POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Odnosi EU s Kneževino Andoro, Kneževino Monako in Republiko San Marino: možnosti za sodelovanje teh držav na notranjem trgu

KAZALO

1........... UVOD........................................................................................................................... 3

2........... ANALIZA MOŽNOSTI................................................................................................ 4

2.1........ Prva možnost: sodelovanje v EGP................................................................................... 4

2.1.1..... Ocena............................................................................................................................ 4

2.1.2..... Položaj majhnih držav..................................................................................................... 4

2.2........ Druga možnost: en ali več okvirnih pridružitvenih sporazumov.......................................... 4

2.2.1..... Ocena............................................................................................................................ 4

2.2.2..... Položaj majhnih držav..................................................................................................... 5

2.2.3..... En ali več sporazumov?................................................................................................... 5

2.2.4..... Horizontalna in institucionalna vprašanja.......................................................................... 5

3........... USKLAJENOST S PRAVNIM REDOM IN UPRAVNA ZMOGLJIVOST................. 6

4........... EKONOMSKA OCENA.............................................................................................. 7

5........... ZAKLJUČKI IN PRIPOROČILA................................................................................. 8

5.1........ Nadaljnji koraki.............................................................................................................. 8

5.2........ Ključna načela................................................................................................................ 9

5.2.1..... Skupne vrednote............................................................................................................ 9

5.2.2..... Načela notranjega trga.................................................................................................... 9

5.2.3..... Specifičnosti................................................................................................................... 9

5.2.4..... Sedanje stanje.............................................................................................................. 10

1.           UVOD

Komisija je 20. novembra 2012 sprejela Sporočilo[1] o krepitvi odnosov EU s Kneževino Andoro, Kneževino Monako in Republiko San Marino, in spremni delovni dokument služb Komisije[2] o ovirah za dostop teh držav do notranjega trga EU in sodelovanju na drugih področjih. V sporočilu so opisani sedanji tesni odnosi med EU in temi ozemeljsko majhnimi evropskimi državami. Ocena sporočila je bila, da je veliko možnosti za nadaljnji razvoj odnosov v vzajemno korist.

Glede na sedanjo gospodarsko in finančno krizo je Komisija zlasti poudarila, da bi tesnejše gospodarske vezi lahko prispevale k doseganju trajnega gospodarskega okrevanja v Evropi in ciljev strategije Evropa 2020, med drugim k večjemu zaposlovanju ter trgovinski in naložbeni dejavnosti v regijah EU, ki mejijo na te države. Sporočilo je bilo sklenjeno z navedbo petih možnosti za sodelovanje ozemeljsko majhnih držav na notranjem trgu.

V svojih sklepih[3] z dne 20. decembra 2012 je Svet sprejel Sporočilo in izbral dve najbolj izvedljivi možnosti:

i) sodelovanje teh ozemeljsko majhnih držav v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP); in

ii) pogajanja o enem ali več okvirnih pridružitvenih sporazumih s temi državami, „da bi imele dostop do notranjega trga EU, njegovih spremljevalnih ukrepov in horizontalnih politik, vključno z institucionalnimi mehanizmi po vzoru Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru“.

Poleg tega je Svet navedel, da je treba „zagotoviti homogenost in dobro delovanje notranjega trga, pri čemer bi bilo treba upoštevati posebnosti teh treh držav, ter pomen razvoja usklajenega pristopa za vse tri države“.

Svet torej poziva Komisijo in visoko predstavnico (kot je ustrezno), naj nadaljujeta analizo teh dveh možnosti, in zlasti:

– „že od prvega polletja leta 2013 naprej organizirata posvetovanja z vladami Andore, Monaka in San Marina ter drugimi zadevnimi stranmi, da bi ugotovili, ali sta ti možnosti izvedljivi in kolikšno stopnjo podpore imata, zlasti ob upoštevanju institucionalnih pogojev, navedenih v sporočilu“; in

– „pred koncem leta 2013 Svetu predložita poročilo, skupaj z analizo učinka in glavnih institucionalnih, političnih in ekonomskih posledic teh možnosti, ter priporočila v zvezi z nadaljnjimi ukrepi.“

To poročilo je odgovor na poziv Sveta. Pripravljeno je bilo na podlagi posvetovanj z ozemeljsko majhnimi državami ter državami EGP in Efte[4]. Vsebuje informacije, ki so jih marca 2013 zbrale Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) in službe Komisije med obiski Andore, Monaka in San Marina in ki so dopolnjene z odgovori teh držav na podroben vprašalnik o njihovi zakonodaji in upravni zmogljivosti.

2.           ANALIZA MOŽNOSTI

2.1.        Prva možnost: sodelovanje v EGP

2.1.1.     Ocena

Ta možnost bi vključevala sodelovanje ozemeljsko majhnih držav v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) na isti podlagi, kot velja za sedanje članice Evropskega združenja za prosto trgovino (Efta) in EGP[5]. Glavna prednost EGP je, da temelji na preskušeni pogodbi in institucionalnem okviru, vključno z institucijami EGP in Efte (Sekretariat, Nadzorni organ in Sodišče). Vendar bi ozemeljsko majhne države morale najprej postati članice Evropskega združenja za prosto trgovino (Efta) – kar zahteva soglasno podporo članic Efte[6] – da bi lahko nato pristopile k Sporazumu EGP[7]. Nobena ozemeljsko majhna država še ni zaprosila za članstvo v Efti. Države Efte torej niso uradno obravnavale te možnosti.

Ta možnost bi lahko imela dodatne pomanjkljivosti, saj države EGP in Efte delujejo na podlagi skupnega stališča v skupnih institucijah EGP[8]. Če bi ozemeljsko majhne države sodelovale v EGP, bi bilo morda težje doseči tako stališče, saj bi bilo treba uskladiti stališča šestih držav in ne samo sedanjih treh. To bi lahko povečalo število izzivov, s katerimi se že srečujejo EU in njene partnerice EGP in Efte ob zagotavljanju pravočasnega odločanja EGP. Ozemeljsko majhne države bi morale pristopiti tudi k trgovinskim sporazumom Efte s tretjimi državami.

2.1.2.     Položaj majhnih držav

Andora je izrazila pripravljenost, da prouči sodelovanje v EGP, če bi to sodelovanje temeljilo na zanesljivem institucionalnem okviru in upoštevalo posebne razmere Andore. Tudi San Marino je pripravljen proučiti to možnost. Monako jo je izključil, saj je ni mogoče preprosto prilagoditi posebnim razmeram te države.

2.2.        Druga možnost: en ali več okvirnih pridružitvenih sporazumov

2.2.1.     Ocena

Druga možnost so pogajanja o enem ali več pridružitvenih sporazumih med EU in ozemeljsko majhnimi državami. Sporazumi bi opredelili sodelovanje ozemeljsko majhnih držav na notranjem trgu in bi lahko zajeli tudi ustrezno sodelovanje na drugih področjih, med drugim v pravosodju, notranjih zadevah, kmetijstvu, ribištvu ter regionalni in zunanji politiki. V nasprotju s prvo možnostjo bi bili taki sporazumi ločeni od EGP in ne bi zahtevali podpore držav EGP in Efte. Še ena prednost te možnosti je prožnost, saj bi bili pridružitveni sporazumi lahko prilagojeni posebnim potrebam EU in ozemeljsko majhnih držav. Povsem izvedljivo bi bilo pripraviti ustrezen institucionalni okvir, ki bi podprl take sporazume (glej spodaj).

2.2.2.     Položaj majhnih držav

Andora je izrazila pripravljenost, da prouči pridružitveni sporazum, če bi temeljil na zanesljivem institucionalnem okviru in v celoti upošteval posebne razmere Andore. Tudi Monako in San Marino sta pripravljena proučiti to možnost, če bi sporazum v celoti upošteval posebne razmere teh držav. Andora in San Marino sta pripravljena proučiti večstranski pridružitveni sporazum med vsemi tremi ozemeljsko majhnimi državami. Monako te možnosti ne izključuje, vendar bi raje sklenil dvostranski sporazum z EU, ki bi bil prilagojen posebnim razmeram države in upošteval tesne vezi s Francijo.

2.2.3.     En ali več sporazumov?

Prva ocena Komisije je, da bi prednost verjetno imel en večstranski pridružitveni sporazum med EU in vsemi tremi ozemeljsko majhnimi državami, saj bi s tremi ločenimi sporazumi tvegali zapletenost in nepotrebno razlikovanje. Večstranski sporazum bi lahko vključeval skupni okvir s ključnimi načeli in institucionalnimi določbami, a hkrati bi moral biti dovolj prožen, da bi upošteval edinstvene razmere posameznih držav. To bi lahko dosegli z ločenimi določbami za posamezne države v glavnem besedilu sporazuma ali v protokolih. En sam sporazum bi lahko zajel tudi medsebojne odnose držav, če bi to želele. To vprašanje bi morali dodatno obravnavati z vladami ozemeljsko majhnih držav, da bi opredelili pravo rešitev.

2.2.4.     Horizontalna in institucionalna vprašanja

Omenjeno sporočilo se je sklicevalo na mnoga horizontalna in institucionalna vprašanja, da bi se lahko zagotovili homogenost notranjega trga ter pravna varnost za gospodarske subjekte in državljane. Vsi sporazumi z ozemeljsko majhnimi državami bi torej morali obravnavati:

(a) dinamično prilagajanje sporazumov na razvoj pravnega reda;

(b) enotno razlago sporazumov;

(c) neodvisni nadzor in sodno izvrševanje;

(d) reševanje sporov.

V zvezi z dinamičnim prilagajanjem (a) bi pridružitveni sporazum lahko sledil vzoru EGP[9], tako da bi ozemeljsko majhne države na splošno sprejele uporabo pravnega reda na področjih, zajetih v sporazumu. Hkrati bi veljala zaščita suverenosti in upoštevali bi se ustavni postopki posameznih držav. Odločanje v skupnih institucijah bi moralo biti čim učinkovitejše, da bi se lahko sporazum hitro prilagodil pravnemu redu. Vzpostaviti bi bilo treba mehanizem za obveščanje ozemeljsko majhnih držav o razvoju dogodkov, zlasti o predlaganih spremembah pravnega reda, in jim dati možnosti, da predstavijo svoje mnenje o zanje pomembnih osnutkih pravnih aktov. Toda tem državam se ne bi odobrile nobene uradne pravice odločanja (v zvezi z EGP pogosto opredeljene kot „oblikovanje odločitev“).

Sekretariat Efte ima v zvezi z EGP pomembno vlogo pri ocenjevanju novih pravnih aktov EU in njihove relevantnosti za EGP ter zbiranju seznamov morebitnih aktov za vključitev v Sporazum EGP. Namesto ustanavljanja nove institucije bi bilo v zvezi s tem koristno proučiti možnosti izmenjave informacij med Sekretariatom ter Andoro, Monakom in San Marinom. Potrebna bi bila posvetovanja z državami EGP in Efte, ozemeljsko majhnimi državami in Sekretariatom Efte.

V zvezi z enotno razlago sporazumov (b) ter neodvisnim nadzorom in sodnim izvrševanjem (c) bi morali najti rešitve, ki bi zagotovile homogenost in dobro delovanje notranjega trga. Ena rešitev bi bila, da se ti vlogi dodelita Komisiji oziroma Sodišču EU, s čimer bi se odpravila potreba po ustanavljanju novih institucij. Lahko bi se predvidela tudi vključitev imenovane države članice EU, ki bi pomagala Komisiji pri nadzoru, če bi to podprle vse zadevne strani.

Zasnovati bi bilo treba učinkovit in pravičen sistem reševanja sporov (d). V sporazumu bi bilo treba tudi opredeliti, v kolikšni meri in pod katerimi pogoji bi odločitve agencij EU z izvršilnimi pristojnostmi neposredno veljale v ozemeljsko majhnih državah.

3.           USKLAJENOST S PRAVNIM REDOM IN UPRAVNA ZMOGLJIVOST

Ozemeljsko majhne države niso članice EU in jim zdaj ni treba usklajevati pravnega okvira in upravnih zmogljivosti s pravnim redom, razen ko to od njih zahtevajo sporazumi, ki so jih sklenile z EU. Vse tri države so na primer sklenile monetarne sporazume z EU o uporabi evra kot njihove uradne valute, ki predpisujejo vključitev obsežnih delov pravnega reda, med drugim v finančne storitve, preprečevanje pranja denarja in boj proti ponarejanju.

Usklajenost ozemeljsko majhnih držav z ustreznimi deli pravnega reda ter ustrezna zmogljivost izvajati in izvrševati ta pravni red sta bistveni zahtevi za sodelovanje teh držav na notranjem trgu. V zvezi s tem je bil Svet seznanjen s „prizadevanji Andore, Monaka in San Marina“ v sklepih z dne 20. decembra 2012. Svet je nadalje pozval te države, „naj si še naprej prizadevajo za nadaljnje zbližanje njihove zakonodaje s pravnim redom EU na področju notranjega trga in okrepitev njihove upravne zmogljivosti, da bi omogočile izvajanje nadaljnjega ustreznega pravnega reda EU“[10].

Usklajenost ozemeljsko majhnih držav s pravnim redom se na splošno giblje od delne do omejene, razen v manjšem številu podsektorjev, v katerih je v celoti ali večini usklajena. Področji, na katerih so – v širšem smislu – njihovi zadevni pravni okviri delno usklajeni, sta prosti pretok blaga in finančne storitve. Usklajenost se giblje od omejene do delne na številnih področjih, vključno s prostim pretokom kapitala in javnimi naročili, zgolj omejena usklajenost pa med drugim velja za pravice intelektualne lastnine, konkurenčno politiko ter informacijsko družbo in medije. Usklajenost glede okolja in podnebnih sprememb je izjemno omejena.

Ozemeljsko majhne države imajo delujoče javne uprave, ki obravnavajo večino področij, zajetih v notranji trg. Morale pa bi vložiti sredstva v svojo upravno zmogljivost na številnih področjih, če bi želele izpolniti merila za sodelovanje na notranjem trgu. V Andori, ki ima približno 76 000 prebivalcev, je okoli 5 800 ljudi zaposlenih v javni upravi. V Monaku, kjer se število rezidenčnih prebivalcev giblje okoli 36 300, v javni upravi dela približno 3 500 ljudi. V San Marinu, ki ima približno 32 400 prebivalcev, v javnem sektorju dela približno 4 065 ljudi, vključno z 2 297 zaposlenimi v javni upravi in 1 048 v zavodu za socialno varnost. Te številke so splošen pokazatelj človeških virov, ki so na voljo tem trem državam. V zvezi z izvajanjem pravnega reda pa je treba upravno zmogljivost oceniti tudi glede na druga merila, med drugim organizacijsko učinkovitost, tehnično usposobljenost ter človeške vire in finančna sredstva, ki jih zahtevajo naloge spremljanja in izvrševanja.

4.           EKONOMSKA OCENA

Z makroekonomskega vidika bi bil morebitni gospodarski učinek sodelovanja treh ozemeljsko majhnih držav na notranjem trgu EU izjemno omejen za EU kot celoto. Te države imajo skupaj približno 145 000 prebivalcev in 8 milijard EUR BDP ter torej predstavljajo 0,03 % celotnega prebivalstva EU (508 milijonov) in 0,07 % njenega GDP (13 bilijonov EUR). Ob tako ogromni razliki v številu in obsegu je težko ekstrapolirati merljiv gospodarski učinek. V naslednji analizi je največ pozornosti namenjene EU. Če bi te države sodelovale na notranjem trgu, bi bil učinek na njihovo gospodarstvo najverjetneje sorazmerno opaznejši kot pa učinek na gospodarstvo EU.

Na splošno je za gospodarstvo ozemeljsko majhnih držav značilna velika soodvisnost s sosednjimi državami, s katerimi so vedno imele najtesnejše odnose in jih imajo še danes. Med tremi državami so precejšnje gospodarske razlike.

Gospodarstvo Andore temelji na turizmu, finančnih storitvah in storitvah trgovine na drobno (število obiskovalcev je bilo ocenjeno na 9 milijonov letno, ki predstavljajo približno 80 % BDP). V San Marinu je delež turizma manjši in gospodarstvo je bolj raznoliko (industrija na primer predstavlja približno 40 % BDP). Gospodarstvo Monaka temelji predvsem na storitvah (vključno s finančnimi storitvami in turizmom) in lahki industriji z visoko dodano vrednostjo (8 % BDP, 9 % zaposlitev).

Finančne storitve predstavljajo, 16 % BDP v Andori, 15 % v Monaku oziroma 11 % v San Marinu. Ta sektor torej igra pomembno vlogo v državnem gospodarstvu teh držav, hkrati pa ni prevladujoč. Nadzor izvajajo nacionalni nadzorniki v Andori (INAF) in San Marinu (centralna banka), v Monaku pa to nalogo opravlja French Autorité de Contrôle Prudentiel (ACP). Vse tri države so z EU sklenile monetarne sporazume in se s tem zavezale, da bodo do leta 2017 postopno vključevale pravni red EU v zvezi z bančništvom in preprečevanjem pranja denarja.

Vendar ozemeljsko majhne države niso dejavne na vseh področjih finančnih storitev. Na primer v nobeni od treh držav ni trga vrednostnih papirjev. Še ena posebnost je, da v San Marinu ni tujih bank. V Andori je ena od šestih bank hčerinska banka družbe iz EU. V Monaku so vse banke podružnice ali hčerinske družbe tujih skupin (večinoma iz EU ali Švice).

Gospodarske razmere v Andori in San Marinu so se znatno poslabšale po nastopu gospodarske krize. BDP San Marina se je med letoma 2008 in 2011 zmanjšal za 25 %. V Andori se je v istem obdobju zmanjšal za 15,2 %. V Monaku se je leta 2009 BDP zmanjšal za 11,2 %, nato se je leta 2010 znova povečal za 3,2 % in leta 2011 za 8,0 % ter se skoraj povrnil na raven iz leta 2008. Kriza je eden od dejavnikov, ki je spodbudil Andoro – in v manjši meri tudi San Marino in Monako – da se prilagodijo in/ali znova razmislijo o svojih ekonomskih modelih. Zdaj so torej bolj pripravljene na krepitev gospodarskih odnosov z EU.

V vseh treh državah je kljub gospodarski krizi brezposelnost še vedno izredno nizka (od treh držav ima San Marino najvišjo raven brezposelnosti, 5,3 %). Razlog za to sta naslednja dejavnika.

V vse tri države prihajajo sezonski delavci, delavci za določen čas ter tisti, ki se na delo vozijo preko meje (in živijo na obmejnih območjih v sosednjih državah), in ti „ublažijo“ podatke o brezposelnosti v teh državah, saj izgube zaposlitev teh delavcev niso upoštevane.

Drugi razlog je močno zaščiten trg dela v vseh treh državah, ki daje prednost državljanom in prebivalcem, in zahteva dovoljenje organov oblasti za mnoge dejavnosti in/ali ustanavljanje.

Kadar so ta tri gospodarstva zdrava, koristni učinki zaposlitev, ki jih ponujajo ozemeljsko majhne države, sežejo daleč preko njihovih meja v sosednje države članice EU. Od 50 000 delavcev v Monaku jih skoraj 40 000 živi v sosednji Franciji ali Italiji; 1 600 (od 36 000) delavcev v Andori se vsak dan vozi na delo iz sosednje Španije ali Francije; družbe v San Marinu pa zaposlujejo 5 500 delavcev, ki se na delo vozijo preko meje z Italijo (od skupne delovne sile, ki šteje 20 500 delavcev).

Približni delež tujih prebivalcev – večinoma državljanov EU – v treh državah je 18,5 % (6 000 od 32 400 prebivalcev) v San Marinu, 55 % (42 000 od 76 000 prebivalcev) v Andori in 80 % (29 000 od 36 300 prebivalcev) v Monaku.

Predvideti je mogoče, da bi mnoga odprta delovna mesta, če bi te tri države sodelovale na notranjem trgu, zapolnili tuji državljani (večinoma državljani EU), saj je lokalna ponudba delovne sile, ki je na voljo delodajalcem, omejena. Možen učinek ustvarjanja delovnih mest na EU bi torej lahko izmerili po „prelitju“ v sosednje regije in po ustvarjenih delovnih mestih v posamezni državi, od katerih bi imeli koristi državljani EU.

Andoro, po prebivalstvu največjo od treh držav, obdajajo strukturno revnejša območja, zato bi te koristi lahko izmerili v sosednji španski pokrajini Léridi in v francoskih departmajih Pyrénées-Orientales in Ariège. Vendar je ta učinek v tej fazi nemogoče natančno količinsko opredeliti.

Od leta 2007 EU beleži trgovinski presežek s San Marinom (183 milijonov EUR leta 2011). Skupna vrednost uvoza in izvoza EU v San Marino je leta 2011 znašala 325,5 milijona EUR. V istem obdobju je imela EU tudi trgovinski presežek z Andoro (1 105 milijona EUR leta 2011). Skupna vrednost uvoza in izvoza v Andoro je leta 2011 znašala 1 158 milijona EUR. Trgovino EU z Monakom je težje oceniti, saj večinoma poteka preko Francije (in torej ni ločeno količinsko opredeljena). 95 % izvoza San Marina gre zdaj v Italijo, večina izvoza Andore pa v Španijo. Ni pričakovati, da bi se izvoz EU v tri države znatno povečal, če bi te države sodelovale na notranjem trgu, med drugim zaradi obstoječe carinske unije med EU in Andoro oziroma San Marinom na eni strani ter vključenostjo Monaka v carinsko območje EU na drugi strani.

Glede na število prebivalcev in BDP teh treh držav bi tesnejše gospodarske vezi torej imele zgolj majhen vpliv na gospodarstvo EU kot celoto. Na regionalni in lokalni ravni, zlasti na območjih EU, ki mejijo na te države, pa bi lahko bili opaznejši koristni učinki, zlasti na trg dela, in pozitivni posredni učinki.

5.           ZAKLJUČKI IN PRIPOROČILA

5.1.        Nadaljnji koraki

Komisija je pripravljena graditi tesnejše odnose s Kneževino Andoro, Kneževino Monako in Republiko San Marino, zlasti z njihovim sodelovanjem na notranjem trgu EU. Kot je opisano v Sporočilu iz novembra 2012, bi bilo tako sodelovanje lahko koristno za obe strani, med drugim bi odpravilo ovire za čezmejno gospodarsko dejavnost. Komisija je ocenila dve možnosti, ki sta bili izbrani v sklepih Sveta iz decembra 2012, in sicer i) sodelovanje teh ozemeljsko majhnih držav v EGP in ii) pogajanja o enem ali več okvirnih pridružitvenih sporazumih s temi državami, da bi opredelila rešitve, ki bi tem državam omogočile dostop do notranjega trga EU in ki bi hkrati izpolnile merila iz Sporočila.

Na podlagi zgoraj opisanih načel Komisija meni, da so pogajanja o enem ali več pridružitvenih sporazumih izvedljivejša možnost. Področje uporabe in vsebina takih sporazumov bi se lahko tudi prilagodila zahtevam EU ter posebnostim in edinstvenim razmeram posameznih ozemeljsko majhnih držav. Če bi bilo zanimanje vzajemno, bi taki sporazumi lahko zajeli tudi druga področja in ne samo notranji trg. Sporazumi bi se morali opredeliti tudi do obstoječih sporazumov, med drugim do sporazuma o carinski uniji z Andoro, sporazuma o carinski uniji in sodelovanju s San Marinom ter sporazumov o obdavčitvi dohodka od prihrankov med EU in tremi ozemeljsko majhnimi državami (zdaj potekajo pogajanja o spremembah slednjega). V nasprotju s tem pa je Komisija presodila, da sodelovanje ozemeljsko majhnih držav v EGP zdaj ni izvedljiva možnost zaradi političnih in institucionalnih razlogov, opisanih v oddelku 2.1.

Komisija priporoča, da se z možnostjo okvirnega pridružitvenega sporazuma ustvari podlaga za krepitev odnosov EU z Andoro, Monakom in San Marinom ob upoštevanju spodaj opisanih načel. Sporazumi bi morali v glavnem besedilu ali spremnih protokolih vključevati, kot je primerno, ustrezne določbe, prilagojene posebnim razmeram vsake države.

5.2.        Ključna načela

Naslednja načela bi morala biti temelj pogajanj o pridružitvenih sporazumih.

5.2.1.     Skupne vrednote

V skladu s splošno prakso EU glede odnosov s tretjimi državami bi se moral vsak sporazum z ozemeljsko majhnimi državami sklicevati na vrednote, ki so skupne vsem stranem, in njihovo zavezanost k ohranjanju teh vrednot. Sporazum bi se lahko skliceval zlasti na člen 2 Pogodbe o Evropski uniji (PEU)[11].

5.2.2.     Načela notranjega trga

Kot je bilo navedeno v omenjenem sporočilu, so za pravilno delovanje notranjega trga bistvena skupna pravila in dosledno izvrševanje. Svet je v svojih sklepih z dne 20. decembra 2012 poudaril tudi, da je treba zagotoviti homogenost in dobro delovanje notranjega trga.

5.2.3.     Specifičnosti

V sklepih Sveta iz decembra 2012 je navedeno, da bi Komisija v analizi obeh možnosti morala upoštevati posebnosti ozemeljsko majhnih držav. Te vključujejo majhno ozemlje in število prebivalcev, njihove tesne vezi s sosednjimi državami ter politične in gospodarske značilnosti. Treba je tudi opozoriti, da v skladu s členom 8 Pogodbe o Evropski uniji EU „razvija posebne odnose z državami v svojem sosedstvu, da ustvari območje blaginje in dobrega sosedstva, ki temelji na vrednotah Unije in za katero so značilni tesni in miroljubni odnosi na podlagi sodelovanja“. V skladu z izjavo št. 3 o členu 8 Pogodbe o Evropski uniji bo Unija „upoštevala poseben položaj ozemeljsko majhnih držav, ki z njo vzdržujejo posebne sosedske odnose“.

5.2.4.     Sedanje stanje

Pomembno je, da EU ohrani usklajen pristop do svojih odnosov s partnericami v sosedstvu. Vsi sporazumi z ozemeljsko majhnimi državami bi morali upoštevati zanje pomemben razvoj dogodkov v teh odnosih. Glede na pozitivni učinek, ki ga ima sodelovanje na področju carinjenja in obdavčitev na dobro delovanje notranjega trga, bi EU morala zlasti proučiti, ali naj v svoj pristop do zgoraj opisanih horizontalnih in institucionalnih vprašanj zajame sporazume na tem področju, vključno s protokoli, ki bodo nastali po sedanjih pogajanjih o spremembah sporazumov EU o obdavčitvi prihrankov z ozemeljsko majhnimi državami.

[1]               Sporočilo Komisije o odnosih EU s Kneževino Andoro, Kneževino Monako in Republiko San Marino – Možnosti za tesnejšo integracijo z EU (COM(2012) 680 final/2), Bruselj, 20. november 2012.

[2]               Spremni delovni dokument služb Komisije Sporočila Komisije o krepitvi odnosov EU s Kneževino Andoro, Kneževino Monako in Republiko San Marino – Obstacles to access by Andorra, Monaco and San Marino to the EU’s Internal Market and Cooperation in Other Areas (Ovire za dostop do notranjega trga EU, s katerimi se srečujejo Andora, Monako in San Marino, in sodelovanje na drugih področjih) (SWD(2012) 388 final), Bruselj, 20. november 2012.

[3]               Sklepi Sveta o odnosih EU s Kneževino Andoro, Republiko San Marino in Kneževino Monako z dne 20. decembra 2012, sprejeti na 3213. seji Sveta za promet, telekomunikacije in energijo.

[4]               Norveška, Islandija in Lihtenštajn.

[5]               Norveška, Islandija in Lihtenštajn.

[6]               Švica, Norveška, Islandija in Lihtenštajn.

[7]               Člen 128 Sporazuma EGP.

[8]               Člena 90 in 93 Sporazuma EGP.

[9]               Člen 102 Sporazuma EGP.

[10]             Sklepi Sveta o odnosih EU s Kneževino Andoro, Republiko San Marino in Kneževino Monako z dne 20. decembra 2012, sprejeti na 3213. seji Sveta za promet, telekomunikacije in energijo.

[11]             „Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških.“