POROČILO KOMISIJE

Poročilo o napredku v zvezi z vzpostavitvijo ustreznih odnosov med Evropsko unijo in Evropsko vesoljsko agencijo (ESA)

1.           Politični okvir

Odnosi med Evropsko unijo in Evropsko vesoljsko agencijo (v nadaljnjem besedilu: ESA) so predmet dolgotrajnih političnih razprav, eden od praktičnih rezultatov pa je okvirni sporazum EU/ESA[1], ki je začel veljati maja 2004. Lizbonska pogodba[2] je z okrepitvijo politične razsežnosti vesoljskih zadev v EU in določitvijo, da EU „vzpostavi ustrezne odnose z Evropsko vesoljsko agencijo“, tem razpravam dala nov zagon.

Evropska komisija je to vprašanje obravnavala v dveh poznejših sporočilih. V sporočilu iz aprila 2011 „Za vesoljsko strategijo Evropske unije, ki koristi državljanom“[3] je Komisija izrazila mnenje, da bi se morala ESA „še naprej razvijati v organizacijo, ki bi lahko v eni strukturi vključevala vojaške in tudi civilne programe ter medvladno razsežnost in razsežnost Unije“ ter bi se morala „še naprej […] približevati Uniji in po potrebi vzpostavljati upravljavske strukture, namenjene izključno programom Unije“. V sporočilu „Vzpostavitev ustreznih odnosov med EU in Evropsko vesoljsko agencijo“[4], ki ga je Komisija sprejela novembra 2012, je navedeno: „Dolgoročno je potrebo po večji operativni učinkovitosti, sorazmerju v obrambnih in varnostnih zadevah, političnem usklajevanju in odgovornosti mogoče doseči samo s približevanjem ESA Evropski uniji. Komisija meni, da bi bilo za ta dolgoročni cilj treba določiti jasen rok med letoma 2020 in 2025“.

Svet EU je v sklepih z dne 18. februarja 2013[5] priznal, da je „glede na politične spremembe, vse večjo vlogo EU na področju vesolja, izzive na področju konkurenčnosti, s katerimi se srečuje vesoljski sektor, in naraščajoči pomen vesoljskih dejavnosti za družbo treba ponovno preučiti in okrepiti odnos med EU in ESA, kar zadeva njuno delovanje“. Svet je tudi priznal, „da okvirni sporazum in njegovi elementi, ki se nanašajo na upravljanje, v sedanji obliki morda niso več najbolj primeren okvir za zagotavljanje uspešne in učinkovite evropske vesoljske politike, v kateri se v celoti in usklajeno izkoriščajo pristojnosti EU oz. ESA“. Svet je pozval „Evropsko komisijo, naj si skupaj z generalnim direktorjem ESA in v tesnem sodelovanju z državami članicami EU oz. ESA […] prizadeva zagotoviti skladnost, zbliževanje in dopolnjevanje, da bi tako na podlagi skupnih analiz pripravili skupne predloge za nadaljnji razvoj odnosov med EU in ESA, o katerih bi se ustrezni organi odločili do leta 2014“[6].

Zaradi vedno večje finančne udeležbe EU v vesoljskih dejavnostih je treba posvetiti več pozornosti razvoju odnosov med EU in ESA. EU v novem večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 obsežnim evropskim vesoljskim programom, kot so Galileo, EGNOS in Copernicus, ter dejavnostim vesoljskih raziskav v okviru Obzorja 2020 namenja skoraj 12 milijard EUR. To pomeni več kot podvojitev naložb v primerjavi s prejšnjim obdobjem finančnega načrtovanja, kar dokazuje, da EU vesoljskim dejavnostim pri obravnavi gospodarskih in družbenih izzivov, s katerimi se soočajo Unija in države članice, pripisuje vedno večji pomen.

EU trenutno namenja ESA velik del (okoli 75 %) svojega proračuna za vesolje. Zato je EU največja donatorka ESA in pomemben institucionalni vir financiranja vesoljskih dejavnosti v Evropi. Znesek, ki ga bo EU v prihodnjih sedmih letih namenila ESA, bo presegel posamezne prispevke vseh držav članic ESA.

Za sredstva, ki jih EU nameni ESA, ESA pa jih upravlja, velja finančna uredba EU. S stališča Komisije, ki je splošno politično odgovorna za uresničevanje vesoljskih programov EU, obstaja potreba po mehanizmih, ki bodo zagotovili, da bodo dejavnosti, zaupane ESA, prinesle pričakovane rezultate ter da se bodo izvajale in upravljale na najbolj učinkovit, uspešen in odgovoren način, ob strogem upoštevanju pravil in postopkov EU v okolju, „ki je podobno okolju EU“. To stališče je potrdil sozakonodajalec v novi uredbi Galileo[7]. Kot je poudarjeno v sporočilu iz novembra 2012, si Evropska komisija prizadeva vzpostaviti takšne odnose z ESA, ki lahko dosežejo „večjo operativno učinkovitost, sorazmerje v obrambnih in varnostnih zadevah, politično usklajevanje in odgovornost[8]“.

ESA je začela razmišljati o nadaljnjem razvoju Agencije. Kot je navedeno v politični izjavi[9], ki jo je na ministrski ravni Svet ESA sprejel 20. novembra 2012, bi moral ta razvoj v celoti izkoristiti in zajemati, med drugim, „pristojnost EU na področju vesolja pri prilagajanju posledic delovanja ESA in s tem zagotoviti učinkovito upravljanje programov, ki jih financira EU, v skladu s predpisi EU“. Države članice ESA so generalnega direktorja ESA pooblastile za „sodelovanje z Evropsko komisijo, da se izvede skupna analiza stanja v evropskem vesoljskem sektorju in oblikuje skupna vizija o njegovem razvoju za zagotovitev skladnosti, zbliževanja in dopolnjevanja med različnimi akterji“.

Na podlagi tega je Komisija izvedla predhodno oceno štirih možnosti razvoja odnosov med EU in ESA ter njihovega verjetnega vpliva z vidika stroškov, koristi ter institucionalnih in pravnih učinkov. To poročilo predstavlja trenutno stanje razmislekov v Komisiji in možne prihodnje korake. Poročilo je prva faza nadaljevanja odprtih in preglednih postopkov analiz in razmislekov ter razprav z državami članicami in generalnim direktorjem ESA, ki bi morali voditi do skladnih in skupnih zaključkov med EU, ESA in državami članicami konec leta 2014 ali v začetku leta 2015. Velik del predhodne ocene, predstavljene v tem poročilu o napredku, temelji na rezultatih zunanje tehnične študije[10], ki je zagotovila nekaj koristnih elementov analize.

Službe Komisije so ohranile stike z generalnim direktorjem ESA, da bi zagotovile koordinacijo in usklajevanje analiz in možnosti na obeh straneh, čeprav ima lahko vsaka organizacija drugačna izhodišča in merila za ocenjevanje. Med to pripravljalno fazo se je Komisija tudi pogovarjala s predstavniki držav članic na strokovni ravni prek strokovne skupine za vesoljsko politiko.

2.           Strukturna vprašanja, ki jih je treba obravnavati

V sporočilu Komisije iz novembra 2012 je opredeljenih pet strukturnih vprašanj v odnosih med EU in ESA, ki so bila izhodišče za analizo. Ta vprašanja so zajemala neusklajenost finančnih pravil, nesorazmerno članstvo, nesorazmerje v varnostnih in obrambnih zadevah, odsotnost mehanizmov za usklajevanje politike ter pomanjkanje politične odgovornosti znotraj ESA do Evropskega parlamenta. Analiza, ki jo je izvedel zunanji svetovalec, je pokazala, da ta vprašanja vodijo do neučinkovitosti, ki so različno intenzivne in imajo različne učinke. Na primer:

· neusklajenost finančnih pravil in različni postopki podaljšujejo čas za sprejemanje odločitev. To bi lahko povečalo stroške programov in vplivalo na splošno uresničevanje sistema, še zlasti ko so dejavnosti na kritični poti[11]. Na primer, sedanji pristop k javnim naročilom ustvarja potrebo po več korakih potrjevanja (za odpravo pomanjkljivosti ali dopolnitev in izboljšanje dokumentacije, kadar je to potrebno), kar lahko privede do daljših obdobij odločanja;

· glede na poročilo zunanjega svetovalca se je nesorazmerno članstvo doslej izkazalo za manj problematično, vendar bi v prihodnje lahko pomenilo težave. Na primer, tveganja lahko nastanejo zaradi omejenega vpliva na države, ki niso članice EU, v zvezi z obveznostjo lojalnosti do programov EU, pri katerih sodelujejo. To bi lahko vodilo do prodaje občutljivih tehnologij tretjim državam. Poleg tega bi lahko države, ki niso članice EU, blokirale pomembne odločitve v zvezi s prihodnostjo programov EU (kot so izstrelitve satelitov ali prenos lastništva sredstev), in sicer zaradi različnih pravil glasovanja v medvladnem sistemu ESA;

· težave bi lahko nastale tudi zaradi nesorazmerja v varnostnih in obrambnih zadevah. Morebitna prodaja občutljive tehnologije tretjim državam bi za EU lahko pomenila vprašanja strateške varnosti. Ravnanje z zaupnimi podatki EU lahko poveča raven zahtevnosti upravljanja programa v ESA. Od ESA se lahko zahteva, da za določene varnostno občutljive funkcije najame samo državljane EU s potrebno ravnjo varnostne akreditacije;

· pomanjkanje mehanizmov za usklajevanje politike pomeni, da programi morda niso prilagojeni za podpiranje večjih ciljev politike Unije. Cilji industrijske politike, ki jih ima ESA, se lahko razlikujejo od ciljev EU na področju zagotavljanja storitev. Mehanizmi, predvideni v obstoječem okvirnem sporazumu EU/ESA, ne veljajo za učinkovito orodje za takšno usklajevanje. Sedanji okvir ne predvideva izrecnih mehanizmov za usklajeno sprejemanje odločitev. Tako se politike usklajujejo le na ravni programa, s pomočjo mehanizmov, za katere je treba doseči soglasje za vsak program posebej, kar pa zahteva veliko časa. Ta odsotnost posebnih mehanizmov za usklajevanje politike bi lahko povzročila zamude pri začetku programov;

· vprašanje politične in finančne odgovornosti do Evropskega parlamenta je bistveno glede na znesek sredstev EU, s katerimi razpolaga ESA, in njeno vidno vlogo pri izvajanju programov. Evropska komisija kot institucija, odgovorna za izvajanje proračuna v skladu s členom 317 Pogodbe o delovanju Evropske unije, v celoti odgovarja Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije za vse zamude ali prekoračitve stroškov, ki nastanejo v okviru vodilnih programov EU, ESA pa v njenem imenu te programe operativno upravlja na podlagi sporazumov o prenosu pooblastil. Ker končno projektno tveganje nosi Komisija, je ESA manj motivirana za pravočasno izvedbo programov v okviru začrtanih stroškov ter z osredotočenostjo na cilje politike in uporabnikov. Pri sofinanciranih programih je imela EU le omejen vpliv na tehnične odločitve, ki jih je sprejela ESA. Če bi začetne faze vesoljskega programa financirala samo ESA, bi Komisija v poznejših fazah programa morda težko zagotovila uporabo sredstev EU za izvajanje svojih politik.

Analiza teh omejitev zagotavlja potrebno utemeljitev za oblikovanje spodaj navedenih možnosti.

3.           Oris opredeljenih možnosti

V sporočilu iz novembra 2012 je Evropska komisija orisala štiri možnosti za nadaljnji razvoj odnosov med EU in ESA v smeri končnega cilja približevanja. Te možnosti sicer ne pomenijo izčrpnega seznama, vendar jih je Komisija opredelila kot najbolj pragmatične in izvedljive pri obravnavanju strukturnih omejitev v sedanjih odnosih med EU in ESA. Iste možnosti ocenjuje generalni direktor ESA, kar zagotavlja potrebno raven usklajenosti med vzporednima postopkoma. Te štiri možnosti so postopne: od možnosti, ki bi predvidela izboljšave brez sprememb sedanjega pravnega okvira odnosov med EU in ESA, do možnosti, ko bi ESA prenehala obstajati kot medvladna organizacija in bi postala agencija EU.

3.1.        Možnost 1: brez sprememb (izhodiščni scenarij)

Stanje ostane nespremenjeno pod pogoji obstoječega okvirnega sporazuma EU/ESA. EU in ESA ostaneta ločena subjekta brez učinkovitih mehanizmov za zagotavljanje večje koherence ali usklajenosti. EU bo sofinancirala nekatere vesoljske programe z ESA in/ali v celoti financirala druge, katerih izvajanje bo preneseno na ESA. Programi se bodo razvijali na podlagi posebnih sporazumov, za katere bodo pogajanja potekala po fazah, z uporabo splošnih orodij, ki so na voljo v finančnih predpisih EU. Cilje politike in naloge bosta določili EU in ESA v skladu z lastnima institucionalnima okviroma.

3.2.        Možnost 2: izboljšano sodelovanje pod sedanjimi pogoji

EU in ESA ostaneta ločena subjekta, vendar se sodelovanje med njima prilagodi na podlagi sprememb obstoječega okvirnega sporazuma EU/ESA in izboljšanih sporazumov o prenosu pooblastil. Cilje politike in naloge bosta EU in ESA določili skupaj, usklajevanje pa bi bilo zagotovljeno s pripravo novega okvirnega sporazuma. Ta sporazum bi sprejela Svet ESA in Svet EU ob soglasju Evropskega parlamenta. Pri izvajanju programa bi ESA še naprej interno razvijala zmogljivosti za premagovanje razlik med obema finančnima ureditvama (EU in ESA) ter si prizadevala za postopno usklajevanje svojih računovodskih postopkov, postopkov notranjega nadzora in revizijskih postopkov z ustreznimi predpisi EU. Novi sporazum bi vseboval posebne mehanizme za usklajevanje.

3.3.        Možnost 3: vzpostavitev programske strukture, namenjene izključno upravljanju programov EU (tj. „steber EU“)

Predhodna opredelitev tega „stebra EU“/ESA ne obstaja. Vendar iz sporočil Komisije izhaja, da bi moral ta steber pomeniti korak naprej v smeri „večje operativne učinkovitosti, sorazmerja v obrambnih in varnostnih zadevah, političnega usklajevanja in odgovornosti[12]“ in ustvariti „okolje, ki je podobno okolju EU“[13].

Pri opredelitvi te možnosti je bil uporabljen pragmatični pristop, začenši s problemi, ki naj bi jih ta možnost rešila, da se opredelijo njene idealne značilnosti, nato pa preveri pravni instrument, potreben za njeno izvajanje. Bistvenega pomena je, da je „steber EU“ oblikovan za delovanje v skladu s predpisi EU. To bi omogočilo obravnavanje vprašanja neusklajenosti finančnih pravil. Znotraj „stebra EU“, ki bi deloval kot okolje, „ki je podobno okolju EU“, ne bi prišlo do težav nesorazmernega članstva.

„Steber EU“ bi „gostoval“ znotraj ESA, tudi fizično v prostorih ESA, in bi lahko souporabljal določene storitve, skupne „stebru EU“ in ESA kot medvladni organizaciji.

Oblikovanje „stebra EU“ znotraj ESA ne bi vplivalo na delovanje ostalih oddelkov ESA kot medvladne organizacije, kakršna obstaja danes. Ta možnost bi zahtevala bolj poglobljeno analizo pravnih in institucionalnih vidikov, zlasti v zvezi s politično odgovornostjo in postopki razrešnice. In ne nazadnje, opisani pragmatični pristop bo treba izvesti popolnoma v skladu z veljavnimi finančnimi pravili in zlasti proračunskimi načeli iz finančne uredbe[14].

3.4.        Možnost 4: ESA postane agencija EU, ohrani pa nekaj medvladnih značilnosti

Pri tej možnosti ESA postane agencija EU. Ta vesoljska agencija Evropske unije bi ohranila določene strukture za spodbujanje medvladnega sodelovanja (tj. neobvezne programe, ki se razlikujejo od programov EU in jih neposredno financirajo države članice zunaj proračuna EU). Ta agencija bi imela pravno podlago EU, njeno vodenje pa bi potekalo v skladu s predpisi EU.

4.           Primerjava možnosti

Štiri opisane možnosti v različni meri obravnavajo omejitve v sedanjih odnosih med EU in ESA ter predstavljajo različne prednosti in slabosti. Prav tako bi se precej razlikovala prizadevanja, potrebna za izvedbo vsake od možnosti.

Možnosti so bile ocenjene z dveh glavnih vidikov: (i) z vidika njihove „učinkovitosti“, ki se razume kot zmožnost obravnave trenutno opredeljenih strukturnih vprašanj in operativnih neučinkovitosti ter kot prihranki v smislu stroškov osebja in vpliva na čas, potreben za sprejemanje odločitev; in (ii) z vidika „stroškov“, povezanih z možnostmi, ki se ocenijo na podlagi tega, kako lahko je izvesti potrebne pravne prilagoditve, ter na podlagi pričakovanega trajanja izvajanja. Možnosti so bile razvrščene na tej podlagi.

Kakovostna analiza zmožnosti, ki jih imajo možnosti za reševanje opredeljenih strukturnih omejitev, kaže, da možnost 1 ne more obravnavati nobenih omejitev na strukturni ravni; možnost 2 obravnava nekaj omejitev, vendar le v omejenem obsegu; možnosti 3 in 4 pa te omejitve odpravita v veliki meri (možnost 4 omejitve povsem odpravi, možnost 3 pa skorajda povsem). Zlasti:

· možnosti 3 in 4 skorajda povsem odpravita neusklajenost finančnih pravil. Možnost 2 neusklajenost odpravi v veliki meri, vendar nudi nekoliko manj zaupanja v uporabo finančnih postopkov, ki so enakovredni postopkom, ki jih uporablja EU;

· vprašanje nesorazmernega članstva se v precejšnji meri reši z ESA kot agencijo EU in s „stebrom EU“/ESA. Izboljšano sodelovanje pod sedanjimi pogoji to oviro odpravi v precej manjši meri;

· možnosti 3 in 4 v enaki meri zmanjšata nesorazmerje v varnostnih in obrambnih zadevah, možnost 2 pa ga odpravi v omejenem obsegu. Tveganje prodaje občutljive tehnologije ostaja težava pri vseh možnostih, čeprav je vpliv na države članice večji pri možnostih 3 in 4;

· možnost 4 skorajda povsem odpravi odsotnost mehanizmov za usklajevanje politike, v določeni meri tudi možnosti 2 in 3. Usklajevanje politike in prilagoditev ciljev industrijske politike se bosta izboljšala s približevanjem med ESA in Evropsko unijo. Usklajeno sprejemanje odločitev bo po pričakovanjih ostalo težava, razen če ESA postane agencija EU.

Možnosti lahko prinesejo nadaljnje pozitivne učinke (koristi) v smislu prihrankov stroškov zaradi morebitnega skrajšanja časa, potrebnega za sprejemanje odločitev v zvezi z izvajanjem programov, ter zaradi optimizacije števila zaposlenih v Komisiji in ESA.

V zvezi s pravnimi prilagoditvami, ki bi bile potrebne za izvedbo različnih možnosti, analiza kaže, da bi bilo izvajanje možnosti 2 precej enostavno. Možnost 2 bi zahtevala spremembe sedanjega okvirnega sporazuma EU/ESA ali nov sporazum. Komisija meni, da bi možnost 3 zahtevala zakonodajni akt EU, ki bi moral med drugim vsebovati opredelitev nalog, strukture in finančnih zahtev „stebra EU“, ob upoštevanju podrobne kvantitativne analize stroškov in koristi ter ocene zapletenih institucionalnih in pravnih učinkov te možnosti, vključno z morebitnimi spremembami pravnega okvira ESA.

Možnost 4 se zdi bolj zapletena. V okviru te možnosti bi ESA prenehala obstajati kot medvladna organizacija, sledila pa bi ustanovitev agencije EU. Treba bi bilo sprejeti kadrovske predpise (tudi prehodne določbe) in finančna pravila za novo agencijo. Ta možnost velja tudi za najmanj izvedljivo, saj pomeni zahteven postopek izvedbe in zahteva politično soglasje, ki bi ga bilo v bližnji prihodnosti težko doseči.

Na podlagi kombinacije različnih ocenjevalnih meril spodnja slika prikazuje predhodno shemo možnosti z vidika kompromisa med „stroški“ in „učinkovitostjo“. Ker se obravnavane možnosti medsebojno ne izključujejo, bi bilo mogoče upoštevati več možnosti, odvisno od sprejetega časovnega obdobja.

Slika: Predhodna razvrstitev možnosti glede na stroškovno učinkovitost

Vir:         Roland Berger Strategy Consultants, „Evolution of EU-ESA relations: cost/benefit assessment of options“ (Razvoj odnosov med EU in ESA: Ocena stroškov in koristi različnih možnosti)

Treba je opozoriti, da nedavno poročilo ESA „Status of ESA/EU relations – Scenarios assessment“ (Stanje odnosov med ESA in EU – ocena scenarijev), predloženo Svetu ESA z dne 19. decembra 2013 v okviru tekočega nadaljnjega ukrepanja na podlagi politične izjave, ki jo je Svet ESA na zasedanju na ministrski ravni sprejel 20. novembra 2012, kot najbolj obetavna scenarija razvoja predstavlja t. i. „izboljšano sedanje stanje“ in „zbornico EU“, ki se zdita blizu možnostma 2 in 3, opisanima v tem poročilu. Glede na poročilo ESA bi bilo „izboljšano sedanje stanje“ izvedeno kratkoročno s pomočjo posebnih sporazumov, temelječih na programu, na podlagi obstoječih pravnih struktur na strani EU (npr. uredbe) in na strani ESA (npr. konvencija). Srednjeročno bi ta scenarij zahteval bodisi revizijo okvirnega sporazuma bodisi sklenitev novega sporazuma o sodelovanju. V poročilu je navedeno, da bi bila „,zbornica EU‘ namenska, samostojna struktura, dodana sedanji pravni strukturi ESA, ki ostaja nespremenjena. […] Ta scenarij bi povzročil, da bi v okviru ESA obstajali dve vzporedni ,zbornici‘: medvladna zbornica in zbornica EU.“ Poročilo predstavlja tudi tretji scenarij – „agencijo EU“ – kot možnost, ki bi bila odvisna od dolgoročne vizije, ki sega v čas po letu 2020, v zvezi s katero pa države članice ESA še niso dosegle soglasja.

5.           Sklepna ugotovitev in nadaljnji ukrepi

Namen zgornjih elementov analize je zagotoviti vpogled v različne možnosti ter njihovo zmožnost zmanjšanja strukturnih težav in izboljšanja sedanje ureditve odnosov med EU in ESA. Vendar ti elementi v tej fazi ne zadostujejo za utemeljitev dokončne izbire med možnostmi.

Po navedbah zunanje študije „ustanovitev namenskega subjekta znotraj ESA […] srednjeročno zagotavlja najboljši kompromis med pričakovano učinkovitostjo in enostavnim izvajanjem“. Komisija vidi prednosti v tej možnosti, ki pa jo je treba nadalje analizirati in se o njej pogovoriti z ESA, da se v celoti ocenijo njeni pravni in tehnični učinki ter posledice za človeške vire. Prednost te možnosti je v tem, da bi ohranila medvladno strukturo ESA, hkrati pa oblikovala ustrezen okvir za upravljanje finančnih virov, ki jih prispeva EU.

Čeprav je možnost 3 morda boljša za obravnavo strukturnih vprašanj v odnosih med EU in ESA, bi bilo skupaj z možnostjo 3 treba upoštevati tudi možnost 2 (revizijo obstoječega okvirnega sporazuma).

Treba je tudi poudariti, da so, kot navaja sporočilo iz novembra 2012, sporazumi o prenosu pooblastil prispevali k približevanju ESA Evropski uniji ter lahko nadalje prispevajo k izboljšanju operativne učinkovitosti in delovnega odnosa med EU in ESA, kar zadeva sodelovanje ESA pri izvajanju programov Galileo in Copernicus. Možnosti 2 in 3 bi zato bilo treba upoštevati v luči izboljšav delovnih ureditev med EU in ESA, ki jih je mogoče uresničiti s takšnimi sporazumi o prenosu pooblastil.

Komisija meni, da bi izbrana pot naprej morala prinesti dodano vrednost v korist obeh organizacij, EU in ESA, ter preprečiti zamegljevanje odgovornosti. Izbrana rešitev bi morala biti pragmatična in preprečiti pristop „velikega poka“, vendar hkrati zagotoviti trdno in trajnostno (pravno) podlago, na kateri se lahko ti odnosi dolgoročno razvijajo v obdobju do leta 2020 in po njem, v popolni skladnosti z veljavnimi finančnimi pravili in zlasti proračunskimi načeli iz finančne uredbe. Učinek na tekoče programe bi bilo treba pozorno oceniti, da se zmanjša možno tveganje motenj.

To poročilo je del odziva Komisije na povabilo Sveta (iz sklepov iz februarja 2013), naj Komisija pripravi predloge za nadaljnji razvoj odnosov med EU in ESA. Na podlagi te začetne ocene bo Evropska komisija okrepila pogovore z državami članicami in generalnim direktorjem ESA, da se nadalje izpopolnijo regulativne in tehnične analize možnosti, kar bo omogočilo usklajene predloge Komisije in generalnega direktorja ESA za usklajen pristop k opredelitvi prihodnjega okvira odnosov med organizacijama.

ESA bo po pričakovanjih odločitev o razvoju Agencije sprejela med zasedanjem Sveta ESA na ministrski ravni decembra 2014.

Na strani EU je namen tega poročila prispevati k razpravi v Svetu z namenom pridobitve politične usmeritve za naslednje ukrepe, ki jih je treba sprejeti v tesnem sodelovanju z generalnim direktorjem ESA. Glede na izid teh pogovorov in tekočega dialoga z ESA ter pod pogojem, da se izvede nadaljnja interna analiza možnosti, bi lahko Komisija konec leta 2014 oziroma v začetku leta 2015 predstavila konkretne predloge za preoblikovanje sedanjega okvira odnosov med EU in ESA.

Poročilo ne vpliva na nobene prihodnje predloge Komisije, ki bodo temeljili na spremljevalni popolni oceni učinka, ki bo nadalje podrobno opisala in količinsko ovrednotila učinke vsaj možnosti 2 in 3. Zlasti je dodatno delo potrebno za oceno možnosti z vidika učinkovitosti usklajevanja in izvajanja politike ter učinka skupnega ukrepanja EU in ESA na splošne politične cilje EU (npr. strateški pomen vesolja za Evropo, prispevek vesoljskih dejavnosti k družbenim izzivom in konkurenčnosti vesoljske industrije EU). Analiza bi morala vključevati tudi elemente predvidevanja v zvezi z dolgoročnim tehnološkim, industrijskim in gospodarskim razvojem ter tudi možnim svetovnim razvojem, ki bi lahko vplival na odnose med EU in ESA.

[1]               UL L 261, 6.8.2004, str. 64.

[2]               Člen 189 PDEU.

[3]               COM(2011)152 z dne 4. aprila 2011.

[4]               COM(2012) 671 z dne 14. novembra 2012.

[5]               ST6571/13.

[6]               V pisni izjavi v zvezi s sklepi Sveta je Evropska komisija želela pojasniti, da „meni, da uporaba izraza ,skupni‘ pred besedo ,predlogi‘ izraža pojem, ki ni pravilen s pravnega in institucionalnega vidika. Komisija bo pri uveljavljanju svoje pravice do pobude določila najprimernejši način za zagotavljanje tesnega sodelovanje z generalnim direktorjem Evropske vesoljske agencije (ESA) in z državami članicami EU med oblikovanjem predlogov za prihodnje ustrezne odnose med EU in ESA“.

[7]               Na primer, v zvezi s sporazumom o prenosu pooblastil med Unijo in ESA za uvajalno fazo programa Galileo uvodna izjava 30 Uredbe navaja naslednje: „Da bi Komisija lahko v celoti izvajala svoja nadzorna pooblastila, bi moral sporazum o prenosu pooblastil vključevati splošne pogoje upravljanja sredstev, zaupanih ESA. Glede dejavnosti, ki jih financira izključno Unija, bi morali taki pogoji zagotavljati stopnjo nadzora, primerljivo s stopnjo, ki bi se zahtevala, če bi bila ESA agencija Unije.“ (Uredba št. 1285/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi in obratovanju evropskih satelitskih navigacijskih sistemov, UL L 247, 20.12.2013).

[8]               Do Evropskega parlamenta.

[9]               Politična izjava „Za Evropsko vesoljsko agencijo, ki najbolje služi Evropi“, ESA/C-M/CCXXXIV/Res. 4 (final) z dne 20. novembra 2012.

[10]             „Evolution of EU-ESA relations: Cost/benefit assessment of options“ (Razvoj odnosov med EU in ESA: Ocena stroškov in koristi različnih možnosti), Roland Berger Strategy Consultants, november 2013.

[11]             Pretekle analize, izvedene za programe GNSS, kažejo, da en dan zamude na kritični poti pomeni strošek v višini približno 1 milijon EUR.

[12]             Do Evropskega parlamenta.

[13]             Pojem „steber EU“ znotraj ESA je bil del razmisleka Komisije o njenih odnosih z ESA kot korak v smeri uresničevanja dolgoročnega cilja približevanja. Komisija je v svojem sporočilu iz aprila 2011 navedla, da bi morala ESA še naprej „vzpostavljati upravljavske strukture, namenjene izključno programom EU“. Komisija v sporočilu iz novembra 2012 nadalje navaja, da bi ESA pri uresničevanju dolgoročnega cilja približevanja lahko „opravila potrebne strukturne prilagoditve (na področju financ in notranjega sprejemanja odločitev) za zagotovitev, da se dejavnosti, ki jih Komisija prenese na ESA, upravljajo v okolju, ki je podobno okolju EU (na primer prek posebnega direktorata, ki upravlja programe EU v ESA)“. To možnost proučuje tudi ESA v okviru razmisleka o možnem prihodnjem razvoju ESA (to razmišljanje se je začelo na Svetu ESA na ministrski ravni novembra 2012).

[14]             Uredba št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije; UL L 298, 26.10.2012 (glej naslov II dela I).