POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ o dodani vrednosti makroregionalnih strategij /* COM/2013/0468 final */
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU
PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ o dodani vrednosti makroregionalnih strategij 1. Uvod Makroregionalni koncept izhaja iz želje po kolektivnem odzivu na
poslabšanje okoljskih razmer Baltskega morja ter po usklajenih ukrepih v zvezi
z izzivi in priložnostmi navedene regije. Zato je bila oblikovana strategija EU
za regijo Baltskega morja, ki je bila sprejeta leta 2009. Junija 2011
je bila sprejeta strategija EU za Podonavje, poleg tega pa je Evropski svet
pozval Komisijo, naj do konca leta 2014 predloži strategijo EU za
jadransko-jonsko regijo ob upoštevanju ocene koncepta[1]. Druge regije zdaj preučujejo
prednosti tega pristopa. Cilj je usklajen odziv na vprašanja, ki jih je mogoče bolje obravnavati
skupaj kot ločeno. Namen obeh strategij je premostiti ovire za razvoj in
izkoristiti potencial regij. Njun cilj je umestiti vprašanja v večstransko
okolje in preseči sedanje meje EU, da se omogoči enakovredno
sodelovanje s sosednjimi državami. Ta pristop spodbuja udeležence k preseganju
nacionalnih meja in premostitvi ovir, ki jim preprečujejo, da bi bolj
strateško in ustvarjalno razmišljali o priložnostih, ki se ponujajo. Namen makroregionalne strategije je oblikovati nove projekte in pobude
ter tako ustvariti občutek skupne odgovornosti. Tovrstne strategije so
pomembna novost na področju teritorialnega sodelovanja in kohezije. Kljub
temu je treba ta pristop, ki temelji na tradiciji sodelovanja, ki se je razvila
iz pobud Skupnosti, kot je INTERREG[2],
presojati glede na rezultate, njegov uspeh pa glede na vloženi trud.
Čeprav je pristop sam po sebi precej priljubljen, je njegovo izvajanje
zahtevno, poleg tega so potrebne izboljšave, da bi se na kar
najučinkovitejši in najbolj trajnostni način dosegla dejanska dodana
vrednost. 1.1 Namen poročila Svet je pozval Komisijo, „naj pojasni koncept makroregionalnih
strategij in oceni njuno dodatno vrednost, rezultate te ocene pa do
junija 2013 predloži Svetu in Evropskemu parlamentu“[3]. To poročilo: ·
je namenjeno pojasnitvi koncepta, ·
vsebuje oceno dodane vrednosti obstoječih
makroregionalnih strategij in ·
določa priporočila za prihodnje delo. V poročilu so obravnavani dosedanji dosežki ter prednosti in težave
glede na splošni okvir politike EU, vključno s strategijo Evropa 2020,
ter sedanji teritorialni vidik v Pogodbah. 1.2 Metoda ocenjevanja[4] Delo temelji na številnih prispevkih, ki vključujejo: ·
poročili Komisije o strategiji EU za regijo
Baltskega morja in strategiji EU za Podonavje ter poznejše sklepe Sveta in
sporočilo o strategiji EU za regijo Baltskega morja iz marca 2012, ·
obsežno anketo med več kot 100 ključnimi
zainteresiranimi stranmi, ·
neodvisne ocene zunanjih strokovnjakov in ·
pregled ustrezne akademske literature in literature
o razvoju politike. Komentatorji svetujejo, da: ·
je treba učinek obeh obstoječih
makroregionalnih strategij ocenjevati srednje- do dolgoročno, saj sta
sorazmerno novi in je njun učinek še vedno težko opredeliti, in ·
da bi bilo treba razlikovati med vrednostjo
celotnega koncepta in vprašanji pri izvajanju.
2. Koncept makroregionalne strategije Podlago za makroregionalno sodelovanje zagotavlja veliko elementov, kot
so regionalni občutek identitete, želja po skupnem strateškem
načrtovanju in pripravljenost za združevanje virov. Začetne opredelitve pojmov[5]
se zdaj konsolidirajo v uredbi o skupnih določbah za obdobje 2014–2020[6], v kateri je navedeno, da
makroregionalna strategija: 1) predstavlja celovit okvir, ki se nanaša na države članice in
tretje države na istem geografskem območju; 2) obravnava skupne izzive; 3) ima koristi od okrepljenega sodelovanja za gospodarsko, socialno in
teritorialno kohezijo. Evropski parlament in Svet bi morala podpreti makroregionalno
strategijo. Koncept vključuje tudi načela: ·
vključevanja –
cilje bi bilo treba vključiti v obstoječe politične okvire
(okvire EU, regionalne, nacionalne, lokalne in predpristopne okvire), programe
(programe EU, programe za posamezno državo, programe teritorialnega sodelovanja
in sektorske programe) in finančne instrumente, ·
usklajevanja –
politike, strategije in finančna sredstva se morajo izogibati strogemu
ločevanju med sektorskimi politikami, akterji ali različnimi ravnmi
upravljanja, ·
sodelovanja – države in
sektorji bi morali med seboj sodelovati v celotni regiji, da se navznoter
usmerjena naravnanost spremeni v navzven usmerjene ideje glede regionalnega
razvoja, ·
upravljanja na več ravneh – oblikovalci politik na različnih ravneh bi morali med seboj
bolje sodelovati, ne da bi pri tem ustvarjali nove ravni odločanja, ·
partnerstva – države
članice EU in tretje države lahko med seboj sodelujejo na podlagi
vzajemnega interesa in spoštovanja. Cilji se razlikujejo glede na potrebe zadevne regije. Vendar bi bilo
treba dati prednost vprašanjem strateškega pomena, ki zagotavljajo dejansko
dodano vrednost v povezavi s horizontalnimi politikami Skupnosti, zlasti ob
upoštevanju strategije Evropa 2020. Ker imajo države, ki so v
različnih fazah razvoja, različne prednostne naloge, je treba
vključiti tako izzive kot tudi priložnosti, in sicer: ·
izzive, kadar je
povečano sodelovanje bistvenega pomena (npr. pri okoljskih in podnebnih
vprašanjih ali vprašanjih povezljivosti), ·
priložnosti, kadar je
povečano sodelovanje v vzajemnem interesu, in sicer prek skupnih pobud,
mreženja, izmenjave izkušenj in združevanja financiranja (npr. pri raziskavah,
inovacijah, poslovanju in krepitvi zmogljivosti). Svet je v svojih sklepih iz junija 2012[7] upošteval ta dvojni vidik in
pristop podprl, saj naj bi ta poglobil notranji trg EU in konkurenčnost, olajšal
izvajanje celostne pomorske politike (zlasti modro rast) ter obravnaval skupne
izzive v zvezi z onesnaževanjem ali manjkajočimi infrastrukturnimi povezavami.
Poleg tega je strategiji mogoče uporabiti pri skupnih prizadevanjih na
področju inovacij, podnebnih ukrepov, obvladovanja tveganj, varnostnih
vprašanj in turizma. 3. Dodana vrednost makroregionalnih strategij Obstoječi makroregionalni strategiji delujeta brez dodatnih
sredstev EU, brez novih institucij ali nove zakonodaje. Zaradi tega je bila
potrebna večja skladnost med sredstvi, strukturami in politikami. S
strategijama so se ustvarile delovne strukture za prednostna področja,
izbrana v postopku posvetovanja po načelu „od spodaj navzgor“, pri
čemer so politično vodstvo na vsakem področju prevzele udeležene
države, regije ali organizacije, ki jih Komisija podpira kot povezovalec. 3.1 Rezultati v smislu projektov, ukrepov, odločitev in mrež V poročilih o izvajanju strategije EU za regijo Baltskega morja in
strategije EU za Podonavje je izpostavljeno, da sta makroregionalni strategiji pomagali
pri razvoju novih projektov ali dali zagon obstoječim nadnacionalnim
projektom. V regiji Baltskega morja je samo vodilnih projektov več kot 100,
izvajajo pa se tudi številni stranski projekti, medtem ko se v okviru strategije
EU za Podonavje obravnava več kot 400 projektov v skupni vrednosti 49 milijard EUR,
od tega se jih 150 že izvaja. Projekti: – status Baltskega morja se
izboljšuje, pri čemer se nasičenost s hranili obravnava v okviru
projektov, kot je CleanShip (katerega cilj je zmanjšati onesnaževanje z ladij),
ali projektov v zvezi s postopno opustitvijo fosfatov v detergentih, medtem ko
projekt BALTFISH omogoča boljše sodelovanje na področju upravljanja
ribištva; – preprečevanje poplav v
Podonavju je velik izziv, ki se obravnava v okviru projektov, kot je DANUBE
FLOODRISK, ki zagotavlja skupne podatkovne baze in kartiranje poplavnih
območij. – izboljšanje e-infrastrukture:
v Podonavju so se v sklopu 7. okvirnega programa začeli izvajati
projekti za izboljšanje dostopa raziskovalcev do naprednih računalniških
storitev; – v okviru strategij
prilagajanja za Podonavje in regijo Baltskega morja institucije držav
članic skupaj načrtujejo ukrepe v zvezi s podnebnimi spremembami,
npr. v okviru projekta BALTADAPT. Makroregionalni pristop spodbuja tudi mreženje in skupne pobude. Skupne pobude: – program za raziskave in razvoj
Baltskega morja BONUS krepi sodelovanje v raziskavah na področju
čiste tehnologije in ekoloških inovacij; – prek poslovnega foruma za
Podonavje se zagotavlja podpora za mala in srednje velika podjetja. Pristop spodbuja tudi politične odločitve na kolektivni
ravni. Tako se na primer na podlagi ministrske deklaracije o vzdrževanju iz
julija 2012 ali nedavnega sporazuma med Romunijo in Bolgarijo o skupni
uporabi opreme izboljšujejo plovne poti reke Donave. 3.2 Izboljšan razvoj politik Makroregionalni strategiji omogočata regionalne temelje za
vseevropsko politiko, pri čemer nacionalne pristope usmerjata v skladnejše
izvajanje na ravni EU. Delo na makroregionalnem področju še posebej vpliva
na celostno pomorsko politiko, vseevropsko prometno omrežje (TEN-T),
vseevropsko energetsko omrežje (TEN-E) in sodelovanje na področju civilne
zaščite. V strokovnem poročilu o okoljskih zadevah so makroregionalne
strategije na splošno obravnavane kot spodbude za izvajanje direktiv EU[8]. Prispevki k povezljivosti:
– razvija se makroregionalni vidik načrtovanja infrastrukturnih naložb v
okvire TEN-T, npr. v okviru projekta Baltic Transport Outlook, ki zagotavlja
analitično podporo/podporo pri načrtovanju; – za zagotovitev varnosti oskrbe
s plinom se v okviru modela trga s plinom za Podonavje podpirata
načrtovanje infrastrukturnih projektov ter odprava tehničnih in
drugih nadnacionalnih tržnih ovir. Čeprav anketa med ključnimi zainteresiranimi stranmi v zvezi
s strategijama EU za regijo Baltskega morja in Podonavje kaže tudi na to, da
makroregionalni pristop daje zagon vključevanju različnih politik EU
ter regionalnih in nacionalnih politik, zainteresirane strani poudarjajo, da je
potrebno več časa in truda, pri čemer so anketiranci v zvezi s
strategijo EU za regijo Baltskega morja s tega vidika bolj pozitivni (več
kot 55 %) kot anketiranci v zvezi s strategijo EU za Podonavje (33 %),
kar je verjetno posledica dejstva, da se je prva strategija začela izvajati
prej. Vključevanje pomislekov
EU v oblikovanje nacionalnih politik:
– cilji v zvezi s celinskimi plovnimi potmi iz strategije EU za Podonavje so
del novega avstrijskega krovnega načrta za promet; – prednosti inovacij na
področju zdravstva in kakovosti življenja v nordijskih državah, ki so se
razširile na regijo Baltskega morja v okviru projekta ScanBalt Bioregion, se
uporabljajo v estonski strategiji za biotehnologijo, pri čemer mreženje s
sosednjimi državami zagotavlja kritično maso. 3.3. Večja stroškovna učinkovitost V času omejenih proračunov je pomembna večja stroškovna
učinkovitost. Makroregionalni pristop pomaga usklajevati programe EU tako,
da skupaj prispevajo k doseganju glavnih skupnih ciljev. Poleg tega pomanjkanje
dodatnega denarja EU sili izvajalce k dejavnejšemu iskanju sredstev. To je
spodbudilo: ·
dialog o financiranju v Podonavju (povezovanje
projektnih idej z ustreznimi sredstvi ter nosilcev projektov z bankami,
mednarodnimi finančnimi institucijami in programi financiranja) in ·
shemo za izhodiščni kapital za strategijo EU
za regijo Baltskega morja (omejeno financiranje za razvoj projektnih idej v
obliki posojil in nepovratnih sredstev). Razpoložljiva sredstva so usmerjena v prednostne naloge na višji ravni:
„Švedska in Finska v regiji Baltskega morja ter zvezna dežela Baden-Württemberg
v Podonavju so aktivirale lastna sredstva za izvajanje pobud v okviru
makroregionalnih strategij.[9]“
Pri tem sodeluje tudi zasebni sektor, in sicer prek dela v okviru Baltskega
razvojnega foruma ali npr. z odstranjevanjem razbitin ladij iz Donave, Save in
Tise. Strategiji spodbujata tudi združevanje sredstev: „V smislu
finančnega inženiringa so možnosti za ustvarjanje skladov
izhodiščnega/začetnega in tveganega kapitala znatne, saj ima le malo
držav [...] zadosten „pretok sklenjenih poslov“ zagonskih podjetij, ki so
sposobna preživeti, da bi lahko ohranile specializirana sredstva [...], pri
čemer lahko makroregija zagotavlja zadostno kritično maso[10].“ 3.4 Boljše vključevanje in usklajevanje Večina anketiranih zainteresiranih strani (več kot 60 %)
meni, da se s procesom izboljšujejo obstoječi mehanizmi sodelovanja in
krepi sodelovanje med udeleženimi državami (več kot 75 %). Poleg tega
politični voditelji poudarjajo širše vidike vključevanja[11]. Enako pomembno je tudi dejstvo, da strategiji izboljšujeta sodelovanje
med organi znotraj držav. Anketiranci ter neodvisne ocene in strokovna
literatura poudarjajo pomen celovitih pristopov k vprašanjem makroregionalnega
pomena. Tako je na primer strategija EU za regijo Baltskega morja
„omogočila medsektorski pristop k okoljskim vprašanjem. To je pomagalo
obravnavati težave, pri katerih Komisija za varstvo morskega okolja Baltika
(HELCOM), ki je okoljsko usmerjena, prej ni mogla omejiti številnih sektorskih
(npr. kmetijskih) interesov, ki vzbujajo okoljska vprašanja (evtrofikacija)[12].“ Boljše usklajevanje: – v Podonavju se razvijajo
boljše povezave med obstoječimi pobudami, kot so Mednarodna komisija za
varstvo reke Donave (ICPDR), Energetska skupnost, Mednarodna organizacija za
migracije in sinergija Črnega morja; – v regiji Baltskega morja se
povečuje sodelovanje med severno dimenzijo, Svetom baltskih držav (CBSS),
Nordijskim svetom ministrov in drugimi okviri, ki so združili svoje strukture, npr. vizijo
in strategije na področju Baltskega morja (VASAB) za usklajeno prostorsko
načrtovanje ali partnerstvo severne dimenzije za promet in logistiko; – v regiji Baltskega morja
poteka sodelovanje v zvezi s scenariji tveganja, v Podonavju pa je mogoče
opaziti več usklajevanja v zvezi z varnostnimi grožnjami, kot je
organizirani kriminal. 3.5 Odprava regionalne neenakosti in spodbujanje teritorialne kohezije Več kot 60 % anketirancev meni, da sta strategiji orodje za
povečanje socialne, ekonomske in teritorialne kohezije, enako mnenje pa imajo
tudi akademski komentatorji[13].
Evropski parlament navaja, da bi strategiji lahko bili tudi „koristni
instrumenti za opredeljevanje in odpravljanje razlik med regijami [...] ter za
spodbujanje zbliževanja med evropskimi regijami“[14]. 3.6 Spodbujanje upravljanja na več ravneh Makroregionalni pristop lahko deluje le ob tesnem sodelovanju med
regionalnimi, nacionalnimi in lokalnimi ravnmi za skupno načrtovanje in
usklajevanje financiranja. Glede na raznovrstnost udeleženih akterjev takšen
pristop kot element kohezijske politike krepi upravljanje na več ravneh.
Prisotna je tudi civilna družba, pri čemer pristop temelji na širokem posvetovanju
po načelu „od spodaj navzgor“. Številne regije in (v okviru strategije EU
za regijo Baltskega morja) regionalne organizacije delujejo kot koordinatorji.
3.7 Izboljšano sodelovanje s sosednjimi državami Strategiji omogočata izboljšano sodelovanje s sosednjimi državami.
V okviru strategije EU za regijo Baltskega morja je Rusija, ki sicer ni del
same strategije, privolila v več skupnih projektov. Dejavno sta sodelovali
tudi Norveška in Islandija, zlasti v zvezi z logističnimi in družbenimi
vprašanji. V zvezi z državami, ki niso članice EU in imajo različne možnosti
za članstvo, strategija EU za Podonavje spodbuja pripravo držav kandidatk
in potencialnih kandidatk. Skoraj 80 % anketirancev v zvezi s strategijo
EU za Podonavje meni, da je ta prispevala k izboljšanju sodelovanja s
sosednjimi državami in da deluje kot platforma za prihodnost. Možnost
pridobivanja izkušenj s politikami in postopki EU v okviru skupnih dejavnosti
bi se morala zagotavljati tudi pri prihodnjem delu. 4. Pridobljene izkušnje in izzivi, ki jih je treba premagati Če je dodana vrednost strategij jasna, je izboljšanje metod
izvajanja še naprej bistvenega pomena. ·
Izbira ustreznih ciljev Cilji vsake strategije so na podlagi postopka posvetovanja razdeljeni
na prednostna področja in jih je mogoče pregledati, kot je bilo
nedavno storjeno v okviru strategije EU za regijo Baltskega morja. Večina
anketirancev (več kot 80 %) meni, da cilji strategij EU za regijo
Baltskega morja in Podonavje obravnavajo glavne izzive, manj pa jih je
prepričanih glede števila prednostnih področij (60 % jih meni,
da je število primerno, 26 % jih je brez mnenja, 14 % pa se zdi, da
je področij preveč), pri čemer je to na splošno večje
vprašanje v okviru strategije EU za regijo Baltskega morja, ki ima več
prednostnih področij. ·
Ohranjanje politične zavezanosti Visoka stopnja politične zavezanosti se jasno kaže v začetnih
pozivih po strategijah, sklepih Sveta in izjavah na pomembnih dogodkih, kot so
letni forumi. To je sicer pomembno[15],
vendar anketiranci menijo, da ni vedno izpeljano do konca. Iz komentarjev je
razvidno, da se politična zavezanost razlikuje glede na državo,
institucijo in raven odločanja: 38 % anketirancev se strinja, da je
stopnja politične zavezanosti visoka, 30 % se jih s tem ne strinja, 32 %
pa jih je brez mnenja, pri čemer je strategija EU za regijo Baltskega
morja s tega vidika manj pozitivna v primerjavi s strategijo EU za Podonavje,
tisti, ki so s strategijama neposredno povezani, pa so manj prepričani kot
ostali. ·
Financiranje Usklajevanje sredstev ima sicer znaten potencial, vendar sta se
strategija EU za regijo Baltskega morja in strategija EU za Podonavje
začeli izvajati sredi finančnega obdobja, zato je skladnost z
obstoječimi politikami in programi včasih težavna. Uporaba posojil je
omejena zaradi zadolženosti. Skoraj 50 % anketirancev se ne strinja, da „je bila uskladitev
oblikovanja politik in financiranja s cilji uspešna“, čeprav se ocenjuje,
da je strategija EU za regijo Baltskega morja s tega vidika pozitivnejša, ker
se je začela izvajati prej. Nezadostna sredstva v državah nečlanicah
EU so še naprej izziv. Izkušnje kažejo, da so evropski programi teritorialnega sodelovanja
glavni vir financiranja. Vendar bi bilo treba pri izvajanju pristopa uporabiti
vse politike in programe, vključno s politikami in programi posameznih
držav, zasebnimi viri, podporo finančnih institucij (npr. Evropske
investicijske banke) itd. Da bi bil makroregionalni pristop uspešen, ga je
treba vključiti v načrtovanje programov za obdobje 2014–2020, in
sicer z izrecnim sklicevanjem v sporazumih o partnerstvu in besedilih programov.
Na to morajo biti pozorna vsa ministrstva, da se bodo tako ustvarili ugodni
pogoji za naložbe. Združevanje nepovratnih sredstev in posojil, npr. prek
sklada za spodbujanje naložb v zahodni Balkan, je pomemben korak naprej, zlasti
za države nečlanice EU. Na splošno bi moral tak pristop povečati učinek vseh
razpoložljivih sredstev, okrepiti izvajanje obstoječega pravnega reda in
izboljšati uporabo obstoječih struktur. ·
Organizacija in upravljanje Anketa potrjuje, da sta makroregionalni strategiji še vedno izziv za
zadevne uprave. Težave vključujejo pomanjkanje človeških virov, menjava
osebja in nezadostno znanje. Zaradi omejevanja stroškov za osebje in potnih
stroškov udeležba na pogostih zasedanjih (npr. usmerjevalnih skupin za
prednostna področja strategije EU za Podonavje) ni vedno dovolj visoka. Komentatorji opozarjajo na zapletenost struktur. Pozivajo k
„močnejšemu vodstvu za ohranitev minimalne intenzivnosti in zavezanosti
ter boljši usmerjenosti za preprostejše mehanizme izvajanja“[16]. Anketiranci pozivajo tudi k boljši izmenjavi izkušenj znotraj
makroregij in med njimi ter k boljšemu sodelovanju med vsemi ravnmi
upravljanja. ·
Ocenjevanje napredka
Kazalniki zagotavljajo merila, na podlagi katerih se lahko oceni napredek. Tako
strategija EU za Podonavje kot tudi strategija EU za regijo Baltskega morja
imata strateške cilje. Delo v zvezi z določanjem kazalnikov na ravni
prednostnih področij/horizontalnih ukrepov je predvideno v letu 2013. To je zahtevna naloga, saj je napredek glede na kazalnike odvisen od
dejavnikov, ki se ne nanašajo izključno na strategiji, zato je njun
prispevek težko oceniti. Cilji programov in kazalniki bi morali biti skladni z
delom na ravni strategij. Poleg tega strategiji EU za Podonavje in regijo Baltskega morja
uporabljata različna pristopa (za prvo je značilen bolj nominalen
pristop, za drugo pa podrobnejši pristop s prispevki na lokalni ravni). Vendar
je potrebno nadaljnje delo; čeprav so dogovorjeni kazalniki in cilji
bistveni za usmerjanje prizadevanj, je potreben tudi napredek v smislu vzpostavljenih
mrež, uspešno izvedenih projektov ter izboljšav pri vključevanju in
usklajevanju. 5. Ukrepi za prihodnost – priporočila 5.1 Uresničitev celotnega potenciala strategij Za uresničitev potenciala pristopa bo ključno naslednje: ·
vsi udeleženci morajo svoje makroregionalne
strategije obravnavati kot horizontalno odgovornost celotne vlade; ·
vsi partnerji morajo izkoristiti priložnost za
financiranje, ki jo ponuja vključitev pristopa v novo generacijo uredb,
zlasti v sporazume o partnerstvu in operativne programe, da se izpolni
načelo vključitve pristopa v vse odločitve („mainstreaming“); ·
v celoti je treba izkoristiti nove (programa za
Donavo in jugovzhodni prehod) in obstoječe nadnacionalne programe (za
regijo Baltskega morja) ter instrumente, kot so Evropsko združenje za
teritorialno sodelovanje in celostne ozemeljske naložbe. Potrebna sta izmenjava
dobre prakse in tesno sodelovanje s programom INTERACT; ·
operativne težave znotraj uprav bi bilo treba
odpraviti z zadostnim osebjem in sredstvi. V celoti bi bilo treba izkoristiti sodobna
komunikacijska sredstva, da se preprečijo neupravičene obremenitve
ali nepotrebna potovanja; ·
skladnost in verodostojnost makroregionalnega dela
je treba redno pregledovati v ustreznih sektorskih svetih ter na priložnostnih tematskih
zasedanjih ministrov. Pomemben je tudi nadaljnji prispevek javnosti; ·
spremljanje in ocena pristopa bi morala temeljiti
na realnih kazalnikih in ciljih ter pregledu dejavnosti na prednostnih
področjih; ·
v primeru pomislekov glede uspešnosti ali ustreznosti
bi bilo treba za zadevno prednostno področje uvesti samoderogacijske
klavzule in možnost zmanjšanja števila ali preusmerjanja prednostnih
področij; ·
več pozornosti bi bilo treba nameniti
obveščanju o namenu in dosežkih strategij, pri čemer bi bilo treba
ohraniti začetni pristop po načelu „od spodaj navzgor“. 5.2 Vodstvo v regijah in vloga Komisije Za prihodnost bodo ključni okrepljeno vodstvo, krepitev
odgovornosti v zadevnih regijah, zagotavljanje jasnega odločanja in
večja vidnost. Komisija bo še naprej imela ključno vlogo, vendar je treba
njeno podporo bolje uravnotežiti z dejansko vodilno vlogo zadevnih regij. Komisija predlaga postopek pregleda obstoječih strategij, ki se bo
zaključil na letnih forumih leta 2014. V okviru tega postopka bi bilo
treba upoštevati operativne izboljšave in možnosti izboljšanja političnega
vodstva. Glede na različne faze razvoja strategij in njune različne
temelje je jasno, da se lahko ukrepi za prihodnost razlikujejo. Vendar je pri
tem pomembno naslednje: ·
v skladu s sedanjimi regulativnimi predlogi imajo
nadnacionalni programi v prihodnosti lahko večjo vlogo pri podpiranju
izvajanja. Priložnosti lahko zagotovi tudi Evropsko združenje za teritorialno
sodelovanje; ·
sedanji sistemi upravljanja strategij
(koordinatorji prednostnih področij in nacionalne kontaktne točke) se
šele uveljavljajo. Pri pozivih k poenostavitvi bi bilo treba upoštevati
morebitne zamude zaradi sprememb; ·
države članice in partnerske države bi morale
proučiti, kako naj okrepijo svojo odgovornost v okviru strategij in kako
naj se odzovejo na pozive k bolj prepoznavnemu vodstvu. Pri odločitvah je
treba upoštevati vprašanja zakonitosti, odgovornosti in stalnosti; ·
Komisija spodbuja strategiji ter zagotavlja
skladnost, stalnost, jasno razsežnost na ravni EU in dodano vrednost. Ker pa so
njena sredstva omejena, je treba proučiti ukrepe, ki bi ji omogočili
ustrezno vlogo; ·
pri upravljanju strategij bi bilo treba
proučiti tudi možnost vključitve javnih in drugih institucionalnih
forumov EU. 5.3 Nove strategije Pri proučevanju možnosti začetka izvajanja novih
makroregionalnih strategij EU bi bilo treba upoštevati naslednje: ·
nove pobude bi bilo treba začeti izvajati le v
primeru posebnih potreb po izboljšanem sodelovanju na visoki ravni. Te pobude
bi morale biti strateško pomembne za makroregije in bi jih bilo treba prenesti
v omejeno število dobro opredeljenih ciljev z ustreznim sklopom kazalnikov za
oceno napredka. Skupni izzivi (kot so poslabšanje okoljskih razmer,
prilagajanje podnebnim spremembam, vpliv naravnih nesreč ali nesreč,
ki jih je povzročil človek, vrzeli v povezljivosti in velike razlike
med dohodki) in/ali priložnosti (na primer za raziskovalne mreže, razširjene
trge in posodobitev uprav) ter dogovorjena geografska identiteta bi morali biti
jasni. Zato je treba ta pristop uporabiti le v posebnih okoliščinah, kadar
je vključitev EU primerna in kadar gre za krepitev obstoječih horizontalnih
politik EU; ·
politično zavezanost je treba dokazati s
pripravljenostjo za zagotavljanje upravne podpore. Le tako je mogoče
zagotoviti uspeh; ·
pristopa makroregionalnih strategij in strategij za
morske bazene imata podobne težnje. Strategija EU za regijo Baltskega morja
združuje značilnosti obeh pristopov, medtem ko bi lahko bila sprejeta
pomorska strategija[17]
eden od ključnih sestavnih delov makroregionalne strategije za Jadransko
in Jonsko morje; ·
sedanje makroregije morda res niso izkoristile vseh
možnosti. Ni si težko predstavljati regionalnega sodelovanja na podlagi tega
modela, vendar brez vključenosti Komisije, ali bolj izključno na
podlagi nadnacionalnega programa. Za okrepitev sodelovanja in vključevanja
je treba izbrati najustreznejšo možnost glede na razmere.
Makroregionalne strategije EU bi morale pokazati posebno dodano vrednost na
ravni EU, kot so boljše izvrševanje okoljske zakonodaje EU, posebej okrepljeno
vlaganje v povezljivost EU ali kritična masa na področju inovacij. 6. Zaključek Obstoječi makroregionalni strategiji dokazujeta svojo strateško in
politično ustreznost. Jasni rezultati so že vidni v smislu projektov in bolj
integriranega oblikovanja politik, čeprav so nujno potrebne nadaljnje
izboljšave pri izvajanju in načrtovanju. Vprašanje vodstva je osrednja
tema postopka pregleda, ki se bo zaključil leta 2014. Komisija poziva Parlament in Svet, naj podpreta priporočila iz
tega poročila. [1] Sklepi Evropskega sveta z dne 13. in 14. decembra 2012,
točka 26. [2] Zdaj so to evropski programi teritorialnega sodelovanja. [3] Sklepi Sveta za splošne zadeve z dne 13. aprila 2011,
točka 20. [4] Vsi prispevki so na voljo na spletnih mestih strategije
EU za regijo Baltskega morja in strategije EU za Podonavje. [5] Npr. v dokumentu Macro-regional strategies in the
European Union (Makroregionalne strategije v
Evropski uniji) (september 2009), http://ec.europa.eu/regional_policy/cooperate/baltic/pdf/macroregional_strategies_2009.pdf. [6] Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih
določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem
skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in
Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, COM(2011) 615 final, kakor je
bil spremenjen. [7] Sklepi Sveta za splošne zadeve z dne 26. junija 2012,
točka 7. [8] Kelemen, Á. Assessing the added value of macro-regional
strategies – Environment (Ocena dodane vrednosti makroregionalnih strategij –
okolje), 2013. [9] Reid, A. Do macro-regional strategies boost innovation
and competitiveness? (Ali makroregionalne strategije krepijo inovacije in
konkurenčnost?) [10] Prav tam. [11] Npr. kanclerka Angela Merkel na letnem forumu o strategiji
EU za Podonavje leta 2012 in predsednik Toomas Hendrik Ilves na ministrski
konferenci o strategiji EU za regijo Baltskega morja leta 2009. [12] Kelemen, Á. Prav tam. [13] Dubois, A., Hedin, S., Schmitt, P., Sterling, J. EU
macro-regions and macro-regional strategies (Makroregije in makroregionalne
strategije EU). Nordregio, 2009. [14] Poročilo Evropskega parlamenta o optimizaciji vloge
teritorialnega razvoja v kohezijski politiki (december 2012). [15] Böhme, K. Added value of macro regional strategies: A
governance perspective (Dodana vrednost makroregionalnih strategij: vidik
upravljanja), 2013. [16] Prav tam. [17] Pomorska strategija za Jadransko in Jonsko morje, COM(2012) 713.