16.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 226/10

1.1

Koncept samostojnih poklicev je – ob družbenih prilagoditvah – primeren, da v prihodnosti znatno pripomore k vrhunskemu opravljanju nalog na področju „socialnih dobrin“, kot je zdravstveno varstvo, opravljanje javnih storitev, varstvo državljanskih pravic in zagotavljanje gospodarske blaginje. Samostojni poklici so sestavni del vsake demokratične družbe in predstavljajo precejšen potencial za rast zaposlovanja in BDP.

1.2

Pojem „samostojni poklic“ se v nekaterih državah članicah EU ne uporablja. Tovrstni poklici in z njim povezani družbeni problemi in rešitve pa obstajajo v celotni EU. Pojavljajo se pritožbe glede slabosti pri opravljanju nadzora in zagotavljanja kakovosti, ki jih pogosto povzročajo pomanjkljivosti pri izvrševanju, torej ne gre za sistemske napake.

1.3

Optimalno ureditev samostojnih poklicev je mogoče doseči tako z regulativnim pristopom na podlagi pravil (rules-based regulation) kot z regulativnim pristopom na podlagi načel (principles-based regulation).

1.4

Za zagotavljanje storitev samostojnih poklicev je značilna asimetrija informacij med ponudniki in prejemniki storitev. Te storitve se dotikajo eksistenčnih vprašanj, ki zadevajo življenje, zdravje in pravosodje, ter tudi pomembnih gospodarskih vprašanj. Zato morajo ponudniki storitev izpolnjevati še posebej visoke strokovne in etične zahteve.

1.5

V številnih državah za nekatere poklice velja regulacija cen, ki lahko služi varstvu potrošnikov. Regulacijo cen je treba posebej utemeljiti in oblikovati tako, da služi javnemu interesu in ne le določeni interesni skupini.

1.6

V vseh državah članicah poklicna združenja ali zbornice zastopajo interese svojih poklicev ter v državni regulaciji sodelujejo kot svetovalci in deloma kot sooblikovalci; prek stalnega in učinkovitega sodelovanja z institucijami zagotavljajo zaščito splošnih interesov državljanov. Poenostavitev upravnih postopkov je ena od prednostnih nalog samostojnih poklicev, v okviru katere izjemno veliko vlagajo v človeške in finančne vire, za kar od države ne prejmejo nikakršnega finančnega nadomestila.

1.7

Posamezne države članice EU same oblikujejo in nadzirajo svojo samoupravo. Pri tem morajo preprečevati nasprotovanja med upravičenostjo regulacije in zastopanjem interesov ter zagotavljati spoštovanje potrošniških pričakovanj glede znanja, etike in značaja ponudnikov storitev.

1.8

Prispevek samostojnih poklicev k uspešnemu upravnemu, političnemu in gospodarskemu življenju države članice je priznan na nacionalni in evropski ravni, saj pomeni posodobitev in večjo učinkovitost javnih uprav in storitev za državljane in potrošnike.

1.9

Sektor je ključnega pomena za zaposlitvene možnosti za mlade, ki se odločajo za prihodnost na področju svobodnega podjetništva in za naložbe v svoje znanje. Osebe, ki izvajajo samostojne poklice, morajo spoštovati zakonodajne predpise in/ali kolektivne pogodbe v odnosu do svojih zaposlenih in mladih, ki se pri njih izobražujejo, opravljajo pripravništvo ali vajeništvo ali se strokovno usposabljajo.

2.1

Pojem „samostojni poklic“ temelji na pojmu „svobodnih umetnosti“ (artes liberales), s katerim so v antiki opisovali dejavnosti učitelja, odvetnika, gradbenika, arhitekta, inženirja in tudi zdravnika. „Svobodne umetnosti“ so bile privilegij svobodnih državljanov in plemstva.

2.2

Po 19. stoletju opredelitev „samostojnega poklica“ ni temeljila več na osebnem merilu „rojstva kot svobodne osebe“, temveč na dejavnosti, ki jo je oseba izvajala.

2.3

Do začetka 19. stoletja so nekateri samostojni poklici postali posebej odvisni od države. To jih je oviralo pri neodvisnem izvajanju nalog, zaradi česar je imela družba do njih podcenjujoč odnos. To je veljalo zlasti za odvetnike, o imenovanju in zamenjavi katerih so do določene mere odločala sodišča, ki so bila deloma pristojna tudi za službeni in disciplinski nadzor.

2.4

Pod vplivom liberalizma so samostojni poklici v 19. stoletju v več sedanjih državah članicah EU razvili svojo stanovsko zavest ter ustanovili lastne poklicne organizacije, neodvisne od države. Tako so se odvetniki osvobodili državnega vpliva. Prav tako je lahko akademsko zdravstvo doseglo določeno stopnjo neodvisnosti od državnega urejanja in nadzora.

2.5

Naloge, kot so izdajanje dovoljenj za izvajanje poklica, kodeksi ravnanja in poklicni nadzor, so pogosto prevzele poklicne organizacije. Pozneje je bila regulacija prenesena na samoupravne organizacije oz. poklicne zbornice.

2.6

Današnji pojem samostojnega poklica je sociološki opis.

2.7

Samostojni poklic ima naslednje lastnosti: zagotavljanje visokokakovostne nesnovne storitve izrazito intelektualne narave na podlagi višje (akademske) izobrazbe; storitev, ki je v javnem interesu; strokovno in ekonomsko neodvisno opravljanje nalog; osebno, samoodgovorno in gospodarsko neodvisno zagotavljanje storitev; poseben odnos zaupanja med ponudnikom storitev in stranko; osredotočenost na zagotavljanje najboljše možne storitve za naročnika in ne na doseganje čim večjega dobička ter spoštovanje natančnih in strogih poklicnih in etičnih predpisov.

2.8

Samostojna poklicna dejavnost je lahko tudi tista, ki sicer nima določenih lastnosti, vendar izpolnjuje ključne značilnosti. Tako je v številnih državah kot samostojno poklicno dejavnost mogoče označiti dejavnost, ki se sicer izvaja v okviru delovnega razmerja, vendar se pri njej sočasno ohrani strokovna neodvisnost. EESO ugotavlja, da je prišlo do razvejanosti samostojnih poklicev in zbornic oziroma organizacij, ki urejajo njihove dejavnosti v sistemu samostojnih poklicev v Evropi. Novi samostojni poklici, kot so psiholog, socialni delavec, davčni svetovalec, svetovalec za finančne težave, geometer in mediator, ki niso priznani kot samostojni poklici v vseh državah, morajo biti v skladu s tem del tega koncepta.

2.9

V državah članicah se pojem samostojnega poklica razlaga različno, v nekaterih pa ga sploh ni. V nekaterih državah samo majhna skupina poklicev spada med samostojne poklice, in sicer zdravstvo, svetovalni poklici, kot so odvetniki, davčni svetovalci in revizorji, svetovalci za delo ter inženirji in arhitekti. V drugih državah članicah med samostojne poklice spadajo še umetniške dejavnosti.

2.10

Za vse države pa velja, da morajo preprečiti zlorabo bistvene značilnosti samostojnih poklicev, in sicer asimetrije informacij med ponudniki in prejemniki storitev. Storitve, ki jih ponujajo svobodni poklici, so kompleksne in zahtevajo visoko raven strokovnega znanja. Prejemnik teh storitev torej nima zadostnih informacij, strokovnega znanja in izkušenj, da bi lahko pri izbiri ponudnika in po opravljeni storitvi ocenil kakovost ponujene storitve.

2.11

Zato svobodni poklici temeljijo na zaupanju. Prejemnik storitev mora zaradi asimetrije informacij zaupati, da se ponudnik ne bo okoristil s pomočjo njegovega pomanjkanja informacij, temveč mu bo zagotovil čim boljšo storitev, prilagojeno njegovim potrebam. Prejemnik storitev torej ob naročilu izkaže zaupanje ponudniku. Ustrezni instrumenti za zaščito prejemnikovega zaupanja so minimalni strokovni standardi in spoštovanje smernic poklicne etike.

3.1

Države članice pri urejanju samostojnih poklicev načeloma uporabljajo dve različni metodi urejanja, tako imenovani regulativni pristop na podlagi načel (principles-based regulation) ter regulativni pristop na podlagi prepovedovalnih in predpisovalnih pravil (rules-based regulation).

3.2

Ureditev samostojnih poklicev združuje moralne pogoje opravljanja poklica in predpise poklicne etike. V njih je izražena socialna odgovornost samostojnih poklicev. Skupek vseh predpisov poklicne etike se imenuje deontologija.

3.3

Za regulativni pristop na podlagi načel je značilno oblikovanje abstraktnih načel poklicne zakonodaje, ki jih je treba za posamezne primere natančneje pojasniti (outcomes-based regulation). Posamezniki pa se sami odločijo, na kakšen način bodo v posameznih primerih dosegali zastavljene cilje. Nasprotno pa se regulativni pristop na podlagi pravil oblikuje kazuistično.

3.4

Oba regulativna pristopa imata prednosti in slabosti, izpolnjujeta pa temeljno potrebo družbe po neodvisnem svetovanju in podpori. Problemi in rešitve se lahko s časom spreminjajo, kar zahteva prilagoditev pravil ali oblikovanje novih pravil.

3.5

Pri tem je koristno, da EU redno pregleduje pravila, to pa bi bilo treba uvesti tudi na nacionalni ravni. To omogoča „osvoboditev“ starih samostojnih poklicev (npr. v gradbeništvu) in po potrebi uvedbo novih pravil za nove samostojne poklice (npr. v zbiranju informacij ali bančništvu).

4.1

Samostojni poklici znatno pripomorejo k ustvarjanju in ohranjanju pomembne družbene infrastrukture. Vsak šesti samozaposleni dela v gospodarskem sektorju, za katerega so značilni samostojni poklici, ta trend pa narašča. Enako velja za vsakega šestega zaposlenega.

4.2

Število in delež samozaposlenih žensk v sektorjih, za katere so značilni samostojni poklici, sta v obdobju 2008–2012 narasla. Ta delež znaša 45 % in je izrazito večji od deleža samozaposlenih žensk v celotnem gospodarstvu (31,1 %).

4.3

Gospodarski sektorji, za katere so značilni samostojni poklici, k bruto dodani vrednosti prispevajo več kot 10 %. Upad dodane vrednosti v kriznem letu 2009 je bil v teh sektorjih manjši kot v celotnem gospodarstvu. Podatki za EU: 6 00  000 podjetij za poslovno svetovanje in prav toliko podjetij za projektiranje, po 5 00  000 podjetij za pravno svetovanje in revizijo, 3 15  000 arhitekturnih podjetij ter 2 70  000 podjetij za trženje in tržne raziskave.

4.4

Glede na potencial rasti in na delež sektorja pri zaposlenosti – večinoma gre za stabilna delovna mesta, ki zahtevajo visoko usposobljenost –, je treba priznati in podpirati izrazito podjetniško razsežnost samostojnih poklicev. EESO izraža zadovoljstvo, da Komisija osebe v samostojnih poklicih priznava kot podjetnike in da namerava podpirati njihov sektor, tako da jih vključi v programe, namenjene spodbujanju razvoja in konkurenčnosti MSP. Ta pristop predpostavlja proučitev in razvoj strukturnih pogojev za opravljanje samostojnih poklicev, k čemur obvezuje tudi direktiva o storitvah na notranjem trgu. Razvoja samostojnih podjetij ne bi smeli omejiti na podjetja z enim zaposlenim ali samostojne podjetnike posameznike. Treba je odpraviti problem navideznega samozaposlovanja.

5.1

V vseh državah članicah je javni interes sestavni del samostojnih poklicev. Zdravstveni poklici, poklic psihologa in socialni poklici vzdržujejo infrastrukturo za varovanje zdravja celotnega prebivalstva. Pravni in davčni svetovalci so v demokratični pravni državi udeleženi pri varstvu svoboščin. Skupaj z revizorji poleg tega zagotavljajo nemoten potek gospodarskih procesov. To pomeni, da so ti poklici tudi neposredno povezani s temeljnimi pravicami.

5.2

Javni interes hkrati pomeni, da imajo samostojni poklici posebno etično odgovornost. Pravni in davčni svetovalci ter revizorji služijo pravni državi in poleg tega ščitijo finančne interese svojih strank. Socialni delavci in psihologi Evropejcem zagotavljajo vključujoče in varnejše okolje z vidika odnosov ter s psihološkega in socialnega vidika. Poklici s področja arhitekture in inženirstva družbo varujejo pred nevarnostmi, povezanimi z gradnjo in tehnično opremo, ter spodbujajo inovativnost družbe ter kakovost življenja ljudi, in sicer z nadaljnjim razvojem infrastrukturne opreme ter tehnološkimi inovacijami. Umetniški poklici ohranjajo in oblikujejo kulturo. Te značilnosti in prej opisana asimetrija informacij zahtevajo vrhunsko izobrazbo in izjemno visoka etična merila.

5.3

Poseben javni interes storitev samostojnih poklicev ter s tem povezane nujne pogoje za zagotavljanje storitev je treba zagotoviti prek zavezujočih poklicnih predpisov ter kataloga splošno priznanih standardov etičnega ravnanja za vsak poklic. Zato so vse države članice sprejele minimalne zakonodajne predpise. EESO priporoča vsem zbornicam, organizacijam in združenjem samostojnih poklicev, da za različne poklice določijo kodekse ravnanja in etične standarde ter tudi odbore za etiko.

5.4

Reprezentativne organizacije posameznih poklicev bi morale za svoje države članice oblikovati poklicno-etične kodekse – kjer teh še ni – kot nezavezujoče poklicne smernice. Poleg tega bi morali ustrezne poklicne zbornice in združenja oblikovati etične kodekse, da bi izpostavili in zagotovili visoke standarde za storitve samostojnih poklicev v vsej Evropi. Oblikovanje kodeksa ravnanja se spodbuja na podlagi člena 37 Direktive o storitvah (2). Glede na to, da so storitve samostojnih poklicev tako pomembne za stranke, in glede na posebno zaupanje, ki ga morajo imeti prejemniki storitev do ponudnikov storitev, je nujno, da se takšne storitve zagotavljajo osebno.

5.5

Osebno zaupanje med prejemnikom in ponudnikom storitev in tudi zelo osebna narava pravno varovanih pravic pomenita, da je treba ponudniku storitev in njegovim sodelavcem nujno zagotoviti pravno varstvo zaupnosti in zakonsko pravico do odklonitve pričanja ter jim prepovedati pričanje. To so značilnosti svobodne pravne države.

5.6

Storitve samostojnih poklicev, ki zadevajo ključna področja javnega interesa, npr. zdravniška oskrba, socialne ali psihološke storitve, lekarne in pravno svetovanje, je treba zagotavljati sistematično, torej tudi na podeželju.

5.7

Te zahteve predpostavljajo, da nosilci samostojnih poklicev v skladu z etičnimi načeli, ki veljajo zanje, vedno dajejo prednost kakovosti storitve pred iskanjem največjega možnega dobička.

5.8

Nadaljnji razvoj poklicnega prava na področju samostojnih poklicev zato ne sme biti usmerjen samo v gospodarske vidike. Cilj vsake regulacije mora biti zagotavljanje storitev, ki bodo obsežne in zelo strokovne ter bodo izpolnjevale najvišje zahteve glede kakovosti. Vedno je treba preveriti, ali so obstoječi predpisi primerni za doseganje navedenih ciljev ali pa v resnici služijo drugim interesom.

6.1

Treba je oblikovati enotno vseevropsko opredelitev samostojnega poklica. Opredelitev mora vsebovati le splošne značilnosti samostojnega poklica in kategorije samostojnih poklicev ter ne sme preprečiti nastajanja novih samostojnih poklicev. Zgled za to bi lahko bil osnutek listine o samostojnih poklicih, ki so jo pripravile različne evropske poklicne organizacije pod vodstvom Council of European Dentists.

6.2

Poleg nacionalnih medsektorskih organizacij in evropskih medsektorskih zastopstev bi bilo treba v vsaki državi članici za vsak samostojni poklic ustanoviti poklicno organizacijo – kadar teh dejavnosti ne izvajajo že poklicne zbornice –, ki bi povzela, objavila in nadalje razvijala načela poklicne etike. Takšna organizacija bi morala tudi zagotavljati, da se posamezni poklic drži teh načel.

6.3

Visoke etične zahteve za opravljanje storitev samostojnih poklicev bo treba tudi v prihodnosti zagotavljati prek konkretnih smernic in jasno opredeljenih etičnih načel. Pri tem je mogoče uporabiti tako standardizirane in izvršljive poklicne predpise kot tudi kodeks poklicne etike. To krepi zaupanje potrošnikov.

6.4

Poleg uveljavljanja strokovnih in etičnih zahtev pri zagotavljanju storitev samostojnih poklicev je treba ohraniti in krepiti tudi konkurenčnost in inovativnost samostojnih poklicev. Njihov sedanji izziv je spopadanje z različnimi nacionalnimi zakonodajami ter uspešno tekmovanje s stanovskimi kolegi iz drugih držav EU na vse bolj povezanem notranjem trgu.

6.5

Poklicni predpisi morajo biti združljivi s temeljnimi evropskimi svoboščinami, zlasti svobodo opravljanja storitev, svobodo ustanavljanja in pravico do prostega pretoka. Poklicni predpisi morajo biti zato nediskriminatorni, služiti glavnemu razlogu javnega interesa ter biti sorazmerni. Poleg tega morajo biti združljivi z ustrezno nacionalno zakonodajo, ki bi morala nekatere naloge vezati na posebne kvalifikacije.

6.6

Pri zagotavljanju storitev samostojnih poklicev so pogosto posebno ogroženi zelo osebni pravni interesi prejemnikov storitev. Zaradi takšnega tveganja je nujno, da se dostop do poklica zakonsko uredi in da se v zvezi z dovoljenjem za opravljanje poklica uvedejo stroge zahteve. To poleg usposabljanja vključuje tudi druge osebne lastnosti, kot so ugled, zdravstveni nadzor ali odpoved sočasnemu izvajanju nezdružljivih dejavnosti. Na ravni EU je ta zahteva ustrezno upoštevana v direktivi o priznavanju poklicnih kvalifikacij (3) ter v posebnih predpisih, kot so direktive o zdravnikih in zobozdravnikih ter direktiva o odvetniških storitvah (4) ali direktiva o obveznih revizijah (5).

6.7

V skoraj vseh državah članicah je za samostojne poklice obvezen reden nadaljnji strokovni razvoj (Continuing Professional Development, CPD). Razlike obstajajo pri preverjanju nadaljnjega strokovnega usposabljanja in posledicah zaradi neizvedbe ustreznega strokovnega usposabljanja. Zaradi vse bolj zapletenih okoliščin, stalnega tehničnega napredka v medicini in tehniki ter tudi stalnega povečevanja obsega nacionalnih in mednarodnih predpisov je treba v okviru samostojnih poklicev zagotoviti učinkovito nadaljnje usposabljanje strokovnjakov.

6.8

V številnih državah članicah lahko pripadniki samostojnih poklicev skoraj neomejeno poslovno sodelujejo s pripadniki drugih poklicev. V nekaterih državah članicah pa je skupina družbenikov omejena na izbrane samostojne poklice, predpisane so določene zahteve glede večine v zvezi z družbeniki, glasovalnimi pravicami ali direktorji, tretjim osebam pa je prepovedana udeležba pri kapitalu. Te določbe so eden od načinov za zagotovitev, da opravljanja samostojnega poklica ne vodijo zgolj ekonomski interesi.

6.9

Poslovno sodelovanje s pripadniki drugih poklicev lahko privede do sporov v zvezi varstvom zaupnosti in pravico do zavrnitve pričanja. Treba je zagotoviti, da poklicno sodelovanje ne bo ogrozilo varstva strank, klientov oziroma pacientov. Takšna trenja je mogoče učinkovito preprečiti z omejitvijo skupine dovoljenih družbenikov.

7.1

V vseh državah članicah obstaja samouprava samostojnih poklicev, ki jo izvajajo država, poklicne zbornice ali poklicna združenja. Pojem samouprave je kot organizacijsko načelo samostojnega poklica v številnih državah članicah neločljivo povezan z idejo samostojnega poklica.

7.2

Pri samoupravi se v državah članicah uporabljata dva različna pristopa. V okviru prvega pristopa poklicna združenja in zbornice kot prostovoljna združenja zastopajo interese svojih poklicev ter imajo posvetovalno vlogo pri (nacionalni) regulaciji poklica. Poleg tega v etičnih kodeksih udejanjajo stališča pripadnikov poklica o standardih strokovne poklicne prakse. V skladu z drugim pristopom prevzamejo poklicne zbornice kot del posredne državne uprave javne storitve izdajanja dovoljenj za izvajanje poklica in nadzora nad poklicem. Samouprava ni v nasprotju z državno upravo, temveč z njo opravlja skupne naloge.

7.3

Samouprava samostojnih poklicev deluje kot posrednik med pravico strokovnjakov do zaščite pred vmešavanjem države v opravljanje poklica ter pravico države do določanja pravil. Samoregulacija pripadnikov samostojnih poklicev pomeni uveljavljanje njihove pravice do zaščite pred vmešavanjem države, sočasno pa zagotavlja varstvo splošnega interesa ter tako koristi prejemnikom storitev in potrošnikom.

7.4

Samouprava samostojnih poklicev pomeni izvedbo načela subsidiarnosti, v skladu s katerim mora nalogo vedno izvesti organ, ki je zadevi najbližje. Pripadniki poklica imajo posebno strokovno znanje ter so tako organ za upravljanje in regulacijo samostojnih poklicev, ki so z zadevo najbolj seznanjeni. Pri tem se uporablja načelo medsebojnega strokovnega pregleda.

7.5

Samouprava in samoregulacija samostojnih poklicev prav tako omejujeta dejavnosti pripadnikov poklica. Gre za ukrepe posredne državne uprave, ki zahtevajo prenos državnih pristojnosti. Tudi vsako izvajanje samouprave in samoregulacije poklica je vezano na spoštovanje temeljnih svoboščin, nacionalne zakonodaje ter evropske in nacionalne protimonopolne zakonodaje.

7.6

Pogoj za delovanje samouprave je obvezno članstvo v državah, v katerih to omogoča veljavna zakonodaja. Ta poseg v svobodo izvajanja poklica je utemeljen na podlagi obsežnega javnega interesa.

7.7

Predpisi o obveznem članstvu morajo biti oblikovani tako, da ne vplivajo na svobodo opravljanja storitev in svobodo ustanavljanja. Ustrezni instrumenti so priznavanje registracije druge države članice ali brezplačna registracija, kadar je članstvo registrirano v drugi državi članici EU.

7.8

Tudi v letu 2020 je treba pričakovati napetosti med interesi države in posameznikov ter potrebo po neodvisnem svetovanju in podpori. Pričakujemo lahko, da bo institucija samostojnih poklicev delovala tudi takrat, pod pogojem, da bo pravočasno posodobljena, pri čemer se ne sme omejiti njenega bistva, primerjalne prednosti na področju znanja, neodvisnosti/preglednosti in na tem temelječega zaupanja.