SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ VESOLJSKA INDUSTRIJSKA POLITIKA EU SPROSTITEV POTENCIALA ZA GOSPODARSKO RAST V VESOLJSKEM SEKTORJU /* COM/2013/0108 final */
SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU
PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ VESOLJSKA INDUSTRIJSKA POLITIKA EU
SPROSTITEV POTENCIALA ZA GOSPODARSKO
RAST V VESOLJSKEM SEKTORJU 1. Strateška industrija, ki bo
prispevala k strategiji Evropa 2020 Vesolje ni samo tehnološko vprašanje. Že od
nekdaj ga zaznamuje in ga bo zaznamovala izrazita politična razsežnost, ki
pa se doslej na evropski ravni ni ustrezno razvijala. Evropska vesoljska
agencija (ESA) je bila zasnovana kot medvladna raziskovalna in razvojna
agencija, v okviru katere lahko Evropa razvija nekatere edinstvene znanstvene
in tehnološke zmogljivosti ter ki Evropo postavlja ob bok vodilnim svetovnim
državam, ki opravljajo polete v vesolje. Vendar agencija ESA ni politično
dejavna. V preteklih desetletjih je politična razsežnost vesolja temeljila
na nacionalnih politikah tistih evropskih držav, ki so bile na področju
vesolja najdejavnejše. Z vse večjo konkurenco zaradi novih držav, ki
opravljajo polete v vesolje, pa njihov politični vpliv morda ne bo
več zadoščal za obravnavanje prihodnjih izzivov. Vesoljska politika
EU bi lahko okrepila evropsko identiteto na mednarodni politični ravni.
Hkrati bi lahko ukrepanje EU vesolju dalo močan politični zagon, na
primer z vzpostavitvijo ustreznih okvirnih pogojev za ohranitev in spodbujanje
vesoljskih dejavnosti v Evropi ter konkurenčnosti evropske industrije na
svetovni ravni. V zvezi s tem bi člen 189 PDEU, ki EU jasno
pooblašča za posredovanje v vesoljskih zadevah, lahko prinesel spremembe. Vesolje služi evropskim državljanom. Številni
sistemi in storitve, ki so danes ključnega pomena za našo blaginjo in
varnost, so neposredno ali posredno odvisni od vesolja. Ko evropski državljani
uporabljajo mobilne telefone, opravljajo finančne transakcije, potujejo z
letalom, spremljajo vremensko napoved ali v avtu iščejo najbližjo
restavracijo se zanašajo na vesoljsko tehnologijo, ne da bi se tega zavedali.
Vesolje je postalo del našega vsakdana. Vesolje je gonilo rasti in inovacij ter
neposredno prispeva k ciljem strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno
in vključujoče gospodarstvo[1].
Vesoljski sektor spodbuja znanstveni napredek ter omogoča razvijanje
sistemov in storitev s potencialom za rast na področjih, kot so
telekomunikacije, navigacija in opazovanje Zemlje. Ti sistemi in storitve
Evropski uniji zagotavljajo neodvisnost in varnost. Pomagajo pri obravnavanju
pomembnih družbenih izzivov, kot so podnebne spremembe, omejeni viri, zdravje
in staranje prebivalstva. Prinašajo strateško pomembno znanje, ki podpira
zunanje odnose EU na področjih, kot sta razvojna in humanitarna
pomoč. Spodbujajo inovacije in konkurenčnost v številnih nevesoljskih
sektorjih ter prispevajo h gospodarski rasti in novim delovnim mestom na skoraj
vseh gospodarskih področjih. Decembra 2008 je Evropski svet poudaril
potencial vesolja za vplivanje na inovacije in oživitev gospodarstva.
Maja 2009 je Svet za vesolje na šestem srečanju poudaril, „da je
treba na evropski, nacionalni in regionalni ravni aktivirati sedanje mehanizme
za podporo inovacij in razmisliti o novih podpornih instrumentih za zagotovitev
navzkrižnega bogatenja znanja, inovativnosti in zamisli med vesoljskimi in
nevesoljskimi sektorji ter med vesoljsko industrijo in vodilnimi raziskovalnimi
organizacijami in univerzami“. Po sprejetju vodilne pobude „Unija inovacij“
je Komisija pripravila predlog za program Obzorje 2020 v okviru
naslednjega večletnega finančnega okvira, ki zajema raziskave in
inovacije. Od predlaganih 80 milijard EUR bo v raziskave in inovacije
na področju vesolja vloženih 1,7 milijarde EUR. Poleg tega je vesolje postalo svetovna
poslovna dejavnost. Evropska vesoljska industrija se sooča z vse
večjo konkurenco novih vesoljskih velesil, kot sta Kitajska in Indija.
Ukrepanje EU na področju vesolja si mora ob pomoči držav članic
in agencije ESA prizadevati za krepitev konkurenčnosti evropske vesoljske
industrije na svetovni ravni. Strateški pomen in posebnosti te svetovne
industrije zahtevajo poseben pristop k industrijski politiki, ki temelji na
potrebi po zagotavljanju stroškovne učinkovitosti in konkurenčnosti
na svetovni ravni, hkrati pa zagotavlja uravnoteženo krepitev in razvoj
najnovejših znanj, spretnosti in kompetenc ter potrjuje močno zavezanost
gospodarski rasti v skladu s strategijo Evropa 2020. Komisija je v
sporočilu o industrijski politiki EU, sprejetem oktobra 2010[2], poudarila svojo namero, da
nadaljuje vesoljsko industrijsko politiko, razvito v sodelovanju z agencijo ESA
in državami članicami EU. Aprila 2011 je v sporočilu „Za vesoljsko
strategijo Evropske unije, ki koristi državljanom“[3] navedla nadaljnje usmeritve
morebitne evropske vesoljske industrijske politike. Države članice so ta
pristop podprle v sklepih Sveta, sprejetih maja in decembra 2011[4]. To sporočilo temelji tudi na
sporočilu Komisije o industrijski politiki „Močnejša evropska
industrija za rast in oživitev gospodarstva“ (COM(2012) 582 final)[5]. Glede na navedeno bi morala biti vesoljska
industrijska politika EU osredotočena na pet posameznih ciljev: 1.
vzpostavitev skladnega in trdnega ureditvenega
okvira; 2.
nadaljnji razvoj konkurenčne, trdne,
učinkovite in uravnotežene industrijske baze v Evropi ter podpora
sodelovanju MSP; 3.
podpora svetovni konkurenčnosti vesoljske
industrije EU s spodbujanjem večje stroškovne učinkovitosti sektorja
v celotni vrednostni verigi; 4.
razvoj trgov vesoljskih aplikacij in storitev; 5.
zagotovitev tehnološke neodvisnosti in neodvisnega
dostopa do vesolja. V zvezi z zadnjim ciljem je ključnega
pomena, da EU ohrani svojo avtonomnost na strateških področjih vesoljskega
sektorja, kot so storitve na področju izstrelitev. Vesoljska industrijska
politika EU bi zato morala zagotoviti zanesljiv, varen in stroškovno
učinkovit sistem nosilnih raket. Ustvariti bi morala pogoje (vključno
s finančnimi pogoji), potrebne za ohranitev in krepitev neodvisnega
dostopa Evrope do vesolja v skladu z institucionalnimi potrebami. V ta namen bi
se moralo upravljanje izkoriščanja evropskih nosilnih raket razvijati
tako, da se poveča finančna učinkovitost pri upravljanju uporabniških
programov. Poleg tega pa bodo morali akterji v evropski vesoljski politiki
razviti resnično evropsko politiko nosilnih raket, primerljivo z
večino držav, ki opravljajo polete v vesolje. Vesoljska industrijska politika EU je lahko
učinkovita le, če temelji na učinkovitem sodelovanju treh
akterjev evropske vesoljske politike: EU, agencije ESA in njunih držav
članic. PDEU določa, da lahko EU „spodbuja skupne pobude, podpira
raziskave in tehnološki razvoj ter usklajuje prizadevanja, potrebna za raziskovanje
in izkoriščanje vesolja“. Poleg tega „Unija vzpostavi ustrezne odnose z
Evropsko vesoljsko agencijo“. Oblikovati bi bilo treba mehanizme, ki bodo
zagotovili sodelovanje znotraj okvira EU, da bodo stališča držav
članic, izražena v forumih mednarodnih organizacij, vključno z
agencijo ESA, skladna z vesoljsko politiko EU in jo podpirala. 2. Visokotehnološka industrija
kljubuje svetovni konkurenci 2.1. Industrija pred mednarodnimi
izzivi Evropska vesoljska industrija se od svojih
glavnih mednarodnih tekmecev razlikuje po manjšem proračunu, večji
odvisnosti od komercialne prodaje, manjšem deležu vojaških izdatkov ter nižji
stopnji razvoja sinergij med civilnimi in obrambnimi sektorji. V nasprotju z
Združenimi državami evropski prodajni trg storitev navigacije in opazovanja
Zemlje šele nastaja. Te značilnosti so vzrok za dejstvo, da se evropska
industrija sooča s poslovnimi izzivi in izzivi na področju inovacij. 2.1.1. Nevarnosti na komercialnih
trgih z veliko odvisnostjo proizvodne industrije EU Vesoljska proizvodna industrija (segmenta
satelitov in nosilnih raket ter zemeljski segment) je strateška,
visokotehnološka industrija z visokimi tveganji, obsežnimi naložbami, dolgimi
razvojnimi cikli in nizko stopnjo proizvodnje. V vseh državah, ki opravljajo
polete v vesolje, vesoljska industrija v glavnem temelji na institucionalnih
programih, ki imajo dve obliki: financiranje programov raziskovanja in razvoja
ter nakup vesoljskih izdelkov in storitev kot stranke industrije[6]. V zvezi z raziskavami so glavni instrument
oblikovanja sektorja institucionalne politike na področju raziskav in
razvoja vesolja. Ocenjuje se, da je delež evropskih raziskav in razvoja v
nekonsolidiranih prihodkih od prodaje vesoljskega sektorja EU približno 10 %.
Na mednarodni ravni pa je financiranje evropskih raziskovalnih in razvojnih
dejavnosti v primerjavi z Združenimi državami povsem zanemarljivo. Delež
civilnega vesoljskega proračuna Združenih držav, porabljenega za raziskave
in tehnični razvoj, je približno 25 %[7].
Izraženo v sredstvih na prebivalca je ameriški civilni vesoljski proračun
agencije NASA[8]
približno štirikrat večji kot vsi evropski civilni vesoljski
proračuni skupaj (nacionalni, agencija ESA in OP7). Poleg tega je evropski institucionalni trg v
primerjavi z drugimi državami, ki opravljajo polete v vesolje, razmeroma
majhen. Leta 2009 je bil proračun ZDA skoraj desetkrat večji od
evropskega. Čeprav je vesolje svetovni trg, je težko govoriti o enotnem
evropskem trgu. Institucionalni trg je zaradi številnih javnih zainteresiranih
strani ter izvajanja različnih nacionalnih vesoljskih industrijskih
politik in politik agencije ESA razdrobljen, pri čemer se potrebno
usklajevanje ne izvaja. Samo evropski trg zato ne zadošča za ohranitev
trenutne ravni odličnosti evropske vesoljske industrije. Poleg tega so
institucionalni trgi večine držav, ki opravljajo polete v vesolje, zaprti
za industrijo drugih takih držav. Zato se mora evropska industrija opreti tudi
na komercialno prodajo in izvoz, ki po podatkih združenja Eurospace predstavljata
45 % njenih dejavnosti. Stanje je torej bistveno drugačno kot pri
konkurentih. Na splošno evropska proizvodna in
izstrelitvena industrija dosegata dobre rezultate na svetovnem komercialnem
trgu, kjer tržni delež satelitov (predvsem telekomunikacijskih) raste, tržni
delež komercialnih izstrelitev pa je nespremenljiv in znaša približno 50 %.
Vendar je prodaja na komercialnem trgu, ki je ključna za evropsko
vesoljsko industrijo, ogrožena zaradi cikličnega upada komercialne
prodaje, pri čemer je trg komercialne prodaje in izvoza pod vplivom
povečane, tudi agresivne[9]
konkurence drugih držav, ki opravljajo polete v vesolje. Zaradi dolgega obdobja
od zasnove do izvedbe projektov, značilnega za ta sektor (10- do 15-letni
razvoj pri zapletenih sistemih), je treba morebitni razvoj (trga) predvideti
dovolj zgodaj. Poleg tega se lahko stanje v nekaterih strateških podsektorjih
hitro razvija, na primer v podsektorju nosilnih raket[10]. 2.1.2. Utrditev položaja: ohranjanje
vrhunske tehnologije na trgih telekomunikacij Industrija satelitskih storitev je velikega
pomena za gospodarstvo EU, saj naložbe v vesoljske infrastrukture spreminja v
konkretne aplikacije in storitve, ki koristijo državljanom. Proizvodna
industrija na področju satelitskega komuniciranja (SatCom) je ključna
za ohranjanje celotne evropske vesoljske industrije. Po podatkih združenja
Eurospace prodaja telekomunikacijskih satelitov v zadnjih 10 letih
predstavlja več kot 60 % prometa evropskih proizvajalcev satelitov.
Evropa se lahko pri razvoju in izvajanju storitev satelitskega komuniciranja
opira na vrhunsko industrijo. Te storitve so kot eden najpomembnejših virov
rastočih sektorjev digitalne družbe ključnega pomena pri
zagotavljanju informacij. Prispevajo k številnim ukrepom, predlaganim v evropski
digitalni agendi, predvsem k premoščanju širokopasovne vrzeli na redko
poseljenih območjih. Satelitsko komuniciranje je zelo učinkovita
rešitev, kadar so prizemne tehnologije predrage ali jih ni[11], in za zagotavljanje
čezmejnih digitalnih storitev. Obenem predstavlja prožno in zanesljivo
rezervno rešitev v primeru okvare drugih omrežij (naravne nesreče,
teroristični napadi itd.). Poleg vse večje konkurence se evropska
industrija satelitskega komuniciranja sooča tudi s tehničnim in
političnim izzivom: soočiti se mora s pomanjkanjem radijskega spektra[12], ki je ključen vir za
učinkovito delovanje in razvoj satelitskega komuniciranja. Za ohranitev
konkurenčnosti industrije satelitskega komuniciranja je treba obravnavati
to vprašanje. 2.1.3. Nove meje: uveljavitev industrije
EU na novih trgih navigacijskih aplikacij in sistemov za opazovanje Zemlje
(storitve in izdelki) Evropska
industrija storitev satelitske navigacije (SatNav) in opazovanja Zemlje (SatEO)
je nova industrija z visokim svetovnim potencialom za rast in nova delovna
mesta, ki jo sestavljajo predvsem MSP in zagonska podjetja (ki so steber našega
gospodarstva). Ta podjetja bodo imela vedno večji pomen za naše
gospodarstvo in blaginjo državljanov. Poslovni strokovnjaki GNSS ocenjujejo, da
bo vrednost tega trga v desetih letih 300 milijard USD[13]. Ocenjuje se, da je
že danes 6 do 7 % BDP zahodnih držav, tj. 800 milijard EUR v
Evropski uniji, odvisnih od satelitske navigacije[14]. Koristi popolnoma
delujočega programa Copernicus (novo ime za GMES) do leta 2030 so
ocenjene na 34,7 milijarde EUR, kar je primerljivo z 0,2 % BDP
Evropske unije[15]. Z uvajanjem
infrastruktur GNSS in Copernicus se bodo za ta sektor v Evropi kmalu odprle
nove priložnosti. Za programa Galileo in EGNOS se pričakuje, da bosta v
naslednjih 20 letih ustvarila gospodarske in družbene koristi v vrednosti 60–90 milijard EUR[16]. Evropa mora izkoristiti
priložnosti za rast vesoljskih dejavnosti in povezanih storitev. Čeprav so
se nekatere zasebne aplikacije že izkazale za uspešne, pa so satelitski izdelki
in storitve na tej stopnji razvoja še vedno v veliki meri odvisni od javnih
strank na nacionalni in lokalni ravni. V Evropi razvoj inovativnih aplikacij in s tem
razvoj trga upočasnjujejo številne ovire: negotovost glede
razpoložljivosti storitev in pravnega okvira, pomanjkanje ozaveščenosti
morebitnih uporabnikov glede potenciala storitev, pomanjkljivo sodelovanje med
vesoljskimi in nevesoljskimi sektorji, pomanjkljivo sodelovanje med ponudniki
podatkov, razvijalci storitev in končnimi uporabniki, nezadostna podpora
ustanavljanju zagonskih podjetij in razvoju hitro rastočih podjetij. 2.2. Za obravnavanje teh izzivov
bi morala Evropa doseči tehnološko neodvisnost in zanesljivo dobavo ter
ohraniti neodvisen dostop do vesolja Tehnološka neodvisnost, zanesljiva dobava in
neodvisen dostop do vesolja[17]
niso le načini za doseganje nujne strateške neodvisnosti, ampak tudi
osnovni pogoj za trajnostni razvoj evropske vesoljske industrije. 2.2.1. Za vodilno vlogo na
področju tehnologije, zanesljivo dobavo in neodvisnost so potrebni nenehna
prizadevanja ter razpoložljivost potrebnih znanj in spretnosti Za soočanje z vedno večjo konkurenco
na svetovnem trgu mora Evropska industrija ohranjati prednost pri tehnološkem
razvoju in na določenih področjih tehnološkega napredka. Izzivi, s
katerimi se sooča industrija, vključujejo načine zagotavljanja
tehnološke neodvisnosti in zanesljive dobave, potrebo po nadomestitvi ali
posodobitvi obstoječih tehnologij in izdelkov, izzive glede razvoja novih
znanj in spretnosti ter težave pri ohranjanju kritičnih znanj in
spretnosti na trgu z dolgimi programskimi cikli in velikim nihanjem
naročil. Poleg tega sinergije med civilnimi in obrambnimi sektorji
dandanes niso dovolj izkoriščene, kar ovira nastanek resnične
evropske vesoljske velesile. Ker ni učinkovitega navzkrižnega bogatenja
znanja med vesoljskimi in nevesoljskimi sektorji, so skupne raziskovalne in
razvojne dejavnosti ter zmožnost uporabe tehnologij z obeh strani omejene. Tehnološka neodvisnost tega strateškega
sektorja ni zagotovljena. Na številnih področjih kritičnih tehnologij
so evropski programi popolnoma odvisni od enega dobavitelja[18]. Evropska vesoljska tehnološka
platforma (ESTP) ocenjuje, da
je trenutno v povprečju 60 % elektronike na krovu evropskih satelitov
uvožene iz Združenih držav ker na evropski ravni ni poslovnih načrtov za
razvoj teh komponent. Za ta uvoz poleg tega veljajo izvozni predpisi na področju
mednarodne trgovine z orožjem (ITAR), zato uvoz poteka v skladu z interesi
Združenih držav, kar pogosto povzroča zamude pri postopkih javnega
naročanja in kratkoročno še povečuje odvisnost evropske
industrije od sprememb politike Združenih držav. Vesoljski sektor je v
primerjavi s svetovno industrijo majhen sektor in predstavlja majhen delež
prometa velikih industrijskih podjetij. Zato se mora spopadati z razvojem, ki
ne upošteva njegovih posebnih potreb. V primerjavi z drugimi sektorji mora
vesoljska industrija v večji meri predvideti prihodnji razvoj – v smislu
razpoložljivosti izdelkov in uredb, kot je uredba REACH[19], kar je zaradi dolgega obdobja
od zasnove do razvoja vesoljskih izdelkov toliko težje. V takih razmerah lahko
spremembe v trgovinskem položaju ali zakonodaji, finančne težave
ključnih podjetij ali premajhen dobiček zaradi majhnega tržnega
deleža ogrozijo evropske vesoljske programe ter povzročijo zamude in
prekoračitve stroškov. Iz industrijskih in strateških razlogov bi bilo
treba v programu Obzorje 2020 skupaj z agencijama ESA in EDA okrepiti
prizadevanja, vložena v razvoj nadomestnih virov dobave za tehnologije in
materiale. Brez zadostne delovne obremenitve bo
usposobljena delovna sila v vesoljski industriji propadla in potrebno bo veliko
časa in sredstev za ponovno sestavo potrebnih ekip, ki bi razvile nove
programe. Znanje in spretnosti v novem sektorju navigacijskih tehnologij in
tehnologij za opazovanje Zemlje trenutno ne zadoščajo. Medtem pa nove
države, ki opravljajo polete v vesolje, hitro premoščajo vrzel glede
raziskovalcev v primerjavi z industrializiranimi državami. 2.2.2. Neodvisni dostop Evrope do
vesolja je treba dolgoročno ohraniti in okrepiti V vseh svetovnih državah, ki opravljajo polete
v vesolje, se razvoj in delovanje nosilnih raket že od nekdaj financirata iz
javnih sredstev, brez katerih komercialnega sektorja ne bi bilo. Komercialne
cene na trgu ne zajemajo vseh stroškov, zlasti ne stroškov razvojne faze. Delež
institucionalnih proračunov, ki jih države, ki opravljajo polete v
vesolje, namenijo nosilnim raketam, kaže njihovo željo po neodvisnem dostopu do
vesolja. V vseh konkurenčnih državah so postopki javnega naročanja
ključni za preživetje sektorja, pri čemer lokalna industrija nosilnih
raket ne bi preživela brez institucionalnih programov, ki so dejansko zaprti za
tujo industrijo. V Evropi se vprašanje nosilnih raket na
institucionalni ravni nanaša na EU, agencijo ESA in njune države članice z
dveh vidikov: z vidika politične odgovornosti glede evropskega neodvisnega
dostopa do vesolja in z vidika stranke industrije nosilnih raket, katere namen
sta stroškovno učinkovito izvajanje in zagon njihovih programov. Kot
stranke so vključeni tudi zasebni operaterji, ki bi prav tako imeli
koristi od evropskega neodvisnega dostopa do vesolja, saj bi se izboljšal
njihov položaj pri pogajanjih o nižjih cenah izstrelitev na mednarodni ravni. Kot je navedeno v več resolucijah Sveta
za vesolje in Sveta za konkurenčnost, EU in države članice podpirajo
politične cilje ohranitve neodvisnega dostopa do vesolja[20]. Zgodovinsko gledano je bila
evropska služba za izstrelitve ustanovljena z namenom zagotavljanja evropske
zmogljivosti za razvoj satelitskih storitev, potem ko so druge države zavrnile
lansiranje evropskih komercialnih satelitov. Poleg varnostnih in strateških
pomislekov, da Evropa ne bi imela neodvisnega dostopa do vesolja, bi znova
lahko prišlo do takšnih zavrnitev, ki bi povzročile zamude pri izvajanju
evropskih vesoljskih programov ter povečale stroške in ogrozile evropski konkurenčni
položaj na proizvodnem in storitvenem trgu. Razpoložljivost zanesljive in
konkurenčne evropske službe za izstrelitve tako ostaja ključni
dejavnik, ki zagotavlja razvoj vrhunske evropske vesoljske industrije in
satelitskih aplikacij. Da EU, agencija ESA in njune države
članice kot stranke pravočasno izvedejo programe in se tako izognejo
prekoračitvi stroškov, morajo imeti na voljo sistem nosilnih raket, ki je: ·
tehnično zanesljiv; ·
varen, kar lahko zahteva izstrelitve z vesoljskega
izstrelišča na evropskih tleh; ·
razpoložljiv in neodvisen: to vključuje nadzor
nad manifestom izstrelitev in potrebo po preprečevanju odvisnosti od
akterjev z navzkrižnimi industrijskimi ali geopolitičnimi cilji; ·
stroškovno učinkovit, saj to prispeva k
dostopnosti. Danes je v Evropi premalo institucionalnih
izstrelitev, da bi bila zagotovljena trajnost evropske nosilne rakete
Ariane 5[21].
Družba Arianespace se sooča z močnejšo mednarodno konkurenco in težko
ohranja finančno ravnovesje. Poleg tega bo treba do leta 2025 zamenjati
trenutni nabor nosilnih raket, da se ohrani zmogljivost evropskih nosilnih
raket, kar zahteva takojšnjo obravnavo. EU, ki ima več kot 30 satelitov, ki
jih je mogoče izstreliti v orbito, bi lahko kot celota v prihodnjih letih
postala največja institucionalna stranka evropske industrije. Svet za
konkurenčnost je v sklepih iz novembra 2010 in maja 2011 vse
evropske institucionalne akterje pozval, naj prednostno preučijo uporabo
nosilnih raket, razvitih v Evropi, ter vprašanja, povezana z njihovo morebitno udeležbo
pri uporabi zmogljivosti nosilnih raket, da bi ohranili neodvisen, zanesljiv in
stroškovno učinkovit dostop do vesolja pod izpolnjivimi pogoji. Nosilne
rakete, razvite v Evropi, bodo torej prilagojene tako, da bo z njimi
mogoče izstreliti nekatere od teh satelitov. Zaradi agresivne trgovinske politike tekmecev,
ki imajo običajno nižje stroške, neodvisni dostop Evrope kratkoročno
prinaša stroške. Delno te dodatne stroške opravičuje cilj (zagotavljanje
sposobnosti za ohranitev evropskega znanja in zanesljivosti, nižji stroški dela
nekaterih naših tekmecev, višina tujih subvencij[22] in institucionalni trg). Delno
so ti stroški posledica neučinkovitosti industrije, ki jo je treba
zmanjšati. Srednjeročno pa bi imel neodvisen dostop pozitiven gospodarski
učinek za institucionalne akterje in zasebne operaterje. Evropi bi
prinesel koristi vesoljskih aplikacij, zagotovil dodatno varnost (dvojni vir)
in tekmece prisilil k oblikovanju konkurenčnih cen na evropskem trgu, kar
bi pomagalo zasebnim operaterjem. Poleg tega so pri nekaterih programih
evropske nosilne rakete iz varnostnih razlogov edina možna izbira. 3. Cilji industrijske politike
EU Ob upoštevanju strateškega pomena vesoljske
industrije, njene odvisnosti od javnega financiranja in vse večje svetovne
konkurence na komercialnem trgu bo EU pripravila vesoljsko industrijsko
politiko, ki bo podprla razvoj sektorja in tako spodbudila gospodarsko rast. Ta
politika bi morala poleg vesoljske proizvodne industrije zajemati tudi
storitve. Cilji take politike so bili analizirani v različnih študijah.
Zadeva je obravnavana tudi v resoluciji sedmega Sveta za vesolje, maja 2011
pa jo je obravnaval tudi Svet za konkurenčnost. Ob upoštevanju navedenega bi se lahko
vesoljska industrijska politika EU osredotočila na pet posameznih
ciljev: –
vzpostavitev skladnega ureditvenega okvira Zaradi širitve vesoljskih dejavnosti ter
predvsem rastočega trga vesoljskih storitev in izdelkov se pojavljajo
pravna vprašanja, ki se na evropski ravni ne obravnavajo v celoti, na
nacionalni ravni pa jih z nacionalno zakonodajo delno obravnavajo samo nekatere
države članice, kar kaže na nacionalne interese. Ob polnem upoštevanju
obstoječe zakonodaje in glede na pristojnosti različnih akterjev bo
Komisija preučila, ali je potrebno ukrepanje za izboljšanje pravne
skladnosti ter spodbujanje nastanka evropskega trga vesoljskih izdelkov in
storitev; –
nadaljnji razvoj konkurenčne, trdne,
učinkovite in uravnotežene industrijske baze v Evropi ter podpora
sodelovanju MSP Evropa potrebuje močnejšo industrijsko
bazo. Evropska vesoljska industrija bi morala dodatno izboljšati svojo
učinkovitost in izkoristiti manj razdrobljeno okolja. Uravnotežena
industrijska baza ne pomeni, da bi bila ta nišna industrija enako zastopana po
vsej Evropi, ampak industrijo, ki temelji na konkurenčnih prednostih
celotne dobavne verige in MSP omogoča pošten dostop ter s tem zagotavlja
dinamiko, inovacije in zlasti razvoj vesoljske storitvene industrije.
Vključenost MSP v dobavno verigo je ključnega pomena za konkurenčnost
evropske vesoljske proizvodne industrije ter za utrditev in širitev
usposobljene delovne sile; –
podpora konkurenčnosti evropske vesoljske
industrije v svetovnem merilu in spodbujanje večje stroškovne
učinkovitosti sektorja v celotni vrednostni verigi Evropska vesoljska industrija bi morala
ohraniti in povečati svoj delež na svetovnem trgu, pri čemer bi
morala biti zmožna izdelati prebojne tehnologije in dejavno sodelovati pri
navzkrižnem bogatenju znanj z drugimi sektorji ter na ta način ohraniti
prednost na področju tehnološkega razvoja. Prizadevati bi si morala za
večjo stroškovno učinkovitost v celotni vrednostni verigi. Industrija
bi se morala biti tudi sposobna opreti na zadostno visoko usposobljeno delovno
silo, zlasti v novem sektorju navigacijskih tehnologij in tehnologij za
opazovanje Zemlje. Politika bi morala spodbujati večji dostop do trga; –
razvoj trgov za vesoljske aplikacije in storitve Evropski industriji mora biti omogočeno,
da izkoristi potencial, ki ga ponujajo vesoljske infrastrukture (naprave za
satelitsko komuniciranje, satelitsko navigacijo in satelitsko opazovanje
Zemlje), saj lahko le tako opravlja zanesljive in stroškovno učinkovite
storitve, ki izpolnjujejo gospodarske in družbene potrebe. To za nekatere
kategorije storitev ne pomeni samo razvoja novih zmogljivosti znotraj
obstoječe industrije, ampak tudi izboljšanje kakovosti podatkov Copernicus
ter ustvarjanje in spodbujanje okolja, ki omogoča uporabo novih
satelitskih tehnologij in uveljavitev novih operaterjev, predvsem glede na
pomen malih podjetij na tem področju. Skupaj z drugim ciljem bo doseganje
tega cilja pomagalo ohraniti privlačnost vesoljskih naložb za vse države
članice; –
zagotovitev tehnološke neodvisnosti in
neodvisnega dostopa do vesolja Evropa si lahko prizadeva za doseganje pobud
strateške politike in zagotavlja ključne storitve za blaginjo državljanov
samo, če ima neodvisen dostop do vesolja. Poleg tega je treba evropsko
industrijo spodbujati k nadaljnjemu razvoju tehnološke neodvisnosti, zlasti na
področju kritičnih tehnologij, saj bo le tako lahko še naprej
zagotavljala izdelke in storitve, potrebne za gospodarsko rast in blaginjo
državljanov. 4. Doseganje ciljev
industrijske politike EU Za doseganje ciljev te politike v sodelovanju
z agencijo ESA in državami članicami lahko EU uporabi instrumente, ki jih
ima na razpolago, predvsem za izboljšanje okvirnih pogojev, podporo raziskavam
in inovacijam ter spodbujanje boljše uporabe finančnih instrumentov in
obstoječih predpisov o javnem naročanju[23]. 4.1. Izboljšanje okvirnih pogojev S širitvijo vesoljskih dejavnosti je treba
preučiti obstoječi ureditveni okvir, da se zagotovijo zaščita,
varnost, trajnost in gospodarski razvoj takih dejavnosti. 4.1.1. Izboljšanje ureditvenega
okvira za segment storitev in proizvodni sektor Zaradi širitve vesoljskih dejavnosti, zlasti
pa rastočega trga vesoljskih izdelkov in storitev, se pojavljajo pravna
vprašanja, ki se na evropski ravni ne obravnavajo v celoti, najdejavnejše
države članice pa jih le delno obravnavajo prek nacionalnega prava.
Večina držav članic še ni oblikovala vesoljske zakonodaje.
Področje uporabe in cilji teh nastajajočih nacionalnih zakonodaj so
različni, njihove posledice pa presegajo meje držav. Samo nacionalna zakonodaja ne bo zagotovila
skladne vključenosti vesoljskih pravnih vprašanj in usklajenega pravnega
okvira za vse države članice. Neusklajen pravni okvir lahko negativno
vpliva na delovanje notranjega trga. Zato bo morda treba ustrezno ukrepati, da
bi se vzpostavil skladen vesoljski ureditveni okvir EU, ki bi omogočil
izkoriščanje potenciala notranjega trga na področju vesolja, tako da
bi skladno zapolnil pravne vrzeli, s čimer bi preprečil
odstopajoče nacionalne pravne okvire ter zaščitil nacionalne in
evropske varnostne interese. Na primer, nacionalna zakonodaja nekaterih
evropskih držav o odgovornosti določa kritje materialne škode, ki jo
povzročijo vesoljske dejavnosti. V nekaterih državah je pod
določenimi pogoji višina odgovornosti omejena ali se pod določenimi
pogoji izda državna garancija. V nekaterih državah je treba za kritje morebitne
škode predložiti zavarovanje ali drugo finančno garancijo. Ker med
državami EU ni skladnih pravil, bi lahko to povzročilo izkrivljanje
konkurence na notranjem trgu in izbiranje najugodnejšega sodišča. Preučitev možnosti zakonodajne pobude
o določenih vidikih, ki vplivajo na nastanek enotnega trga vesoljskih
izdelkov in storitev Komisija bo zato preučila, v kolikšni
meri bi ta razdrobljeni okvir lahko oviral pravilno delovanje notranjega trga
in ali bi bilo ukrepanje EU upravičeno. Prvi korak v tej smeri bi bila lahko
zakonodajna pobuda o pridobivanju in razširjanju zasebnih satelitskih podatkov
(glej spodaj) ter uredba o odgovornosti do tretjih strani v okviru programa EU
GNSS[24]. Ukrepanje EU bo morda potrebno tudi pri
nadzoru izvoza blaga z dvojno rabo in politiki spektra. Na drugih
področjih, kot so komercialni poleti v vesolje, bi bilo treba možnosti
ukrepanja EU dodatno oceniti. Za zagotovitev polne izkoriščenosti
vesoljskih podatkov ter spodbujanje dostopa uporabnikov do vesoljskih podatkov
in storitev bi morala EU razmisliti o oblikovanju celostne politike dostopa do
podatkov. Taka politika dostopa do podatkov bi lahko temeljila na naslednjih
načelih: (najmanj) zagotovljen prost in odprt dostop za javne organizacije
na ravni EU in nacionalni ravni z določenimi omejitvami pri organizacijah,
katerih razvoj in delovanje v celoti temeljita na javnih sredstvih EU; uvedba
posebnih pogojev glede politike dostopa do podatkov (vsaj za javne
organizacije) v primeru ukrepanja EU pri razvoju vesoljskih naprav ali trgov. Preučitev možnosti za predložitev
zakonodajne pobude o pridobivanju in razširjanju zasebnih satelitskih podatkov V zvezi s pridobivanjem in razširjanjem
satelitskih podatkov se pojavljajo tri glavna vprašanja. Prvič, varnostne
omejitve v zvezi s satelitskimi podatki, ki jih zaradi interesov nacionalne
varnosti uvedejo nacionalni organi, lahko ogrozijo konkurenčnost in
inovacije (razvoj sorodnih storitev v prodajnem postopku) ter ustvarijo pravno
negotovost na notranjem trgu, pri čemer se lahko pojavijo vprašanja glede odgovornosti,
na primer pri odškodninskih zahtevkih ob morebitni škodi, ki jo povzročijo
na primer nepravilni podatki. Drugič, nenamerna objava podatkov,
pridobljenih s satelitskimi senzorji (npr. zajem visokoločljivostnih slik)
lahko ogrozi varnost EU in njenih držav članic. Tretjič, zaradi
čezmejne narave izmenjave satelitskih podatkov je potrebno sodelovanje med
državami, ki jih zadeva opazovanje Zemlje. Tako sodelovanje bi učinkovito
zagotovilo skladnost standardov konkurenčnosti z varnostnimi pomisleki. Ker samo nacionalna zakonodaja ne zagotavlja
skladnega ureditvenega okvira glede opazovanja Zemlje na ravni EU, bi lahko
ukrepanje EU temeljilo na načelu subsidiarnosti. Ob upoštevanju prednosti
zaradi pravne gotovosti, razvoja prodajnega trga in zaščite varnosti bi
ukrepanje EU na tem področju ustvarilo jasno dodano vrednost. Spremljanje in
izboljšanje okvirov nadzora izvoza in prenosa znotraj EU Za številne komponente vesoljskih sistemov
velja, da imajo dvojno ali vojaško rabo, zato zanje velja novi ureditveni okvir
o prenosih znotraj EU in nadzoru izvoza blaga z dvojno rabo[25]. Poenostavljena pravila in
postopki, ki bodo olajšali prenose komponent z vojaško rabo znotraj EU, se bodo
izvajali od leta 2012[26].
Na ta način se bo izboljšala konkurenčnost evropske industrije,
zlasti MSP. V skladu s členom 25 Uredbe o dvojni
rabi, ki od Komisije zahteva pripravo poročila o izvajanju sistema EU za
nadzor izvoza, je bila sprejeta zelena knjiga[27],
da bi se začela širša javna razprava o delovanju trenutnega sistema EU za
nadzor izvoza blaga z dvojno rabo. Predložitev uradnega poročila
Evropskemu parlamentu in Svetu je predvidena za september 2012. Medtem se
bo skrbno spremljal vpliv te uredbe na vesoljsko industrijo, da bi se odkrile
glavne težave in predlagale ustrezne rešitve. Zagotavljanje
razpoložljivosti spektra Da bi Komisija prispevala k zagotavljanju
razpoložljivosti radijskega spektra za vesoljske operacije, ki bo odporen na
motnje, ter omogočila ekonomije obsega in zmanjšala obratovalne stroške
vseevropskih sistemov, bo skupaj z državami članicami EU preučila,
kako najbolje upoštevati prihodnje potrebe glede spektra za satelitsko
komuniciranje v okviru programa za politiko radijskega spektra in prispevati k
pripravi naslednje svetovne konference Mednarodne telekomunikacijske zveze o
radijskih komunikacijah, da bi zaščitila interese EU na področju
dodeljevanja spektra na svetovni in regionalni ravni. Preučitev potrebe po
vključitvi komercialnih poletov v vesolje v pravni okvir Predvsem v Združenih državah se pojavljajo
„projekti suborbitalnih poletov“ oziroma projekti komercialnih poletov v
vesolje. Suborbitalni poleti so obetaven trg za: (i) znanstvene poskuse:
poskuse v zvezi z mikrogravitacijo, usposabljanje astronavtov, preizkušanje
koristnih tovorov na satelitih, (ii) vesoljski turizem in (iii) prihodnje
čiste sisteme zračnega prometa od točke do točke, ki bodo
lahko delovali na veliki višini in z visoko hitrostjo. Poleg tega bi lahko
plovila za suborbitalne polete ponudila stroškovno učinkovitejši dostop do
vesolja npr. za majhne satelite. Samo zvezna uprava Združenih držav za
letalstvo (FAA) in njen urad za komercialni vesoljski promet sta izdala
ureditveni okvir za suborbitalna letala, ki se uporablja v tej državi. Temelji
na sistemu „prostovoljnega soglasja“ za prevoz posadke in udeležencev poleta v
vesolje[28].
Predpisi torej ne zagotavljajo varnosti potnikov. Nekatere zainteresirane strani iz evropske
industrije pozivajo EU, naj za boljše zagotavljanje varnosti potnikov vzpostavi
strožji ureditveni okvir z ustreznimi pravili za certificiranje, ki bodo
temeljili na najboljših aeronavtičnih praksah. Industrija poudarja, da je
predvidljivost ureditvenega okvira ključna za zasebne vlagatelje, saj bodo
na njem temeljile uporabljena tehnologija in razvojne dejavnosti. Druge
evropske zainteresirane strani pozivajo EU, naj vzpostavi ureditveni okvir, ki
bo bolj prijazen inovacijam. Ta zahteva se v okviru oblikovanja pravil
Evropske agencije za varnost v letalstvu (EASA) trenutno ne obravnava
prednostno. Komisija bo dodatno preučila to vprašanje, da ugotovi, ali ga
bo treba obravnavati v bližnji prihodnosti. 4.1.2. Nadaljevanje postopka
standardizacije Pomen standardizacije za vesoljske dejavnosti
v Evropi narašča, saj se EU, agencija ESA, nacionalne vesoljske agencije
in evropska industrija soočajo z novimi tehničnimi izzivi znotraj
strožjih gospodarskih omejitev. Prek učinkovitejše rabe vesoljskih
tehnologij, aplikacij in storitev je lahko standardizacija pomembna pri
krepitvi konkurenčnega položaja evropske vesoljske industrije na svetovnem
trgu, predvsem z razširitvijo obsega serijske proizvodnje in posledičnim
znižanjem cen, ter pri podpori MSP ob vstopu na določene segmente
vesoljskega trga. Standardizacija na področju vesolja podpira uporabo
inovativnih vesoljskih storitev in aplikacij. Vesoljske misije so poleg tega
tvegan posel z izjemno obremenitvijo tehnologije, kjer je zelo malo možnosti za
odpravo težav, ki pred izstrelitvijo niso bile odkrite. Standardizacija zato
velja kot način za zmanjšanje tveganja napak, zagotovitev tehnološke
zanesljivosti vesoljskih izdelkov/komponent ter zmanjšanje stroškov razvoja in
obratovanja. Ker pa je evropska vesoljska proizvodnja razdeljena med več
držav, bi razvoj „standardiziranih“ delovnih postopkov tudi pomagal zmanjšati
nekatere trenutno prisotne neučinkovitosti v vrednostni verigi. Glavne evropske vesoljske agencije in
industrija so leta 1993 začele evropsko sodelovanje za
standardizacijo na področju vesolja (ECSS). Objavljenih je bilo prek 120 standardov,
ki vključujejo vesoljske dejavnosti v proizvodnem postopku, medtem ko je
treba vesoljske dejavnosti v prodajnem postopku, usmerjene k sistemom in
storitvam, še standardizirati. Marca 2010 je bil predlagan celosten
program standardizacije, v katerem je opredeljenih deset posameznih sektorjev,
kjer bi prihodnje delo na področju standardizacije lahko opravila
tehnična telesa evropskih organizacij za standardizacijo – CEN/CENELEC,
ETSI in ECSS. Program je bil preoblikovan v novo pooblastilo (M/496) evropskim
organizacijam za standardizacijo, ki je bilo izdano 1. septembra 2011.
Delo se je začelo leta 2012 in naj bi trajalo tri leta. 4.1.3. Zagotovitev razpoložljivosti
potrebnih znanj in spretnosti Razpoložljivost usposobljene delovne sile
neposredno vpliva na zmogljivost evropske vesoljske industrije in obratno –
vesoljske dejavnosti zaradi učinka vodilnih razvojnih programov pri
pridobivanju strokovnega znanja in izkušenj na področju novih tehnologij
neposredno vplivajo na razpoložljivost delovne sile v evropskem gospodarstvu.
Če želi Evropa ostati konkurenčna, se bo morala v prihodnjih letih
soočiti s trojnim izzivom: morala bo ohraniti in razširiti lastne vire
(raven znanja in spretnosti ter število zaposlenih), razviti nova znanja in
spretnosti, da zadovolji potrebe novih sektorjev, ter pritegniti nadarjene
posameznike iz tretjih držav. Institucionalni vesoljski programi lahko
pomagajo ohraniti zadostno raven industrijske dejavnosti, pritegniti vodilne
nadarjene posameznike na evropske univerze in v raziskovalna središča ter
olajšati mobilnost med državami članicami ter javnim in zasebnim
sektorjem. Evropske institucionalne stranke bi morale
razviti in industriji zagotoviti dolgoročen in jasen načrt evropskega
institucionalnega trga. EU bi lahko vzpostavila načrtovanje in predvidela
redne posodobitve dobavne verige, s čimer bi zagotovila ustrezno raven
evropske neodvisnosti, strokovnega znanja in izkušenj ter konkurenčnosti. V sodelovanju z državami članicami in
njihovimi regijami bi morala EU obravnavati in odpraviti pomanjkanje visoko
usposobljenih vesoljskih inženirjev in tehnikov, ki prihajajo iz evropskih
izobraževalnih sistemov, se zavzemati za vzpostavitev vzajemno priznanih
akademskih vesoljskih kvalifikacij v Evropi, v prihodnje okvirne programe za
raziskave in razvoj vključiti namenske ukrepe, pri katerih morajo del
raziskav opraviti bodoči doktorji znanosti, prek okrepljenega sodelovanja
med industrijo in univerzami spodbujati razvoj programov vseživljenjskega
učenja ter povečati svojo privlačnost za tuje raziskovalce. 4.1.4. Podpora dostopu evropske
industrije do svetovnega trga Za evropsko vesoljsko industrijo je
ključno, da ohrani in okrepi svoj položaj na komercialnem trgu. Vendar
evropska industrija ne more dostopati do velikih institucionalnih trgov v
tretjih državah. Nekatere države članice so predlagale mehanizme za
olajšanje izvoza, ki bi podprli dostop industrije do svetovnega trga. Možnost
razvoja takih mehanizmov bi bilo treba dodatno oceniti. Poslovni dogovori in trgovinska pogajanja
lahko pripomorejo k zagotovitvi enakih pogojev za evropsko vesoljsko industrijo
na mednarodni ravni, če bo imela EU v mednarodnih pogajanjih dovolj
močan položaj. Komisija je zato pred kratkim sprejela predlog o dostopu
tretjih držav do trga javnih naročil EU[29].
Če bi zakonodajalec sprejel to uredbo, bi se z okrepitvijo položaja
Evropske unije v pogajanjih za dostop podjetij EU do trgov javnih naročil
tretjih držav, da bi odprli trge naših trgovinskih partneric, ter z
izboljšanjem, v skladu s strategijo Evropa 2020, poslovnih priložnosti za
podjetja EU na svetovni ravni in posledičnim ustvarjanjem novih delovnih
mest izboljšali pogoji, pod katerimi se podjetja iz EU potegujejo za javna
naročila v tretjih državah. Mednarodno sodelovanje bi poleg tega na
splošno moralo služiti kot platforma za spodbujanje evropske vesoljske
tehnologije in storitev, s čimer bi se krepil ta strateški industrijski
sektor. Evropska unija si bo morala prizadevati za boljšo vključenost
„vesoljskega vidika“ v zunanjo politiko Unije. 4.2. Podpiranje raziskav in
inovacij Raziskave, razvoj in inovacije niso samo
ključni elementi konkurenčnosti vesoljske industrije, ampak
kratkoročno in dolgoročno tudi bistveni sestavni deli trajnostne
gospodarske rasti z učinkom na sposobnost Evropske unije, da v vse bolj
globaliziranem gospodarstvu ostane konkurenčna. Predlagani proračun
za vesolje v programu Obzorje 2020 (naslednik OP7) je 1 737 milijonov EUR
v tekočih cenah (1 548 milijonov v stalnih cenah za leto 2011)
za sedemletno obdobje. Program za vesolje v okviru programa Obzorje 2020
bo obsegal raziskave in razvoj ter inovacije z naslednjimi cilji: ·
omogočiti evropsko konkurenčnost v
vesolju, neodvisnost in inovacije na področju
vesoljskih dejavnostih, usmerjenih v industrijske raziskave in inovacije, s
poudarkom na MSP; ·
omogočiti napredek na področju
vesoljskih tehnologij, kar zajema vse od osnovnih
tehnoloških raziskav do uporabniško usmerjenih tehnologij za prihodnje
generacije satelitov Copernicus/GMES in Galileo; ·
v celoti izkoristiti vesoljske podatke,
vključno s podatki, pridobljenimi na znanstvenih misijah in prek tržnih
uporab vesoljskih podatkov; ·
omogočiti evropske raziskave in razvoj v okviru
mednarodnih vesoljskih partnerstev (npr. mednarodna vesoljska postaja
(ISS), spremljanje razmer v vesolju (SSA), svetovni raziskovalni programi z
robotskimi sistemi). V zvezi z zadnjim ciljem ima vodilna vesoljska
tehnologija vse pomembnejšo vlogo v mednarodnih okvirih, zaradi česar je
dostop do takih programov pomemben dejavnik uspeha za konkurenčnost
evropskih raziskovalcev in vesoljskih industrij. 4.2.1. Omogočanje evropske
konkurenčnosti na področju vesolja v svetovnem merilu, predvsem z
zagotovitvijo evropske neodvisnosti na področju kritičnih tehnologij
in krepitvijo inovacij Cilj je ohraniti vodilni položaj v vesolju tako,
da se varujeta in razvijata konkurenčna vesoljska industrija in
raziskovalna skupnost ter krepijo vesoljske inovacije. Za preživetje konkurenčne komercialne
industrije v vesoljskem sektorju v Evropi in sposobnost evropskih
institucionalnih strank za izvajanje misij je treba zmanjšati tehnično
odvisnost Evrope od neevropskih držav. Bistvenega pomena je opredeliti
kritične tehnologije in zagotoviti, da zanje Evropa razvija in ohranja
lastne tehnološke rešitve in proizvodne zmogljivosti. Razvito tehnologijo bi
morali nato uporabljati institucionalni akterji in evropska industrija, sicer
bo propadla. Evropska komisija je v sodelovanju z
agencijama ESA in EDA ustanovila skupno delovno skupino, katere naloga je
pripraviti skladen seznam kritičnih tehnologij, ki jih je treba prednostno
razviti. Ta skupni postopek za zagotovitev evropske neodvisnosti se je
začel leta 2009. Sprejet je bil dogovor o seznamu nujnih ukrepov, ki
je bil uporabljen kot osnova za četrti razpis za zbiranje predlogov v
okviru OP7 glede kritičnih tehnologij. To pobudo bi bilo treba
nadaljevati. Satelitski izdelki
in storitve predstavljajo nov trg, ki je omejen in razdrobljen. Na tej točki razvoja so ti izdelki in
storitve še vedno v veliki meri odvisni od javnih strank na nacionalni in lokalni
ravni. V Združenih državah so bile zaradi dolgoročne
politike, ki spodbuja državno porabo, oblikovane pobude za nove trge vesoljskih
storitev, kar je ustvarilo pozitiven cikel, v katerem se spodbujajo zasebna
podjetja, ki nato potrebujejo več vesoljskih infrastruktur. Te pobude spodbujajo uporabo vesolja v korist
javnih politik in izboljšujejo konkurenčnost teh podjetij na izvoznih
trgih. Treba bi bilo oceniti, ali je mogoče podobne
pobude oblikovati za evropsko industrijo. Za spodbujanje izkoriščanja satelitskih
infrastruktur in razvoj trga satelitskih storitev bi morala EU v svojih
politikah spodbujati vesoljske aplikacije. Ustvarjanje novih aplikacij je treba
spodbujati pri številnih potencialnih javnih in zasebnih uporabnikih,
vključno z novimi skupnostmi uporabnikov (mesta, regije, različni
industrijski sektorji itd.), predvsem prek ad hoc ukrepov za
povečanje uporabe, kot so kuponi za lokalne oblasti in MSP, da bi se
končnim uporabnikom olajšala uvedba novih storitev. Razvoj in uvajanje teh
storitev, ki ju pogosto izvajajo MSP, je treba skladno podpreti, da se
zagotovijo trajnostni učinki na zaposlitev usposobljenih delavcev. Natančneje, podpreti je treba tudi
celotni potencial za inovacije, ki ga ustvarjajo nove evropske vesoljske
infrastrukture. Prvi korak v tej smeri je akcijski načrt Komisije za
aplikacije globalnega navigacijskega satelitskega sistema, katerega namen je
spodbuditi razvoj in uvedbo satelitskih navigacijskih aplikacij sistemov EGNOS
in Galileo. Obstaja potreba po močnejših prizadevanjih,
ki bi se usklajevala na evropski, nacionalni in lokalni ravni. Za to je treba
industriji in predvsem MSP ponuditi številne ukrepe za podporo inovacijam[30]. Za preprečitev tržnega
neuspeha pa bi morala biti podpora inovacijam usmerjena v storitve, ki se sicer
na trgu ne bi razvile. Taki ukrepi bi morali predvsem spodbujati povpraševanje
po inovacijah, uporabo razpoložljivih sredstev financiranja, vključno z
regionalnimi sredstvi, ter pozivati k združevanju in razvoju novih podjetij. Poleg tega so številni izzivi na področju
vesoljskih tehnologij povezani s prizemnimi izzivi. Krepiti je treba navzkrižno
bogatenje znanja s spodbujanjem razvoja inovativnih izdelkov in storitev, ki
temeljijo na satelitskih infrastrukturah. Kot je navedeno v Prilogi I Predloga
za Sklep sveta o uvedbi posebnega programa za izvajanje okvirnega programa za
raziskave in inovacije (2014–2020) Obzorje 2020[31], „[t]e skupne
značilnosti ponujajo možnosti za zgodnje načrtovanje (zlasti za MSP)
skupnega razvoja tehnologij v skupnostih na vesoljskem in nevesoljskem
področju, ki se lahko hitreje razvijejo v prebojne inovacije, kot bi se s
poznejšo razcepitvijo podjetij“. 4.2.2. Omogočanje napredka na
področju vesoljskih tehnologij Cilj je zagotoviti zmogljivosti za dostopanje
do vesolja in upravljanje vesoljskih sistemov v korist evropske družbe v
naslednjih desetletjih. EU namerava predvsem spodbuditi tehnološki napredek na
številnih strateških področjih in prispevati k potrebnim prizadevanjem na
področju vesoljskih raziskav, zlasti glede prebojnih tehnologij. Na
primer, s programom Obzorje 2020 bi EU na evropski ravni podprla
izkoriščanje sinergij na področju vesoljskih raziskav, s čimer
bi spodbudila nadaljnje usklajevanje dejavnosti raziskav in razvoja ter
dopolnila programe agencije ESA in nacionalne programe, ki te vidike že
obravnavajo. Ključne omogočitvene tehnologije so bile v programu
Obzorje 2020 prepoznane kot ključne za konkurenčnost vseh
industrijskih tehnologij, zlasti pa inovativnih vesoljskih tehnologij.
Vesoljska industrijska politika bi morala zato spodbujati njihovo uporabo v
novih vesoljskih tehnologijah. Program Obzorje 2020 bi lahko na primer
industriji in organizacijam za vesoljske raziskave zagotovil podporo pri
raziskavah in razvoju, podprl razvoj programov za raziskave in razvoj,
usmerjenih v uporabo, na univerzah, kjer se ukvarjajo z vesoljskimi
tehnologijami, ter spodbujal prehod od razvoja prototipov do izdelka/trga. Ker
uporabniki potrebujejo dovršene tehnologije (že preskušene in potrjene), bi
morale sheme za podporo raziskavam in razvoju omogočati potrjevanje in
kvalifikacijo. Opremljanje s koristnim tovorom[32]
bi lahko prispevalo k dokazovanju potrebne preskušenosti v letenju za vse
večje število izdelkov in storitev. Da bi se za preostanek koristnega
tovora zmanjšala tveganja, ki jih predstavljajo nove tehnologije, bi bilo treba
oceniti možnost stroškovno učinkovitih možnosti za izstrelitev satelitov z
novimi tehnologijami, namenjenimi za preskus. Poleg tega bi lahko prek programa
Obzorje 2020 poiskali nadomestne možnosti za komponente iz uredbe REACH[33], ki jih bo treba v prihodnosti
morda zamenjati. 4.2.3. Spodbujanje polnega
izkoriščanja vesoljskih podatkov in razvoja inovativnih aplikacij Cilj je zagotoviti širšo uporabo vesoljskih
podatkov iz sedanjih in prihodnjih evropskih misij za znanstveno, javno in
tržno uporabo. Kot je navedeno v Prilogi I Predloga za Sklep sveta o uvedbi
posebnega programa za izvajanje okvirnega programa za raziskave in inovacije (2014–2020)
Obzorje 2020, bi bila „[i]zraba podatkov […] veliko večja, če
bi si usklajeno prizadevali za usklajevanje in organizacijo pri obdelavi,
potrjevanju in standardizaciji vesoljskih podatkov iz evropskih misij.
Inovacije na področju pridobivanja, obdelave in zlivanja podatkov ter
njihovega širjenja, ki temeljijo na inovativnih IKT-podprtih oblikah
sodelovanja, lahko zagotovijo višjo donosnost naložb v vesoljske
infrastrukture“. 4.3. Širjenje nabora in uporabe
razpoložljivih finančnih instrumentov Financiranje vesoljskih infrastruktur se
razlikuje od financiranja vesoljskih komponent/storitev. Za velike
infrastrukture, ki jih je treba zgraditi, razviti, upravljati in vzdrževati, da
se zagotovi neprekinjeno delovanje storitev in aplikacij, so zaradi povezanih
tveganj potrebni veliki in dolgoročni finančni prispevki,
neprekinjeno financiranje iz obratovalnih in finančnih razlogov (kakršna
koli odložitev izdatkov povzroči dodatne stroške) in prilagodljivi/prožni
instrumenti. Obstoječi finančni produkti na trgu morda ne morejo
zadovoljiti teh potreb, predvsem zaradi dolgega obdobja med odločitvijo za
razvoj takih projektov in donosnostjo naložbe z uvedbo zadostnega števila
prodajnih storitev. V bistvu gre za nedelovanje trga, zato je mogoče
dolgoročni potencial takih projektov za rast doseči le z javnim
financiranjem. Druge države, ki opravljajo polete v vesolje, to vprašanje
obravnavajo na različne načine[34].
Komisija v svojem predlogu za naslednji večletni finančni okvir
predlaga novo vrsto instrumenta, tj. pobudo za projektne obveznice EU, ki bi se
uporabljale za zavarovanje virov naložb v infrastrukturne projekte
ključnega strateškega evropskega interesa z uporabo shem javno-zasebnega
partnerstva, da bi se okrepila konkurenčnost EU in trajnost rasti.
Čeprav ni predvideno, da bi področje uporabe te pobude obsegalo
vesolje že v prvi fazi, bi bilo vesoljski industriji ob izpolnjevanju meril,
zlasti glede ustvarjanja prihodka, v drugi fazi mogoče ponuditi možnost
izkoriščanja prednosti tega mehanizma[35]. Kjer je primerno, bi bilo treba spodbujati
udeležbo MSP v dobavni verigi proizvodne industrije, zlasti v tržnih nišah, in
v hitro rastočem sektorju satelitskih storitev. Za
povečanje industrijskih zmogljivosti ter inovacijskih zmogljivosti in
konkurenčnosti MSP so na voljo finančni instrumenti Okvirnega
programa za konkurenčnost in inovacije ter Sklad za financiranje na osnovi
delitve tveganja (RSFF) za MSP. Po letu 2014
bodo MSP lahko izkoristila tudi finančne instrumente EU (financiranje v
obliki dolžniških in lastniških instrumentov), predvidene v okviru prihodnjih
programov COSME in Obzorje 2020, ki vključujejo tvegani kapital. Lokalni organi so ključni akterji, ki
lahko izboljšajo konkurenčnost vesoljske industrije. Regije imajo pomembno
vlogo. EU je razvila številne instrumente, ki krepijo gospodarsko, družbeno in
ozemeljsko kohezijo, zlasti Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) in
sheme, kot so Skupni evropski viri za mikro do srednje velika podjetja
(JEREMIE). Čeprav je glavni cilj kohezijske politike EU zmanjšati še vedno
prisotna precejšnja gospodarska, družbena in ozemeljska neskladja med
evropskimi regijami, pa ima pomembno vlogo tudi pri doseganju ciljev strategije
Evropa 2020 po vsej EU, zato bi lahko s podporo konkurenčnosti in
inovacijam MSP prispevala k financiranju vesoljskih projektov in spodbujanju uporabe
vesoljskih storitev v skladu s pravili o upravičenosti glede prispevkov iz
strukturnih skladov (na primer dokazan družbeni in gospodarski učinek na
regijo ali učinek na inovacije v regiji). Vesoljski projekti bi bili lahko
pomembni pri spodbujanju raziskav in inovacij v okviru nacionalnih ali
regionalnih strategij za pametno specializacijo. 4.4. Boljše izkoriščanje
politike javnih naročil Svet za vesolje je v več resolucijah
opozoril na „potrebo po razvoju ustreznih instrumentov in
načrtov financiranja EU ob upoštevanju posebnosti vesoljskega sektorja“.
V vesoljskem sektorju so javna naročila eden od načinov za doseganje
ciljev industrijske politike. Ta način je morda najpomembnejši, saj
industrija v tem sektorju do velike večine javnih sredstev dostopa prav
prek javnih naročil. Zato je treba ugotoviti, ali je mogoče
izboljšati pristop k javnim naročilom na področju vesolja. Podobno kot obrambni in varnostni sektor je
tudi vesoljski sektor strateški, pri čemer so značilnosti javnih
naročil vesoljskih sistemov in aplikacij za potrebe javnosti podobne kot v
navedenih sektorjih, zlasti z vidika neodvisnosti, nacionalne varnosti in
zaščite ter z vidika potreb po visokih in dolgoročnih naložbah v fazi
raziskav in razvoja. Nadalje bi bilo treba analizirati tudi učinek
izvajanja direktiv EU o javnih naročilih in javnih naročilih na
področju obrambe[36]
na nacionalni in evropski vesoljski trg. Za javna naročila EU veljajo
finančna uredba in njena izvedbena pravila, ki so v skladu s Sporazumom
STO o vladnih naročilih. Ti instrumenti temeljijo na načelu
nediskriminacije in ne dopuščajo nikakršne geografske donosnosti. Kot
stranka vesoljske industrije bi morala EU za doseganje ciljev programov razviti
in industriji zagotoviti dolgoročen in jasen načrt institucionalnega
trga. Poleg tega je pri programih, ki vključujejo skupno financiranje
Komisije in agencije ESA, potrebno zgodnje usklajevanje, da se zagotovi nemoten
prehod iz razvojne v obratovalno fazo. 4.5. Vzpostavitev in izvajanje
resnične evropske politike nosilnih raket Avtonomnost EU v strateških sektorjih, kot so
storitve izstrelitve, je ključnega pomena. Glede na to bi si morala
vesoljska industrijska politika EU prizadevati za dosego naslednjih ciljev: (i)
zagotovitev zanesljivega, varnega, razpoložljivega in stroškovno
učinkovitega sistema nosilnih raket; (ii) ob predlogih za razvito
upravljanje izkoriščanja evropskih nosilnih raket ustvarjanje pogojev,
zlasti finančnih, ki so potrebni za ohranitev in krepitev evropskega
neodvisnega dostopa do vesolja v skladu z institucionalnimi potrebami, da se
zagotovi finančna učinkovitost pri upravljanju uporabniških
programov. Resnično evropsko politiko nosilnih raket
morajo vzpostaviti institucionalni akterji, kot v drugih državah, ki opravljajo
polete v vesolje, da se prepreči kratkoročno odločanje ali
odločanje na podlagi posameznega primera, saj bi to ogrozilo doseganje
navedenih ciljev. Pri izvajanju javnih programov, kot sta Galileo in Copernicus,
bi morala EU prepoznati politični interes za neodvisen dostop do vesolja.
Države članice bi morale preučiti možnost prevzema dela bremena s
tem, da bi politike nakupa nosilnih raket uskladile s cilji neodvisnega dostopa
in zagotovile EU tak položaj, da bi ta lahko prispevala k navedenemu cilju.
Poleg tega se mora razviti splošno upravljanje sektorja nosilnih raket, zlasti
glede njegove izkoriščenosti in potrebnih ukrepov za zagotovitev
učinkovite proizvodnje v njem, da se zagotovi trajnostno financiranje. 4.6. Zagotovitev trajnosti
vesoljskih dejavnosti v Evropi Zaradi naraščajoče odvisnosti od
vesoljskih sistemov in storitev bo zagotavljanje njihovega trajnostnega
delovanja vedno pomembnejše. Že samo delna prekinitev delovanja vesoljskih
infrastruktur, na katerih temeljijo številne storitve, bi lahko imela znatne
posledice za varnost evropskih državljanov in dobro delovanje gospodarskih
dejavnosti. Vendar pa vesoljske infrastrukture vedno bolj ogroža nevarnost
trkov zaradi naraščajočega števila satelitov oziroma
naraščajoče količine vesoljskih odpadkov v komercialno najbolj
izkoriščenih orbitah. Za zmanjšanje tveganja trka je treba
opredeliti in spremljati satelite in vesoljske odpadke, vzpostaviti katalog
njihovih položajev in spremljati njihovo gibanje (krivulja leta), ko je
ugotovljena možna nevarnost trka, tako da so lahko upravljavci satelitov
opozorjeni, naj premaknejo svoje satelite. Ta dejavnost se imenuje nadzor in
sledenje v vesolju (SST). Ker storitve SST na evropski ravni ne obstajajo, se
evropski satelitski operaterji danes zanašajo predvsem na podatke SST iz Združenih
držav. V več sklepih Sveta so države članice EU poudarile potrebo po
razpoložljivosti ustreznih storitev SST, da se na evropski ravni izboljša
zagotavljanje podatkov SST. V skladu s temi sklepi namerava Komisija pripraviti
predlog o organizacijskem okviru za vzpostavitev in delovanje evropske službe
SST v sodelovanju z državami članicami na osnovi njihovih obstoječih
sredstev ter strokovnega znanja in izkušenj. 5. ZAKLJUČEK Vesoljska industrijska politika podpira cilje
strategije Evropa 2020, evropske strategije za pametno, trajnostno in
vključujočo rast in gospodarstvo. Je sestavni del vodilne pobude za
industrijsko politiko, katere namen je oblikovati evropsko industrijsko
politiko, ki bo ustvarila najboljše pogoje za ohranjanje in razvoj močne,
konkurenčne in raznovrstne industrijske baze v Evropi z izboljšanjem
zaposlitvenih možnosti in strokovnega znanja v sektorju. Vendar pa strategija
Evropa 2020 priznava tudi dejstvo, da vesoljska politika prispeva h
konkurenčnosti evropske industrije tudi v številnih nevesoljskih
sektorjih. PRILOGA Predvideni ukrepi za vesoljsko
industrijsko politiko 1. Izboljšanje okvirnih pogojev 1.1. Izboljšanje ureditvenega
okvira za segment storitev in proizvodni sektor 1.1.1. Razvoj vesoljskega
zakonodajnega okvira za okrepitev evropskega vesoljskega trga · Predlagati zakonodajni instrument o pridobivanju in razširjanju zasebnih satelitskih podatkov; · preučiti možnost zakonodajnega instrumenta o določenih vidikih, ki vplivajo na nastanek enotnega trga vesoljskih izdelkov in storitev, kot so: obvezno zavarovanje, registracija in pridobitev dovoljenj za vesoljske dejavnosti in storitve, sankcije, okoljska vprašanja. 1.1.2. Spremljanje in izboljšanje
nadzora izvoza in okvirov prenosa znotraj EU · Spremljati učinek, ki ga ima na vesoljsko industrijo izvajanje Uredbe (ES) št. 428/2009 z dne 5. maja 2009 o vzpostavitvi režima Skupnosti za nadzor izvoza blaga z dvojno rabo ter Direktive 2009/43/ES z dne 6. maja 2009 o poenostavitvi pogojev za prenose obrambnih proizvodov znotraj Skupnosti. 1.1.3. Zagotovitev razpoložljivosti
spektra · Preučiti, kako najbolje upoštevati prihodnje potrebe glede spektra za satelitsko komuniciranje v okviru programa za politiko radijskega spektra; · prispevati k pripravi naslednje svetovne konference Mednarodne telekomunikacijske zveze o radijskih komunikacijah, da se zaščitijo interesi EU na področju dodeljevanja spektra na svetovni in regionalni ravni. 1.1.4. Preučitev potrebe po
vključitvi komercialnih poletov v vesolje v pravni okvir · Izvesti študijo za oceno tržnega potenciala suborbitalnih poletov v vesolje, da se ugotovi, ali je treba razviti evropski ureditveni pristop. 1.2. Nadaljevanje postopka
standardizacije · Nadaljevati razvoj evropskih standardov za vesoljsko industrijo na podlagi dela, začetega v okviru evropskega sodelovanja za standardizacijo na področju vesolja (ECSS), in pooblastila organizacijam CEN/CENELEC in ETSI. 1.3. Zagotovitev razpoložljivosti
potrebnih znanj in spretnost · Razviti in industriji zagotoviti dolgoročno in jasno vizijo institucionalnega trga na ravni EU; · oblikovati in posodobiti načrt dobavne verige, da se zagotovi ustrezna raven evropske neodvisnosti, strokovnega znanja in izkušenj ter konkurenčnosti; · podpreti razvoj ustreznih znanj in spretnosti, potrebnih v vesoljskem sektorju, in spodbujati vzpostavitev vzajemno priznanih akademskih vesoljskih kvalifikacij v Evropi (predložitev pobude za razvoj vesoljskih akademij in usklajevanje tega razvoja med državami članicami); · v prihodnje okvirne programe za raziskave in razvoj vključiti namenske ukrepe, pri katerih morajo raziskave delno opraviti bodoči doktorji znanosti, kot je že običajno na področju upravljanja zračnega prometa; · prek okrepljenega sodelovanja med industrijo in univerzami spodbujati razvoj programov vseživljenjskega učenja, predvsem na novem področju satelitskih aplikacij; · povečati privlačnost EU za tuje raziskovalce. 1.4. Podpora dostopu evropske
industrije do svetovnega trga · Analizirati ukrepe in dobre prakse, ki jih države članice razvijajo za podporo dostopu do mednarodnih trgov; · zagotoviti, da se posebnosti vesoljskega sektorja in evropske vesoljske industrije upoštevajo v trgovinskih pogajanjih in pomembnih poslovnih dogovorih in s tem spodbujajo enaki konkurenčni pogoji. 2. Podpiranje raziskav in
inovacij 2.1. Omogočanje evropske
konkurenčnosti na področju vesolja, predvsem z zagotovitvijo evropske
neodvisnosti na področju kritičnih tehnologij in krepitvijo inovacij · Nadaljevati usklajevanje prizadevanj Komisije s prizadevanji držav članic ter agencij ESA in EDA, da se opredelijo kritične vesoljske komponente in zagotovi njihova razpoložljivost; · preučiti, ali je mogoče s pobudami, kot so dolgoročne pogodbe z industrijo za opazovanje Zemlje, spodbuditi novi trg opazovanja Zemlje; · spodbujati uporabo vesoljskih aplikacij v politikah EU; · podpirati kampanje za ozaveščanje morebitnih uporabnikov (mest, regij, različnih industrijskih sektorjev itd.) glede potenciala vesoljskih aplikacij ter posledično spodbujati potrebe navedenih uporabnikov po takih aplikacijah in prek ad hoc ukrepov za povečanje uporabe (npr. kuponi za lokalne organe ali MSP) končnim uporabnikom olajšati uvedbo novih storitev; · podpirati razvoj inovativnih podpornih ukrepov za industrijo na ravni EU ter nacionalni in regionalni ravni, s posebnim poudarkom na MSP v prodajnem sektorju satelitskih storitev; · izvajati akcijski načrt Komisije za aplikacije globalnega navigacijskega satelitskega sistema za spodbujanje razvoja in uvedbe satelitskih navigacijskih aplikacij sistemov EGNOS in Galileo; · podpirati navzkrižno bogatenje vesoljske tehnologije z drugimi sektorji ter povezave/razcepitve v programih za raziskave, razvoj in inovacije. 2.2. Omogočanje napredka na
področju vesoljskih tehnologij · Okrepiti prizadevanja, vložena v vesoljske raziskave, zlasti v zvezi s prebojnimi tehnologijami; · podpirati razvoj tehnologij, ki so alternativa tehnologijam tekmecev; · zagotavljati podporo raziskavam in razvoju za industrijo in organizacije za vesoljske raziskave, vključno s prodajnim sektorjem storitev, in podporo razvoju uporabniško usmerjenih programov za raziskave in razvoj na univerzah, kjer se ukvarjajo z vesoljskimi tehnologijami, ter spodbujati prehod od razvoja prototipa do izdelka in trga; · oceniti poslovni primer opremljanja s koristnim tovorom, da se razišče potencial za prihodnjo institucionalno in znanstveno uporabo ter opredelijo najboljši načini za obravnavo prihodnjih izzivov, kot so pravna vprašanja, vladne/vojaške zahteve itd.; · oceniti druge stroškovno učinkovite možnosti za izstrelitev z novimi tehnologijami, namenjenimi za preskus. · s pomočjo programa Obzorje 2020 pospešiti izvajanje nadomeščanja surovin, ki jih je treba zamenjati, na primer surovin, navedenih v uredbi REACH. 2.3. Spodbujanje polnega
izkoriščanja vesoljskih podatkov in razvoja inovativnih aplikacij · Zagotoviti širšo uporabo vesoljskih podatkov s sedanjih in prihodnjih evropskih misij za znanstveno, javno in tržno uporabo. 3. Širjenje nabora in uporabe
razpoložljivih finančnih instrumentov · Raziskati možnosti za lažji dostopa do sredstev, zlasti MSP, s spodbujanjem nadaljnjega razvoja inovativnih finančnih instrumentov in uporabe obstoječih instrumentov; · spodbujati države članice in regije, da povečajo uporabo strukturnih sredstev in inovativnih finančnih instrumentov, da se spodbudi razvoj inovativnih satelitskih storitev s strani MSP; · zagotoviti hitro širitev področja uporabe pobude za projektne obveznice EU, da bo vključevala tudi vesoljske infrastrukture. 4. Boljše izkoriščanje
politike javnih naročil · Razviti in industriji zagotoviti dolgoročen in jasen načrt institucionalnega trga; · analizirati učinek izvajanja direktiv EU o javnih naročilih in javnih naročilih na področju obrambe na nacionalni in evropski vesoljski trg; · pri programih, ki vključujejo skupno financiranje Komisije in agencije ESA, zagotoviti zgodnje usklajevanje, da se zagotovi nemoten prehod iz razvojne v obratovalno fazo. 5. Vzpostavitev in izvajanje
resnične evropske politike nosilnih raket · Z usklajevanjem z drugimi institucionalnimi akterji vzpostaviti resnično evropsko politiko nosilnih raket, primerljivo z drugimi državami, ki opravljajo polete v vesolje. 6. Podpora vzpostavitvi in
delovanju evropske službe SST · Zagotoviti organizacijski okvir (upravljanje) za podporo vzpostavitvi in delovanju službe za nadzor in sledenje v vesolju (SST) na evropski ravni, ki bi temeljila na nacionalnih sredstvih ter strokovnem znanju in izkušnjah; ob upoštevanju interesov nacionalne varnosti opredeliti povezano podatkovno politiko. [1] „EVROPA 2020 – Strategija za pametno, trajnostno
in vključujočo rast,“ COM(2010) 2020. [2] COM(2010) 614. [3] COM(2011) 152. [4] Resolucija sveta: „Smernice o dodani vrednosti in
koristih vesoljske politike za varnost evropskih državljanov,“ 18232/11,
Bruselj, 6. decembra 2011, v kateri je Svet sklenil „da bi
industrijska politika za vesolje morala upoštevati posebnosti vesoljskega
sektorja in interese vseh držav članic za naložbe v vesoljske naprave ter
si prizadevati za naslednje skupne cilje: podpirati zmogljivosti Evrope,
da oblikuje, razvije, vzpostavi, vodi in izkorišča vesoljske sisteme; krepiti
konkurenčnost evropske industrije na domačem in izvoznih trgih; in
pospeševati konkurenčnost ter uravnotežen razvoj in vključevanje
zmogljivosti v Evropi“. Poudaril je tudi, „da je treba preučiti,
ali so potrebni ustrezni ukrepi na evropski in mednarodni ravni, da se
zagotovita trajnost in ekonomski razvoj vesoljskih dejavnosti, vključno z
dejavnostmi evropskega komercialnega sektorja“. [5] COM(2012) 582 final, Sporočilo Komisije
Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru
regij, Bruselj, z dne 10. oktobra 2012. [6] The Space Economy at a Glance 2007 (Kratek
pregled vesoljskega gospodarstva 2007), OECD. [7] Finančno poročilo agencije NASA za leto 2009,
Euroconsult 2009 in ocene proračunov za vesoljsko tehnologijo za
leto 2009, ki jih je pripravila agencija ESA. [8] Treba pa je omeniti, da velik del javnih sredstev za
raziskave na področju vesolja ne izvira iz agencije NASA, ampak neposredno
iz drugih javnih agencij. [9] Uvedba visokotehnoloških konkurenčnih izdelkov na
trg je mogoča ob mejnih stroških, saj so razvojni stroški upoštevani že v
institucionalnih programih. „Tržno ceno“ določi država po lastni presoji
ter je povezana s strateškimi in političnimi cilji države. [10] Ker je stopnja izstrelitev pri vseh ponudnikih storitev
izstrelitve zelo nizka (manj kot 10 izstrelitev letno na evropskega
operaterja), je vsaka izstrelitev ključnega pomena, znižanje letnega
števila izstrelitev za več kot eno izstrelitev pa lahko ogrozi obstoj
podsektorja in dolgoročno evropske vesoljske industrije, kar ima lahko
hude posledice na evropsko strateško neodvisnost. [11] Na primer, na odprtem morju so storitve satelitskega
komuniciranja edina razpoložljiva možnost. Poleg tega lahko satelitsko
komuniciranje po dostopni ceni pripomore k strategiji EU za „modro rast“, ki
podpira rast v pomorskem sektorju. [12] Spekter uporablja vse več brezžičnih aplikacij v
številnih sektorjih, med drugim naprave kratkega dosega in storitve
elektronskega komuniciranja, kot so storitve satelitskega komuniciranja in
prizemnih telekomunikacij. [13] Len Jacobson: GNSS Markets and Applications (GNSS
Technology and Applications) (Trgi in aplikacije GNSS (tehnologija in
aplikacije GNSS)), Artech House Inc, 2007. [14] Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Vmesni
pregled evropskih programov satelitske navigacije, COM(2011) 5 final,
Bruselj, z dne 18. januarja 2011. [15] Študija podjetja PriceWaterhouseCoopers „Socioeconomic
benefits analysis of GMES“ (Analiza družbeno-gospodarskih koristi programa
GMES) je na voljo na http://esamultimedia.esa.int/docs/GMES/261006_GMES_D10_final.pdf,
str. 180. [16] Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Vmesni
pregled evropskih programov satelitske navigacije, COM(2011) 5 final,
Bruselj, z dne 18. januarja 2011. [17] „Neodvisen dostop do vesolja“ pomeni, da se vsa potrebna
vesoljska tehnologija razvije v Evropi, „tehnološka neodvisnost“ pa pomeni
možnost Evrope, da ima prost, neomejen dostop do katere koli potrebne vesoljske
tehnologije. [18] To na primer velja za atomske ure na krovu satelitov
Galileo, ki predstavljajo osrednji koristni tovor na teh satelitih in ki jih v
Evropi proizvaja en sam dobavitelj, ki ni iz EU ter ki izdelke prodaja tudi na
Kitajsko in v Indijo. [19] V uredbi REACH so navedeni nekateri sestavni deli ali
materiali, ki se uporabljajo za vesolje (na krovu satelitov ali nosilnih raket)
in jih je treba nadomestiti, če je mogoče. [20] Na primer Svet za vesolje leta 2007, 2008 in 2010 ter
Svet za konkurenčnost maja 2011. [21] Potrebno je najmanjše število institucionalnih izstrelitev
in razvojnih programov, brez katerih ni mogoče zagotoviti zanesljivosti
ter ohraniti baze spretnosti in znanj. [22] Njihovo dejansko višino je treba oceniti v celotni
vrednostni verigi, od javnega financiranja v razvojni fazi, javne podpore v
proizvodni fazi ali za izstrelitveno bazo do dajanja prednosti domačim
izstrelitvam in dostopa do trga. [23] Predlagane pobude bodo vzpostavljene in izvedene ob polnem
upoštevanju pravil Skupnosti o državni pomoči, zlasti kadar bodo vključena
sredstva držav članic. [24] Program EU GNSS bo pokrival ves svet. Zahtevki bi bili
lahko vloženi v kateri koli državi pri tamkajšnjih sodiščih v skladu s
tamkajšnjo veljavno zakonodajo. EU pripravlja uredbo o odgovornosti do tretjih
strani v okviru programa EU GNSS. Podobna
razprava je pod okriljem Mednarodnega inštituta za poenotenje zasebnega prava
(UNIDROIT) potekala v zvezi z vsemi storitvami, ki jih nudi program GNSS. Razprave v tem okviru so bile začasno
ustavljene, da se vključijo morebitne pobude, ki bodo sprejete na
regionalni ravni. [25] Uredba (ES) št. 428/2009 z dne 5. maja 2009
o vzpostavitvi režima Skupnosti za nadzor izvoza blaga z dvojno rabo in
Direktiva 2009/43/ES z dne 6. maja 2009 o poenostavitvi
pogojev za prenose obrambnih proizvodov znotraj Skupnosti. [26] Prejšnje zahteve so podjetjem nalagale znatna upravna
bremena (ocenjena na 225 ur na dovoljenje v oceni učinka
Direktive 2009/43/ES o poenostavitvi pogojev za prenose obrambnih
proizvodov znotraj Skupnosti). Zahtevala so tudi dolge časovne priprave –
do več mesecev – za pridobitev dovoljenj za prenos ali izvoznih dovoljenj. [27] Sistem Evropske unije za nadzor izvoza blaga z dvojno
rabo: zagotavljanje varnosti in konkurenčnosti v spreminjajočem se
svetu, COM(2011) 393 final. [28] Za pridobitev dovoljenja morajo operaterji
suborbitalnega letala potnike obvestiti o tveganjih pri izstrelitvi in ponovnem
vstopu v Zemljino atmosfero ter jih seznaniti z evidenco o varnosti za zadevno
vrsto plovila. Potniki nato podpišejo izjavo, s katero se odpovejo pravicam in
prevzamejo tveganja. [29] Predlog Evropske Komisije za Uredbo Evropskega parlamenta
in Sveta o dostopu blaga in storitev tretje države do notranjega trga javnih
naročil Unije ter postopkih za podporo pogajanjem o dostopu blaga in
storitev Unije do trgov javnih naročil tretjih držav, COM(2012) 124 final. [30] Na primer replikacija trga, predkomercialno
naročanje, grozdi, živi laboratoriji in drugi inovacijski mehanizmi,
usmerjeni k uporabnikom. [31] COM(2011) 811. [32] Nanaša se na izkoriščanje razpoložljive zmogljivosti
na komercialnih satelitih za namestitev dodatnih transponderjev, instrumentov
in ostalih objektov v vesolju. [33] Na splošno uredba REACH obravnava posamezne snovi na
različnih seznamih, povezanih z njenimi postopki. Nekateri od teh, na
primer seznam snovi, ki bodo morda vključene v postopek avtorizacije, ali
Priloga XIV (Seznam snovi, ki so predmet avtorizacije), sprožajo
neposredne zahteve glede obveščanja o izdelkih („sestavine“) ali za
uporabo snovi v Evropi zahtevajo njeno avtorizacijo. [34] To se nanaša predvsem na dve desetletni naročili, ki
jih je vlada Združenih držav pred kratkim oddala dvema komercialnima
podjetjema, ki se ukvarjata s satelitskimi posnetki. [35] Prim. COM(2011) 659, COM(2011) 660 in COM(2011) 662
v zvezi s pobudo za projektne obveznice Evropa 2020. [36] Direktivi 2004/18/ES in 2009/81/ES.