Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o nekaterih pravilih, ki urejajo postopke z odškodninskimi tožbami v nacionalni zakonodaji zaradi kršitev določb zakonodaje o konkurenci držav članic in Evropske unije /* COM/2013/0404 final - 2013/0185 (COD) */
OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM 1. OZADJE PREDLOGA 1.1. Splošno ozadje Uredba št. 1/2003[1] je podlaga za veljavnost pravil
EU, ki prepovedujejo protikonkurenčne sporazume (vključno s karteli)
in zlorabe prevladujočega položaja (v nadaljnjem besedilu: pravila konkurence
EU) ter so določena v členih 101 in 102 Pogodbe o delovanju Evropske
unije (v nadaljnjem besedilu: PDEU), tako da določajo pogoje, pod katerimi
Komisija, nacionalni organi, pristojni za konkurenco (v nadaljnjem besedilu:
NOPK), in nacionalna sodišča uporabljajo te določbe v posamičnih
zadevah. Uredba št. 1/2003 Komisiji in NOPK podeljuje
pristojnosti za uporabo členov 101 in 102 PDEU[2]. Komisija lahko nalaga globe
podjetjem, ki so kršila te določbe[3].
Pristojnosti NOPK so določene v členu 5 Uredbe št. 1/2003.
Uporaba pravil konkurence EU s strani Komisije in NOPK na splošno pomeni
javno izvrševanje zakonodaje EU o konkurenci. Poleg javnega izvrševanja neposredni
učinek členov 101 in 102 PDEU pomeni, da njune določbe
za osebe zasebnega prava ustvarjajo pravice in obveznosti, ki jih je
mogoče uveljavljati pred nacionalnimi sodišči držav članic[4]. V tem primeru govorimo o
zasebnem izvrševanju pravil konkurence EU. Odškodninski zahtevki za kršitve
člena 101 ali 102 PDEU pomenijo pomembno področje zasebnega
izvrševanja zakonodaje EU o konkurenci. Iz neposrednega učinka
prepovedi v členih 101 in 102 PDEU izhaja, da lahko vsakdo
zahteva nadomestilo za škodo, ki jo je utrpel, če obstaja vzročna
zveza med takšno škodo in kršitvijo pravil konkurence EU[5].
Oškodovanci morajo imeti možnost zahtevati nadomestilo ne le za dejansko škodo,
ki so jo utrpeli (damnum emergens), ampak tudi za dobiček, za
katerega so bili prikrajšani (izgubljeni dobiček ali lucrum cessans),
in plačilo obresti[6].
Nadomestila za škodo, povzročeno s kršitvami pravil konkurence EU, ni
mogoče pridobiti v okviru javnega izvrševanja. Za dodelitev nadomestila
niso pristojni Komisija in NOPK, ampak nacionalna sodišča v skladu z
nacionalnim civilnim materialnim in procesnim pravom. Spoštovanje pravil konkurence EU se tako
zagotavlja prek odločnega javnega izvrševanja s strani Komisije in NOPK
skupaj z zasebnim izvrševanjem s strani nacionalnih sodišč. 1.2. Razlogi za predlog in njegovi
cilji Namen tega predloga je zagotoviti
učinkovito izvrševanje pravil konkurence EU: (i) z optimizacijo součinkovanja
javnega in zasebnega izvrševanja zakonodaje o konkurenci ter (ii) z zagotavljanjem žrtvam kršitev
pravil konkurence EU, da lahko pridobijo polno nadomestilo za škodo, ki so
jo utrpele. Optimizacija součinkovanja javnega in
zasebnega izvrševanja zakonodaje o konkurenci Vsesplošno izvrševanje pravil
konkurence EU se najbolje zagotavlja z dopolnjevanjem javnega in zasebnega
izvrševanja. Vendar pa veljavni pravni okvir ne ureja primerno
součinkovanja obeh elementov izvrševanja zakonodaje EU o konkurenci. Podjetje, ki preučuje možnosti
sodelovanja z organom, pristojnim za konkurenco, v okviru njegovega programa
prizanesljivosti (pri čemer podjetje prizna svoje sodelovanje v kartelu v
zameno za imuniteto pred globo ali njeno znižanje), v času sodelovanja ne
more vedeti, ali bodo imele žrtve kršitve zakonodaje o konkurenci dostop do
informacij, ki jih je prostovoljno predložilo organu, pristojnemu za
konkurenco. Sodišče Evropske unije (v nadaljnjem besedilu:
Sodišče) je zlasti v svoji sodbi Pfleiderer[7] iz leta 2011 menilo, da je v
primeru neobstoja določb zakonodaje EU nacionalno sodišče
pristojno na podlagi nacionalne zakonodaje in v vsaki posamezni zadevi
odločiti, ali bo dovolilo razkritje dokumentov, vključno z dokumenti
v okviru programa prizanesljivosti. Pri odločanju o tem bi moralo
nacionalno sodišče pretehtati tako interes varstva učinkovitega
javnega izvrševanja pravil konkurence EU kot interes zagotavljanja
možnosti učinkovitega uresničevanja pravice do polnega nadomestila.
To bi lahko v zvezi z razkritjem dokazov iz spisov organov, pristojnih za
konkurenco, vodilo do protislovnih odločitev med državami članicami
in celo znotraj posamezne države članice. Poleg tega posledična
negotovost glede tega, ali bodo informacije v zvezi s prizanesljivostjo
razkrite, verjetno vpliva na odločitev podjetja, ali bo sodelovalo z
organi, pristojnimi za konkurenco, v okviru njihovega programa
prizanesljivosti. Če na ravni EU ni določeno pravno zavezujoče
ukrepanje, bi lahko tveganje razkritja določenih dokumentov v postopkih z
odškodninskimi tožbami pred nacionalnimi sodišči zelo oslabilo
učinkovitost programov prizanesljivosti (ki pomenijo zelo pomemben
instrument javnega izvrševanja pravil konkurence EU). Potreba po urejanju součinkovanja
zasebnega in javnega izvrševanja je bila potrjena tudi v odgovorih
zainteresiranih strani v okviru javnega posvetovanja o Beli knjigi o
odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES (v nadaljnjem
besedilu: Bela knjiga)[8]
iz leta 2008 ter v okviru javnega posvetovanja za skladen evropski pristop
h kolektivnim pravnim sredstvom leta 2011[9]. Tudi v resoluciji vodij
evropskih organov, pristojnih za konkurenco, iz maja 2012 je bil poudarjen
pomen varstva gradiv iz programa prizanesljivosti v okviru civilnih
odškodninskih tožb[10].
Evropski parlament je večkrat poudaril bistveni pomen javnega izvrševanja
na področju konkurence in pozval Komisijo, naj zagotovi, da zasebno
izvrševanje ne bo ogrožalo učinkovitosti programov prizanesljivosti ali
poravnalnih postopkov[11]. Prvi glavni cilj tega predloga je tako
optimizacija součinkovanja javnega in zasebnega izvrševanja pravil
konkurence EU, da bi Evropski komisiji in NOPK zagotovili možnost
ohranitve politike odločnega javnega izvrševanja, žrtvam kršitve zakonodaje
o konkurenci pa možnost pridobitve nadomestila za škodo, ki so jo utrpele. Zagotovitev učinkovitega
uresničevanja pravice žrtev do polnega nadomestila Drugi glavni cilj je zagotoviti, da lahko
žrtve kršitev pravil konkurence EU učinkovito pridobijo nadomestilo
za škodo, ki so jo utrpele. Čeprav pravico do polnega nadomestila
zagotavlja sama PDEU in je del pravnega reda EU, pa je uresničevanje te
pravice v praksi pogosto oteženo ali skoraj nemogoče zaradi veljavnih
pravil in postopkov. Četudi je bilo nedavno mogoče opaziti
določene znake izboljšav v nekaterih državah članicah, pa je do zdaj
večina žrtev kršitev pravil konkurence EU v praksi le redko pridobila
nadomestilo za škodo, ki jo je utrpela. Komisija je že davnega leta 2005 v svoji
Zeleni knjigi o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES[12] (v nadaljnjem besedilu: Zelena
knjiga) opredelila glavne ovire za učinkovitejši sistem postopkov z
odškodninskimi tožbami zaradi kršitve protimonopolnih pravil. Danes iste ovire
še naprej obstajajo v veliki večini držav članic. Povezane so: (i) s pridobivanjem dokazov za
utemeljitev zadeve; (ii) s pomanjkanjem učinkovitih
mehanizmov kolektivnih pravnih sredstev, zlasti za potrošnike in MSP; (iii) s pomanjkanjem jasnih pravil o
ugovoru nadaljnjega prenosa; (iv) z neobstojem jasne dokazne vrednosti
odločitev NOPK; (v) s sposobnostjo vložiti odškodninsko
tožbo na podlagi odločbe organa, pristojnega za konkurenco, o obstoju
kršitve; in (vi) z načinom ocenjevanja škode
zaradi kršitve protimonopolnih pravil. Poleg teh posebnih bistvenih ovir za
učinkovito pridobitev nadomestila se je izkazalo, da so med nacionalnimi
pravnimi pravili, ki urejajo postopke z odškodninskimi tožbami zaradi kršitve
protimonopolnih pravil, velike razlike in da so se v zadnjih letih te razlike
le še poglobile. Te razlike so lahko vzrok pravne negotovosti za vse stranke v
postopkih z odškodninskimi tožbami zaradi kršitve protimonopolnih pravil, kar
lahko vodi do neučinkovitega zasebnega izvrševanja pravil konkurence,
zlasti v čezmejnih primerih. Za izboljšanje razmer je drugi glavni cilj
tega predloga, da se žrtvam kršitev pravil konkurence EU po vsej Evropi
zagotovi dostop do učinkovitih mehanizmov za pridobitev polnega
nadomestila za škodo, ki so jo utrpele. To bo vodilo do enakopravnejših
konkurenčnih pogojev za podjetja na notranjem trgu. Poleg tega bo to v
primeru povečanja verjetnosti, da bodo morali kršitelji členov 101
ali 102 PDEU nositi stroške lastne kršitve, ne le odpravilo stroške žrtev
nezakonitega ravnanja, ampak bo tudi spodbujalo boljše upoštevanje pravil
konkurence EU. Komisija je za doseganje tega cilja predložila
konkretne predloge politik v svoji Beli knjigi iz leta 2008. V javnem
posvetovanju o Beli knjigi so civilna družba in zainteresirane institucije, kot
sta Evropski parlament[13]
in Evropski ekonomsko-socialni odbor[14],
v veliki večini pozdravile te ukrepe politik in pozvale k pripravi posebne
zakonodaje EU na področju postopkov z odškodninskimi tožbami zaradi
kršitve protimonopolnih pravil[15]. 1.3. Veljavni pravni akti na
področju, na katero se nanaša predlog –
Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 o izvajanju pravil
konkurence iz členov [101] in [102 PDEU] ·
V skladu s členom 2 nosi dokazno breme
stranka, ki domneva kršitev člena 101(1) ali člena 102 PDEU.
Če toženec uveljavlja ugodnost iz člena 101(3) PDEU, nosi
dokazno breme za to, da so pogoji iz navedenega odstavka izpolnjeni. Ta pravila
veljajo za javno izvrševanje in za postopke v zvezi z nadomestilom za škodo,
povzročeno s kršitvijo člena 101 ali 102 PDEU. ·
Člen 15(1) določa, da lahko v
postopkih za uporabo člena 101 ali 102 PDEU nacionalna
sodišča zaprosijo Komisijo, naj jim pošlje informacije, s katerimi
razpolaga. Obvestilo Komisije o sodelovanju med Komisijo in sodišči držav
članic EU pri uporabi členov 101 in 102 PDEU[16] dopolnjuje razlago in uporabo
te določbe v praksi. ·
Člen 16(1) določa, da nacionalna
sodišča pri odločanju o sporazumih, odločitvah ali usklajenih
ravnanjih iz člena 101 ali 102 PDEU, ki so že predmet sklepa
Komisije, ne morejo sprejeti odločitev v nasprotju s takšnim sklepom.
Nacionalna sodišča se morajo tudi izogibati odločitvam, ki bi
nasprotovale odločitvi, kakršno namerava sprejeti Komisija v tekočem
postopku. Zato lahko nacionalno sodišče oceni, ali je potrebno, da svoje
postopke ustavi. –
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in
priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih
zadevah[17].
Pod pogoji iz navedene uredbe so sodišča držav članic pristojna za
odločanje v postopkih z odškodninskimi tožbami zaradi kršitve
protimonopolnih pravil, sodbe v takšnih postopkih pa se priznavajo in
izvršujejo v drugih državah članicah. –
Uredba Sveta (ES) št. 1206/2001 ureja sodelovanje
med sodišči različnih držav članic pri pridobivanju dokazov v
civilnih ali gospodarskih zadevah, torej tudi v postopkih z odškodninskimi
tožbami zaradi kršitve protimonopolnih pravil[18]. –
Člen 6(3) Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega
parlamenta in Sveta vsebuje pravila o pravu, ki se uporabi v postopkih z
odškodninskimi tožbami zaradi kršitve protimonopolnih pravil[19]. –
Uredba (ES) št. 861/2007 Evropskega parlamenta in
Sveta[20]
uvaja evropski postopek v sporih majhne vrednosti, ki je namenjen poenostavitvi
in pospešitvi postopkov v zvezi s spori majhne vrednosti v čezmejnih
zadevah ter znižanju stroškov takšnih postopkov. –
Direktiva 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta
od držav članic zahteva, da zagotovijo možnost mediacije v vseh civilnih
in gospodarskih zadevah, torej tudi v postopkih z odškodninskimi tožbami zaradi
kršitve protimonopolnih pravil[21]. –
Člen 15(4) Uredbe Komisije (ES) št. 773/2004[22] določa, da se
dokumentacija, pridobljena z dostopom do spisa Komisije, uporabi samo v sodnih
ali upravnih postopkih za uporabo členov 101 in 102 PDEU.
Obvestilo Komisije o pravilih za vpogled v spis[23] določa podrobnejša
pravila glede dostopa do spisa Komisije in uporabe navedenih dokumentov. –
Obvestilo Komisije o imuniteti pred globami in
znižanju glob v kartelnih zadevah (v nadaljnjem besedilu: Obvestilo o
prizanesljivosti)[24]
vsebuje pravila o pogojih, pod katerimi lahko podjetja sodelujejo s Komisijo v
okviru njenega programa prizanesljivosti, da bi jim bila v kartelni zadevi
priznana imuniteta pred globo ali odobreno znižanje globe. V odstavku 33
določa, da je dostop do izjav podjetij dovoljen samo naslovljencem
obvestila o nasprotovanju, če se, skupaj s pravnimi predstavniki, ki so
pridobili dostop v njihovem imenu, zavežejo, da ne bodo z mehaničnimi ali
elektronskimi sredstvi naredili kopije informacij iz izjave podjetja ter da
bodo zagotovili, da se bodo informacije, pridobljene na podlagi izjave
podjetja, uporabljale samo v namene iz Obvestila o prizanesljivosti. Drugim
strankam, kot so pritožniki, ne bo dovoljen dostop do izjav podjetij. Ta
posebna zaščita izjave podjetja ni upravičena od trenutka, ko
prosilec razkrije njeno vsebino tretjim osebam. Poleg tega Obvestilo Komisije o
vodenju postopkov poravnave za sprejetje odločb v skladu s členoma 7
in 23 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 v kartelnih zadevah (v nadaljnjem
besedilu: Obvestilo o poravnavi)[25]
določa okvir za nagrajevanje sodelovanja s Komisijo, ki vodi postopek
zaradi uporabe člena 101 PDEU v kartelnih zadevah (v nadaljnjem
besedilu: poravnalni postopek Komisije). V odstavku 39 Obvestila o
poravnavi so določena pravila glede razkrivanja vlog za poravnavo
nacionalnim sodiščem. 2. REZULTATI POSVETOVANJ Z
ZAINTERESIRANIMI STRANMI IN OCEN UČINKA 2.1. Posvetovanje z
zainteresiranimi stranmi Tako Zelena knjiga iz leta 2005 kot Bela
knjiga iz leta 2008 sta sprožili obsežno razpravo med zainteresiranimi stranmi
in predložene so bile številne pripombe[26].
V okviru javnega posvetovanja je bila izkazana splošna podpora splošnemu
pristopu Komisije v zvezi z omogočanjem odškodninskih tožb zaradi kršitve
protimonopolnih pravil. Udeleženci so pozdravili temeljno načelo
nadomestitve škode in posledično izbiro Komisije, da ne predlaga ukrepov,
kot so skupinske tožbe (podobne tistim v ZDA), obširno razkritje dokazov v
predhodnem postopku ali večkratni zneski odškodnin, ki bi imeli predvsem
odvračilni značaj. V veliki meri so se strinjali o ovirah, ki žrtvam
kršitev pravil konkurence preprečujejo učinkovito uveljavljanje
pravnih sredstev. Vendar pa so bila izražena različna mnenja glede
vsebinskih ukrepov, predlaganih za reševanje opredeljenih težav. Komisija je leta 2011 izvedla javno
posvetovanje za skladen evropski pristop h kolektivnim pravnim sredstvom[27]. Na podlagi odgovorov
zainteresiranih strani in stališča Evropskega parlamenta[28] je raje izbrala horizontalni
pristop k temu vprašanju, kot da bi v ta predlog vključila posebne
konkurenčne določbe o kolektivnih pravnih sredstvih. Sprejetje takega
horizontalnega pristopa omogoča skupna pravila o kolektivnih pravnih
sredstvih na vseh področjih politike, na katerih je škoda pogosto
razpršena, zaradi česar potrošniki in MSP le stežka pridobijo odškodnino.
Komisija je kot prvi korak horizontalnega pristopa h kolektivnim pravnim
sredstvom sprejela sporočilo „Evropskemu okviru za kolektivne odškodninske
tožbe naproti“[29]
in priporočilo o skupnih načelih mehanizmov kolektivnih pravnih
sredstev v državah članicah v zvezi s prepovedmi kršitev pravic iz prava
Unije in odškodnino zanje[30]. Poleg tega je leta 2011 izvedla tudi javno
posvetovanje o osnutku smernic za ocenjevanje škode v odškodninskih tožbah
zaradi kršitve protimonopolnih pravil[31].
To je omogočilo vpogled v številne metode, ki se uporabljajo za
ocenjevanje škode v odškodninskih tožbah, ter pojasnjuje prednosti in
pomanjkljivosti teh metod. Institucionalne in druge zainteresirane strani so na
splošno pozdravile zamisel o izdaji nezavezujočih smernic za ocenjevanje
škode, povzročene s kršitvami protimonopolnih pravil[32]. 2.2. Zbiranje in uporaba zunanjih
strokovnih mnenj Komisija je za pripravo Zelene knjige iz leta 2005[33],
Bele knjige iz leta 2008[34]
in osnutka smernic za ocenjevanje škode iz leta 2011[35] naročila zunanje študije. 2.3. Ocena učinka Pred predlagano direktivo je bila pripravljena
ocena učinka, ki je v veliki meri upoštevala ugotovitve ocene učinka
Bele knjige. Ponovnega razmisleka niso bili deležni zlasti ukrepi, ki so bili
izključeni iz Bele knjige zaradi svoje predvidene neučinkovitosti ali
previsokih stroškov. Poročilo o oceni učinka[36] se je osredotočalo na
štiri možnosti za nadaljnjo pobudo, usmerjeno v optimizacijo součinkovanja
javnega in zasebnega izvrševanja pravil konkurence EU ter zagotavljanje učinkovitejšega
pravnega okvira za postopke z odškodninskimi tožbami zaradi kršitve pravil
konkurence EU po vsej Evropi. Te možnosti so zajemale možnost neukrepanja
na ravni EU, možnost pravno nezavezujočega pristopa in dve možnosti pravno
zavezujočega ukrepanja na ravni EU. Najprimernejša možnost – ki je podlaga tega
predloga direktive – se šteje za stroškovno najučinkovitejši način
uspešnega doseganja zastavljenih ciljev. Upošteva tako bistvene pripombe z
javnih posvetovanj, izvedenih v zadnjih osmih letih, kot novejši zakonodajni in
pravosodni razvoj na ravni EU in nacionalni ravni. 3. PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA 3.1. Pravna podlaga predloga Izbira pravne podlage za evropski ukrep mora
temeljiti na objektivnih dejavnikih, ki so lahko predmet sodnega nadzora. Ti
vključujejo namen in vsebino ukrepa. Ta predlog direktive temelji na
členih 103 in 114 PDEU, saj si prizadeva doseči dva enako
pomembna cilja, ki sta neločljivo povezana, in sicer (a) uveljaviti
načela iz členov 101 in 102 PDEU ter (b) zagotoviti
enakopravnejše konkurenčne pogoje za podjetja, ki delujejo na notranjem
trgu, državljanom in podjetjem pa olajšati uporabo njihovih pravic, ki izhajajo
iz notranjega trga. Kar zadeva prvi cilj, je Sodišče
pojasnilo, da bi bila ogrožena polna učinkovitost pravil
konkurence EU in zlasti polni učinek prepovedi iz teh pravil v
praksi, če ne bi mogel vsakdo zahtevati odškodnine za izgubo, ki mu je
bila povzročena s pogodbo ali z ravnanjem, ki lahko omejuje ali izkrivlja
konkurenco. Menilo je, da postopki z odškodninskimi tožbami krepijo učinek
pravil konkurence EU in da lahko tako pomembno prispevajo k ohranjanju
učinkovite konkurence v EU[37].
Namen tega predloga direktive je izboljšanje pogojev, pod katerimi lahko
oškodovanci zahtevajo odškodnino, in optimiziranje součinkovanja javnega
in zasebnega izvrševanja členov 101 in 102 PDEU, s čimer se s
predlogom jasno uveljavljajo zadevne določbe. Zato mora predlagana
direktiva temeljiti na členu 103 PDEU. Vendar pa ta pravna podlaga sama po sebi ne
zadošča, saj tako namen kot vsebina predlagane direktive posegata tudi na
druga pravna področja. V resnici je namen predlagane direktive obsežnejši
kot le zagotavljanje učinkovitosti členov 101 in 102 PDEU.
Posledica trenutnih razlik v nacionalnih pravilih na področju postopkov z
odškodninskimi tožbami zaradi kršitve pravil konkurence EU, vključno
s součinkovanjem takšnih postopkov in javnega izvrševanja pravil
konkurence EU, so očitno neenaki pogoji na notranjem trgu. Te očitne
razlike so bile opisane že v primerjalni študiji iz leta 2004[38] ter v Beli knjigi iz
leta 2008 in priloženi oceni učinka. Od tedaj so se te razlike še
poglobile, saj je že manjše število držav članic doseglo različen
napredek na področju zakonodaje in pravosodja. Primer razlik so različna nacionalna
pravila, ki se uporabljajo za dostop do dokazov. Nekaj držav članic ima
ustrezna pravila o razkrivanju dokumentov v postopku pred nacionalnim
sodiščem, pri drugih pa pomanjkanje takšnih pravil pomeni, da žrtve
kršitve zakonodaje o konkurenci, ki uveljavljajo nadomestilo za utrpelo škodo,
nimajo učinkovitega dostopa do dokazov. Drugi primeri so povezani z
nacionalnimi pravili o nadaljnjem prenosu (kjer imajo obstoječe razlike
precejšnje posledice na eni strani za sposobnost neposrednih/posrednih kupcev,
da učinkovito zahtevajo odškodnino, na drugi strani pa za možnosti
toženca, da se izogne obveznosti plačila nadomestila za povzročeno
škodo) in dokazni vrednosti odločb NOPK v naknadnih odškodninskih
tožbah ter z nacionalnimi pravili, ki so relevantna za ocenjevanje škode,
povzročene s kršitvijo protimonopolnih pravil (npr. obstoj domneve škode). Zaradi te očitne raznolikosti nacionalnih
zakonodaj tožniki pravila, ki se uporabljajo v nekaterih državah članicah,
štejejo za precej primernejša za učinkovito vlaganje odškodninskih tožb
zaradi kršitve protimonopolnih pravil v navedenih državah članicah, kot pa
pravila v drugih državah članicah. Te razlike so vzrok neenakosti in
negotovosti glede pogojev, pod katerimi lahko oškodovanci (državljani in
podjetja) uresničujejo svojo pravico do nadomestila, ki izhaja
iz PDEU, ter za vpliv na učinkovitost takšne pravice. Kadar pravila o
pristojnosti dovoljujejo tožniku, da vloži tožbo v eni od teh držav „z ugodno
zakonodajo“, ter kadar ima tožnik potrebne vire in spodbude, da to stori, je
zato dejansko precej verjetneje, da bo učinkovito uveljavljal svojo
pravico do nadomestila iz prava EU, kot če tožbe v takšni državi ne bi
mogel vložiti. Ker oškodovanci z zahtevki manjše vrednosti in/ali skromnejšimi
viri za vložitev odškodninske tožbe ponavadi izberejo sodišče države
članice svojega prebivališča ali sedeža poslovne enote (eden od
razlogov za to je, da si zlasti potrošniki in manjša podjetja ne morejo
privoščiti izbire sodišča v državi članici z ugodnejšo
zakonodajo), obstaja tveganje, da bodo razlike v nacionalnih pravilih vodile do
neenakih pogojev, kar zadeva odškodninske tožbe, in da bodo vplivale na
konkurenco na trgih, na katerih poslujejo ti oškodovanci. Podobno te očitne razlike pomenijo, da so
podjetja s poslovnimi enotami in poslovnimi dejavnostmi v več državah
članicah izpostavljena precej raznolikim stopnjam tveganja, da bodo
spoznana za odgovorna kršitev zakonodaje o konkurenci. To neenako zagotavljanje
uresničevanja pravice do nadomestila iz prava EU lahko vodi do
konkurenčne prednosti za podjetja, ki so kršila člen 101 ali 102 PDEU,
vendar nimajo sedeža ali ne poslujejo v eni od držav članic z „ugodno
zakonodajo“. Po drugi strani je neenako zagotavljanje uresničevanja
zadržek pri uresničevanju pravice do ustanavljanja in zagotavljanja blaga
ali storitev v tistih državah članicah, v katerih se uresničevanje
pravice do nadomestila učinkoviteje zagotavlja. Razlike v režimih
odgovornosti lahko tako negativno vplivajo na konkurenco in pomenijo tveganje
precejšnjega izkrivljanja pravilnega delovanja notranjega trga. Za zagotovitev enakopravnejših
konkurenčnih pogojev za podjetja, ki poslujejo na notranjem trgu, in za
izboljšanje pogojev oškodovancev v zvezi z uresničevanjem njihovih pravic,
ki izhajajo iz notranjega trga, je zato primerno okrepiti pravno varnost in
zmanjšati razlike med državami članicami na področju nacionalnih
pravil, ki urejajo postopke z odškodninskimi tožbami zaradi kršitve
protimonopolnih pravil. Prizadevanja za zbliževanje nacionalnih pravil
niso omejena le na področje postopkov z odškodninskimi tožbami zaradi
kršitve pravil konkurence EU, ampak posegajo tudi na področje
nacionalnih pravil konkurence, kadar se uporabljajo vzporedno. Zlasti kadar
kršitev, ki vpliva na trgovino med državami članicami, pomeni tudi kršitev
nacionalne zakonodaje o konkurenci, morajo postopki z odškodninskimi tožbami,
ki jih ureja, dosegati enake standarde, kot veljajo za kršitve
zakonodaje EU o konkurenci. Zbliževanje nacionalnih materialnih in
procesnih pravil z namenom doseganja neizkrivljene konkurence na notranjem trgu
ter zagotavljanja možnosti državljanom in podjetjem do polnega
uresničevanja pravic in svoboščin, ki izhajajo iz notranjega trga, ni
le pomožna sestavina cilja zagotavljanja učinkovitega izvrševanja pravil
konkurence EU. Ta ugotovitev ne izhaja le iz namenov predlagane direktive,
ampak tudi iz njene posebne vsebine. Vsebina predlagane direktive ne sodi le na
področje uporabe člena 103 PDEU, saj spreminja tudi
veljavna nacionalna pravila v zvezi s pravico zahtevati odškodnino za kršitve
nacionalne zakonodaje o konkurenci, četudi le glede nekonkurenčnega
ravnanja, ki vpliva na trgovino med državami članicami in za katero tako v
enaki meri velja zakonodaja o konkurenci EU[39].
Iz tega sledi, da področje uporabe predlagane direktive, ki izhaja ne le
iz namenov, ampak tudi iz vsebine pravnega akta, presega le uveljavljanje
členov 101 in 102 PDEU, zaradi česar mora predlagana
direktiva temeljiti tudi na členu 114 PDEU. Teh namenov predlagane direktive, ki so
medsebojno odvisni, čeprav so različni, ni mogoče dosegati
ločeno, tj. s sprejetjem dveh različnih pravnih aktov. Na primer, ni
izvedljivo razdeliti predlagane direktive v prvi pravni akt, ki bi temeljil na
členu 103 PDEU (zbliževanje nacionalnih pravil na področju
postopkov z odškodninskimi tožbami zaradi kršitev členov 101 in 102 PDEU),
in v drugi pravni akt, ki bi temeljil na členu 114 PDEU (države
članice morajo uporabljati ista materialna in procesna pravila za postopke
z odškodninskimi tožbami zaradi kršitev nacionalne zakonodaje o konkurenci). Te
razdelitve ni mogoče opraviti iz materialnih in procesnih razlogov. Z materialnega vidika je nerazdružljiva
povezava dveh neodvisnih ciljev v podporo konkretnim ukrepom za
uresničevanje teh ciljev. Na primer, izjeme glede razkrivanja in omejitev
odgovornosti dajejo polni učinek členoma 101 in 102 PDEU
celo v zahtevkih, ki temeljijo na kršitvah nacionalne zakonodaje o konkurenci,
ko se ta izvaja vzporedno z določbami PDEU. Poleg tega morajo zaradi
potrebe po pravni varnosti in enakopravnih konkurenčnih pogojih na
notranjem trgu veljati ista pravila za kršitve pravil konkurence EU in
nacionalne zakonodaje o konkurenci (ko se ta izvaja vzporedno s
pravili EU). S procesnega vidika in zaradi izogibanja slabenju institucionalnega
ravnovesja med zakonodajalcema EU je edino sredstvo za doseganje enotnih
pravil za obe situaciji sprejetje enotnega pravnega akta v istem postopku. Zaradi navedenega vsebina pobude ni razdeljena
med dva samostojna pravna akta, ampak je skupaj obravnavana v predlagani
direktivi, ki bi zato morala temeljiti tako na členu 103 kot na
členu 114 PDEU. 3.2. Načelo subsidiarnosti
(člen 5(3) Pogodbe o Evropski uniji) Predlagana direktiva je usklajena z
načelom subsidiarnosti, saj njenih ciljev ne morejo zadovoljivo
doseči države članice, temveč obstajata jasna potreba in pomen
ukrepanja na ravni EU. Pravno zavezujoč akt na ravni EU bo bolje
zagotovil polni učinek členov 101 in 102 PDEU s
pomočjo skupnih standardov, ki omogočajo učinkovite postopke z
odškodninskimi tožbami po vsej EU, in enakopravnejše konkurenčne
pogoje na notranjem trgu. Zlasti se lahko šteje, da predlagana direktiva
spoštuje načelo subsidiarnosti iz naslednjih razlogov: ·
Ker ni enotne ureditve na ravni EU v zvezi s
součinkovanjem javnega in zasebnega izvrševanja pravil konkurence, zlasti
ker ni skupnega evropskega pravila glede dostopnosti informacij iz spisa
organa, pristojnega za konkurenco, za namen postopka z odškodninsko tožbo,
obstaja resno tveganje, da bi lahko bilo ogroženo učinkovito javno
izvrševanje pravil konkurence s strani Komisije in NOPK. To vprašanje je
mogoče najjasneje ponazoriti v zvezi z informacijami, ki so jih podjetja
prostovoljno predala organom, pristojnim za konkurenco, v okviru njihovega
programa prizanesljivosti. Nepredvidljivosti, ki je posledica dejstva, da mora
vsako nacionalno sodišče odločiti na ad hoc podlagi in v
skladu z veljavnimi nacionalnimi pravili, ali bo dovolilo dostop do teh
informacij v zvezi s prizanesljivostjo, ni mogoče ustrezno urediti s –
potencialno različno – nacionalno zakonodajo. Ker si Komisija in NOPK
lahko izmenjujejo informacije v okviru Evropske mreže za konkurenco (ECN), bodo
morebitni prosilci za prizanesljivost verjetno upoštevali nacionalno
zakonodajo, ki ponuja najnižjo raven zaščite (zaradi bojazni, da bo lahko
o njihovi zadevi v končni fazi odločal NOPK iz zadevne države).
Zaznana raven varstva informacij v zvezi s prizanesljivostjo bo tako
določena s tisto nacionalno zakonodajo, ki nudi najnižjo raven
zaščite, na škodo veljavnih pravil v drugih državah članicah. Zato je
treba določiti skupni standard vseh držav članic v zvezi s
součinkovanjem javnega in zasebnega izvrševanja pravil konkurence. To je
mogoče storiti le na ravni EU. ·
Iz izkušenj izhaja, da zaradi neobstoja
zakonodaje EU večina držav članic na lastno pobudo ne zagotavlja
učinkovitega okvira za nadomestilo žrtvam kršitev členov 101 in 102 PDEU,
kar je večkrat zahtevalo Sodišče. Od objave Zelene in Bele knjige
Komisije je le peščica držav članic sprejela zakonodajo, namenjeno
omogočanju postopkov z odškodninskimi tožbami zaradi kršitve
protimonopolnih pravil, in še ta je ponavadi omejena na posebna vprašanja ter
ne zajema vseh ukrepov, predvidenih v tem predlogu. Kljub maloštevilnim ukrepom
nekaterih držav članic pa še vedno ni učinkovitega nadomestila za
žrtve kršitev protimonopolnih pravil EU. Le dodatne spodbude na
ravni EU lahko ustvarijo pravni okvir, ki bo zagotavljal učinkovito
uveljavljanje pravnih sredstev in uresničevanje pravice do
učinkovitega sodnega varstva iz člena 47 Listine Evropske
unije o temeljnih pravicah. ·
Trenutno je med državami članicami opazna
neenakost glede ravni sodnega varstva pravic oseb zasebnega prava, ki jih
določa PDEU. To lahko povzroča izkrivljanje konkurence in
pravilnega delovanja notranjega trga. Rezultat je očitna neenakost celo v
vsebini upravičenja do odškodnine, ki ga zagotavlja pravo EU.
Natančneje povedano: tožniku je lahko na podlagi zahtevka v skladu s
pravom ene države članice prisojena polna odškodnina za izgubo, medtem ko
mu je lahko na podlagi zahtevka glede enake kršitve v drugi državi članici
prisojena precej nižja odškodnina ali pa mu odškodnina sploh ni prisojena. Ta
neenakost je še večja, če (kot v danih razmerah) le nekatere države
članice izboljšajo pogoje, pod katerimi lahko žrtve kršitve zakonodaje o
konkurenci zahtevajo nadomestilo za škodo, ki so jo utrpele. Zaradi
nadnacionalne razsežnosti členov 101 in 102 PDEU ter njune
bistvene povezave z delovanjem notranjega trga je treba sprejeti ukrepe na
ravni EU. 3.3. Načelo sorazmernosti
(člen 5(4) Pogodbe o Evropski uniji) Kar zadeva sorazmernost, predlagana direktiva
ne presega tistega, kar je potrebno za učinkovito doseganje njenih ciljev,
in sicer zagotavljanja učinkovitega varstva javnega izvrševanja zakonodaje
o konkurenci po vsej EU ter dostopa žrtev kršitev zakonodaje o konkurenci
do resnično učinkovitega mehanizma za pridobitev polnega nadomestila
za škodo, ki so jo utrpele, pri tem pa varuje zakonite interese tožencev in
tretjih oseb. V predlagani direktivi so navedeni cilji
doseženi tudi z najnižjimi možnimi stroški. Morebitni stroški za državljane in
podjetja so v sorazmerju z navedenimi cilji. Prvi korak v to smer je bil
storjen že z Belo knjigo, saj so bili izključeni radikalnejši ukrepi (na
primer večkratni zneski odškodnin, zavrnitev sodelovanja v skupinskih
tožbah in ohlapna pravila razkrivanja dokazov). Prizadevanja za doseganje tega
ravnovesja so bila splošno potrjena v postopku javnih posvetovanj. Jamstva,
vgrajena v predlagano direktivo, dodatno krepijo to ravnovesje z zmanjševanjem
možnih stroškov (zlasti stroškov pravdanja), ne da bi ogrožali pravico do
nadomestila. Poleg tega so bili določeni ukrepi, predlagani v Beli knjigi
(kot so kolektivna pravna sredstva in pravila o obveznem obstoju krivde), od
takrat za namene tega predloga opuščeni. Prav tako je izbira direktive kot
ustreznega pravnega akta usklajena z načelom, da bi moralo biti pri
uresničevanju zastavljenih ciljev čim manj poseganja. 3.4. Direktiva kot najprimernejši
pravno zavezujoči akt Cilji zadevnega zakonodajnega predloga se
lahko najbolje uresničijo z direktivo. Ta je najprimernejši pravni akt za
učinkovito izvajanje ukrepov in omogoča neovirano prilagoditev v
pravnih sistemih držav članic: –
direktiva državam članicam dovoljuje, da
uresničijo cilje in izvedejo ukrepe v svojih nacionalnih sistemih
materialnega in procesnega prava. Ta pristop državam članicam dopušča
več svobode pri izvajanju posameznega ukrepa EU, kot pa uredba, saj
jim je prepuščena izbira najprimernejših sredstev za izvajanje ukrepov iz
direktive. Tako lahko države članice zagotavljajo usklajenost teh novih
pravil z veljavnim nacionalnim materialnim in procesnim pravnim okvirom. –
Direktiva je tudi prilagodljivo orodje, ki
omogoča uvedbo skupnih pravil na področjih nacionalne zakonodaje,
ključnih za delovanje notranjega trga in uspešnost postopkov z
odškodninskimi tožbami, ter zagotavlja ustrezna jamstva po vsej EU, pri tem pa
posamezni državi članici pušča svobodo za uvedbo dodatnih ukrepov,
če bi si ta to želela. –
Poleg tega direktiva ne posega po nepotrebnem v
primere, v katerih so določbe nacionalnih predpisov že usklajene s
predlaganimi ukrepi. 4. Podrobna obrazložitev
predloga 4.1. Področje
uporabe in opredelitev pojmov (Poglavje I: členi 1–4) Namen predlagane direktive je izboljšanje
pogojev, pod katerimi je mogoče pridobiti nadomestilo za škodo,
povzročeno (a) s kršitvami pravil konkurence EU in (b) s kršitvami
določb nacionalne zakonodaje o konkurenci, kadar jih uporablja nacionalni
organ, pristojen za konkurenco, ali nacionalno sodišče v isti zadevi
vzporedno s pravili konkurence EU. Podlaga takšne vzporedne uporabe je
način, na katerega Uredba št. 1/2003 ureja razmerje med
členoma 101 in 102 PDEU ter nacionalnimi konkurenčnimi
predpisi. Uredba št. 1/2003 določa, da morajo NOPK ali nacionalna
sodišča pri uporabi nacionalne zakonodaje o konkurenci za sporazume v
smislu člena 101, ki lahko vplivajo na trgovanje med državami
članicami, uporabiti tudi člen 101. Podobno morajo pri uporabi
nacionalne zakonodaje o konkurenci za vsako zlorabo, prepovedano s
členom 102, uporabiti tudi člen 102[40]. V zadevah, v katerih se
zahteva nadomestilo za kršitev zakonodaje EU in nacionalne zakonodaje o
konkurenci, je primerno, da se za takšne postopke z odškodninskimi tožbami
uporabijo enaka materialna in procesna pravila. Uporaba različnih pravil o
civilni odgovornosti za posamezni posebni primer protikonkurenčnega
ravnanja ne bi le onemogočila obravnavanja posamezne zadeve sodnikom,
ampak bi pomenila tudi pravno negotovost za vse udeležene stranke in bi lahko
vodila do nasprotujočih si rezultatov, ki bi bili odvisni od tega, ali
nacionalno sodišče zadevo šteje za kršitev zakonodaje EU ali
nacionalne zakonodaje o konkurenci, s tem pa bi bila ovirana učinkovita
uporaba navedenih pravil. Predlagana direktiva se zato sklicuje na postopke z odškodninskimi
tožbami zaradi „kršitve nacionalne zakonodaje ali zakonodaje EU o konkurenci“
ali skupno „kršitve zakonodaje o konkurenci“, „nacionalna zakonodaja o
konkurenci“ pa je opredeljena ozko, da zajema le primere, ko se uporabi
vzporedno z zakonodajo o konkurenci EU. Predlagana direktiva določa pravila za
(i) zagotavljanje, da se vsaki fizični ali pravni osebi, ki jo prizadenejo
kršitve pravil konkurence, zagotovita enakovredno varstvo po vsej Uniji in
možnost učinkovitega uveljavljanja pravice iz prava EU do polnega
nadomestila v odškodninskih tožbah pred nacionalnimi sodišči; ter za (ii)
optimizacijo součinkovanja takšnih postopkov z odškodninskimi tožbami in
javnega izvrševanja pravil konkurence. Člen 2 vsebuje določbe pravnega
reda EU o pravici iz prava EU do polnega nadomestila škode.
Predlagana direktiva tako uporablja nadomestilni pristop: njen namen je
omogočiti osebam, ki so utrpele škodo zaradi kršitve pravil konkurence, da
pridobijo nadomestilo za takšno škodo od podjetij, ki so kršila zakonodajo. Člen 2 vsebuje tudi določbe pravnega
reda EU o vrnitvi v prejšnje stanje in opredelitvi škode, ki jo je treba
nadomestiti. Pojem dejanske škode iz te določbe je vzet iz sodne prakse
Sodišča in ne izključuje nobene vrste škode (premoženjske ali nepremoženjske),
ki bi lahko bila povzročena s kršitvijo pravil konkurence. Člen 3 navaja načeli
učinkovitosti in enakovrednosti, ki ju morajo upoštevati nacionalna
materialna in procesna pravila v zvezi s postopki z odškodninskimi tožbami. 4.2. Razkritje dokazov (Poglavje
II: členi 5–8) Za opredelitev kršitve pravil konkurence,
ocenjevanje škode zaradi kršitve protimonopolnih pravil ter ugotavljanje
vzročne zveze med kršitvijo in utrpelo škodo je običajno potrebna
večplastna analiza dejanskega stanja in ekonomskih dejavnikov. Z mnogimi
dokazi, ki jih bo potreboval tožnik za utemeljitev svoje tožbe, razpolagajo
toženec ali tretje osebe, pogosto pa dokazi tudi niso zadosti znani ali
dostopni tožniku („asimetrija informacij“). Splošno priznano je, da so težave,
s katerimi se tožnik sooča pri pridobivanju vseh potrebnih dokazov, v
mnogih državah članicah ena od ključnih ovir v postopkih z
odškodninskimi tožbami v konkurenčnih zadevah. V obsegu, v katerem dokazno
breme nosi podjetje (domnevni) kršitelj[41],
lahko tudi to potrebuje dostop do dokazov, s katerimi razpolaga tožnik in/ali
tretja oseba. Možnost, zaprositi sodnika, da odredi razkritje informacij, je
zato na voljo obema strankama v postopku. Ureditev razkritja v predlagani direktivi
temelji na pristopu, sprejetem v Direktivi 2004/48/ES o uveljavljanju pravic
intelektualne lastnine[42].
Namen ureditve je zagotoviti, da je v zakonodaji vseh držav članic
določena najnižja raven učinkovitega dostopa do dokazov, ki jih
potrebujejo tožniki in/ali toženci za dokazovanje svojega odškodninskega
zahtevka zaradi kršitve protimonopolnih pravil in/ali z njim povezano obrambo.
Obenem predlagana direktiva ne nalaga preohlapnih in dragih obveznosti
razkritja, ki bi lahko za udeležene stranke ustvarile neupravičena bremena
in omogočile tveganja zlorab. Komisija je posebno pozornost namenila tudi
zagotavljanju usklajenosti predloga z različnimi pravnimi redi držav
članic. Zato predlog sledi tradiciji velike večine držav članic
in se opira na osrednjo funkcijo sodišča, pri katerem se vloži
odškodninska tožba: razkritje dokazov, s katerimi razpolaga nasprotna stranka
ali tretja oseba, lahko odredi le sodnik, zanj pa velja strog in dejaven sodni
nadzor glede nujnosti, obsega in sorazmernosti. Nacionalnim sodiščem bi morali biti na
voljo učinkoviti ukrepi za varstvo vseh poslovnih skrivnosti ali sicer
zaupnih informacij, razkritih v postopku. Poleg tega razkritje ne bi smelo biti
dovoljeno, kadar bi bilo v nasprotju z določenimi pravicami in
obveznostmi, kot je obveznost varovanja poklicne skrivnosti. Prav tako morajo
sodišča imeti možnost, da naložijo sankcije, ki so dovolj odvračilne
za preprečitev uničenja pomembnih dokazov ali zavrnitve izpolnitve
odredbe o razkritju. Da bi se izognili ogrožanju javnega
izvrševanja pravil konkurence s strani organa, pristojnega za konkurenco,
zaradi razkritja dokazov, predlagana direktiva za celotno EU določa
tudi splošne omejitve za razkritje dokazov iz spisa organa, pristojnega za
konkurenco: (a)
Prvič, določa brezpogojno varstvo dveh
vrst dokumentov, ki se štejeta za ključni za učinkovitost orodij
javnega izvrševanja. Takšni dokumenti so izjave podjetij zaradi
prizanesljivosti in vloge za poravnavo. Razkritje teh dokumentov pomeni
tveganje, da bo zelo oslabljena učinkovitost programa prizanesljivosti in
poravnalnih postopkov. V skladu s predlagano direktivo nacionalno sodišče
ne more nikoli odrediti razkritja takšnih dokumentov v postopku z odškodninsko
tožbo. (b)
Drugič, določa začasno varstvo
dokumentov, ki so jih stranke pripravile posebej za namen postopka javnega
izvrševanja (npr. odgovori strank na poziv organa k predložitvi
informacij) ali ki jih je organ, pristojen za konkurenco, pripravil med svojim
postopkom (npr. obvestilo o nasprotovanju). Navedene dokumente je mogoče
razkriti za namen postopka z odškodninsko tožbo zaradi kršitve protimonopolnih
pravil šele po koncu postopka organa, pristojnega za konkurenco. (c)
Razen omejevanja zmožnosti nacionalnega
sodišča, da odredi razkritje, bi bilo treba navedene varnostne ukrepe
upoštevati tudi, če in ko bi bili varovani dokumenti pridobljeni v okviru
postopka javnega izvrševanja (npr. pri uresničevanju pravice ene od strank
do obrambe). Zato takšni dokumenti v primeru, ko jih je ena od strank v
postopku z odškodninsko tožbo pridobila iz spisa organa, pristojnega za konkurenco,
v postopku z odškodninsko tožbo niso dopustni kot dokaz (dokumenti iz
točke (a) zgoraj) ali pa so dopustni kot dokaz šele, ko organ konča
svoj postopek (dokumenti iz točke (b) zgoraj). (d)
Dokumenti, ki ne spadajo v nobeno od navedenih
kategorij, se lahko na podlagi sodne odredbe razkrijejo kadar koli. Vendar pa
bi se morala nacionalna sodišča pri tem izogibati odrejanju razkritja
dokazov s sklicevanjem na informacije, posredovane organu, pristojnemu za
konkurenco, za namen njegovega postopka[43].
Med preiskavo bi lahko takšno razkritje oviralo postopek javnega izvrševanja,
saj bi razkrilo, katere informacije so v spisu organa, pristojnega za
konkurenco, in bi jih bilo tako mogoče uporabiti za razkritje preiskovalne
strategije organa. Vendar pa je izbira predhodnih dokumentov, ki so predloženi
organu, pristojnemu za konkurenco, za namene postopka, sama po sebi pomembna,
saj so podjetja pozvana, naj predložijo iskane dokaze kot izraz svojega
sodelovanja. Pripravljenost podjetij glede predložitve vseh ali izbranih
takšnih dokumentov pri sodelovanju z organi, pristojnimi za konkurenco, lahko
ovirajo zahtevki za razkritje, ki opredelijo vrsto dokumentov s sklicevanjem na
njihov obstoj v spisu nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, in ne na
njihovo vrsto, naravo ali predmet (npr. zahtevki za razkritje vseh dokumentov v
spisu organa, pristojnega za konkurenco, ali vseh dokumentov, ki mu jih je
predložila določena stranka). Zato bi moralo sodišče takšne zahtevke
za razkritje vseh dokumentov običajno šteti za nesorazmerne zahtevke in
zahtevke, s katerimi vložnik ne izpolnjuje obveznosti glede opredelitve vrst
dokazov tako natančno in določno, kot je to mogoče. (e)
Poleg tega bi bilo treba za preprečitev, da bi
dokumenti, pridobljeni z dostopom do spisa organa, pristojnega za konkurenco,
postali predmet trgovanja, možnost uporabe navedenih dokumentov kot dokaza v
postopku z odškodninsko tožbo dati le osebi, ki ji je bil dovoljen dostop do
spisa (ali njenemu pravnemu nasledniku glede pravic v zvezi z zahtevkom). Da bi dosegli skladnost pravil o razkritju in
uporabi določenih dokumentov iz spisa organa, pristojnega za konkurenco,
je treba spremeniti tudi veljavna pravila o izvajanju postopkov Komisije iz
Uredbe Komisije št. 773/2004[44],
zlasti kar zadeva dostop do spisa Komisije in uporabo dokumentov iz njega, ter
obvestila, ki jih je objavila Komisija[45].
Komisija namerava to storiti, ko bosta Evropski parlament in Svet sprejela
predlagano direktivo. 4.3. Učinek nacionalnih
odločb, zastaranje in solidarna odgovornost (Poglavje III: členi
9–11) 4.3.1. Dokazna vrednost nacionalnih
odločb V skladu s členom 16(1) Uredbe št. 1/2003
ima sklep Komisije v zvezi s postopki iz člena 101 ali 102 PDEU
dokazno vrednost v nadaljnjih postopkih z odškodninskimi tožbami, saj
nacionalno sodišče ne sme sprejeti odločitve v nasprotju s takšnim
sklepom Komisije[46].
Podobno dokazno vrednost je treba priznati tudi pravnomočnim odločbam
o kršitvi, ki jih izdajo NOPK (ali nacionalna pritožbena sodišča). Če
je bila odločba o kršitvi že sprejeta in je postala pravnomočna, bi
bila možnost podjetja kršitelja, da se o istih vprašanjih ponovno pravda v
nadaljnjih postopkih z odškodninskimi tožbami, neučinkovita,
povzročila bi pravno negotovost in vodila do nepotrebnih stroškov za vse
udeležene stranke in sodne organe. Predlagana dokazna vrednost pravnomočnih
odločb o kršitvi, ki jih izdajo nacionalni organi, pristojni za
konkurenco, ne pomeni nikakršnega zmanjšanja sodnega varstva za zadevna
podjetja, saj so odločbe o kršitvah, ki jih izdajo nacionalni organi,
pristojni za konkurenco, še vedno predmet sodne presoje. Poleg tega podjetja po
vsej EU uživajo primerljivo raven varstva pravic do obrambe, kot so
določene v členu 48(2) Listine EU o temeljnih pravicah.
Poleg tega to pravilo ne vpliva na pravice in obveznosti nacionalnih
sodišč iz člena 267 PDEU. 4.3.2. Zastaranje Da bi žrtvam kršitev zakonodaje o konkurenci
dali primerno možnost za vložitev odškodninske tožbe in hkrati zagotavljali
ustrezno raven pravne varnosti za vse udeležene stranke, Komisija predlaga, da
nacionalna pravila o zastaranju za odškodninske tožbe: –
žrtvam dovoljujejo vložitev tožbe v primernem
času (vsaj pet let) po tem, ko so izvedele za kršitev, škodo, ki jo je ta
povzročila, in istovetnost kršitelja, –
preprečujejo začetek teka zastaranja pred
dnem, ko nepretrgana ali ponovljena kršitev preneha, ter –
v primeru, ko organ, pristojen za konkurenco,
začne postopek zaradi suma kršitve, se zastaranje vložitve odškodninske
tožbe v zvezi s takšno kršitvijo zadrži do najmanj eno leto po pravnomočnosti
odločbe ali siceršnjem koncu postopka. 4.3.3. Solidarna odgovornost Kadar več
podjetij skupaj krši pravila konkurence (ponavadi v primeru kartela), je
primerno, da so solidarno odgovorna za vso škodo, ki jo je povzročila
kršitev. Čeprav predlagana direktiva temelji na tem splošnem pravilu, pa
uvaja določene prilagoditve glede ureditve odgovornosti oseb z imuniteto.
Cilj teh prilagoditev je varovanje privlačnosti programov prizanesljivosti
Komisije in NOPK, ki so ključni instrument pri odkrivanju kartelov in kot
taki bistvenega pomena za učinkovito javno izvrševanje pravil konkurence. Ker je manj
verjetno, da se bodo upravičenci do prizanesljivosti pritožili zoper
odločbo o kršitvi, ta odločba zanje dejansko pogosto postane
pravnomočna, preden postane pravnomočna za druge člane istega
kartela. Zato so lahko upravičenci do prizanesljivosti glavna tarča
odškodninskih tožb. Za omejevanje neugodnih posledic takšne izpostavljenosti in
obenem ne neupravičeno omejevanje možnosti oškodovancev, da pridobijo polno
nadomestilo za škodo, ki so jo utrpeli, je predlagana omejitev odgovornosti
osebe z imuniteto in njenega prispevka, ki ga dolguje sokršiteljem v okviru
solidarne odgovornosti, in sicer za škodo, ki jo je povzročila svojim
neposrednim ali posrednim kupcem oziroma, v primeru nakupnega kartela, svojim
neposrednim ali posrednim dobaviteljem. Če je kartel povzročil škodo
le osebam, ki niso stranke oziroma dobavitelji podjetij kršiteljev, bi bila
oseba z imuniteto odgovorna le za svoj delež v škodi, ki jo je povzročil
kartel. V zvezi z načinom določitve takšnega deleža (npr. glede na
promet, tržni delež, vlogo v kartelu ipd.) imajo diskrecijo države
članice, če upoštevajo načeli učinkovitosti in
enakovrednosti. Vendar pa
varstvo upravičencev do prizanesljivosti ne sme vplivati na pravico žrtev
iz prava EU do polnega nadomestila. Predlagana omejitev odgovornosti osebe
z imuniteto zato ne more biti brezpogojna: oseba z imuniteto je še naprej v
celoti odgovorna kot zadnji možni dolžnik, če oškodovanci ne morejo pridobiti
polnega nadomestila od drugih kršiteljev. Države članice morajo za
zavarovanje dejanske učinkovitosti te izjeme oškodovancem zagotoviti, da
lahko še vedno uveljavljajo nadomestilo zoper osebo z imuniteto, ko so
ugotovili, da ne morejo pridobiti polnega nadomestila od drugih članov
kartela. 4.4. Nadaljnji
prenos povečanih stroškov (Poglavje IV: členi 12–15) Osebe, ki so
utrpele škodo zaradi kršitve pravil konkurence, so upravičene do
nadomestila, ne glede na to, ali so neposredni ali posredni kupci. Oškodovanci
so upravičeni do nadomestila tako za dejansko izgubo (povečane
stroške zaradi škode) kot za izgubo dobička. Če je oškodovanec
zmanjšal svojo dejansko izgubo, tako da jo je delno ali v celoti prenesel
naprej na lastne kupce, na ta način nadalje prenesena izguba ne pomeni
več škode, za katero je stranka, ki jo je prenesla naprej, upravičena
do nadomestila. Vendar pa bo v primeru nadaljnjega prenosa zvišanje cene s
strani neposrednega kupca verjetno vodilo do zmanjšanja prodane količine.
Ta izguba dobička poleg dejanske izgube, ki ni bila prenesena naprej
(v primeru delnega nadaljnjega prenosa), ostaja škoda zaradi kršitve
protimonopolnih pravil, za katero lahko oškodovanec zahteva nadomestilo. Če oseba
utrpi škodo zaradi kršitve, ki je povezana z dobavo podjetju kršitelju, bi se
lahko nadaljnji prenos opravil tudi v smeri proti vrhu dobavne verige. Tak
primer bi bil, kadar dobavitelji članov kartela zaradi nakupnega kartela
zaračunajo nižje cene, nato pa ti dobavitelji od svojih dobaviteljev
zahtevajo nižje cene. Predlagana direktiva za zagotovitev, da lahko
učinkovito zahtevajo nadomestilo samo neposredni in posredni kupci, ki so
dejansko utrpeli povečane stroške zaradi škode, podjetju kršitelju izrecno
priznava možnost, da uveljavlja ugovor nadaljnjega prenosa. Vendar pa v
primerih, v katerih so se povečani stroški prenesli naprej na fizične
ali pravne osebe na naslednji stopnji dobavne verige, ki nimajo pravnih
možnosti zahtevati nadomestila, ugovora nadaljnjega prenosa ni mogoče
uveljavljati. Za posredne kupce morda ni predpisana možnost, da bi zahtevali
nadomestilo, zaradi nacionalnih pravil o vzročni zvezi (vključno s
pravili o predvidljivosti in oddaljenosti). Tožencu bi bilo neupravičeno
omogočiti ugovor nadaljnjega prenosa, kadar oseba, na katero so bili
domnevno preneseni povečani stroški, nima pravne možnosti zahtevati
nadomestila, saj bi to pomenilo, da je bilo podjetje kršitelj neupravičeno
oproščeno odgovornosti za povzročeno škodo. Dokazno breme za
nadaljnji prenos vedno nosi podjetje kršitelj. V primeru odškodninske tožbe, ki
jo vloži posredni kupec, to pomeni izpodbojno domnevo, v skladu s katero so
bili pod določenimi pogoji preneseni povečani stroški na tega
posrednega kupca. Kar zadeva ocenjevanje obsega nadaljnjega prenosa, bi moralo biti
nacionalno sodišče pristojno oceniti, kateri del povečanih stroškov
se je prenesel naprej na raven posrednih kupcev v sporu, ki teče pred
njim. Kadar oškodovanci z različnih stopenj dobavne verige v zvezi z isto
kršitvijo zakonodaje o konkurenci vložijo ločene odškodninske tožbe, bi
morala nacionalna sodišča (če to dovoljuje nacionalno pravo ali pravo
EU, ki se uporabi) ustrezno upoštevati vzporedne ali predhodne postopke (ali
sodbe v takšnih postopkih), da bi se izognila dodelitvi prenizkih ali previsokih
odškodnin za škodo, povzročeno s takšno kršitvijo, in da bi ohranjala
doslednost sodb, ki izhajajo iz takšnih sorodnih postopkov. Postopki, ki
tečejo pred sodišči različnih držav članic, se lahko
štejejo za sorodne pravde v smislu člena 30 Uredbe št.1215/2012[47], če so tako tesno
povezani med seboj, da se zdita njihova skupna obravnava in odločanje o
njih smiselni, da bi se s tem izognili nevarnosti nezdružljivih sodnih
odločb, ki bi izhajale iz ločenih postopkov. Posledično lahko
vsako sodišče, razen tistega, ki je prvo začelo postopek, prekine
postopek ali se izreče za nepristojno, če je sodišče, ki je prvo
začelo postopek, pristojno za zadevne postopke in če njegovo
nacionalno pravo dovoljuje njihovo združitev. Namen Uredbe
št. 1215/2012 in predlagane direktive je tako spodbujanje doslednosti
sodb, ki izhajajo iz sorodnih pravd. V ta namen ima predlagana direktiva še
širše področje uporabe kot Uredba št. 1215/2012, saj zajema tudi primere
nadaljnjih odškodninskih tožb v zvezi z isto kršitvijo zakonodaje o konkurenci,
ki jih vložijo oškodovanci na različnih stopnjah dobavne verige. Te tožbe
je mogoče vložiti pri istem sodišču, različnih sodiščih v
isti državi članici ali različnih sodiščih različnih držav članic.
V vseh primerih predlagana direktiva spodbuja doslednost povezanih postopkov in
sodb. 4.5. Ocenjevanje škode (poglavje
V: člen 16) Dokazovanje in
ocenjevanje škode zaradi kršitve protimonopolnih pravil je na splošno vsebinsko
zelo zahtevno in drago, saj lahko zahteva uporabo zapletenih ekonomskih modelov.
V pomoč žrtvam kartelov pri ocenjevanju škode, ki jo je povzročila
kršitev zakonodaje o konkurenci, ta predlagana direktiva vsebuje izpodbojno
domnevo glede obstoja škode, ki je posledica kartela. Na podlagi ugotovitve, da
več kot 9 od 10 kartelov dejansko povzroči nezakonite
povečane stroške[48],
to zmanjša težave oškodovanca in stroške v zvezi z dokazovanjem, da je kartel
povzročil zaračunavanje višjih cen, kot če ga ne bi bilo. Podjetje kršitelj
bi lahko izpodbijalo to domnevo in uporabilo dokaze, s katerimi razpolaga, za
dokazovanje, da kartel ni povzročil škode. Dokazno breme tako nosi
stranka, ki že razpolaga z zadostnimi dokazi, da lahko uspešno nosi takšno
dokazno breme. S tem se izognemo stroškom razkritja, ki bi jih po vsej
verjetnosti morali nositi oškodovanci zaradi dokazovanja obstoja škode. Razen navedene
domneve se škoda zaradi kršitve protimonopolnih pravil ocenjuje na podlagi
nacionalnih materialnih in procesnih pravil. Vendar pa morajo ta upoštevati
načeli enakovrednosti in učinkovitosti. Zlasti zadnje načelo
določa, da dokazno breme in dokazni standard ne smeta dejansko
onemogočiti uveljavljanja pravice oškodovanca do odškodnine ali ga
pretirano otežiti. Kar zadeva ocenjevanje škode zaradi kršitve protimonopolnih
pravil v primerih, ko je treba dejansko stanje primerjati s hipotetičnim,
to pomeni, da morajo biti sodniki sposobni oceniti obseg škode. S tem se
poveča verjetnost, da bodo žrtve dejansko pridobile ustrezni znesek
nadomestila za škodo, ki so jo utrpele. Komisija je za to,
da bodo nacionalna sodišča lažje ocenjevala škodo, pripravila
nezavezujoče smernice na tem področju v svojem Sporočilu o
ocenjevanju škode v odškodninskih tožbah zaradi kršitev člena 101 ali
102 Pogodbe o delovanju Evropske unije[49].
Navedenemu sporočilu je priložen delovni dokument služb Komisije, ki ima
obliko praktičnega vodnika za ocenjevanje škode v odškodninskih tožbah
zaradi kršitev zakonodaje EU o konkurenci. V tem praktičnem
vodniku so obrazložene prednosti in pomanjkljivosti različnih metod in
tehnik, ki so na voljo za ocenjevanje škode zaradi kršitve protimonopolnih
pravil. V njem je predstavljena in obravnavana tudi vrsta praktičnih
primerov, v katerih so ponazorjeni značilni učinki, ki jih ponavadi
imajo kršitve pravil konkurence EU, ter načini uporabe razpoložljivih
metod in tehnik v praksi. 4.6. Sporazumno reševanje sporov
(Poglavje VI: členi 17–18) Eden od temeljnih ciljev predlagane direktive
je žrtvam kršitve zakonodaje o konkurenci omogočiti, da pridobijo polno
nadomestilo za škodo, ki so jo utrpele. Ta cilj je mogoče doseči
bodisi v postopku z odškodninsko tožbo pred sodiščem bodisi s sporazumno
izvensodno poravnavo med strankama. V spodbudo strankama, da rešita svoj spor
sporazumno, je namen predlagane direktive optimiziranje ravnovesja med izvensodnimi
poravnavami in postopki z odškodninskimi tožbami. Zato vsebuje naslednje določbe: (i) zadržanje zastaranja glede vložitve
odškodninskih tožb v času postopka sporazumnega reševanja spora med
podjetjem kršiteljem in oškodovancem; (ii) prekinitev tekočega postopka
za čas postopka sporazumnega reševanja spora; (iii) zmanjšanje zahtevka oškodovanca,
ki se poravna, s pobotom njegovega zahtevka in deleža v škodi kršitelja, ki se
poravna. Za preostali del zahtevka bi se lahko od kršitelja, ki se poravna, plačilo
odškodnine zahtevalo le, če sokršitelji, ki se ne poravnajo, ne bi bili
zmožni plačati polnega nadomestila oškodovancu; ter (iv) upoštevanje odškodnine, plačane
v okviru sporazumnih poravnav, pri določanju prispevka, ki ga mora
kršitelj, ki se poravna, plačati na podlagi poznejše odredbe o
plačilu odškodnine. V tem okviru se izraz „prispevek“ nanaša na situacijo,
v kateri kršitelj, ki se je poravnal, ni bil toženec v postopku z odškodninsko
tožbo, vendar pa so njegovi sokršitelji, ki jim je bilo naloženo plačilo
odškodnine, od njega zahtevali, naj prispeva svoj delež v okviru pravil
solidarne odgovornosti. 5. PRORAČUNSKE POSLEDICE Predlagana direktiva nima proračunskih
posledic. 6. DODATNE INFORMACIJE 6.1. Razveljavitev veljavne
zakonodaje Ta predlog ne razveljavlja nobenega veljavnega
zakonodajnega akta. 6.2. Ponovni pregled V skladu s členom 21 predlagane
direktive mora Komisija o učinkih direktive poročati Evropskemu
parlamentu in Svetu najpozneje pet let od izteka roka za njen prenos v
nacionalno zakonodajo. Komisija bo po sprejetju predlagane direktive
še naprej spremljala pravni okvir za postopke z odškodninskimi tožbami zaradi
kršitve protimonopolnih pravil v državah članicah, pri tem pa se bo
osredotočala zlasti na doseganje dveh glavnih ciljev predlagane direktive,
in sicer: (i) optimizacijo součinkovanja javnega
in zasebnega izvrševanja zakonodaje o konkurenci ter (ii) zagotavljanje žrtvam kršitev pravil
konkurence EU, da lahko pridobijo polno nadomestilo za škodo, ki so jo
utrpele. Komisija bo preverila, ali je ta direktiva
uspešna pri odpravljanju neučinkovitosti pravil in ovir, ki žrtvam kršitev
protimonopolnih pravil preprečujejo pridobitev polnega nadomestila, in ali
součinkovanje javnega in zasebnega izvrševanja zakonodaje o konkurenci poteka
nemoteno, s čimer se bo zagotavljalo optimalno izvrševanje
zakonodaje EU o konkurenci po vsej EU. Komisija bo kot del tega postopka
spremljanja še naprej vodila dialog z vsemi pomembnimi zainteresiranimi
stranmi. Poleg tega bo po uveljavitvi vseh ukrepov iz
direktive v državah članicah, tj. vsaj pet let po izteku roka za prenos
direktive, opravljeno ex post ocenjevanje glede potrebe po nadaljnjih
spremembah. 6.3. Obrazložitveni dokumenti Predlagana direktiva določa posebne
ukrepe za zbliževanje nacionalnih materialnih in procesnih pravil, ki urejajo
postopke z odškodninskimi tožbami zaradi kršitev določb zakonodaje držav
članic in EU o konkurenci. Iz predlagane direktive izhaja več pravnih
obveznosti. Za njen učinkovit prenos v nacionalno zakonodajo bodo zato
potrebne posebne in točno določene spremembe zadevnih nacionalnih
pravil. Da bo lahko Komisija spremljala pravilno izvajanje, zato ni dovolj, da
države članice predložijo besedilo izvedbenih določb, saj bo morda
potrebna vsesplošna ocena nacionalnih pravnih ureditev na tem področju. V
ta namen bi morale države članice Komisiji predložiti tudi obrazložitvene
dokumente, ki bi izkazovali, s katerimi veljavnimi ali novimi določbami
nacionalne zakonodaje naj bi se izvajali posamezni ukrepi iz predlagane direktive.
6.4. Evropski gospodarski prostor Predlagana direktiva je povezana z
učinkovitim izvrševanjem členov 101 in 102 PDEU, in sicer z
optimiziranjem součinkovanja javnega in zasebnega izvrševanja teh
določb ter z izboljšanjem pogojev, pod katerimi lahko žrtve kršitev
zakonodaje o konkurenci uveljavljajo odškodnino. Predlagana direktiva prispeva
k pravilnemu delovanju notranjega trga, saj ustvarja enakopravnejše
konkurenčne pogoje tako za podjetja, ki kršijo pravila konkurence, kot za
žrtve tega nezakonitega ravnanja. Zaradi navedenih ciljev na področjih
konkurence in notranjega trga, ki pomenita del pravnih pravil EGP, predlog
velja za EGP. 2013/0185 (COD) Predlog DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o nekaterih pravilih, ki urejajo postopke z
odškodninskimi tožbami v nacionalni zakonodaji zaradi kršitev določb
zakonodaje o konkurenci držav članic in Evropske unije (Besedilo velja za EGP) EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE
UNIJE STA – ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske
unije, zlasti členov 103 in 114 Pogodbe, ob upoštevanju predloga Evropske komisije[50], po posredovanju osnutka zakonodajnega akta
nacionalnim parlamentom, ob upoštevanju mnenja Evropskega
ekonomsko-socialnega odbora[51], v skladu z rednim zakonodajnim postopkom, ob upoštevanju naslednjega: (1) Člena 101 in 102 Pogodbe
o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: PDEU) spadata na
področje javnega reda in ju je treba izvajati učinkovito po vsej
Uniji, da se zagotovi neizkrivljena konkurenca na notranjem trgu. (2) Javno izvrševanje navedenih določb
PDEU zagotavlja Komisija v okviru pristojnosti, ki ji jih je podelila Uredba
Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil
konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe o ustanovitvi Evropske
skupnosti[52]
(v nadaljnjem besedilu: Uredba št. 1/2003). Javno izvrševanje
zagotavljajo tudi nacionalni organi, pristojni za konkurenco, ki lahko
sprejemajo odločitve, navedene v členu 5 Uredbe št. 1/2003. (3) Člena 101 in 102 PDEU
imata neposredni učinek v razmerjih med osebami zasebnega prava ter zadevnim
osebam zasebnega prava podeljujeta pravice in nalagata obveznosti, katerih
uresničevanje morajo zagotoviti nacionalna sodišča. Nacionalna
sodišča imajo zato enako pomembno vlogo pri uporabi pravil konkurence
(zasebno izvrševanje). Ko odločajo v sporih med osebami zasebnega prava,
varujejo subjektivne pravice iz prava Unije, na primer z dodelitvijo
odškodnine žrtvam kršitev. Popolna učinkovitost členov 101 in 102 PDEU
ter zlasti dejanski učinek prepovedi iz navedenih členov
določata, da lahko pred nacionalnimi sodišči vsakdo (bodisi oseba
zasebnega prava, vključno s potrošniki in podjetji, bodisi oseba javnega
prava) zahteva nadomestilo za škodo, ki mu je bila povzročena s kršitvijo
navedenih določb. Ta pravica do nadomestila iz prava Unije se v enaki meri
uporablja za kršitve členov 101 in 102, ki jih povzročijo bodisi
javna podjetja bodisi podjetja s posebnimi ali izključnimi pravicami, ki
so jim jih podelile države članice v smislu člena 106 PDEU. (4) Zaradi pravice iz prava Unije
do nadomestila za škodo, povzročeno s kršitvijo protimonopolnih pravil,
mora vsaka država članica imeti procesna pravila, ki zagotavljajo
učinkovito uresničevanje navedene pravice. Potreba po
učinkovitih pravnih sredstvih v sodnem postopku izhaja tudi iz pravice do
učinkovitega sodnega varstva, kot je določena v prvem odstavku
člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah[53] in v drugem pododstavku
člena 19(1) Pogodbe o Evropski uniji. (5) Za zagotovitev
učinkovitega javnega in zasebnega izvrševanja pravil konkurence je treba
urediti način usklajevanja teh dveh oblik izvrševanja, na primer z
ureditvijo dostopa do dokumentov, s katerimi razpolagajo organi, pristojni za
konkurenco. S takšnim usklajevanjem na ravni Unije se bo mogoče izogniti
tudi različnosti veljavnih pravil, ki bi lahko ogrožala pravilno delovanje
notranjega trga. (6) V skladu s členom 26(2)
PDEU notranji trg zajema območje brez notranjih meja, na katerem je
zagotovljen prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala. Med pravili, ki v
državah članicah urejajo postopke z odškodninskimi tožbami zaradi kršitve
nacionalne zakonodaje ali zakonodaje Unije o konkurenci, so opazne razlike. Te
razlike so vzrok za negotovost glede pogojev, pod katerimi lahko oškodovanci
uresničujejo svojo pravico do nadomestila, ki izhaja iz PDEU, vplivajo pa
tudi na dejansko učinkovitost takšne pravice. Ker oškodovanci pogosto
izberejo sodišče v državi članici, v kateri prebivajo ali imajo
sedež, razlike v nacionalnih pravilih vodijo do neenakih pogojev glede
postopkov z odškodninskimi tožbami in lahko vplivajo na konkurenco na trgih, na
katerih poslujejo tako oškodovanci kot podjetja kršitelji. (7) Za podjetja, ki so
ustanovljena in poslujejo v različnih državah članicah, veljajo
procesna pravila, ki pomembno vplivajo na obseg, v katerem lahko odgovarjajo za
kršitve zakonodaje o konkurenci. Posledica tega neizenačenega
zagotavljanja uveljavljanja pravice do nadomestila iz prava Unije je lahko
konkurenčna prednost za nekatera podjetja, ki so kršila člen 101
ali 102 PDEU, in odvrača od uresničevanja pravic do
ustanavljanja ter dobave blaga in opravljanja storitev v tistih državah
članicah, v katerih se uveljavljanje pravice do nadomestila
učinkoviteje zagotavlja. Kot takšne lahko razlike v režimih odgovornosti,
ki veljajo v državah članicah, negativno vplivajo tako na konkurenco kot
na pravilno delovanje notranjega trga. (8) Zato je treba zagotoviti enakopravnejše
konkurenčne pogoje podjetjem, ki poslujejo na notranjem trgu, poleg tega
pa tudi izboljšati pogoje za potrošnike v zvezi z uresničevanjem njihovih
pravic, ki izhajajo z notranjega trga. Ustrezen ukrep je zato zvišanje ravni
pravne varnosti in zmanjšanje razlik med državami članicami, kar zadeva
nacionalna pravila, ki urejajo postopke z odškodninskimi tožbami zaradi kršitve
zakonodaje EU o konkurenci, in nacionalno zakonodajo o konkurenci, kadar
se izvaja vzporedno z zadevno zakonodajo EU. Zbližanje teh pravil bo v
pomoč tudi pri preprečevanju pojava večjih razlik med pravili
držav članic, ki urejajo postopke z odškodninskimi tožbami v
konkurenčnih zadevah. (9) Člen 3(1) Uredbe
(ES) št. 1/2003 določa, da „kadar organi, pristojni za konkurenco v
državah članicah, ali nacionalna sodišča uporabljajo nacionalno
zakonodajo o konkurenci za sporazume, sklepe podjetniških združenj ali za
usklajena ravnanja v smislu člena [101(1) PDEU], ki lahko vplivajo na
trgovanje med državami članicami v smislu navedene določbe,
uporabljajo za te sporazume, sklepe ali usklajena ravnanja tudi člen [101 PDEU].
Kadar organi držav članic, pristojni za konkurenco, ali nacionalna
sodišča uporabljajo nacionalno zakonodajo o konkurenci za katero koli
zlorabo, ki je prepovedana s členom [102 PDEU], uporabljajo tudi
člen [102 PDEU]“. Zaradi pravilnega delovanja notranjega trga ter
večje pravne varnosti in enakopravnejših konkurenčnih pogojev za
podjetja in potrošnike je primerno, da bi področje uporabe te direktive
zajemalo tudi postopke z odškodninskimi tožbami zaradi kršitev nacionalne
zakonodaje o konkurenci, kadar se uporablja v skladu s členom 3(1)
Uredbe (ES) št. 1/2003. Uporaba različnih pravil o civilni
odgovornosti za kršitve členov 101 in 102 PDEU ter kršitve
pravil nacionalne zakonodaje o konkurenci, ki jih je treba uporabiti v isti
zadevi in vzporedno z zakonodajo Unije o konkurenci, bi sicer negativno
vplivala na položaj tožnikov v isti zadevi in obseg njihovih zahtevkov ter
ovirala pravilno delovanje notranjega trga. (10) Ker ni zakonodaje Unije,
postopke z odškodninskimi tožbami urejajo nacionalna materialna in procesna
pravila držav članic. Vsa nacionalna pravila, ki urejajo
uresničevanje pravice do nadomestila za škodo, povzročeno s kršitvijo
člena 101 ali 102 PDEU, vključno s tistimi v zvezi z
vidiki, ki jih ta direktiva ne obravnava (kot je pojem vzročne zveze med
kršitvijo in škodo), morajo upoštevati načeli učinkovitosti in
enakovrednosti. To pomeni, da se ne smejo oblikovati ali izvajati na način,
ki pretirano otežuje ali dejansko onemogoča izvrševanje pravice do
nadomestila, zagotovljene v PDEU, in da se ne smejo oblikovati ali
izvajati manj ugodno kot pravila, ki se uporabljajo v podobnih domačih
primerih. (11) Direktiva je del pravnega reda
EU v zvezi s pravico iz prava Unije do nadomestila za škodo, povzročeno s
kršitvami zakonodaje EU o konkurenci, zlasti glede vrnitve v prejšnje stanje in
opredelitve škode, kakor sta opredeljeni v sodni praksi Sodišča Evropske
unije, ter vnaprej ne omejuje nadaljnjega razvoja pravnega reda EU na tem
področju. Vsakdo, ki je utrpel škodo, povzročeno s kršitvijo, lahko
zahteva nadomestilo za dejansko izgubo (damnum emergens), dobiček,
za katerega je bil prikrajšan (izgubljeni dobiček ali lucrum cessans),
in plačilo obresti od nastanka škode do plačila nadomestila. Ta
pravica se priznava vsaki fizični ali pravni osebi – in sicer v enaki meri
potrošnikom, podjetjem in javnim organom – ne glede na obstoj neposrednega
pogodbenega razmerja s podjetjem kršiteljem in ne glede na to, ali je kršitev
pred tem že ugotovil organ, pristojen za konkurenco. Ta direktiva državam
članicam ne bi smela nalagati obveznosti, da uvedejo mehanizme kolektivnih
pravnih sredstev za izvrševanje členov 101 in 102 PDEU. (12) V postopkih z odškodninskimi
tožbami zaradi kršitev nacionalne zakonodaje ali zakonodaje Unije o konkurenci
je običajno potrebna večplastna analiza dejanskega stanja in
ekonomskih dejavnikov. Z dokazi, potrebnimi za dokazovanje odškodninskega
zahtevka, pogosto razpolagajo toženec ali tretje osebe ter zato niso zadosti
znani in dostopni tožniku. V takšnih okoliščinah lahko stroge pravne
zahteve, da tožnik ob vložitvi tožbe podrobno izkaže vsa dejstva zadeve in
predloži natančno določene dokaze v podporo tem dejstvom, neupravičeno
ovirajo učinkovito izvrševanje pravice do nadomestila, ki jo
zagotavlja PDEU. (13) Dokazovanje je pomemben
element, kar zadeva vložitev odškodninske tožbe zaradi kršitve nacionalne
zakonodaje ali zakonodaje Unije o konkurenci. Vendar pa je za postopke v
zadevah zaradi kršitev protimonopolnih pravil značilna asimetrija
informacij. Zato je primerno zagotoviti, da se oškodovancem podeli pravica do
uveljavitve razkritja dokazov, pomembnih za njihov zahtevek, ne da bi morali
podrobno navesti vsak posamezni dokaz. Za zagotovitev enakosti orožij bi morala
biti ta sredstva na voljo tudi tožencem v postopkih z odškodninskimi tožbami,
da lahko ti zahtevajo razkritje dokazov zadevnih oškodovancev. Nacionalna
sodišča lahko odredijo tudi razkritje dokazov tretjih oseb. Kadar želi nacionalno
sodišče odrediti razkritje dokazov Komisije, se uporabljata načelo
lojalnega sodelovanja med Evropsko unijo in njenimi državami članicami
(člen 4(3) PEU) ter člen 15(1) Uredbe št. 1/2003,
kar zadeva zaprosila za informacije. (14) Relevantne dokaze bi bilo
treba razkriti na podlagi odločbe sodišča in pod njegovim strogim
nadzorom, zlasti kar zadeva nujnost in sorazmernost ukrepa razkritja. Iz
zahteve po sorazmernosti izhaja, da je mogoče vložiti zahtevek za
razkritje le, ko je oškodovanec na podlagi dejstev, ki so mu dostopna pod
razumnimi pogoji, verjetno izkazal, da je utrpel škodo, ki jo je povzročil
toženec. V zahtevku za razkritje bi se bilo treba sklicevati na vrste dokazov,
ki so kar najbolj natančno in določno opredeljene, in sicer na
podlagi dejstev, dostopnih pod razumnimi pogoji. (15) Zahtevo po sorazmernosti bi
bilo treba previdno oceniti tudi takrat, kadar bi razkritje pomenilo vpogled v
preiskovalno strategijo organa, pristojnega za konkurenco, ker bi razkrilo,
kateri dokumenti so del spisa, ali kadar bi negativno vplivalo na način
sodelovanja podjetij z organom, pristojnim za konkurenco. Zahtevek za razkritje
se zato ne bi smel šteti za sorazmernega, kadar se sklicuje na splošno
razkritje dokumentov iz spisa organa, pristojnega za konkurenco, v zvezi z
določeno zadevo, ali dokumentov, ki jih predloži stranka v določeni
zadevi. Tako velik obseg zahtevkov za razkritje tudi ne bi bil združljiv z
dolžnostjo vložnika zahtevka, da opredeli vrste dokazov kar najbolj
natančno in določno. (16) Kadar sodišče zahteva od
pristojnega sodišča druge države članice, naj pridobi dokaze, ali
zahteva, da se dokazi neposredno pridobijo v drugi državi članici, se
uporabijo določbe Uredbe Sveta (ES) št. 1206/2001 z dne 28. maja 2001
o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v
civilnih ali gospodarskih zadevah[54]. (17) Čeprav bi morali biti
relevantni dokazi, ki vsebujejo poslovne skrivnosti ali sicer zaupne
informacije, v postopkih z odškodninskimi tožbami načeloma na voljo, pa je
treba takšne zaupne informacije ustrezno zaščititi. Nacionalnim
sodiščem bi morala biti zato na voljo vrsta ukrepov za zaščito
takšnih zaupnih informacij pred razkritjem v postopku. Ti ukrepi lahko
vključujejo možnost zaslišanj v odsotnosti javnosti, ki omejujejo krog
oseb, upravičenih prisostvovati razkritju dokazov, in navodila izvedencem
za pripravo povzetkov informacij v zgoščeni ali sicer nezaupni obliki. Ukrepi za varstvo
poslovnih skrivnosti in drugih zaupnih podatkov v praksi ne bi smeli ovirati
izvrševanja pravice do nadomestila. (18) Da bi
lahko Komisija in nacionalni organi, pristojni za konkurenco, učinkovito
in dosledno uporabljali člena 101 in 102 PDEU, je potreben
enoten pristop po vsej Uniji glede součinkovanja pravil o razkritju
dokazov in načina izvrševanja teh členov s strani organa, pristojnega
za konkurenco. Razkritje dokazov ne bi smelo neupravičeno omejevati
učinkovitosti organov, pristojnih za konkurenco, pri izvrševanju
zakonodaje o konkurenci. Omejitve razkritja dokazov ne bi smele
preprečevati organom, pristojnim za konkurenco, da objavijo svoje
odločitve v skladu z veljavnimi pravili Unije ali nacionalnimi pravili. (19) Programi prizanesljivosti in poravnalni postopki so pomembna
orodja javnega izvrševanja zakonodaje Unije o konkurenci, saj prispevajo k
odkrivanju, učinkovitemu pregonu in kaznovanju najhujših kršitev
zakonodaje o konkurenci. Podjetja, ki predložijo dokumente izključno za
namene programov prizanesljivosti in poravnalnih postopkov, se lahko odvrnejo
od sodelovanja v tem okviru, če bi jih razkritje takšnih dokumentov
izpostavilo civilni odgovornosti pod težjimi pogoji kot sokršitelje, ki ne
sodelujejo z organi, pristojnimi za konkurenco. Da se zagotovi pripravljenost
podjetij v zvezi s predložitvijo prostovoljnih izjav, s katerimi priznajo svoje
sodelovanje pri kršitvi zakonodaje Unije ali nacionalne zakonodaje o konkurenci
organu, pristojnemu za konkurenco, v okviru programa prizanesljivosti ali
poravnalnega postopka, bi morale biti takšne izjave izvzete iz razkritja
dokazov. (20) Poleg
tega bi bilo treba uporabiti izjemo od razkritja za vsak ukrep razkritja, ki bi
neupravičeno posegel v tekočo preiskavo organa, pristojnega za
konkurenco, v zvezi s kršitvijo nacionalne zakonodaje ali zakonodaje Unije o
konkurenci. Informacije, ki sta jih pripravila organ, pristojen za konkurenco,
med svojim postopkom izvrševanja nacionalne zakonodaje ali zakonodaje Unije o
konkurenci (kot je obvestilo o nasprotovanju) oziroma stranka v takšnem
postopku (kot so odgovori na zahteve organa, pristojnega za konkurenco, po
informacijah), bi se smele v postopkih z odškodninskimi tožbami razkriti šele
po tem, ko je organ, pristojen za konkurenco, ugotovil obstoj kršitve
nacionalnih pravil konkurence ali pravil konkurence Unije ali je sicer
končal svoj postopek. (21) Poleg razkritja dokazov iz
uvodnih izjav (19) in (20) bi morala imeti nacionalna sodišča možnost, da
v okviru postopka z odškodninsko tožbo odredijo razkritje dokazov, ki obstajajo
ne glede na postopek organa, pristojnega za konkurenco („predhodne
informacije“). (22) Vsaka fizična ali pravna
oseba, ki pridobi dokaze z dostopom do spisa organa, pristojnega za konkurenco,
pri uresničevanju svojih pravic do obrambe v zvezi s preiskavami organa,
pristojnega za konkurenco, lahko uporabi takšne dokaze za namene postopka z
odškodninsko tožbo, katerega stranka je. Takšno uporabo bi bilo treba dovoliti
tudi fizični ali pravni osebi, ki je pravni naslednik pravic in obveznosti
stranke, vključno z osebo, ki je pravni naslednik zahtevka stranke. Če
je dokaz pridobila pravna oseba iz skupine podjetij, ki za namene uporabe
členov 101 in 102 PDEU pomeni eno podjetje, se uporaba takšnega
dokaza dovoli tudi drugim pravnim subjektom iz istega podjetja. (23) Vendar pa uporaba iz predhodne
uvodne izjave ne bi smela neupravičeno omejevati učinkovitega
izvrševanja zakonodaje o konkurenci s strani organa, pristojnega za konkurenco.
Omejitve razkritja iz uvodnih izjav (19) in (20) bi morale zato v enaki meri
veljati za uporabo dokazov, ki so pridobljeni izključno z dostopom do
spisa organa, pristojnega za konkurenco. Poleg tega dokazi, pridobljeni od
organa, pristojnega za konkurenco, v okviru uresničevanja pravic do
obrambe, ne bi smeli postati predmet pravnega prometa. Možnost uporabe dokazov,
ki so bili pridobljeni izključno z dostopom do spisa organa, pristojnega
za konkurenco, bi zato morala biti omejena na fizično ali pravno osebo, ki
je uresničevala svoje pravice do obrambe, in njene pravne naslednike, kot
je navedeno v predhodni uvodni izjavi. Vendar pa ta omejitev nacionalnemu
sodišču ne preprečuje, da bi odredilo razkritje takšnih dokazov pod
pogoji iz te direktive. (24) Posledica vložitve
odškodninskega zahtevka ali začetka preiskave organa, pristojnega za
konkurenco, je tveganje, da bi lahko zadevna podjetja uničila ali skrila
dokaze, ki jih oškodovanec potrebuje za utemeljitev odškodninskega zahtevka. Da
bi preprečili uničenje dokazov, pomembnih za odločbo, in
zagotovili izvrševanje sodnih odredb o razkritju, bi morala imeti sodišča
možnost naložiti dovolj odvračilne sankcije. Kar zadeva stranke postopka,
je lahko posebej učinkovita sankcija, s katero se je mogoče izogniti
zamudam v postopku, tveganje sprejetja odločitve v škodo strank v postopku
z odškodninsko tožbo. Na voljo bi morale biti tudi sankcije za neizpolnjevanje
obveznosti varovanja zaupnih podatkov in za zlorabo podatkov, pridobljenih z
razkritjem. Podobno bi morale biti na voljo sankcije, če se informacije,
pridobljene z dostopom do spisa organa, pristojnega za konkurenco, pri
uresničevanju pravic stranke do obrambe v zvezi s preiskavami navedenega
organa zlorabijo v postopku z odškodninsko tožbo. (25) Člen 16(1) Uredbe
(ES) št. 1/2003 določa, da nacionalna sodišča, kadar
odločajo o sporazumih, sklepih ali usklajenih ravnanjih v skladu s
členom 101 ali 102 PDEU, ki so že predmet sklepa Komisije, ne
morejo sprejeti odločitev, ki so v nasprotju s sprejetim sklepom Komisije.
Zaradi krepitve pravne varnosti, izogibanja nedoslednosti pri izvajanju
zadevnih določb PDEU, povečanja uspešnosti in procesne
učinkovitosti postopkov z odškodninskimi tožbami ter krepitve delovanja
notranjega trga za podjetja in potrošnike prav tako ne bi smelo biti
mogoče izpodbijati pravnomočne odločbe nacionalnega organa,
pristojnega za konkurenco, ali pritožbenega sodišča, s katero je bila
ugotovljena kršitev člena 101 ali 102 PDEU, v postopkih z
odškodninskimi tožbami v zvezi z isto kršitvijo, ne glede na to, ali se tožba
vloži v državi članici, v kateri imata sedež organ, pristojen za
konkurenco, ali pritožbeno sodišče. Isto bi moralo veljati tudi za
odločbo, v kateri je bilo ugotovljeno, da so bile kršene določbe
nacionalne zakonodaje o konkurenci, kadar se nacionalna zakonodaja in
zakonodaja Unije o konkurenci vzporedno uporabljata v isti zadevi. Ta
učinek odločb nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, in
pritožbenih sodišč, s katerimi se ugotovi kršitev pravil konkurence, bi
morala imeti izrek odločbe in njegova obrazložitev. To ne vpliva na
pravice in obveznosti nacionalnih sodišč iz člena 267 PDEU. (26) Nacionalna pravila o
začetku, teku, zadržanju ali pretrganju zastaranja ne smejo
neupravičeno ovirati vlaganja odškodninskih tožb. To je zlasti pomembno v
primeru tožb, vloženih na podlagi ugotovitve organa, pristojnega za konkurenco,
ali pritožbenega sodišča o kršitvi. Zato bi morali oškodovanci še vedno
imeti možnost vložiti odškodninsko tožbo po koncu postopka organa, pristojnega
za konkurenco, zaradi izvrševanja nacionalne zakonodaje in zakonodaje Unije o
konkurenci. (27) Kadar
več podjetij skupaj krši pravila konkurence (kot v primeru kartela), je
primerno, da se določi solidarna odgovornost teh sokršiteljev za vso
škodo, ki jo je povzročila kršitev. Solidarni kršitelj, ki plača
več, kot pa znaša njegov delež v škodi, bi moral imeti pravico, da mu drugo
podjetje kršitelj povrne tisto, kar je plačal zanj. Določitev
takšnega deleža kot relativne odgovornosti zadevnega kršitelja in relevantnih
meril, kot so prihodki, tržni delež ali vloga v kartelu, ureja veljavna
nacionalna zakonodaja, in sicer ob upoštevanju načel učinkovitosti in
enakovrednosti. (28) Podjetja, ki sodelujejo z
organi, pristojnimi za konkurenco, v okviru programa prizanesljivosti, imajo
ključno vlogo pri odkrivanju kršitev skrivnih kartelov in pri ustavitvi
izvajanja takšnih kršitev, s čimer se pogosto ublaži škoda, ki bi jo lahko
povzročilo nadaljnje izvajanje kršitve. Zato je primerno uvesti
določbe za podjetja, ki jim je organ, pristojen za konkurenco, v okviru
programa prizanesljivosti priznal imuniteto pred globami, da se jih
zaščiti pred neupravičeno izpostavljenostjo odškodninskim zahtevkom,
pri tem pa se upošteva, da bo lahko odločba organa, pristojnega za
konkurenco, o obstoju kršitve postala pravnomočna za osebo z imuniteto,
preden bo postala pravnomočna za druga podjetja, ki jim ni bila priznana
imuniteta. Zato je primerno, da se osebo z imuniteto načeloma oprosti
solidarne odgovornosti za celotno škodo in da njen prispevek ne preseže zneska
škode, ki jo je povzročila svojim neposrednim ali posrednim kupcem
oziroma, v primeru nakupnega kartela, svojim neposrednim ali posrednim
dobaviteljem. Če je kartel povzročil škodo le tretjim osebam, ki niso
stranke oziroma dobavitelji podjetij kršiteljev, prispevek osebe z imuniteto ne
bi smel preseči njene relativne odgovornosti za škodo, ki jo je
povzročil kartel. Ta delež bi bilo treba določiti v skladu z istimi
pravili, ki se uporabljajo za določitev prispevkov med podjetji kršitelji
(uvodna izjava (27) zgoraj). Oseba z imuniteto bi morala ostati odgovorna za
celotno škodo oškodovancem, ki niso njeni neposredni ali posredni kupci ali
dobavitelji, le, kadar ti ne morejo pridobiti polnega nadomestila od drugih
podjetij kršiteljev. (29) Potrošniki in podjetja, ki so
bili oškodovani s kršitvijo nacionalne zakonodaje ali zakonodaje Unije
o konkurenci, so upravičeni do nadomestila za dejansko škodo in
izgubljeni dobiček. Dejanska škoda je lahko posledica razlike med dejansko
plačano ceno in ceno, ki bi bila plačana, če kršitve ne bi bilo.
Če je oškodovanec zmanjšal svojo dejansko izgubo, tako da jo je delno ali
v celoti prenesel naprej na lastne kupce, nadalje prenesena izguba ne pomeni
več škode, za katero je stranka, ki jo je prenesla naprej, upravičena
do nadomestila. Zato je načeloma primerno, da se podjetju kršitelju dovoli
uveljavljanje nadaljnjega prenosa dejanske škode kot ugovora zoper odškodninski
zahtevek. Primerno je določiti obveznost podjetja kršitelja, da pri
uveljavljanju ugovora nadaljnjega prenosa izkaže obstoj in obseg povečanih
stroškov, ki so bili preneseni naprej. (30) Vendar pa ne bi bilo primerno
podjetju kršitelju omogočiti uveljavljanja ugovora nadaljnjega prenosa,
kadar osebe, na katere so bili preneseni povečani stroški, nimajo pravne
možnosti zahtevati nadomestila, saj bi ga to oprostilo odgovornosti za
povzročeno škodo. Sodišče, pri katerem je vložena tožba, bi moralo
zato v primerih, ko toženec uveljavlja ugovor nadaljnjega prenosa v posamezni
zadevi, oceniti, ali imajo osebe, na katere so bili domnevno preneseni
povečani stroški, pravno možnost zahtevati nadomestilo. Čeprav so
posredni kupci upravičeni do uveljavljanja nadomestila, pa lahko
nacionalna pravila o vzročnosti (vključno s pravili o predvidljivosti
in oddaljenosti), ki se uporabljajo v skladu z načeli prava Unije,
določajo, da določene osebe (na primer na stopnji dobavne verige,
kjer so posledice oddaljene od kršitve) nimajo pravne možnosti zahtevati
nadomestila v danem primeru. Sodišče bo šele na podlagi ugotovitve, da ima
oseba, na katero so bili domnevno preneseni povečani stroški, pravno
možnost zahtevati nadomestilo, odločalo o utemeljenosti ugovora
nadaljnjega prenosa. (31) Potrošniki ali podjetja, na
katere je bila prenesena dejanska škoda, so utrpeli škodo, ki je bila
povzročena s kršitvijo nacionalne zakonodaje ali zakonodaje Unije o
konkurenci. Čeprav bi navedeno škodo moralo povrniti podjetje kršitelj, pa
je lahko potrošnikom ali podjetjem, ki od podjetja kršitelja niso kupili
ničesar, še zlasti težko dokazati obseg takšne škode. Zato je primerno
zagotoviti, da se v primeru, ko je obstoj odškodninskega zahtevka ali zneska,
ki se dodeli, odvisen od tega, ali in v kakšnem obsegu so se povečani
stroški, ki jih je plačal neposredni kupec podjetja kršitelja, prenesli na
posrednega kupca, za posrednega kupca šteje, da je predložil dokaz, v skladu s
katerim so bili vsi povečani stroški, ki jih je plačal navedeni
neposredni kupec, v celoti preneseni na posrednega kupca, če je lahko ta prima
facie dokazal, da je bil takšen nadaljnji prenos opravljen. Poleg tega je
primerno določiti, pod katerimi pogoji se za posrednega kupca šteje, da je
predložil tak prima facie dokaz. Kar zadeva ocenjevanje obsega
nadaljnjega prenosa, bi moralo biti nacionalno sodišče pristojno oceniti,
kateri del povečanih stroškov se je prenesel naprej na raven posrednih
kupcev v sporu, ki teče pred njim. Podjetju kršitelju bi moralo biti
dovoljeno, da predloži dokaze, ki izkazujejo, da dejanska izguba bodisi ni bila
prenesena naprej bodisi ni bila prenesena naprej v celoti. (32) Kršitve zakonodaje o
konkurenci so pogosto povezane s pogoji in ceno, v skladu s katerimi se blago
ali storitve prodajajo, ter vodijo do povečanih stroškov in druge škode za
stranke podjetij kršiteljev. Kršitev se lahko nanaša tudi na dobavo podjetju
kršitelju (na primer pri nakupnem kartelu). Določbe te direktive, zlasti
določbe o nadaljnjem prenosu bi bilo treba ustrezno uporabljati tudi za ta
primer. (33) Odškodninske tožbe lahko
vložijo oškodovanci, ki so kupili blago ali storitve od podjetja kršitelja, ter
kupci z nižjih stopenj dobavne verige. Da bi bile sodbe v takšnih sorodnih postopkih
dosledne in da bi se s tem izognili škodi, ki jo je povzročilo dejstvo, da
za kršitev nacionalne zakonodaje ali zakonodaje Unije o konkurenci ni bilo
izplačano polno nadomestilo, ali da bi se izognili zahtevi, da podjetje
kršitelj plača odškodnino kot nadomestilo za škodo, ki je oškodovanci niso
utrpeli, bi morala nacionalna sodišča v obsegu, ki ga dovoljujeta
zakonodaja Unije in nacionalna zakonodaja, kar najbolj upoštevati vse sorodne
pravde in sodbe v njih, zlasti tiste, v katerih je sodišče odločilo,
da je bil dokazan nadaljnji prenos. To ne bi smelo vplivati na temeljne pravice
obrambe ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega
sodišča tistih oseb, ki niso stranke v teh sodnih postopkih. Vsi takšni
postopki, ki tečejo pred sodišči različnih držav članic, se
lahko štejejo za sorodne pravde v smislu člena 30 Uredbe št. 1215/2012.
Na podlagi te določbe lahko nacionalna sodišča, razen tistega, ki je
prvo začelo postopek, prekinejo postopek, ali pa se v določenih
okoliščinah izrečejo za nepristojna. (34) Oškodovanec, ki je dokazal, da
je utrpel škodo kot posledico kršitve zakonodaje o konkurenci, mora še vedno
izkazati obseg škode, da bi prejel odškodnino. Ocenjevanje škode zaradi kršitve
protimonopolnih pravil je vsebinsko zelo zahtevno in lahko zahteva uporabo
zapletenih ekonomskih modelov. To je pogosto zelo drago in povzroča težave
oškodovancem, kar zadeva pridobitev potrebnih podatkov za utemeljitev njihovih
zahtevkov. Kot takšno lahko ocenjevanje škode zaradi kršitve protimonopolnih
pravil pomeni precejšnjo oviro, ki oškodovancem preprečuje pridobitev
nadomestila za škodo, ki so jo utrpeli. (35) Da bi odpravili to asimetrijo
informacij in nekatere težave v zvezi z ocenjevanjem škode zaradi kršitve
protimonopolnih pravil ter da bi zagotovili učinkovitost odškodninskih
zahtevkov, je primerno domnevati, da je kršitev v primeru kartela
povzročila škodo, zlasti prek vpliva na ceno. Odvisno od dejstev v zadevi
to pomeni, da je kartel povzročil zvišanje cene ali preprečil
znižanje cen, do katerega bi prišlo, če ne bi bilo kršitve. Podjetje
kršitelj bi moralo imeti možnost izpodbijanja takšne domneve. To izpodbojno
domnevo je primerno omejiti na kartele zaradi njihove skrivne narave, ki
povečuje omenjeno asimetrijo informacij in oškodovancu otežuje, da bi
pridobil ustrezne dokaze, s katerimi bi dokazal obstoj škode. (36) Ker ni pravil Unije o
ocenjevanju škode, povzročene s kršitvijo zakonodaje o konkurenci, morajo
nacionalni pravni redi držav članic in nacionalna sodišča
določiti, katere zahteve mora izpolniti oškodovanec pri dokazovanju obsega
škode, ki jo je utrpel, kako natančno mora dokazati ta obseg, načine,
ki jih lahko uporabi pri ocenjevanju obsega škode, in posledice, če
določenih zahtev ne more izpolniti v celoti. Vendar pa te nacionalne
zahteve ne bi smele biti niti manj ugodne od zahtev v zvezi s podobnimi
postopki z odškodninskimi tožbami po nacionalnem pravu (načelo
enakovrednosti) niti povzročiti, da bi bilo uveljavljanje pravice do
odškodnine iz prava Unije dejansko nemogoče ali pretirano oteženo
(načelo učinkovitosti). V zvezi s tem bi bilo treba upoštevati
vsakršno asimetrijo informacij med strankama in dejstvo, da ocenjevanje škode
pomeni ocenjevanje tega, kako bi se zadevni trg razvijal, če ne bi bilo
kršitve. To ocenjevanje pomeni izvedbo primerjave dejanskega stanja s stanjem,
ki je samo po sebi le domneva in kot takšno ne more biti nikoli popolnoma
natančno določeno. Zato je primerno nacionalnim sodiščem
podeliti pristojnost za ocenjevanje obsega škode, povzročene s kršitvijo
zakonodaje o konkurenci. (37) Oškodovance in podjetja
kršitelje bi bilo treba spodbuditi k sklenitvi dogovora o nadomestilu škode,
povzročene s kršitvijo zakonodaje o konkurenci, in sicer s pomočjo
mehanizmov sporazumnega reševanja sporov, kot so izvensodne poravnave,
arbitraža in mediacija. Kadar je to mogoče, bi moralo takšno sporazumno
reševanje sporov zajeti kar največ oškodovancev in podjetij kršiteljev.
Določbe te direktive o sporazumnem reševanju sporov so zato namenjene
omogočanju uporabe takšnih mehanizmov in njihove večje
učinkovitosti. (38) Zastaralni roki za vložitev
odškodninskih tožb bi lahko bili takšni, da oškodovancem in podjetjem
kršiteljem ne bi dopuščali dovolj časa za sklenitev dogovora o
nadomestilu, ki se izplača. Da bi obema strankama dali dejansko priložnost
za sporazumno rešitev spora, preden začneta postopek pred nacionalnim
sodiščem, bi moralo biti zastaranje zadržano za čas postopka
sporazumnega reševanja spora. (39) Poleg tega lahko nacionalno
sodišče v primeru, ko se stranki po vložitvi odškodninske tožbe pri njem
odločita, da bosta sporazumno reševali predmet te tožbe, prekine postopek
z odškodninsko tožbo za čas postopka sporazumnega reševanja spora.
Nacionalno sodišče bi moralo pri odločanju o tem, ali naj prekine
postopek, upoštevati interes hitre rešitve spora. (40) Da bi spodbudili sklepanje
sporazumnih poravnav, podjetje kršitelj, ki plača odškodnino v okviru
sporazumne rešitve spora, ne bi smelo biti postavljeno v slabši položaj v
razmerju do sokršiteljev, kot bi bilo, če ne bi sklenilo sporazumne
poravnave. To se lahko zgodi, kadar je kršitelj, ki se poravnava, tudi po
sklenitvi sporazumne poravnave še naprej solidarno odgovoren za celotno škodo,
povzročeno s kršitvijo. Kršitelj, ki se poravnava, zato načeloma ne
bi smel biti dolžan prispevati k finančnemu znesku odškodnine, ki ga
njegovi sokršitelji, ki se niso poravnali, plačajo oškodovancu, s katerim
se je prvi kršitelj že poravnal. Pogoj za to pravilo o neplačilu prispevka
je, da se je zahtevek oškodovanca zmanjšal za delež kršitelja, s katerim se je
poravnal, v škodi, ki mu je bila povzročena. Ta delež bi bilo treba
določiti v skladu z istimi pravili, ki se uporabljajo za določitev
prispevkov med podjetji kršitelji (uvodna izjava (27) zgoraj). Brez takšnega
zmanjšanja odškodnine bi bili kršitelji, ki se niso poravnali,
neupravičeno prizadeti s poravnavo, katere stranke niso bili. Kršitelj, ki
se poravna, bo še vedno moral plačati odškodnino, kadar bo to edina
možnost oškodovanca, da pridobi polno nadomestilo. (41) Kadar se od kršiteljev, ki se
poravnajo, zahteva, naj prispevajo k znesku odškodnine, ki ga pozneje
plačajo sokršitelji, ki se ne poravnajo, bi moralo nacionalno sodišče
upoštevati znesek odškodnine, ki je že bila izplačana v okviru sporazumne
poravnave, pri tem pa biti pozorno na to, da vsi sokršitelji niso nujno v enaki
meri vpleteni v celoten vsebinski, časovni in geografski obseg kršitve. (42) Ta direktiva spoštuje temeljne
pravice in upošteva načela, priznana z Listino Evropske unije o temeljnih
pravicah. (43) Ker bi bilo zaradi razlik v
možnostih politike in pravnih pravilih na nacionalni ravni v zvezi s pravico do
nadomestila iz prava Unije v postopkih z odškodninskimi tožbami zaradi kršitve
pravil konkurence Unije nemogoče zagotoviti polni učinek členov 101
in 102 PDEU ter zagotoviti pravilno delovanje notranjega trga za podjetja
in potrošnike, države članice ne morejo zadovoljivo doseči teh
ciljev, zato se ta dva cilja zaradi potrebne učinkovitosti in doslednosti
pri uporabi členov 101 in 102 PDEU lažje dosežeta na ravni
Unije. Evropski parlament in Svet zato sprejmeta to direktivo v skladu z
načelom subsidiarnosti, kot je določeno v členu 5 Pogodbe o
Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz istega člena ta
direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenih ciljev. (44) V skladu s Skupnimi
političnimi izjavami z dne 28. septembra 2011 držav članic
in Komisije o obrazložitvenih dokumentih[55]
so se države članice zavezale, da bodo v upravičenih primerih
obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več obrazložitvenih
dokumentov, ki pojasnjujejo razmerje med določbami direktive in ustreznimi
določbami nacionalnih pravnih aktov za njen prenos. Kar zadeva to
direktivo, zakonodajalec meni, da je posredovanje takšnih dokumentov upravičeno
– SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO: POGLAVJE I PODROČJE UPORABE IN OPREDELITEV POJMOV Člen 1 Področje uporabe direktive 1. Ta direktiva predpisuje
določena pravila, ki so potrebna, da lahko vsakdo, ki je utrpel škodo
zaradi kršitve člena 101 ali 102 PDEU ali nacionalne zakonodaje
o konkurenci, učinkovito uveljavlja pravico do polnega nadomestila za
takšno škodo. Predpisuje tudi pravila, ki spodbujajo neizkrivljeno konkurenco
na notranjem trgu in odpravljajo ovire za njegovo pravilno delovanje, in sicer
z zagotavljanjem enakovredne zaščite po vsej Uniji za vsakogar, ki je
utrpel takšno škodo. 2. Ta direktiva predpisuje tudi
pravila, s katerimi se usklajuje izvrševanje pravil konkurence v postopkih
organov, pristojnih za konkurenco, in v postopkih z odškodninskimi tožbami pred
nacionalnimi sodišči. Člen 2 Pravica do polnega nadomestila 1. Vsakdo, ki je utrpel škodo
zaradi kršitve zakonodaje Unije ali nacionalne zakonodaje o konkurenci, lahko
zahteva polno nadomestilo za takšno škodo. 2. S polnim nadomestilom se za
vsakogar, ki je utrpel škodo, vzpostavi stanje, v katerem bi ta oseba bila,
če ne bi bilo kršitve. Zato polno nadomestilo zajema nadomestilo za
dejansko škodo in izgubljeni dobiček ter plačilo obresti od nastanka
škode do dejanskega plačila nadomestila v zvezi s takšno škodo. 3. Države članice
zagotovijo, da lahko oškodovanci učinkovito uveljavljajo svoje
odškodninske zahtevke. Člen 3 Načeli učinkovitosti in
enakovrednosti Države članice zagotovijo, da se vsa
nacionalna materialna in procesna pravila v zvezi s postopki z odškodninskimi
tožbami oblikujejo in uporabljajo tako, da oškodovancu zagotovijo
učinkovito uveljavljanje pravice do polnega nadomestila iz prava Unije za
škodo, povzročeno s kršitvijo zakonodaje o konkurenci. Nobena nacionalna materialna
in procesna pravila v zvezi s postopki z odškodninskimi tožbami zaradi kršitev
člena 101 ali 102 PDEU za oškodovance niso manj ugodna od
materialnih in procesnih pravil, ki urejajo podobne postopke po nacionalnem
pravu. Člen 4 Opredelitev pojmov V tej direktivi se uporabljajo naslednje
opredelitve pojmov: 1. „kršitev zakonodaje o
konkurenci“ pomeni kršitev člena 101 ali 102 PDEU ali nacionalne
zakonodaje o konkurenci v smislu odstavka 2; 2. „nacionalna zakonodaja o
konkurenci“ pomeni določbe nacionalne zakonodaje, ki imajo večinoma
isti cilj kot člena 101 in 102 PDEU ter se uporabijo v isti
zadevi in vzporedno z zakonodajo Unije o konkurenci v skladu s
členom 3(1) Uredbe (ES) št. 1/2003; 3. „odškodninska tožba“ pomeni
tožbo po nacionalni zakonodaji, v okviru katere oškodovanec vloži odškodninski
zahtevek pri nacionalnem sodišču; zajema lahko tudi tožbe, v okviru
katerih nekdo kot zastopnik enega ali več oškodovancev vloži odškodninski
zahtevek pri nacionalnem sodišču, če nacionalna zakonodaja določa
to možnost; 4. „odškodninski zahtevek“
pomeni zahtevek za nadomestilo škode, povzročene s kršitvijo zakonodaje o
konkurenci; 5. „oškodovanec“ pomeni vsakogar
z odškodninskim zahtevkom; 6. „nacionalni organ, pristojen
za konkurenco,“ pomeni organ, ki ga država članica v skladu s
členom 35 Uredbe (ES) št. 1/2003 določi kot
odgovornega za uporabo členov 101 in 102 PDEU; 7. „organ, pristojen za
konkurenco,“ pomeni Komisijo ali nacionalni organ, pristojen za konkurenco; 8. „nacionalno sodišče“ ali
„sodišče“ pomeni vsako sodišče države članice v smislu
člena 267 PDEU; 9. „pritožbeno sodišče“
pomeni nacionalno sodišče, ki je pristojno za sodno presojo odločb
nacionalnih organov, pristojnih za konkurenco, v okviru česar je lahko
pristojno tudi za ugotavljanje kršitev člena 101 ali 102 PDEU; 10. „odločba o kršitvi“
pomeni odločbo organa, pristojnega za konkurenco, ali pritožbenega
sodišča, ki ugotovi kršitev zakonodaje o konkurenci; 11. „pravnomočna“
odločba o kršitvi pomeni odločbo organa, pristojnega za konkurenco,
ali pritožbenega sodišča, zoper katero ni več mogoče vložiti
rednega pravnega sredstva; 12. „kartel“ pomeni sporazum
in/ali usklajeno ravnanje dveh ali več konkurentov, katerega namen je
usklajevanje njihovega konkurenčnega ravnanja na trgu in/ali vplivanje na
relevantne parametre konkurence s praksami, kot so določanje ali
usklajevanje nakupnih ali prodajnih cen ali drugih pogojev trgovanja,
razdelitev proizvodnih ali prodajnih kvot, delitev trgov in kupcev,
vključno z manipulacijo razpisov za zbiranje ponudb, omejitve pri uvozu
ali izvozu in/ali protikonkurenčni ukrepi zoper druge konkurente; 13. „program prizanesljivosti“
pomeni program, na podlagi katerega udeleženec v skrivnem kartelu neodvisno od
drugih podjetij v kartelu sodeluje s preiskovalnim organom ali organom,
pristojnim za konkurenco, tako da prostovoljno predstavi informacije o kartelu
in svojo vlogo v njem, v zameno za kar se mu prizna imuniteta pred kakršno koli
globo, ki se naloži kartelu, ali znižanje zneska takšne globe; 14. „izjava podjetja zaradi
prizanesljivosti“ pomeni ustno ali pisno predložitev informacij podjetja o
skrivnem kartelu in njegovi vlogi v njem, ki jo podjetje ali njegov zastopnik
prostovoljno zagotovi organu, pristojnemu za konkurenco, in ki je bila
pripravljena posebej zaradi predložitve organu, da bi se podjetju priznala
imuniteta ali znižanje zneska globe v okviru programa prizanesljivosti v zvezi
z izvajanjem člena 101 PDEU ali zadevnimi določbami
nacionalne zakonodaje; to ne zajema dokumentov ali informacij, ki obstajajo
neodvisno od postopka organa, pristojnega za konkurenco („predhodne
informacije“); 15. „vloga za poravnavo“ pomeni
dokument o tem, da je podjetje priznalo svoje sodelovanje pri kršitvi
člena 101 PDEU ali ustreznih določb nacionalne zakonodaje
in krivdo zanjo, ki ga je podjetje ali njegov zastopnik prostovoljno predložil
organu, pristojnemu za konkurenco, in ki je bil pripravljen posebej kot del
formalne vloge, naj organ začne hitri postopek; 16. „povečani stroški“
pomenijo vsako pozitivno razliko med dejansko plačano ceno in ceno, ki bi
obveljala, če ne bi bilo kršitve zakonodaje o konkurenci; 17. „sporazumna poravnava“ pomeni
sporazum, v skladu s katerim se plača odškodnina na podlagi sporazumne
rešitve spora. POGLAVJE II RAZKRITJE DOKAZOV Člen 5 Razkritje dokazov 1. Kadar je tožnik predstavil
dejstva in dokaze, ki so mu na voljo pod razumnimi pogoji in verjetno
utemeljujejo sum, da je tožnik ali da so osebe, ki jih zastopa, utrpeli škodo,
ki jo je povzročila toženčeva kršitev zakonodaje o konkurenci, države
članice zagotovijo, da lahko nacionalna sodišča tožencu ali tretji
osebi odredijo razkritje dokazov, ne glede na to, ali so ti dokazi tudi del
spisa organa, pristojnega za konkurenco, in sicer v skladu s pogoji iz tega
poglavja. Države članice sodiščem zagotovijo tudi možnost, da na
zahtevo toženca odredijo razkritje dokazov tožniku ali tretji osebi. Ta določba ne vpliva na pravice in obveznosti
nacionalnih sodišč iz Uredbe Sveta (ES) št. 1206/2001. 2. Države članice
zagotovijo, da nacionalna sodišča odredijo razkritje dokazov iz
odstavka 1, če je stranka, ki zahteva razkritje: (a)
izkazala, da z dokazi, ki so pomembni za
utemeljitev njenega zahtevka ali obrambe, razpolaga nasprotna stranka ali
tretja oseba; ter (b)
bodisi tako podrobno opisala te dokaze bodisi tako
natančno opredelila njihove vrste, kot je to mogoče na podlagi
dejstev, dostopnih pod razumnimi pogoji. 3. Države članice
zagotovijo, da nacionalna sodišča omejijo razkritje dokazov le na tisto,
kar je sorazmerno. Pri odločanju o tem, ali je razkritje, ki ga je
zahtevala stranka, sorazmerno, nacionalna sodišča upoštevajo pravni
interes vseh zadevnih strank in tretjih oseb. Zlasti upoštevajo: (a)
verjetnost, da je prišlo do zatrjevane kršitve
zakonodaje o konkurenci; (b)
obseg in stroške razkritja, zlasti za zadevne
tretje osebe; (c)
ali dokazi, ki naj bi bili razkriti, vsebujejo
zaupne informacije, zlasti v zvezi s katerimi koli tretjimi osebami, in ali
obstajajo dogovori o varovanju takšnih zaupnih informacij; ter (d)
v primerih, ko kršitev preiskuje ali jo je preiskoval
organ, pristojen za konkurenco, ali je zahteva vsebovala podrobnosti o naravi,
predmetu ali vsebini takšnih dokumentov oziroma ali je bila zahteva splošna
zahteva v zvezi z dokumenti, ki so bili predloženi organu, pristojnemu za
konkurenco, ali so del spisa takšnega organa. 4. Države članice
zagotovijo, da nacionalna sodišča razpolagajo z učinkovitimi ukrepi,
ki kar najbolj varujejo zaupne informacije pred neprimerno uporabo, pri tem pa
tudi zagotavljajo, da so relevantni dokazi, ki vsebujejo takšne informacije, na
voljo v postopku z odškodninsko tožbo. 5. Države članice sprejmejo
ustrezne ukrepe, da so vsi pravni privilegiji in druge pravice, na podlagi
katerih ni treba razkriti dokazov, v celoti učinkoviti. 6. Če so nacionalna
sodišča pristojna za odreditev razkritja brez zaslišanja osebe, od katere
se razkritje zahteva, države članice zagotovijo, da sodišče ne
določi kazni za neizpolnitev takšne odredbe, dokler ni zaslišalo
naslovnika takšne odredbe. 7. Dokazi obsegajo vse vrste
dokazov, ki so dopustni v postopkih pred nacionalnimi sodišči, zlasti
dokumente in vse druge predmete, ki vsebujejo informacije, ne glede na vrsto
nosilca, na katerem so shranjene informacije. 8. Ta člen, brez vpliva na
obveznost iz odstavka 4 in omejitve iz člena 6, državam
članicam ne preprečuje, da bi ohranile ali sprejele pravila v zvezi s
sistemom širšega razkritja dokazov. Člen 6 Omejitve razkritja dokazov iz spisa
organa, pristojnega za konkurenco 1. Države članice
zagotovijo, da nacionalna sodišča za namen postopka z odškodninsko tožbo
nikoli ne morejo odrediti, naj stranka ali tretja oseba razkrije katero koli od
naslednjih vrst dokazov: (a)
izjav podjetij zaradi prizanesljivosti in (b)
vlog za poravnavo. 2. Države članice
zagotovijo, da lahko nacionalna sodišča šele po tem, ko je organ,
pristojen za konkurenco, končal postopek ali izdal odločbo iz
člena 5 Uredbe št. 1/2003 ali Poglavja III Uredbe št. 1/2003,
za namen postopkov z odškodninskimi tožbami odredijo razkritje naslednjih vrst
dokazov: (a)
informacije, ki jih je pripravila fizična ali
pravna oseba posebej za postopek organa, pristojnega za konkurenco; (b)
informacije, ki jih je zbral organ, pristojen za
konkurenco, med svojim postopkom. 3. Sodišče lahko razkritje
dokazov iz spisa organa, pristojnega za konkurenco, ki ne spadajo v nobeno od
vrst, navedenih v odstavku 1 ali 2 tega člena, odredi kadar koli
v postopku z odškodninsko tožbo. Člen 7 Omejitve uporabe dokazov,
pridobljenih izključno z dostopom do spisa organa, pristojnega za
konkurenco 1. Države članice
zagotovijo, da dokazi iz ene od vrst, navedenih v členu 6(1), ki jih
pridobi fizična ali pravna oseba izključno z dostopom do spisa
organa, pristojnega za konkurenco, pri uresničevanju svojih pravic do
obrambe v skladu s členom 27 Uredbe št. 1/2003 ali ustreznimi
določbami nacionalne zakonodaje, niso dopustni v postopku z odškodninsko
tožbo. 2. Države članice
zagotovijo, da dokazi iz ene od vrst, navedenih v členu 6(2), ki jih
pridobi fizična ali pravna oseba izključno z dostopom do spisa
organa, pristojnega za konkurenco, pri uresničevanju svojih pravic do
obrambe v skladu s členom 27 Uredbe št. 1/2003 ali ustreznimi
določbami nacionalne zakonodaje, niso dopustni v postopku z odškodninsko
tožbo, dokler ta organ, pristojen za konkurenco, ne konča svojega postopka
ali izda odločbe iz člena 5 Uredbe št. 1/2003 ali
Poglavja III Uredbe št. 1/2003. 3. Države članice
zagotovijo, da lahko dokaze, ki jih pridobi fizična ali pravna oseba
izključno z dostopom do spisa organa, pristojnega za konkurenco, pri
uresničevanju svojih pravic do obrambe v skladu s členom 27
Uredbe št. 1/2003 ali ustreznimi določbami nacionalne zakonodaje in
ki niso dopustni v skladu z odstavkom 1 ali 2 tega člena, v
postopku z odškodninsko tožbo uporabi le navedena fizična ali pravna oseba
oziroma fizična ali pravna oseba, ki je njen pravni naslednik,
vključno z osebo, ki je pravni naslednik zahtevka pravnega predhodnika. Člen 8 Sankcije 1. Države članice
zagotovijo, da lahko nacionalna sodišča strankam, tretjim osebam in
njihovim pravnim zastopnikom naložijo sankcije, če: (a)
ne izpolnijo sodne odredbe za razkritje ali
zavrnejo njeno izpolnitev; (b)
uničijo relevantne dokaze, če je v
času uničenja: (i) stranka, ki je dokaze uničila, bila
ali je bila pred tem stranka v postopku organa, pristojnega za konkurenco, v zvezi
z ravnanjem, ki je podlaga za odškodninsko tožbo; ali (ii) stranka, ki je dokaze uničila,
vedela ali bi se lahko od nje razumno pričakovalo, da je vedela, da je
bila pri nacionalnem sodišču vložena odškodninska tožba in da so bili
dokazi relevantni za utemeljitev bodisi odškodninskega zahtevka bodisi ugovora
zoper njega; ali (iii) stranka, ki je dokaze uničila,
vedela, da so bili dokazi relevantni za tekoči ali prihodnji postopek z
odškodninsko tožbo, v katerem je ali bi bila tožnica ali toženka; (c)
ne izpolnijo obveznosti, ki so jim bile naložene s
sodno odredbo za varstvo zaupnih podatkov, ali zavrnejo njihovo izpolnitev; ali (d)
zlorabijo pravice v zvezi z razkritjem dokazov,
določene v tem poglavju, ter dokaze in informacije, ki iz njega izhajajo. 2. Države članice
zagotovijo, da so sankcije, ki jih lahko naložijo nacionalna sodišča,
učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Kar zadeva ravnanje strank v
postopku z odškodninsko tožbo, sta sankciji, ki sta na voljo nacionalnim
sodiščem, možnost sprejetja odločitve v škodo strank, kot so domneva,
da je relevantno vprašanje dokazano, oziroma popolna ali delna zavrnitev
zahtevkov in ugovorov ter možnost odreditve plačila stroškov. POGLAVJE III UČINEK NACIONALNIH ODLOČB,
ZASTARANJE IN SOLIDARNA ODGOVORNOST Člen 9 Učinek nacionalnih odločb Kadar nacionalna
sodišča v skladu s členom 101 ali 102 PDEU ali nacionalno
zakonodajo o konkurenci v postopkih z odškodninskimi tožbami odločajo o
sporazumih, sklepih ali ravnanjih, ki so že predmet pravnomočne
odločbe o kršitvi, ki sta jo izdala nacionalni organ, pristojen za
konkurenco, ali pritožbeno sodišče, države članice zagotovijo, da
nacionalna sodišča ne morejo sprejeti odločitev v nasprotju s
takšnimi odločbami o kršitvi. Ta obveznost ne posega v pravice in
obveznosti iz člena 267 PDEU. Člen 10 Zastaranje 1. Države članice
določijo pravila o zastaranju glede vložitve odškodninskih tožb v skladu s
tem členom. Navedena pravila določajo začetek teka zastaranja,
čas, potreben za zastaranje, in okoliščine, v katerih se lahko zastaranje
pretrga ali zadrži. 2. Države članice
zagotovijo, da zastaranje ne začne teči, dokler oškodovanec ni
seznanjen ali se od njega ne more razumno pričakovati, da je seznanjen: (i) z ravnanjem, ki pomeni kršitev; (ii) z opredelitvijo takšnega ravnanja kot
kršitve zakonodaje Unije ali nacionalne zakonodaje o konkurenci; (iii) z dejstvom, da mu je kršitev
povzročila škodo, in (iv) z identiteto kršitelja, ki mu je
povzročil takšno škodo. 3. Države članice
zagotovijo, da zastaranje ne začne teči pred dnem, ko nepretrgana ali
ponovljena kršitev preneha. 4. Države članice
zagotovijo, da je zastaralni rok za vložitev odškodninske tožbe vsaj pet let. 5. Države članice
zagotovijo, da se zastaranje zadrži, če organ, pristojen za konkurenco,
sprejme ukrep za namen preiskave ali postopka o kršitvi, s katero je povezana
odškodninska tožba. Zadržanje zastaranja preneha najprej eno leto po
pravnomočnosti odločbe o kršitvi ali drugačnem koncu postopka. Člen 11 Solidarna odgovornost 1. Države članice
zagotovijo, da so podjetja, ki so s skupnim delovanjem kršila zakonodajo o
konkurenci, solidarno odgovorna za škodo, povzročeno s kršitvijo: vsako
podjetje kršitelj odgovarja za plačilo celotne škode in oškodovanec lahko
zahteva plačilo polnega nadomestila od katerega koli od njih, dokler ni v
celoti poplačan. 2. Države članice
zagotovijo, da je podjetje, ki mu je organ, pristojen za konkurenco, priznal
imuniteto pred globami v okviru programa prizanesljivosti, odškodninsko
odgovorno oškodovancem, ki niso njegovi neposredni ali posredni kupci oziroma
dobavitelji, le v primeru, ko ti ne morejo pridobiti polnega nadomestila od
drugih podjetij, ki so vpletena v isto kršitev zakonodaje o konkurenci. 3. Države članice
zagotovijo, da lahko podjetje kršitelj zahteva od vsakega drugega podjetja
kršitelja, naj mu povrne znesek, ki se določi glede na njegov relativni
delež v škodi, povzročeni s kršitvijo. Znesek prispevka podjetja, ki mu je
organ, pristojen za konkurenco, priznal imuniteto pred globami v okviru
programa prizanesljivosti, ne preseže deleža v škodi, ki jo je podjetje
povzročilo svojim neposrednim ali posrednim kupcem oziroma dobaviteljem. 4. Kar zadeva kršitev podjetij
kršiteljev, s katero je bila povzročena škoda oškodovancem, ki niso
njihovi neposredni ali posredni kupci oziroma dobavitelji, države članice
zagotovijo, da se obseg prispevka osebe z imuniteto določi glede na njen
relativni delež v takšni škodi. POGLAVJE IV NADALJNJI PRENOS POVEČANIH STROŠKOV Člen 12 Ugovor nadaljnjega prenosa 1. Države članice
zagotovijo, da lahko toženec v postopku z odškodninsko tožbo kot ugovor zoper
odškodninski zahtevek uveljavlja dejstvo, da je tožnik v celoti ali delno
prenesel naprej povečane stroške, ki so posledica kršitve. Dokazno breme
glede nadaljnjega prenosa povečanih stroškov nosi toženec. 2. Če so bili povečani
stroški preneseni naprej na osebe na naslednji stopnji dobavne verige, ki
nimajo pravne možnosti zahtevati nadomestila za škodo, ki so jo utrpele,
toženec ni upravičen do uveljavljanja ugovora iz prejšnjega odstavka. Člen 13 Posredni kupci 1. Kadar je v postopku z
odškodninsko tožbo obstoj odškodninskega zahtevka ali znesek nadomestila, ki se
dodeli, odvisen od tega, ali – oziroma v kakšnem obsegu – so se povečani
stroški prenesli naprej na tožnika, države članice zagotovijo, da dokazno
breme glede obstoja in obsega takšnega nadaljnjega prenosa nosi tožnik. 2. V primeru iz odstavka 1
tega člena se šteje, da je posredni kupec dokazal, da so bili nanj
preneseni povečani stroški, če izkaže: (a)
da je toženec kršil zakonodajo o konkurenci; (b)
da so bili posledica kršitve povečani stroški
za neposrednega kupca toženca in (c)
da je kupil blago ali storitve, ki so bili predmet
kršitve, oziroma blago ali storitve, ki izhajajo iz blaga ali storitev, ki so
bile predmet kršitve, ali pa vsebujejo takšno blago ali storitve. Države članice zagotovijo, da je sodišče
pristojno oceniti, kateri del povečanih stroškov se je prenesel naprej. Ta določba ne posega v pravico kršitelja, v
skladu s katero lahko ta izkaže, da povečani stroški niso bili ali niso
bili v celoti preneseni na posrednega kupca. Člen 14 Izgubljeni dobiček in kršitev
na ravni dobave 1. Pravila iz tega poglavja ne
posegajo v pravico oškodovanca, da zahteva nadomestilo za izgubljeni
dobiček. 2. Države članice
zagotovijo, da se pravila iz tega poglavja ustrezno uporabijo, kadar je kršitev
zakonodaje o konkurenci povezana z dobavo podjetju kršitelju. Člen 15 Odškodninske tožbe tožnikov z
različnih stopenj dobavne verige 1. Kar zadeva ocenjevanje, ali
so zahteve dokaznega bremena, ki izhajajo iz uporabe člena 13,
izpolnjene, države članice zagotovijo, da nacionalna sodišča, pri
katerih so bile vložene odškodninske tožbe, ustrezno upoštevajo: (a)
odškodninske tožbe, ki so povezane z isto kršitvijo
zakonodaje o konkurenci, vendar so jih vložili tožniki z drugih stopenj dobavne
verige; ali (b)
sodbe, izdane na podlagi takšnih tožb. 2. Ta določba ne vpliva na
pravice in obveznosti nacionalnih sodišč iz člena 30
Uredbe (EU) št. 1215/2012. POGLAVJE V OCENJEVANJE ŠKODE Člen 16 Ocenjevanje škode 1. Države članice
zagotovijo, da se v primeru kartelne kršitve domneva, da je kršitev
povzročila škodo. Podjetje kršitelj ima pravico, da izpodbija to domnevo. 2. Države članice
zagotovijo, da dokazno breme ter dokazni standard in standard zadostne navedbe
dejstev, ki so potrebni za ocenjevanje škode, ne morejo dejansko
onemogočiti uveljavljanja pravice oškodovanca do odškodnine ali ga
pretirano otežiti. Države članice zagotovijo, da se sodišču podeli
pristojnost za ocenjevanje obsega škode. POGLAVJE VI SPORAZUMNO REŠEVANJE SPOROV Člen 17 Odložilni učinek sporazumnega
reševanja sporov 1. Države članice
zagotovijo, da se zastaranje glede vložitve odškodninske tožbe zadrži za
čas postopka sporazumnega reševanja spora. Prekinitev zastaralnega roka se
uporabi le v zvezi s tistimi strankami, ki sodelujejo ali so sodelovale pri
sporazumnem reševanju spora. 2. Države članice
nacionalnim sodiščem, pri katerih je bila vložena odškodninska tožba,
zagotovijo možnost, da prekinejo postopek, če stranke tega postopka
sodelujejo pri sporazumnem reševanju spora v zvezi z zahtevkom iz te
odškodninske tožbe. Člen 18 Učinek dogovorov o poravnavi
za naknadne odškodninske tožbe 1. Države članice
zagotovijo, da se na podlagi dogovora o poravnavi zahtevek oškodovanca, ki se
poravna, zmanjša za delež sokršitelja, s katerim se poravna, v škodi, ki jo je
kršitev povzročila oškodovancu. Sokršitelji, ki se ne poravnajo, za
preostali znesek zahtevka ne morejo terjati prispevka od sokršitelja, ki se
poravna. Le kadar sokršitelji, ki se ne poravnajo, ne morejo plačati
zneska preostale škode iz zahtevka, se lahko od sokršitelja, ki se je poravnal,
zahteva plačilo deleža v škodi oškodovancu, ki se poravna. 2. Nacionalna sodišča pri
določanju deleža v škodi vsakega sokršitelja ustrezno upoštevajo morebitne
predhodne dogovore o poravnavi, ki jih je sklenil posamezni sokršitelj. POGLAVJE VII KONČNE
DOLOČBE Člen 19 Ponovni pregled Komisija pregleda izvajanje te direktive ter
poroča Evropskemu parlamentu in Svetu najpozneje do [...] [računa
naj se pet let od izteka roka za prenos te direktive]. Člen 20 Prenos v nacionalno zakonodajo 1. Države članice sprejmejo
zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do
[računa naj se dve leti od izteka roka za sprejetje te direktive].
Komisiji nemudoma sporočijo besedilo navedenih predpisov. Države članice se v sprejetih predpisih
sklicujejo na to direktivo ali pa sklic navedejo ob njihovi uradni objavi.
Način sklicevanja določijo države članice. 2. Države članice
sporočijo Komisiji besedilo glavnih določb nacionalne zakonodaje, ki
so jih sprejele na področju uporabe te direktive. Člen 21 Začetek veljavnosti Ta direktiva začne veljati dvajseti dan
po objavi v Uradnem listu Evropske unije. Člen 22 Naslovniki Ta direktiva je
naslovljena na države članice. V Strasbourgu, Za Evropski parlament Za
Svet OCENA FINANČNIH POSLEDIC
ZAKONODAJNEGA PREDLOGA Ta
predlog ne vpliva na proračun EU. [1] Uredba Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002
o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe (UL L 1,
4.1.2003, str. 1). S 1. decembrom 2009 sta člena 81 in 82 Pogodbe o
Evropski skupnosti postala člena 101 in 102 PDEU. Njuna vsebina se ni
spremenila. [2] V členih 4 oziroma 5 Uredbe št. 1/2003. [3] Člen 23 Uredbe št. 1/2003. [4] Člen 6 Uredbe št. 1/2003. Glej tudi zadevo C-127/73,
BRT proti SABAM, Recueil 1974, str. 51, točka 16, ter
zadevo C-282/95 P, Guérin Automobiles proti Komisiji, Recueil 1997,
str. I-1503, točka 39. [5] Glej zadevo C-453/99, Courage in Crehan, Recueil 2001,
str. I-6297, združene zadeve C-295/04 do C-298/04, Manfredi,
ZOdl. 2006, str. I-6619, zadevo C-360/09, Pfleiderer AG proti
Bundeskartellamt, ZOdl. 2011, str. I-5161, ter zadevo C-199/11, Evropska
skupnost proti Otis NV in drugi, ZOdl. 2012, str. I-0000. [6] Glej zadevo Manfredi iz opombe št. 5,
točka 95. [7] Zadeva C-360/09, Pfleiderer AG proti Bundeskartellamt,
ZOdl. 2011, str. I-5161. [8] COM(2008) 165 final; glej tudi delovni dokument služb
Komisije, priložen Beli knjigi, SEC(2008) 404. [9] Javno posvetovanje „Za skladen evropski pristop h kolektivnim
pravnim sredstvom“, glej http://ec.europa.eu/competition/consultations/2011_collective_redress/index_en.html. [10] Resolucija o srečanju vodij evropskih organov,
pristojnih za konkurenco, z dne 23. maja 2012, Varstvo gradiv
prizanesljivosti v okviru zasebnih odškodninskih tožb, ki je na voljo na: http://ec.europa.eu/competition/ecn/leniency_material_protection_en.pdf. [11] Glej resoluciji Evropskega parlamenta z dne 2. februarja 2012
o usklajenem evropskem pristopu h kolektivnim tožbam naproti (2011/2089(INI)): http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+TA+P7-TA-2012-0021+0+DOC+XML+V0//SL
in o letnem poročilu o politiki konkurence EU (2011/2094(INI))
http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+TA+P7-TA-2012-0031+0+DOC+XML+V0//SL. [12] COM (2005) 672 final; glej tudi delovni dokument služb
Komisije, priložen Zeleni knjigi, SEC(2005) 1732. [13] Resolucija Evropskega parlamenta z dne 26. marca 2009 o
Beli knjigi o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES (2008/2154(INI)). [14] Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 25. marca 2009
o beli knjigi o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES (UL C 228, 22.9.2009, str. 40). [15] Glej Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 2. februarja 2012
o letnem poročilu o politiki konkurence EU (2011/2094(INI)). [16] UL C 101, 27.4.2004, str. 54. [17] Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000
o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in
gospodarskih zadevah (UL L 12, 16.1.2001, str. 1). To uredbo je pred nedavnim
nadomestila Uredba (EU) št. 1215/2012 z dne 12. decembra 2012 o
pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in
gospodarskih zadevah (UL L 351, 20.12.2012, str. 1), katere večina
določb bo začela veljati 10. januarja 2015. [18] Uredba Sveta (ES) št. 1206/2001 z dne 28. maja 2001
o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v
civilnih ali gospodarskih zadevah (UL L 174, 27.6.2001, str. 1). [19] Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (UL
L 199, 31.7.2007, str. 40). [20] Uredba (ES)
št. 861/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11 julija 2007
o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti (UL L 199, 31.7.2007, str. 1). [21] Direktiva 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21.
maja 2008 o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah (UL
L 136, 24.5.2008, str. 3). [22] Uredba Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v
zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma 81 in 82
Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (UL L 123/18, 27.4.2004, str. 18). [23] Obvestilo Komisije o pravilih za vpogled v spis Komisije v
zadevah na podlagi členov 81 in 82 Pogodbe ES, členov 53, 54 in 57
Sporazuma EGP in Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 (UL C 325/07, 22.12.2005,
str. 7). [24] Obvestilo Komisije o imuniteti pred globami in znižanju
glob v kartelnih zadevah (UL C 298, 8.12.2006, str. 17). [25] UL C 167, 2.7.2008, str. 1. [26] Pisne
pripombe, ki jih je Komisija prejela v času javnega posvetovanja, so na
voljo na spletnih straneh: http://ec.europa.eu/competition/antitrust/actionsdamages/green_paper_comments.html
(posvetovanje o Zeleni knjigi) in: http://ec.europa.eu/competition/antitrust/actionsdamages/white_paper_comments.html
(posvetovanje o Beli knjigi). [27] Glej
opombo 9 zgoraj. [28] Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. februarja 2012
o usklajenem evropskem pristopu h kolektivnim tožbam naproti (2011/2089(INI)): http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+TA+P7-TA-2012-0021+0+DOC+XML+V0//SL. [29] Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu,
Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij „Evropskemu horizontalnemu okviru
za kolektivna pravna sredstva naproti“ COM(2013) 401 final. [30] Priporočilo Komisije o skupnih načelih za
mehanizme kolektivnih opustitvenih in odškodninskih tožb v državah
članicah v zvezi s kršitvami pravic iz prava Unije, C(2013) 3539 final. [31] Javno
posvetovanje o osnutku smernic: Ocenjevanje škode v odškodninskih tožbah zaradi
kršitve členov 101 ali 102 Pogodbe. Informacije so na voljo na: http://ec.europa.eu/competition/consultations/2011_actions_damages/index_en.html. [32] Prispevki, prejeti v okviru javnega posvetovanja, so na
voljo na: http://ec.europa.eu/competition/consultations/2011_actions_damages/index_en.html#contributions. [33] „Študija o pogojih odškodninskih zahtevkov v primerih
kršitve pravil konkurence ES“ je na voljo na: http://ec.europa.eu/competition/antitrust/actionsdamages/study.html. [34] Študija
„Povečanje učinkovitosti postopkov z odškodninsko tožbo zaradi
kršitve protimonopolnih pravil v EU: vpliv na blaginjo in možni scenariji“ je
na voljo na: http://ec.europa.eu/competition/antitrust/actionsdamages/files_white_paper/impact_study.pdf. [35] Študija
„Ocenjevanje škode zaradi kršitve protimonopolnih pravil – Nezavezujočim
smernicam za sodišča naproti“ je na voljo na: http://ec.europa.eu/competition/antitrust/actionsdamages/quantification_study.pdf. [36] Delovni dokument služb Komisije, Poročilo o oceni
učinka, Odškodninske tožbe zaradi kršitve protimonopolnih pravil EU,
Strasbourg 11-6-2013, SWD(2013) 203 final. [37] Glej opombo 5 zgoraj. [38] Glej opombo 33 zgoraj. [39] Za več podrobnosti glej oddelek 4.1 v nadaljevanju. [40] Člen 3(1) Uredbe št. 1/2003. [41] Npr. glede ugovora o nadaljnjem prenosu glej oddelek 4.4 v
nadaljevanju. [42] Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004
o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (UL L 157, 30.4.2004,
str. 45). [43] Razumljivo je, da se uporablja enaka omejitev, kadar
nacionalna sodišča odredijo razkritje dokumentov iz kategorije (b) zgoraj
po koncu postopka organa, pristojnega za konkurenco. [44] Uredba Komisije (ES) št. 773/2004 z dne 7. aprila 2004 v
zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma 81 in 82 Pogodbe o
ustanovitvi Evropske skupnosti (UL L 123, 27.4.2004, str. 18). [45] Obvestilo Komisije o sodelovanju med Komisijo in
sodišči držav članic EU pri uporabi členov 81 in 82 Pogodbe
ES (UL C 101, 27.4.2004, str. 54); Obvestilo Komisije o pravilih za vpogled v
spis Komisije v zadevah na podlagi členov 81 in 82 Pogodbe ES,
členov 53, 54 in 57 Sporazuma EGP in Uredbe Sveta (ES)
št. 139/2004 (UL C 325, 22.12.2005, str. 7) in Obvestilo
Komisije o vodenju postopkov poravnave za sprejetje odločb v skladu s
členoma 7 in 23 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 v kartelnih zadevah
(UL C 167, 2.7.2008, str. 1). [46] Zadeva C-199/11, Evropska skupnost proti Otis NV in
drugi, ZOdl. 2012, str. I-0000. [47] Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju
sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 351, 20.12.2012,
str. 1). [48] Študija „Ocenjevanje škode zaradi kršitve protimonopolnih
pravil – Nezavezujočim smernicam za sodišča naproti“ je na voljo na: http://ec.europa.eu/competition/antitrust/actionsdamages/quantification_study.pdf,
str. 91. [49] Sporočilo Komisije o ocenjevanju škode v
odškodninskih tožbah zaradi kršitev člena 101 ali 102 Pogodbe o
delovanju Evropske unije, C(2013) 3440. [50] UL C , , str. . [51] UL C , , str. . [52] UL L 1, 4.1.2003, str. 1. S 1. decembrom 2009
sta člena 81 in 82 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti
postala člena 101 in 102 PDEU. Vsebina določb navedenih
členov je v obeh pogodbah identična. [53] UL C 326, 26.10.2012, str. 391. [54] UL L 174, 27.6.2001, str. 1. [55] UL C 369, 17.12.2011, str. 14.