19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 271/61

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja sporočilo in v njem vsebovane cilje ter meni, da zaslužijo posebno pozornost in premislek.

1.2

EESO podpira stališče Komisije, da je potrebna strožja ureditev za učinkovito prepoved ter eksemplarično in odvračalno kaznovanje nekaterih agresivnih prodajnih praks podjetij, ki izdajajo poslovne imenike.

1.3

Glede na to, da se pričakuje takojšnja opredelitev do tega vprašanja in glede na ocenjeni gospodarski obseg in posledice teh praks na evropski ravni EESO meni, da bi morala Komisija nemudoma predložiti poseben zakonodajni predlog o tem vprašanju, ki bi temeljil na oceni učinka.

1.4

EESO meni, da je treba v ta namen sprejeti okvirno uredbo, ki bi jo po potrebi izdali s pomočjo delegiranih aktov, da bi zagotovili enotnejše in učinkovitejše izvajanje v državah članicah.

1.5

EESO meni, da bi morala ustrezna pravna podlaga glede na svojo naravo vključevati določbe Pogodbe o notranjem trgu, vendar se ne more omejevati le nanje. Področje uporabe te pravne podlage se ne bi smelo omejevati na čezmejno poslovanje.

1.6

EESO poleg tega opozarja, da je treba nameniti pozornost vseevropski značilnosti številnih od teh praks, kar zahteva usklajeno mednarodno ukrepanje.

1.7

Vendar EESO meni, da bi bil lahko najboljši način za vzpostavitev koherentnih in skladnih pravil za prepoved zavajajočih praks trženja skupna revizija direktiv 2006/114/ES in 2005/29/ES, tako da bi hkrati obravnavali odnose med podjetji (B2B) ter odnose med podjetji in potrošniki (B2C), pri čemer bi ohranili posebnosti enih in drugih v skupnem okviru; zato EESO poziva Komisijo, naj že kmalu začne ukrepati.

1.8

EESO poziva Komisijo, naj pripravi in uveljavi dodatne ukrepe za boljše obveščanje in razširjanje, za okrepljeno sodelovanje med upravnimi organi, javno-zasebnimi platformami in predstavniškimi organizacijami udeleženih strani ter za izpopolnjevanje mehanizmov za hitro ukrepanje, da bi preprečili te prakse in zagotovili nadomestila za povzročeno škodo, in sicer s takojšnjo vzpostavitvijo evropskega pravosodnega sistema za skupinske tožbe, ki je bila napovedana pred dobrimi tridesetimi leti, zatem pa večkrat odložena.

1.9

EESO izraža svojo pripravljenost, da v prihodnje delo na tem področju vključi svoje člane, saj meni, da lahko prispeva njihove izkušnje, ki jih imajo kot še posebej dobro usposobljeni predstavniki civilne družbe treh interesnih skupin, zastopanih v EESO.

2.1

Na področju tržnega komuniciranja med podjetji obstajajo osnovna pravila, ki jih je nujno treba upoštevati, da se zagotovita neizkrivljena konkurenca in delujoč trg. Če ta pravila niso sprejeta prostovoljno, morajo biti obvezna in jih je treba uveljavljati.

2.2

V tem sporočilu je Komisija predstavila vrsto ukrepov za boj proti nekaterim zavajajočim praksam trženja oglaševalskih podjetij, zlasti tistim, ki se jih poslužujejo založniki poslovnih imenikov.

2.3

Namen je zagotoviti boljšo zaščito podjetij, še posebej, ko gre za mala in srednje velika podjetja, in sicer v zvezi s praksami, pri katerih založniki poslovnih imenikov podjetjem razpošiljajo nezaželena in nenaročena vabila, naj – navidez brezplačno – prijavijo ali posodobijo svoje podatke v imeniku, vendar jim zatem zaračunavajo letno naročnino, o kateri se prej niso niti pogajali niti ni bila predhodno sprejeta.

2.4

Komisija je po izvedenem javnem posvetovanju napovedala, da namerava okrepiti Direktivo 2006/114/ES o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju, ki izrecno prepoveduje prakse, kot je prikrivanje komercialnega namena v oglaševalskem sporočilu. Hkrati je Komisija napovedala, da bo izboljšala uveljavljanje pravil v čezmejnih situacijah.

2.5

Sporočilo nadalje navaja, da

2.6

Komisija ocenjuje, da tovrstne dejavnosti vsakemu prizadetemu podjetju na leto povzročijo od 1 000 do 5 000 EUR finančne škode.

3.1.1

Kot je bilo že navedeno v enem prejšnjih mnenj, EESO priznava, da imajo tržna sporočila na splošno – in še zlasti oglaševanje – v vseh svojih oblikah pomembno družbeno in gospodarsko vlogo, ki jo je dobro povzelo Mednarodno oglaševalsko združenje (International Advertising Association, IAA) in pri tem poudarilo predvsem razširjanje inovacij, spodbujanje ustvarjalnosti in zabave, spodbujanje konkurenčnosti in povečevanje možnosti izbire (1).

3.1.1.1

Čeprav je jasno, da se nekatera oglaševalska podjetja poslužujejo zavajajočih praks pri oglaševanju svojih izdelkov in poskusih privabljanja strank, pa je pomembno, da Komisija poudarja dejstvo, da kljub številnim pritožbam glede zavajajočih praks na račun podjetij, ki izvajajo tovrstno dejavnost, to ne pomeni, da v konkretnem primeru založnikov imenikov ne gre za zakonito dejavnost, ki je bistvenega pomena za gospodarsko življenje podjetij, ki te storitve uporabljajo za oglaševanje svoje dejavnosti.

3.1.2

EESO priznava pomen in ustreznost tega sporočila, čeprav se sporočilo osredotoča predvsem na probleme, ki izhajajo iz načina, kako založniki imenikov poskušajo pritegniti stranke.

3.1.3

EESO ugotavlja, da Komisija upravičeno poudarja čezmejno naravo tega problema in da ne želi samo ustrezne ureditve, ampak tudi njeno učinkovito uveljavljanje, ter spremljanje in nadzor takšnih praks in njihovo učinkovito kaznovanje.

3.1.4

EESO obžaluje, da pred sporočilom ni bila izvedena ustrezna ocena učinka. Tako bi lahko zagotovili trdnejše argumente za predlagane možnosti, za katere stroški in koristi niso bili jasno opredeljeni in ocenjeni.

3.1.4.1

Poleg tega se zdi ocena učinka, ki jo je Komisija napovedala na svoji seji z udeleženimi stranmi 1. marca 2013, prepozna, in čeprav še nista znana njen doseg in celotna vsebina, ni dovolj povedna, da bi bila omogočena pretehtana izbira.

3.1.5

Poleg tega se EESO – ne samo z vidika zgolj pravne razlage, temveč tudi v smislu bolj uspešne in učinkovite zaščite podjetij – sprašuje, ali je problematiko, ki je v središču pozornosti Komisije, mogoče dejansko uvrstiti v direktivo, za katero Komisija predlaga revizijo.

3.1.5.1

Obravnavana praksa so namreč komercialna sporočila v širšem smislu; to ni oglaševanje, temveč agresivni in goljufivi načini prodaje, ki bi jih kazalo uvrstiti v širši kontekst nepoštenih praks trženja ali zlorab ali celo v kazensko pravo.

3.1.5.2

Pojem oglaševanja iz svojega področja uporabe namreč izključuje vsakršno vrsto sporočila, pri katerem ni – ali iz katerega ni mogoče razbrati – namere o oglaševanju določenega blaga ali storitev, vključno s sporočili, ki se pojavljajo v poslovnih odnosih in katerih namen ni povezan z dobavo novega blaga ali storitev.

3.1.5.3

V skladu z Direktivo 2005/29/ES šteje praksa trženja za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična ali če na kakršenkoli način – vključno s splošno predstavitvijo – zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, četudi je informacija – glede na enega ali več elementov – vsebinsko točna, in če v obeh primerih potrošnika lahko zavede, da sprejme odločitev o transakciji, ki je sicer ne bi sprejel. Z drugimi besedami: opredelitev zavajajočih praks ni omejena na oglaševanje proizvodov in zajema lahko tudi primere, kjer ni mogoče sklepati, da bi šlo za oglaševanje proizvoda, ali sporočila v okviru poslovnih odnosov.

3.1.6

Poleg tega Komisija v zeleni knjigi o nepoštenih trgovinskih praksah v oskrbni verigi z živili in neživili med podjetji v Evropi  (2) upravičeno opozarja na nevarnosti neskladja in prekrivanj več ukrepov EU, namenjenih istim skupinam, in podobnih neusklajenih ureditev, kar bi ustvarjalo dodatno zmedo pri prenosu pravnih aktov s strani držav članic (3).

3.1.7

EESO obžaluje, da Evropska komisija še ni razpravljala o različnih možnostih in da jih tudi ni obravnavala na javnem posvetovanju. Raje je izbrala možnost, za katero se lahko izkaže, da prinaša manj prednosti za podjetja, zlasti za mala in srednje velika. Ker se zdi, da se je Komisija že odločila, katero možnost namerava sprejeti oktobra, kot je bilo napovedano, se zdi precej nesmiselno, da se predloži ocena učinka, ki obravnava pet možnosti, če pa je bila izbira opravljena že v začetku.

3.1.8

Glede na očitno nujnost, da se zavzame takojšnje stališče o osrednjem vprašanju „imeniških podjetij“, ki je sicer že izraženo v prejšnjih študijah in resolucijah Evropskega parlamenta, in glede na ocenjen obseg in resnost teh praks v gospodarskem smislu na evropski ravni (4) se EESO strinja, da bi morala Komisija nemudoma predložiti poseben zakonodajni predlog o tem vprašanju, da bi se izognili primerom, ko podjetjem nenehno grozijo s tožbami v tujih jurisdikcijah, kar povzroča naraščajoče „upravne stroške“ in pogoste, skoraj grozilne telefonske klice iz podjetij za izterjavo dolgov.

3.1.8.1

Tarča teh praks niso le mala in srednje velika podjetja, temveč tudi pripadniki svobodnih poklicev, nevladne organizacije, knjižnice, zasebne izobraževalne ustanove in celo nekateri oddelki javnih organov. Zato bi morali biti, kjer je to primerno, vključeni v področje uporabe direktive, pojem „trgovec“ pa bi bilo treba razširiti, da bi zajemal vse, ki bi bili lahko tarča teh praks in ki niso zaščiteni z drugimi zakonodajnimi instrumenti.

3.1.9

Vendar EESO meni, da bi bil bolj usklajen pristop v tem, da bi razširili pojem nepoštenih trženjskih praks, in sicer v obliki zavajajočih in agresivnih dejavnosti, skupaj s „črnim seznamom“, priloženim Direktivi 2005/29/ES, v zvezi z odnosi med podjetji.

3.1.10

Razširitev področja uporabe te direktive bi prinesla še dodatno prednost zagotavljanja boljšega usklajevanja, saj državam članicam ne bi bilo treba ustvarjati novih zakonov ali pravnih aktov za prenos direktive, ampak bi morale le razširiti področja uporabe že obstoječih nacionalnih zakonov o nepoštenih poslovnih praksah. S tem bi zagotovili pravilno uporabo zakonodaje EU (5).

3.1.11

Poleg tega zgolj sprememba Direktive 2006/114/ES, ob dvoumnih izrazih, ki jih je predlagala Komisija, ne bo zagotovila zaščite malih in srednje velikih podjetij v primerih, navedenih v sporočilu. Poleg dejstva, da so te prakse v smislu Direktive 2005/29/ES agresivna in ne zavajajoča dejanja, izvirajo iz že prej vzpostavljenih poslovnih odnosov in jih zato ni mogoče vključiti v okvir za oglaševanje.

3.1.12

Zato EESO – brez poseganja v vsebino točke 3.1.8 – meni, da bo morala Komisija v bližnji prihodnosti sprejeti horizontalen pristop, ki spodbuja večjo usklajenost pravil v zvezi s konkurenčnim pravom ter intelektualno in industrijsko lastnino in ki zagotavlja bolj enotno zaščito pred vsemi temi poslovnimi praksami tako na maloprodajnem trgu kot v vseh pogodbenih razmerjih med trgovci, v skladu z resolucijo Evropskega parlamenta o učinkovitejšem in pravičnejšem maloprodajnem trgu.

3.1.13

EESO zato poudarja potrebo po okrepljenem usklajevanju med GD JUST, GD COMP, GD MARKT in GD ENTR v zvezi z ukrepi, ki jih je treba sprejeti na tem področju, in prihodnjimi političnimi in zakonodajnimi predlogi v skladu s političnimi prednostnimi nalogami, določenimi v Aktu za mala podjetja.

3.1.14

EESO ne glede na navedeno in v primeru, da bi se Komisija odločila za kakšno drugo možnost, poudarja, da je treba konkretno opredeliti in pojasniti pojem „najbolj škodljivih“ praks trženja, da bi bilo jasno, katere bi bilo treba po njenem mnenju bolj zaščititi v primerjavi z drugimi.

3.1.15

EESO prav tako želi, da bi Komisija jasneje navedla primere, ki jih je treba uvrstiti na „črni seznam“. EESO slednjega v celoti podpira, saj bi moral biti seznam kategorično prepovedanih praks čim bolj natančen in izčrpen. Komisija lahko najde dovolj gradiva za pripravo „črnega seznama“ že v odgovorih na svojo raziskavo in v prispevkih različnih udeleženih strani na seji 1. marca 2013 (6).

3.1.16

V tem primeru bi EESO želel tudi, da bi Komisija pretehtala, ali bi bilo dobro pripraviti „sivi seznam“ praks, ki bi lahko štele za nezakonite v posebnih okoliščinah; te prakse bi moralo za vsak primer posebej oceniti sodišče.

3.1.17

EESO tudi meni, da bo poleg samih seznamov treba tudi okrepiti in pojasniti pomen zavajajočega oglaševanja ali nezakonitega primerjalnega oglaševanja, da bi tako prišli do sistematičnega pristopa v razširjenem pravnem okviru, ki bi zagotavljal, da so nove nepoštene prakse zajete v spremenjeni zakonodaji.

3.1.18

EESO ne glede na točko 3.1.8 meni, da bo treba pravni okvir Direktive 2005/29/ES pravočasno razširiti, predvsem zato, da bi zagotovili, da bo sedanje varstvo potrošnikov razširjeno in se – pod natančno in strogo določenimi pogoji – enako uporabljalo tudi za nekatera mala in mikro podjetja, ko so v primerljivem položaju, kot se že dogaja v pravnih sistemih nekaterih držav članic in kot povsem upravičeno zahtevajo združenja in organizacije, ki zastopajo ta podjetja (7).

3.1.19

V bistvu EESO meni, da gre za dva različna vidika istega položaja in da bi bilo v luči nedavne ocene te direktive zelo koristno spremeniti Direktivo 2005/29/ES (8) hkrati in vzporedno z Direktivo 2006/114/ES, saj sta medsebojno povezani in se dopolnjujeta (9).

3.1.20

Narava teh praks in način poslovanja nepoštenih podjetij kažeta, da je potreben kolektiven pravosodni instrument za skupno delovanje, ki bo lahko zagotavljal učinkovito odzivanje in boljše varstvo za trgovce pri reševanju sporov, ki lahko nastanejo, in sicer ne samo zato, da bi tem praksam napravili konec (10), ampak tudi zato, da se zagotovijo ustrezna nadomestila za povzročeno škodo.

3.2.1

EESO meni, da bi morala Komisija v tej fazi pojasniti pravno podlago za te ukrepe, in še posebej, ali so namenjeni izključno za podporo dokončnega oblikovanja notranjega trga ali za druge namene.

3.2.2

EESO prav tako meni, da bi bil najbolj primeren pravni instrument za izpolnitev tega cilja uredba, da bi zagotovili večjo pravno varnost in bolj učinkovito usklajevanje.

4.1

V zvezi s predlaganim časovnim razporedom EESO pozdravlja ukrepe, ki jih je predvidela Komisija, in sicer takojšnjo vzpostavitev mreže organov za pospeševanje uveljavljanja direktive o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju ter izmenjavo informacij.

4.2

EESO pozdravlja tudi uvedbo postopka za sodelovanje pri izvrševanju zakonodaje, podobnega postopku, ki ga določa Uredba (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov, s čimer se uvajajo tudi obveznosti medsebojne pomoči med državami članicami na tem področju in ukrepi za opredelitev organov za izvrševanje zakonodaje, ne glede na možnosti, ki vključujejo javno-zasebne platforme, kot se pojavljajo na Nizozemskem, in razširitev sodelovanja, da vključuje tudi predstavniške organizacije udeleženih strani.

4.3

Zato EESO po zgledu ureditve področja varstva potrošnikov (11) predlaga naslednje prakse in reševanje sporov ter vzpostavitev evropske mreže za pomoč malim in srednje velikim podjetjem pri reševanju čezmejnih sporov z usmerjanjem ogoljufanih podjetij k najprimernejšim pravnim mehanizmom.

4.4

EESO prav tako meni, da je treba spodbujati dejavnosti usposabljanja, obveščanja in izmenjave dobrih praks za vsa podjetja, da bi jih opozarjali na nevarnosti, povezane z njihovo dejavnostjo.

4.5

EESO poleg tega – ob upoštevanju dejstva, da se največ zavajajočih praks pojavlja v digitalnem okolju – meni, da je treba spodbujati odločnejši in primernejši pristop za zaščito malih in srednje velikih podjetij, pri tem pa upoštevati prakse posrednih ponudnikov interneta in pogodbenih odnosov, ki izhajajo iz platform, kot so eBay ali platforme, posebej namenjene komercialnim transakcijam med trgovci.

4.6

EESO meni tudi, da bo morala Komisija upoštevati mednarodno razsežnost teh praks v okviru svojega predstavništva pri OECD (12). EU in države članice se pozivajo k razpravi z OECD o razširitvi njenih „smernic za zaščito potrošnikov pred čezmejnimi goljufivimi trgovinskimi praksami“, tako da se vanje vključijo tudi odnosi med podjetji.

EESO predlaga, da Europol oblikuje raziskovalni projekt o goljufijah pri množičnem trženju v EU: razsežnost finančne škode in število žrtev, vloga največjih čezmejnih akterjev in morebitno vlaganje dobičkov v druge nezakonite dejavnosti.

4.7

Na koncu EESO opozarja, da bi morala Komisija predvideti finančni sveženj, ki je ključnega pomena za udejanjenje predlaganih ukrepov.

4.8

V zvezi s prihodnjim delom želi EESO posebej omeniti, da je pripravljen sodelovati pri tem delu prek svojih članov, saj meni, da lahko prispeva njihove izkušnje, ki jih imajo kot še posebej dobro usposobljeni predstavniki civilne družbe treh interesnih skupin, zastopanih v EESO.

a)

prakse v okviru spletnih transakcij, v katerih so informacije, ki se nanašajo na transakcije, ki niso posredovane na enak način vsem zainteresiranim, kar vodi v diskriminacijo nekaterih izmed njih;

b)

prakse v okviru dražb in spletne prodaje (eBay); pokazalo se je, da je v tem kontekstu včasih bolj splača, če se uporabnik prijavi kot potrošnik, kar omogoča, da ima korist od večjega števila zaščitnih ukrepov;

c)

prakse, pri katerih gre za predstavitev certificiranih proizvodov, ki v resnici niso certificirani;

d)

prakse, pri katerih podjetja trdijo, da pripadajo javnemu organu, in zahtevajo, da podjetnik naroči določeno storitev ali kupi določen izdelek, pri čemer ga zavajajo, da tako izpolnjuje davčne ali varnostne predpise;

e)

prakse, pri katerih gre za nabavo blaga na čezmejnem trgu, kupec pa je šele kasneje obveščen, da bodo poprodajne storitve zagotovljene samo v državi porekla blaga;

f)

prakse, pri katerih gre za vzpostavljanje primerjalnih spletnih strani, ki so v bistvu ustvarjene zato, da trgovca prepričajo, da kupi določen proizvod, ki ga predstavljajo kot najbolj ustreznega za njegov poslovni profil. Nekatera od teh primerjalnih orodij, zlasti v finančništvu, ne ponujajo nobenih informacij o vrsti spletne strani in načinu njenega financiranja;

g)

oglaševalske prakse, „skrite“ v digitalnem okolju, zlasti s pomočjo odgovorov, ki jih na družabnih omrežjih objavljajo potrošniki ali podjetja (ponavadi sodelavci podjetja, ki jih tudi plačuje), da bi trgovce spodbudili k uporabi storitev določenega podjetja;

h)

prakse, katerih namen je uporaba primerjalnih testov, ki so že zastareli ali pa sploh ne obstajajo;

i)

prakse, pri katerih se računa na implicitno soglasje trgovca pri nakupu določenega izdelka ali naročilu določene storitve.