5.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 45/29

—

ob upoštevanju letnega poročila Evropske centralne banke za leto 2011,

—

ob upoštevanju člena 284 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju člena 15 statuta Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. aprila 1998 o demokratičnem nadzoru v tretji fazi EMU (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. decembra 2011 o letnem poročilu Evropske centralne banke za leto 2010 (2),

—

ob upoštevanju člena 119(1) Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A7-0031/2013),

A.

ker je realna rast BDP v evroobmočju leta 2011 dosegla 1,5 %, kar je manj v primerjavi z letom 2010, ko je bila 1,9-odstotna; ker se je več držav članic v istem obdobju soočalo z globoko gospodarsko recesijo;

B.

ker je brezposelnost v evroobmočju narasla z 10 % konec leta 2010 na 10,7 % konec leta 2011; ker se je v istem obdobju znatno povečala brezposelnost mladih;

C.

ker je bilo od leta 1999 v evroobmočju ustvarjenih približno 14,4 milijona novih delovnih mest v primerjavi s približno 10,7 milijona v ZDA;

D.

ker je ECB aprila in julija 2011 povišala obrestne mere (obakrat za 25 bazičnih točk) in jih pred koncem leta, novembra in decembra, dvakrat znižala (spet obakrat za 25 bazičnih točk);

E.

ker je bila leta 2011 povprečna stopnja inflacije v evroobmočju 2,7 %, torej je narasla z 1,6 % leta 2010, rast denarne mase M3 pa je bila 1,5-odstotna, kar pomeni zdrs od 1,7 % leta 2010;

F.

ker je konsolidirani računovodski izkaz Evrosistema konec leta 2011 dosegel 2 735 milijard EUR, kar je približno 36 % več kot med letom 2011;

G.

ker je ECB 21. decembra 2011 začela prvo operacijo triletnega dolgoročnejšega refinanciranja, na podlagi katere je bilo dodeljenih 489,2 milijarde EUR v obliki posojil z ročnostjo treh let;

H.

ker se je rast kreditov za zasebni sektor znatno upočasnila, in sicer z 1,6 % leta 2010 na 0,4 % leta 2011, pri posojilih za zasebni sektor pa je padla z 2,4 % leta 2010 na 1,2 % leta 2011;

I.

ker se je letna stopnja rasti širokega denarnega agregata M3 in kreditov, dodeljenih zasebnemu sektorju, v zadnjem četrtletju 2011 močno znižala;

J.

ker je neporavnani znesek pridobljenih obveznic v programu za trg vrednostnih papirjev konec leta 2011 znašal 211,4 milijarde EUR;

K.

ker je netržno premoženje postalo največji del, tj. skupaj 23 %, premoženja, ki je bilo leta 2011 predloženo kot zavarovanje pri operacijah Evrosistema, medtem ko netržni vrednostni papirji in vrednostni papirji, zavarovani s premoženjem, zajemajo več kot 40 % skupnega premoženja, predloženega kot zavarovanje;

L.

ker je povprečni bruto javni dolg narasel s 85,6 % na 88 % BDP, skupni javnofinančni primanjkljaj pa se je znižal s 6,2 % na 4,1 % BDP; ker so se nekatere države evroobmočja srečevale z rastočo ravnjo primanjkljaja;

M.

ker je po členu 282 PDEU glavni namen ECB ohranjati stabilnost cen, ne glede na stabilnost cen pa bi morala podpirati splošne gospodarske politike Unije, in ker so bile na ECB prenesene posebne naloge v zvezi z Evropskim odborom za sistemska tveganja (ESRB);

N.

ker je stanje nizke inflacije najboljši prispevek, ki ga lahko monetarna politika zagotovi za vzpostavitev ugodnih pogojev za gospodarsko rast, ustvarjanje delovnih mest, socialno kohezijo in finančno stabilnost;

O.

ker je bilo v okviru dolgoročnih operacij refinanciranja ECB, izvedenih decembra 2011 in februarja 2012, evropskim bankam odobrenih več kot 1 000 milijard EUR – 489 milijard EUR in 529,5 milijarde EUR – v obliki posojil po nizkih obrestnih merah s triletno ročnostjo in obrestno mero 1 %;

P.

ker priporočila iz predhodnih resolucij Parlamenta o letnih poročilih ECB glede preglednosti glasovanja in objave kratkih zapisnikov še niso bila upoštevana;

Q.

ker je stabilnost cen bistvena za preprečevanje prekomerne inflacije;

R.

ker je ohranjanje toka kreditov za mala in srednja podjetja pomembno predvsem zato, ker ta podjetja zaposlujejo 72 % delovne sile v evroobmočju ter dosegajo bistveno višje bruto stopnje ustvarjanja (in uničevanja) delovnih mest kot velika podjetja;

1.

pozdravlja proaktivno držo ECB v letih 2011 in 2012 v okoliščinah, ko so se tveganja za stabilnost evroobmočja znatno povečala;

2.

pozdravlja stališče ECB v teh kriznih časih tako z vidika njene monetarne politike kot z vidika njenih ukrepov za stabilizacijo finančnih trgov;

3.

ugotavlja, da so strah pred srednjeročno inflacijo ter sklepa iz aprila in julija 2011 o zvišanju temeljnih obrestnih mer ECB poleg drugih dejavnikov morda prispevali k povišanju premij finančnih posrednikov za politična tveganja in tako k upočasnitvi rasti kreditov, kar je še bolj oslabilo že tako šibko gospodarsko okrevanje v prvem četrtletju leta 2011; razume, da se je takrat gospodarska dejavnost povečala in da so se cene zvišale, zaradi česar se je ECB bala, da bo srednjeročno zopet nastopila inflacija;

4.

v tem duhu pozdravlja kasnejšo razveljavitev teh sklepov konec leta 2011, dodatno znižanje leta 2012 in sprejetje nestandardnih ukrepov, s katerimi naj bi ponovno vzpostavili mehanizem monetarnega prenosa;

5.

meni, da so povečanje inflacije, zaznano leta 2011, med drugim povzročile predvsem naraščajoče cene energije in v mnogo manjši meri cene hrane in drugega blaga;

6.

priznava prizadevanja ECB, da bi pomagala pri stabilizaciji trgov, in sicer s programom za trg vrednostnih papirjev, operacijami triletnega dolgoročnejšega refinanciranja in dokončnimi denarnimi transakcijami, poudarja pa, da še vedno ni strukturne rešitve za krizo;

7.

ugotavlja, da je program za trg vrednostnih papirjev začasno pomagal ublažiti pritisk na stroške najemanja posojil za države članice evroobmočja, ki so jih prizadele ali jim grozijo resne težave v zvezi z njihovo finančno stabilnostjo; ugotavlja, da so te operacije za absorpcijo likvidnosti, izvedene za steriliziranje teh nakupov, zmanjšale ravni prekomernih rezerv, kar je v določenem obsegu prispevalo k cilju ponovne pridobitve nadzora nad obrestno mero za transakcije čez noč v evroobmočju (EONIA);

8.

priznava, da sta obe triletni operaciji dolgoročnejšega refinanciranja učinkovito preprečevali nastanek kreditnega krča, vendar je še vedno vprašljiva sposobnost finančnega sektorja za vračanje posojil, ki jih je prejel od ECB; poudarja, da rezultati, kar zadeva rast kreditov, niso bili zadovoljivi; ugotavlja, da je odločitev o začetku izvajanja prvega programa operacij dolgoročnejšega refinanciranja 21. decembra 2011 sovpadla z ukinitvijo programa za trg vrednostnih papirjev; razume, da ECB svojih operacij ne šteje kot neposredno financiranje državnega dolga;

9.

poziva ECB, naj v mesečnem poročilu objavi podatke o obsegu javnega dolga posameznih držav članic, ki ga finančne institucije predložijo kot zavarovanje s premoženjem;

10.

opozarja na prenos tveganja z bank in vlad v težavah na bilanco stanja ECB, katere vrednost je zdaj več kot 30 % BDP evroobmočja; poudarja, da triletne operacije dolgoročnejšega refinanciranja niso temeljna rešitev za krizo;

11.

izraža hudo zaskrbljenost zaradi vse višjih ravni presežne likvidnosti, zaznanih leta 2011, predvsem v drugi polovici leta, ki je posledica pomanjkanja zaupanja med bankami in pomanjkanja dodeljevanja posojil realnemu gospodarstvu, izhajajočih iz negotovosti, ki sta jo povzročila gospodarska stagnacija in prekomerna zadolženost javnega in zasebnega sektorja v nekaterih državah članicah; opozarja, da te razmere kažejo na tveganja za „likvidnostno past“ in slabijo učinkovitost prizadevanj na področju monetarne politike;

12.

ugotavlja, da so v letu 2011 linije za valutne zamenjave z drugimi centralnimi bankami in zatekanje k operacijam glavnega refinanciranja, k operacijam srednje- in dolgoročnega refinanciranja s popolno dodelitvijo po fiksnih obrestnih merah in k mejnemu posojilu in depozitu ostali na zelo visokih ravneh, kar kaže na hude motnje v delovanju mehanizma prenosa monetarne politike in medbančnega trga posojil v evroobmočju;

13.

je zaskrbljen zaradi zelo visokih ravni linij nujne likvidnostne pomoči, ki so jih zagotovile nacionalne centralne banke leta 2011 z dovoljenjem ECB, ter zahteva nadaljnje razkritje in dopolnilne informacije ter natančen obseg teh ravni in z njimi povezanih operacij ali pogojev;

14.

ugotavlja, da je podjetjem in gospodinjstvom še vedno na voljo veliko manj kreditov kot pred krizo, rast ponudbe kreditov pa se je v letu 2011 upočasnila; poudarja, da to, skupaj z dejstvom, da je bil mejni depozit 28. septembra 2012315,754 milijonov EUR, jasno upravičuje odločitev ECB za zmanjšanje obresti, ki se uporabljajo za mejna posojila, osrednje operacije refinanciranja in mejni depozit;

15.

je seznanjen z ukrepi ECB za zmanjšanje zahtev glede zavarovanja s premoženjem in pravili glede kritja za vrednostne papirje, zavarovane s premoženjem, saj so ti tesno povezani s posojili za gospodinjstva ter mala in srednja podjetja;

16.

je kljub temu še vedno zaskrbljen zaradi visoke stopnje netržnega finančnega premoženja ter vrednostnih papirjev, zavarovanih s premoženjem, ki se predložijo Evrosistemu kot zavarovanje v okviru njegovih operacij refinanciranja; poziva ECB, naj predloži informacije o tem, katere centralne banke so sprejele take vrednostne papirje, in razkrije natančne informacije o metodah vrednotenja v zvezi z vsemi sredstvi, tudi oslabljenimi;

17.

meni, da bi morali v zvezi s pravili glede kritja za najeta posojila veljati enaki standardi tako za državne obveznice kot obveznice regionalnih vlad, če imajo regije zakonodajne in davčne pristojnosti, saj obe vrsti obveznic bistveno prispevata k učinkovitemu prenosu monetarne politike ECB;

18.

poudarja, da bi morale institucije, ki so imele koristi od izredne likvidnostne pomoči centralne banke, izpolniti pogoje, tudi obveznost institucij, ki koristijo to pomoč, da bodo povečale raven posojil, tako da bodo opredelile cilje posojil za realno gospodarstvo, zlasti za mala in srednja podjetja in gospodinjstva, brez katerih bi bila ta prizadevanja lahko neučinkovita;

19.

poziva ECB, naj v tesnem sodelovanju z vladami držav članic, pristojnimi nacionalnimi nadzornimi organi in Komisijo preuči možnost izvajanja okvira, kot je program MERLIN, ki ga je razvila Banka Anglije (Bank of England) v partnerstvu z zakladnico Združenega kraljestva v zvezi s pogoji, ki jih je treba izpolnjevati za dostop do nestandardnih instrumentov centralnih bank, kot so cilji za posojila, odobrena malim in srednjim podjetjem;

20.

svari, da bi brez ustreznega pogojevanja utegnili pri nestandardnih ukrepih, na primer operacijah triletnega dolgoročnejšega refinanciranja, izostati zaželeni učinki, utegnilo pa bi priti tudi do špekulacij s cenami goriva, vse večje cenovne nestanovitnosti ter nastajanja premoženjskih balonov na finančnih trgih; nestandardni ukrepi bi se lahko uporabili tudi za pospeševanje procesa zmanjševanja finančnega vzvoda brez ustrezne zrcalne slike pri dodeljevanju kreditov; zato poziva ECB, naj skrbno preuči tako želene kot neželene učinke teh in drugih ukrepov;

21.

meni, da bi morala ECB najti način, kako mala in srednja podjetja doseči bolj neposredno, saj mehanizem prenosa monetarne politike ne deluje pravilno; poudarja, da podobna mala in srednja podjetja v euroobmočju trenutno nimajo dostopa do posojil pod enakimi pogoji, kljub temu, da imajo podobne poslovne obete in so izpostavljena podobnim tveganjem; poziva ECB, naj izvaja ustrezno politiko za neposredni nakup kakovostnih zavarovanih posojil, odobrenih malim in srednjim podjetjem, v nekaterih državah članicah, kjer mehanizem prenosa monetarne politike ne deluje več; poudarja, da bi morala ta politika predvidevati omejene zneske in biti časovno omejena, popolnoma sterilizirana in usmerjena v preprečevanje tveganj za bilanco stanja ECB;

22.

poudarja, da je treba te pogoje neposredno povezati z gospodarskimi koristmi, ki jih zagotavljajo banke z nekonvencionalnimi ukrepi denarne politike ter programi pomoči, in zagotavlja, da bodo novi prihodki, ki jih te politike omogočajo, povzročili več odobritev kreditov;

23.

opozarja, da mora denarna politika prevzeti del odgovornosti za nastanek premoženjskih balonov, saj so se posojila v letih pred krizo rasla z nevzdržno stopnjo, četudi je bila zagotovljena stabilnost cen; poudarja, kako pomembni so trendi gibanja cen premoženja in gibanje kreditov kot kazalniki spremljanja finančne stabilnosti;

24.

ponovno opozarja na svoje stališče v zvezi s pogajalskim procesom v okviru direktive o kapitalskih zahtevah IV (CRD IV), v skladu s katerim je treba za institucije, ki so izkoristile likvidnostno podporo ECB, uvesti dodatne pogoje;

25.

meni, da je imel poravnalni sistem TARGET 2 bistveno vlogo pri varovanju celovitosti finančnega sistema v evroobmočju; vendar ugotavlja, da velika neravnovesja v sistemu TARGET 2 razkrivajo zaskrbljujočo drobitev finančnih trgov v evroobmočju ter vztrajen beg kapitala v državah članicah, ki so jih prizadele ali jim grozijo resne težave v zvezi z njihovo finančno stabilnostjo;

26.

čestita ECB in Evrosistemu, da sta v letnem poročilu 2011 pregledneje prikazala sistem TARGET 2; poziva ECB in Evrosistem, naj vsak mesec objavljata statistični prikaz razvoja tega sistema;

27.

je prepričan, da je sistem TARGET 2 ključnega pomena za dobro delovanje evra;

28.

poudarja, da je mogoče priti do zanimivih spoznanj za evroobmočje iz študije o delovanju sistemov plačilne bilance v drugih zveznih monetarnih unijah, kot so ZDA;

29.

poziva ECB in Komisijo, naj razmislita o tem, ali lahko člena 129(3) in 129(4) PDEU zagotovita ustrezno pravno podlago za povečanje splošne preglednosti in podrobnosti konsolidirane bilance stanja Evrosistema;

30.

poziva ECB, naj objavi pravno odločitev v zvezi s programom dokončnih denarnih transakcij, da bi lahko natančneje analizirali njegove podrobnosti in posledice;

31.

pozdravlja zavezanost ECB zagotovitvi enakovrednega statusa za lastna sredstva, povezana s katerim koli prihodnjim programom dokončnih denarnih transakcij, pa tudi poudarek na sterilizaciji vseh nakupov v okviru dokončnih denarnih transakcij, da bi absorbirali presežne rezerve; hkrati priznava izzive, povezane s temi ukrepi sterilizacije, in poudarja potrebo po natančnem spremljanju in ocenjevanju učinkov; meni, da bo program dokončnih denarnih transakcij morda ustrezal potrebam držav, ki se bodo kmalu rešile iz težav in ponovno začenjajo z izdajanjem dolga;

32.

poudarja, da je sedanja kriza razlog za zaskrbljenost, saj ogroža znatna prizadevanja držav članic v zvezi s strategijami za proračunsko konsolidacijo in odzivanje na krizo; ugotavlja, da ima zdajšnji hud upad gospodarske aktivnosti v več državah članicah evroobmočja negativne gospodarske in fiskalne posledice, na primer pri davčnih prihodkih in socialnih odhodkih teh držav, in še zaostruje njihove težave z javnim dolgom;

33.

poudarja, da kažejo državne obveznice in finančne institucije vztrajno ranljivost in da je mogoče negativno povratno zanko med državnimi obveznicami in bankami lahko prekine le prek fiskalne konsolidacije in kapitalizacije bančnega sektorja v okolju gospodarske rasti;

34.

meni, da je eden od vzrokov za nevzdržnost javnih računov nekaterih držav evroobmočja potekajoča recesija, ki vodi v vse večjo brezposelnost in izpad davčnih prihodkov; zato poudarja, da morajo biti politike za spodbujanje ustvarjanja delovnih mest in rasti ključna prednostna naloga v Uniji;

35.

spodbuja predsednika ECB Maria Draghija, naj nadaljuje tradicijo, ki jo je začel njegov predhodnik Jean-Claude Trichet, ki je na sestankih Evroskupine vztrajno poudarjal vprašanje makroekonomskih neravnovesij, zlasti razlik med rastjo produktivnosti in rastjo plač, ki so povzročile občutne razlike v stopnjah konkurenčnosti med državami članicami;

36.

meni, da bi bilo treba ukrepe ECB oceniti v okviru sedanje razprave o prihodnosti EMU; poudarja, da je pozval k večji proračunski zmogljivosti za EMU v okviru proračuna EU in posebnih lastnih sredstev (vključno z davkom na finančne transakcije) v podporo gospodarske rasti in socialne kohezije, za odpravo neravnovesja in strukturnih razlik ter reševanja finančnih nujnih primerov, neposredno povezanih z monetarno unijo, ne da bi bile pri tem ogrožene tradicionalne naloge financiranja skupnih politik; meni, da bi taka proračunska zmogljivost znatno izboljšala kombinacijo makroekonomskih politik v EMU;

37.

je seznanjen s tem, da ECB ni pripravljena prevzeti svojega deleža pri procesih prestrukturiranja dolga, tudi pri obveznicah, ki jih je pridobila na sekundarnem trgu pod nominalno vrednostjo; je seznanjen s tem, da ECB doslej ni bila pripravljena razkriti pomembnih informacij o tem, zlasti ne cene, po kateri je kupila grške obveznice; razume, da je ECB ocenila, da bi tako sodelovanje privedlo do denarnega financiranja vlade, pa čeprav se pojavljajo dvomi o tem, da bi ta odločitev lahko ogrozila učinkovitost nekaterih nestandardnih monetarnih politik;

38.

opozarja, da je ECB pokazala pripravljenost, da bi v sodelovanju z nacionalnimi centralnimi bankami in vladami držav članic uporabljala mehanizem, namenjen usmerjanju kakršnega koli dobička, ustvarjenega z operacijami programa za trg vrednostnih papirjev, od grških državnih dolžniških instrumentov, ki jih poseduje za monetarne namene, v prizadevanja za zmanjšanje dolga; poziva prej navedene udeležence, naj skrbno vzpostavijo tak mehanizem;

39.

ugotavlja, da ekonomske razmere v nekaterih gospodarstvih povzročajo močne kapitalske tokove, ki še povečujejo njihove težave in so kratkoročno – zlasti pa dolgoročno – nevzdržni; poudarja, da imajo ta neravnovesja izkrivljajoč učinek, ki povzroča drage negativne zunanje učinke in so problematična v vsem evroobmočju ter ogrožajo stabilnost vseh njegovih gospodarstev; ta neravnovesja je mogoče obvladati le, če bo uveljavljena celovita in dolgoročna rešitev za krizo v evroobmočju, namenjena oblikovanju pristopa, ki združuje solidarnost in odgovornost;

40.

poziva, naj se preuči, kako bi zagotovili, da bi bila „trojka“, v kateri sodelujejo predstavniki ECB, demokratično odgovorna Parlamentu; poudarja, da javne predstavitve o tem vprašanju, ki jih zdaj organizira Parlament, niso dovolj, da bi zagotovili demokratično odgovornost;

41.

poziva ECB, naj v okviru monetarnega dialoga in v naslednjem letnem poročilu predstavi naknadno oceno svoje udeležbe v programih prilagajanja in učinke nanje ter morebitna navzkrižja interesov, povezana s tako udeležbo, ter ustreznost makroekonomskih predvidevanj in scenarijev;

42.

meni, da je treba nujno ustvariti bančno unijo: ta projekt pa bo mogoč samo z natančno opredeljenimi instrumenti, pristojnostmi in splošno demokratično odgovornostjo;

43.

meni, da bi se morala predlagana bančna unija, če želimo preseči strukturne pomanjkljivosti, ki so povezane z EMU, in učinkovito zmanjšati prežetost z moralnim tveganjem, opreti na prejšnje reforme sektorja finančnih storitev Unije, vključno z ustanovitvijo Evropskega bančnega organa (EBA), Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (ESMA), Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine (EIOPA) in Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB), in tudi na okrepljeno gospodarsko upravljanje, zlasti v evroobmočju, ter novi proračunski okvir evropskega semestra, da bi lahko zagotovila večjo odpornost in konkurenčnost bančnega sektorja Unije, večje zaupanje vanj in večje kapitalske rezerve, da javnim proračunom držav članic v prihodnosti ne bi bilo treba prevzemati stroškov za reševanje bank;

44.

poziva, naj se čim prej vzpostavi enotni nadzorni mehanizem, da bi povečali verodostojnost bančnega sistema evroobmočja; poudarja, da prenos nadzornih nalog na ECB ne posega v sprejetje – z rednim zakonodajnim postopkom – prihodnje in celovitejše strukture, ki bo v celoti ločena od monetarne politike;

45.

pozdravlja sedanji zagon za vzpostavitev enotnega nadzornega mehanizma; poudarja, da so potrebni izboljšani predlogi za obnovo bančništva in enotni evropski organ za reševanje ter za sisteme zajamčenih vlog, da bi dokončno oblikovali širok razpon pravnih instrumentov, ki jih potrebuje bančna unija;

46.

poziva Komisijo, naj predloži predloge za nov evropski sklad za reševanje in evropski sistem zajamčenih vlog, ki dopolnjujeta nadzorne funkcije ECB;

47.

meni, da je bistvenega pomena, da se uvedejo učinkoviti zaščitni ukrepi, s katerimi se prepreči, da bi se nasprotujoči si programi odražali v monetarni politiki ECB in njenih nadzornih pooblastilih; poudarja, da je treba obravnavati kakršno koli morebitno spodkopavanje pristojnosti ECB za monetarno politiko in kakršno koli spodkopavanje nadzornih pooblastil zaradi zahtev monetarne politike, in sicer z ustanovitvijo primernega mehanizma za prepoznavanje in reševanje morebitnih navzkrižij;

48.

poudarja, da do težav pri projektu bančne unije prihaja zaradi trajajoče gospodarske krize, saj banke ponovno „nacionalizirajo“ svoje dejavnosti; meni, da bi to lahko ogrozilo duha in učinkovitost enotnega trga;

49.

sodi, da sta razprava o oblikovanju bančne unije, katere cilj v zvezi s stabilnejšim in odpornejšim finančnim sistemom je tesno povezan s tem, da je treba zasnovati in uvesti omejitev sredstev in ločitev institucij v bančnem sektorju, kot izhaja na primer iz priporočil OECD in priporočil, predstavljenih v Vickersovem in Liikanenovem poročilu, treba pa bo tudi popolnoma urediti vzporedni bančni sistem;

50.

meni, da bi morale vse države članice, ki sodelujejo v enotnem nadzornem mehanizmu, biti udeležene z enakimi pravicami in odgovornostmi;

51.

meni, da bi se bilo treba pri imenovanju članov nadzornega sveta ECB posvetovati s Parlamentom;

52.

priznava pomen enotnih pravil, ki jih je zasnoval Evropski bančni organ, za ohranitev kohezije enotnega trga;

53.

obžaluje pomanjkanje preglednosti načina dela ter odgovornosti in demokratičnega nadzora trojke; meni, da bi moral kakršen koli tak organ, sedanji in prihodnji, ki vključuje ECB in/ali Komisijo, odgovarjati tako Evropskemu parlamentu na njegovi ravni kot nacionalnim parlamentom na njihovi;

54.

poudarja, da je treba zelo povečati učinkovitost rednega monetarnega dialoga med ECB in Parlamentom, pri tem pa opozoriti zlasti, da poslanci ne prejemajo dovolj povratnih informacij o rezultatih in izvajanju svojih predlogov in zamisli, ki jih predlagajo med dialogom; poziva ECB, naj objavi spletno stran s svojimi odgovori na pisna vprašanja, ki so jih nanjo naslovili poslanci Evropskega parlamenta; poziva ECB, naj v prihodnjih letnih poročilih oblikuje natančne odgovore na letna poročila Parlamenta o ECB;

55.

poziva ECB, naj objavi povzetke zapisnikov sej Sveta ECB, vključno z argumenti in evidenco glasovanja, ter izboljša dostopnost dokumentov in političnih postopkov ECB;

56.

razume, da se v večini primerov odločitve sprejemajo soglasno;

57.

poudarja, da bo dejavno sodeloval kot zakonodajalec v vseh zadevah, ki vključujejo bančni nadzor; poudarja potrebo po okrepitvi demokratične odgovornosti ECB glede na nove odgovornosti, ki so bile prenesene nanjo v zvezi z nadzornimi nalogami in udeležbo v programih trojke, ter splošneje, glede na njeno pomembno vlogo pri obvladovanju krize;

58.

poudarja, da ne bi smeli izključiti revizije ustanovnih pogodb, kar zadeva nove naloge ECB na področju bonitetnega nadzora, kot sredstva, ki upošteva razvoj institucionalnega okvira EU, pereča vprašanja odgovornosti in nadzora ter izzive, ki jih prinaša globlja Unija;

59.

poziva Svet ECB, naj bistveno izboljša in razkrije pravila o navzkrižju interesov in obdobji mirovanja, kar zadeva uslužbence ECB na višjih vodstvenih položajih ter evidentira sestanke med visokimi uradniki ECB in zainteresiranimi stranmi;

60.

je močno zaskrbljen, ker v izvršilnem odboru ECB ni žensk, saj je to v nasprotju z načeli iz pogodbe v zvezi z enakostjo moških in žensk (členi 2, 3 in 8 PEU in člen 21 Listine o temeljnih pravicah), kar še prispeva k občutku državljanov EU, da je ECB oddaljena od njihovih skrbi in da je v nasprotju s priporočili Komisije in Parlamenta za izboljšanje enake zastopanosti spolov v najvišjih vodstvenih organih v gospodarstvu;

61.

vztraja, da bi moral imeti Parlament, če bo ECB postala enotni nadzorni organ za banke v evroombočju, pa četudi le začasno, jasno vlogo pri imenovanju članov Sveta;

62.

poziva, naj se povečajo pooblastila Evropskega parlamenta v zvezi z možnostjo razrešitve člana Sveta ECB s položaja, če je zagrešil hudo kršitev;

63.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, Evroskupini in Evropski centralni banki.