19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 271/122

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) se z zanimanjem seznanja s predlaganim akcijskim načrtom za e-zdravje 2012–2020. Vendar pa v sporočilu manjka poglavje, namenjeno socialnemu vidiku zagotavljanja storitev in močnejšemu razvoju socialnega in zdravstvenega varstva.

1.2

EESO opozarja, da so za uspeh novega načrta odgovorne predvsem države članice, čeprav ima Komisija nepogrešljivo vlogo pri podpiranju in usklajevanju.

1.3

Človeška razsežnost mora biti v središču e-zdravja. Izogibati se je treba „brezosebnosti“ in pomanjkanju pozornosti do psiholoških dejavnikov.

1.4

EESO obžaluje zlasti zmanjševanje števila zdravstvenih delavcev, medtem ko se zdravstveni sistemi soočajo z vse večjimi zahtevami.

1.5

EESO opozarja, da sporočilo le delno navaja, kako naj bi se financiral novi načrt. Potreben je splošen pregled, v katerem je treba določiti, kolikšen delež se pričakuje od javnega sektorja, zasebnega sektorja in – po potrebi – od pacientov in davkoplačevalcev nasploh.

1.6

EESO poudarja, da je treba programe, dejavnosti in delovne skupine, navedene v sporočilu, v celoti usklajevati, da se prepreči nevarnost prekrivanj.

1.7

Na področju standardizacije potrebnih funkcij računalniške opreme je treba poudariti, da je potreben ustrezen nadzor javnih organov, da bi preprečili zlorabe prevladujočega položaja, kot se dogaja na nekaterih področjih IKT.

1.8

EESO pozdravlja odločitev, da se obravnava še en temeljni vidik interoperabilnosti: poglavitna pravna vprašanja, ki preprečujejo uvedbo čezmejnega sistema telemedicine.

1.9

EESO meni, da je predlog Komisije glede razvoja podjetniškega tkiva v zvezi z e-zdravjem primeren, zlasti za podporo malim in srednje velikim podjetjem, vendar zaradi premajhne konkretnosti in količinskih opredelitev natančnejša ocena ni mogoča.

1.10

Glede instrumenta za povezovanje Evrope EESO poudarja, da se ne sme skrčiti na „povezovanje sistemov“, ampak mora državljanom omogočiti tudi, da spoznajo in razumejo povezovanje ter da so deležni koristi, ki jih ponuja.

1.11

Cilj novega programa za e-zdravje mora biti zagotovitev večje enakosti evropskih državljanov pri dostopu do zdravstvenih storitev. V zvezi s tem bo imela ključno vlogo čim večja razširjenost širokopasovnih omrežij.

Da pri storitvah e-zdravja ne bi prišlo do takšnih neenakosti, kot obstajajo pri sedanjem dostopu do zdravstvenih storitev, so potrebni širši ukrepi in večje naložbe, kot so predvideni v ESRR (Evropski sklad za regionalni razvoj).

1.12

Izboljšanje pismenosti na področju e-zdravja: A) pacientov: ob upoštevanju izkušenj s projektom Sustains je zelo pomembno, da se ljudem omogoči dostop do njihovih lastnih podatkov, ki so zdaj „zaseženi“ v zdravstvenih informacijskih sistemih, in da se jim omogoči uporaba teh podatkov; B) zdravstvenih delavcev: v načrte usposabljanja je nujno vključiti znanje o e-zdravju.

2.1

Od uvedbe prvega akcijskega načrta EU za e-zdravje (2004) je bil dosežen napredek, vendar še vedno obstajajo ovire za uresničitev integriranega evropskega sistema, med drugim iz naslednjih razlogov:

2.2

Širjenje medsebojno nezdružljivih izdelkov v Evropi je neizogibna posledica razdrobljenosti trga in tega, da ni standardov za komuniciranje in izmenjavo ali pa da veliki kupci teh standardov ne poznajo. Zato računalniških sistemov sosednjih držav, regij ali celo zdravstvenih ustanov ni mogoče medsebojno povezovati. Tako na primer v radioloških oddelkih nekaterih bolnišnic uporabljajo posebej prilagojeno programsko opremo, ki ni povezljiva s programi, ki se uporabljajo v drugih oddelkih iste bolnišnice.

2.3

V skladu s cilji strategije Evropa 2020 in Evropske digitalne agende je namen novega akcijskega načrta za e-zdravje obravnavati in odpraviti te ovire. Poleg tega naj bi jasno določili področje politike in začrtali vizijo e-zdravja.

2.4

Svetovni trg storitev e-zdravja, ki močno raste, bo lahko v letu 2016 dosegel 27,3 milijard dolarjev. Velika evropska podjetja imajo v nekaterih primerih v svetovnem merilu vodilne položaje. Ocenjuje se, da je na tem področju približno 5 000 podjetij.

3.1

Komisija izpostavlja izzive, s katerimi se soočajo evropski zdravstveni sistemi. Po eni strani bodo lahko izdatki za javno zdravstvo v 27 državah članicah EU kot posledica demografskih in drugih dejavnikov v letu 2060 dosegli 8,5 % BDP, ob hkratnem zmanjševanju števila aktivnega prebivalstva in povečevanju števila oseb, starejših od 65 let. Drug izziv je aktivno evropsko sodelovanje na svetovnem trgu za telemedicino.

3.2

Cilji:

3.3

Ukrepi: olajšati čezmejno interoperabilnost (tehnične in semantične elemente, označevanje kakovosti, certificiranje); sprejetje zelene knjige o zdravju; izboljšanje tržnih pogojev za podjetja in digitalne pismenosti državljanov (okvirni program za inovativnost in konkurenčnost ter program Obzorje 2020) in drugi.

4.1

EESO se z zanimanjem seznanja s predlaganim akcijskim načrtom za e-zdravje 2012–2020.

4.2

Vendar pa meni, da bi moral načrt vsebovati poglavje, namenjeno socialnemu vidiku zagotavljanja storitev. Konkretno so to vidiki, kot so primerno obravnavanje digitalnega razkoraka, razpoložljivost tehnologije, sposobnost za uporabo tehnologije in analiza socialnih neenakosti na področju zdravja, ki se utegnejo še povečevati. Obravnavati bi bilo treba tudi širši razvoj zdravstvenega in socialnega varstva, ki bi ga bilo mogoče zelo olajšati z uporabo IKT.

4.3

EESO opozarja, da so za uspeh akcijskega načrta zaradi porazdelitve pristojnosti odgovorne predvsem države članice, pri čemer med njimi trenutno obstajajo velike razlike pri uvajanju e-zdravja.

Komisija ima ključno vlogo pri podpori in usklajevanju, za katero so pravna podlaga predvsem členi 114, 168, 173 in 179 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Države članice in Komisija morajo v okviru mreže za e-zdravje med seboj tesno sodelovati in k njej dejavno prispevati (Direktiva 2011/24/EU).

4.4

E-zdravje mora spodbujati medsebojno zaupanje med pacienti in zdravstvenimi strokovnjaki, pri čemer se je treba izogibati „brezosebnosti“ in pomanjkanju pozornosti do psiholoških dejavnikov. Človeška razsežnost mora biti v središču e-zdravja. Vendar EESO ugotavlja, da po mnenju nekaterih evropskih organizacij, ki zastopajo pravice pacientov, kot na primer Evropski forum pacientov (European Patients' Forum, EPF), proces bolj spodbuja tehnologija kot pa potrebe pacientov. To je zaskrbljujoč vidik, ki ga je treba upoštevati.

4.5

Pomanjkanja osebja ni mogoče nadomestiti z informatiko. EESO obžaluje predvsem zmanjševanje števila zdravstvenih delavcev, medtem ko se zdravstveni sistemi soočajo z vse večjimi zahtevami. IKT so samo orodje, ki pomaga tistim ženskam in moškim, ki si dan za dnem požrtvovalno trudijo zagotavljati zdravstveno oskrbo za paciente. IKT bi morale poleg tega pacientom olajševati odnose z zdravstvenimi strokovnjaki.

4.6

EESO opozarja, da sporočilo le delno navaja, kako naj bi se financiral novi načrt. Potreben je splošen pregled, v katerem je treba določiti, kolikšen delež se pričakuje od javnega sektorja, zasebnega sektorja in – po potrebi – od pacientov in davkoplačevalcev nasploh.

4.7

V zvezi s programi, dejavnostmi, projekti in delovnimi skupinami, navedenimi v sporočilu Komisije, EESO opozarja, da jih je treba v celoti usklajevati, da se prepreči nevarnost prekrivanj.

4.8

Uspeh novega načrta za e-zdravje je odvisen od tega, ali bodo na področju zdravstvenih storitev izvedene organizacijske spremembe. Dostopa do storitev e-zdravja ni mogoče prepustiti le najvišji upravni ravni ali prebivalstvu kot končnemu uporabniku. Vmesne organizacije, ki opravljajo zdravstvene storitve, se morajo potruditi, da bi svoje strukture in osebje prilagodile tem novim modelom storitev.

5.2.1

EESO meni, da so raziskovalna področja, ki jih predlaga Komisija, primerna, da se subvencionirajo v okviru cilja Zdravje, demografske spremembe in dobro počutje iz programa Obzorje 2020.

5.2.2

Ker obseg sredstev, ki jih namerava EU nameniti za medicinske raziskave v obdobju 2014–2020, še ni bil določen, EESO opozarja, da National Institutes of Health (ZDA) v ta namen letno vlaga 30,9 milijarde dolarjev.

5.2.3

V pričakovanju predlogov organizacij, ki zastopajo zdravstvo, kot je EPHA (European Public Health Alliance – Evropska zveza za javno zdravje), EESO predlaga, da se v raziskovalnih programih med drugim upoštevajo naslednji vidiki:

5.5.1

Cilj novega programa za e-zdravje mora biti zagotovitev večje enakosti evropskih državljanov pri dostopu do zdravstvenih storitev. Kot je EESO že opozoril, je na dlani, da sta širokopasovni dostop v vseh državah in popolna povezljivost bistvena pogoja za razvoj telemedicine, zaradi česar je treba okrepiti digitalno opremljanje ozemelj, zlasti podeželja in regij na skrajnem obrobju (8).

5.5.2

EESO tik pred iztekom sedanjega programskega obdobja ESRR upa, da bodo v obdobju 2014–2020 pripravljeni predlogi za obsežno uvajanje najnovejših tehnologij v celotni EU in predvsem, da bo zanje zagotovljen ustrezen proračun. Da pri storitvah e-zdravja ne bi prišlo do takšnih neenakosti, kot obstajajo pri sedanjem dostopu do zdravstvenih storitev, so potrebni širši ukrepi in večje naložbe, kot so predvideni v ESRR.

5.6.1

EESO meni, da je glede pacientov zelo pomembno, da se ljudem omogoči dostop do njihovih lastnih podatkov, ki so zdaj „zaseženi“ v zdravstvenih informacijskih sistemih. V zvezi s tem velja omeniti projekt Sustains, ki se zdaj izvaja v 13 evropskih regijah in s katerim naj bi ljudem olajšali dostop do njihovih zdravstvenih podatkov prek „osebnih zdravstvenih map“ in drugih ustreznih storitev v spletnem okolju.

5.6.2

Kar zadeva zdravstvene delavce, je treba nujno spodbujati vključevanje znanja o e-zdravju v načrte usposabljanja strokovnjakov v zdravstvu, tako medicinskih kot upravljavskih.

5.7.1

EESO meni, da je opredelitev skupnih vrednot in ocenjevalnih programov o prednostih e-zdravja (izvajala naj bi jih Komisija) eden najpomembnejših vidikov, saj hitrost tehnoloških sprememb pogosto onemogoča, da bi spoznali njegovo dejansko korist. Raziskave kažejo, da sta podpora prebivalstva in zdravstvenih delavcev e-zdravju neposredno povezana s prepričanjem, da bodo te storitve zagotovile preverljivo izboljšanje zdravstvenega sistema.

5.7.2

EESO opozarja tudi, da sta dobro poznavanje modelov in tehnologij, ki imajo pozitiven učinek, ter njihovo izrecno spodbujanje temeljnega pomena za zdravstvene modele, ki temeljijo na IKT. Da bi dosegli ta koristni učinek, so potrebne prožne in dinamične ocenjevalne metode, pri čemer mora biti pozornost namenjena predvsem celotnemu ocenjevanju opravljene storitve, manj pa tehnologiji sami. Vključiti je treba tudi oceno učinkovitosti storitve, v povezavi z njenimi skupnimi gospodarskimi stroški in koristmi, čeprav gospodarnost seveda ne sme biti edino merilo za priporočljivost uporabe modelov zdravstvenega varstva, ki temeljijo na IKT.

5.7.3

Na splošno med javnimi organi, industrijo in predstavniškimi organizacijami prevladuje pogled, da se lahko e-zdravje (ki vključuje zelo različne aplikacije) izkaže za zelo koristno v smislu skrbi za javno zdravje. EESO se s tem pogledom strinja, vendar opozarja, da je treba upoštevati tudi kritična mnenja, ki temeljijo na dejanskih izkušnjah ter dvomijo v prihranek stroškov in opozarjajo na probleme: računalniške napake, „kloniranje“ poročil, možnosti goljufij, visoki stroški itd.