15.12.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 468/73

—

ob upoštevanju člena 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in zlasti členov 9, 151 in 153(1)(e) Pogodbe,

—

ob upoštevanju členov 209 in 210 PDEU,

—

ob upoštevanju Deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 8. septembra 2000,

—

ob upoštevanju pariške deklaracije iz leta 2005, načrta ukrepov iz Akre iz leta 2008 in svetovnega partnerstva za učinkovit razvoj iz leta 2011,

—

ob upoštevanju skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, ter Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije „Evropsko soglasje“ (1),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. oktobra 2011 z naslovom „Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe“ (COM(2011)0637),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 14. maja 2012 z naslovom „Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe“ (2),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 15. maja 2007 o Kodeksu ravnanja Evropske unije o dopolnjevanju in delitvi dela v okviru razvojne politike (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. septembra 2006„Več in bolje sodelovanje: paket o učinkoviti pomoči za leto 2006“ (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2008 o ukrepih po Pariški deklaraciji iz leta 2005 o učinkovitosti pomoči (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2011 o četrtem forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči (6),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose z dne 17. novembra 2009 o operativnem okviru za učinkovitost pomoči (7),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve (ministri za razvoj) z dne 14. junija 2010 o delitvi dela med državami (8), ki dopolnjujejo in spreminjajo operativni okvir za učinkovitost pomoči,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve (ministri za razvoj) z dne 9. decembra 2010 o vzajemni odgovornosti in preglednosti: četrto poglavje operativnega okvira EU za učinkovitost pomoči (9),

—

ob upoštevanju prečiščenega besedila operativnega okvira za učinkovitost pomoči, ki ga je generalni sekretariat Sveta Evropske unije sprejel 11. januarja 2011 (10),

—

ob upoštevanju poročila z oktobra 2009 z naslovom „Agenda učinkovitosti pomoči: prednosti evropskega pristopa“, ki je bilo sestavljeno po naročilu generalnega direktorata Komisije za razvoj (11),

—

ob upoštevanju končnega poročila iz marca 2011 z naslovom „Skupno večletno načrtovanje“, ki je bilo sestavljeno po naročilu Generalnega direktorata Komisije za razvoj (12),

—

ob upoštevanju končnega poročila o oceni pariške izjave: faza 2, objavljenega v maju 2011,

—

ob upoštevanju poročila o stroških „Neevrope“ pri povečanem usklajevanju med donatorji EU, ki je bilo predstavljeno Odboru za razvoj 10. julija 2013,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta z dne 26. julija 2010 o organizaciji in delovanju Evropske službe za zunanje delovanje (2010/427/EU) (13), zlasti člena 9 (Instrumenti in načrtovanje programov zunanjega delovanja),

—

ob upoštevanju členov 42 in 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenja Odbora za zunanje zadeve (A7-0393/2013),

A.

ker nedavne ocene iz omenjenega poročila o stroških „Neevrope“ kažejo, da bi lahko z zmanjšanjem stroškov transakcij letno prihranili do 800 milijonov EUR, če bi EU in njene države članice svojo pomoč osredotočile na manjše število držav in dejavnosti; in ker bi bilo mogoče doseči še 8,4 milijarde EUR letnih prihrankov, če bi bile dodelitve državam popolnoma usklajene, njihov edini cilj pa bi bil zmanjševanje revščine;

B.

ker je v razmerah, v katerih je bil dosežen le majhen napredek pri doseganju cilja OZN, da bi se do leta 2015 0,7 % bruto domačega proizvoda namenilo kot uradno razvojno pomoč, učinkovito usklajevanje na ravni EU ključnega pomena;

C.

ker bo, ob upoštevanju mednarodnih demografskih sprememb in vse večje prihodnje soodvisnosti med sedanjimi državami v razvoju in EU kot celote, učinkovitejša poraba razvojne pomoči prispevala k učinkovitejši pomoči na terenu ter hkrati v prihodnosti imela dodani pozitivni učinek vzbujanja večjega medsebojnega spoštovanja;

D.

ker ima usklajeno ukrepanje EU kot celote, zlasti vzpostavitev odbora s predstavniki Komisije, Sveta in Evropskega parlamenta, dodano vrednost, ki je z vidika politike in finančnega vzvoda večja od seštevka posameznih ukrepov 28 držav članic in Komisije;

E.

ker bi morale EU in njene države članice še naprej biti za zgled pri zmanjševanju razdrobljenosti pomoči, tako da bi v celoti uresničevale zaveze v zvezi z učinkovitostjo mednarodne pomoči in razvoja iz Pariza, Akre in Busana ter da bi nadgradile napredek sedanjega procesa skupnega načrtovanja;

F.

ker bi morala usklajenost med donatorji EU prispevati k cilju ukinitve vse formalne in neformalne vezane pomoči in preoblikovanja „agende za učinkovitost pomoči“ v „agendo za učinkovitost razvoja“;

G.

ker so pobude EU za večjo usklajenost donatorjev večinoma prostovoljne in nezavezujoče; in ker so bili s Kodeksom ravnanja EU o dopolnjevanju in delitvi dela v okviru razvojne politike doseženi omejeni rezultati;

H.

ker Pogodbi dajeta EU pravno podlago za povečanje usklajenosti in učinkovitosti zunanjega delovanja EU;

I.

ker bi Komisija morala biti gonilna sila popolne uresničitve agende za učinkovitost pomoči in razvoja na ravni EU;

1.

poziva EU in njene države članice, naj spoštujejo svoje zaveze iz deklaracije iz Pariza, načrta ukrepov iz Akre in svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje iz Busana; največje ovire za to so pomanjkanje politične volje, birokracija in visoki stroški transakcij; v zvezi s tem opominja, da je eden glavnih pogojev za uresničitev agende za učinkovitost pomoči polno sprejetje načela „demokratične odgovornosti“, po katerem so države nosilke razvojnih strategij, v katerih se odraža zavezanost vseh nacionalnih interesnih skupin;

2.

poziva EU in njene države članice, naj v celoti izkoristijo pravne določbe PDEU o razvoju, ki pozivajo k dopolnjevanju med EU in njenimi državami članicami pri razvojnem sodelovanju (člen 208 PDEU in člen 210 PDEU), da bi okrepile učinkovito usklajenost med EU in donatorji;

3.

poziva k učinkovitejšemu usklajevanju, ki ga EU in države članice izvajajo med drugim s skupnim načrtovanjem, vključno z delitvijo dela na ravni držav, da bi se izognili prekrivanju ukrepov in visokim stroškom transakcij; vztraja tudi pri tem, da je treba opraviti skrbno analizo potreb specifičnih razmer vsake države prejemnice, pri tem pa zagotoviti, da bodo financirani projekti vključeni v lokalno gospodarstvo in bodo koristili tistim, ki pomoč najbolj potrebujejo;

4.

poziva k učinkovitejšemu usklajevanju delitve dela med državami, ki ga izvajajo EU in države članice, da se razreši vprašanje privilegiranih držav in držav, ki ne prejemajo pomoči; poudarja, da bi morala politika EU o delitvi dela zagotavljati polno obravnavo horizontalnih vprašanj, kot so človekove pravice, enakost spolov in podnebne spremembe; poudarja tudi, da se zaradi prizadevanj za povečanje učinka pomoči in za doseganje več rezultatov oziroma vrednosti za ta sredstva ne bi smeli izogibati tveganju v razvojni politiki in se osredotočati samo na „lahke države“;

5.

poziva k ponovnemu ovrednotenju primerjalnih prednosti EU in njenih držav članic pri delitvi nalog na področju razvoja, tako da se ocenijo prednosti in slabosti, kar bi moralo vključevati ustrezno državo članico (ali Komisijo), pa tudi druge države donatorice in partnerske države;

6.

vendar ugotavlja, da je potrebna tudi boljša usklajenost z mednarodno skupnostjo in, še pomembneje, z lokalnimi akterji, zlasti z lokalnimi upravami, nacionalnimi parlamenti, civilno družbo in nevladnimi organizacijami; ponovno opozarja, da osmi razvojni cilj tisočletja – vzpostavitev svetovnega partnerstva za razvoj – spodbuja široko udeležbo in tesno sodelovanje med vsemi razvojnimi akterji;

7.

poudarja, da lahko večstranske razvojne organizacije z združevanjem virov, ki jih zagotavljajo države donatorke, dosežejo povečanje učinkovitosti pomoči in njeno čim večjo uspešnost; ugotavlja, da uporaba virov mednarodnih organizacij tudi donatorjem omogoča izmenjavo informacij o razvojnih dejavnostih, kar prispeva k večji preglednosti in odgovornosti;

8.

poudarja, da je pomembno podpirati razvoj zmogljivosti teh držav, da lahko oblikujejo spretnosti, znanja in institucije, potrebne za učinkovito upravljanje lastnega razvoja; poudarja pomen proste trgovine, tržnega gospodarstva in podjetništva, da bi bile države v razvoju sposobne same odpravljati revščino in s tem ustvarjati trajnosten gospodarski razvoj in ne bi bile več tako odvisne od pomoči; ravno tako poudarja pomen spodbujanja in zaščite dobrega upravljanja ter tega, da se oblasti v državah prejemnicah borijo proti korupciji in vzpostavijo svojo fiskalno infrastrukturo, da bi lahko zaščitile svoje davčne prihodke in se borile proti utajam davkov in nezakonitemu begu kapitala;

9.

poudarja rastočo vlogo netradicionalnih donatorjev ter naložb zasebnega sektorja in človekoljubnih finančnih tokov v države v razvoju, ki predstavljajo dodaten izziv za usklajevanje; meni, da bi moral novi okvir za usklajevanje donatorjev iz EU na področju razvojne pomoči raziskati tudi možnosti za vključevanje teh vidikov in se pri tem opreti na zaveze, sprejete v okviru partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje iz Busana;

10.

poudarja, da je za učinkovitost pomoči pomemben raznolik pristop, ob upoštevanju ravni razvoja partnerskih držav (najmanj razvite, krhke države ali države s srednje visokim dohodkom) ter njihovih posebnih potreb; ta raznolik pristop bi moral temeljiti na večrazsežnostnih kazalnikih razvoja, ki presegajo BDP in upoštevajo revščino v državi, neenakost in ranljivost;

11.

poziva države članice, naj v celoti izkoristijo nova elektronska orodja za usklajevanje projektov, kot je uradna razvojna pomoč za mozambiško bazo podatkov (ODAMoz), katere vzpostavitev je financirala EU;

12.

poziva EU, naj zagotovi, da se zaveze o učinkovitosti pomoči in razvoja v celoti odražajo v vseh finančnih mehanizmih, ki so potrebni za razvojno sodelovanje;

13.

poudarja, da je ob upoštevanju omejitev nacionalnih proračunov in proračuna EU zaradi gospodarskih težav in vse večje skrbi politike za izkazovanje učinkovitejše porabe za razvoj nujna boljša usklajenost donatorjev, EU pa bi morala imeti ključno vlogo pri spodbujanju te usklajenosti, ki bi morala obsegati vse pomembne vidike vseh razvojnih projektov, tudi njihovo načrtovanje, spremljanje in ocenjevanje;

14.

meni, da zaradi prostovoljne, nezavezujoče narave sedanjih pobud EU za povečanje usklajenosti donatorjev EU in njene države članice še niso v celoti izkoristile svojega potenciala, da razvojno pomoč napravijo bolj učinkovito in uspešno; zato poziva EU in njene države članice, naj vzpostavijo nov instrument za usklajevanje, ki bo imel obliko uredbe;

15.

od Komisije zahteva, naj po možnosti do 31. decembra 2015, vsekakor pa najpozneje v prvem polletju 2016, na podlagi členov 209 in 210 PDEU predloži predlog za akt glede regulativnih vidikov usklajenosti donatorjev EU glede razvojne pomoči, po sprejetju in izvajanju časovnega načrta pripravljalnih ukrepov za omogočanje začetka veljavnosti teh regulativnih vidikov na podlagi podrobnih priporočilih iz Priloge k tej resoluciji;

16.

poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), naj ta časovni načrt ocenita na podlagi predhodno dogovorjenega niza kazalnikov; v tem procesu bi na eni strani sodelovale delegacije EU skupaj z diplomatskimi predstavništvi držav članic v državah partnericah, na drugi strani pa tudi GD DEVCO in ESZD skupaj s predstavniki držav članic; pri tem procesu bi Komisija in ESZD poročale Evropskemu parlamentu, da bi se dogovorili o izvajanju časovnega načrta;

17.

potrjuje, da ta priporočila spoštujejo temeljne pravice in načelo subsidiarnosti;

18.

meni, da zahtevani predlog ne bo imel finančnih posledic;

19.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in priložena podrobna priporočila posreduje Komisiji in Svetu.