5.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 170/1

1.1

EESO meni, da sredozemska regija potrebuje makroregionalno strategijo EU (MSS EU), da bi se lažje soočila z izzivi, ki jih posamične regije ali države ne morejo zadovoljivo rešiti po običajni poti. Takšna strategija bi tem regijam pomagala obravnavati vzroke negotovosti, ki prevladuje v Sredozemlju, saj bi povečala dodano vrednost pozitivnih dosežkov pobud, ki so bile že uvedene, in ciljev strategije Evropa 2020. Uspeh makroregionalne strategije za Sredozemlje bi pozitivno vplival tudi na vso EU.

1.2

Sredozemska obalna območja EU (SOO EU) so v idealnem položaju za oblikovanje platforme za sodelovanje, ki bi lahko postala strateško pomembna pri krepitvi gospodarskih, socialnih in političnih vezi med njimi in s sredozemskimi državami, ki niso članice EU, pri konkretnih vprašanjih (priseljevanje, pomorski promet, pomorska varnost, varstvo okolja ipd.). Imajo potencial za pospešitev procesa gospodarske rasti in preoblikovanje na edinstven nov način.

1.3

Ker gre za izjemno veliko ozemlje, EESO še predlaga, da se makroregionalna strategija EU za Sredozemlje razdeli na tri pod-makroregije, ki se jih opredeli po geografskem ključu (regionalna bližina) in ki delujejo prek funkcionalnih akcijskih načrtov, ki obravnavajo skupne izzive.

1.4

EESO podpira makroregionalno strategijo EU za Sredozemlje, ki temelji na "pravilu treh 'da'" (več dopolnilnega financiranja, več institucionalnega usklajevanja in več novih projektov) ter tako krepi sinergije med različnimi politikami EU in usklajuje prizadevanja vrste zainteresiranih strani v sredozemskih obalnih območjih EU.

1.5

EESO podpira razvoj makroregionalne strategije EU za Sredozemlje, ki vključuje vse cilje strategije Evropa 2020, zlasti prednostna področja, opredeljena kot pametna rast (spodbujanje razvoja gospodarstva, ki temelji na znanju, inovacijah in novih tehnologijah), trajnostna rast (spodbujanje bolj konkurenčnega in zelenega gospodarstva, ki gospodarneje izkorišča vire) in vključujoča rast (spodbujanje gospodarstva z močnim poudarkom na ustvarjanju delovnih mest in zmanjševanju revščine za krepitev socialne in teritorialne kohezije).

1.6

EESO opredeljuje pet spodbujevalcev sprememb, ki lahko pripomorejo k uspešnemu izvajanju evropskih kohezijskih politik za Sredozemlje v obdobju 2014–2020:

1.7

EESO želi pritegniti pozornost na precejšen pomen spodbujanja strategije modre rasti, ki bi lahko povečala konkurenčnost Sredozemlja ter olajšala izvajanje okolju prijaznejših politik in prehod na nizkoogljično gospodarstvo v vseh sektorjih. Odbor podpira tudi načelo makroregionalne strategije EU za Sredozemlje, ki upošteva tudi evropsko strategijo o invalidnosti  (1) in strategijo za enakost žensk in moških  (2). Te tri strategije bi se morale med izvajanjem vzajemno krepiti.

1.8

EESO pozdravlja predlog Evropske komisije za Sredozemlje v okviru integrirane pomorske politike. Vendar želi predlagati bolj ambiciozen pristop makro-regionalne strategije, ki vključuje teritorialni in pomorski steber ter upošteva izkušnje regije Baltskega morja in Podonavja, poročilo Evropskega parlamenta o razvoju makroregionalnih strategij EU v Sredozemlju in poročilo Evropske komisije glede dodane vrednosti makroregionalnih strategij.

1.9

EESO ugotavlja, da bi morala struktura upravljanja makroregionalne strategije EU za Sredozemlje temeljiti na pristopu vključevanja več ravni, tj. regionalne in nacionalne ravni ter evropskih institucij, pri tem pa ne bi smela veljati za dodatno dejavnost ali prizadevanje teh institucij.

1.10

EESO je prepričan, da je temeljno načelo izvajanja makroregionalne strategije EU za Sredozemlje integriran pristop, ki bi ga bilo treba najprej opredeliti z oblikovanjem okroglih miz, nato pa okrepiti z vzpostavitvijo evro-sredozemskega makroregionalnega foruma, ki bi spodbujal polno vključevanje vseh institucionalnih akterjev in civilne družbe (zainteresiranih strani) ter povezoval obstoječe politike s funkcionalnimi cilji, da se oblikuje skupna in deljena politika. Predlagani evro-sredozemski makroregionalni forum bo izkoristil izkušnje, pridobljene s pripravo, spremljanjem in ocenjevanjem sredozemskih teritorialnih in pomorskih zadev. Postal bo makroregionalno orodje, ki začrta skupne strateške smernice ukrepanja in prevzame dejavno vlogo pri opredeljevanju prednostnih projektov za teritorialno kohezijo v sredozemskih regijah.

1.11

Ker EESO in Odbor regij (OR) podpirata strategijo za razvoj kohezije v Sredozemlju, je EESO prepričan, da je strateško upravičeno, če ti dve instituciji gostita in vodita sredozemski makroregionalni forum. To bi dosegli z oblikovanjem vodstvene skupine, v kateri bi sodelovali Evropski parlament, Komisija, EESO in OR. Vodstvena skupina bi zagotavljala sistematično podporo med procesom priprave strategije in prihodnjim usklajevanjem.

1.12

EESO podpira stališče, da strategija ne sme veljati zgolj za dokument: predvsem je to proces. To pomeni, da se bo strategija izvajala s časom. EESO upa, da bodo pozitivne izkušnje, pridobljene z izvajanjem makroregionalnih strategij za regijo Baltskega morja in Podonavje, uporabljene pri Sredozemlju in tako prispevale k učinkovitemu in pravočasnemu izvajanju nove makroregionalne strategije za Sredozemlje, da bi državljani teh regij lahko imeli konkretne koristi v razumnem časovnem roku.

2.1

Pomembno je opredeliti skupno definicijo tega, kaj je makroregija. Makroregija se običajno opredeljuje kot „območje, ki vključuje ozemlje več različnih držav ali regij, povezanih z eno ali več skupnih značilnosti ali izzivov (...) geografske, kulturne, gospodarske ali druge narave“ (3).

2.1.1

Komisija je pripravila okvir za makroregionalne strategije, ki zajema naslednje tri elemente:

2.2

EU je do zdaj sprejela dve makroregionalni strategiji, eno za regijo Baltskega morja, ki je bila sprejeta leta 2009, in eno za Podonavje, ki je bila sprejeta leta 2011. Jadransko-jonska makroregionalna strategija, ki jo je leta 2011 predlagal Odbor regij (4), je v postopku sprejemanja, strategija za Atlantik, ki temelji na pristopu morskega bazena, pa je že bila potrjena.

2.2.1

Razpravo o makroregionalnih strategijah je treba razumeti v povezavi z različnimi dogodki v političnem okviru EU: teritorialna kohezija je z Lizbonsko pogodbo postala osrednji cilj politike EU; teritorialno upravljanje je s strategijo Evropa 2020 postalo ključni dejavnik v podporo uresničevanju ciljev kohezijske politike EU za prihodnje programsko obdobje (večletni finančni okvir 2014–2020).

2.2.2

Leta 2012 je Komisija objavila sporočilo, v katerem je ocenila potrebe in potencial dejavnosti, povezanih z morjem, na jadransko-jonskem območju, določila okvirni načrt „za oblikovanje skladne pomorske strategije in ustreznega akcijskega načrta do leta 2013“ in dodala: „v kolikor bi se države članice odločile zaprositi Komisijo, da pripravi strategijo EU za jadransko-jonsko regijo, bi ta strategija lahko bila prvi gradnik takšne makroregionalne strategije EU, ki bi pokrivala še dodatna področja“ (5).

2.3

Ker se makroregionalni pristop v politikah EU vse pogosteje pojavlja, EESO meni, da je treba jasneje opredeliti sam izraz „makroregija“. EESO poleg tega v skladu s svojimi prejšnjimi mnenji (6) podpira tako to pomembno politično strategijo kot tudi resolucijo Evropskega parlamenta o makroregionalnih perspektivah v sredozemskem bazenu (7).

2.3.1

Ločimo dva glavna cilja makroregionalnih strategij: prvi je obravnavanje problemov, ki jih regije ali države ne morejo zadovoljivo rešiti same (npr. okoljski izzivi), drugi cilj pa se nanaša na sodelovanje, ki koristi vpletenim regijam in državam. Ta razvrstitev odraža ločevanje med čeznacionalnim in skupnim vprašanjem (ki se uporablja v razpravi o čeznacionalnosti in subsidiarnosti pri financiranju EU). Geografske, socialno-ekonomske in upravne značilnosti Sredozemlja močno kažejo, da je za makroregionalno strategijo najpomembnejša prva kategorija ciljev.

2.4

Območja v sredozemskem bazenu imajo podobne okoljske, zgodovinske in kulturne značilnosti, zato lahko veljajo za eno samo makroregijo (8). EESO meni, da bi bilo treba v sredozemskem bazenu izvajati eno samo makroregionalno strategijo, ki bi zajela 149 sredozemskih obalnih območij EU (vključno s 7 hrvaškimi območji), ki so del Španije, Francije, Hrvaške, Italije, Malte, Slovenije, Grčije in Cipra in so opredeljena kot NUTS 3 (9).

2.5

Leta 2009 je bilo v sredozemskih obalnih območjih EU 32,4 milijona aktivnih prebivalcev, od tega približno 41 % žensk. V povprečju temu delu prebivalstva bolj grozi brezposelnost, saj je bila leta 2009 povprečna stopnja brezposelnosti v SOO EU približno 12,9 % (8,9 % v EU). Bruto domači proizvod (BDP) je bil leta 2007 v SOO EU 1 715 milijard SKM (standarda kupne moči), oziroma 13,9 % BDP EU. Povprečni BDP na prebivalca je bil v teh območjih 23 000 SKM na prebivalca, kar je manj kot v EU (24 000 SKM na prebivalca) (10).

2.5.1

Glede na to, kako obsežno je to območje, je EESO prepričan, da bi bilo treba sredozemsko makroregijo EU razdeliti v najmanj tri pod-makroregije. Posvetovanja, ki jih je nedavno opravil Evropski parlament o razvoju makroregij, so razkrila razmišljanje, ki se nagiba k izbiri možnosti treh različnih pod-makroregij: (i) ene v zahodnem Sredozemlju, (ii) druge v osrednjem delu Sredozemlja – izvajanje jadransko-jonske makroregije – in (iii) tretje v vzhodnem Sredozemlju. Te pod-makroregije bi imele posebne akcijske načrte, ki pa so medsebojno usklajeni.

2.5.2

Glede pod-makroregije za osrednje Sredozemlje ter v skladu z mnenji Evropskega parlamenta in geografsko razdelitvijo Eurostata je EESO prepričan, da je v jadransko-jonsko makroregijo bistveno vključiti Sicilijo in Malto. In kar je še bolj pomembno – države in regije, ki se nahajajo na izmišljenih mejah pod-makroregij, bi morale imeti možnost sodelovanja v več kot eni pod-makroregiji, da se zagotovita boljše usklajevanje in odprava škodljivega podvajanja in konfliktov.

3.1

Celotno Sredozemlje je žrtev pristopa „občasne pozornosti“ Evropske unije, ki je v teh letih sprožila različne pobude in instrumente. Te pobude so prinesle nekaj pozitivnih dosežkov, niso pa v celoti izpolnile prvotno zastavljenih socialnih, političnih in gospodarskih razvojnih ciljev. Čas je, da se prizadevanja EU prek Unije za Sredozemlje in sosedske politike v okviru zunanje politike dopolnijo z bolj celostno politiko za lastna sredozemska območja.

3.1.1

Jasne in skupne strategije za regijo kot celoto, pa tudi za podregije, ki bi jih spremljal ustrezen akcijski načrt, bi lahko pomagale odpraviti nekatere negotovosti glede regionalne politike, ki so se pokazale z neuspehom politik, povezanih z zunanjo politiko EU na tem območju, kot sta Unija za Sredozemlje in sosedska politika EU. Takšne jasne strategije bi lahko pripomogle tudi k vključevanju in reševanju nekaterih pozitivnih dosežkov in sedanjih projektov obstoječih zunanjih politik EU.

3.2

EESO se zavzema za makroregionalni pristop, ki bi okrepil sinergije med različnimi politikami EU in uskladil prizadevanja najrazličnejših zainteresiranih strani v sredozemskih obalnih območjih EU. Na splošno bi makroregionalna strategija morala zagotoviti dodano vrednost ukrepom, ki že potekajo v makroregiji, da se uskladijo evropska, nacionalna in regionalna sredstva pri uresničevanju skupnih ciljev, ustvari občutek skupnih dosežkov pri vpletenih akterjih, organizacije in oblasti na vseh ravneh pa sodelujejo pri nekaterih ključnih priložnostih in izzivih. Konkretno: v tem zelo posebnem obdobju hudih proračunskih omejitev, ki močno vplivajo na zmožnosti zasebnega sektorja, da znova zažene motor gospodarstva, obstaja bistvena potreba, da se doseže največja možna stopnja Paretove učinkovitosti pri uporabi razpoložljivih virov.

3.3

Sedanje gospodarske razmere, ki jih je sprožila svetovna finančna kriza leta 2008, terjajo stalna prizadevanja za spodbujanje novih področij rasti, ki bi državam pomagala, da se izvijejo iz gospodarske krize, in jim omogočila ustvarjanje tako potrebnih delovnih mest. Obalna območja EU v južni Evropi imajo potencial, da z izkoriščanjem svojih edinstvenih značilnosti postanejo inovativna središča dinamične rasti.

3.3.1

Vendar bodo za to potrebna prizadevanja brez primere, da se uskladi vse delo, ki ga opravljajo ključni akterji v regiji, in se doseže tesnejše povezovanje zadevnih območij, pri čemer bi socialni partnerji in civilna družba imeli pomembno vlogo.

3.3.2

Menimo, da že obstaja vrsta instrumentov in politik, ki bi lahko pomembno prispevali k izvajanju makroregionalne strategije. To so projekti, ki se financirajo iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) in Evropskega socialnega sklada (ESS), t. i. strukturni skladi in sredstva, ki se dodeljujejo v okviru cilja konvergence, cilja regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja ter cilja evropskega teritorialnega sodelovanja, programi za razvoj prometnih povezav in teritorialne kohezije (dodeljeno strategiji Evropa 2020), zlasti tisti s posebnim pomorskim poudarkom, kot je Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo, instrument za povezovanje Evrope ter Evropska investicijska banka (EIB) in sredstva iz nacionalnih virov.

3.3.2.1

Pri tem je treba opozoriti, da vse države članice EU (in konkretneje 163 območij v Sredozemlju) trenutno pripravljajo svoje posebne sporazume o partnerstvu, ki bodo določili, kako bo vsaka država članica uporabila sklade skupnega strateškega okvira (SSO). Čeprav je res, da ti sporazumi vsebujejo element teritorialnega sodelovanja, pa EESO meni, da je bila izpuščena priložnost za večje usklajevanje med državami in regijami v Sredozemlju.

3.3.2.2

Vendar EESO vztraja, da bi morale biti začasne ureditve naklonjene izvajanju makroregionalne strategije, do vmesnega pregleda sporazumov o sodelovanju, sklenjenih z državami članicami EU, pa bi morali biti takšni ukrepi popolnoma vzpostavljeni.

3.3.3

Da bodo ti instrumenti zagotovo deležni osrednje pozornosti in optimizirani, je treba doseči usklajevanje na več ravneh med vpletenimi institucijami, da se zagotovita vodenje procesa in celotna uporaba virov ter prepreči podvajanje. Medregionalno usklajevanje je zdaj postalo bistveno in nujno, zlasti zato, ker je treba doseči več z enakimi (ali manjšimi) finančnimi sredstvi. Zato je treba vzpostaviti ustrezne in učinkovite instrumente, ki bodo zagotovili usklajevanje in učinkovitost.

3.3.3.1

V konkurenčnem globaliziranem svetu mora biti 163 območij sposobnih tekmovati z bližnjimi in daljnimi tekmeci, zato so vodstvo in pravočasne odločitve bistvene.

3.3.4

Obrobne in obmorske regije, ki so članice Konference obrobnih in obmorskih regij (CPMR), in OR so večkrat pozvali Evropsko komisijo, naj uvede teritorialni pakt, da bi strategijo Evropa 2020 lahko lažje prevzele vse gospodarske skupine v evropskih regijah (11).

3.4

Potrebna je kombinacija glavnih politik in decentraliziranega odločanja, ki bi pripomoglo k usklajevanju virov tako, da se jih uporabi tam, kjer bodo najverjetneje imela največji učinek na rast in delovna mesta.

3.4.1

Le dobro premišljena strategija, ki ostane preprosta in temelji na najširšem možnem soglasju, lahko pomaga osvetliti pot in izbire, ki so pred regijami, kraji, mesti in pristanišči sredozemskih obalnih območij EU.

3.4.2

Pomembno je tudi oblikovati metodo za merjenje učinkovitosti politik v sredozemski makroregiji, da bo mogoče pravočasno uvesti popravljalne ukrepe. V preteklosti je pravočasno uvedbo popravljalnih ukrepov preprečilo pomanjkanje referenčnega merila, s katerim bi lahko natančno izmerili uspeh oziroma neuspeh politike, skupaj s pomanjkanjem usklajevanja, podvajanjem prizadevanj, zapravljanjem in slabo odgovornostjo, kar je nazadnje še povečalo neuspeh politik.

3.4.3

Strategijo mora spremljati akcijski načrt, v katerem so jasno opredeljeni projekti, ki bodo v glavnem izbrani zaradi svojega čez-regionalnega učinka in pomena za gospodarsko rast, pa tudi viri financiranja, ki bodo potrebni za njihovo izvajanje. To je bistveno in bi, če se da, moralo biti dokončano v prvih dveh letih po začetku izvajanja večletnega finančnega okvira 2014–2020.

3.4.4

Izjemno pomembno je zmanjšati birokratske ovire poročanja in izpolnjevanja obrazcev za zainteresirane strani in izvajalce. Nevladne organizacije, mala in srednja podjetja ter regionalne oblasti, zlasti v manjših regijah, pogosto nočejo sodelovati zaradi pomanjkanja zmogljivosti in strah vzbujajoče naloge izpolnjevanja vseh birokratskih postopkov. Čeprav je sistem preverjanja potreben, pa je bistveno, da lahko upravičenci pri projektu čas in sredstva posvetijo dejanskemu delu v dobro družbe in širšega gospodarstva.

3.4.5

EESO je prepričan, da bi neuspeh pri akcijskih načrtih regijam preprečil izkoristiti priložnost za ustvarjanje rasti. Oportunitetni stroški takšnega neuspeha bodo izredno visoki, zlasti v sedanjih kriznih časih. EESO je trdno prepričan, da je mogoče z inovativnim sodelovanjem doseči pomembno izboljšanje učinkovitosti pri uporabi virov za doseganje močnejše rasti. Nevarnost neuspeha je slaba tudi za regionalne politične voditelje in njihove državljane. Obeti rasti za naslednji dve leti niso prav dobri za večino vpletenih območij in ta pomanjkljivost bo še večja, če bodo ubrala pot, ki se ne ozira na možnosti, ki jih prinaša makroregionalna strategija, ter človeških in naravnih virov teh območij ne izkorišča na učinkovit in trajnosten način (12).

3.4.6

Izhodišče te strategije bi morala biti načrt glavnih ciljev in popis obstoječih evropskih, nacionalnih in regionalnih programov, pa tudi regionalnih in lokalnih oblasti in združenj civilne družbe, ki bi lahko prispevali k potrebnim uskladitvenim prizadevanjem. V makroregionalni strategiji EU je več projektov, ki se financirajo iz sredstev EU in ki bi lahko z ustreznim usklajevanjem povečali dodano vrednost, ki jo ustvarijo. Takšni projekti, ki – vsaj na papirju – že obstajajo, in novi, ki se bodo nedvomno začeli v prihodnosti, bi bili lahko koristni pri doseganju nekaterih ciljev makroregionalne strategije EU.

4.1

Glavni okvir je spodbuditi opredelitev sredozemske makroregije na več ravneh, ki jo spremlja makroregionalna strategija, v kateri se dejavnosti izvajajo po posebnih akcijskih načrtih, ki temeljijo na "pravilu treh 'da'": več dopolnilnega financiranja, več institucionalnega usklajevanja in več novih projektov.

4.2

Sredozemska območja potrebujejo skupno zavezanost k sodelovanju s strategijo na vseh ravneh delovanja, kar bo omogočilo izkoristiti cilje strategije Evropa 2020 in s tem spodbuditi povezovanje politik in sredstev EU (teritorialno sodelovanje). Makroregionalna strategija bi se morala izvajati za pomoč regijam in območjem, da izkoristijo izzive, ki jih ne morejo izkoristiti samo z nacionalnimi sredstvi.

4.3

EESO meni, da bi moral razvoj makroregionalne strategije za Sredozemlje temeljiti na treh stebrih rasti:

4.3.1

Upoštevanje koncepta modre rasti bi okrepilo pametno rast. Evropska komisija je 13. septembra 2012 objavila sporočilo o modri rasti, v katerem je poudarila pet „vrednostnih verig“ s potencialom za zagotavljanje trajnostne rasti in delovnih mest v modrem gospodarstvu. To so: modra energija, akvakultura, pomorski in obalni turizem ter križarjenje, morski viri rudnin in modra biotehnologija (13).

4.3.1.1

Modra rast odraža možnosti, ki so jih izbrala obalna območja za povečanje svoje konkurenčnosti in gospodarske rasti z uporabo svoje geografske lege in posebnosti, tj. morskih in pomorskih dejavnosti – skratka, osredotočajo se na to, kar lahko naredijo najbolje.

4.3.1.2

Izziv pametne rasti je za obalna območja sredozemske makroregije EU dvojen. Gre za:

4.3.1.3

S trajnostno uporabo sredozemskih virov se ponuja možnost ustvarjanja bogastva in delovnih mest. Nadaljevati bi bilo treba raziskave v napredne okoljske sisteme in tehnologije, da bi podprli tradicionalne sredozemske dejavnosti, ki so v zatonu, s čimer bi se odprle nove priložnosti.

4.3.1.4

Za obvladovanje teh izzivov je potrebno sodelovanje znanstvene, tehnološke in gospodarske skupnosti skupaj s socialnimi partnerji. Upoštevati bi bilo treba podporne dejavnosti na področjih, kot so infrastruktura, industrija, usposabljanje, politike vlaganja v raziskave in razvoj, sodelovanje med univerzami ter oblikovanje grozdov.

4.3.1.5

Sektor plovbe je zelo močan in prispeva k strategijam razvoja. Navtični turizem ustvarja gospodarsko dejavnost in delovna mesta ter prispeva k razvoju evro-sredozemske identitete.

4.3.2

Glavni poudarki trajnostne rasti in vpletenih sektorjev so vsi na več načinov prepleteni. Doseganje trajnosti in izvajanje bolj zelenih politik, pa tudi prehod na nizkoogljično gospodarstvo v vseh sektorjih prispevajo k doseganju ciljev glede podnebnih sprememb in prilaganju na slednje. Učinkovito je treba izkoriščati vire, okrepiti sinergije, opredeliti potrato in podvajanje prizadevanj ter ju preprečevati. Ključno infrastrukturo, vključno s kopenskimi in pomorskimi prometnimi povezavami, prenosom energije in omrežji IT, je treba stalno posodabljati, da se prepreči nastajanje omejevalnih ozkih grl.

4.3.2.1

Obalna in morska trajnost sta povezani, na obe pa vpliva tudi pritisk človeške dejavnosti, vključno z onesnaževanjem na kopnem, ki nato konča v Sredozemskem morju, in izpusti CO2 iz plovil (14). Integrirano upravljanje obalnih območij ne bi smelo biti omejeno zgolj na obalno gospodarsko dejavnost in onesnaževanje. Uporabiti je treba vse spodbude, da pomorski sektor in ladje, ki vozijo po Sredozemskem morju, začnejo uporabljati najnovejše oblike „zelene“ tehnologije.

4.3.2.2

Evropska unija in osem njenih držav članic so pogodbenice barcelonske Konvencije za varstvo morskega okolja in obalnega območja Sredozemlja (1975) in njenih protokolov, sklenjenih pod okriljem Programa Združenih narodov za okolje. Ko je konec leta 2012 Svet sprejel ustrezen akt, je EU postala pogodbenica protokola te konvencije o dejavnostih na morju, da se zaščiti obalno območje Sredozemlja pred onesnaževanjem, ki ga povzroča dejavnost na morju. Sredozemskim regijam EU bi morala ta konvencija precej koristiti, zato bi ji morale posvetiti veliko pozornosti tudi v okviru cilja doseganja „modre rasti“.

4.3.2.3

Potencial obnovljivih virov energije v Sredozemlju je obsežen vir čiste energije, ki še ni izkoriščen. V skladu s cilji strategije Evropa 2020 bi bilo treba v makroregionalno strategijo EU vključiti ukrepe za prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo preprečevanje.

4.3.2.4

Makroregionalna strategija EU potrebuje ukrepe s področja trajnostnega prometa, da se zmanjšajo izpusti ogljikovega dioksida. Cestni promet bi bilo treba spremeniti v pomorski promet (15). Po drugi strani mora pomorski promet nadaljevati prizadevanja za uporabo čistejšega goriva. Vključiti je treba tudi pomorsko varnost in sodelovanje pri preprečevanju nesreč in odzivu nanje.

4.3.3

Makroregionalna strategija EU bi morala imeti tudi močno socialno razsežnost v podporo vključujoči rasti v sredozemskih obalnih območjih EU. Gospodarski razvoj in ustvarjanje novih delovnih mest bi morala prebivalcem teh območij omogočiti boljšo kakovost življenja. Regionalne oblasti morajo spodbujati socialni dialog ter udeležbo socialnih partnerjev in civilne družbe. Na podlagi integriranega pristopa k teritorialni koheziji bi bilo treba upoštevati „vključujoč“ položaj mest in metropolitanskih območij, podeželskih območij, majhnih obalnih krajev in otokov. Dostopnost infrastrukture, tehnologije in storitev za invalide bi bilo treba povezati s trajnostnim razvojem kot osnovnim pogojem vključujoče rasti.

4.3.3.1

Razviti je treba informacijske tehnologije, zlasti z boljšo povezanostjo v obrobnih krajih, da se podpre celotna teritorialna in socialna kohezija sredozemskih regij po večtematskem pristopu. Spodbujati je treba razvoj IKT.

4.3.3.2

Pomembno je poudariti tudi potrebo po razvoju novih letališč in letalskih storitev v sredozemski makroregiji, da se okrepi regionalno gospodarsko povezovanje. Pri letalskih storitvah in infrastrukturi za letalski pomet je še veliko neizkoriščenega potenciala. Potrebne so tudi nove naložbe.

4.3.3.3

Ustanove za izobraževanje in usposabljanje imajo ključno vlogo pri podpori vključujoče rasti v Sredozemlju. Opredeliti je treba skupne izobraževalne cilje za vso sredozemsko makroregijo EU.

4.3.3.4

Po mnenju EESO je treba okrepiti dialog med socialnimi in civilnimi partnerji in ustanovami za izobraževanje oziroma usposabljanje. Prednost je treba dati usposabljanju glede pomorskih in navtičnih zadev, pa tudi sodelovanju med univerzami in centri za usposabljanje.

4.3.3.5

Pri oblikovanju prihodnje strategije je treba upoštevati tudi mnenje brezposelnih prebivalcev sredozemskih obalnih območij EU, saj naj bi jim strategija prinesla možnosti za ponovni vstop na trg dela. Ključna so tudi dejanska, otipljiva prizadevanja za to, da se vključi voditelje „izključenih“ socialnih skupin, kot so priseljenci, invalidi ali ženske organizacije. EESO v celoti podpira politike EU, namenjene preprečevanju diskriminacije na podlagi rase ali etničnega izvora, invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti ali spola.

4.3.3.6

Glede na to, da se Evropi obeta staranje prebivalstva, bi bilo treba vključiti konkretne ukrepe v podporo zdravemu in aktivnemu staranju v sredozemskih obalnih območjih EU. Sredozemske regije bi morale sprožiti tudi uresničljiv dolgoročni načrt nadzorovanega priseljevanja in sezonskega dela, ki bi zapolnilo praznine zaradi staranja prebivalstva in odpravilo vse večje razmerje odvisnosti. EESO podpira odločnejše ukrepe EU v pomoč sredozemskim regijam, ki se soočajo z izzivom priseljevanja, in za vključevanje priseljencev v družbo.

4.3.3.7

EESO meni, da je ključno razviti makroregionalno strategijo EU za Sredozemlje ob upoštevanju evropskih prednostnih nalog za večjo socialno vključenost, dobrobit in polno spoštovanje pravic invalidov, pa tudi za spodbujanje enakosti spolov v Sredozemlju. Zato je osrednjega pomena zagotoviti samostojnost, dostojanstvo in svobodo invalidov ter okrepiti vlogo žensk na sredozemskem trgu dela, v družbi in na položajih odločanja.

5.1

Izvajanje makroregionalne strategije za Sredozemlje odpira številne priložnosti, v glavnem zato, ker daje referenčni okvir za kohezijsko politiko in spodbuja medsektorsko sodelovanje na skupnem območju storitvenega dela. Ta okvir lahko naložbe usmerja k večji komplementarnosti in vpliva na prednostne naloge vsakega regionalnega razvojnega načrta za evropsko makroregijo, pri čemer zagotovi pregled in dejanske sinergije z integriranim pristopom.

5.2

Makroregionalna strategija EU bi zagotovila večje vključevanje in boljše sodelovanje med različnimi intervencijskimi mehanizmi EU, presegla bi sredstva, dodeljena kohezijski politiki, in z upravljanjem na več ravneh združila vire regij in držav članic. Takšna strategija je v korist vseh lokalnih zainteresiranih strani.

5.3

Prednosti makroregionalne strategije za Sredozemlje v veliki meri izvirajo iz njenega zelo celovitega in celostnega pristopa na več ravneh, ki lahko spodbuja sinergije med politikami in programi EU, pa tudi komplementarnost financiranja.

5.4

Izvajanje makroregionalne strategije za Sredozemlje bo podprlo udejanjanje strateških dejavnosti v obalnih in otoških krajih ter povečalo sodelovanje med sredozemskimi upravami, regijami, mesti, pristanišči in – po potrebi – med nacionalnimi oblastmi.

5.5

Izvajale se bodo dejavnosti, povezane s celostno pomorsko politiko in modro rastjo, poudarile se bodo medsebojna odvisnost in sinergije, ki obstajajo med dejavnostmi, ki na videz niso povezane s pomorskim sektorjem.

5.6

Predlagani ukrepi bodo obravnavali tri prej opisane stebre rasti. Pri izbiri predlaganih ukrepov bo treba zagotoviti, da izpolnjujejo naslednja merila:

—

območje z morsko mejo (to merilo jih izpolnjuje 372);

—

območje, v katerem več kot polovica prebivalcev živi največ 50 km stran od morja (to merilo jih izpolnjuje 73);

—

nemška regija Hamburg, ki ne izpolnjuje opredelitvenih meril, je na seznam obalnih območij EU uvrščena zaradi močnega vpliva morja.