(1)

Unija je v zadnjih desetletjih znatno napredovala pri vzpostavljanju notranjega trga bančnih storitev. Zato imajo v mnogih državah članicah bančne skupine s sedežem v drugih državah članicah pomemben tržni delež, kreditne institucije pa so tako v euroobmočju kot v državah članicah, ki niso v njem, svoje dejavnosti geografsko razpršile.

(1a)

Sedanja finančna in gospodarska kriza je pokazala, da razdrobljenost finančnega sektorja lahko ogrozi celovitost enotne valute in enotnega trga. Zato je bistvenega pomena, da se s poglobitvijo integracije bančnega nadzora Evropska unija okrepi, da se ponovno vzpostavi finančna stabilnost in se položijo temelji za gospodarsko okrevanje.

(2)

Ohranjanje in krepitev notranjega trga bančnih storitev je bistvenega pomena za spodbujanje gospodarske rasti v Uniji in zadostnega financiranja realnega gospodarstva. To pa se kaže kot vedno bolj težavno. Dejstva kažejo, da se povezovanje bančnih trgov v Uniji ustavlja.

(3)

Obenem morajo nadzorni organi poleg tega, da se sprejme okrepljeni regulativni okvir EU, okrepiti nadzorne preglede, da bi upoštevali izkušnje iz finančne krize v zadnjih letih, in biti sposobni nadzorovati izjemno zapletene ter med sabo povezane trge in institucije.

(4)

Nadzor nad posameznimi bankami v Uniji je večinoma še naprej v nacionalni pristojnosti. Usklajevanje med nadzornimi organi je sicer zelo pomembno, vendar je kriza pokazala, da usklajevanje ne zadostuje, še zlasti ne v kontekstu enotne valute. Da bi ▌ ohranili finančno stabilnost v Uniji in okrepili pozitivne učinke povezovanja trgov na rast in blaginjo, bi bilo torej treba okrepiti povezovanje odgovornosti za nadzor. To je še zlasti pomembno z vidika zagotavljanja nemotenega in temeljitega pregleda nad celotno bančno skupino in njenim stanjem, prav tako bi to zmanjšalo nevarnost različnih razlag in protislovnih si odločitev na ravni posameznih subjektov.

(5)

Trdnost kreditnih institucij je v mnogih primerih še vedno tesno povezana z državo članico, v kateri imajo sedež. Dvomi o vzdržnosti javnega dolga, obetih za gospodarsko rast in sposobnostih preživetja kreditnih institucij ustvarjajo negativne tržne trende, ki se medsebojno krepijo. To lahko ogrozi sposobnost preživetja nekaterih kreditnih institucij in stabilnost finančnega sistema v euroobmočju in Uniji v celoti ter bistveno obremeni že tako javne finance zadevnih držav članic. ▌

(6)

Evropski bančni organ (EBA), ki je bil ustanovljen leta 2011 z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) (3), in Evropski sistem finančnega nadzora, ustanovljen s členom 2 navedene uredbe, Uredbe (EU) št. 1094/2010 z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (EIOPA) (4) in Uredbe (EU) št. 1095/2010 z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (ESMA) (5), sta bistveno izboljšala sodelovanje bančnih nadzornikov v Uniji. EBA znatno prispeva k oblikovanju enotnega pravilnika za finančne storitve v Uniji in je ključnega pomena pri doslednem izvajanju dokapitalizacije pomembnejših kreditnih institucij v Uniji v skladu z dogovorom Evropskega sveta, sprejetim oktobra 2011 , skladno s smernicami in pogoji za državno pomoč, ki jih je sprejela Komisija .

(7)

Evropski parlament je večkrat pozval, naj bo za nekatere naloge nadzora nad finančnimi institucijami neposredno odgovoren evropski organ; Evropski parlament je večkrat pozval, naj bo za nekatere naloge nadzora nad finančnimi institucijami neposredno odgovoren evropski organ: prvič je to storil v resoluciji z dne 13. aprila 2000 glede sporočila Komisije "Izvajanje okvira za finančne trge: akcijski načrt (6) in v resoluciji z dne 21. novembra 2002 o pravilih bonitetnega nadzora v Evropski uniji (7).

(8)

Evropski svet je v sklepih z dne 29. junija 2012 pozval predsednika Evropskega sveta, naj oblikuje časovni načrt za vzpostavitev resnične ekonomske in monetarne unije. Istega dne je bilo na vrhu voditeljev držav ali vlad euroobmočja izpostavljeno, da bi ob vzpostavitvi učinkovitega enotnega nadzornega mehanizma za banke v euroobmočju, v katerega bi bila vključena ECB, EMS lahko neposredno dokapitaliziral banke po postopku rednega odločanja, kar bi bilo odvisno od ustreznih pogojev, vključno z upoštevanjem pravil o državni pomoči.

(8a)

Evropski svet je na zasedanju 19. oktobra 2012 ugotovil, da bi poglabljanje ekonomske in monetarne unije moralo izhajati iz institucionalnega in pravnega okvira EU, njegova značilnost pa bi morali biti tudi odprtost in preglednost v razmerju do držav članic, ki ne uporabljajo enotne valute, ter spoštovanje celovitosti enotnega trga. Integrirani finančni okvir bo imel enotni nadzorni mehanizem, ki bo, kolikor bo mogoče, odprt do vseh držav članic, ki bi želele sodelovati.

(9)

Zato bi bilo treba ustanoviti evropsko bančno unijo, ki bi temeljila na celovitem in podrobnem enotnem pravilniku za finančne storitve za enotni trg kot celoto, sestavljali pa bi jo enotni nadzorni mehanizem in novi okviri za zajamčene vloge in reševanje. Zaradi tesne povezanosti in soodvisnosti držav članic, ki so uvedle enotno valuto, bi morala bančna unija zajemati vsaj vse države članice euroobmočja. Da bi ohranili in utrdili notranji trg, bi morala biti bančna unija, kolikor je to institucionalno mogoče, odprta tudi za sodelovanje drugih držav članic.

(10)

Kot prvi korak k bančni uniji bi moral enotni nadzorni mehanizem zagotavljati, da se politika Unije, ki se nanaša na bonitetni nadzor kreditnih institucij, izvaja usklajeno in učinkovito, da se enotni pravilnik za finančne storitve uporablja enako za kreditne institucije v vseh zadevnih državah članicah ter da so te kreditne institucije predmet nadzora najvišje kakovosti, ki ga ne ovirajo drugi pomisleki, ki niso bonitetne narave. Predvsem bi moral enotni nadzorni mehanizem biti združljiv z delovanjem notranjega trga finančnih storitev in prostim pretokom kapitala . Enotni nadzorni mehanizem je podlaga za naslednje korake v smeri bančne unije. To je odraz načela, da bo EMS, ko bo enkrat vzpostavljen učinkovit enotni nadzorni mehanizem, imel možnost neposredne dokapitalizacije bank na podlagi običajne odločitve. Evropski svet je v sklepih z zasedanja 13. in 14. decembra 2012 zapisal, da „ko bo bančni nadzor dejansko prenesen na enotni nadzorni mehanizem, bo potreben enoten mehanizem za reševanje, ki bo imel potrebna pooblastila za zagotovitev, da bo mogoče z ustreznimi orodji reševati katero koli banko v sodelujočih državah članicah“, in da „bi enotni reševalni mehanizem […] moral temeljiti na prispevkih finančnega sektorja ter vključevati ustrezno in učinkovito skupno varovalno ureditev“.

(11)

ECB je kot centralna banka euroobmočja z obsežnim strokovnim znanjem na področju makroekonomske in finančne stabilnosti primerna za izvajanje jasno opredeljenih nadzornih nalog s poudarkom na zaščiti stabilnosti evropskega finančnega sistema. V mnogih državah članicah so za nadzor nad bankami že dejansko odgovorne prav centralne banke. Zato bi bilo treba na ECB prenesti posebne naloge glede politik, ki se nanašajo na nadzor kreditnih institucij v  sodelujočih državah članicah .

(11a)

ECB in pristojni nacionalni organi nesodelujočih držav članic naj bi sklenili memorandum o soglasju, v katerem je na splošno opisano, kako bodo med seboj sodelovali pri opravljanju nadzornih nalog na podlagi zakonodaje Unije v zvezi s finančnimi institucijami, opredeljenimi v tej uredbi. Memorandum o soglasju bi lahko med drugim razjasnil postopek posvetovanja v zvezi z odločitvami ECB, ki učinkujejo na podrejene družbe ali podružnice v nesodelujoči državi članici, katere matična družba ima sedež v sodelujoči državi članici, in sodelovanje v izrednih razmerah, vključno z mehanizmi zgodnjega opozarjanja v skladu s postopki, določenimi v zadevni zakonodaji Unije. Memorandum o soglasju se redno pregleduje.

(12)

Na ECB bi bilo treba prenesti tiste posebne nadzorne naloge, ki so ključnega pomena za zagotovitev usklajenega in učinkovitega izvajanja politike Unije, ki se nanaša na bonitetni nadzor kreditnih institucij, medtem ko bi druge naloge morale ostati v pristojnosti nacionalnih organov. Naloge ECB bi morale vključevati ▌ ukrepe za namene makrobonitetne stabilnosti, ob upoštevanju posebne ureditve, ki bi odražala vlogo nacionalnih organov .

(13)

Varnost in trdnost velikih bank sta bistvenega pomena za zagotavljanje stabilnosti finančnega sistema, vendar nedavne izkušnje kažejo, da lahko tudi manjše banke ogrozijo finančno stabilnost. Zato bi bilo treba ECB omogočiti, da nadzorne naloge opravlja pri vseh kreditnih institucijah, ki so pridobile dovoljenje v sodelujočih državah članicah, ter pri vseh podružnicah s sedežem v sodelujočih državah članicah.

(13a)

ECB bi morala pri izvajanju nalog, ki se prenesejo nanjo brez poseganja v cilj zagotavljanja varnosti in trdnosti kreditnih institucij v celoti upoštevati raznolikost kreditnih institucij ter njihovo velikost in poslovne modele, pa tudi sistemske koristi, ki jih prinaša raznolikost evropskega bančništva.

(13b)

Izvajanje nalog ECB bi še zlasti moralo prispevati k doseganju tega, da bodo kreditne institucije v celoti internalizirale vse stroške, ki nastanejo z njihovimi dejavnostmi, v izogib moralnemu tveganju in iz njega izhajajočemu pretiranemu prevzemanju tveganja. Pri tem bi bilo treba v celoti upoštevati makroekonomske razmere v državah članicah, še zlasti stabilnost ponudbe posojil in podpore proizvodnim dejavnostim za gospodarstvo nasploh.

(13c)

Te uredbe ni v ničemer mogoče razlagati, kot da spreminja računovodski okvir, ki se uporablja na podlagi drugih aktov Unije in nacionalne zakonodaje.

(14)

Izdaja predhodnega dovoljenja za začetek opravljanja dejavnosti kreditnih institucij je eden od ključnih bonitetnih načinov, s katerim se zagotovi, da te dejavnosti izvajajo zgolj subjekti, ki imajo trdno gospodarsko podlago, so organizirani tako, da se lahko soočajo s tveganji, specifičnimi za sprejemanje vlog in zagotavljanje kreditov, in imajo primerno vodstvo. ECB bi zato morala biti zadolžena za izdajanje dovoljenj kreditnim institucijam in odgovorna za njihovo odvzemanje, ob upoštevanju posebne ureditve, ki bi odražala vlogo nacionalnih organov .

(15)

Poleg pogojev, ki jih za izdajo dovoljenj kreditnim institucijam in za odvzem takšnih dovoljenj določa zakonodaja Unije, lahko države članice trenutno določajo dodatne pogoje za izdajo dovoljenj in za njihov odvzem. ECB bi zato morala svoje naloge v zvezi z izdajanjem dovoljenj kreditnim institucijam in v zvezi z odvzemanjem dovoljenj v primeru kršitev nacionalne zakonodaje opravljati na predlog zadevnega pristojnega nacionalnega organa, ki ocenjuje izpolnjevanje zadevnih pogojev, določenih v nacionalni zakonodaji.

(16)

Ocena primernosti vsakega novega lastnika pred nakupom znatnega deleža v kreditni instituciji je nepogrešljivo orodje za zagotavljanje stalne ustreznosti in finančne stabilnosti lastnikov kreditnih institucij. ECB je kot institucija Unije primerna za izvajanje takšnega ocenjevanja, ne da bi se s tem po nepotrebnem omejeval notranji trg. ECB bi morala biti zadolžena za ocenjevanje pridobitve in odsvojitve znatnih deležev v kreditnih institucijah , razen v okviru reševanja bank .

(17)

Predpogoj za bonitetno trdnost kreditnih institucij je upoštevanje pravil Unije, ki od kreditnih institucij zahtevajo, da imajo v lasti določeno raven kapitala za zaščito pred tveganji, ki so neločljivo povezana z njihovimi dejavnostmi, omejijo izpostavljenost posameznim nasprotnim strankam, javno razkrivajo informacije o svojem finančnem stanju, razpolagajo z zadostnimi likvidnimi sredstvi za zoperstavljanje izjemnim tržnim razmeram in omejijo finančni vzvod. ECB bi morala biti zadolžena za zagotavljanje ravnanja, skladnega s temi pravili , zlasti tudi kar zadeva izdajanje soglasij, dovoljenj, odstopanj ali izjem v sklopu teh pravil .

(18)

Dodatni kapitalski blažilniki, vključno z varovalnim kapitalskim blažilnikom, proticikličnim kapitalskim blažilnikom, ki zagotavlja, da kreditne institucije v obdobjih gospodarske rasti zberejo zadostno kapitalsko osnovo, da lahko pokrijejo izgubo v obdobjih izjemnih razmer, globalni in drugi sistemski blažilniki ter drugi ukrepi, namenjeni obvladovanju sistemskih ali makrobonitetnih tveganj , so ključna bonitetna orodja ▌ . Če nacionalni organi uvedejo takšne ukrepe, bi morala biti ECB o tem ustrezno uradno obveščena, da se zagotovi popolno usklajevanje. Po potrebi bi morala ECB imeti tudi možnost, da uvede strožje zahteve in ukrepe, pri čemer bi morala tesno sodelovati z nacionalnimi organi. Določbe te uredbe, ki zadevajo ukrepe za obvladovanje sistemskih ali makrobonitetnih tveganj, ne posegajo v morebitne usklajevalne postopke iz drugih zakonodajnih aktov Unije. Pristojni ali imenovani nacionalni organi in ECB spoštujejo morebitne usklajevalne postopke iz teh aktov, potem ko so ravnali po postopkih, določenih v tej uredbi.

(19)

Varnost in trdnost kreditne institucije sta odvisni tudi od dodelitve zadostnega notranjega kapitala, ob upoštevanju tveganj, ki bi jim lahko bila institucija izpostavljena, ter od razpoložljivosti ustreznih notranjih organizacijskih struktur in ureditev korporativnega upravljanja. ECB bi zato morala uveljavljati zahteve, s katerimi bi zagotovili, da so kreditne institucije uvedle zanesljive ureditve, postopke in mehanizme upravljanja, vključno s strategijami in postopki za ocenjevanje in ohranjanje ustreznosti notranjega kapitala. V primeru pomanjkljivosti bi morala naložiti tudi primerne ukrepe, vključno s posebnimi dodatnimi kapitalskimi zahtevami, posebnimi zahtevami glede razkritja in posebnimi zahtevami glede likvidnosti.

(20)

Tveganja za varnost in trdnost kreditne institucije se lahko pojavljajo tako na ravni posamezne kreditne institucije kot na ravni bančne skupine ali finančnega konglomerata. Za zagotavljanje varnosti in trdnosti kreditnih institucij je treba predvideti posebne nadzorne ureditve, ki ta tveganja zmanjšujejo. Poleg nadzora posameznih kreditnih institucij bi morale naloge ECB vključevati konsolidirani nadzor, dopolnilni nadzor, nadzor finančnih holdingov in nadzor mešanih finančnih holdingov , ne pa tudi nadzora zavarovalnic .

(21)

Da se ohrani finančna stabilnost, je treba proti slabšanju finančnega in gospodarskega stanja institucije posredovati v čim zgodnejši fazi . ECB bi morala izvajati ukrepe za zgodnje posredovanje, opredeljene v zadevni zakonodaji Unije. Svoje ukrepe za zgodnje posredovanje pa bi morala usklajevati z ustreznimi organi za reševanje. Dokler bodo za reševanje kreditnih institucij pristojni nacionalni organi, bi se poleg tega ECB z zadevnimi pristojnimi organi morala ustrezno usklajevati in tako doseči skupno razumevanje odgovornosti vsakega od njih v primeru kriz, zlasti v povezavi s čezmejnimi skupinami za krizno upravljanje in bodočimi kolegiji za reševanje, ustanovljenimi v ta namen.

(22)

Nadzorne naloge, ki se ne prenesejo na ECB, bi morale ostati v pristojnosti nacionalnih organov. Te naloge bi morale vključevati pooblastilo za prejemanje uradnih obvestil kreditnih institucij v zvezi s pravico do ustanavljanja in svobodnega opravljanja storitev, za nadzorovanje organov, ki niso zajeti v opredelitvi kreditnih institucij iz zakonodaje Unije, vendar se v skladu z nacionalno zakonodajo nadzirajo kot kreditne institucije, za nadzorovanje kreditnih institucij iz tretjih držav, ki ustanovijo podružnico ali opravljajo čezmejne storitve v Uniji, za nadzorovanje plačilnih storitev, za izvajanje tekočih preverjanj kreditnih institucij in opravljanje funkcije organov, pristojnih za kreditne institucije, v zvezi s trgi finančnih instrumentov, v zvezi s preprečevanjem uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma ter v zvezi z varstvom potrošnikov .

(22a)

ECB bi morala po potrebi v celoti sodelovati z nacionalnimi organi, ki so pristojni za zagotavljanje visoke ravni varstva potrošnikov in preprečevanje pranja denarja.

(23)

ECB bi morala naloge, ki se nanjo prenesejo, izvajati z namenom zagotavljanja varnosti in trdnosti kreditnih institucij, stabilnosti finančnega sistema Unije in posameznih sodelujočih držav članic ter enotnosti in celovitosti notranjega trga, s čimer bi zagotavljala tudi varstvo vlagateljev in izboljšala delovanje notranjega trga, v skladu z enotnim pravilnikom za finančne storitve v Uniji. Še zlasti bi morala ECB ustrezno upoštevati načeli enakosti in nediskriminacije.

(24)

Prenos nadzornih nalog ▌ na ECB bi moral biti skladen z Evropskim sistemom finančnega nadzora (ESFS), ki je bil vzpostavljen leta 2010, ter z njegovim temeljnim ciljem oblikovati enotni pravilnik in okrepiti zbliževanje nadzornih praks na celotnem ozemlju Unije. Sodelovanje med bančnimi nadzorniki ter nadzorniki za zavarovalniške trge in trge vrednostnih papirjev je pomembno pri obravnavanju vprašanj skupnega interesa in zagotavljanju ustreznega nadzora kreditnih institucij, ki delujejo tudi v sektorju zavarovalništva in vrednostnih papirjev. Zato bi od ECB morali zahtevati , naj v okviru EFSF tesno sodeluje z  Evropskim bančnim organom , Evropskim organom za vrednostne papirje in trge ter Evropskim organom za zavarovanja in poklicne pokojnine. ECB bi morala svoje naloge izvajati v skladu z določbami te uredbe ter brez poseganja v pristojnosti in naloge drugih akterjev znotraj ESFS. Obenem bi od nje morali zahtevati, naj sodeluje z zadevnimi organi za reševanje in instrumenti, s katerimi se financira neposredna ali posredna javna finančna pomoč.

▌

(26)

ECB bi morala svoje naloge opravljati v skladu z  zadevno zakonodajo Unije ▌ , vključno s celotno primarno in sekundarno zakonodajo Unije, sklepi Komisije na področju državnih pomoči, pravili o konkurenci in nadzoru združevanja ter enotnim pravilnikom, ki velja za vse države članice. EBA je zadolžen, da pripravi osnutek tehničnih standardov ter smernice in priporočila, da bi zagotovil zbližanje nadzora in skladnost rezultatov nadzora v Uniji. ECB ne bi smela opravljati teh nalog namesto EBA in bi torej morala pooblastila za sprejemanje uredb v skladu s členom 132 PDEU izvajati ob upoštevanju aktov Unije, ki jih sprejme Evropska komisija na podlagi osnutkov, ki jih pripravi EBA , v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 .

(26a)

ECB bi z organi, pristojnimi za trge finančnih instrumentov, po potrebi morala sklepati memorandume o soglasju, v katerih bi bilo na splošno opisano, kako bodo med seboj sodelovali pri opravljanju nadzornih nalog na podlagi zakonodaje Unije v zvezi s finančnimi institucijami, opredeljenimi v členu 2. Takšni memorandumi bi morali biti dostopni Evropskemu parlamentu, Svetu in pristojnim organom vseh držav članic.

(26b)

ECB bi morala za izvajanje nalog in izvrševanje nadzornih pooblastil uporabljati materialna pravila v zvezi z bonitetnim nadzorom nad kreditnimi institucijami. Ta pravila sestavlja zadevna zakonodaja Unije, zlasti uredbe, ki se neposredno uporabljajo, ali direktive, na primer tiste o kapitalskih zahtevah za banke in o finančnih konglomeratih. V primerih, ko so materialna pravila v zvezi z bonitetnim nadzorom kreditnih institucij zapisana v direktivah, bi ECB morala uporabljati nacionalno zakonodajo, s katero so bile te vanjo prenesene. V primerih, ko gre pri zadevni zakonodaji Unije za uredbe, in na področjih, na katerih zadevne uredbe na dan začetka veljavnosti te uredbe državam članicam izrecno ponujajo različne možnosti, bi ECB prav tako morala uporabljati nacionalno zakonodajo, s katero se izvršujejo te možnosti. Te možnosti bi bilo treba razlagati tako, da ne vključujejo možnosti, ki so na voljo le pristojnim ali imenovanim organom. To ne posega v načelo primarnosti prava EU. Iz tega sledi, da bi morala ECB pri sprejemanju smernic ali priporočil in sklepov izhajati iz zadevne zavezujoče zakonodaje Unije in ravnati v skladu z njo.

(26c)

V okviru obsega nalog, ki se prenesejo na ECB, nacionalna zakonodaja pristojnim nacionalnim organom daje določena pooblastila, ki se trenutno z zakonodajo Unije ne zahtevajo, vključno z nekaterimi pooblastili za zgodnje posredovanje in preventivnimi pooblastili. ECB bi morala imeti možnost od nacionalnih organov zahtevati, naj uporabijo ta pooblastila, da bi zagotovili celovit in učinkovit nadzor v okviru enotnega nadzornega mehanizma.

(27)

Za zagotavljanje, da kreditne institucije, finančni holdingi in mešani finančni holdingi spoštujejo pravila in odločitve glede nadzora, bi bilo treba v primeru kršitev naložiti učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije. V skladu s členom 132(3) PDEU in Uredbo Sveta (ES) št. 2532/98 z dne 23. novembra 1998 o pooblastilih Evropske centralne banke za nalaganje sankcij ima ECB pravico naložiti globe ali periodične denarne kazni podjetjem (8), ki ne izpolnjujejo obveznosti iz njenih uredb in sklepov. Da bi ECB lahko učinkovito opravljala svoje naloge v zvezi z uveljavljanjem nadzornih pravil iz zakonodaje Unije, ki se uporablja neposredno, bi morala imeti tudi pooblastila za nalaganje denarnih kazni kreditnim institucijam, finančnim holdingom in mešanim finančnim holdingom, ki ta pravila prekršijo. Nacionalnim organom bi moralo biti še naprej omogočeno, da uvedejo sankcije v primeru neizpolnjevanja obveznosti iz nacionalne zakonodaje, s katero se prenesejo direktive Unije. Če ECB meni, da bi bilo z vidika izpolnjevanja njenih nalog primerno, da se za takšne kršitve naložijo sankcije, bi morala imeti možnost, da v ta namen zadevo predloži nacionalnim organom.

(28)

Nacionalni nadzorni organi imajo obsežno strokovno znanje, pridobljeno z dolgoletnimi izkušnjami, na področju nadzora kreditnih institucij na svojem ozemlju ter njihovih gospodarskih, organizacijskih in kulturnih posebnosti. V ta namen so vzpostavili ekipe, ki jih sestavlja številno, predano in visoko usposobljeno osebje. Da bi zagotovili visokokakovosten evropski nadzor, bi morali biti nacionalni nadzorni organi zadolženi za pomoč ECB pri pripravi in izvajanju vsakršnih aktov v zvezi z opravljanjem njenih nadzornih nalog. V tem okviru bi bilo treba predvsem nenehno in vsakodnevno ocenjevati stanje bank ter izvajati s tem povezana preverjanja na kraju samem.

(28a)

Merila iz člena 5(4b) za opredelitev institucij, ki so manj pomembne, bi se morala uporabljati na najvišji ravni konsolidacije v sodelujočih držav članic na podlagi konsolidiranih podatkov. Kadar ECB naloge, ki so nanjo prenesene s to uredbo, opravlja v zvezi s skupino kreditnih institucij, ki na konsolidirani podlagi ni manj pomembna, bi morala te naloge za skupino kreditnih institucij opravljati na konsolidirani podlagi, za podrejene bančne družbe in podružnice te skupine s sedežem v sodelujočih državah članicah pa posamezno.

(28b)

Merila iz člena 5(4b) za določanje, katere institucije so manj pomembne, bi morali opredeliti v okviru, ki ga sprejme in objavi ECB po posvetovanju z nacionalnimi pristojnimi organi. ECB bi morala na tej podlagi biti odgovorna za uporabo zadevnih meril in s svojimi izračuni preverjati, ali so izpolnjena. Ko bi ECB zahtevala informacije za namene svojih izračunov, to institucij ne bi smelo siliti v uporabo drugačnih računovodskih okvirov od tistih, ki jih morajo uporabljati na podlagi drugih aktov Unije in nacionalne zakonodaje.

(28c)

Ocene, ali banka velja za pomembno ali manj pomembno, na splošno ne bi smeli spreminjati pogosteje kot enkrat v 12 mesecih, razen če bi v zadevnih bančnih skupinah prišlo do strukturnih sprememb, kot so na primer združitve oziroma odsvojitve.

(28d)

Ko bi ECB na podlagi uradnega obvestila pristojnega nacionalnega organa ugotavljala, ali je posamezna institucija zelo pomembna za domače gospodarstvo in bi jo zato morala nadzirati ECB, bi morala upoštevati vse relevantne okoliščine, tudi kar zadeva enakost konkurenčnih pogojev.

(29)

V zvezi z nadzorom čezmejnih bank, ki delujejo tako v euroobmočju kot zunaj njega, bi ECB morala tesno sodelovati s pristojnimi organi v nesodelujočih državah članicah. Temu ustrezno bi za ECB kot pristojni organ morale veljati s tem povezane obveznosti glede sodelovanja in izmenjave informacij v skladu z zakonodajo Unije in bi morala v celoti sodelovati v kolegijih nadzornikov. To, da nadzorne naloge opravlja evropska institucija, ima z vidika finančne stabilnosti in trajnostnega povezovanja trgov nedvomno prednosti, zato bi morale imeti možnost sodelovanja v tem novem mehanizmu tudi države članice, ki niso uvedle skupne valute. Predpogoj za učinkovito opravljanje nadzornih nalog pa je, da se odločitve glede nadzora izvajajo v celoti in brez odlašanja. Države članice, ki želijo sodelovati v tem novem mehanizmu, bi zato morale poskrbeti, da bodo njihovi pristojni nacionalni organi spoštovali in sprejeli vse ukrepe v zvezi s kreditnimi institucijami, ki jih bo zahtevala ECB. Slednji bi moralo biti omogočeno, da vzpostavi tesno sodelovanje s pristojnimi organi držav članic, ki niso uvedle skupne valute. Takšno sodelovanje bi morala vzpostaviti, če so izpolnjeni pogoji iz te uredbe. ▌

(29a)

Glede na to, da sodelujoče države članice, ki niso v euroobmočju, niso prisotne v Svetu ECB, vsaj dokler se ne pridružijo euru v skladu s Pogodbo, in da ne morejo v celoti izkoristiti drugih mehanizmov, ki so na voljo državam članicam euroobmočja, so v tej uredbi za proces odločanja predvideni dodatni zaščitni ukrepi. Vendar pa bi morali biti ti zaščitni ukrepi, zlasti člen 6(5d), uporabljeni v ustrezno utemeljenih izjemnih primerih. Uporabljati bi se morali le, dokler so podane posebne okoliščine. Zaščitni ukrepi so povezani s posebnimi okoliščinami, s katerimi se bodo morale na podlagi te uredbe soočiti sodelujoče države članice, ki niso v euroobmočju, saj niso prisotne v Svetu ECB in ne morejo v celoti izkoristiti drugih mehanizmov, ki so na voljo državam članicam euroobmočja. Zato teh zaščitnih ukrepov ni mogoče in jih ne bi smeli razlagati kot precedensa za področja drugih politik EU.

(29b)

Ta uredba z ničemer ne bi smela preoblikovati trenutnega okvira za urejanje spremembe pravne oblike podrejenih družb ali podružnic in uporabe takšnega okvira niti je ne bi smeli razumeti ali uporabljati kot ukrep za spodbujanje takšne spremembe. V tem pogledu bi bilo treba v celoti spoštovati odgovornost pristojnih organov držav članic, ki ne sodelujejo v enotnem nadzornem mehanizmu, da bi ti organi še naprej razpolagali z ustreznimi orodji in pooblastili za nadzor kreditnih institucij, ki delujejo na ozemlju njihovih držav članic, zaradi česar bi bili sposobni izpolnjevati to odgovornost in učinkovito varovati finančno stabilnost in javni interes. Poleg tega bi morale biti vlagateljem in pristojnim organom zagotovljene pravočasne informacije o spremembi pravne oblike podrejenih družb ali podružnic, kar bi pristojnim organom pomagalo pri izpolnjevanju njihovih nalog.

(30)

ECB bi morala imeti za opravljanje svojih nalog ustrezna nadzorna pooblastila. Zakonodaja Unije o bonitetnem nadzoru kreditnih institucij določa, da se nekatera pooblastila prenesejo na pristojne organe, ki jih za te namene imenujejo države članice. Če ta pooblastila zadevajo področje nadzornih nalog, prenesenih na ECB, bi morala za pristojni organ pri sodelujočih državah članicah veljati ECB, ki bi morala imeti pooblastila, prenesena na pristojne organe na podlagi zakonodaje Unije. Sem spadajo tudi pooblastila, prenesena na enaki podlagi na pristojne organe matične države članice in države članice gostiteljice, ter pooblastila, prenesena na imenovane organe.

(30a)

ECB bi morala imeti takšna nadzorna pooblastila, da bi v skladu z določbami te uredbe iz upravnega organa lahko odstranila posameznega člana.

(31)

Da bi lahko ECB učinkovito opravljala svoje naloge, bi morala imeti možnost, da zahteva vse potrebne informacije ter izvaja preiskave in inšpekcijske preglede na kraju samem, po potrebi v sodelovanju s pristojnimi nacionalnimi organi. ECB in nacionalnim nadzornim organom bi zadevne informacije morale biti dostopne, ne da bi bile s tem kreditnim institucijam naložene dvojne zahteve glede poročanja.

(31a)

Načelo varovanja zaupnosti med odvetnikom in stranko je temeljno načelo prava Unije, ki varuje zaupnost stikov med fizičnimi ali pravnimi osebami in njihovimi svetovalci, in sicer v skladu s pogoji, določenimi s sodno prakso Sodišča.

(31b)

Če mora ECB od osebe, ki ima sicer sedež v nesodelujoči državi članici, vendar pripada kreditni instituciji, finančnemu holdingu ali mešanemu finančnemu holdingu s sedežem v sodelujoči državi članici, ali ki je za to kreditno institucijo, finančni holding ali mešani finančni holding prevzela zunanje izvajanje operativnih funkcij ali dejavnosti, zahtevati informacije in tovrstne zahteve v nesodelujoči državi članici ne bodo veljale in jih tam ne bo mogoče uveljavljati, bi se morala ECB uskladiti s pristojnim nacionalnim organom v zadevni nesodelujoči državi članici.

(31c)

Ta uredba ne vpliva na izvajanje pravil na podlagi členov 34 in 42 Protokola o statutu ECB. Na podlagi aktov, ki jih sprejeme ECB v skladu s to uredbo, v nesodelujočih državah članicah ne bi smele nastati pravice ali obveznosti, razen kadar so taki akti v skladu z zadevno zakonodajo Unije, kot je določeno v protokolih št. 4 in 15.

(32)

Če kreditne institucije uveljavljajo pravico do ustanavljanja ali opravljanja storitev v drugi državi članici ali če je več subjektov določene skupine ustanovljenih v različnih državah članicah, zakonodaja Unije določa posebne postopke in razdelitev pristojnosti med zadevnimi državami članicami. Če ECB prevzame določene nadzorne naloge za vse sodelujoče države članice, se ti postopki in razdelitev pristojnosti ne bi smeli uporabljati za uveljavljanje pravice do ustanavljanja ali opravljanja storitev v drugi sodelujoči državi članici.

(32a)

ECB bi morala pri izvajanju nalog v skladu s to uredbo in prošnjah za pomoč, ki jih naslovi na pristojne nacionalne organe, ustrezno upoštevati uravnoteženost sodelovanja vseh vpletenih pristojnih nacionalnih organov v skladu s pristojnostmi za nadzor posameznih subjektov, delno konsolidirani in konsolidirani nadzor na podlagi veljavne zakonodaje Unije.

(32b)

Brez poseganja v pooblastila ECB, da od nacionalnih organov zahteva, naj ukrepajo in poskrbijo, da bodo izrečene ustrezne sankcije, ničesar v tej uredbi ne bi smeli razlagati kot podelitev pooblastil ECB za izrekanje sankcij fizičnim ali pravnim osebam, ki niso kreditne institucije, finančni holdingi ali mešani finančni holdingi.

(33)

ECB j e institucija, ustanovljena s Pogodbami, zato je institucija celotne Unije. ECB bi morala pri postopkih odločanja zavezovati pravila in splošna načela Unije o ustreznem postopanju in preglednosti. V celoti bi morala biti spoštovana pravica naslovnikov odločitev ECB do izjave, prav tako tudi njihova pravica do zahteve za ponovni pregled odločitve ECB v skladu s pravili iz te uredbe .

(34)

Prenos nadzornih nalog pomeni za ECB veliko odgovornost v smislu zaščite finančne stabilnosti v Uniji ter v smislu najučinkovitejše in najbolj sorazmerne uporabe njenih nadzornih pooblastil. Vsak prenos nadzornih pooblastil z ravni držav članic na raven Unije bi moral biti uravnotežen z ustreznimi zahtevami glede preglednosti in odgovornosti. Zato bi morala ECB za opravljanje teh nalog odgovarjati Evropskemu parlamentu ▌ kot demokratično legitimni instituciji, ki predstavlja evropske državljane, in Svetu kot demokratično legitimni instituciji, ki predstavlja države članice. To bi med drugim moralo pomeniti redno poročanje ter odgovarjanje na vprašanja Evropskega parlamenta v skladu z njegovim poslovnikom in na vprašanja Euroskupine v zvezi z obveznostmi poročanja bi morale veljati ustrezne zahteve o varovanju poslovne skrivnosti .

(34a)

ECB bi morala poročila, naslovljena na Evropski parlament in Svet, poslati tudi nacionalnim parlamentom sodelujočih držav članic. Nacionalni parlamenti sodelujočih držav članic bi morali imeti možnost, da na ECB naslovijo kakršne koli pripombe ali vprašanja o izvajanju nadzornih nalog, ECB pa lahko na te pripombe ali vprašanja odgovori. V notranja pravila zadevnih nacionalnih parlamentov bi bilo treba vključiti podrobnosti o ustreznih postopkih in rešitvah za odzivanje na pripombe in vprašanja, naslovljena na ECB. V zvezi s tem bi bilo treba posebno pozornost nameniti pripombam ali vprašanjem, povezanim z odvzemom dovoljenj kreditnim institucijam, glede katerih so nacionalni organi v skladu s postopkom iz člena 13(2a) sprejeli ukrepe, potrebne za reševanje ali ohranitev finančne stabilnosti. Parlament sodelujoče države članice bi moral imeti tudi možnost, da predsednika ali predstavnika nadzornega sveta povabi, naj sodeluje v izmenjavi mnenj v zvezi z nadzorom nad kreditnimi institucijami v tej državi članici skupaj s predstavnikom pristojnega nacionalnega organa. Takšno vlogo bi nacionalnim parlamentom morali nameniti zaradi možnih učinkov nadzornih ukrepov na javne finance, kreditne institucije, njihove stranke in zaposlene ter trge v sodelujočih državah članicah. Če nacionalni nadzorni organi ukrepajo na podlagi te uredbe, bi se morale še naprej uporabljati ureditve glede odgovornosti iz nacionalne zakonodaje.

(34b)

Ta uredba ne posega v pravico Evropskega parlamenta, da ustanovi začasni preiskovalni odbor zaradi preverjanja domnevnih kršitev ali nepravilnosti pri izvajanju zakonodaje Unije na podlagi člena 226 PDEU ali uresničevanja funkcij političnega nadzora, kakor je zapisano v Pogodbah, vključno s pravico Evropskega parlamenta, da sprejme stališče ali resolucijo v zadevah, v katerih se mu to zdi primerno.

(34c)

ECB bi morala pri svojem ukrepanju ravnati v skladu z načeli ustreznega postopanja in preglednosti.

(34d)

V uredbi iz člena 15(3) PDEU bi morali v skladu s Pogodbo določiti podrobna pravila o možnosti dostopa do dokumentov, ki jih ima ECB v povezavi z izvajanjem nadzornih nalog.

(34e)

Sodišče Evropske unije na podlagi člena 263 PDEU preverja zakonitost tudi aktov ECB, pri katerih ne gre za priporočila in mnenja, ki naj bi učinkovali v razmerju do tretjih oseb.

(34f)

V skladu s členom 340 PDEU bi morala ECB v skladu s splošnimi načeli, skupnimi zakonodajam držav članic, nadomestiti kakršno koli škodo, ki jo je povzročila sama ali so jo povzročili njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti. To ne bi smelo posegati v odgovornost pristojnih nacionalnih organov, da v skladu z nacionalno zakonodajo nadomestijo škodo, ki so jo povzročili sami ali njihovi uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.

(34 g)

Uredba št. 1 o določitvi jezikov, ki se uporabljajo v Evropski gospodarski skupnosti, se za ECB uporablja na podlagi člena 342 PDEU.

(34h)

Ob ugotavljanju, ali bi bilo treba omejiti pravico zadevnih oseb do vpogleda v spis, bi morala ECB spoštovati temeljne pravice in upoštevati načela, priznana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča.

(34i)

ECB bi morala fizičnim in pravnim osebam omogočiti, da zahtevajo ponovni pregled odločitev, ki so bile sprejete na podlagi pooblastil, prenesenih na ECB s to uredbo, in ki so na te osebe naslovljene ali jih neposredno in osebno zadevajo. Pri pregledu bi moralo iti za vprašanje procesne in vsebinske skladnosti teh odločitev s to uredbo, pri čemer bi morali spoštovati tudi diskrecijsko pravico ECB, da odloči o primernosti njihovega sprejemanja. V ta namen in zaradi procesne gospodarnosti bi morala ECB oblikovati upravni odbor za pregled, ki bi opravljal takšen notranji pregled. Svet ECB bi moral ta odbor sestaviti iz zelo uglednih posameznikov. Po možnosti bi moral Svet ECB pri odločanju o tem med državami članicami doseči kar najustreznejšo geografsko uravnoteženost in uravnoteženost glede na spol. Postopek za ponovni pregled bi moral dopuščati, da nadzorni svet po potrebi ponovno preuči svoj prejšnji osnutek odločitve.

(35)

ECB v skladu s členom 127(1) PDEU opravlja naloge monetarne politike z namenom ohranjanja stabilnosti cen. Cilj opravljanja nadzornih nalog je zaščititi varnost in trdnost kreditnih institucij ter stabilnost finančnega sistema. Ti funkciji bi bilo zato treba izvajata popolnoma ločeno, da bi preprečili navzkrižja interesov in zagotovili, da se obe opravljata v skladu z zastavljenimi cilji. ECB bi morala biti sposobna zagotoviti, da Svet ECB deluje tako, da je njegova monetarna funkcija povsem ločena od nadzorne. To bi se moralo odražati najmanj pri strogo ločenih sestankih in v dnevnih redih.

(35a)

Organizacijska ločenost osebja bi morala zadevati vse službe, ki so potrebne za neodvisno monetarno politiko, zagotavljati bi morala tudi uresničevanje demokratične odgovornosti in nadzora, določenega v tej uredbi, nad opravljanjem nalog, ki se na ECB prenesejo s to uredbo. Osebje, ki sodeluje pri opravljanju nalog, ki se s to uredbo prenesejo na ECB, bi moralo predsedniku nadzornega sveta.

(36)

Zlasti bi moral biti v okviru ECB ustanovljen nadzorni svet, odgovoren za pripravo odločitev o nadzornih zadevah, ki bi lahko izkoristil specifično strokovno znanje nacionalnih nadzornih organov. Nadzornemu svetu bi torej moral predsedovati predsednik, imenovan bi moral biti podpredsednik, vključevati pa bi moral predstavnike iz ECB in nacionalnih organov. Pri imenovanjih članov nadzornega sveta v skladu s to uredbo bi bilo treba upoštevati načela uravnoteženosti glede na spol, izkušnje in usposobljenost. Vsi člani nadzornega sveta bi morali biti pravočasno in v celoti obveščeni o točkah dnevnega reda sestankov nadzornega sveta, da bi omogočili učinkovito razpravo in postopek sprejemanja osnutkov odločitev.

(36a)

Nadzorni svet pri opravljanju nalog upošteva vsa pomembna dejstva in okoliščine v sodelujočih državah članicah in izpolnjuje svoje dolžnosti v interesu celotne Unije.

(36b)

Nadzorni svet bi moral biti ključen organ pri izvajanju nadzornih nalog ECB, za katere so bili doslej vedno odgovorni pristojni nacionalni organi, pri čemer bi se v celoti upoštevala institucionalna ureditev in način glasovanja iz Pogodb. Zato bi Svet moral biti pooblaščen za sprejetje izvedbenega sklepa o imenovanju predsednika in podpredsednika nadzornega sveta. ECB bi moral po predstavitvi stališča nadzornega sveta predlog za imenovanje predsednika in podpredsednika predložiti v odobritev Evropskemu parlamentu. Po odobritvi predloga bi moral Svet sprejeti izvedbeni sklep. Predsednika bi bilo treba izbrati v okviru odprtega izbirnega postopka, o katerem bi bilo treba ustrezno obveščati Evropski parlament in Svet.

(36c)

Da se omogoči ustrezna rotacija in hkrati zagotovi popolna neodvisnost predsednika, njegov mandat ne bi smel biti daljši od petih let in ga ne bi smelo biti mogoče podaljšati. Da bi zagotovili popolno usklajenost z dejavnostmi EBA in bonitetnimi politikami Unije, bi nadzorni svet moral imeti možnost, da povabi EBA in Evropsko komisijo kot opazovalca. Ko bo ustanovljen evropski organ za reševanje, bi se moral njegov predsednik kot opazovalec udeleževati sestankov nadzornega sveta.

(36d)

Nadzornemu svetu bi moral pomagati usmerjevalni odbor v bolj omejeni sestavi. Usmerjevalni odbor bi moral pripravljati sestanke nadzornega sveta in svoje dolžnosti izpolnjevati le v interesu celotne Unije; popolnoma pregledno bi moral sodelovati z nadzornim svetom.

(36e)

Svet ECB bi moral povabiti predstavnike sodelujočih držav članic, katerih valuta ni euro, kadar koli bi razmišljal o tem, da bi ugovarjal osnutku sklepa, ki ga pripravi nadzorni svet, ali kadar koli zadevni pristojni nacionalni organi Svet ECB obvestijo o svojem utemeljenem nestrinjanju z osnutkom sklepa nadzornega sveta, če je ta sklep naslovljen na nacionalne organe v zvezi s kreditnimi institucijami iz sodelujočih držav članic, katerih valuta ni euro.

(36f)

Da bi dosegli, da bo monetarna politika ločena od nadzornih nalog, bi bilo treba od ECB zahtevati, da oblikuje odbor za mediacijo. Ustanovitev takšnega odbora in še zlasti njegova sestava bi morala zagotavljati, da se bodo nasprotujoča si mnenja razreševala uravnoteženo in v interesu celotne Unije.

(37)

Za nadzorni svet , usmerjevalni odbor in osebje ECB, ki izvaja nadzorne naloge, bi morale veljati ustrezne zahteve o varovanju poslovne skrivnosti. Podobne zahteve bi morale veljati tudi za izmenjavo informacij z osebjem ECB, ki v nadzorne dejavnosti ni vključeno. To ECB ne bi smelo preprečevati, da izmenjuje informacije v okviru omejitev in pod pogoji, določenimi v zadevni zakonodaji Unije, tudi z Evropsko komisijo za namene njenih nalog na podlagi členov 107 in 108 PDEU ter na podlagi zakonodaje Unije o strožjem ekonomskem in proračunskem nadzoru.

(38)

Da bi ECB nadzorne naloge, ki se prenesejo nanjo, izvajala učinkovito, bi jih morala opravljati povsem neodvisno, zlasti brez vsakršnega neprimernega političnega vpliva in vmešavanja zadevnega sektorja, ki bi lahko vplivala na njeno operativno neodvisnost.

(38a)

Uporaba obdobij ohlajanja (zaposlitvenih omejitev po prenehanju funkcije) za nadzorne organe je pomemben vidik zagotavljanja učinkovitosti in neodvisnosti nadzora, ki ga izvajajo. ECB bi morala v ta namen in brez poseganja v izvajanje strožjih nacionalnih predpisov pripraviti in ohranjati celovite in uradne postopke, vključno s sorazmernimi roki za ponovni pregled, da bi lahko že vnaprej ocenila in preprečila možna navzkrižja z legitimnimi interesi enotnega nadzornega mehanizma/ECB v primerih, ko bi nekdanji član nadzornega sveta začel delati v bančništvu, tj. sektorju, ki ga je prej nadzoroval.

(39)

ECB bi morala za učinkovito izvajanje nadzornih nalog imeti na voljo zadostne vire. Ti viri bi morali biti pridobljeni na način, ki bi zagotavljal neodvisnost ECB od neprimernih vplivov pristojnih nacionalnih organov in udeležencev na trgu ter ločenost monetarnopolitičnih nalog od nadzornih nalog. Stroške nadzora bi morali ▌ kriti subjekti, nad katerimi se nadzor izvaja. Zato bi se morale nadzorne naloge, ki jih izvaja ECB, ▌ financirati iz letnih taks, zaračunanih kreditnim institucijam s sedežem v sodelujočih državah članicah. ECB bi prav tako morala imeti možnost, da zaračunava takse podružnicam, ki jih v sodelujoči državi članici ustanovijo kreditne institucije s sedežem v nesodelujoči državi članici, da bi pokrila izdatke, ki jih ima pri izvajanju nadzora nad temi podružnicami kot nadzorni organ države gostiteljice. Kadar se nadzor kreditne institucije ali podružnice opravlja na konsolidirani podlagi, se taksa zaračuna na najvišji ravni kreditne institucije v udeleženi skupini s sedežem v sodelujočih državah članicah. Iz izračuna tovrstnih taks bi morale biti izvzete vse podrejene družbe s sedežem v nesodelujoči državi članici.

(39a)

Kadar je kreditna institucija vključena v konsolidirani nadzor, bi morali takso določiti na najvišji ravni konsolidacije v sodelujočih državah članicah in jo zaračunati kreditnim institucijam, ki imajo sedež v sodelujoči državi članici in so vključene v konsolidirani nadzor, na podlagi objektivnih meril, povezanih s pomembnostjo in profilom tveganja, vključno s tveganju prilagojeno aktivo.

(40)

Za učinkovit nadzor je nujno potrebno zelo motivirano, dobro usposobljeno in nepristransko osebje. Za vzpostavitev resnično povezanega nadzornega mehanizma bi bilo treba zagotoviti ustrezne izmenjave in ▌ napotitve osebja med vsemi posameznimi nacionalnimi nadzornimi organi sodelujočih držav članic ter med slednjimi in ECB. Za zagotovitev neprekinjenega medsebojnega nadzora , zlasti pri nadzoru velikih bank, bi ECB morala imeti možnost zahtevati, naj nacionalne nadzorne skupine vključujejo tudi osebje pristojnih organov iz drugih sodelujočih držav članic , kar bi omogočilo ustanavljanje nadzornih skupin, ki bi bile geografsko raznolike ter bi imele specifična znanja in lastnosti. Z izmenjavami in napotitvami osebja se razvija skupna nadzorna kultura. ECB redno zagotavlja informacije o številu članov osebja iz nacionalnih pristojnih organov sodelujočih držav članic, napotenih v ECB za namene enotnega nadzornega mehanizma.

(41)

Zaradi globaliziranosti bančnih storitev in čedalje večjega pomena mednarodnih standardov bi morala ECB svoje naloge opravljati ob upoštevanju mednarodnih standardov ter v okviru dialoga z nadzornimi organi zunaj Unije in ob tesnem sodelovanju z njimi, ne da bi pri tem posegala v mednarodno vlogo EBA. Pooblaščena bi morala biti za vzpostavljanje stikov in sklepanje upravnih dogovorov z nadzornimi organi in upravami tretjih držav ter z mednarodnimi organizacijami, pri čemer bi se usklajevala z EBA ter popolnoma upoštevala obstoječe vloge in pristojnosti posameznih držav članic in institucij Unije.

(42)

Za obdelavo osebnih podatkov s strani ECB za namene te uredbe se v celoti uporabljata Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (9) ter Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (10).

(43)

Za ECB se uporablja Uredba (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) (11). ECB je sprejela Sklep ECB/2004/11 z dne 3. junija 2004 o pogojih za preiskave Evropskega urada za boj proti goljufijam v Evropski centralni banki  (12).

(44)

Da bi zagotovili, da so kreditne institucije predmet nadzora najvišje kakovosti, ki ga ne ovirajo drugi pomisleki, ki niso bonitetne narave, ter da se pravočasno in učinkovito odpravijo negativni vplivi, ki se medsebojno krepijo in ki jih imajo razmere na trgu na banke in države članice, bi morala ECB čim prej začeti opravljati posebne nadzorne naloge. Vendar je za prenos nadzornih nalog z nacionalnih nadzornih organov na ECB potrebna določena mera priprav. Zato bi bilo treba določiti ustrezno obdobje postopnega uvajanja ▌ .

(44a)

Pri sprejemanju podrobnih operativnih rešitev za izvajanje nalog, ki se s to uredbo prenesejo na ECB, bi ta morala poskrbeti za prehodne rešitve, ki bi zagotavljale, da bodo potekajoči nadzorni postopki zaključeni, vključno z morebitnimi, že pred začetkom veljavnosti te uredbe sprejetimi odločitvami in/ali ukrepi ali začetimi preiskavami.

▌

(45a)

Komisija je v svojem sporočilu z dne 28. novembra 2012 o načrtu za trdno in pravo ekonomsko in monetarno unijo navedla, da „bi bil člen 127(6) PDEU lahko spremenjen, da bi določili, da se uporablja običajni zakonodajni postopek, in da bi odpravili nekatere zakonske omejitve, ki jih trenutno predpisuje za oblikovanje enotnega nadzornega mehanizma (npr. da bi državam članicam, katerih valuta ni euro, omogočili neposreden in nepreklicen opt-in postopek za sodelovanje pri enotnem nadzornem mehanizmu, ki je intenzivnejši od modela tesnega sodelovanja, da bi državam članicam, katerih valuta ni euro in ki v celoti sodelujejo v enotnem nadzornem mehanizmu, zagotovili enake pravice pri odločanju v okviru ECB, ter da bi še povečali notranje ločevanje med odločanjem o denarni politiki in nadzorom)“. Navedla je tudi, da bi bilo treba obravnavati okrepitev demokratične odgovornosti ECB, ko deluje kot bančni nadzornik. Opozoriti je treba, da Pogodba o Evropski uniji določa, da lahko predloge za spremembo Pogodb predloži vlada katere koli države članice, Evropski parlament ali Evropska komisija, nanašajo pa se lahko na kateri koli vidik Pogodb.

(46)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti pravico do varstva osebnih podatkov, svobodo gospodarske pobude ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča, ter jo je treba izvajati v skladu s temi pravicami in načeli.

(47)

Ker ciljev te uredbe, tj. vzpostavitve učinkovitega in uspešnega okvira za opravljanje posebnih nalog nadzora nad kreditnimi institucijami s strani institucije Unije ter zagotovitve dosledne uporabe enotnega pravilnika za kreditne institucije, ni mogoče zadovoljivo doseči na ravni držav članic ter ju je zaradi vseevropske strukture bančnega trga in vpliva propada bank na druge države članice lažje doseči na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje teh ciljev –

1.

V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)

„sodelujoča država članica“ pomeni državo članico, katere valuta je euro , ali državo članico, katere valuta ni euro in je v skladu s členom 6 vzpostavila tesno sodelovanje ;

(2)

„pristojni nacionalni organ“ pomeni kateri koli pristojni nacionalni organ, ki ga sodelujoče države članice imenujejo v skladu z Direktivo 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (preoblikovano) (13) ter Direktivo 2006/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o kapitalski ustreznosti investicijskih podjetij in kreditnih institucij (preoblikovano) (14);

(3)

„kreditne institucije“ pomenijo kreditne institucije, kot so opredeljene v členu 4(1) Direktive 2006/48/ES;

(4)

„finančni holding“ pomeni finančni holding, kot je opredeljen v členu 4(19) Direktive 2006/48/ES;

(5)

„mešani finančni holding“ pomeni mešani finančni holding, kot je opredeljen v členu 2(15) Direktive 2002/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2002 o dopolnilnem nadzoru kreditnih institucij, zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem konglomeratu (15);

(6)

„finančni konglomerat“ pomeni finančni konglomerat, kot je opredeljen v členu 2(14) Direktive 2002/87/ES;

(6a)

„imenovani nacionalni organ“ pomeni organ, imenovan v smislu zadevne zakonodaje Unije;

(6b)

„kvalificirani delež“ pomeni kvalificirani delež, kot je opredeljen v členu 4(11) Direktive 2006/48/ES;

(6c)

„enotni nadzorni mehanizem“ pomeni Evropski sistem finančnega nadzora, ki ga sestavljajo Evropska centralna banka in nacionalni pristojni organi sodelujočih držav članic po opisu iz člena 5 te uredbe.

(a)

izdajanje dovoljenj kreditnim institucijam in njihov odvzem v skladu z določbami člena 13 ;

(aa)

izvajanje nalog, za katere je v skladu z zadevno zakonodajo Unije zadolžen pristojni organ matične države članice, če gre za kreditne institucije s sedežem v sodelujoči državi članici, ki želijo ustanoviti podružnico ali opravljati čezmejne storitve v nesodelujoči državi članici;

(b)

ocenjevanje zahtev za pridobitev in odsvojitev kvalificiranih deležev v kreditnih institucijah , razen v primeru reševanja bank, ob upoštevanju določb člena 13a;

(c)

zagotavljanje skladnosti z akti iz prvega pododstavka člena 4(3), ki kreditnim institucijam nalagajo bonitetne zahteve v zvezi s kapitalskimi zahtevami, listinjenjem, omejitvami velike izpostavljenosti, likvidnostjo, finančnim vzvodom ter poročanjem in javnim razkritjem informacij o tem;

(f)

zagotavljanje skladnosti z akti iz prvega pododstavka člena 4(3), ki določajo, da morajo kreditne institucije vzpostaviti zanesljive ureditve upravljanja, vključno z zahtevami glede sposobnosti in primernosti oseb, odgovornih za upravljanje kreditnih institucij, postopke obvladovanja tveganja , mehanizme notranjega nadzora, politike in prakse v zvezi s prejemki ter učinkovite notranje postopke za ocenjevanje kapitalske ustreznosti , vključno z modeli na osnovi notranjih bonitetnih ocen ;

(g)

izvajanje nadzornih pregledov, vključno z – po potrebi usklajeno z EBA – obremenitvenimi testi in njihovo morebitno objavo, z namenom ugotavljanja, ali ureditve, strategije, postopki in mehanizmi, ki jih uvedejo kreditne institucije, ter kapital teh institucij zagotavljajo dobro upravljanje in kritje tveganj, ter na podlagi teh nadzornih pregledov nalaganje posebnih dodatnih kapitalskih zahtev, posebnih zahtev glede objave, posebnih likvidnostnih zahtev in drugih ukrepov kreditnim institucijam v primerih , ki so za pristojne organe izrecno določeni v zadevni zakonodaji Unije ;

(i)

izvajanje konsolidiranega nadzora nad matičnimi družbami kreditnih institucij s sedežem v eni od sodelujočih držav članic, vključno nad finančnimi holdingi in mešanimi finančni holdingi, in sodelovanje pri izvajanju konsolidiranega nadzora nad matičnimi družbami, ki nimajo sedeža v eni od sodelujočih držav članic, tudi v kolegijih nadzornikov, pri čemer to ne vpliva na sodelovanje pristojnih nacionalnih organov sodelujočih držav članic kot opazovalcev v teh kolegijih ;

(j)

sodelovanje pri dopolnilnem nadzoru nad finančnim konglomeratom v zvezi s kreditnimi institucijami, ki ta konglomerat sestavljajo, in opravljanje nalog koordinatorja, če je imenovana za koordinatorja za finančni konglomerat v skladu z merili, določenimi z zadevno zakonodajo Unije;

(k)

izvajanje nadzornih nalog pri načrtih sanacije in zgodnje posredovanje, če kreditna institucija ali skupina, ki ji je ECB konsolidacijski nadzornik, ne izpolnjuje veljavnih bonitetnih zahtev oziroma jih bo verjetno kršila, ter izvajanje nadzornih nalog pri strukturnih spremembah, ki jih morajo kreditne institucije izvesti v okviru preprečevanja finančne obremenitve ali zloma, vendar samo v primerih, ki so za pristojne organe izrecno določeni v zadevni zakonodaji Unije, kar izključuje vsakršne pristojnosti za reševanje .

—

tistih, ki so manj pomembne na konsolidirani podlagi na najvišji ravni konsolidacije v sodelujočih državah članicah ali posamezno v posebnem primeru podružnic s sedežem v sodelujočih državah članicah, ki jih ustanovijo kreditne institucije s sedežem v nesodelujočih državah članicah. Pomembnost se ocenjuje v skladu z naslednjimi merili:

(i)

skupna vrednost njegovih sredstev presega 30 milijard EUR ali

(ii)

delež njegovih skupnih sredstev presega 20 % BDP sodelujoče države članice, v kateri ima sedež, razen če je skupna vrednost njegovih sredstev nižja od 5 milijard EUR; ali

(iii)

potem ko pristojni nacionalni organ uradno obvesti ECB, da je takšna institucija po njegovem mnenju zelo pomembna za domače gospodarstvo, ECB na podlagi celovite ocene zadevne kreditne institucije, vključno z oceno bilance stanja, sprejme odločitev, v kateri potrdi takšno pomembnost.

(a)

pristojnim nacionalnim organom izdaja uredbe, smernice ali splošna navodila, na podlagi katerih se izvajajo naloge, določene v členu 4, z izjemo tistih iz točk (a) in (b) tega člena, ter na podlagi katerih pristojni nacionalni organi sprejemajo odločitve v zvezi z nadzorom.

(b)

lahko, če je to potrebno za zagotovitev skladne uporabe visokih nadzornih standardov, kadar koli na lastno pobudo po posvetovanju z nacionalnimi organi ali na zahtevo pristojnega nacionalnega organa odloči, da bo sama neposredno izvajala vsa zadevna pooblastila v zvezi z eno ali več kreditnimi institucijami iz odstavka 4b, tudi v primeru, kadar je bila finančna pomoč zahtevana ali prejeta posredno iz EFSF ali EMS;

(c)

izvaja nadzor nad delovanjem sistema, in sicer na podlagi odgovornosti in postopkov iz tega člena in zlasti odstavka 4e(c);

(d)

lahko kadar koli uporabi pooblastila iz členov od 9 do 12;

(e)

lahko tudi od pristojnih nacionalnih organov zahteva priložnostne ali redne informacije o izvajanju nalog, za katere so zadolženi na podlagi tega člena.

(a)

posebno metodologijo za ocenjevanje meril iz pododstavkov 1 do 3 odstavka 4b in merila, na podlagi katerih se pododstavek 4b odstavka 4 preneha uporabljati za posamezno kreditno institucijo in iz tega izhajajočo ureditev za namene izvajanja odstavkov 4c in 4d. Te rešitve in metodologija za ocenjevanje meril iz pododstavkov 1 do 3 odstavka 4b se pregledajo, da se vanje vključijo potrebne spremembe; z njimi se zagotovi tudi, da se v primerih, ko banka velja za pomembno ali manj pomembno, zadevna ocena spremeni le, če se znatneje in ne zgolj prehodno spremenijo razmere, zlasti razmere, ki zadevajo stanje banke in so pomembne za to oceno.

(b)

opredelitev postopkov, vključno z roki, in možnost priprave osnutka sklepov, ki se pošlje ECB v preučitev, za odnose med ECB in pristojnimi nacionalnimi organi v zvezi z nadzorom kreditnih institucij, ki se v skladu z odstavkom 4 ne štejejo za manj pomembne;

(c)

opredelitev postopkov, vključno z roki, za odnose med ECB in pristojnimi nacionalnimi organi v zvezi z nadzorom kreditnih institucij, ki se v skladu z odstavkom 4b štejejo za manj pomembne. Takšni postopki od pristojnih nacionalnih organov glede na primere, določene z okvirom, zahtevajo zlasti, naj:

(a)

zadevna država članica druge države članice, Komisijo, ECB in EBA uradno obvesti o zahtevi za vzpostavitev tesnega sodelovanja z ECB pri opravljanju nalog iz členov 4 in člena 4a v zvezi z vsemi kreditnimi institucijami s sedežem v zadevni državi članici v skladu s členom 5 ;

(b)

v uradnem obvestilu se zadevna država članica zaveže, da bo:

(c)

zadevna država članica je sprejela zadevno nacionalno zakonodajo kot zagotovilo, da bo njen pristojni nacionalni organ v skladu z odstavkom 5 obvezan sprejeti vsakršen ukrep v zvezi s kreditnimi institucijami, ki bi ga zahtevala ECB.

(a)

če po mnenju ECB zadevna država članica ne izpolnjuje več pogojev iz odstavka 2(a) do (c) ali

(b)

če po mnenju ECB pristojni nacionalni organ države članice ne ravna v skladu z obveznostjo iz odstavka 2(c).

—

ali bi brez takšne začasne ali dokončne prekinitve utegnili ogroziti celovitost enotnega nadzornega mehanizma ali povzročiti znatne škodljive posledice, kar zadeva fiskalne pristojnosti držav članic;

—

ali bi takšna začasna ali dokončna prekinitev utegnila imeti znatne škodljive posledice, kar zadeva fiskalne pristojnosti v državi članici, ki je uradno izrazila nestrinjanje v skladu s členom 19(3);

—

ali je po njenem prepričanju zadevni nacionalni pristojni organ sprejel ukrepe, ki po njenem mnenju:

(a)

kreditnih institucij s sedežem v sodelujočih državah članicah ;

(b)

finančnih holdingov s sedežem v sodelujočih državah članicah ;

(c)

mešanih finančnih holdingov s sedežem v sodelujočih državah članicah ;

(d)

mešanih poslovnih holdingov s sedežem v sodelujočih državah članicah ;

(e)

oseb, ki pripadajo subjektom iz točk od (a) do (d)  ▌ ;

(f)

tretjih oseb, ki so za subjekte iz točk od (a) do (d) prevzele zunanje izvajanje ▌ funkcij ali dejavnosti.

(a)

zahtevati predložitev dokumentov;

(b)

pregledati knjige in zapise oseb iz člena 9(1)(a) do (f) ter narediti kopije takšnih knjig in zapisov oziroma izpiske iz njih;

(c)

pridobiti pisno ali ustno obrazložitev oseb iz člena 9(1)(a) do (f) oziroma njihovih predstavnikov ali osebja;

(d)

opraviti razgovor s katero koli drugo ▌ osebo, ki privoli v razgovor, da bi zbrala informacije o predmetu preiskave.

(a)

kreditna institucija ne izpolnjuje zahtev iz aktov, navedenih v prvem pododstavku člena 4(3);

(b)

ECB ima dokaze, da bo kreditna institucija v naslednjih 12 mesecih verjetno kršila zahteve iz aktov, navedenih v prvem pododstavku člena 4(3);

(c)

na podlagi ugotovitve v okviru nadzorniškega pregleda v skladu s členom 4(1)(g), da ureditve, strategije, postopki in mehanizmi, ki jih izvaja kreditna institucija, ter kapital in likvidnost te institucije ne zagotavljajo dobrega upravljanja in kritja tveganj, s katerimi se sooča.

(a)

zahtevati, naj imajo institucije kapital, ki presega kapitalske zahteve iz aktov, navedenih v prvem pododstavku člena 4(3), povezan z dejavniki tveganja in tveganji, ki jih ne krijejo zadevni akti Unije;

(b)

zahtevati okrepitev ureditev, postopkov, mehanizmov in strategij;

(c)

zahtevati, naj institucije predložijo načrt za ponovno zagotovitev skladnosti z nadzornimi zahtevami iz aktov, navedenih v prvem pododstavku člena 4(3), ter določijo rok za njegovo izvedbo, vključno z izboljšavami načrta v zvezi z obsegom in rokom;

(d)

zahtevati, naj institucije v zvezi s kapitalskimi zahtevami uporabljajo posebno politiko oblikovanja rezervacij ali obravnavo sredstev;

(e)

omejiti poslovanje, dejavnosti ali mrežo institucij ali zahtevati odpravo dejavnosti, ki pomenijo preveliko tveganje za stabilnost institucije;

(f)

zahtevati zmanjšanje tveganja, ki je povezano z dejavnostmi, proizvodi in sistemi institucij;

(g)

zahtevati, naj institucije omejijo variabilne prejemke kot delež neto prihodkov, kadar niso v skladu z ohranjanjem trdne kapitalske osnove;

(h)

zahtevati, naj institucije za povečanje kapitala uporabijo čisti dobiček;

(i)

omejiti ali prepovedati, da institucije delijo dobiček med delničarje, družbenike ali imetnike instrumentov dodatnega temeljnega kapitala, kadar prepoved ne pomeni neizpolnitve obveznosti institucije;

(j)

določiti zahteve glede dodatnega ali pogostejšega poročanja, vključno s poročanjem o kapitalskih in likvidnostnih pozicijah;

(k)

določiti posebne likvidnostne zahteve, vključno z omejitvami ročnostne neusklajenosti med sredstvi in obveznostmi;

(l)

zahtevati dodatna razkritja;

(m)

kadarkoli zamenjati člane upravnega organa kreditnih institucij, ki ne izpolnjujejo zahtev iz aktov, navedenih v prvem pododstavku člena 4(3).

(a)

delovanje enotnega nadzornega mehanizma v okviru Evropskega sistema finančnega nadzora in vpliv nadzornih dejavnosti ECB na interese Unije kot celote ter skladnost in celovitost enotnega trga za finančne storitve, vključno z morebitnim vplivom na strukture nacionalnih bančnih sistemov v EU ter z vidika učinkovitosti sodelovanja in dogovorov o izmenjavi informacij med enotnim nadzornim mehanizmom in pristojnimi nacionalnimi organi nesodelujočih držav članic;

(aa)

delitev nalog med ECB in pristojnimi nacionalnimi organi v okviru enotnega nadzornega mehanizma, učinkovitost praktičnih organizacijskih podrobnosti, ki jih sprejme ECB, ter učinek enotnega nadzornega mehanizma na delovanje preostalih kolegijev nadzornikov;

(ab)

učinkovitost pooblastil ECB za nadzor in sankcioniranje ter ustreznost dodeljevanja dodatnih pooblastil ECB za sankcioniranje, tudi v zvezi z osebami, ki niso kreditne institucije, finančni holdingi ali mešani finančni holdingi;

(ac)

primernost sprejetih ureditev za makrobonitetne naloge in orodja na podlagi člena 4a oziroma za izdajo in odvzem dovoljenj na podlagi člena 13;

(b)

učinkovitost ureditev glede neodvisnosti in odgovornosti;

(c)

sodelovanje med ECB in Evropskim bančnim organom;

(d)

primernost ureditev upravljanja, vključno s sestavo nadzornega sveta in načinom glasovanja v njem ter njegovim odnosom do Sveta ECB, pa tudi sodelovanje v nadzornem svetu med državami članicami euroobmočja in drugimi državami članicami, ki sodelujejo pri enotnem nadzornem mehanizmu ;

(da)

sodelovanje med ECB in pristojnimi nacionalnimi organi nesodelujočih držav članic ter vplivi enotnega nadzornega mehanizma na te države članice;

(db)

učinkovitost pritožbenega mehanizma zoper odločitve ECB;

(dc)

stroškovno učinkovitost enotnega nadzornega mehanizma;

(dd)

morebiten vpliv uporabe člena 6(5b), (5c) in (5d) na delovanje in celovitost enotnega nadzornega mehanizma;

(de)

učinkovitost ločevanja med nadzornimi in monetarnopolitičnimi nalogami v okviru ECB ter ločevanja finančnih virov, namenjenih nadzornim nalogam, od proračuna ECB ob upoštevanju morebitnih sprememb ustreznih pravnih določb, tudi na ravni primarne zakonodaje;

(df)

fiskalne vplive, ki jih imajo odločitve v zvezi z nadzorom, sprejete v okviru enotnega nadzornega mehanizma, na sodelujoče države članice, in vpliv morebitnih sprememb v zvezi z ureditvami za financiranje reševanja;

(dg)

možnosti za nadaljnji razvoj enotnega nadzornega mehanizma ob upoštevanju morebitnih sprememb ustreznih določb, tudi na ravni primarnega prava, in ob upoštevanju, ali temeljnega razloga za institucionalne določbe v tej uredbi ni več, vključno z možnostjo za celovito uskladitev pravic in obveznosti držav članic euroobmočja in drugih sodelujočih držav članic.