisije in pregled

Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu do [1. maja 2019] predloži poročilo o uporabi te direktive, v katerem oceni, v kolikšnem obsegu so države članice sprejele potrebne ukrepe za usklajenost s to direktivo.

Člen 19

Prenos

1.           Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do [1. maja 2017]. Komisiji takoj pošljejo besedila teh predpisov.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2.           Države članice Komisiji sporočijo besedilo temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 20

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 21

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju,

Za Evropski parlament                                  Za Svet

Predsednik                                                     Predsednik

[1]               Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Estonija, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Madžarska, Irska, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Slovenija, Španija in Združeno kraljestvo.

[2]               Carinski zakonik Skupnosti, ki je bil vzpostavljen z Uredbo Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 in se uporablja od 1. januarja 1994 (UL L 302, 19.10.1992, str. 1), na naslovu: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CONSLEG:1992R2913:20070101:SL:PDF.

[3]               Uredba (ES) št. 450/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o carinskem zakoniku Skupnosti (Moderniziran carinski zakonik) (UL L 145, 4.6.2008, str. 1), na naslovu: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2008:145:0001:0064:SL:PDF.

[4]               Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (prenovitev) (UL L 269, 10.10.2013, str. 1 (popravek v UL L 287, 29.10.2013, str. 90)), na naslovu: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:L:2013:269:0001:0101:SL:PDF.

[5]               Poročilo Odbora za mednarodno trgovino o izvajanju trgovinske politike preko učinkovitih uvoznih in izvoznih pravil in postopkov (2007/2256(INI)), poročevalec: Jean-Pierre Audy, in Poročilo Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov o posodobitvi carine (2011/2083(INI)), poročevalec: Matteo Salvini.

[6]               Člen 4(3) PEU.

[7]               Člen 21 Moderniziranega carinskega zakonika, ki je postal člen 42 carinskega zakonika Unije.

[8]               Uredba (ES) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL L 269, 10.10.2013, str. 1).

[9]               Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom Unije, z uporabo kazenskega prava (COM(2012) 363).

[10]             UL C 369, 17.12.2011, str. 14.