15.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 468/187

—

ob upoštevanju členov 15 in 16 Pogodbe o Evropski uniji ter člena 235 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 25. in 26. marca 2010, 17. junija 2010, 16. septembra 2010, 28. in 29. oktobra 2010, 16. in 17. decembra 2010, 4. februarja 2011, 24. in 25. marca 2011, 23. in 24. junija 2011, 23. oktobra 2011, 9. decembra 2011, 1. in 2. marca 2012, 28. in 29. junija 2012, 18. in 19. oktobra 2012, 13. in 14. decembra 2012, 7. in 8. februarja 2013, 14. in 15. marca 2013 ter 27. in 28. junija 2013,

—

ob upoštevanju izjav voditeljev držav ali predsednikov vlad Evropske unije na dveh neformalnih srečanjih članov Evropskega sveta z dne 26. oktobra 2011 in 30. januarja 2012,

—

ob upoštevanju resolucije z dne 7. maja 2009 o vplivu Lizbonske pogodbe na razvoj institucionalnega ravnovesja Evropske unije (1);

—

ob upoštevanju resolucije z dne 4. julija 2013 o izboljšavi praktičnih dogovorov za izvedbo evropskih volitev leta 2014 (2);

—

ob upoštevanju člena 48 ter členov 110 in 127 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve (A7-0336/2013),

A.

ker je z Lizbonsko pogodbo Evropskemu svetu podeljen status evropske institucije, ne da bi se spremenila njegova vloga, saj po členu 15(1) Pogodbe o Evropski uniji velja, da „Evropski svet daje Uniji potrebne spodbude za njen razvoj in zanj opredeljuje splošne politične usmeritve in prioritete. Ne opravlja zakonodajne funkcije“;

B.

ker se Parlament popolnoma zaveda neodvisnosti Evropskega sveta in njegove pomembne vloge, ki izhaja iz pogodb;

C.

ker se je vloga Evropskega sveta zaradi krize občutno povečala: več izrednih sej, obravnava zadev, ki jih je običajno obravnaval Svet ministrov; ker je Evropski svet v zvezi s tem prekoračil ključno določbo Pogodbe, v skladu s katero ne opravlja zakonodajne funkcije;

D.

ker skušnjava za voditelje držav ali vlad, da posežejo po medvladnih sredstvih, ogroža „metodo Skupnosti“ in je v nasprotju s Pogodbama;

E.

ker se morajo za krepitev demokratičnega značaja postopkov odločanja izvajati ukrepi ustreznega parlamentarnega nadzora;

F.

ker so člani Evropskega sveta na podlagi Lizbonske pogodbe individualno odgovorni svojim nacionalnim parlamentom, kolektivno pa so odgovorni samo sebi;

G.

ker ima predsednik Evropskega sveta vlogo predlagatelja, največkrat skupaj z ustreznimi predstavniki drugih institucij, in je zato glavni pogajalec v imenu držav članic za zadeve, katerih pravna uveljavitev se po Lizbonski pogodbi izvaja s soodločanjem;

H.

ker je predsednik Van Rompuy v dogovoru z organi Parlamenta in zlasti z izmenjavo pisem skušal kar najbolje upoštevati zahteve po obveščanju in preglednosti: sestal se je s predsedniki odborov, poročevalci ali predstavniki Parlamenta glede več pomembnih zadev; odgovoril je na pisna vprašanja; redno je poročal o zasedanjih Evropskega sveta razširjeni konferenci predsednikov in imel številne stike s predsedniki skupin;

I.

ker mora takšna praksa postati uradna, da bo zgled za prihodnost, prav pa bi bilo, da se ta praksa tudi izboljša; ker je Evropski svet glede patentnega sistema Evropske unije postavil pod vprašaj zakonodajni sporazum med Parlamentom in Svetom; ker se je Evropski svet glede gospodarskega upravljanja ponovno pogajal o določbah, ki so že postale splošno veljavne s prejšnjo uredbo; ker je Evropski svet glede evropske agencije za bančni nadzor z enoletnim zamikom zaporedoma sprejel nasprotni stališči, čemur bi se lahko izognil z boljšim upoštevanjem stališča Parlamenta; ker je večletni finančni okvir za obdobje 2014-2020 povzročil pravcati zakonodajni zastoj, saj je bilo s pravnega vidika potrebno soglasje v Svetu možno samo s predhodno sprejetimi odločitvami o nekaterih pomembnih političnih odločitvah o zakonodajnih predpisih glede politik, ki bi jih bilo treba financirati, kar je na teh področjih zmanjšalo vlogo Parlamenta pri spremembah sekundarnih določb;

J.

ker Parlament zaradi dejstva, da glede vseh teh vprašanj, ki pa so po definiciji najpomembnejša, ni bilo uradnega dialoga med Parlamentom in Evropskim svetom, ni mogel popolnoma opravljati svoje vloge sozakonodajalca, kot izhaja iz pogodb; ker se je pogosto zgodilo, da uradni sogovorniki predstavnikov Parlamenta niso mogli zares vključiti vlad; ker je vse bolj očitno, da imata predsedujoči Svetu in Svet za splošne zadeve (3), ki teoretično ostajata zadolžena za organizacijo zasedanj Evropskega sveta, samo obrobno ali tehnično vlogo; ker je tradicionalni uvodni nastop predsednika Evropskega parlamenta na začetku zasedanj Evropskega sveta nezadosten postopek;

K.

ker Evropski parlament ne more povabiti predsednika Evropskega sveta k razpravi pred zasedanji Evropskega sveta; ker se Evropski parlament ne organizira dobro za razprave, na katerih predsednik poroča po zasedanjih Evropskega sveta;

L.

ker je vseeno dobrodošlo, da želi vse več voditeljev vlad držav članic EU o prihodnosti Evrope razpravljati v okviru Parlamenta;

M.

ker delovanje Sveta ministrov zbuja resne pomisleke in ker kaže, da niti Evropski svet niti predsedovanje po načelu rotacije v njegovo delo ne moreta vnesti želenih standardov v zvezi s hitrostjo, strategijo, doslednostjo, usklajenostjo ali preglednostjo; ker takšne pomanjkljivosti v drugem domu zakonodajalca škodujejo sprejemanju zakonodaje Evropske unije;

N.

ker bo člen 17(7) Pogodbe o Evropski uniji prvič veljal po prihodnjih evropskih volitvah; ker je namen te ključne določbe, da lahko predsednika Komisije izvolijo državljani z glasovanjem za svoje poslance v Evropskem parlamentu, kar je v skladu s parlamentarnim sistemom; ker je ta rezultat mogoče doseči samo, če bodo evropske politične stranke, Evropski parlament in Svet delovali v tem duhu in po svojih odgovornostih, zlasti v okviru pogajanj, katerih cilj je izvajanje Izjave št. 11, priložene Lizbonski pogodbi;

1.

ocenjuje, da je glede na izkušnje zadnjih štirih let potrebna formalizacija delovnih stikov med Evropskim svetom in Parlamentom: lahko je v obliki skupne izjave ali izmenjave pisem;

2.

meni, da mora biti razen v izjemno nujnih primerih pred vsakim zasedanjem Evropskega sveta razprava pred Evropskim parlamentom, ki se bo zaključila z resolucijo, v kateri bo predsednik Evropskega sveta osebno predstavil teme dnevnega reda; ocenjuje, da bi morala Evropski parlament in Evropski svet svoje delo organizirati tako, da bi Evropski parlament dobil priložnost, da svoje mnenje o teh temah pravočasno predstavi, in da bi predsednik Evropskega sveta po vsakem zasedanju Evropskega sveta lahko poročal na plenarnem zasedanju; poudarja, da zasedanja Evropskega sveta, kolikor je to le mogoče, ne bi smela potekati med plenarnimi zasedanji Evropskega parlamenta;

3.

poudarja, da so sklepi Evropskega sveta pogajalske smernice za Svet ministrov in da v nobenem primeru ne predstavljajo strogo določenih navodil, o katerih se ne bi mogli dogovoriti s Parlamentom; poziva, da se v skladu z določbami iz člena 15(1) Pogodbe o Evropski uniji v sklepe Evropskega sveta uvede standardno besedilo;

4.

poziva, da po sklenjenem dogovoru med predstavniki Parlamenta in Sveta v zakonodajnem postopku Evropski svet vsebine ne obravnava naknadno, razen če predsedstvo pojasni, da je dogovor ad referendum;

5.

predlaga, da bi bila predsednik Evropskega sveta in visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ob predsedniku Komisije enkrat letno povabljena na splošno razpravo o notranjem in zunanjem položaju Unije, kar pa se ne bi smelo pokrivati z že uveljavljeno razpravo o stanju Unije, ko predsednik Komisije predstavi svoj delovni program in poroča o svojem delovanju pred Parlamentom, kateremu je odgovoren;

6.

poudarja, da za razliko od predsednika Komisije predsednik Evropskega sveta ni odgovoren Parlamentu in da se morajo tega zavedati organizatorji razprav, na katerih sodeluje, poleg tega pa morajo poslancem, ki niso predsedniki skupin, omogočiti dialog s predsednikom Evropskega sveta; po drugi strani ocenjuje, da postopek pisnih vprašanj ni primeren;

7.

zahteva, da se vsakič, ko Evropski svet sprejme akcijski načrt ali postopek z morebitnim zakonodajnim vidikom, v sodelovanju s Parlamentom pravočasno odloči o sodelovanju Evropskega parlamenta v skladu z ustreznim postopkom; vztraja, da bi moral predsednik Evropskega parlamenta polno sodelovati na zasedanjih Evropskega sveta, kadar se obravnavajo medinstitucionalna vprašanja – Parlament in Evropski svet bosta zato uskladila svoja poslovnika, da bosta opredelila izbiro svojih predstavnikov in način, na katerega ti pridobijo mandat za pogajanja in poročajo o pogajanjih;

8.

poziva Evropski svet, naj pred začetkom evropske volilne kampanje jasno predstavi, kako v okviru pogajanj, ki naj bi potekala med Evropskim parlamentom in Svetom za namen izvajanja Izjave št. 11, priložene Lizbonski pogodbi, namerava spoštovati izbiro evropskih državljanov v postopku, ki vodi izvolitvi predsednika Komisije v skladu s členom 17(7) Pogodbe o Evropski uniji; ponovno opozarja, kako pomembno je okrepiti prepoznavnost in evropski značaj volilne kampanje; poziva vsakega člana Evropskega sveta, naj vnaprej napove, kako namerava upoštevati glas svojih sodržavljanov, ko bo predlagal enega ali več kandidatov za mesto komisarja iz svoje države;

9.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu svetu, Svetu in Komisiji, voditeljem držav in predsednikom vlad ter parlamentom držav članic.