9.3.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 93/52

—

ob upoštevanju člena 2 in člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji,

—

ob upoštevanju člena 21(1) in člena 22 Listine o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju študije Euromosaic, ki jo je opravila Komisija in v kateri je bilo dokazano, da evropski jeziki izumirajo, ker trenutno veljavni predpisi ne omogočajo njihove zaščite,

—

ob upoštevanju konvencije Unesca z dne 17. oktobra 2003 o varovanju nesnovne kulturne dediščine, ki zajema ustno izročilo in izraze, vključno z jezikom kot nosilcem te dediščine,

—

ob upoštevanju konvencije Unesca z dne 20. oktobra 2005 o varovanju in spodbujanju raznolikosti kulturnih izrazov,

—

ob upoštevanju Unescovega atlasa ogroženih jezikov v svetu,

—

ob upoštevanju resolucije Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope z dne 18. marca 2010 z naslovom „Jeziki manjšin kot priložnost za regionalni razvoj“ (301/2010) (1),

—

ob upoštevanju poročila 12423/2010, resolucije 1769/2010 in priporočila 1944/2010 Sveta Evrope,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. septembra 2008 z naslovom „Večjezičnost: prednost Evrope in skupna zaveza“ (COM(2008)0566),

—

ob upoštevanju priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje (2),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij o varstvu in razvoju zgodovinskih jezikovnih manjšin v okviru Lizbonske pogodbe (3),

—

ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 21. novembra 2008 o evropski strategiji za večjezičnost (4),

—

ob upoštevanju Evropske listine Sveta Evrope o regionalnih in manjšinskih jezikih z dne 5. novembra 1992,

—

ob upoštevanju splošne deklaracije o jezikovnih pravicah (1996),

—

ob upoštevanju okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin (1995),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. januarja 2004 o ohranjanju in spodbujanju kulturne raznolikosti: vloga evropskih regij in mednarodnih organizacij, kot sta Unesco in Svet Evrope (5), in svoje resolucije z dne 4. septembra 2003 o evropskih regionalnih in manj razširjenih jezikih – jeziki manjšin v EU – v okviru širitve in kulturne raznolikosti (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. januarja 2003 o vlogi regionalnih in lokalnih oblasti v procesu evropske integracije (7), ki se sklicuje na jezikovno raznolikost v Evropi,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. marca 2009 o večjezičnosti: prednost Evrope in skupna zaveza (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. septembra 2008 o svobodnih in skupnostnih medijih v Evropi (9),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje (A7-0239/2013),

A.

ker Lizbonska pogodba daje večji zagon ohranjanju in spodbujanju kulturne in jezikovne dediščine Evropske unije v vsej njeni raznolikosti;

B.

ker sta jezikovna in kulturna raznolikost temeljni načeli Evropske unije, kot je zapisano v členu 22 Listine EU o temeljnih pravicah, kjer piše: „Unija spoštuje kulturno, versko in jezikovno raznolikost“;

C.

ker je jezikovna raznolikost v členih 21 in 22 Listine EU o temeljnih pravicah priznana kot državljanska pravica, kar pomeni, da je poskus uvedbe ekskluzivnega statusa za kak jezik omejitev in kršitev temeljnih vrednot Unije;

D.

ker je treba ogrožene jezike obravnavati kot del evropske kulturne dediščine, in ne kot orodje pri političnih, nacionalnih ali ozemeljskih težnjah;

E.

ker so vsi jeziki Evrope enako vredni in dostojanstveni, ker so del njene kulture in civilizacije in ker bogatijo človeštvo;

F.

ker dobro povezane večjezične družbe, ki upravljajo svojo jezikovno raznolikost na demokratičen in trajnosten način, prispevajo k pluralnosti, so bolj odprte in imajo boljše pogoje za doprinos k bogastvu, ki ga predstavlja jezikovna raznolikost;

G.

ker vsi jeziki, tudi tisti, ki jim grozi izumrtje, odražajo zgodovinsko, družbeno in kulturno znanje in veščine ter način razmišljanja in ustvarjanja, kar prispeva k bogastvu in raznolikosti Evropske unije na podlagi evropske identitete; zato je treba jezikovno raznolikost in obstoj ogroženih jezikov v državi obravnavati kot prednost in ne kot breme ter jih podpirati in spodbujati;

H.

ker Unesco v atlasu ogroženih svetovnih jezikov navaja, da jeziku grozi izumrtje, če ne izpolnjuje enega ali več naslednjih znanstvenih meril: prenos jezika iz ene generacije v drugo; absolutno število govorcev; odstotek govorcev v celotnem prebivalstvu; uporaba jezika na različnih javnih in zasebnih področjih; odziv na nove medije; obstoj gradiva za učenje in poučevanje jezikov; odnos vlad in institucij do jezika in njihove jezikovne politike – uradna uporaba in status; odnos članov skupnosti do lastnega jezika; vrsta in kakovost dokumentacije;

I.

ker lahko države članice v skladu s konvencijo Unesca o kulturni raznolikosti iz leta 2005 sprejmejo ustrezne ukrepe za zaščito kulturnih dejavnosti, imetja in storitev, med njimi tudi ukrepe v zvezi z jezikom, ki se pri tem uporablja, da bi spodbujale raznolikost kulturnih izrazov na svojem ozemlju pa tudi v okviru mednarodnih sporazumov;

J.

ker Evropska listina Sveta Evrope o regionalnih in manjšinskih jezikih, ki jo je ratificiralo 16 držav članic Unije, služi kot priporočilo pri zaščiti jezikov, ki jim grozi izumrtje, in kot mehanizem za zaščito manjšin, kar sta dve točki iz københavnskih meril, ki jih morajo države izpolnjevati, če se želijo pridružiti Evropski uniji;

K.

ker po Unescovih podatkih v vseh evropskih državah, evropskih čezmorskih ozemljih in znotraj nomadskih skupnosti v Uniji obstajajo jeziki, ki se iz roda v rod prenašajo zgolj ustno in bi morali veljati za ogrožene; ker so nekateri ogroženi evropski jeziki, ki jih govorijo v čezmejnih skupnostih, deležni zelo različnih ravni zaščite glede na državo članico ali regijo, v kateri živijo govorci posameznega jezika;

L.

ker so zaradi tega v nekaterih državah in regijah prisotni jeziki manjšin ali regionalni jeziki, ki so ogroženi ali izumirajo, pri čemer so v drugih, sosednjih državah uradni, večinski jeziki;

M.

ker je raznolikost evropskih jezikov in kultur tako kot biotska raznovrstnost del žive dediščine, potrebne za trajnostni razvoj naših družb, zaradi česar jih je treba varovati in zaščititi pred vsakršnim tveganjem izginotja;

N.

ker spoštovanje jezikovne raznolikosti pozitivno prispeva k socialni koheziji, saj krepi medsebojno razumevanje, samozavest in odprtost duha in ker povečuje dostopnost kulture ter spodbuja ustvarjalnost in pridobivanje medkulturnih veščin, pa tudi sodelovanje med ljudstvi in državami;

O.

ker je v členu 167 Lizbonske pogodbe jasno določeno, da „Unija prispeva k razcvetu kultur držav članic, pri čemer upošteva njihovo nacionalno in regionalno raznolikost“, zato spodbuja ukrepe, ki ne le ohranjajo in ščitijo bogato jezikovno dediščino Unije kot del njene raznolikosti, temveč gredo pri zaščiti in krepitvi te dediščine še korak dlje od politik držav članic;

P.

ker pojem jezikovne raznolikosti Evropske unije zajema tako uradne jezike kot regionalne jezike ter jezike, ki v državah članicah niso uradno priznani;

Q.

ker skupina ogroženih jezikov vključuje tudi jezike, ki so ogroženi le na določenem ozemlju, kjer se število govorcev te skupnosti zelo znižuje, ter primere, kjer statistični podatki iz zaporednih popisov prebivalstva kažejo na velik padec števila govorcev določenega jezika;

R.

ker so lahko uradni jeziki držav članic na nekaterih območjih Unije tudi ogroženi jeziki;

S.

ker je zaradi nujne narave razmer, s katerimi se soočajo, jezikom, ki jim grozi izumrtje, treba posvetiti posebno pozornost, in sicer s priznavanjem večkulturnosti in večjezičnosti, z izvajanjem ukrepov politik za boj proti obstoječim predsodkom do ogroženih jezikov ter s pristopom, ki bo nasprotoval asimilaciji na nacionalni in evropski ravni;

T.

ker je poučevanje v maternem jeziku najučinkovitejši način učenja;

U.

ker imajo otroci, če se učijo maternega jezika že od začetka, ob tem pa se učijo še uradnega jezika, naravno sposobnost za poznejše učenje več jezikov in ker je večjezičnost prednost za mlade Evropejce;

V.

ker je mogoče grožnje, ki pretijo ogroženim jezikom v Evropi, zmanjšati z uveljavitvijo načela, po katerem so ti jeziki pri opravljanju javnih in sodnih poslov obravnavani na sorazmeren način ob upoštevanju meril enakosti in v interesu raznolikosti;

W.

ker sta zaščita in prenos jezika zelo pogosto odvisna od neformalnega in priložnostnega učenja in ker je v tem okviru treba priznati vlogo prostovoljnih organizacij, umetnosti ter umetnikov;

X.

ker se politika Evropske komisije v zvezi z večjezičnostjo ne posveča dovolj vprašanju ogroženih jezikov; ker se je v zadnjih dveh večletnih finančnih okvirih za obdobji 2000–2007 in 2007–2013 evropska pomoč za te jezike močno zmanjšala, zaradi česar so se povečale njihove težave, in ker je treba zagotoviti, da se ne bo enako zgodilo v prihodnjem večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020;

1.

poziva Evropsko unijo in države članice, naj bodo bolj pozorne na skrajno grožnjo, s katero se soočajo številni evropski jeziki, ki veljajo za ogrožene, in naj se iskreno zaveže varovanju in spodbujanju edinstvene raznolikosti jezikovne in kulturne dediščine Unije, in sicer s sprejetjem velikopoteznih proaktivnih politik za ponovno oživitev omenjenih jezikov ter z dodelitvijo ustreznih sredstev v ta namen; predlaga, da naj bodo te politike usmerjene tudi v razvoj širše ozaveščenosti med državljani EU o jezikovnem in kulturnem bogastvu, ki ga te skupnosti predstavljajo; spodbuja države članice, naj oblikujejo akcijske načrte v podporo ogroženim jezikom, ki bodo temeljili na izmenjavi dobrih praks, ki so že v uporabi pri številnih jezikovnih skupnostih v Evropi;

2.

poziva vlade držav članic, naj obsodijo prakse, ki so bile z jezikovno diskriminacijo ali prisilnim ali skritim prilagajanjem v preteklosti – ali so sedaj – usmerjene proti identiteti in uporabi jezika ogroženih jezikovnih skupnosti ali njihovih kulturnih institucij;

3.

poziva vse države članice, ki tega še niso storile, naj ratificirajo in izvajajo Evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih; opozarja, da listina deluje kot merilo uspešnosti pri zaščiti ogroženih jezikov in kot eden od mehanizmov za zaščito manjšin iz københavnskih meril, ki jih morajo države izpolnjevati za pridružitev k Evropski uniji;

4.

poziva države članice in Komisijo, naj spoštujejo svoje zaveze, ki izhajajo iz pridružitve h konvenciji Unesca iz leta 2005 o kulturni raznolikosti, za spoštovanje in spodbujanje kulturnih izrazov tako na svojem ozemlju kot v okviru mednarodnih sporazumov;

5.

poziva organe Unije, naj vključijo dejansko spoštovanje jezikovne raznolikosti in zlasti zaščito večine evropskih ranljivih jezikov med pogoje, ki jih morajo izpolniti vse države, ki želijo postati članice EU;

6.

poziva Komisijo ter vlade in regionalne oblasti držav članic, naj oblikujejo programe za spodbujanje strpnosti do ogroženih jezikovnih ali etničnih skupnosti, spoštovanja njihovih jezikovnih in kulturnih vrednot ter spoštovanja teh skupnosti v družbi;

7.

opozarja vlade in regionalne oblasti držav članic na dejstvo, da je preživetje ogroženega jezika enako pomembno kot preživetje in razvoj skupnosti, ki ga uporablja, in da bi bilo treba za namen oblikovanja politik za njegovo zaščito upoštevati kulturne in izobraževalne vidike, pa tudi ekonomske in družbene razsežnosti;

8.

poziva Komisijo, naj predlaga konkretne ukrepe politike za zaščito ogroženih jezikov; poziva Komisijo in Svet, naj v okviru svojih pooblastil iz Pogodbe prilagodita politike Evropske unije in oblikujeta programe za podporo ohranjanju ogroženih jezikov in jezikovne raznolikosti prek instrumentov finančne podpore EU za obdobje 2014–2020, vključno s: programi za dokumentiranje teh jezikov ter za izobraževanje in usposabljanje, socialno vključenost, mlade in šport, programoma Kultura in Media, strukturnimi skladi (Kohezijskim skladom, ESRR, ESS, programi evropskega teritorialnega sodelovanja, EKSRP) ter vsemi instrumenti in platformami za izmenjavo, ki so namenjeni spodbujanju uporabe novih tehnologij, družbenih medijev in večpredstavnostnih platform, kar vključuje tudi podporo pripravi vsebin in aplikacij; meni, da bi se morali ti instrumenti osredotočati na programe in ukrepe, ki predstavljajo pozitivni širši program, bodisi kulturni ali gospodarski, ki bo presegal meje skupnosti ali regij; poziva Evropsko komisijo, naj zaradi majhnosti jezikovnih skupnosti sproži premislek o administrativnih in zakonodajnih ovirah, s katerimi se soočajo projekti, povezani z ogroženimi jeziki;

9.

glede na neodložljivost posredovanja poziva, naj bo financiranje varovanja ogroženih jezikov lahko dostopno in kar se da razumljivo, da bodo tisti, ki bodo sredstva uporabili, pravočasno pomagali ogroženim jezikom;

10.

meni, da bi morala Evropska unija podpreti in spodbujati države članice z jezikovno politiko, ki otrokom že od najzgodnejših let omogoča učenje ogroženega jezika kot materinščine; opozarja, da je znanstveno dokazano, da bi takšna politika spodbujanja dveh ali več jezikov pozneje koristila in pomagala otrokom pri učenju dodatnih jezikov, hkrati pa spodbudila medgeneracijski prenos jezikov in govorcem ogroženih jezikov zagotovila praktično podporo za oživitev medgeneracijskega prenosa jezika na področjih, kjer ta upada;

11.

podpira okrepljeno poučevanje ogroženih jezikov z ustreznimi metodologijami za učence vseh starosti, vključno z učenjem na daljavo, za razvoj resničnega evropskega državljanstva, ki bo temeljilo na večkulturnosti in večjezičnosti;

12.

je seznanjen s programi Komisije na področju večjezičnosti; meni, da morajo nosilci projektov izkoristiti priložnosti, ki jih ti programi ponujajo, in glede na to, da so jezikovne skupnosti, ki se borijo za ohranitev jezika, ki mu grozi izumrtje, pogosto številčno majhne, poziva Komisijo, naj programov za te skupnosti ne oceni kot neupravičenih do financiranja zaradi nizkih finančnih obveznosti, omejenega števila upravičencev ali majhnosti določenega območja, temveč naj olajša dostop do teh programov in jih objavi ter ponudi smernice za izpolnjevanje pogojev za financiranje; poziva države članice, naj delujejo kot posredniki in podporniki teh majhnih skupin in skupnosti ogroženih jezikov pri financiranju iz evropskih skladov, ter opozarja, da se sredstva EU, ki so namenjena spodbujanju jezikovne raznolikosti, ne bi smela preusmerjati drugam ali se uporabljati za financiranje dejavnosti, pri katerih so ogroženi jeziki le orodje za doseganje širših političnih ciljev;

13.

meni, da je politika oživitve jezikov dolgotrajno delo, ki mora temeljiti na raznolikem in usklajenem načrtovanju ukrepov na različnih področjih, zlasti na področju izobraževanja (pri čemer je predšolsko in osnovnošolsko izobraževanje resnična prednost, skupaj z usposabljanjem staršev v tem jeziku), uprave, pri programih za medije (tudi z možnostjo ustanovitve in razvoja radijskih in televizijskih postaj) in v umetnosti ter na vseh področjih javnega življenja, za to pa je treba zagotoviti dolgoročna sredstva; meni, da je treba podpirati pripravo takih programov, izmenjavo dobre prakse med jezikovnimi skupnostmi in uvedbo postopkov ocenjevanja;

14.

opominja na pomen nadaljnjih prizadevanj za standardizacijo večinoma govorjenih jezikov;

15.

poziva države članice, naj namenijo več pozornosti visokošolskim študijem in raziskavam, ki se osredotočajo na ogrožene jezike, ter jih podprejo;

16.

meni, da so lahko nove tehnologije instrument za spodbujanje poznavanja, širjenja, učenja in ohranjanja ogroženih evropskih jezikov;

17.

poudarja pomen prenosa ogroženega jezika iz roda v rod znotraj družin ter po potrebi spodbujanja učenja ogroženih jezikov znotraj določenega izobraževalnega sistema; spodbuja države članice in regionalne organe, naj v ta namen pripravijo izobraževalne politike in učno gradivo;

18.

meni, da je za ponovno oživitev jezikov pomembno tudi, da bi morali imeti jeziki, ki so postali obrobni in katerih uporaba je v veliki meri omejena na družinsko okolje, pravico do tega, da jih je mogoče javno uporabljati v okviru družbe;

19.

poziva Komisijo, naj deluje v sodelovanju z mednarodnimi organizacijami, ki so vzpostavile programe in pobude za zaščito in spodbujanje jezikov, ki jim grozi izumrtje, zlasti z Unescom in Svetom Evrope;

20.

priporoča, naj države članice spremljajo razvoj najbolj ranljivih jezikov, pri čemer naj sodelujejo tako državni organi kot organi ozemlja, na katerem se govorijo ti jeziki, tudi če to niso uradni jeziki;

21.

meni, da imajo lahko mediji, zlasti nove oblike medijev, pomembno vlogo pri zaščiti ogroženih jezikov, zlasti za prihodnje generacije; nadalje poudarja, da je za doseganje teh ciljev mogoče uporabiti tudi nove tehnologije;

22.

glede na to, da smrt zadnjega govorca nekega jezika po navadi pomeni izumrtje jezika, poziva zlasti lokalne oblasti, naj sprejmejo ukrepe za ponovno oživitev, da bi spremenili to stanje;

23.

ugotavlja, da bi lahko bila digitalizacija eden od načinov, kako preprečiti izumrtje jezikov; zato poziva lokalne organe, naj zberejo knjige in posnetke v teh jezikih, pa tudi vse druge izraze jezikovne dediščine, ter jih objavijo na spletu;

24.

predlaga, naj bodo ogrožene jezikovne skupnosti tako s strani mednarodne skupnosti kot držav članic pooblaščene za potrditev tega, da je uporaba in ohranjanje njihovega jezika obogatitev tako za njih kot za Evropo;

25.

poziva Komisijo, naj trajno in z različnimi programi podpre nadnacionalne mreže ter pobude in ukrepe na evropski ravni za spodbujanje ogroženih jezikov, in poudarja, da Unescovega atlasa ogroženih jezikov brez dejavne udeležbe ne bo mogoče dopolniti in da brez nje ne bo mogel obstati, ter da je treba dodatno razviti usklajen seznam kazalnikov, ki bo omogočil spremljanje položaja vsakega jezika ter rezultatov politik, ki se izvajajo za preprečevanje njihovega izginjanja;

26.

poziva Komisijo, naj nadaljuje raziskavo, ki se je začela s študijo Euromosaic, in poišče primere proaktivnih politik na nacionalni ravni, s pomočjo katerih se je nevarnost za izumrtje kakšnega evropskega jezika bistveno zmanjšala; priporoča, naj evropske jezikovne mreže za podporo izmenjave znanja, strokovnega znanja in najboljših praks med različnimi jezikovnimi skupnostmi opravijo oceno politik, ki se izvajajo v državah članicah, da bi ohranili, zaščitili in spodbujali ogrožene jezike, ter da naj Komisija izda ustrezna priporočila;

27.

poziva Komisijo, naj podpre raziskave v zvezi s pridobitvijo znanja o ogroženih jezikih in njihovi ponovni oživitvi ter o kognitivnih in družbenih koristih za dvojezične in večjezične evropske državljane;

28.

poziva države članice, ki še niso podpisale in ratificirale Evropske listine o regionalnih in manjšinskih jezikih (1992) ter Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin (1995), naj to čim prej storijo;

29.

poziva Komisijo, naj predvidi morebitne ukrepe za zaščito ogroženih jezikov v Uniji;

30.

poziva Komisijo, naj podpre pilotne projekte, ki prispevajo k spodbujanju uporabe ogroženih jezikov, in akcijske načrte, ki so jih pripravile posamezne jezikovne skupnosti;

31.

meni, da bi morala Unija podpirati jezikovno raznolikost v svojih odnosih s tretjimi državami, zlasti s tistimi, ki se želijo pridružiti EU;

32.

poziva Komisijo, naj razmisli o uvedbi posebnih evropskih ukrepov za ohranitev, zaščito in spodbujanje ogroženih jezikov;

33.

meni, da so programi za spodbujanje večjezičnosti bistvenega pomena za politične strategije EU v zvezi sosednjimi državami ter državami kandidatkami in morebitnimi kandidatkami;

34.

meni, da bi se morala Evropska komisija pri podpori za oživitev jezikov osredotočiti zlasti na pobude s področja digitalnih medijev, tudi družbenih medijev, da bi k reševanju vprašanja ogroženih jezikov v Evropi privabili mlajše generacije;

35.

meni, da bi morala Komisija nameniti pozornost dejstvu, da nekatere države članice in regije s svojimi politikami ogrožajo preživetje jezikov znotraj svojih meja, četudi ti jeziki niso ogroženi drugod po Evropi;

36.

poudarja pomen uporabnih spletišč z informacijami o programih Evropske unije, iz katerih se lahko financirajo projekti za spodbujanje ogroženih jezikov, ter poziva Komisijo, naj objavi razpis za projekt posodobitve teh spletišč z novimi programi za obdobje 2014–2020 in posreduje več informacij na to temo, zlasti ustreznim jezikovnim skupnostim;

37.

naroči svojemu predsedniku naj posreduje to resolucijo Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.