7.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 174/19

Poročevalec

Gusty Graas (LU/ALDE), član izvršilnega sveta občine Bettembourg

Referenčni dokument

Mnenje na lastno pobudo

1.

opozarja, da se bo po napovedih Mednarodne agencije za energijo poraba energije v svetu do leta 2035 povečala za tretjino, kar bo predvsem posledica večjega povpraševanja v na novo industrializiranih državah;

2.

poudarja, da se energetski trg močno spreminja, saj se na trgu pojavljajo novi proizvajalci zemeljskega plina, v številnih državah članicah pa se močno povečuje proizvodnja energije iz obnovljivih virov. Zato je potrebna prilagoditev smernic za državno pomoč, da bodo imele države članice Evropske unije od leta 2014 na voljo natančna pravila glede politike subvencij na področju energije. Ta jasnost je nujna, da bi vlagatelji lahko pripravili svoje projekte;

3.

opozarja, da je treba v Evropski uniji cilje, ki jih je Komisija predlagala v Okviru podnebne in energetske politike za obdobje 2020–2030, uskladiti z različnimi viri in včasih razhajajočimi se interesi posameznih držav članic;

4.

opozarja, da konkurenca in obstoj prostega trga z energijo nista sama sebi namen, temveč sta sredstvi, namenjeni doseganju višjih ciljev Evropske unije, kot jih opredeljuje člen 3 Pogodbe o Evropski uniji;

5.

predlaga, da ob upoštevanju sklepnih predlogov generalnega pravobranilca z dne 28. januarja 2014 v zadevi C-573/12 Ålands Vindkraft Evropska komisija odloži predstavitev svojih novih smernic, dokler ne bo sprejeta sodba Sodišča. Generalni pravobranilec namreč Sodišču predlaga, da za neveljavnega razglasi člen 3(3) Direktive 2009/28/ES, ki v okviru nacionalnega režima za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije dopušča, da se certifikati za električno energijo izdajajo proizvajalcem zelene energije s sedežem v zadevni državi članici. Razveljavitev te določbe bi vzbudila dvome o sami zasnovi režimov pomoči za razvoj obnovljivih virov energije v številnih državah članicah, zaradi česar bi smernice verjetno zastarele, če bi jih predstavili pred izrekom sodbe, kar bi povzročilo pravno negotovost;

6.

podpira cilje na področju podnebne in energetske politike EU, ki so med drugim zapisani v Direktivi o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov 2009/28/ES. Države članice ter lokalne in regionalne oblasti so razvile ureditve in ukrepe za uresničitev teh ciljev podnebne in energetske politike do leta 2020. Nove smernice za državno pomoč na področju okolja in energije ne smejo biti v nasprotju s temi trdno določenimi cilji in uvedenimi ureditvami in ukrepi za dosego teh ciljev;

7.

v tej zvezi opozarja, da je treba najti ravnotežje med raznolikostjo virov energije in mehanizmi podpore za energijo iz obnovljivih virov na eni strani ter skupnimi pravili na ravni EU za izogibanje motnjam na trgu na drugi; zato izraža zaskrbljenost, da bi lahko predlogi Komisije iz posvetovalnega dokumenta preveč omejili možnosti razlikovanja, zlasti kar zadeva možnost podpore trajnostni proizvodnji energije iz obnovljivih virov;

8.

se je seznanil s posvetovalnim dokumentom za projekt novih smernic iz decembra 2013 glede državne pomoči na področju okolja in energetike za obdobje 2014–2020; obžaluje, da je bil ta dokument pripravljen samo v enem uradnem jeziku EU in da je bil rok za odziv na posvetovanje v praksi skrajšan z običajnih osmih tednov na šest tednov. Zato izraža zaskrbljenost, da bo v takšnih razmerah reprezentativnost odzivov na posvetovanje precej manjša;

9.

obžaluje, da v posvetovalnem dokumentu Komisije nikjer ni omenjena evropska listina o pravicah odjemalcev energije;

10.

poudarja, da bi bilo treba sprejeti integriran pristop energetske in okoljske politike na ravni Evropske unije;

11.

ocenjuje, da podnebnih sprememb in energetske politike ni mogoče dojemati in obravnavati ločeno;

12.

poudarja, da je Direktiva 2003/87/ES z dne 13. oktobra 2003 vzpostavila sistem EU za trgovanje z emisijami (EU ETS), „da bi pospešila zmanjšanje emisij toplogrednih plinov na stroškovno in ekonomsko učinkovit način“. Tretja faza (2013–2020) bi morala biti okrepitev sistema, da bi se do leta 2020 emisije toplogrednih plinov zmanjšale za 20 % (v primerjavi z letom 1990), vendar ugotavlja, da sistem zaradi presežka dodeljenih emisij izgublja določeno učinkovitost;

13.

izraža upanje, da se v smernicah za državno pomoč na področju energetike upoštevajo tudi cilji, določeni za leto 2030, in cilj, da se do leta 2050 doseže večinski delež uporabe energije iz obnovljivih virov;

14.

je prepričan, da so boj proti podnebnim spremembam, večja energetska učinkovitost, spodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov in zmanjšanje okoljskega odtisa že sami po sebi cilji, ki so v skupnem interesu;

15.

meni, da razvoj proizvodnje energije iz obnovljivih virov odpira dejanske priložnosti za spodbujanje zelene rasti in ustvarjanje novih stabilnih delovnih mest;

16.

izraža zadovoljstvo, da se v evropskih strukturnih in investicijskih skladih vse bolj upoštevajo energetika, podnebje in okoljski cilji;

17.

opozarja na željo Evropske komisije, da se 20 % sredstev iz Evropskega sklada za regionalni razvoj v razvitih regijah in 6 % sredstev v manj razvitih regijah vloži v energetsko učinkovitost in energijo iz obnovljivih virov;

18.

podpira prizadevanja EU na mednarodni ravni za ohranitev njene vodilne vloge v boju proti podnebnim spremembam;

19.

odobrava načelo, da je državna pomoč upravičena samo, če trg sam ne more doseči občutnega izboljšanja na področju varstva okolja; se strinja s Komisijo, da je državna pomoč lahko ustrezen instrument za uresničitev ambicioznih ciljev glede zmanjšanja CO2;

20.

ker visok strošek proizvodnje energije iz nekaterih vrst obnovljivih virov podjetjem ne omogoča, da to energijo na trgu ponudijo po konkurenčnih cenah, ocenjuje, da je v teh primerih državna pomoč utemeljena, če se v doglednem času predvideva zrelost uporabljene tehnologije in njenega trga; kljub temu bi bilo treba to pomoč po možnosti usklajevati na ravni Evropske unije in med državami članicami, odražati pa bi morala posebnosti različnih regij;

21.

načeloma podpira Komisijo v prizadevanjih, da se v dodeljevanje pomoči vnese več tržnih mehanizmov, in priporoča, da se k temu pritegnejo lokalne in regionalne agencije za energijo;

22.

meni, da je treba pri državni pomoči na področju energetike upoštevati, da ima gospodarske in družbene posledice tudi na regionalni in lokalni ravni. Pozitivne in negativne kratko-, srednje- in dolgoročne zunanje učinke je treba čim bolj internalizirati in vključiti v dejanski strošek energije, da bi se izkrivljanje konkurence čim bolj zmanjšalo;

23.

znova opozarja, da mora Evropska komisija spodbuditi vzpostavitev režima, v katerem si na energetskem trgu konkurirajo različne tehnologije, če želi zagotoviti vrhunsko inovativno zmogljivost;

24.

meni, da mora dodeljevanje državne pomoči postati transparentno, da bi lahko države članice, Komisija, gospodarski akterji, lokalne in regionalne oblasti ter državljani imeli dostop do potrebnih informacij;

25.

ugotavlja, da bi bilo treba kratkoročno odpraviti subvencije za energijo iz fosilnih goriv, saj povzročajo izkrivljanje konkurence in precejšnje okoljske stroške;

26.

se zaveda, da je pridobivanje plina in nafte iz skrilavca s hidravličnim lomljenjem sicer sporno, vendar pa nekatere države že v tem letu začenjajo s prvim komercialnim pridobivanjem, zato ocenjuje, da se ne moremo izogniti razmišljanju o državni pomoči na tem področju;

27.

meni, da smernice za državno pomoč na energetskem področju ne bi smele vključevati posebnih določb, ki bi omogočale državno pomoč za jedrsko energijo, in da bi morala tudi za to tehnologijo veljati tržna načela;

28.

želi poudariti, da je treba posebno pozornost nameniti vsem obnovljivim virom energije, kot so vetrna, sončna in geotermalna energija, hidroenergija, biomasa, deponijski plini, plini iz naprav za čiščenje odpadnih voda in bioplini, ki jih uporabljajo lokalne in regionalne oblasti. Proizvodnjo biogoriv bi bilo mogoče podpreti, če spoštuje merila okoljske trajnosti, kot jih predvidevajo določbe EU;

29.

poudarja, da proizvodnja električne energije v hidroelektrarnah lahko prispeva k shranjevanju in uravnoteženosti omrežij ter se lahko spodbuja, če se zagotovi izpolnjevanje ustreznih meril trajnosti;

30.

se sprašuje, ali je posebna omemba tehnologij za zajemanje in shranjevanje CO2 dejansko skladna z načelom tehnološke nevtralnosti, ki ga sicer zagovarja Komisija;

31.

meni, da bi morala EU oblikovati skupni pravni okvir za racionalnejšo rabo energije in podporo energiji iz obnovljivih virov;

32.

na ravni EU poziva k večji energetski učinkovitosti, večjemu deležu energije iz obnovljivih virov, boljši mešanici energije ter regulativnemu okviru, ki bo akterjem lahko ponudil bolj pravične pogoje;

33.

opozarja na težavno usklajevanje zakonodajnega okvira EU na področju konkurence, za katerega ima EU izključno pristojnost, s temeljnimi načeli energetske politike EU, zlasti tistimi, določenimi v členu 194 PDEU, ki predvidevajo deljeno pristojnost med EU in državami članicami ob upoštevanju načela subsidiarnosti in pomembne vloge, ki jo imajo lokalne in regionalne oblasti, zlasti lokalne in regionalne agencije za energijo;

34.

se zaveda, da nevarnost prekinitev dobave električne energije še vedno obstaja. Zato ne more prezreti dejstva, da mora biti javna pomoč v nekaterih primerih dovoljena, če želimo zagotoviti neprekinjeno dobavo električne energije, in to predvsem za postavitev inteligentnih energetskih omrežij, ki bodo omogočila prožnost proizvodnje in decentralizirane porabe energije, pa tudi za postavitev energetsko učinkovitega sistema shranjevanja in izgradnjo prožnih, okolju in podnebju prijaznih elektrarn, ki so namenjene uravnoteženju. Te t. i. „rezervne“ elektrarne, za katere je lahko potrebna pomoč v obliki državnih nadomestil, pa ne bi smele konkurirati energiji iz obnovljivih virov, morale bi uporabljati najnovejšo tehnologijo, da bi bile njihove emisije CO2 čim manjše. Nasprotno pa OR ocenjuje, da za gradnjo novih termoelektrarn na premog ne bi smeli več dodeljevati državne pomoči. Preden se predvidijo rezervne zmogljivosti, bi bilo treba po mnenju OR odjemalce bolj spodbujati k uporabi električne energije izven obdobij največje obremenitve. Komisija ocenjuje, da je manevrskega prostora za 10 %;

35.

z uporabo pametnih električnih števcev in povezavo terminalske opreme z internetom se lahko še bolj uskladita ponudba in povpraševanje na trgu električne energije. Tako zmanjšani stroški shranjevanja na strani ponudnika lahko prispevajo k znižanju stroškov električne energije za končnega odjemalca;

36.

ugotavlja, da so ekološki davki načeloma lahko primeren instrument za zmanjšanje emisij CO2; vendar meni, da lahko ti davki v določenih primerih tudi ogrozijo konkurenčnost nekaterih podjetij, njihovo izvzetje iz teh davkov pa lahko njihov položaj okrepi. Vendar se je treba izogniti izvzetjem, ki bi lahko povzročila izkrivljanje konkurence med državami in regijami, zlasti če pomenijo večjo obremenitev določenih skupin odjemalcev ali vseh državljanov. Namesto davkov oziroma izvzetij iz obdavčenja so zato potrebni predpisi ali največje mejne vrednosti, ki veljajo za vse udeležence na trgu in bi lahko pripomogli k večjemu ozaveščanju o okoljskih vprašanjih, dolgoročno pa bi zmanjšali negativne posledice za ekološki odtis;

37.

priznava, da je uvedba okoljskih davkov na določene proizvode mogoča zlasti, če so na trgu tudi alternativni proizvodi, ki manj negativno vplivajo na okolje, tako da ima odjemalec nekaj izbire;

38.

poziva države članice, naj pri dodeljevanju državne pomoči bolj upoštevajo posebnosti svojih regij, kot so podnebne, demografske in kulturne posebnosti, zlasti v najmanj razvitih regijah, zato da ne bi zavrli njihovega razvoja na področju energetike. Treba je zagotoviti obsežno varstvo pridobljenih pravic za že uresničene projekte. Treba je upoštevati tudi poseben položaj zadrug, ki so jih za proizvodnjo energije ustanovili državljani, in malih zasebnih vlagateljev pri razpisih in neposrednem trženju. Pri tem morajo države članice ohraniti ustrezen manevrski prostor;

39.

zato izraža zaskrbljenost, da bi predlogi Komisije sistem zagotovljene odkupne cene za obnovljive vire energije, ki se v mnogih državah članicah uporablja za spodbujanje obnovljivih virov energije in za doseganje podnebnih ciljev, omejili na zelo majhne obrate oziroma količine energije in da Komisija poleg tega uporablja togo opredelitev tehnologij, pripravljenih za trg, glede na njihov tržni delež v Evropi; ta opredelitev ni primerna za različne razmere v državah članicah in njihovih regijah ter ogroža razvoj ustreznih možnosti za trajnostno energijo;

40.

ugotavlja, da je za vzpostavitev pravilno delujočega trga nujno zajamčiti raznolikost ponudnikov energije, saj dejstvo, da se uporablja več ponudnikov energije, ne zagotavlja samo stalnosti proizvodnje in porabe energije, ampak po zaslugi tržne konkurence spodbuja tudi uporabo novih tehnologij;

41.

podpira pristop Komisije, da morajo vlade, preden razmislijo o mehanizmu javne pomoči, analizirati vzroke za neustreznost proizvodnje energije in izključiti morebitne primere izkrivljanja, ki trgu onemogočajo spodbujanje naložb v proizvodne zmogljivosti;

42.

opozarja, da načelo tehnološke nevtralnosti ne glede na izbrano metodo nikakor ne sme ogroziti doseganja ciljev glede okolja in energije;

43.

ocenjuje, da bi morale imeti občine in regije določen manevrski prostor, da bi lahko finančno podpirale projekte, katerih trženje kratkoročno ni zanesljivo, vendar imajo zanimivo tehnologijo, ki bi lahko v prihodnosti omogočila energetsko učinkovitost ter višjo raven varstva okolja;

44.

meni, da si zadruge na lokalni in regionalni ravni, ki so jih oblikovali državljani za nadaljnje spodbujanje energije iz obnovljivih virov, zaslužijo posebno pozornost, predvsem zato, ker so obenem tudi dodatni ponudniki energije, pa tudi zato, ker s precejšnjim izobraževalnim učinkom utrjujejo zavedanje o razumni rabi energije. Ta spodbujevalni učinek bi bilo torej treba šteti za pozitivni zunanji učinek, ki bi ga trg moral upoštevati; nove smernice za državno pomoč morajo zato dopuščati razvojno perspektivo za zadružno organizirane energetske obrate;

45.

predlaga, da se upoštevajo socialno-ekonomske posebnosti malih omrežij, za katere metoda javnih razpisov, ki jih objavljajo države članice, ni ustrezna, saj udeležencem ne jamči enakih pogojev dostopa;

46.

z zadovoljstvom ugotavlja predlagano razširitev izjem (uredba o splošnih skupinskih izjemah) glede pomoči za pobude s področja daljinskega ogrevanja in večje energetske učinkovitosti stavb;

47.

se zavzema tudi za posebne pogoje glede pomoči za usposabljanje osebja, ki zagotavlja tehnično podporo in svetuje lokalnim in regionalnim oblastem;

48.

spodbuja vključevanje civilne družbe ne samo v razpravo o okoljskih in energetskih vprašanjih, ampak tudi v konkretne pobude za proizvodnjo, zlasti prek zadrug;

49.

izraža zadržanost do namere Komisije, da tarifo za dobavo električne energije iz obnovljivih virov, ki proizvajalcem zelene električne energije zagotavlja fiksno ceno na kWh, nadomesti s premijami za dobavo energije. Treba je spoštovati legitimno pričakovanje vlagateljev glede dobičkonosnosti obstoječih naložb, da se dolgoročno zagotovi njihovo sodelovanje. Zato poziva k možnosti, da se v 19 državah članicah lahko ohrani preverjen model zagotovljene odkupne cene;

50.

poziva, da se zgornja meja upravičenosti do pomoči za obrate za proizvodnjo električne energije iz alternativnih virov, ki začenjajo s komercialnim obratovanjem, in za male obrate določi pri 5 MW, za vetrne elektrarne pa zviša na 15 MW;

51.

opozarja, da bi zapleten upravni postopek za oceno primernosti državne pomoči lahko pomenil dodatne stroške, zlasti za pobude manjšega obsega;

52.

pozdravlja namen Komisije, da tudi v prihodnje podpre uporabo biomase, toliko bolj zato, ker številne lokalne in regionalne skupnosti uporabljajo takšne obrate in ker ti ustvarijo določena delovna mesta v skladu z zmogljivostmi v MW. Poleg tega predlaga, da se razmisli o pravni in finančni podpori javnim in zasebnim podjetniškim pobudam za trajnostno rabo gozdov s ciljem, da bi imeli na voljo kakovostno biomaso;

53.

se strinja z mnenjem CEDEC (European Federation of Local Energy Companies), da se olajšajo naložbe v tehnologije pametne distribucije v električnih omrežjih, saj te spodbujajo učinkovito rabo energije pri končnem odjemalcu. Te naložbe v energetsko infrastrukturo obenem zagotavljajo zanesljivost oskrbe z energijo;

54.

ocenjuje, da bi morale države članice, občine in regije uvesti ali izboljšati režim za spodbujanje naložb v večjo energetsko učinkovitost, npr. s subvencijami za izolacijo zunanjih sten bivališč, termično izolacijo sten ob tleh ali delu stavbe, ki ni ogrevan, termično izolacijo nagnjene ali ravne strehe bivališča, termično izolacijo plošče pod neogrevanim podstrešjem bivališča, zamenjavo oken in vrat bivališča, montažo sončnih kolektorjev in fotonapetostnih panelov, montažo centralnega ogrevanja na pelete ali drva, montažo sistema nadzorovanega prezračevanja z rekuperacijo toplote, uvajanje energetskih rešitev, ki temeljijo na geotermalnosti, in montažo toplotne črpalke;

55.

opozarja, da je soproizvodnja toplote in električne energije najbolj učinkovito sredstvo za hkratno proizvodnjo električne energije in toplote. Zato poziva občine, naj namestijo „soproizvodne obrate“. Lokalne skupnosti, ki vlagajo v visoko zmogljive naprave za soproizvodnjo, bi morale imeti možnost dobiti pomoč;

56.

pozdravlja, da se bo v smernicah odslej spodbujala uporaba javnih subvencij za čezmejno energetsko infrastrukturo ali za projekte, ki prispevajo k regionalni koheziji;

57.

ocenjuje, da je treba pomoč dodeliti tudi za okoljske študije, ki jih lokalne in regionalne skupnosti opravijo na naslednjih področjih: preseganje pravil EU ali povečanje ravni varstva okolja v odsotnosti takšnih pravil; poziva, da se v nekaterih primerih pomoč dodeli za študije, ki niso neposredno vezane na naložbe, kot so študije o podpori pri ekološki gradnji ali ekološki zasnovi. Ta pomoč bi se lahko dodelila v okviru režima de minimis. Komisija mora uvesti tudi posebne programe za spodbujanje uporabnih raziskav in tehnološkega razvoja, v katerih bi sodelovala podjetja s področja energetike, univerze in raziskovalna središča;

58.

opozarja na pomembno vlogo, ki jo morajo imeti univerze in raziskovalni inštituti ter tehnološka središča in agencije za energijo glede uporabe nove tehnologije na področju energetike. Zato je treba poskrbeti za zadostna sredstva, da bi dosegli te cilje;

59.

zaradi visokih stroškov za raziskave in razvoj pri še relativno mladih obnovljivih virih energije in tehnologijah visoke energetske učinkovitosti ter neizvedene internalizacije zunanjih stroškov proizvodnje uporabne energije iz fosilnih virov zaradi trenutnih cen za pravice do emisij toplogrednih plinov je za spodbujanje naložb v te tehnologije potreben sistem, ki temelji na mehanizmu vzajemnosti.

60.

poziva, da se lokalni in regionalni upravičenci vključijo v pripravo režima pomoči;

61.

se zavzema za upravno poenostavitev pri dodeljevanju državnih subvencij;

62.

priporoča, da se zajamči transparentnost vseh odločitev, ki se sprejmejo glede državne pomoči na področju energetike, in ocenijo večkratne prednosti, ki bi jih lahko imela uporaba opredeljenih ukrepov za dodeljevanje državne pomoči. Poleg tega je treba preveriti, da ne bo prišlo do prekrivanja ukrepov, ki se financirajo iz različnih okvirov.