15.4.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 114/6

1.

poudarja, da ne glede na načine podeljevanja nacionalnega državljanstva državljanstvo Unije različnim nacionalnim identitetam omogoča sobivanje v Evropski uniji, državljane vključuje v proces evropskega povezovanja, prispeva pa tudi k utrjevanju evropske demokracije;

2.

poudarja, da je pravica prostega gibanja eden od temeljev nadaljnjega gospodarskega in političnega razvoja EU, da državljanom EU odpira poklicne možnosti in možnosti za učenje ter ustvarja tesnejše vezi med Evropejci in je s tem osrednji element državljanstva Unije;

3.

opozarja, da se je zaradi nenehnega poglabljanja dolžniške krize in večanja brezposelnosti, ki prizadeva vse več evropskih državljanov in zlasti mladih, nujno osredotočiti na gospodarsko razsežnost, da se vzpostavi gospodarsko močna Evropa, ki bo sposobna okrepiti socialno razsežnost državljanstva EU;

4.

se zaveda oddaljenosti procesa odločanja na evropski ravni, ki jo občutijo nekateri evropski državljani, in poudarja, da je treba odločitve sprejemati čim bolj pregledno in čim bliže državljanom;

5.

se zaveda, da so lokalne in regionalne oblasti zato, ker so blizu državljanom, v najboljšem položaju, da prispevajo k boljšemu razumevanju pojma državljanstva Unije in ga spodbujajo skupaj z njegovimi konkretnimi prednostmi za vsakogar;

6.

poudarja, da je sedaj, ko se poglablja ekonomska in monetarna unija ter istočasno potekajo pogajanja za okrepitev politične unije na podlagi morebitne revizije Pogodb, nujno tesnejše sodelovanje in hkrati tudi večja demokratična legitimnost;

7.

poudarja, da je bil z uvedbo pojma „državljanstvo Unije“ v Maastrichtski pogodbi, ki je bilo podeljeno vsem državljanom držav članic Evropske unije, s sprejetjem Amsterdamske pogodbe pa se razume kot dopolnitev nacionalnega državljanstva, storjen ključen in nadvse simboličen korak pri oblikovanju evropske identitete in demokracije;

8.

izpostavlja tudi, da novi predpisi, ki jih je uvedla Lizbonska pogodba, zaznamujejo krepitev državljanstva Unije, ki se razume kot dodatno in ne več le dopolnjujoče nacionalnemu državljanstvu, pri čemer pa ga ne nadomešča. Evropsko državljanstvo ni zasnovano kot izraz vnaprej obstoječih povezav političnega sveta, temveč kot ureditveni okvir, ki svobodo gibanja iz ene države v drugo preoblikuje v temeljni okvir pravic in ne izključevanja;

9.

ugotavlja, da pravice državljanov EU dve desetletji po njihovi uveljavitvi z Maastrichtsko pogodbo niso vedno del vsakodnevne resničnosti. To so potrdili tudi državljani EU na obsežnem javnem posvetovanju o evropskem državljanstvu, v okviru katerega je 12 000 državljanov EU navedlo primere birokratskih ovir, s katerimi se soočajo pri uveljavljanju pravic, kot je na primer pravica do prostega gibanja. (1) Raziskave Eurobarometra v zvezi z državljanskimi (2) in volilnimi (3) pravicami, vrsta neposrednih pogovorov, ki so bili organizirani med državljani in pristojnimi politiki na nacionalni in evropski ravni, in tudi vrsta vprašanj, ki jih je na temo pravic EU splošna javnost naslovila na informacijske točke Europe Direct, kažejo, da je na tem področju treba narediti več;

10.

poudarja, da so pravice, ki jih obravnava poročilo, pravice, ki jih državljanom Evropske unije dajejo Pogodbe EU, veliko teh pravic pa je temeljnih pravic, ki veljajo tudi za državljane tretjih držav;

11.

ugotavlja, da je razmerje med državljanstvom Unije in državljanstvom držav članic nejasno. Po eni strani je državljanstvo Unije neposredno odvisno od državljanstva držav članic, ki je – tako kot je opredeljeno v nacionalni zakonodaji – edini pogoj za pridobitev državljanstva EU. Ta vidik evropskega državljanstva omejuje njegovo vlogo dodatnega vira pravic, vezanih na državljanstvo držav članic. Hkrati državljanstvo EU koncept državljanstva ločuje od nacionalne države, pri čemer poudarek ni več na vključevanju posameznika v državljansko skupnost, v kateri prebiva, temveč na zagotovitvi enakosti individualnih, političnih in socialnih pravic ter pravic o prostem pretoku za evropske državljane;

12.

ugotavlja, da je lahko pridobitev državljanstva ene od držav članic – in s tem državljanstva EU – ključni mehanizem vključevanja prebivalcev tretjih držav v evropske družbe in da mora biti zato dovolj dostopna za zakonite priseljence, ki so rezidenti v EU za daljši čas. Podelitev državljanstva tem priseljencem je ključni instrument za njihovo vključevanje v evropske družbe;

13.

opozarja, da je že v mnenju o državljanstvu EU iz leta 2010 EU pozval k bolj demokratičnemu in preglednemu izvajanju njenih politik ter bolj demokratičnemu in preglednemu delovanju njenih organov odločanja. Pozval je tudi k sprejetju mehanizmov, na podlagi katerih bi bilo mogoče spodbuditi dvosmerni politični dialog in v prakso prenesti načelo participativne demokracije;

14.

ugotavlja, da je Komisija pripravila oceno ukrepov, ki so bili izvedeni do sedaj, in da si prizadeva za spoštovanje zavez za spodbujanje državljanstva EU s predlogi ukrepov na dvanajstih posebnih področjih;

15.

opozarja pa, da poročilo navaja predloge, ki se predvsem nanašajo na gospodarsko razsežnost EU, politična oziroma socialna razsežnost evropskega povezovanja pa imata zgolj drugotno vlogo. Tako na primer ne predlaga nič določnega in oprijemljivega, kar bi okrepilo pravice bolnikov ali zagotovilo čezmejne zdravstvene storitve, spodbudilo večkulturnost, dodatno pospešilo socialno Evropo, na primer s pomočjo boja proti revščini in socialni izključnosti ali pa postopoma oblikovalo evropsko identiteto;

16.

ugotavlja, da so ukrepi, opredeljeni v obravnavanem poročilu, na prvi pogled v skladu z načeli subsidiarnosti in sorazmernosti. Vendar pa je nujno, da Evropska komisija podrobno upraviči kakršenkoli posamezen ukrep, ki ga bo uradno predlagala, saj bi nekateri posamezni predlogi lahko zahtevali bolj poglobljeno analizo (na primer neobvezno izdajanje enotnih evropskih dokumentov). Poleg tega predvideni ukrepi ne smejo povzročiti pretiranega upravnega in finančnega bremena za nacionalne, regionalne in lokalne oblasti, na katere se nanašajo;

17.

meni, da je treba glede na prihodnje volitve v Evropski parlament leta 2014 na poročilo gledati tudi v luči nedavnega sporočila Evropske komisije in priporočila, ki se nanj nanaša. (4) Namen teh dokumentov je s spodbujanjem udeležbe na volitvah v Evropski parlament okrepiti demokratični proces in proces predstavniške demokracije v EU;

18.

opozarja, da je OR tesno sodeloval pri pripravi poročila in da je to upoštevalo izsledke in priporočila študije, ki je bila glede vloge lokalnih in regionalnih oblasti pri spodbujanju državljanstva Unije in pravic evropskih državljanov pripravljena po naročilu OR; (5)

19.

predlaga, da se sprejmejo ukrepi, ki bi zagotovili usposabljanje in izobraževanje o državljanstvu in bi državljanom zagotovili možnost, da zavestno in svobodno uveljavljajo svoje pravice in dolžnosti, v vse globlji gospodarski krizi okrepili socialno razsežnost državljanstva ter odpravili različne ovire, ki omejujejo izvajanje prostega gibanja za evropske državljane;

20.

poudarja, da je v svetu vse večje mobilnosti zelo pomembno ustvariti resnični prostor svobode, varnosti in pravice, ki služi državljanom, (6) in ugotavlja, da je zagotavljanje, da lahko državljani EU nemoteno uveljavljajo pravico prostega gibanja in prebivanja, ključno, saj gre za pravico iz Pogodbe EU, ki jo državljani najbolj cenijo in razumejo kot najpomembnejši dosežek povezovanja EU. Zato ni dovolj, da se uvedejo pravice, prav tako nujno je, da se zagotovi sodelovanje vseh ravni upravljanja in s tem njihovo neovirano uveljavljanje;

21.

poudarja, da je bil eden glavnih sklepov poročila iz leta 2010, da so težave, na katere so pri uveljavljanju svojih pravic naleteli državljani Unije, ne toliko posledica zakonodajnega primanjkljaja na ravni EU, temveč dejavnikov, povezanih s prenosom in izvajanjem omenjene zakonodaje na nacionalni ravni. Glede na prejšnje pripombe Odbor meni, da poročilo Komisije ne posveča posebne pozornosti prispevku, ki ga lahko regionalne in lokalne oblasti prinesejo k učinkovitosti in kakovosti evropskega državljanstva;

22.

ugotavlja, da imajo lokalne in regionalne oblasti osrednjo vlogo v postopkih sodelovanja, ki jih je treba vzpostaviti za izvajanje resničnega pristopa od spodaj navzgor, s čimer bodo lahko državljani občutno prispevali k opredeljevanju politik EU, ki konkretno zagotavljajo njihove pravice;

23.

vztraja, da lokalne in regionalne oblasti lahko prispevajo k reševanju problemov, povezanih s prostim gibanjem in prebivanjem državljanov Unije, ter vprašanj v zvezi s sprejemom priseljencev, in priznava, da so se zmožne približati skupinam, katerih stopnja sodelovanja v političnem procesu je pogosto nizka, kot so mladi in priseljenci;

24.

pozdravlja predlog Evropske komisije, ki želi z oblikovanjem instrumenta za spletno usposabljanje lokalnih in regionalnih oblasti odpraviti informacijski primanjkljaj uslužbencev teh oblasti na področju pravic evropskih državljanov, ki pogosto privede do širjenja napačnih informacij zainteresiranim in zaplete uveljavljanje pravic, o katerih govorimo. Glede na to, da so člani Odbora regij v dobrem položaju, da poznajo potrebe in zmogljivosti lokalnih uradnikov svojih regij, je Odbor z Evropsko komisijo pripravljen dejavno sodelovati pri oblikovanju tega instrumenta in spodbujati njegovo uporabo v državah članicah;

25.

pozdravlja nove pobude Komisije za odpravo ovir za dejansko uveljavljanje pravic, ki izvirajo iz državljanstva Unije, hkrati pa ugotavlja, da v državah članicah obstaja razkorak med veljavnimi pravnimi določbami in vsakdanjo stvarnostjo državljanov, zlasti na čezmejni ravni, in da bi Komisija morala tej problematiki nameniti več pozornosti;

26.

meni, da je državljanstvo EU mogoče okrepiti z utrjevanjem aktivne udeležbe državljanov v življenju lokalnih skupnosti, zlasti mladih, ki so v evropskem prostoru bolj mobilni;

27.

meni, da je treba na evropski ravni nujno okrepiti pobude v prid socialnega državljanstva, saj je dostop do socialnih pravic v nekaterih primerih povezan z zahtevami in merili, ki jih določijo države članice, to stanje pa spodbuja različne oblike diskriminacije in je v nasprotju z načelom enakosti in enake obravnave, določenem v pravu EU;

28.

priznava, da poročilo Evropske komisije vključuje nekatere ukrepe, ki krepijo socialno državljanstvo, kakor je na primer pozitivni ukrep vzpostavitve kakovostnega okvira za pripravništva, če izpostavimo le en primer, in za katere lahko zgolj informativno rečemo, da so smiselni;

29.

glede na nenehno večanje brezposelnosti v državah članicah odločno podpira krepitev pravice do prostega gibanja, zlasti v zvezi z mobilnostjo mladih;

30.

ugotavlja, da je treba v zvezi s tem sprejeti dodatne ukrepe. Izsledki posebne raziskave Eurobarometra (8) so namreč razkrili, da je bila zgolj polovica vprašanih seznanjena z obstojem in obsegom pooblastil Evropskega varuha človekovih pravic, slednji po so bili tudi zelo slabo seznanjeni s pravico nasloviti peticijo na Evropski parlament; (9)

31.

predlaga, da lokalne in regionalne oblasti v zvezi s tem s pomočjo ustreznih evropskih sredstev pripravijo posebne in učinkovite ukrepe seznanjanja evropskih državljanov o institutu Evropskega varuha človekovih pravic in pravici nasloviti peticijo na Evropski parlament;

32.

ugotavlja, da se udeležba na volitvah v Evropski parlament vse od leta 1979 zmanjšuje, leta 2009 (10) je tako padla na 43 %. Ta trend potrjujejo tudi izsledki raziskave Eurobarometra, v kateri je 68 % vprašanih evropskih državljanov izrazilo vtis, da se v evropskem procesu odločanja njihovo mnenje ne upošteva dovolj;

33.

opozarja na primere dobre prakse (11), na podlagi katerih lahko lokalne in regionalne oblasti s pomočjo ustreznih evropskih sredstev organizirajo programe in kampanje ozaveščanja na lokalni in regionalni ravni za obveščanje prebivalcev svojih regij o volilni pravici, pa tudi pravici, da kandidirajo na evropskih volitvah. Odbor regij med drugim poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti lahko pomembno vlogo pri obveščanju in ozaveščanju zlasti učencev in študentov, tako da jih pripravijo na aktivno uveljavljanje njihove volilne pravice;

34.

ugotavlja, da je treba še naprej krepiti politične pravice prebivalcev tretjih držav, in spodbuja države članice, naj ne izvajajo pretirano omejevalnih določb glede dostopa državljanom tretjih držav do njihovega državljanstva. OR je v preteklih mnenjih priznal, da priseljenci, ki zakonito bivajo v državah članicah, pričakujejo pridobitev državljanstva Unije, hkrati pa je ocenil, da je udeležba zakonitih priseljencev v političnem življenju zelo pomemben dejavnik za njihovo boljše vključevanje v lokalne skupnosti;

35.

poziva vse države članice brez izjeme, naj svojim državljanom olajšajo uveljavljanje njihove pravice, da volijo in kandidirajo na nacionalnih volitvah, pa naj prebivajo oz. se nahajajo na nacionalnem ozemlju ali ne. Posledica njihovega uveljavljanja pravice do mobilnosti v EU ne bi smela biti, da bi jim bile odvzete politične pravice;

36.

meni, da so izpolnjeni pogoji za vzpostavitev ali poglobitev dialoga o razširitvi volilne pravice državljanov EU, tako da lahko volijo tudi na lokalnih in nacionalnih volitvah države, v kateri prebivajo, pri čemer se v vsakem primeru ohrani suverenost vsake države članice (jus domicilii);

37.

poudarja dinamiko, ki jo lahko koncept evropskega državljanstva zagotovi procesu širitve EU, ki ne zajema zgolj gospodarskega in zakonodajnega prilagajanja pravnemu redu Unije, temveč vključuje tudi potrebo po sprejetju političnih ukrepov v državah pristopnicah, da se okrepijo demokratične strukture in pravna država. Perspektiva evropskega državljanstva je lahko konkretni prikaz pomena teh ukrepov;

38.

poudarja, da je treba na lokalni in regionalni ravni sprejeti ukrepe za upravno poenostavitev, s katerimi bi uresničili pravice državljanov EU, zlasti pravico do prostega gibanja, in odpraviti vse odvračajoče prakse ali druge obstoječe oblike diskriminacije, ki pomenijo neenako obravnavo državljanov EU, zlasti pri priznavanju pravice do bivanja. Poleg tega bi morale biti lokalne in regionalne oblasti s pomočjo opredelitve problemov, s katerimi se soočajo, sposobne ponuditi ustrezne rešitve;

39.

priznava, da ukrepi, ki jih je napovedala Komisija, s tega vidika prinašajo določen napredek. Glede na to, da eno področje ukrepov aktivno vključuje lokalne in regionalne oblasti, (12) je hkrati treba izvesti študijo o oceni učinka in predvideti financiranje iz evropskih skladov;

40.

pozdravlja predloge Evropske komisije za spodbujanje lažjega čezmejnega priznavanja potrdil o opravljenem tehničnem pregledu avtomobilov v EU in tudi predlagano uskladitev standardov za tehnične preglede motornih vozil, ki bi jih bilo treba uresničiti čim prej in to tako, da bodo državljani lahko lažje uveljavljali svojo pravico prostega gibanja, vključno s prenosom registracije vozil med državami;

41.

predlaga okrepitev pobud sodelovanja, katerih cilj je spodbuditi seznanjanje državljanov z njihovo pravico prostega gibanja, kot so na primer pobratenje mest, pobude čezmejnega sodelovanja itd.;

42.

ponovno poudarja, (13) da je pred volitvami v Evropski parlament leta 2014 zelo pomembno, da se vsem državljanom Unije omogoči dodatno seznanjanje s pravicami, zlasti volilnimi pravicami, ki jih uživajo v državi članici, v kateri prebivajo, ter se olajša njihovo uveljavljanje;

43.

glede na novi večletni finančni okvir za obdobje 2014–2020 poudarja pomemben zagon, ki ga programa Temeljne pravice in državljanstvo ter Evropa za državljane lahko zagotovita za krepitev evropskega državljanstva in podporo dejavnosti, namenjenih spodbujanju poznavanja in izvajanja zakonodaje in politik EU v državah članicah;

44.

priporoča, da se za dosego strateških in političnih ciljev sprejme enostavnejši in učinkovitejši pristop na področju financiranja ukrepov programov evropskega državljanstva, tako da se natančneje določijo prednostne naloge, ki bi bile v skladu s političnimi odločitvami, in se namenja pozornost širjenju rezultatov ukrepov, da se poveča njihova prepoznavnost. Za konkretno dosego tega cilja je bistveno, da se v načrtovanje teh ukrepov, zlasti na področju usposabljanja in oblikovanja letnih delovnih programov, vključijo lokalne in regionalne oblasti.