POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU Letno poročilo 2013 o razvojni politiki in politiki zunanje pomoči Evropske unije ter njunem izvajanju v letu 2012 /* COM/2013/0594 final */
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU
PARLAMENTU IN SVETU Letno poročilo 2013 o razvojni
politiki in politiki zunanje pomoči Evropske unije ter njunem izvajanju v
letu 2012 Odgovorno in solidarno oblikovanje svetovne
prihodnosti Evropska unija (EU) je leta 2012 prejela
Nobelovo nagrado za prizadevanja za širitev miru, demokracije in
človekovih pravic v Evropi. Predsednik Evropske komisije (Komisija) José
Manuel Barroso je v svojem govoru na slovesnosti ob podelitvi Nobelove nagrade
ta dosežek povezal s svetovno solidarnostjo in odgovornostjo: „kot celina, ki
je po opustošenju postala eno najmočnejših svetovnih gospodarstev z
najnaprednejšimi socialnimi sistemi, ki je največja darovalka pomoči,
imamo posebno odgovornost do milijonov ljudi v stiski“. Evropa je tako v središču svetovnih
prizadevanj za izboljšanje življenj z razvojem. EU kot celota ostaja
največja svetovna darovalka uradne razvojne pomoči in je
leta 2012 skupno zagotovila 55,2 milijarde EUR[1]. Leto 2012 je bilo tudi
prvo leto izvajanja agende za spremembe[2],
s čimer se je povečal učinek razvojne politike EU na zmanjšanje
revščine. Hkrati so napredovale priprave v zvezi s svetovnim okvirom za
obdobje po letu 2015, pri čemer je EU imela glavno vlogo. EU
zagotavlja tudi hitro in odločilno podporo v kriznih in nestabilnih
razmerah, kot so suša v Sahelu ter konflikti v Siriji in Maliju. Izvajanje agende za spremembe V agendi za
spremembe, ki jo je Svet odobril 14. maja 2012, je določen bolj
strateški pristop k zmanjšanju revščine, da bi se dodatno povečal
učinek razvojne politike EU[3].
V ta namen se predlaga več ključnih sprememb glede načina
zagotavljanja pomoči EU. Te med drugim vključujejo diferenciran
pristop, da se pomoč v obliki nepovratnih sredstev usmeri tja, kjer je
najbolj potrebna in kjer ima lahko največji učinek v smislu
zmanjšanja revščine; osredotočenost na največ tri sektorje na
državo; jasnejšo usmerjenost na dobro upravljanje, demokracijo in
človekove pravice ter vključujočo in trajnostno rast; večjo
uporabo inovativnih finančnih mehanizmov; izboljšano usklajenost politik
in povečano usklajevanje ter skupne ukrepe z državami članicami. Agenda za spremembe se zdaj izvaja. Več
sporočil, sprejetih leta 2012, je bilo osredotočenih na posebne
vidike, kot so „Socialna zaščita v razvojnem sodelovanju Evropske unije“[4], „Korenine demokracije in trajnostnega razvoja: sodelovanje Evrope s
civilno družbo na področju zunanjih odnosov“[5] in
„Pristop EU k odpornosti: izkušnje s krizami prehranske varnosti“[6]. Evropski razvojni dnevi (letni dogodek o svetovnih vprašanjih in
razvojnem sodelovanju) so bili osredotočeni na osrednjo temo agende za
spremembe, in sicer na vključujočo in trajnostno rast za
človekov razvoj. Leta 2012 je Komisija povečala uporabo kombiniranja, pri
čemer se kombinirajo viri za nepovratna sredstva in drugi viri, kot so
posojila, da bi ustvarili prave kombinacije financiranja za posebne projekte.
EU je vzpostavila tri nove mehanizme kombiniranja za Azijo ter karibske in
pacifiške države. Nepovratna sredstva EU v višini več kot
400 milijonov EUR so tako omogočila investicijske projekte v
državah upravičenkah, skupna vrednost za projekte pa je znašala okoli
10 milijard EUR. Komisija je
začela opredeljevati tudi splošni okvir za poročanje o rezultatih ter
spreminjati sistem spremljanja in poročanja glede izvajanja projektov in
programov. Leta 2012 se je skupno načrtovanje EU in držav članic
začelo v šestih državah, in sicer Etiopiji, Gani, Gvatemali, Laosu, Maliju
in Ruandi. Skupno načrtovanje na Haitiju in v Južnem Sudanu se je
začelo že v okviru predhodnega procesa, da bi se izboljšali rezultati in
učinek pomoči. Začelo se je tudi izvajanje procesa za razširitev
skupnega načrtovanja z oceno njegove izvedljivosti v več kot 40
državah. Varnost preskrbe s hrano in prehrana Leta 2012 870 milijonov ljudi še vedno
ni imelo dostopa do zadostne količine hrane. V sporočilu o
odpornosti, sprejetemu oktobra, je opredeljenih deset najpomembnejših korakov
za povečanje odpornosti najbolj ranljivih ljudi na svetu. Ti segajo od
nacionalnih strategij odpornosti in načrtov za
preprečevanje/obvladovanje nesreč do učinkovitih sistemov za
zgodnje opozarjanje v državah, ki so izpostavljene nesrečam, in
inovativnih pristopov k obvladovanju tveganja. Politika temelji na spodbudnih
rezultatih pobud EU za povečanje odpornosti v Sahelu in Afriškem rogu:
globalno zavezništvo za pobudo odpornost v Sahelu (Alliance
Globale pour l'Initiative Résilience – AGIR-Sahel) in
podpora odpornosti v Afriškem rogu (SHARE). Namen obeh pobud je prekiniti
začarani krog suše, lakote in revščine s trajnim usklajevanjem humanitarne
in razvojne pomoči. V treh letih je EU z instrumentom
za hrano v višini 1 milijarde EUR izboljšala življenja več kot 59 milijonov ljudi v 49 državah
in zagotovila neposredno pomoč okoli 93 milijonom drugih ljudi. Dva
programa, ki sta pomagala pri tem napredku, sta program za cepljenje živine, ki
je zajemal cepljenje več kot 44,6 milijona živine, in program
usposabljanja na področju kmetijske proizvodnje za 1,5 milijona
ljudi. Prehrana je ključnega pomena v razvojni
politiki. Leta 2012 se je EU zavezala, da bo državam partnericam pomagala
zmanjšati število otrok, ki zaostajajo v rasti, za vsaj 7 milijonov do
leta 2025. Tako je v okviru tematskega programa za varnost preskrbe s
hrano sekretariat gibanja za izboljšanje prehranjevanja (SUN) zagotovil
5 milijonov EUR za podporo nacionalnih prizadevanj in za zagotovitev
preskrbe z ustrezno prehrano od začetka nosečnosti do otrokovega
drugega leta starosti. Do konca leta 2012 se je gibanju za izboljšanje prehranjevanja
pridružilo 33 držav v razvoju, kar pomeni 59 milijonov od
165 milijonov otrok po svetu, ki zaostajajo v rasti. EU je dejavno
sodelovala na majskem vrhu skupine G8, na katerem je bilo vzpostavljeno
novo zavezništvo za izboljšanje varnosti preskrbe s hrano in prehrano[7]. Jeseni 2012 se je začelo pripravljati
tudi sporočilo za krepitev prehrane mater in otrok, ki bo predvidoma sprejeto marca 2013. Socialna zaščita Pri ustvarjanju
blaginje so najranljivejši člani družbe prepogosto zapostavljeni. Le
20 % svetovnega prebivalstva ima dostop do ustrezne socialne zaščite,
njeno pomanjkanje pa pomeni oviro za dolgoročni in trajnostni razvoj.
Komisija je avgusta sprejela sporočilo o socialni zaščiti, v katerem
je pojasnjeno, kako lahko razvojno sodelovanje okrepi politike in sisteme
socialne zaščite. Vključuje predloge za podporo držav partneric,
zlasti na področju minimalnih ravni socialne zaščite, da se sprejmejo
in izvajajo ukrepi za ustvarjanje delovnih mest in izboljšanje zaposlitvenih
možnosti, in za podporo EU za obravnavanje temeljnih vzrokov socialne
negotovosti. Predlogi, ki so v skladu s predlogi iz agende za spremembe o
celovitejšemu pristopu k človekovemu razvoju, so bili predloženi po javnem
posvetovanju, o njih pa bodo leta 2013 razpravljali ministri EU za razvoj
in Evropski parlament. EU je podprla tudi koncept nacionalno opredeljenih
minimalnih ravni socialne zaščite ter prispevala k njegovi potrditvi s
strani skupine G20 in sprejetju priporočila o minimalnih ravneh
socialne zaščite na zasedanju Mednarodne konference dela leta 2012. Podpora državam v tranziciji V skupnem sporočilu „Podpora EU trajnostnim spremembam v
tranzicijskih družbah“[8], sprejetem oktobra, je bilo proučeno, kako lahko EU državam v
tranziciji pomaga doseči uspešno in trajnostno preobrazbo. Temelji na
lastnih izkušnjah EU v procesu širitve, sosedski politiki in razvojnem
sodelovanju ter na skupni zunanji in varnostni politiki (SZVP) in skupni
varnostni in obrambni politiki (SVOP). V skupnem sporočilu je
določenih več konkretnih ukrepov za izboljšanje načina, kako EU
podpira te države pri doseganju trajnih reform. Zagotavljane trajnostne energije za vse Podpora ciljem
pobude ZN „Trajnostna energija za vse“ (SE4ALL) je leta 2012 dobila
pomemben zagon. Skupina na visoki ravni, katere član je tudi komisar za
razvoj Andris Piebalgs, je usmerjala prvo fazo pobude, njen cilj pa je bil mobilizirati
vlade, zasebni sektor in civilno družbo, da bi se zagotovil dostop do sodobnih
energetskih storitev, izboljšala energetska učinkovitost na vseh ravneh in
podvojil delež obnovljivih virov energije v svetovni mešanici energetskih
virov. Komisija in
dansko predsedstvo Svetu Evropske unije sta aprila organizirala srečanje
EU na vrhu o pobudi SE4ALL, na katerem je predsednik Komisije Barroso
predstavil velikopotezen cilj pomoči državam v razvoju, da se zagotovi
dostop do trajnostnih energetskih storitev za 500 milijonov ljudi do
leta 2030. Komisija je s kombiniranjem odobrila
400 milijonov EUR za ukrepe v zvezi z energijo v podsaharski Afriki.
Vzpostavila je tudi sklad za tehnično pomoč v vrednosti
65 milijonov EUR, poleg tega pa je za projekte za elektrifikacijo
podeželja v regiji AKP predvidenih več kot 75 milijonov EUR. Zaradi projektov
v vsej regiji AKP, ki se že financirajo iz energetskega sklada, naj bi se
več kot 12 milijonom ljudem zagotovil boljši dostop do sodobnih
energetskih storitev. Vrh Rio+20: na poti k okolju prijaznemu
gospodarstvu Na konferenci ZN o trajnostnem razvoju (Rio+20),
ki je potekala junija, je EU zagotovila obveznosti na področjih, kot so
voda, oceani, zemlja in ekosistemi, dostojno delo, socialna zaščita,
trajnostno kmetijstvo in varnost preskrbe s hrano. Na konferenci je bila
sprejeta izjava „Prihodnost, ki si jo želimo“[9].
Prvič je bilo priznano, da je vključujoče in okolju prijazno
gospodarstvo pomembno orodje za doseganje trajnostnega razvoja in zmanjšanje
revščine. Priznano je bilo tudi, da so potrebni nujni ukrepi za
obravnavanje netrajnostnih vzorcev proizvodnje in porabe. Pokazala se je
možnost za sodelovanje z veliko zainteresiranimi državami, da se skupaj
razvijejo politike o okolju prijaznem gospodarstvu. Sprejeta je bila tudi
odločitev za razvoj ciljev trajnostnega razvoja in možnosti za
učinkovito finančno strategijo trajnostnega razvoja. Doseganje razvojnih ciljev tisočletja S projekti in programi EU se zagotavlja
pomoč pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja po vseh celinah in
regijah. Na splošno je bil po svetu dosežen velik napredek v zvezi z razvojnimi
cilji tisočletja. Na podlagi najnovejših razpoložljivih podatkov[10] se je že prepolovil delež ljudi po svetu, ki živijo v skrajni
revščini, in to pred letom 2015. Znatno so se
izboljšala področja, kot so dostop do varne pitne vode, vpis v osnovno šolo
in število okužb z virusom HIV po svetu, čeprav še vedno ostajajo
neenakosti med mesti in podeželjem. Izzivi ostajajo, pri čemer zlasti
zaostajajo deli podsaharske Afrike in države, ki so jih prizadeli konflikti. Na
splošno so potrebni nadaljnji ukrepi zlasti na področjih boja proti
lakoti, smrtnosti otrok in mater, kakovosti vode in sanitarnih storitev. Leta 2012 je bilo
začetih veliko programov v okviru pobude EU za razvojne cilje tisočletja
v višini 1 milijarde EUR. Cilj pobude za razvojne cilje tisočletja
je spodbujanje hitrejšega napredka v zvezi s temi cilji v 36 državah AKP, pri
čemer se zagotavlja financiranje za cilje, ki najbolj zaostajajo, in
financiranje, ki temelji na rezultatih, za države, ki so uspešno izvedle
pomoč. Uresničevanje
pobude za razvojne cilje tisočletja: Oskrbovanje
zapostavljenih območij Toga z vodo V okviru pobude EU za
razvojne cilje tisočletja je bil dodeljen znesek v višini
16,7 milijona EUR za vodni in sanitarni sektor v južni togovski
regiji Maritime, kjer živi skoraj polovica prebivalstva in kjer je
zgoščenih 90 % gospodarskih dejavnosti. Na tem območju ima dostop
do varne in čiste pitne vode, ki se črpa iz tradicionalnih vodnih
črpališč ali s črpalkami, samo 13 % ljudi. Do
leta 2016 bo zgrajenih ali saniranih 467 vodnih črpališč in
6 000 latrin, pri čemer bo za 8 500 javnih delavcev in ostalih zainteresiranih
zagotovljeno usposabljanje. Cilj dveh projektov, ki ju skupaj organizirata
Unicef in nemški Rdeči križ, je zagotoviti vodo in sanitarne sisteme za
140 podeželskih skupnosti v regiji ter zagotoviti usposabljanje na
področju higiene za družine, zlasti za otroke. Priprava
okvira za obdobje po letu 2015 Priprave na
posebni dogodek ZN za pregled napredka v zvezi z doseganjem razvojnih ciljev tisočletja
(septembra 2013) in bolj na splošno razprave o novem okviru za obdobje po
letu 2015 so leta 2012 dobile nov zagon. Začelo se je
pripravljati sporočilo Komisije, vključno z javnim posvetovanjem,
julija pa je bil komisar Piebalgs imenovan za člana odbora ZN na visoki
ravni za obdobje po letu 2015. V sporočilu, ki bo predvidoma sprejeto
februarja 2013, bodo predlagana načela za pristop EU k splošnemu
okviru za obdobje po letu 2015, pri čemer se bodo skupaj obravnavala
vprašanja izkoreninjenja revščine in trajnostnega razvoja, vključno s
pregledom razvojnih ciljev tisočletja in nadaljnjih ukrepov po konferenci
Rio+20. V Svetu bodo ta pristop predvidoma potrdili junija 2013. EU in svet Leta 2012 je
bil največji poudarek namenjen dobremu upravljanju, ki je ključnega
pomena za vključujoč in trajnostni razvoj. V skladu z agendo za
spremembe in skupnim sporočilom iz leta 2011 „Človekove pravice
in demokracija v središču zunanjega delovanja – za učinkovitejši
pristop“[11] je EU uporabila vrsto zunanjih instrumentov, da bi omogočila
reforme v državah v tranziciji, dejavno ukrepala v kriznih razmerah za
zagotovitev stabilnosti ter podprla svobodne in poštene volitve. EU je omejila
odnose z državami, v katerih se kršijo človekove pravice, in uvedla
številne omejitvene ukrepe proti represivnim režimom ter pomoč raje
namenila civilni družbi in prizadetemu prebivalstvu. Tako je bilo na primer v Siriji, kjer je EU zaradi vse hujše
humanitarne krize in sistematičnega kršenja človekovih pravic
začasno zaustavila dvostransko finančno pomoč in uvedla sveženj
strogih sankcij, podporo pa namenila neposredno prizadetemu prebivalstvu. Na splošno je bilo sodelovanje EU po vsem svetu še naprej
osredotočeno na doseganje razvojnih ciljev tisočletja. Kljub dobremu
napredku pri zagotavljanju splošnega osnovnošolskega izobraževanja do
leta 2015 podsaharska Afrika verjetno ne bo pravočasno dosegla ključnih razvojnih ciljev tisočletja.
Med glavnimi izzivi ostajajo skrajna revščina, smrtnost otrok in zdravje
mater. Rezultati izvajanja podpore EU v podsaharski Afriki
leta 2012 so dobri, pri čemer je znesek vseh dodeljenih sredstev
znašal 4,014 milijarde EUR. Zaradi boljšega izvajanja projektov in
programov v primerjavi s pričakovanji je več držav preseglo letne
cilje. Najvidnejši primer je izplačilo tranše proračunske podpore v
višini 40 milijonov EUR za Malavi decembra 2012 po
pozitivnem napredku v državi. Za trajnostno izboljšanje odpornosti najranljivejšega prebivalstva v Sahelu
je Komisija junija organizirala konferenco na visoki ravni. Na konferenci so se
dogovorili o začetku partnerstva za odpornost s pobudo več
zainteresiranih strani (Globalno zavezništvo za pobudo odpornost v Sahelu –
AGIR-Sahel). AGIR določa časovni načrt za izboljšanje odpornosti
žrtev kronične podhranjenosti v tej regiji. Poleg morebitnih naložb v
višini 750 milijonov EUR v treh letih za vzpostavitev sezonskih varnostnih
mrež je bilo doseženo tudi soglasje glede potrebe po naložbah v zdravstveno
varstvo in druge socialne sektorje, delovanje trgov hrane in krepitev vloge
žensk, tudi tistih, ki so dejavne v kmetijstvu. Obsežno podporo EU za Afriški
rog po suši leta 2011 je Komisija dopolnila z
začetkom izvajanja pobude podpora odpornosti v Afriškem rogu (SHARE), da
bi spodbudila naložbe na področjih obnove in odpornosti. Oblikovani so
bili načrti v vrednosti več kot 250 milijonov EUR, da bi se
v obdobju 2012–2013 okrepilo sodelovanje EU. Ti načrti so zajemali
podporo kmetijski proizvodnji in živinoreji, prehrani, zdravju živine, preskrbi
z vodo in upravljanju naravnih virov. Komisija je v okviru pobude SHARE
poudarila, da bi bilo treba več pozornosti nameniti nižinskim območjem
Afriškega roga, ki v veliki meri sovpadajo z območji, kjer prevladuje
mešano kmetijstvo. SHARE je del strateškega okvira za Afriški rog, ki
zagotavlja celovit pristop k sodelovanju EU v regiji, pri čemer podpira
prebivalce pri doseganju večjega miru, stabilnosti, varnosti in blaginje
pod vodstvom odgovorne vlade. K temu strateškemu okviru prispevajo tudi širok
razpon projektov razvojnega sodelovanja ter štiri sedanje misije in operacije
skupne varnostne in obrambne politike. Leta 2012 je
EU imela ključno vlogo v Maliju, kjer je zagotovila mednarodno mobilizacijo po vojaškem uporu/državnem
udaru in grožnji, da bi lahko teroristične skupine prevzele severni del
Malija. Za rešitev političnih razmer je EU sprejela ukrepe za obnovo
vojske in znatno prispevala k prizadevanjem afriških in francoskih sil za
posredovanje, kar je odobril Varnostni svet ZN na začetku leta 2013.
Komisija bo maja 2013 organizirala donatorsko konferenco za Mali, da bi
zagotovila podporo za obnovo države. Kriza je poudarila pomen celovitega
pristopa EU in njene odločnosti, da znatno prispeva k obnovi,
stabilizaciji in vzpostavitvi trajnega miru, zlasti na severu Malija. Za mir in
razvoj v celotnem Sahelu je še vedno potrebna trajna rešitev politične in
varnostne krize v Maliju, vendar se morajo obravnavati tudi vprašanja v zvezi z
varnostjo in razvojem za celotni Sahel. Vzajemna odgovornost in skupna zaveza glede
spoštovanja človekovih pravic, demokracije in vladavine prava so bistvo
obnovljene evropske sosedske politike (ESP)[12], katere glavni namen je podpora „trdne demokracije“. Dodeljenih je
bilo več sredstev iz okvirnih programov za dodatno podporo južnemu in
vzhodnemu sosedstvu: podpora partnerstvu, reformam in vključujoči
rasti (SPRING) ter vzhodno partnerstvo, povezovanje in sodelovanje (EaPIC). Leta 2012 je
EU izvajala svoj odziv na arabsko pomlad, ki je zajela dele južnega sosedstva, in sicer v skladu z
načelom „več za več“[13],
tj. pristopom, ki temelji na spodbudah in je namenjen podpori partnericam,
ki izvajajo reforme in gradijo „trdno demokracijo“. Konkretno se to načelo
uresničuje z okvirnim programom SPRING, v okviru katerega se zagotavlja
dodatna podpora državam partnericam, ki dokazujejo dejansko zavezanost in napredek. Zagotavljanje izobraževanja za razseljene sirske otroke Razseljenim sirskim otrokom, ki so izključeni iz izobraževanja, se
namenja pomoč iz programa EU v višini 10 milijonov EUR. Program
izvaja Unicef, njegov cilj pa je 5 500 ranljivim sirskim in jordanskim
otrokom v 39 šolah v vsej Jordaniji zagotoviti dostop do brezplačnega
formalnega izobraževanja in drugih pomembnih izobraževalnih storitev,
vključno s tistimi v skupnostih gostiteljicah v Jordaniji. V okviru
projekta se podpira jordanski izobraževalni sistem na nacionalni ravni in na
ravni skupnosti. V vzhodnem sosedstvu se je v okviru sodelovanja EU nadaljevala podpora reformnim procesom v
državah partnericah. Skupno sporočilo „Vzhodno partnerstvo: Časovni
načrt za jesensko srečanje na vrhu 2013“[14], ki je
bilo sprejeto maja, je bil pomemben korak za pripravo prihodnjega dela.
Spremljajoči dvostranski in večstranski časovni načrti bodo
usmerjali izvajanje partnerstva pred vrhom v Vilni. V okviru pobude EaPIC se je
zagotavljala povečana finančna pomoč za Armenijo, Gruzijo in
Moldavijo. EU je bila leta 2012 zlasti dejavna v Aziji, saj je bilo organiziranih več
izjemnih srečanj na visoki ravni, obiskov in vrhov, vrhunec pa je bil 9. vrh
ASEM v Laosu, ki je potekal novembra. Večji napredek je bil dosežen tudi v
zvezi z okvirnimi sporazumi, sporazumi o partnerstvu in sodelovanju ter
sporazumi o prosti trgovini z več azijskimi partnericami. EU je še naprej
sodelovala z regionalnimi organizacijami. Z Združenjem držav jugovzhodne Azije
(ASEAN) se je dogovorila o novem akcijskem načrtu s poudarkom na
trajnostnem razvoju in vključujoči rasti za obdobje 2013–2017. Reforma v Mjanmaru/Burmi EU podpira izjemno
politično in gospodarsko tranzicijo v Mjanmaru/Burmi, maja 2012 pa je
ukinila izvajanje omejitvenih ukrepov. Komisija in vlada sta zdaj celovito
vključeni v razvojno sodelovanje, ki se je več kot podvojilo glede
vrednosti in razširilo svoj obseg. Februarja 2012 je komisar Piebalgs obiskal Mjanmar/Burmo in
napovedal sveženj v višini 150 milijonov EUR za dve leti v podporo
demokratičnim reformam v državi, da se omogočita trajnostna rast in
razvoj za vse prebivalstvo. Ta sveženj, za katerega je že bilo dodeljenih
100 milijonov EUR konec leta 2012, temelji na obstoječi
podpori za zdravstvo, izobraževanje, preživljanje, razseljene osebe in za
krepitev zmogljivosti vlade. Visoka predstavnica/podpredsednica Komisije
Catherine Ashton je med svojim obiskom aprila uradno odprla nov urad EU v
Yangonu, septembra pa je EU začela postopke za vzpostavitev splošnega
sistema preferencialov, ki bo Mjanmaru/Burmi pomagal razširiti izvoz v Evropo.
Mjanmarski mirovni center, ki ga je novembra 2012 slovesno odprl
predsednik Barroso in ki ima ključno vlogo v mirovnemu procesu med etničnimi
skupinami, je prejel zagonska sredstva EU. Afganistan je
ostal prednostna naloga. Svet je maja ponovno potrdil dolgoročno
zavezanost EU tej državi, pri čemer se je zavezal, da bo vsaj ohranil obstoječe
ravni pomoči tudi po umiku vojaških sil leta 2014 in podprl afganistanska
prizadevanja za krepitev civilne policije in pravne države. Te zaveze so
podlaga za dejavnosti EU na mednarodnih konferencah v Čikagu, Kabulu in
Tokiu. Leta 2012 je podpora EU za zdravje in socialno zaščito znašala
185 milijonov EUR. EU je nadaljevala sodelovanje pri krepitvi pravne
države s posebnim poudarkom na policijskih dejavnostih. Afganistan ima
prednosti tudi od tematskih postavk podpore, kot so človekove pravice,
civilna družba in varnost preskrbe s hrano. Srednja Azija, ki ostaja nestabilna
in zelo ranljiva, je pomembna regija za EU. Leta 2012
so obveznosti EU za razvojno sodelovanje znašale 117 milijonov EUR. Strategija EU in Srednje Azije, ki je bila pregledana leta 2012[15], ostaja učinkovita, Svet za zunanje zadeve pa je pozdravil krepitev
odnosov s Srednjo Azijo in potrdil primernost strategije. Vsa prednostna
področja strategije so še vedno pomembna: človekove pravice, pravna
država, dobro upravljanje in demokratizacija; mladina in izobraževanje;
gospodarski razvoj, trgovina in naložbe; energetika in promet; okoljska
trajnost in voda; spoprijemanje s skupnimi grožnjami in izzivi. Leta 2012
je bila v okviru razvojnega sodelovanja EU pozornost namenjena izobraževanju,
upravljanju javnih financ in skladu za spodbujanje naložb v Srednji Aziji
(IFCA) ter razvoju zasebnega sektorja in čezmejni varnosti na regionalni
ravni. Latinska Amerika
kot celota je znatno napredovala glede izpolnjevanja razvojnih ciljev tisočletja.
Dvostransko sodelovanje med EU in Latinsko Ameriko je bilo osredotočeno na
veliko sektorjev, vključno z dobrim upravljanjem, bojem proti korupciji,
izobraževanjem, podnebnimi spremembami in biotsko raznovrstnostjo ter podporo
gospodarstvu. Odnosi s karibskimi
državami so se leta 2012 osredotočali na
nadaljnje ukrepe in zaključek številnih pobud, ki so se začele v
predhodnem letu. Prizadevanje za politični dialog s to regijo in njegova
krepitev je ostala prednostna naloga, potekal pa je politični dialog med
EU in karibskim forumom afriških, karibskih in pacifiških držav (Cariforum).
Leta 2012 je bil ustanovljen karibski sklad za naložbe s predvidenim
uradnim začetkom delovanja v začetku leta 2013. Države Latinske Amerike in karibske države so
dosegle izjemno gospodarsko učinkovitost ter vse trdnejšo in široko
zavezanost demokratičnim vrednotam in človekovim pravicam, s
čimer se je še povečal njihov pomen za EU leta 2012. Hkrati je
odnose zaznamoval tudi zaskrbljujoč trend omejevalnih trgovinskih praks,
kot so omejitve glede izvoznih dovoljenj v Argentini, ki so negativno vplivale
na trgovinske odnose. Leta 2012 je bilo sprejeto Skupno
sporočilo „Prenovljenemu razvojnemu partnerstvu med EU in Pacifikom
naproti“[16]. EU je okrepila svoje sodelovanje s pacifiškimi
državami, vrhunec pa je bila udeležba na 43. Forumu
pacifiških otokov, ki je potekal avgusta na Cookovih otokih. Na dogodku so se
srečali voditelji držav iz te regije in opredelili prednostne naloge ter
prispevali pomembne informacije za učinkovitejšo razvojno pomoč.
Ministri, ki so se junija srečali na drugem Forumu pacifiških otokov in
EU, so obravnavali varnost, upravljanje, človekove pravice, enakost med
spoloma, razvoj, podnebne spremembe in trajnostno upravljanje morskih virov. Pacifiške države kljub stalnim in usklajenim
prizadevanjem zaostajajo pri doseganju vseh razvojnih ciljev tisočletja.
Leta 2012 je bilo odobrenih več projektov EU v pacifiških državah
AKP, da bi se podprl napredek pri doseganju ciljev, vključno s
financiranjem iz pobude za razvojne cilje tisočletja. Junija je
Komisija predlagala osnutek sklepa Sveta o pridružitvi čezmorskih
držav in ozemelj Evropski uniji[17]. Deseti
forum ČDO-EU je potekal januarja v Bruslju, sodelovali pa so udeleženci iz
ČDO in štirih držav članic,
s katerimi so te države in ozemlja povezana (Danska, Francija, Združeno
kraljestvo in Nizozemska). Na forumu so razpravljali o prenovi pridružitve ter
o načrtovanju in izvajanju virov iz Evropskega razvojnega sklada. Obeti za prihodnost Leto 2013 bo
ključno leto za oblikovanje razprav o okviru za obdobje po letu 2015,
pri čemer bo februarja 2013 Komisija sprejela svoje sporočilo
„Dostojno življenje za vse – Izkoreninjenje revščine in zagotavljanje
trajnostne prihodnosti sveta“. Sklepi Sveta o dokumentu bodo predvidoma
sprejeti junija 2013, s čimer se bo utrdil skupni pristop EU k
razpravam o okviru za obdobje po letu 2015. To je zlasti pomembno zaradi
posebnega dogodka ZN za pregled napredka v zvezi z doseganjem razvojnih ciljev tisočletja
septembra 2013. Splošen cilj tega novega okvira za obdobje po
letu 2015 bi moral biti zagotavljanje „dostojnega življenja za vse“ do
leta 2030, kar pomeni izkoreninjenje revščine v vseh njenih
dimenzijah (gospodarski, socialni in okoljski) in zagotovitev trajnostne
prihodnosti sveta. Komisija bo ta cilj dopolnila z močnimi
prizadevanji za začetek javne razprave o tem vprašanju. Evropsko
poročilo o razvoju za leto 2013, ki bo predvidoma objavljeno
aprila 2013, z naslovom „Obdobje po letu 2015: globalni ukrepi za
vključujočo in trajnostno prihodnost“[18] bo dodaten
prispevek h globalnemu dialogu EU. Evropski razvojni dnevi novembra 2013
bodo prav tako osredotočeni na prihodnost razvoja. Pogajanja med
Evropskim parlamentom in Svetom o večletnem finančnem okviru za
obdobje 2014–2020 se bodo nadaljevala, da bi dosegli medinstitucionalni
sporazum, ki bi privedel do sprejetja uredb o finančnih instrumentih do
leta 2013. Komisija bo še naprej izvajala agendo za spremembe, ki bo prav
tako v središču načrtovanja znotraj večletnega finančnega
okvira za obdobje 2014–2020. Diferenciacija se bo začela šele z novimi
finančnimi instrumenti, vendar si bo Komisija že prizadevala za
zagotovitev neoviranega prehoda k novim partnerstvom. Pri izvajanju programov
iz sedanjega večletnega finančnega okvira se bo osredotočila na
dolgoročno trajnost. [1] http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/EN/foraff/137320.pdf. [2] COM(2011) 637 final z dne
13. oktobra 2011. [3] http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_Data/docs/pressdata/EN/foraff/130243.pdf. [4] COM(2012) 446 final z dne
20. avgusta 2012. [5] COM(2012) 492 final z dne
12. septembra 2012. [6] COM(2012) 586 final z dne
3. oktobra 2012. [7] Sporočilo Komisije za medije IP-12-490 z dne
18. maja 2012. [8] JOIN(2012) 27 final z dne
3. oktobra 2012. [9] http://www.un.org/en/sustainablefuture. [10] http://www.un.org/millenniumgoals/pdf/MDG%20Report%202012.pdf. [11] COM(2011) 886 final z dne 12. decembra 2011. [12] Razvijajoči se odnosi med EU in njenimi partnericami
v sosedstvu ter tranzicija v državah južnega Sredozemlja so bili določeni
po strateškem pregledu ESP leta 2011. V skupnem sporočilu Komisije in
visoke predstavnice,podpredsednice Komisije z dne 25. maja 2011 „Nov
odziv na spremembe v sosedstvu“ je bila navedena nova vizija ESP, ki je
temeljila na skupnem sporočilu „Partnerstvo za demokracijo in skupno
blaginjo z državami južnega Sredozemlja“, sprejetemu 8. marca 2011. [13] Skupno sporočilo COM(2011) 0200 z dne 8. marca 2011. [14] JOIN(2012) 13 final z dne 15. maja 2012. [15] 3179.
zasedanje Sveta za ZUNANJE ZADEVE:
http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_Data/docs/pressdata/EN/foraff/131149.pdf. [16] JOIN(2012) 6 final z dne
21. marca 2012. [17] COM(2012) 362 final z dne 16. julija 2012.
Predlog je temeljil na natančni analizi sedanjega sklepa, rezultatih
številnih posvetovanj, političnih izjavah Komisije, Sveta, ČDO in
držav članic ter na zunanjih študijah. [18] http://www.erd-report.eu/erd/index.html.