ZELENA KNJIGA Priprave na popolnoma zlit avdiovizualni svet: rast, ustvarjanje in vrednote /* COM/2013/0231 final */
KAZALO 1........... Uvod.............................................................................................................................. 3 2........... Rast in inovacije.............................................................................................................. 4 2.1........ Tržni pomisleki............................................................................................................... 5 2.2........ Modeli financiranja......................................................................................................... 8 2.3........ Interoperabilnost povezanih TV
sprejemnikov................................................................. 9 2.4........ Infrastruktura in spekter................................................................................................ 10 3........... Vrednote...................................................................................................................... 11 3.1........ Zakonodajni okvir........................................................................................................ 11 3.2........ Svoboda in pluralnost medijev....................................................................................... 13 3.3........ Komercialna sporočila.................................................................................................. 14 3.4........ Zaščita mladoletnikov................................................................................................... 15 3.5........ Dostopnost za invalide.................................................................................................. 16 4........... Nadaljnji ukrepi............................................................................................................ 17 ZELENA KNJIGA Priprave na popolnoma zlit avdiovizualni
svet: rast, ustvarjanje in vrednote 1. Uvod[1] S to zeleno knjigo naj bi se začela široka
javna razprava o posledicah, ki naj bi jih imela trenutna preobrazba področja avdiovizualnih
medijev, za katero je značilno vse večje zlivanje medijskih storitev ter način,
kako se te storitve uporabljajo in zagotavljajo. Zlivanje je mogoče razumeti kot postopno
združevanje tradicionalnih radiodifuznih storitev in interneta. Omogoča gledanje
vsebin, ki segajo od televizijskih sprejemnikov z dodano internetno
povezljivostjo, televizijskih digitalnih pretvornikov za zagotavljanje
povrhnjih video vsebin (OTT-over-the-top)[2]
do avdiovizualnih medijskih storitev, ki se zagotavljajo prek osebnih,
prenosnih ali tabličnih računalnikov ter drugih mobilnih naprav. Potrošniki
tablične računalnike ali pametne telefone uporabljajo hkrati ob gledanju
televizije, na primer, da bi izvedeli več o gledanih vsebinah ali da
komunicirajo s prijatelji ali s samim interaktivnim televizijskim programom. Meje med poznanimi vzorci uporabe linearne
radiodifuzije 20. stoletja prek televizijskih sprejemnikov in storitvami
na zahtevo prek računalnikov so vse bolj zabrisane. Poleg tega zdaj vsak
pametni telefon omogoča zlito produkcijo in tudi uporabo vsebin, kar pomeni, da
obstaja možnost premika od pasivne uporabe k aktivni udeležbi. Pričakuje se, da bo število televizijskih
sprejemnikov, povezanih z internetom, s 40,4 milijona naprav konec
leta 2012[3]
občutno naraslo, tako da bo tovrstne TV sprejemnike leta 2016 imela večina
gospodinjstev v EU[4]. Kar zadeva uporabo funkcij, ki jih omogoča
povezava na internet, so v Združenem kraljestvu v letu 2012 poročali o 11-odstotni
uporabi pri že nameščenih napravah, kar pomeni največjo uporabo v EU, v
primerjavi s 44 % na Kitajskem, 18 % v Koreji in 17 % v Indiji[5]. V ZDA naj bi delež
gospodinjstev, ki uporabljajo povezane TV sprejemnike, vključno s povezavami
OTT in igralnimi konzolami, s trenutnih 22,5 % povečal na 43,1 % do
leta 2016[6]. Čeprav je splošna gledanost linearnih vsebin v
EU še vedno približno 4 ure na dan[7],
so zlite vsebine vedno bolj zastopane, zato akterji na trgu razvijajo in
prilagajajo poslovne modele. Tehnologija že omogoča, da uporabnik ustvarja,
razširja in dostopa do vseh vrst vsebin ne glede na čas, prostor ali napravo.
Vizija Komisije je izkoristiti priložnosti, ki jih ponuja to spreminjajoče se
tehnološko okolje, ter tako vsem Evropejcem zagotoviti najširši možni dostop do
evropskih raznovrstnih vsebin in širok izbor kakovostne ponudbe. Tehnološke
možnosti zagotavljanja vsebin, ki so zakonsko dostopne gledalcem po vsej EU,
lahko tudi akterje na trgu spodbudijo k ustvarjanju novih vrst vsebin. Zaradi potrebe, da zasebni gospodarski akterji
zagotovijo inovacije, oblikovalci politik pa prave pogoje ter da se razmisli o
možnih odgovorih javne politike, se zastavljajo naslednja vprašanja: – kako preoblikovati proces zlivanja na večjem
evropskem trgu v gospodarsko rast in poslovne inovacije v Evropi (poglavje 2); – kakšne so posledice zlivanja za vrednote,
kot so pluralnost medijev, kulturna raznolikost in varstvo potrošnikov,
vključno z varstvom posebnih skupin, kot so mladoletniki (poglavje 3). Ker bo zlivanje v naslednjem desetletju
postopoma napredovalo, bi to v prihodnosti lahko imelo vpliv na številne pravne
instrumente, vključno z Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah[8], na kateri je glavni poudarek
te zelene knjige, Direktivo o elektronskem poslovanju[9] in okvirom za elektronske
komunikacije[10].
Posvetovanje ne predpostavlja določenega rezultata. V vsakem primeru pa bi
lahko utrlo pot morebitnim regulativnim in drugim političnim dolgoročnim
odzivom, zlasti s povezovanjem pobud Komisije, kot je Koalicija za boljši
internet za otroke[11],
možnih nadaljnjih dejavnosti kot odgovor na poročilo Skupine na visoki ravni za
svobodo in pluralnost medijev[12],
pa tudi dejavnosti na področju samoregulativnih pobud. 2. Rast in inovacije V letu 2012 je 22 % državljanov EU
uporabljalo mobilne naprave za dostop do interneta[13]. Pričakovati je, da bodo do
leta 2016 video vsebine predstavljale večino internetnega prometa
potrošnikov, večina prometa na podlagi IP pa bo potekala prek brezžičnih
internetnih povezav in mobilnih naprav[14].
Ključni podatki o vedno večji uporabi avdiovizualnih spletnih vsebin Potrošniki so za digitalne video vsebine (filme in televizijske nanizanke, ki se prenašajo prek interneta) leta 2011 v Evropi namenili 364,4 milijona EUR (+41,8 % v primerjavi z letom 2010), na trgu fizičnega in digitalnega videa pa 9 493,8 milijona EUR (–4,6 % v primerjavi z letom 2010)[15]. Nepokrito povpraševanje po storitvah videa na zahtevo ponudnikov plačljive televizije iz drugih držav članic je ocenjeno na približno 760–1 610 milijonov EUR letno[16]. Pričakovati je, da bo število uporabnikov internetnih video vsebin na svetovni ravni naraslo s 792 milijonov v letu 2011 na 1,5 milijarde do leta 2016[17]. V tretjem četrtletju leta 2012 je bilo v EU 306 storitev videov na zahtevo[18]. Na portal YouTube se vsako minuto naloži 72 ur videa. Proizvajalci opreme in razvijalci tehnologij
imajo priložnost, da naraščajoč trg oskrbujejo z inovativnimi napravami,
vključno z uporabnikom prijaznimi vmesniki in rešitvami za dostopnost. Omrežni
operaterji bodo priča povečanemu povpraševanju po širokopasovnih storitvah, kar
bo pozitivno vplivalo na naložbe v visokohitrostna omrežja. Ustvarjalci vsebin
lahko poiščejo nove načine za doseganje čim večjega občinstva in tržnega
izkupička svojih del ter preskušanje ustvarjalnih načinov za ustvarjanje in
ponujanje vsebin. Radiodifuzijske hiše imajo na voljo več platform[19] za razširjanje svojih vsebin
in izboljšanje svoje interaktivne ponudbe. Ključni elementi za uresničitev tega
potenciala so znani: dovolj velik trg z možnostjo rasti, konkurenčno okolje,
pripravljenost za spreminjanje poslovnih modelov, interoperabilnost in ustrezna
infrastruktura. Za oblikovanje prihodnosti internetnih medijev mora Evropa
vzpostaviti te elemente ter hkrati spodbujati vrednote, na katerih temelji
pravna ureditev avdiovizualnih medijskih storitev. 2.1. Tržni
pomisleki Za EU je značilna kulturna in jezikovna
različnost, ki je na svetovnem trgu lahko konkurenčna prednost, vendar lahko
pomeni v okolju, za katerega so značilni mrežni učinki, tudi izziv. Mrežni učinki na področju medijev in interneta
lahko zagotovijo precejšnjo primerjalno prednost za operaterje in ponudnike, ki
zakonito delujejo na čezmejnem trgu, kar jim omogoča znatne prihodke in
izkoriščanje ekonomije obsega. Novi tržni udeleženci, ki avdiovizualne vsebine
na spletu ponujajo brez ozemeljskih omejitev dostopa, lahko več kot 368 milijonov
uporabnikov interneta v EU[20]
spremenijo v potencialne gledalce in tako pomenijo konkurenco tradicionalnim
akterjem. Tako pogosto nastopajo akterji iz ZDA, ki uspešno izkoriščajo
možnosti, ki jih nudi razdrobljeni trg EU. V Evropi imajo potrošniki še vedno velikokrat
omejeno izbiro in onemogočen dostop do avdiovizualnih medijskih storitev, ki je
pogosto posledica geografskih razmejitev. Aplikacije v pametnih televizijskih
sprejemnikih so pogosto omejene z nacionalnimi nastavitvami in vnaprej
izbranimi proizvajalčevimi nastavitvami, dostop do vsebin iz drugih držav EU pa
je pogosto blokiran[21]. Te ovire bo mogoče odpraviti s tehnologijo.
Proizvajalci vsebin, ponudniki podnaslavljanja in raziskovalci so se začeli povezovati,
da si izmenjujejo razpoložljive jezikovne vire (npr. korpusi podnaslovov[22], ki jih imajo ponudniki
vsebin) in orodja[23]. Izkušnje
potrošnikov v prihodnosti a) Poljska
študentka na enoletni študentski izmenjavi Erasmus v Londonu ima dostop do vseh
avdiovizualnih vsebin poljskih operaterjev s svojo poljsko kreditno kartico na
enak način kot v Krakovu, saj se poljske storitve zagotavljajo tudi v Londonu. b) Njen
sostanovalec je iz Združenega kraljestva in piše diplomsko nalogo o
portugalskih režiserjih. Pri tem ima brez težav dostop do avdiovizualnih vsebin
portugalskih ponudnikov. Skupaj pa pogosto gledata športne prireditve iz
različnih držav članic EU. Namen Zelene knjige o spletni distribuciji
avdiovizualnih del je bil pojasniti vprašanja, ki so povezana zlasti z
avtorskimi pravicami[24].
Rezultate tega posvetovanja bo Komisija objavila leta 2013. Decembra 2012[25] se je Komisija ponovno
zavezala, da bo oblikovala sodoben okvir za avtorske pravice in potrdila dve
vzporedni področji ukrepanja: strukturiran dialog z zainteresiranimi stranmi v
letu 2013 za obravnavanje številnih vprašanj (vključno s čezmejno
prenosnostjo vsebin in dostopom do avdiovizualnih del), pri katerih je potreben
hiter napredek, ter priprava tržnih študij, ocen učinkov in zakonodajnih
predlogov, da se v letu 2014 sprejme odločitev, ali se rezultate predloži
kot predloge zakonodajnih reform[26].
Vprašanje avtorskih pravic zato v tej knjigi ni podrobno obravnavano. Z vidika ponudbe je na področju medijev danes
prisotna konkurenca za pozornost potrošnikov. Akterji na trgu (npr. ponudniki
plačljive televizije, brezplačno dostopne javne in komercialne radiodifuzijske
hiše, ponudniki videov na zahtevo in proizvajalci naprav) se poskušajo
razlikovati od drugih s ponujanjem premijskih ali privlačnih vsebin, vključno
na izključni podlagi ali prek uporabnikom prijaznih vmesnikov. Vse večja
ponudba vsebin z vidika količine in raznovrstnosti spreminja področje
razvedrilne industrije. Radiodifuzijske hiše v
EU so leta 2009[27] približno tretjino prihodkov vložile v vsebine. Od 34,5 milijarde EUR,
ki so jih radiodifuzijske hiše v EU porabile za svoje programe, je bilo
približno 15,6 milijarde EUR namenjene pridobivanju avtorskih pravic,
in sicer 5,8 milijarde EUR za športne vsebine ter 9,8 milijarde EUR
za nakup filmov in televizijskih oddaj[28]. Povpraševanje je veliko po premijskih vsebinah (veliki športni
dogodki in uspešni nedavno predvajanimi filmi, t.i. uspešnice), ki v
avdiovizualnem sektorju ustvarjajo znatne prihodke. Družba BT je s
sodelovanjem na razpisu angleškega nogometnega združenja Premier League za
pravice televizijske prenosa nogometnih tekem treh sezon, ki se začnejo
leta 2013/2014, plačala rekordno visok pogodbeni znesek v višini 3 milijarde GBP,
kar pomeni 71-odstotno[29] povečanje glede na prejšnji pogodbeni znesek za enako obdobje.
Ocenjuje se, da je v ZDA družba Netflix leta 2011/2012 namenila 4,8 milijarde USD
za pretakanje vsebin. Uspeh je lahko odvisen od zmogljivosti
neprekinjenega zagotavljanja tovrstnih vsebin gledalcem. Čeprav so izključne
pogodbe med upravljavci platform in ponudniki vsebin proizvajalcem vsebin
omogočile, da amortizirajo naložbe, pa lahko obenem omejujejo priložnosti
tretjih oseb pri zagotavljanju tovrstnih vsebin svojim gledalcem. To lahko
ovira vstop novih akterjev. Poleg tega imajo lahko vertikalno integrirana
podjetja pomisleke, da bi te platforme lahko dajale prednost nekaterim
podjetjem ali lastnim storitvam, kadar platforme med uporabniki dosežejo visoko
priljubljenost in postanejo ključni kanal, prek katerega ponudniki vsebin
dosegajo občinstvo. Te platforme imajo poleg tega lahko dodatno konkurenčno
prednost zaradi dostopa do številnih uporabniških podatkov[30]. Nekatere države članice, kot
je Združeno kraljestvo, so ocenile, ali bi bilo treba na veleprodajni ravni
uvesti predhodne obveznosti predvajanja za najbolj priljubljene športne prenose
v živo in prvo predvajanje hollywoodskih filmov, ki veljajo za bistvene za
preživetje konkurentov na trgu. Pravila EU o konkurenci se uporabljajo na
nacionalni in evropski ravni, da se preprečijo morebitne zlorabe tržne moči v
primerih, ko ima podjetje prevladujoč položaj na zadevnem trgu. Pri tem je
treba zagotoviti, da se bo v vse bolj zlitem svetu lahko razvil hiter in
učinkovit trg. Komisija je večkrat posredovala, da bi zagotovila
konkurenco pri skupni prodaji pravic športnih medijev[31]. V primeru združitev je
uporabila ustrezna pravna sredstva, da so pravice za najpomembnejše filmske in
športne vsebine ostale dostopne[32].
Pri tem je mogoče opozoriti na sodno prakso Sodišča Evropske unije glede
zavrnitve licenc[33].
V primeru, da imetnik pravic, ki ima na trgu prevladujoč položaj, zavrne dostop
do izdelka ali storitve, ki sta nepogrešljiva za opravljanje določene
dejavnosti, to lahko pomeni zlorabo, če navedena zavrnitev preprečuje vstop
novega izdelka, za katerega obstaja potencialno povpraševanje potrošnikov, če
je neupravičena in če onemogoča vsakršno konkurenco na sekundarnem trgu. V
zadevi združenja Premier League pa je Sodišče Evropske unije odločilo, da
čeprav konkurenčno pravo EU imetniku pravice ne preprečuje, da bi licenco
podelil le eni družbi z izključnimi pravicami za športni dogodek v eni ali več
državah članicah, imetnik pravice imetniku izključne licence ne more
prepovedati, da bi zagotavljal čezmejne storitve, ki so povezane s predvajanjem
take športne prireditve[34].
Sicer bi s tako prepovedjo imetnik licence imel absolutno izključno pravico na
območju, za katero velja njegova licenca, s čimer bi bila odpravljena kakršna
koli konkurenca med radiodifuzijskimi hišami, notranji trg pa bi bil razdeljen
glede na obseg izključne pravice radiodifuznega oddajanja. Pomisleki o konkurenci se pojavijo tudi pri
financiranju javnih radiodifuzijskih hiš. Javne radiodifuzijske hiše svoje
dejavnosti pogosto razširijo na splet z aplikacijami ali spletnimi stranmi.
Medtem ko nekateri akterji to razširitev pozdravljajo, drugi to štejejo za
neposredno konkurenco svojim komercialnim ponudbam, ki niso deležne javnega
financiranja. Komisija je leta 2009 sprejela sporočilo o uporabi pravil o
državni pomoči za javne radiodifuzijske hiše v luči novega tehnološkega
razvoja, vključno s povečanjem števila distribucijskih platform in tehnologij.
V sporočilu je zahtevala uvedbo predhodnega preskusa. To vključuje javno
posvetovanje o pomembnih novih storitvah, ki jih uvedejo javne radiodifuzijske
hiše, kar državi članici omogoča, da oceni učinek nove storitve na trgu in
pretehta njeno korist za družbo. VPRAŠANJA ZA
JAVNO POSVETOVANJE: (1)
Kateri dejavniki družbam iz ZDA omogočajo, da
uspešno nastopajo na razdrobljenem trgu EU kljub jezikovnim in kulturnim
oviram, medtem ko ima veliko družb EU pri tem težave? Kateri dejavniki
ovirajo podjetja v EU? (2)
Kateri dejavniki vplivajo na dostopnost premijskih
vsebin? Ali trenutno obstajajo prakse glede premijskih vsebin na veleprodajni
ravni, ki vplivajo na dostop do trga in vzdržno poslovanje? Če obstajajo, kako
vplivajo na potrošnike? Ali obstaja potreba po regulativnem ukrepanju, ki
obsega več kot uporabo veljavnih pravil o konkurenci? (3)
Ali obstajajo ovire, ki zahtevajo regulativno
ukrepanje glede dostopa do platform? 2.2. Modeli financiranja Postopno zlivanje, spremembe v vedenju
potrošnikov[35]
in nastajajoči novi poslovni modeli vplivajo na financiranje avdiovizualne
produkcije. V Evropi se vse pogosteje trguje s formati
televizijskih programov in nanizank[36],
ki so včasih prilagojeni lokalnim preferencam, ter se jih izvaža v druge dele
sveta[37].
Možnost za več sodelovanja obstaja pri produkcijah, pri katerih so jezikovne
ovire manjše, kot so na primer programi za otroke ali dokumentarne oddaje.
Poleg televizijskih oddaj profesionalnih producentov lahko širše občinstvo
dosežejo tudi vsebine, ki jih ustvarijo uporabniki, radiodifuzijske hiše pa jih
lahko vključijo v svoj linearni spored. Poleg tega lahko ponudniki storitev OTT
ponujajo lastne nanizanke in televizijske oddaje v živo ter pridobijo pravice
za premijske vsebine. Države članice so razvile različne načine
spodbujanja evropskih del, vključno z različnimi načini, kako olajšati njihovo
produkcijo, financiranje in distribucijo širšemu občinstvu. Direktiva o
avdiovizualnih medijskih storitvah določa obvezne odstotke evropskih in
neodvisnih del, ki jih morajo oddajati radiodifuzijske hiše v EU. Za nelinearne
avdiovizualne medijske storitve je obveznost spodbujanja evropskih del
formulirana prožneje, saj lahko radiodifuzijske hiše in ponudniki storitev
vsebin na zahtevo produkcijo evropskih del podpirajo z obveznimi finančnimi
prispevki. Čeprav države članice na splošno izpolnjujejo trenutne pravne
zahteve, so njihova prizadevanja usmerjena predvsem k domačim produkcijam. Tuja
evropska dela znašajo le 8,1 %[38]
ur oddajanja v EU. Trend, da platforme videov na zahtevo vlagajo
v izvirne vsebine, kaže, da so ti novi akterji potencialni novi vlagatelji v
avdiovizualne vsebine. S hitro rastjo storitev videa na zahtevo in glede na
trenuten prispevek radiodifuzijskih hiš pri produkciji evropskih del, nekatere
države članice razpravljajo o prispevku za financiranje vsebin novih
internetnih akterjev, ki so neposredno povezani z izkoriščanjem vsebin. Pri tem
se lahko pojavijo posebna vprašanja glede prispevkov neevropskih akterjev. VPRAŠANJA ZA
JAVNO POSVETOVANJE: (4)
Ali trenutne zahteve Direktive o avdiovizualnih
medijskih storitvah zagotavljajo najboljši način za spodbujanje ustvarjanja,
distribucije, razpoložljivosti in tržne privlačnosti evropskih del? (5)
Kako bodo zlivanje in spremembe v vedenju
potrošnikov vplivali na trenutni sistem financiranja vsebin? Kako v novi
vrednostni verigi različni akterji prispevajo k financiranju? 2.3. Interoperabilnost
povezanih TV sprejemnikov Povezani TV sprejemniki in njihove storitve so
odvisne od različnih standardov v sektorjih radiodifuzije, informacijske
tehnologije in telekomunikacij[39].
Zlivanje ponovno odpira vprašanje, kateri pristop bi bilo treba izbrati pri
standardizaciji, pri čemer je treba upoštevati njene prednosti (omogoča
ekonomije obsega in interoperabilnost) in slabosti (tveganje za preprečevanje
inovacij). Hibridna
radiodifuzno-širokopasovna televizija (Hybrid Broadcast Broadband TV – HbbTV) je
standard ETSI, ki ga uporabljajo številne radiodifuzijske hiše, ponudniki
vsebin, omrežni operaterji in proizvajalci naprav za končne uporabnike v Evropi[40] za povezavo radiodifuzijskih
in širokopasovnih vsebin. Ena[41]
od funkcij HbbTV je, da širokopasovne vsebine sproži prek radiodifuznega
signala. Drug pristop je rešitev s popolno platformo, pri kateri sodelujejo
radiodifuzijske hiše in omrežni operaterji, kot je na primer v Združenem
kraljestvu portal YouView[42].
V Italiji se za povezane TV sprejemnike predvsem zaradi zgodovinskih razlogov
uporablja standard MHP[43]. Izkušnje so pokazale, da na povezanih TV
sprejemnikih, kupljenih v eni državi članici, pogosto ni mogoče spremeniti
nastavitev, ki bi omogočale sprejemanje storitev iz drugih držav članic[44], ter da se ti TV sprejemniki
ne morejo odzvati na sprožene radiodifuzne signale, ki so bili zakonito
oddajani iz druge države članice. Nekateri proizvajalci lahko svoje naprave
konfigurirajo, da omejijo nabor dostopnih storitev in aplikacij. Nekatere
države članice pa so na podlagi HbbTV razvile nacionalne specifikacije. V
določenih primerih aplikacije, skladne z navedenimi nacionalnimi
specifikacijami, niso v celoti združljive z napravami v drugih državah. Poleg
tega so nekje v naprave vgrajeni posebni tehnični mehanizmi (npr. za
upravljanje digitalnih pravic), da se izpolnijo pričakovanja nacionalnih
akterjev. Za razvijalce aplikacij različni standardi pomenijo, da morajo svoje
izdelke prilagoditi različnim napravam[45]. VPRAŠANJA ZA JAVNO POSVETOVANJE: (6)
Ali je treba ukrepati na ravni EU, da se odpravi
dejanska ali potencialna razdrobljenost in zagotovi čezmejna interoperabilnost?
Ali je treba na trgu razviti nove ali posodobljene standarde? 2.4. Infrastruktura
in spekter Pričakuje se, da bo zaradi zagotavljanja več
vrst avdiovizualnih vsebin z ultra/visokokakovostno ločljivostjo, vključno z
vzporedno uporabo in 3D vsebinami, kljub izboljšani tehnologiji stiskanja
pasovno širino treba povečati na 100 Mbps in več, če si bomo želeli
vsebine ogledati prek interneta. Komisija je oblikovala celovito politiko za
spodbujanje razvoja širokopasovnih povezav v okviru Evropske digitalne agende[46] in predlagala instrument za
povezovanje Evrope, da bi spodbudila ciljno usmerjene naložbe v infrastrukturo
na evropski ravni[47].
Poleg tega je pred kratkim opravila javno posvetovanje o posebnih vidikih
preglednosti, upravljanja prometa in zamenjave ponudnika v odprtem internetu[48] ter namerava na tem področju
predložiti nadaljnje smernice. S posebnim spektrom je bil radiodifuzijskim
hišam zagotovljen dragocen javni vir, ki njim in drugim omogoča pripravo
programov. Vendar je bila ugotovljena znatna neto korist pri prerazporeditvi
dela digitalne dividende, ki se je sprostil z izklopom analognega prenosa
radiodifuznega signala (frekvenčni pas 800 MHz), da bi se v obrobnih
regijah razvil brezžični širokopasovni dostop. To je bilo potrjeno s programom
za politiko radiofrekvenčnega spektra[49],
v katerem je bil določen cilj 1 200 MHz spektra za brezžične
širokopasovne povezave, kar pomeni še večji pritisk na razpoložljive vire
spektra. Viri spektra so lahko v podporo prizemnemu in satelitskemu prenosu
avdiovizualnih vsebin ter tudi interaktivnim funkcijam, ki so potrebne za
prenos vsebin in dopolnilne storitve. Zlivanje zastavlja vprašanje o prihodnji
vlogi prizemne radiodifuzije pri zagotavljanju teh storitev. Sektorski akterji
vedno pogosteje preskušajo hibridne modele, ki združujejo prednost
širokopasovnih povezav z izpolnjevanjem posameznikove izbire vsebin na zahtevo
in prednost učinkovitosti radiodifuzije s sočasnim zagotavljanjem vsebine (npr.
športnih ali zabavnih dogodkov v živo) širokemu občinstvu. VPRAŠANJA ZA
JAVNO POSVETOVANJE: (7)
Kako pomembne so razlike med posameznimi
platformami za zagotavljanje vsebin (npr. prizemna in satelitska radiodifuzija,
žične širokopasovne povezave, vključno s kabelsko in mobilno širokopasovno
povezavo), za potrošnikove izkušnje in obveznosti javnega interesa? (8)
Kakšna razporeditev frekvenc in modeli souporabe
lahko spodbudijo razvoj radiodifuzije, mobilnih širokopasovnih povezav in
drugih aplikacij (kot je oprema za pripravo programov) v enakih frekvenčnih
pasovih? (9)
Ali obstajajo posebne raziskovalne potrebe glede
spektra, ki jih je treba upoštevati pri pospešitvi razvoja? 3. Vrednote Rezultat vrednot, na katerih temelji evropska
zakonodaja o avdiovizualnih medijskih storitvah, so predpisi, ki podpirajo
svobodo izražanja in pluralnost medijev, spodbujanje kulturne raznolikosti[50], varstvo osebnih podatkov in
potrošnikov, vključno z ranljivimi skupinami, kot so mladoletniki in invalidi.
Pri tem je izziv, kako v zlitem okolju z ustreznimi političnimi odločitvami
spodbujati spoštovanje navedenih vrednot. 3.1. Zakonodajni
okvir Glavni razlog za pravno ureditev
avdiovizualnih medijskih storitev na ravni EU je notranji trg, pri čemer je
poudarek na načelu države izvora. Ta „enotni evropski televizijski trg“ je
vzpostavil najmanjši možni nabor skupnih pravil, ki urejajo področja, kot so
oglaševanje, varstvo mladoletnikov in spodbujanje evropskih avdiovizualnih del. Tehnološko nevtralen pristop Direktive o
avdiovizualnih medijskih storitvah pomeni, da so enake storitve pravno urejene
na enak način, ne glede na napravo, ki se pri tem uporablja. Vendar Direktiva o
avdiovizualnih medijskih storitvah razlikuje med linearnimi (televizijska radiodifuzija)
in nelinearnimi storitvami (storitve na zahtevo[51]), saj storitve na zahtevo pri
potrošnikih omogočajo veliko višjo stopnjo nadzora, s čimer se upravičuje manj
stroga zakonodaja na nekaterih področjih. Pravila Direktive o avdiovizualnih medijskih
storitvah se uporabljajo samo za ponudnike medijskih storitev. Opredelitev tega
koncepta temelji na pojmu uredniške odgovornosti[52]. Dokler je ponudnik odgovoren
za izbiro vsebine in dokler določa način, na katerega bodo te organizirane, se
za njegove storitve uporablja Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah,
tudi če se vsebine zagotavljajo prek interneta. Linearne in nelinearne storitve si bodo vse
bolj konkurirale na istem zaslonu, včasih bo celo na dveh distribucijskih
kanalih istemu občinstvu ponujena ista vsebina. Z novimi oblikami vsebin na
zahtevo, ki so bolj podobne pasivni potrošnji linearnih vsebin, se z vidika
potrošnika razlika med linearnimi in nelinearnimi storitvami lahko zabriše. Če
bi se linearno in nelinearno zagotavljanje podobnih vsebin v zlivajočem se
svetu štelo za konkurenčno, potem bi trenutne razlike v ureditvi lahko očitno
izkrivljale ta odnos. Po drugi strani pa bi razlikujoča se pravna ureditev
imela določen smisel, če bi raven potrošnikovega nadzora ostala pomemben dejavnik
za uporabnike. To od oblikovalcev politik zahteva, da razmislijo o načinih, na
katere bodo te spremembe vplivale na potrošnikovo zaznavanje prejetih storitev
in učinkovitost trenutnih orodij. Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah
se uporablja samo za ponudnike pod pristojnostjo EU. Kadar se avdiovizualne
medijske storitve zagotavljajo prek satelita, so pod pristojnostjo države
članice, če je navzgornja satelitska povezava v državi članici ali če se
uporabljajo satelitske zmogljivosti, „ki pripadajo tej državi članici“[53]. Navedena pravila ne veljajo
za vsebine, ki se zagotavljajo prek interneta iz držav zunaj EU, vendar so
namenjene EU. Ker so medijske storitve iz držav zunaj EU vse
pogosteje dostopne prek spleta in satelita, bi bilo treba med prizadevanji za
ureditev pravne pristojnosti teh storitev najprej preučiti, ali je treba
odpraviti prekrivanja pristojnosti. O podobnih vprašanjih se razpravlja na
področju varstva podatkov. Pri zagotavljanju nelinearnih storitev se prav
tako uporablja Direktiva o e-poslovanju. Povezanost med to direktivo in
Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah postane očitnejša v zlivajočem
se okolju[54].
To velja tudi za zakonodajo o varstvu podatkov, saj je obdelava osebnih
podatkov pogosto predpogoj za delovanje nove storitve, čeprav se uporabnik
zbiranja in obdelave osebnih podatkov pogosto ne zaveda v celoti. Takoj ko so
podatki pridobijo z uporabo avdiovizualnih medijskih storitev in se nanašajo na
določeno ali določljivo fizično osebo, so to osebni podatki ter zato sodijo v
področje uporabe Direktive EU o varstvu osebnih podatkov (95/46/ES)[55]. Drugo pomembno zakonodajno
področje je varstvo potrošnikov[56].
Zaradi globalne in kompleksne narave interneta
bi samoregulacija ustrezno dopolnjevala regulativni pristop. Komisija je
leta 2012 s podjetji in drugimi zainteresiranimi stranmi začela [57] razvijati kodeks dobre prakse
za samoregulacijo in koregulacijo. Ob tem so bila izoblikovana načela za boljšo
samoregulacijo in koregulacijo, ki naj bi zagotovila večjo učinkovitost[58]. Ta bi bilo treba upoštevati kot merilo pri
samoregulaciji in koregulaciji, ki sta že navedeni v Direktivi o avdiovizualnih
medijskih storitvah[59].
V vse bolj zlivajočem se svetu postaja
medijska pismenost pomembna tudi za občinstvo vseh starosti. Komisija je
pripravila več političnih pobud za spodbujanje medijske pismenosti, ki
presegajo tiste, vključene v Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah[60]. Medijska pismenost je
opredeljena kot sposobnost za dostopanje do medijev, razumevanje ter kritično
ocenjevanje različnih vidikov medijev in njihovih vsebin ter ustvarjanje
komunikacij v različnih kontekstih[61]. VPRAŠANJA ZA
JAVNO POSVETOVANJE: (10)
Ali glede na zlivanje medijev obstajajo dokazi o
izkrivljanju trga zaradi regulativnega razlikovanja med linearnimi in
nelinearnimi storitvami? Če ostajajo, kako bi lahko najbolje odpravili ta
izkrivljanja in hkrati zaščititi vrednote, na katerih temelji zakonodajni okvir
EU za avdiovizualne medijske storitve? (11)
Ali je treba prilagoditi opredelitev ponudnikov
avdiovizualnih medijskih storitev in/ali področje uporabe Direktive o
avdiovizualnih medijskih storitvah, da bi za ponudnike, za katere se Direktiva
o avdiovizualnih medijskih storitvah trenutno ne uporablja, delno ali v celoti
veljale obveznosti Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, ali
obstajajo drugi načini, s katerimi bi lahko zaščitili vrednote? Na katerih
področjih bi lahko pozornost namenili samoregulaciji/koregulaciji? (12)
Kakšen bi bil vpliv spremenjenega avdiovizualnega
regulativnega pristopa na načelo države izvora in s tem na enotni trg? (13)
Ali vse večje zlivanje na avdiovizualnem področju
postavlja pod vprašaj povezanost med določbami Direktive o avdiovizualnih
medijskih storitvah in Direktive o e-poslovanju na novo? Na katerih področjih?
Navedite praktične primere. (14)
Katere pobude na evropski ravni bi lahko prispevale
k izboljšanju medijske pismenosti v Evropi? 3.2. Svoboda
in pluralnost medijev[62] Svoboda in pluralnost medijev sta določena v
členu 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Direktiva o avdiovizualnih
medijskih storitvah[63]
in pravila o konkurenci prispevata k ohranjanju pluralnosti medijev na ravni EU
in nacionalni ravni. Državljani imajo prek interneta dostop do
količine informacij in vsebin, ki je neprimerljiva s ponudbo na nacionalni ravni,
obenem pa lahko sodelujejo pri oblikovanju mnenja. To spodbuja svobodo
izražanja in krepi raznovrstnost mnenj. Hkrati pa se spreminja odnos posameznikov do
informacij. Z mehanizmi filtriranja, vključno s posamezniku prilagojenimi
rezultati iskanja, je postalo verjetneje, da ljudje prejmejo novice z lastnega
interesnega področja in zornega kota. Po eni strani imajo tako filtriranje in
mehanizmi personalizacije vidne možnosti za krepitev vloge državljanov, saj jim
omogočajo, da se učinkovito prebijajo skozi množico informacij, ki je značilna
za digitalno okolje, in da prejmejo prilagojene storitve, ki ustrezajo njihovim
osebnim potrebam. Po drugi strani bi to lahko zmanjšalo vlogo medijev kot
urednikov v javni sferi in okrepilo vlogo upravljavcev platform, na primer
internetnih podjetij. Slednja lahko poleg tega, da določajo, katere vsebine so
dostopne, tudi vplivajo na odločitve, npr. s poudarjanjem posameznih vsebin,
omejevanjem uporabnikovih možnosti pri spreminjanju menija ali omejevanjem
nekaterih aplikacij. To lahko vpliva na dejansko izbiro državljanov pri dostopu
do medijskih ponudb, ki predstavljajo pluralnost mnenj, in lahko vodi do tega,
da se državljani nevede znajdejo v ranljivem položaju. Razpoložljivost
različnih platform, ki uporabnikom zagotavljajo pomembne vsebine, in odprtost
teh platform sta pomembna pogoja za uspešen medijski prostor. Države članice lahko omrežnim operaterjem
naložijo, da določene radiodifuzne programe prenašajo javno, kadar znatno
število gledalcev taka omrežja uporablja kot glavno sredstvo za dostop do teh
kanalov[64].
V primerih, v katerih je sposobnost doseganja občinstva odvisna od omejenih
virov prenosa, je to način za zagotavljanje določenih kanalov, če države
članice štejejo, da je razpoložljivost vsebin v splošnem interesu. V
širokopasovnem okolju prenosne zmogljivosti manj omejujejo gledalce pri izbiri
razpoložljivih vsebin. Dostopnost „vsebin v splošnem interesu“, tudi
v spletnem okolju, bi bila v praksi lahko omejena s poslovnimi odločitvami
različnih akterjev, kot so proizvajalci opreme in/ali upravljavci platform, do
katerih je mogoče dostopati s to opremo, ali celo samih ponudnikov vsebin[65]. Države članice lahko tudi podrobno določajo
digitalne radiodifuzne storitve, do katerih je treba zagotoviti dostop, nacionalni
regulativni organi pa lahko operaterjem naložijo, da zagotovijo dostop do
elektronskih programskih vodnikov[66]. Čeprav so vsebine dostopne, je iskanje „vsebin
v splošnem interesu“ v okolju z vedno več kanali za gledalce lahko izziv. Zato
imajo države članice tudi možnost, da naložijo obveznosti v zvezi z
predstavitvijo elektronskih programskih vodnikov ter podobnih pripomočkov za
izpis in navigacijo.[67]. VPRAŠANJA ZA
JAVNO POSVETOVANJE: (15)
Ali bi bilo treba možnost predhodne opredelitve
izbire s filtrirnimi mehanizmi urediti z javnimi ukrepi na ravni EU? (16)
Kaj bi moralo spadati v področje uporabe veljavne
zakonodaje o dostopu (člen 6 Direktive o dostopu) in univerzalnih
storitvah (člen 31 Direktive o univerzalnih storitvah), da se poveča
zlitje linearnih in nelinearnih storitev na skupnih platformah? Ali v zlitem
radiodifuznem/širokopasovnem okolju obstaja posebna potreba po zagotavljanju
dostopnosti ter praktičnosti iskanja in uporabe „vsebin v splošnem interesu“? 3.3. Komercialna sporočila Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah
določa omejitve glede oddajnega časa za oglaševanje, na primer 12 minut na
uro, in določa merila za oglaševanje nekaterih izdelkov kot tudi za oglaševanje
mladoletnikom. Pravila o kakovosti se uporabljajo podobno za linearne in nelinearne
storitve, medtem ko se pravila o količini uporabljajo samo za linearne
storitve. Zaradi vse večje konkurence med linearnimi in nelinearnimi storitvami
in glede na dejstvo, da nelinearne storitve lahko zagotavljajo ponudniki, ki
niso pod pristojnostjo EU, evropske radiodifuzijske hiše skrbi, da so zaradi
teh razlik v slabšem položaju. V zlivajočem se avdiovizualnem svetu nekatere
inovativne tehnike oglaševanja postavljajo pod vprašaj veljavna pravila.
Komisija je bila obveščena o pomislekih glede uporabe komercialnih pasic[68] v linearnih storitvah
radiodifuzijskih hiš in vprašanju, ali bi to lahko bilo v nasprotju z osnovnim
namenom zakonodaje o oglaševanju, zlasti, ali se lahko take pasice prikazujejo
z ali brez soglasja uporabnikov in radiodifuzijskih hiš. Izziv bi lahko
pomenila tudi prikrita komercialna sporočila v spletnem okolju. Personalizacija ponudbe vsebin lahko koristi
potrošnikom in oglaševalcem, vendar le pod pogojem, da pri tem uporabljena
orodja ne ogrožajo načela varstva osebnih podatkov. Evropski predpisi o varstvu
podatkov[69]
lahko povečajo zaupanje potrošnikov v inovativne poslovne modele, kar je cilj v
reformnih predlogih regulativnega okvira EU, ki jih je Komisija predložila
januarja 2012[70].
Oglaševalska industrija je uvedla sistem samoregulacije[71] za spletno vedenjsko
oglaševanje, ki bo v prihodnosti poleg oglaševanja s pasicami morda razširjen
na video oglase. Upoštevati bi bilo treba tudi pobude za standardizacijo
znotraj sektorja, kot je na primer „Ne sledi mi“ (Do Not Track – DNT)[72]. VPRAŠANJA ZA
JAVNO POSVETOVANJE: (17)
Ali bodo trenutna pravila Direktive o
avdiovizualnih medijskih storitvah glede komercialnih sporočil še vedno
primerna, ko bo zlitje avdiovizualnih medijev postalo resnično? Lahko navedete
nekaj konkretnih primerov? (18)
S katerimi regulativnimi instrumenti se bi bilo
najprimerneje odzvati na hitro spreminjajoče se tehnike oglaševanja? Ali
obstaja še več možnosti za samoregulacijo in koregulacijo? (19)
Kdo naj bi dokončno odločal o tem, ali naj se
sprejmejo komercialne pasice ali druge nove tehnike na zaslonu? 3.4. Zaščita
mladoletnikov Neprekinjeno razširjanje vsebin prek različno
reguliranih linearnih in nelinearnih prenosnih kanalov zmanjša učinek sedanje
regulativne ureditve za linearne vsebine o dostopu otrok do vsebin. Učinkovito
preverjanje starosti pri dostopu do vsebin ostaja izziv tudi pri mladostnikih.
Zaradi razlik v regulativnem pristopu do različnih vrst vsebin na zaslonu imajo
uporabniki poleg tega lahko težave pri ugotavljanju, kateri organ je pristojen
za pritožbe[73].
Komisija v sporočilu „Evropska strategija za
boljši internet za otroke“, ki ga je objavila maja 2012[74], zagovarja, da je treba
razviti kakovostnejše vsebine za otroke in da je treba otroke na internetu
zaščititi. 31 vodilnih podjetij v vrednostni verigi je podpisalo koalicijo, da
bi s samoregulacijo razvili ustrezne ukrepe za pet ključnih ciljev: i)
enostavna in obremenljiva orodja za poročanje uporabnikov; ii) starosti
primerne nastavitve zasebnosti; iii) širša uporaba sistemov za razvrščanje
vsebin; iv) širša dostopnost in uporaba orodij za starševski nadzor; ter v)
učinkovito odstranjevanje gradiva o zlorabi otrok. Nekateri od teh ukrepov se
nanašajo na Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah in bi se lahko
podprli s spremembo zakonodaje. Skupni dosežki in obveznosti, vključno s
priporočili za dobre prakse, so bili objavljeni. Podjetja so dala posamezne
izjave o izvajanju teh priporočil. Komisija bo še naprej sodelovala s koalicijo
kot platformo za razpravo o napredku v letu 2013. VPRAŠANJA ZA
JAVNO POSVETOVANJE: (20)
Ali so trenutna pravila Direktive o avdiovizualnih
medijskih storitvah primerna za obravnavanje izzivov na področju zaščite
mladoletnikov v zlivajočem se medijskem svetu? (21)
Čeprav so orodja za starševski nadzor vse pogosteje
na voljo na napravah in platformah, ki se uporabljajo za dostop do vsebin, je
njihova uporaba do zdaj omejena. S katerimi mehanizmi bi starše lahko opozorili
na taka orodja? (22)
Kateri ukrepi bi bili primerni za učinkovito
preverjanje starosti uporabnikov spletnih avdiovizualnih vsebin? (23)
Ali bi bilo treba spremeniti Direktivo o
avdiovizualnih medijskih storitvah, da bi obravnavala zlasti ocenjevanje
vsebin, njihovo razvrščanje in starševski nadzor na prenosnih kanalih? (24)
Ali bi morali biti uporabniki bolje obveščeni in
usposobljeni, kje in kako lahko predložijo pripombe ali pritožbe v zvezi z
različnimi vrstami vsebin? So trenutni mehanizmi za reševanje pritožb ustrezni? (25)
Ali so sredstva za obravnavanje pritožb (finančna,
regulativna ali druga sredstva) primerna za zagotavljanje ustreznih povratnih
informacij o poročilih o škodljivih ali nedovoljenih vsebinah, zlasti tistih,
ki vključujejo otroke? Kakšna naj bo vloga/pristojnost javnih organov,
nevladnih organizacij ter ponudnikov izdelkov in storitev, da bi se zagotovilo
primerno posredovanje ustreznih povratnih informacij posameznikom, ki so
poročali ali predložili pritožbo o škodljivih ali nezakonitih vsebinah? 3.5. Dostopnost
za invalide Tehnologija ponuja več možnosti za pomoč
slepim in slabovidnim, slušno ter duševno prizadetim osebam kot kdaj koli prej.
Vendar lahko te priložnosti ostanejo neizkoriščene, če niso razvite ustrezne
vsebine za dostop, tj. podnaslavljanje, znakovni jezik ali zvočni opis, ali pa
te vsebine niso dostopne končnim uporabnikom. Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah
že zavezuje države članice, naj spodbujajo ponudnike medijskih storitev, da
dostop do storitev postopoma omogočijo slepim in slabovidnim ali slušno
prizadetim osebam. Izvajanje te določbe se med državami članicami zelo
razlikuje. Storitve dostopnosti bi se lahko vključile v „obveznosti prenosa“,
ki jih naložijo države članice. Komisija je predložila predlog Direktive o
dostopnosti spletišč[75]
in preučuje, kako bi se lahko še nadalje izboljšal položaj dostopnega blaga in
storitev na trgu EU, ter določa splošne zahteve za dostopnost v prihodnjem
evropskem aktu o dostopnosti. Evropski standard, ki ureja tudi vprašanja
dostopnosti avdiovizualnih vsebin, naj bi bil sprejet do konca leta 2013. VPRAŠANJA ZA
JAVNO POSVETOVANJE: (26)
Ali menite, da so potrebna dodatna prizadevanja za
standardizacijo na tem področju? (27)
Kakšne spodbude bi lahko pospešile naložbe v
inovativne storitve za invalide? 4. Nadaljnji ukrepi Vse zainteresirane strani so vabljene, da
podajo mnenje o zamislih iz te zelene knjige, vključno z odgovarjanjem na
navedena posamezna vprašanja, in sicer na naslednji naslov: CNECT-CONVERGENCE-AV@ec.europa.eu European Commission Directorate- General for Communications
Networks, Content and Technology Unit G1 Office BU25 05/181 B- 1049 -Brussels Pri tem lahko Komisija organizira srečanja z
zainteresiranimi stranmi, vključno s predstavniki gospodarstva, potrošnikov,
investitorji, člani Evropskega parlamenta in Sveta, ali sodeluje na takih
srečanjih. Prosimo, da pripombe predložite do 31. 8. 2013.
Prejeti prispevki bodo objavljeni na spletni strani GD CONNECT, razen če ne bo
udeleženec posvetovanja zahteval drugače. Glede varstva osebnih podatkov in
obravnave vašega mnenja preberite priloženo izjavo o varstvu osebnih podatkov. [1] Za glosar pomembnih terminov glej
http://ec.europa.eu/digital-agenda/en/connectedTV. [2] Ponudniki storitev OTT zagotavljajo spletne
avdiovizualne vsebine, pri čemer sami niso ponudniki elektronskih
komunikacijskih in omrežnih storitev. [3] IHS Screen Digest. [4] IHS Screen Digest. [5] http://www.prnewswire.com/news-releases/western-viewers-fall-behind-in-the-web-connected-tv-revolution-168126616.html. [6] Vir: e-marketer. [7] Letopis Evropskega avdiovizualnega observatorija, Zvezek
II, stran 171. [8] Direktiva 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta
z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih
predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev
(Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah), UL L 95, 15.4.2010,
str. 1–24. [9] Direktiva 2000/31/ES Evropskega Parlamenta in Sveta
z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev
informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu
(Direktiva o elektronskem poslovanju), UL L 178, 17.7.2000, str. 1–16. [10] Npr. člen 31 Direktive o univerzalnih storitvah,
politika spektra, člen 6 Direktive o dostopu. [11] http://ec.europa.eu/digital-agenda/en/creating-better-internet-kids. [12] http://ec.europa.eu/information_society/media_taskforce/doc/pluralism/hlg/hlg_final_report.pdf. [13] Eurostat 2012, Posamezniki – mobilni
dostop do interneta (isoc_ci_im_i). [14] http://www.cisco.com/en/US/solutions/collateral/ns341/ns525/ns537/ns705/ns827/white_paper_c11-481360_ns827_Networking_Solutions_White_Paper.html. [15] Letopis Mednarodne video zveze za leto 2012. [16] http://ec.europa.eu/internal_market/media/docs/elecpay/plum_tns_final_en.pdf. [17] http://newsroom.cisco.com/press-release-content?type=webcontent&articleId=888280. [18] Evropski avdiovizualni observatorij; upoštevane so bile
vse platforme: čisti internet, elektronska prodaja, igralne videokonzole,
kabelska televizija in televizija prek internetnega protokola (IPTV), namenski
televizijski digitalni pretvorniki, pametni telefoni, pametne televizije,
potisni video na zahtevo (satelitska in digitalna prizemna televizija), razen
aplikacij v trgovini iTunes in Google Play. Ne vključuje: arhivov,
napovednikov, televizijskih nanizank, vsebin s starostno omejitvijo,
izobraževalnih oddaj, katalogov za priklic filmskih programov. [19] Platforme lahko v napravo vgradijo proizvajalci ali pa jih
zagotavljajo drugi akterji, kot so ponudniki elektronskih komunikacij in
kabelski operaterji, ponudniki storitev OTT ali radiodifuzijske hiše. [20] http://www.internetworldstats.com/stats9.htm. [21] “Študija o gospodarskih možnostih čezmejnih plačljivih
avdiovizualnih medijskih storitev„. Študijo so v imenu Evropske komisije
pripravili TNS Opinion, Plum in The Futures Company, januar 2012,
http://ec.europa.eu/internal_market/media/elecpay/index_en.htm#maincontentSec1. [22] Družbe za podnaslavljanje ali filmski
producenti/distributerji skrbijo za obsežne korpuse (podatkovne zbirke)
podnaslovov, pogosto vzporedno v veliko različnih jezikih. To je zelo dragocena
osnova za razvoj prilagojenih sistemov za strojno prevajanje. [23] Npr. SUMAT (www.sumat-project.eu) in SAVAS (www.fp7-savas.eu)
ter delovni program IKT za leto 2013, stran 47, http://cordis.europa.eu/fp7/ict/docs/ict-wp2013-10-7-2013-with-cover-issn.pdf. [24] Zelena knjiga o spletni distribuciji avdiovizualnih del v
Evropski uniji: priložnosti in izzivi na poti do enotnega digitalnega trga,
COM(2011) 427 final. [25] Sporočilo Komisije o vsebini na enotnem digitalnem trgu,
COM(2012) 789 final. [26] Obravnavana bodo naslednja vprašanja: teritorialnost na
notranjem trgu, harmonizacija, omejitve in izjeme v zvezi z avtorskimi
pravicami v digitalni dobi, razdrobljenost trga avtorskih pravic v EU ter
načini za izboljšanje uspešnosti in učinkovitosti izvrševanja ob istočasnem
podpiranju legitimnosti izvrševanja v širšem okviru reforme avtorskih pravic. [27] Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu
ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Prvo poročilo o uporabi
členov 13, 16 in 17 Direktive 2010/13/EU za obdobje 2009–2010:
Spodbujanje evropskih del v linearnih in avdiovizualnih medijskih storitvah na
zahtevo, načrtovanih v EU, COM/2012/0522. [28] Končna študija o izvajanju določb Direktive o
avdiovizualnih medijskih storitvah v zvezi z uveljavljanjem evropskih del z
avdiovizualnimi medijskimi storitvami z dne 13. decembra 2011. [29] http://www.guardian.co.uk/media/2012/jun/13/premier-league-tv-rights-3-billion-sky-bt. [30] Glej tudi poglavje 3.1 o varstvu podatkov. [31] Zadeva št. COMP/38.173 – Skupna prodaja medijskih
pravic FA Premier League; Zadeva št. COMP/37.214 – Skupno trženje
medijskih pravic nemške bundeslige; Zadeva št. COMP/37.398 – Skupna
prodaja tržnih pravic Lige prvakov UEFA. [32] Zadeva št. COMP/M.2876 Newscorp/Telepiù. [33] Sodba z dne 29. aprila 2004 v zadevi IMS Health
GmbH & Co. OHG proti NDC Health GmbH & Co. KG. (C-418/01, Zodl., str.
I-5039). [34] Glej sodbi z dne 4. oktobra 2011 v združenih
zadevah Football Association Premier League Ltd in drugi proti QC Leisure in
drugi ter Karen Murphy proti Media Protection Services Ltd, C-403/08 in C-429/08.
Glej tudi Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu
ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Skladen okvir za okrepitev
zaupanja v enotni digitalni trg elektronskega poslovanja in spletnih storitev z
dne 11. januarja 2012, str. 7. [35] Izdatki potrošnikov za DVD-je so se od leta 2010 do
leta 2011 zmanjšali za 7,7 %, pri čemer se je potrošnja prebivalstva za
videe na zahtevo povečala za 20,1 % in skupno znaša 1,2 milijarde EUR.
Evropski letopis o videu, 2012, str. 7. Med letoma 2008 in 2010
se je v Združenem kraljestvu čas gledanja spletnih video vsebin več kot
podvojil in je znašal 31 minut dnevno, v Franciji pa se je povečal za 104 %
na 24 minut dnevno. Vir: Cimscore. [36] Glej opombo 28: Iz študije o izvajanju Direktive o avdiovizualnih
medijskih storitvah in spodbujanju evropskih del izhaja, da je v obdobju 2006–2008
izvoz formatov iz Evrope v Severno Ameriko, Južno Ameriko in Azijo znašal 5 084
ur oddajanja, trgovina s formati znotraj Evrope pa je znašala 19 995 ur
oddajanja. Izvoz formatov iz Evrope v Severno Ameriko je znašal 2 213 ur
v primerjavi z 8 363 urami iz Severne Amerike v Evropo. [37] Primeri formatov, ki se izvažajo na svetovni ravni in so
prilagojeni lokalnemu okolju, so oddaje, kot sta „Lepo je biti milijonar“ in
„Vzemi ali pusti“, ter nanizanke, kot sta „The Killing“ in „The Bridge“. [38] Glej opombo 28. [39] Ti vključujejo standarde digitalne videoradiodifuzije in
internetni protokol za zagotavljanje vsebin. Drugi, kot sta standarda MPEG 25
in HTML-5 za predstavitev vsebin, bi lahko imeli v prihodnosti vse večjo vlogo. [40] Po informacijah, ki so bile na voljo v času priprave te
zelene knjige, se standard HbbTV že redno uporablja na Češkem, Danskem, v
Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem, Poljskem, v Španiji in Švici. V Avstriji, na
Finskem, Norveškem, Švedskem in v Turčiji pa so najavili načrte za uvedbo
standarda HbbTV oziroma ga že poskusno izvajajo. Zanj obstaja zanimanje tudi
zunaj Evrope. [41] Obstajajo tudi portali omrežnih operaterjev in proizvajalcev,
ki temeljijo na HbbTV ali neodvisnih aplikacijah. [42] YouView je na voljo od julija 2012 in vključuje
lastni podjetniški ekosistem, v katerem sodelujejo številna podjetja. Tako kot
druge vertikalne tržne platforme nima popolnoma standardizirane arhitekture. [43] MHP (Multimedia Home Platform) ali multimedijsko domačo
platformo bi lahko opisali kot niz navodil, ki operacijskemu sistemu na
digitalnem televizijskem sprejemniku povedo, kako ravnati s prejeto
interaktivno televizijsko aplikacijo. http://www.dvb.org/technology/fact_sheets/DVB-MHP_Factsheet.pdf. [44] O tem se je razpravljalo na srečanjih z zainteresiranimi
stranmi. [45] Več akterjev si prizadeva odpraviti to težavo: http://www.smarttv-alliance.org. Forum o
odprti televiziji prek internetnega protokola (IPTV). [46] http://ec.europa.eu/digital-agenda. [47] https://ec.europa.eu/digital-agenda/en/connecting-europe-facility. [48] http://ec.europa.eu/digital-agenda/en/line-public-consultation-specific-aspects-transparency-traffic-management-and-switching-open. [49] https://ec.europa.eu/digital-agenda/node/118. [50] To je neločljivo povezana vrednota, ki jo je treba
varovati v skladu s členom 167 PDEU. [51] Člen 1.1.g Direktive o avdiovizualnih medijskih
storitvah: „avdiovizualna medijska storitev na zahtevo“ (tj. nelinearna
avdiovizualna medijska storitev) pomeni avdiovizualno medijsko storitev, ki jo
zagotavlja ponudnik medijskih storitev za gledanje programov v trenutku, ki ga
izbere uporabnik na svojo osebno zahtevo iz kataloga programov, ki ga izbere
ponudnik medijskih storitev. [52] To pomeni fizično ali pravno osebo z uredniško
odgovornostjo za izbiro vsebin avdiovizualne medijske storitve, ki določi način,
na katerega bo ta organizirana (člen 1(1)(d) Direktive o avdiovizualnih
medijskih storitvah). To izključuje fizične ali pravne osebe, ki zgolj
prenašajo vsebino, za katero so uredniško odgovorne tretje osebe. [53] Člen 2(4) Direktive o avdiovizualnih medijskih
storitvah. [54] Glej zlasti „klavzulo o notranjem trgu“ iz člena 3
ter tudi člena 4 in členov od 6 do 8. [55] Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z
dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih
podatkov in o prostem pretoku takih podatkov, UL L 281, 23.11.1995, str. 31–50. [56] Direktiva 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah
na primer varuje potrošnike pred zavajajočim ali agresivnim trženjem in
zagotavlja, da so vse navedbe trgovcev v EU jasne, točne in utemeljene; Direktiva 2011/83/EU
o pravicah potrošnikov ureja več področij pravic potrošnikov in nekatere
harmonizira. Informacije na digitalnih izdelkih, ki naj bi jih prenesli s
spleta ali si jih ogledali na spletu, bodo morale na primer vsebovati jasne
informacije o interoperabilnosti in funkcijskosti. [57] Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu,
Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Obnovljena strategija
EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–14, COM(2011) 681 final,
http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2011:0681:FIN:SL:PDF. [58] https://ec.europa.eu/digital-agenda/en/news/principles-better-self-and-co-regulation-and-establishment-community-practice. [59] Člen 4.7. [60] Člen 33. [61] Sporočilo Komisije Evropskemu Parlamentu, Svetu,
Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Evropski pristop k
medijski pismenosti v digitalnem okolju, COM(2007) 833 final. [62] Upoštevajte tudi javna posvetovanja o svobodi in
pluralnosti medijev na http://ec.europa.eu/digital-agenda. [63] Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah podpira
pluralnost medijev tako, da dopušča prosti pretok avdiovizualnih medijskih
storitev znotraj enotnega trga, in sicer na podlagi načela države izvora in
npr. s členom 14. To skupaj s posebnimi pravili o spodbujanju evropskih
del podpira pluralnost medijev. [64] Člen 31 Direktive o univerzalnih storitvah 2002/22/ES,
kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES o pravicah državljanov. [65] V primeru digitalne televizijske opreme bi se za
zagotovitev interoperabilnosti lahko uporabljal člen 24 Direktive o
univerzalnih storitvah. Priloga VI trenutno na primer zagotavlja, da se
signali, ki se prenašajo kot čisti signali, prikažejo na napravah, ki omogočajo
razmešanje premešanih oddaj. [66] Člen 5(1b) Direktive 2002/19/ES o dostopu, kakor
je bila spremenjena z Direktivo 2009/140/ES. [67] Člen 6(4) Direktive 2002/19/ES o dostopu, kakor
je bila spremenjena z Direktivo 2009/140/ES. [68] Vizualni elementi, ki se prikažejo na zaslonu med
predvajanjem. [69] Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah ter
predlagana Uredba o varstvu podatkov, ki spreminja sedanjo Direktivo o varstvu
podatkov. [70] Predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o varstvu
posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov
(Splošna uredba o varstvu podatkov), COM(2012) 11 final. [71] Vseevropski samoregulativni okvir za spletno vedenjsko
oglaševanje (Online Behavioural Advertising – OBS): http://www.iabeurope.eu/news/self-regulation-framework.aspx. [72] Globalni standard DNT naj bi določal tehnične podrobnosti
„signala“, ki ga uporabniki lahko pošljejo ponudnikom prek spletne opreme,
vključno s spletnim brskalnikom. Signal navaja njihove želje glede sledenja.
http://blogs.ec.europa.eu/neelie-kroes/donottrack/. [73] To vprašanje se na primer obravnava v okviru pobude
ParentPort. [74] http://europa.eu/rapid/press-release_IP-12-445_sl.htm. [75] Predlog Direktive Evropskega
parlamenta in Sveta o dostopnosti spletišč organov javnega sektorja, COM(2012) 721 final.