6.3.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 67/150

1.1

Po mnenju EESO je akvakultura v EU zmožna in tudi mora učinkovito prispevati k zmanjšanju vse večje odvisnosti Evrope od uvoza rib in morskih sadežev.

1.2

EESO Komisiji in državam članicam priporoča, naj spodbujajo daljnosežne ukrepe, da bi povrnili konkurenčnost evropskih podjetij, ki se ukvarjajo z akvakulturo.

1.3

Po mnenju EESO so sedanji roki za pridobitev upravnih dovoljenj za akvakulturo nesprejemljivi: v številnih državah članicah postopek traja več kot dve ali tri leta. Za trajnostno evropsko akvakulturo je po mnenju EESO nujno olajšati upravne postopke in zmanjšati njihov strošek.

1.4

Po ocenah bi se z vsakim odstotkom povečanja potrošnje rib in morskih sadežev v EU, ki izhajajo iz akvakulture EU, ustvarilo dodatnih 3000 do 4000 delovnih mest s polnim delovnim časom, kar je po mnenju EESO zelo pomembno, saj bi šlo za kvalificirana delovna mesta, ki bi nastala na območjih, kjer je malo drugih možnosti za zaposlitev.

1.5

EESO je zaskrbljen zaradi nezadostnega izvajanja predpisov za označevanje rib in morskih sadežev, zlasti tistih, ki niso vnaprej pakirani, in informacij, ki so potrošnikom na voljo ob nakupu, saj gre ne samo za prevare, temveč tudi za nelojalno konkurenco v primerjavi z evropskimi proizvajalci. Zato poziva Komisijo in države članice, naj v strateške načrte vključijo učinkovite ukrepe, s katerimi bi odpravili to še vedno prisotno pomanjkljivost.

1.6

EESO podpira kampanje obveščanja, da bi evropske potrošnike seznanili o visokih standardih proizvodnje in kakovosti akvakulture v EU. Te kampanje bi bilo treba financirati s sredstvi prihodnjega Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo.

1.7

EESO ponovno močno priporoča, da se poostri nadzor uvoza rib in morskih sadežev v EU, da bi zagotovili popolno sledljivost in spoštovanje predpisov.

1.8

Po mnenju EESO je nujno povečati sredstva za projekte raziskav, razvoja in inovacij v akvakulturi, poleg tega pa morajo države članice in Komisija svoje programe in načrte za naložbe v raziskave in inovacije v akvakulturi usmeriti v cilje, ki so bili predstavljeni v strateškem dokumentu platforme za tehnologijo in inovacije v evropski akvakulturi, objavljenem leta 2012.

1.9

Spodbujati bi bilo treba diverzifikacijo dejavnosti v akvakulturi (na primer s turistično ponudbo) kot priložnost za proizvajalce v akvakulturi, tako na kopnem kot na morju, zlasti za MSP.

1.10

EESO poudarja, da je treba priznati evropski značaj svetovalnega sveta za akvakulturo v primerjavi z drugimi svetovalnimi sveti, ki imajo regionalni značaj. Zato meni, da morajo njegovi sestavni organi (ki morajo biti neposredno povezani z akvakulturo) ravno tako delovati na evropski ali pa vsaj na nadnacionalni ravni. To bi se moralo odraziti tudi v njegovi strukturi in financiranju.

1.11

EESO ugotavlja, da mora Komisija zaradi multidisciplinarne narave akvakulture zagotoviti, da bo svetovalni svet za akvakulturo imel neposredno in prednostno povezavo z različnimi generalnimi direktorati Komisije.

1.12

Glede na to, da je treba prve naloge svetovalnega sveta za akvakulturo, ki so predstavljeni v strateški smernicah Komisije, opraviti na začetku leta 2014, EESO poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo njegovo čim prejšnjo ustanovitev in začetek delovanja.

2.1

V sedanji reformi skupne ribiške politike ima akvakultura ključno vlogo in spodbujanje tega sektorja je ena od prednostnih nalog.

2.2

Komisija v svojem predlogu skupne ribiške politike priporoča za akvakulturo uvedbo odprte metode usklajevanja z državami članicami. Ta sistem bi vključeval prostovoljno sodelovanje na podlagi strateških smernic in večletnih nacionalnih strateških načrtov, ob upoštevanju načela subsidiarnosti.

3.1

Strateške smernice za trajnostni razvoj akvakulture EU je Komisija objavila 29. aprila 2013 (COM(2013) 229 final). Smernice niso zavezujoče, vendar bodo služile kot podlaga za večletne nacionalne strateške načrte. Namen smernic je ob upoštevanju njihovega izhodiščnega položaja, nacionalnih okoliščin in institucionalnih ureditev pomagati državam članicam pri določanju nacionalnih ciljev.

3.2

Te strateške smernice pokrivajo naslednja štiri prednostna področja:

3.3

Večletni nacionalni strateški načrti, ki jih morajo pripraviti vse države članice z interesi v akvakulturi, morajo določiti skupne cilje in kazalnike za ocenjevanje napredka. Države članice morajo te strateške načrte Komisiji predložiti do konca leta 2013.

3.4

Namen teh večletnih nacionalnih strateških načrtov je spodbujanje konkurenčnosti sektorja akvakulture, podpora njenemu razvoju in inovacijam, krepitev gospodarske dejavnosti, spodbujanje raznolikosti, izboljšanje kakovosti življenja na obalnih in podeželskih območjih ter zagotovitev enakopravnih pogojev zaposlenih v akvakulturi z vidika dostopa do vode in kopnega.

3.5

Med predlogi reforme skupne ribiške politike je tudi vzpostavitev svetovalnega sveta za akvakulturo, katerega naloga bo dajanje priporočil in predlogov evropskim institucijam v zvezi z vprašanji, povezanimi z upravljanjem akvakulture, in obveščanje v zvezi s problemi, s katerimi se srečuje ta sektor.

4.1

Na trgu EU se na leto poje 13,2 milijona ton proizvodov akvakulture, od tega 65 % iz uvoza, 25 % iz komercialnega ribolova EU in samo 10 % iz akvakulture EU. EESO se strinja, da je to neravnovesje nevzdržno, tako z gospodarskega vidika zaradi trgovinskega primanjkljaja, ki se s tem ustvarja, kot družbenega zaradi neizkoriščenih možnosti za zaposlovanje.

4.2

EESO pozdravlja stališče Komisije, da bi se z vsako odstotno točko trenutne porabe EU, doseženo interno v EU z akvakulturo, ustvarilo od 3000 do 4000 delovnih mest s polnim delovnim časom.

4.3

Zato se EESO strinja s Svetom, Parlamentom in Komisijo, da mora biti akvakultura eden od stebrov strategije EU za modro rast in da lahko njen razvoj prispeva k uresničevanju strategije Evropa 2020. Akvakultura lahko spodbudi rast in ustvarjanje delovnih mest ob rekah in morjih v EU, kjer ni veliko drugih gospodarskih dejavnosti.

4.4

Povpraševanje po teh proizvodih med evropskimi potrošniki vse bolj narašča. Proizvodi iz akvakulture EU so kakovostni, hkrati pa se upoštevajo strogi standardi glede okoljske trajnosti, zdravja živali in varstva potrošnikov. Po mnenju EESO bo ponudba varnih, zdravih in trajnostnih živil v EU eden glavnih izzivov v naslednjih nekaj desetletjih.

4.5

Kljub tem očitnim prednostnim akvakultura v EU že od leta 2000 stagnira. Akvakultura pa močno raste v drugih delih sveta, kjer del proizvodnje izvažajo v EU.

4.6

EESO priznava, da je evropska zakonodaja na področju javnega zdravja, varstva potrošnikov in okolja del temeljnih vrednot Evropske unije. Vendar pa ta zakonodaja močno vpliva na stroške proizvodnje v akvakulturi v EU, ti dodatni stroški pa se le redko odražajo v končni ceni proizvodov, ki jo narekuje konkurenca proizvodov iz uvoza, za katere ti strogi predpisi ne veljajo.

4.7

Po mnenju EESO nikakor ni sprejemljiv predlog Komisije za ponovno vzpostavitev pravičnih pogojev konkurence za gospodarske subjekte iz EU v primerjavi s tistimi iz tretjih držav. Zanašanje na ukrepe za potrjevanje stopnje varnosti in trajnosti proizvodov iz akvakulture v EU ter obveščanje javnosti o tem nikakor ni dovolj, da bi znova vzpostavili enakopravne pogoje; javni organi bi morali zahtevati enaka zagotovila, ki veljajo za evropske proizvode, tudi od proizvodov iz uvoza, vključno s popolno sledljivostjo "od gojilnice do krožnika".

4.8

Pri neravnovesju na trgu EU zaradi različnih pogojev za akvakulturo v Evropi in v tretjih državah, ki lahko svoje blago izvažajo v EU, gre po mnenju EESO za veliko več kot samo za vprašanje obveščenosti in odločanja potrošnikov. Upoštevati je treba tudi druge vidike, kot je zmanjšanje odvečne birokracije, dostop do morja in pomanjkljivosti sistemov sledljivosti.

4.9

V praksi se izkaže, da so obvezne informacije, ki bi morale biti potrošniku vedno na voljo, ko blago kupuje, pogosto nepopolne ali nejasne. Tako, na primer, prihaja do zamenjave svežih evropskih proizvodov z zamrznjenimi uvoženimi proizvodi, ne da bi potrošnik to sploh vedel. To onemogoča potrošnikom, da bi se odločali za odgovorni nakup, poleg tega pa predstavlja tudi nelojalno konkurenco v primerjavi s proizvajalci v EU.

5.1

EESO se strinja s Komisijo, da bi tesno sodelovanje med akvakulturo in predelovalno industrijo lahko povečalo ustvarjanje delovnih mest in konkurenčnosti v obeh sektorjih.

5.2

Ravno tako se strinja, da je treba izboljšati informacije, ki so na voljo o upravnih postopkih z vidika rokov in stroškov, povezanih z izdajo dovoljenj za nove gojilnice v državah članicah.

5.3

Strinja se tudi, da bi z uresničevanjem prostorskih načrtov na področju akvakulture zmanjšali negotovost, olajšali naložbe, spodbudili podjetniški razvoj in ustvarjanje delovnih mest.

5.4

Po mnenju EESO akvakulturi na kopnem ni posvečene dovolj pozornosti v sporočilu Komisije, zlasti v povezavi s prostorskimi načrti.

5.4.1

EESO priporoča Komisiji, naj v seminar za izmenjavo najboljših praks, ki naj bi potekal poleti 2014, vključi tudi izvajanje usklajenega prostorskega načrtovanja za reke (poleg morij), da bi državam članicam pomagali na tem področju.

5.5

EESO priznava pomen ustreznega načrtovanja in nadzora proizvodnje v akvakulturi, da bi preprečili neželene učinke na okolje. Hkrati se zaveda, da mora upravljanje akvakulture temeljiti na ekosistemskem pristopu.

5.6

EESO se zaveda, kako pomembno je za razvoj akvakulture, da je močno podprta z raziskavami in znanostjo.

5.7

EESO se tako kot Komisija zaveda, da ekstenzivna akvakultura v ribnikih nudi okoljske storitve in da gre za primer gospodarske dejavnosti, ki je združljiva s potrebo po ohranjanju habitatov in vrst.

5.8

Po mnenju EESO je ustrezna pobuda Komisije, da ponudi smernice v pomoč nacionalnim in regionalnim upravam za boljše in bolj usklajeno izvajanje zakonodaje EU (na primer okoljske).

5.9

EESO pozdravlja vlogo svetovalnega sveta za akvakulturo in meni, da bi lahko ta svet prispeval k doseganju ciljev nacionalnih strateških načrtov in preverjanju njihovega ustreznega izvajanja. Kljub vsemu pa je treba poudariti, da bo ta organ drugačen od drugih svetovalnih svetov: njegovo področje delovanja se nanaša na zasebne vire podjetij, ki se ukvarjajo z akvakulturo, za razliko od ribolova, kjer so staleži naravni javni vir, poleg tega pa njegovo področje delovanja ni regionalno, temveč velja za celotno EU.