OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1.           OZADJE PREDLOGA

V tem obrazložitvenem memorandumu je podrobno predstavljen predlog nove direktive o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o dostopnosti spletišč organov javnega sektorja.

Direktiva naj bi državam članicam pomagala izpolniti nacionalne zaveze glede spletne dostopnosti ter zavezo v zvezi s spletišči organov javnega sektorja iz Konvencije Združenih držav o pravicah invalidov.

Spletna dostopnost obsega načela in tehnike, ki jih je treba upoštevati pri izdelavi spletišč, da bi vsebina teh spletišč bila dostopna za vse uporabnike, zlasti invalide[1].

1.1.        Cilji in vsebina predloga

Leta 2009 je trg izdelave spletišč v 27 državah članicah EU sestavljalo približno 175 000 podjetij. Na trgu je bilo zaposlenih približno 1 milijon ljudi, ustvarjeni prihodek pa je znašal 144 milijard EUR[2].

Evropski trg proizvodov in storitev, povezanih s spletno dostopnostjo, je ocenjen na 2 milijardi EUR. Ker je dostopnih manj kot 10 % spletišč, bi se lahko še močno povečal. Število državljanov s funkcijskimi omejitvami ali invalidov (15 % delovno aktivnega prebivalstva ali 80 milijonov ljudi) se lahko s staranjem prebivalstva Unije še poveča.

Spletna dostopnost je za organe javnega sektorja zelo pomembna, saj lahko tako razširijo svoj doseg in izpolnijo svoje javne pristojnosti. Število spletišč, ki zagotavljajo storitve e-uprave (približno 380 500 v EU), in spletišč javnega sektorja (več kot 761 000 v EU) hitro narašča. Večina držav članic je že sprejela zakone ali druge ukrepe za spletno dostopnost. Vendar med temi zakoni in ukrepi obstajajo velike razlike.

Neharmonizirani nacionalni pristopi k spletni dostopnosti ustvarjajo ovire na notranjem trgu. Za ponudnikom, ki delujejo čezmejno, to pomeni dodatne proizvodne stroške. Konkurenca, konkurenčnost in gospodarska rast so omejeni, ker podjetja, zlasti MSP, nimajo dovolj znanja in zmogljivosti, da bi upoštevali vse specifikacije in postopke.

Nacionalni organi in poslovni akterji so negotovi glede izbire specifikacij za „spletno dostopnost“ pri potencialno čezmejnih storitvah in glede najustreznejšega okvira politike za spletno dostopnost.

Predlagana harmonizacija nacionalnih ukrepov za javni sektor na ravni EU je nujen pogoj, da se odpravita razdrobljenost okvira in nezaupanje v trg spletne dostopnosti.

Ta direktiva ureja spletišča organov javnega sektorja, saj ti zagotavljajo bistvene informacije in storitve za državljane, sami javni izdatki pa že ustvarjajo varen in obsežen trg za razvijalce spletišč.

Ocenjeni so bili stroški usklajevanja, ki bi nastali upravam. Iz analize izhaja, da so koristi večje od teh stroškov.

Ker se razvijalce spletišč spodbuja k ekonomijam obsega, bo ta ukrep prispeval k nastanku kaskade „prelivanj“, ki se bodo začela z vsemi drugimi spletišči javnega sektorja.

Harmonizacija bo ustvarila boljše pogoje na trgu, več delovnih mest, cenejšo spletno dostopnost in dostopnejša spletišča: trikratno korist za javni sektor, podjetja in državljane.

1.2.        Tehnično ozadje

Zainteresirane strani po vsem svetu trenutno širše uporabljajo tehnike, ki temeljijo na merilih uspešnosti in zahtevah za raven skladnosti AA, različica 2.0, Smernic za dostopnost spletnih vsebin (WCAG 2.0), ki jih je izdal Konzorcij za svetovni splet (W3C)[3].

Po Komisijinem pooblastilu M/376 evropske organizacije za standardizacijo CEN, CENELEC in ETSI pripravljajo evropski standard, ki bo vključeval spletno dostopnost v skladu z WCAG 2.0 (vključno z uporabo na ravni AA in s tem povezanimi metodami za ocenjevanje skladnosti). Pri harmoniziranem standardu za domnevo o skladnosti z zahtevami glede spletne dostopnosti, določenimi v tej direktivi, bi se morali upoštevati rezultati tega dela.

Mednarodna organizacija za standardizacijo in Mednarodna elektrotehniška komisija (IEC) sta sprejeli mednarodni standard o spletni dostopnosti ISO/IEC 40500:2012[4]. ISO/IEC 40500:2012 je povsem enak izvirnim WCAG 2.0.

1.3.        Ozadje politike

Spletna dostopnost je obravnavana v številnih političnih pobudah na ravni EU: evropski strategiji za invalidnost za obdobje 2010–2020 (dostopnost IKT), evropskem akcijskem načrtu za e-upravo za obdobje 2011–2015 (vključujoče in dostopne storitve e-uprave), evropski digitalni agendi (Komisijin predlog o popolni dostopnosti spletišč javnega sektorja do leta 2015). V okviru programov EU za financiranje (7. OP, PKI) se podpirajo raziskave in razvoj na področju tehnoloških rešitev spletne dostopnosti. Spletno dostopnost bo spodbudila tudi spremenjena direktiva o javnem naročanju.

1.4.        Usklajenost z drugimi politikami in cilji Unije

V skladu z 9. členom Konvencije Združenih držav o pravicah invalidov (UNCRPD)[5] morajo države članice in EU sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi invalidom zagotovijo, da imajo enako kot drugi dostop do informacijskih in komunikacijskih tehnologij, vključno z internetom. S to direktivo bi se zagotovila učinkovita uporaba harmoniziranega standarda za spletno dostopnost, pri katerem bi bili upoštevani rezultati Komisijinega pooblastila M/376[6].

Področje uporabe predlagane direktive je omejeno na spletne storitve spletišč organov javnega sektorja.

Med predlogom in Evropskim aktom o dostopnosti[7] (EAA), ki je v pripravi ter obravnava dostopnost blaga in storitev, vključno z IKT, obstajajo sinergije. EAA, ki je odvisen od rezultatov ocene učinka, ki se trenutno opravlja, bo osredotočen predvsem na zasebni sektor in bo tako omogočil lažje izpolnjevanje zaveze za spletno dostopnost v okviru evropske digitalne agende, saj bo državljanom zagotavljal tudi dostopnost spletišč zasebnega sektorja, ki je ponudnik osnovnih storitev. Ta spletišča nudijo informacije in omogočajo interakcijo, npr. za naročanje, rezervacije, obračunavanje in plačevanje ter pridobivanje podpore.

2.           REZULTATI POSVETOVANJ Z ZAINTERESIRANIMI STRANMI IN OCEN UČINKA

2.1.        Posvetovanja z zainteresiranimi stranmi

Da bi se opredelile težave in potrebe, so bila opravljena številna javna posvetovanja in študije, pri katerih so sodelovale države članice, industrija in civilna družba:

– primerjalna študija 2010–2011 „Monitoring eAccessibility“[8];

– študija „Economic Assessment for Improving e-Accessibility Services and Products“[9]; delavnice o spletni dostopnosti (2008)[10];

– javno posvetovanje prek interaktivne internetne platforme Komisije „Your voice“ (2008)[11];

– anketa „Web-accessibility in European countries“[12];

– primerjalna študija „Measuring Progress of eAccessibility in Europe“ (2006–2008)[13];

– strokovne skupine držav članic o „e-vključevanju“ in „vključujočih komunikacijah“[14]:

– neposredna posvetovanja in srečanja s predstavniki večjih organizacij civilne družbe, kot so Evropski invalidski forum, Evropska zveza slepih, Evropska programska izhodišča za starejše ljudi (AGE) in Evropsko združenje za sodelovanje potrošnikov v standardizaciji (ANEC), ter z industrijo programske opreme in evropskim industrijskim združenjem[15].

2.2.        Ocena učinka

Ustanovljena je bila usmerjevalna skupina za oceno učinka pod vodstvom Generalnega direktorata za informacijsko družbo in medije, v kateri so bili zastopane številne službe in oddelki Komisije, med njimi pravna služba, generalni sekretariat in generalni direktorati za komuniciranje, gospodarske in finančne zadeve, zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje, podjetništvo in industrijo, zdravje in varstvo potrošnikov, informatiko, notranji trg in storitve ter pravosodje in Eurostat. Naloga usmerjevalne skupine je bila analizirati in obravnavati različna vprašanja in vidike predloga.

Priporočila odbora za oceno učinka so bila upoštevana v končni različici ocene učinka.

3.           PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA

3.1.        Pravna podlaga

Člen 114(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU)

3.2.        Načelo subsidiarnosti

Načelo subsidiarnosti se uporablja, če vprašanja, ki jih obravnava ta predlog, ne spadajo v izključno pristojnost EU.

Države članice ciljev predloga ne morejo doseči zadostno iz naslednjih razlogov:

Predlog vključuje čeznacionalne vidike, ki jih ni mogoče urediti na ravni posameznih držav članic. Študije in posvetovanja potrjujejo, da ukrepi na nacionalni ravni ne zadostujejo za približevanje nacionalnih ukrepov in usklajeno izvajanje harmoniziranega pristopa.

Nacionalne razlike v pristopu obremenjujejo in ovirajo podjetja, ki si želijo čezmejnih povezav. To omejuje prostor za zreli javni trg proizvodov in storitev spletne dostopnosti in lahko ovira mobilnost tistih državljanov, ki uporabljajo podporne tehnologije.

Učinkovitejšo porabo sredstev bi bilo mogoče doseči z določitvijo harmoniziranih zahtev in udeležbo v usklajevalni shemi za izmenjavo dobrih praks, strokovnega znanja in izkušenj ter odzivov na tehnološke dosežke.

3.3.        Načelo sorazmernosti

Načelo sorazmernosti je upoštevano, saj je predlog omejen na minimalen seznam (vrst) spletišč, kar državam članicam omogoča, da seznam razširijo.

Poleg tega so presoji držav članic prepuščeni tudi bistveni izvedbeni parametri, kot je izbira organa, odgovornega za preverjanje skladnosti.

3.4.        Predlog

Člen 1 – Vsebina in področje uporabe

Cilj direktive je približevanje zakonov in drugih predpisov držav članic o dostopnosti spletišč organov javnega sektorja z opredelitvijo harmoniziranih zahtev.

Predlog določa tehnične določbe, s katerimi države članice zagotovijo dostop do vsebin nekaterih vrst spletišč organov javnega sektorja (v nadaljnjem besedilu: zadevna spletišča). Zadevne vrste spletišč vsebujejo informacije in storitve organov javnega sektorja, ki so bistveni za udeležbo državljanov EU v gospodarstvu in družbi ter za uveljavljanje njihovih pravic. Seznam iz Priloge izhaja iz primerjane analize e-uprave iz leta 2001[16].

Države članice lahko seznam vrst spletišč razširijo.

Člen 2 – Opredelitev pojmov

V Direktivi so opredeljeni pojmi, povezani s spletišči, standardi in javnimi subjekti. Terminologija v zvezi s spletno vsebino in uporabniškimi vmesniki je podobna terminologiji konzorcija W3C v okviru pobude za spletno dostopnost in v skladu z osnutkom standarda po pooblastilu 376.

Člen 3 – Zahteve glede spletne dostopnosti

Zahteve glede spletne dostopnosti so določene na podlagi dveh razsežnosti:

– usmerjenosti k uporabniku;

– tržne usmerjenosti in interoperabilnosti.

Ker se lahko te zahteve zaradi odločilnih tehnoloških in družbenih dogodkov spremenijo, bi se Komisija morala pooblastiti za sprejemanje delegiranih aktov, s katerimi bi po potrebi še nadalje opredelila harmonizirane zahteve, in tako zagotovila dostopnost zadevnih spletišč.

Da bi se sedanje politične zaveze takoj izpolnile, je treba izvajanje navedenih določb zagotoviti do 31. decembra 2015.

Člen 4 – Harmonizirani standardi in domneva o skladnosti

Ta direktiva je v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o evropski standardizaciji in spremembi direktiv Sveta 89/686/EGS in 93/15/EGS ter direktiv 94/9/ES, 94/25/ES, 95/16/ES, 97/23/ES, 98/34/ES, 2004/22/ES, 2007/23/ES, 2009/23/ES in 2009/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Sklepa 87/95/EGS in Sklepa št. 1673/2006/ES, ki predstavlja pravno podlago za Komisijo, da od evropskih organizacij za standardizacijo zahteva, da razvijejo harmonizirane standarde, ki naj bi zainteresiranim stranem pomagali zagotoviti domnevo o skladnosti. Sklic na te standarde bi bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije, pri čemer bodo po potrebi navedene možnosti, ki jih je treba upoštevati pri uporabi takšnih standardov.

Direktiva v uvodni izjavi določa, da naj bi evropski standard na podlagi pooblastila 376 upošteval merila uspešnosti in zahteve za raven skladnosti AAA iz različice 2.0 Smernic za dostopnost spletnih vsebin (WCAG 2.0), ki jih je izdal Konzorcij za svetovni splet (W3C), prav tako tudi harmonizirani standard, pri katerem naj bi se upoštevali rezultati tega dela. Te tehnološko nevtralne specifikacije predstavljajo podlago za zahteve glede spletne dostopnosti.

Člen 5 – Evropski in mednarodni standardi ter domneva o skladnosti

Zaradi odsotnosti harmoniziranih standardov Direktiva določa rešitev za domnevo o skladnosti z zahtevami glede spletne dostopnosti za zadevna spletišča, ki izpolnjujejo evropske standarde ali njihove dele, ki jih je Komisija določila z delegiranimi akti. Na podlagi pooblastila 376 se pripravlja evropski standard, ki vključuje spletno dostopnost.

Zaradi odsotnosti takega evropskega standarda Direktiva določa rešitev tudi za domnevo o skladnosti z zahtevami glede spletne dostopnosti za zadevna spletišča, ki izpolnjujejo dele ISO/IEC 40500:2012, ki vsebujejo merila uspešnosti in zahteve za raven skladnosti AA.

Člen 6 – Dodatni ukrepi

Potrebni so tudi dodatni ukrepi, ki naj bi prispevali k ozaveščanju, sklepanju dogovorov o sodelovanju in rasti trga.

Države članice so pozvane, da spodbujajo razširitev spletne dostopnosti tudi na druga spletišča organov javnega sektorja, ne samo na zadevna, saj bo to pospešilo rast trga in doseganje spletne dostopnosti za državljane EU.

Člen 7 – Poročanje

Zaradi rednih posodabljanj spletnih vsebin je treba dostopnost spletišč nenehno spremljati. Države članice so pozvane, da zadevna spletišča organov javnega sektorja spremljajo s pomočjo metodologije, ki jo pripravi Komisija v skladu s postopkom iz te direktive. Metodologija, ki bo objavljena v Uradnem listu Evropske unije, bo temeljila na postopkih in pristopih za tehnično ocenjevanje po harmoniziranem standardu, če je ta na voljo in ustrezen.

Države članice bodo svobodno urejale ustrezne mehanizme za ta preverjanja, tako da bodo imenovale odgovorne organe.

Države članice vsako leto poročajo o rezultatih takšnega spremljanja. Poročila vsebujejo tudi možno razširitev seznama vrst zadevnih spletišč ter vse sprejete dodatne ukrepe po členu 6.

Načini poročanja držav članic Komisiji se določijo v skladu s postopkom iz te direktive.

Člen 8 – Izvajanje prenesenih pooblastil

Direktiva vsebuje določbe o izvajanju delegiranih aktov v skladu s členom 290 PDEU, ki zakonodajalcu omogoča, da na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje splošnih nezakonodajnih aktov, ki dopolnjujejo ali spreminjajo nekatere nebistvene elemente zakonodajnega akta. Takšen postopek bi se uporabil, kadar bi bilo treba določiti nadaljnje zahteve te direktive glede spletne dostopnosti v skladu s členom 3 ter evropski standard ali njegove dele, ki zagotavljajo domnevno o skladnosti z zahtevami glede spletne dostopnosti za zadevna spletišča, ki jih izpolnjujejo.

Člen 9 – Odbor

Komisiji pomaga odbor po Uredbi (EU) št. 182/2011. Vsebuje sklice na svetovalni postopek ali postopek pregleda, ki se uporabljata v skladu s posameznimi členi te direktive.

Člen 10 – Prenos

Direktiva za datum začetka veljavnosti teh zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev s to direktivo, določa 30. junij 2014.

Člen 11 – Pregled

V treh letih po začetku veljavnosti te direktive se opravi pregled njene uporabe.

4.           PRORAČUNSKE POSLEDICE

Ni posledic za proračun Unije.

2012/0340 (COD)

Predlog

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o dostopnosti spletišč organov javnega sektorja

(besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 114(1) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po predložitvi osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora[17],

ob upoštevanju mnenja Odbora regij[18],

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)       Naravnanost k digitalni družbi uporabnikom zagotavlja nove načine za dostop do informacij in storitev. Ponudniki informacij in storitev, kot so javni organi, za ustvarjanje, zbiranje in zagotavljanje širokega niza spletnih informacij in storitev, ki so bistvene za javnost, čedalje pogosteje uporabljajo internet.

(2)       Spletna dostopnost se nanaša na načela in tehnike, ki jih je treba upoštevati pri izdelavi spletišč, da se zagotovi dostopnost vsebin na teh straneh vsem uporabnikom, zlasti osebam s funkcijskimi omejitvami, vključno z invalidi. Vsebine spletišč vsebujejo besedilne in nebesedilne informacije kot tudi prenašanje obrazcev in dvostransko interakcijo, npr. obdelavo digitalnih obrazcev, avtentikacijo in transakcije, kot so obravnavanje primerov in plačila.

(3)       Komisija v akcijskem načrtu za e-upravo za obdobje 2011–2015[19] poziva k ukrepom za razvoj storitev e-uprave, ki bodo zagotavljale vključenost in dostopnost.

(4)       Komisija je v sporočilu z naslovom „Evropska digitalna agenda“[20] napovedala, da bi spletišča javnega sektorja morala biti v celoti dostopna do leta 2015.

(5)       Z okvirnim programom za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti[21] ter programom za konkurenčnost in inovativnost[22] se podpirajo raziskave na področju tehnoloških rešitev za dostopnost in njihov razvoj.

(6)       Z ratifikacijo Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov (v nadaljnjem besedilu: konvencija ZN) sta večina držav članic in Unija s sklenitvijo sprejeli zavezo, „da bodo invalidom zagotovile, da imajo enako kot drugi dostop tudi do informacijskih in komunikacijskih tehnologij“, in „da bodo sprejele ustrezne ukrepe […] za spodbujanje dostopa invalidov do novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij in sistemov, vključno z internetom“.

(7)       Evropska strategija o invalidnosti za obdobje 2010–2020[23] se navezuje na konvencijo ZN in vsebuje ukrepe na več prednostnih področjih, vključno s spletno dostopnostjo, njen cilj pa je invalidom zagotoviti dostop do blaga in storitev, vključno z javnimi storitvami in podpornimi sredstvi.

(8)       Uredba Sveta (ES) št. 1081/2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu[24] vsebuje določbe o dostopnosti IKT, vendar pa ne upošteva posebnosti spletne dostopnosti.

(9)       Na hitro rastočem trgu spletne dostopnosti je aktivna vrsta gospodarskih subjektov, kot so razvijalci spletišč ali programskih orodij za razvijanje, upravljanje in preskušanje spletnih strani, razvijalci uporabniških agentov, kot so spletni brskalniki in sorodne podporne tehnologije, izvajalci storitev certificiranja ter ponudniki usposabljanj.

(10)     Več držav članic je sprejelo ukrepe na podlagi mednarodnih smernic za oblikovanje dostopnih spletišč, vendar pripravljena navodila obstajajo pogosto v več različicah ali z več ravnmi skladnosti ali pa so bile na nacionalni ravni uvedene tehnične različice.

(11)     Med ponudnike spletne dostopnosti spadajo številna mala in srednje velika podjetja (MSP). Zaradi različnih specifikacij in predpisov o spletni dostopnosti ponudniki, zlasti MSP, niso pripravljeni sklepati poslov zunaj domačega trga. Njihovo konkurenčnost in rast ovirajo tudi dodatni stroški, ki bi nastali pri razvoju in trženju čezmejnih proizvodov in storitev spletne dostopnosti.

(12)     Kupci spletišč ter sorodnih proizvodov in storitev se zaradi omejene konkurence srečujejo z visokimi cenami zagotavljanja storitev ali odvisnostjo od enega ponudnika. Ponudniki pogosto dajejo prednost različicam lastniških „standardov“, s čimer omejujejo interoperabilnost uporabniških agentov in vseprisotni dostop do spletnih vsebin v Uniji. Razdrobljenost nacionalnih predpisov zmanjšuje koristi, ki bi jih lahko pri odzivanju na družbene in tehnološke dosežke ustvarila izmenjava izkušenj na nacionalni in mednarodni ravni.

(13)     Da bi se ta razdrobljenost odpravila, je treba nacionalne ukrepe približati na ravni Unije na podlagi sporazuma o zahtevah glede dostopnosti do spletišč organov javnega sektorja. S tem bi se zmanjšala negotovost za razvijalce spletišč in spodbudila interoperabilnost. Tehnološko nevtralne zahteve glede dostopnosti ne bodo ovirale inovacij, ampak bi jih verjetno celo spodbujale.

(14)     Harmoniziran pristop bi moral organom javnega sektorja v Uniji in podjetjem med drugim omogočiti, da z zagotavljanjem spletnih storitev ustvarijo gospodarske in socialne koristi za večje število državljanov in potrošnikov. Te bi morale povečati potencial notranjega trga proizvodov in storitev spletne dostopnosti. Posledična rast trga bi morala podjetjem omogočiti, da prispevajo h gospodarski rasti in ustvarjanju delovnih mest v Uniji. Okrepitev notranjega trga bi morala še bolj pritegniti naložbe v Uniji. Cenejše zagotavljanje spletne dostopnosti bi moralo zagotoviti koristi javnim organ.

(15)     Državljani bi morali imeti širši dostop do spletnih storitev javnega sektorja ter razpolagati s storitvami in informacije, s katerimi bi lažje uveljavljali pravice v Uniji, zlasti pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju Unije ter pravico do svobode ustanavljanja in zagotavljanja storitev.

(16)     Zahteve glede spletne dostopnosti iz te direktive so tehnološko nevtralne. Določajo zgolj, katere osnovne funkcije mora izpolniti uporabnik, da dojame, upravlja in razume spletišče in njegovo vsebino. Ne določajo, kako je to treba doseči ali katero tehnologijo je treba izbrati za določeno spletišče, spletne informacije ali aplikacijo. Kot take ne ovirajo inovacij.

(17)     Interoperabilnost, ki je povezana s spletno dostopnostjo, bi morala temeljiti na splošno sprejetih in uporabljenih specifikacijah, ki zagotavljajo čim večjo skladnost spletnih vsebin s sedanjimi in prihodnjimi uporabniškimi agenti in podpornimi tehnologijami. Pri zagotavljanju spletnih vsebin uporabniškim agentom bi moralo biti omogočeno skupno notranje kodiranje naravnega jezika, struktur, razmerij in nizov, ter tudi podatkov vseh vdelanih sestavnih delov uporabniških vmesnikov. Interoperabilnost tako koristi uporabnikom, ki jim omogoča, da uporabniške agente za dostop do spletišč uporabljajo kjerkoli: koristi pa jim lahko prinesejo tudi večja izbira in nižje cene v Uniji. Interoperabilnost bi koristila tudi ponudnikom ter kupcem proizvodov in storitev spletne dostopnosti.

(18)     Kot je poudarjeno v Evropski digitalni agendi, bi javni organi prispevali k spodbujanju trgov spletnih vsebin. Vlade lahko trge vsebin spodbudijo tako, da informacije javnega značaja zagotovijo pod preglednimi, učinkovitimi in nediskriminacijskimi pogoji. To je pomemben vir potencialne rasti inovativnih spletnih storitev.

(19)     Direktiva naj bi zagotovila dostop nekaterih za javnost bistvenih vrst spletišč organov javnega sektorja v skladu s skupnimi zahtevami. Takšne vrste so opredeljene v primerjalni analizi e-uprave iz leta 2001[25] in so bile uporabljene kot podlaga za seznam iz Priloge.

(20)     Ta direktiva določa zahteve glede spletne dostopnosti za določene vrste spletišč organov javnega sektorja. Da se olajša zagotavljanje skladnosti zadevnih spletišč z navedenemimi zahtevami, je treba zagotoviti domnevo o skladnosti zadevnih spletišč, ki izpolnjujejo harmonizirane standarde, ki se pripravijo in objavijo v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o evropski standardizaciji in spremembi direktiv Sveta 89/686/EGS in 93/15/EGS ter direktiv 94/9/ES, 94/25/ES, 95/16/ES, 97/23/ES, 98/34/ES, 2004/22/ES, 2007/23/ES, 2009/23/ES in 2009/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Sklepa 87/95/EGS in Sklepa št. 1673/2006/ES, da se za navedene zahteve določijo podrobne tehnične specifikacije. V skladu s to uredbo lahko države članice in Evropski parlament ugovarjajo harmoniziranim standardom, za katere menijo, da zahtev glede spletne dostopnosti iz te direktive ne izpolnjujejo zadostno.

(21)     Komisija je evropske organizacije za standardizacijo že pooblastila (pooblastilo M/376[26]), da pripravijo evropski standard, v katerem bodo opredeljene zahteve za funkcijsko dostopnost proizvodov in storitev IKT, vključno s spletnimi vsebinami, ki bi se lahko uporabile pri javnem naročanju ali za druge namene, kot je naročanje v zasebnem sektorju. Zato se od evropskih organizacij za standardizacijo zahteva, da tesno sodeluje z ustreznimi forumi in konzorciji za industrijske standarde, vključno s Konzorcijem za svetovni splet (W3C/WAI). Pri harmoniziranem standardu, ki bi zagotovil domnevo o skladnosti z zahtevami glede spletne dostopnosti iz te direktive, bi bilo treba upoštevati rezultate tega dela.

(22)     Dokler se sklici na tak harmonizirani standard ali njegove dele ne objavijo, bi bilo treba zagotoviti domnevo o skladnosti z zahtevami glede spletne dostopnosti za zadevna spletišča, ki izpolnjujejo evropske standarde ali njihove dele, ki jih je Komisija določila z delegiranimi akti. To bi lahko bil evropski standard, ki naj bi bil sprejet na podlagi pooblastila M/376.

(23)     Zaradi odsotnosti takega evropskega standarda bi bilo treba zagotoviti domnevo o skladnosti z zahtevami glede spletne dostopnosti za zadevna spletišča, ki izpolnjujejo tiste dele mednarodnega standarda ISO/IEC 40500:2012, ki vsebujejo merila uspešnosti in zahteve za raven skladnosti AA. Mednarodni standard ISO/IEC 40500:2012 je povsem enak izvirnim Smernicam za dostopnost spletnih vsebin WCAG 2.0. Merila uspešnosti in zahteve za raven skladnosti AA, ki so v različici 2.0 Smernic za dostopnost spletnih vsebin (WCAG 2.0) konzorcija W3C določene za spletne strani, so priznane med zainteresiranimi stranmi tako na mednarodni kot evropski ravni, da zagotavljajo podlago za primerne specifikacije za spletno dostopnost. To je poudaril tudi Svet v sklepih o dostopni informacijski družbi[27].

(24)     Skladnost z zahtevami glede spletne dostopnosti bi bile treba nenehno spremljati vse od prve vzpostavitve spletišč organov javnega sektorja do vseh naknadnih posodobitev njihovih vsebin. Določiti bi bilo treba harmonizirano metodologija za spremljanje, s katero bi se enotno v vseh državah članicah preverjala raven skladnosti spletišča z zahtevami glede spletne dostopnosti, zbirali reprezentativni vzorci in redno izvajalo spremljanje. Države članice bi morale vsako leto pripraviti poročilo, v katerem bi navedle rezultate spremljanja in splošno seznam ukrepov, sprejetih za uporabo te direktive.

(25)     Z določitvijo harmoniziranega okvira bi se na notranjem trgu morale odpraviti ovire za sektor izdelave spletišč ter zmanjšati stroški za javne organe in druge subjekte, ki naročajo proizvode in storitve spletne dostopnosti.

(26)     Da bi se dostopnost zadevnih spletišč zagotovila v skladu z zahtevami glede spletne dostopnosti iz te direktive, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastila za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije, s katerimi bi po potrebi podrobneje opredelila te zahteve ter določila evropski standard ali njegove dele, ki bi v odsotnosti harmoniziranih standardov zagotovili domnevo o skladnosti z zahtevami glede spletne dostopnosti za zadevna spletišča, ki izpolnjujejo take standarde ali njihove dele. Še posebej pomembno je, da Komisija med pripravami opravi ustrezna posvetovanja, med drugim s strokovnjaki. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti istočasno, pravočasno in na ustrezen način predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu.

(27)     Da se zagotovijo enotni pogoji za izvajanje ustreznih določb te direktive, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Pri opredeljevanju metodologije, ki bi jo države članice morale uporabiti pri spremljanju skladnosti zadevnih spletišč z navedenimi zahtevami, bi bilo treba uporabiti postopek pregleda. Pri določanju načinov poročanja o rezultatih tega spremljanja, ki naj bi jih države članice sporočile Komisiji, bi bilo treba uporabiti svetovalni postopek. Navedena pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije.

(28)     Ker ciljev te direktive, tj. vzpostavitve harmoniziranega trga dostopnosti spletišč organov javnega sektorja, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, saj zahteva harmonizacijo številnih različnih pravil, ki trenutno veljajo v pravnih redih različnih držav članic, in ker se lahko lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme potrebne ukrepe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega okvirov, potrebnih za doseganje tega cilja –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

Predmet in področje uporabe

1. Cilj te direktive je približevanje zakonov in drugih predpisov držav članic o dostopnosti vsebin spletišč organov javnega sektorja vsem uporabnikom, zlasti osebam s funkcijskimi omejitvami, vključno z invalidi.

2. Direktiva določa predpise, v skladu s katerimi države članice zagotovijo dostopnost vsebin spletišč, ki so last organov javnega sektorja in katerih vrste so opredeljene v Prilogi.

3. Države članice lahko v uporabo te direktive razen spletišč iz odstavka 2 vključijo tudi druge vrste spletišč organov javnega sektorja.

Člen 2

Opredelitev pojmov

V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve:

(1) „zadevna spletišča“ pomenijo spletišča iz člena 1(2) te direktive;

(2) „vsebine spletišč“ pomeni informacije, ki se uporabniku sporočajo prek uporabniških agentov, vključno s kodami ali oznakami, ki določajo strukturo, predstavitev in interakcije vsebin;

(3) „uporabniški agent“ pomeni katero koli programsko opremo, ki išče in predstavlja spletne vsebine za uporabnike, vključno s spletnimi brskalniki, medijski predvajalniki, vtičniki in drugimi programi, ki omogočajo iskanje in prikazovanje spletnih vsebin ter interakcije z njimi;

(4) „standard“ pomeni tehnično specifikacijo za ponavljajočo se ali stalno uporabo, ki jo je sprejel priznan organ za standardizacijo in s katero skladnost po členu 2(1) Uredbe (EU) št. 1025/2012 ni obvezna;

(5) „mednarodni standard“ pomeni standard, ki ga je sprejel mednarodni organ za standardizacijo po členu 2(1)(a) Uredbe (EU) št. 1025/2012;

(6) „evropski standard“ pomeni standard, ki ga je sprejel eden od evropskih organov za standardizacijo po členu 2(1)(b) Uredbe (EU) št. 1025/2012;

(7) „harmonizirani standard“ pomeni evropski standard, sprejet na podlagi zahtevka Komisije za uporabo harmonizirane zakonodaje Unije po členu 2(1)(c) Uredbe (EU) št. 1025/2012;

(8) „organ javnega sektorja“ pomeni državo, območne ali krajevne organe, osebe javnega prava po členu 1(9) Direktive 2004/18/ES ter združenja, ki so jih ustanovile ena ali več takšnih oblasti ali oseb javnega prava.

Člen 3

Zahteve glede spletne dostopnosti

1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo dostopnost zadevnih spletišč.

(a) na dosleden in primeren način, ki uporabniku omogoča njihovo razumevanje in uporabo, vključno s prilagodljivostjo predstavitve vsebin in interakcije z njimi, pri čemer se po potrebi zagotovi alternativna elektronska dostopnost;

(b) na način, ki omogoča lažjo interoperabilnost z različnimi uporabniškimi agenti in podpornimi tehnologijami na ravni Unije in mednarodni ravni.

2. Države članice določbe iz odstavka 1 uporabljajo najpozneje do 31. decembra 2015.

3. Komisija se pooblasti za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 8, s katerimi podrobneje opredeli zahteve glede spletne dostopnosti iz odstavka 1.

Člen 4

Domneva o skladnosti s harmoniziranimi standardi

Za zadevna spletišča, ki izpolnjujejo harmonizirane standarde ali njihove dele, ki jih je Komisija pripravila in katerih sklice je objavila v Uradnem listu Evropske unije v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012, se šteje, da so v skladu z zahtevami glede spletne dostopnosti, ki jih vsebujejo navedenimi standardi ali njihovi deli iz člena 3.

Člen 5

Domneva o skladnosti z mednarodnimi standardi

1.         Dokler harmonizirani standardi iz člena 4 niso objavljeni, se za zadevna spletišča,           ki izpolnjujejo evropske standarde ali njihove dele, ki so bili določeni v skladu z  odstavkom 2, šteje, da izpolnjujejo zahteve glede spletne dostopnosti, ki jih         vsebujejo navedenimi standardi ali njihovi deli iz člena 3.

2.         Komisija se pooblasti za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 8, s katerimi  določi evropske standarde iz odstavka 1 ali njihove dele.

3.         Dokler sklici na evropske standarde iz odstavka 1 niso določeni, se šteje, da zadevna    spletišča, ki izpolnjujejo dele ISO/IEC 40500:2012, ki vsebujejo merila uspešnosti    in zahteve za raven skladnosti AA, izpolnjujejo zahteve glede spletne dostopnosti       iz          člena 3.

Člen 6

Dodatni ukrepi

1.           Države članice si prizadevajo, da zadevna spletišča vsebujejo izjavo o dostopnosti, zlasti o skladnosti s to direktivo, ter morebitne dodatne informacije o dostopnosti, ki so v pomoč uporabnikom.

2.           Države članice sprejmejo ukrepe, s katerimi spodbujajo uporabo zahtev glede spletne dostopnosti iz člena 3 pri vseh spletiščih organov javnega sektorja, ne samo pri zadevnih spletiščih, zlasti pri spletiščih organov javnega sektorja, ki jih ureja veljavna nacionalna zakonodaja ali ustrezni ukrepi za spletno dostopnost.

3.           Države članice podpirajo ustrezne mehanizme za posvetovanja z ustreznimi zainteresiranimi stranmi o spletni dostopnosti ter za objavo vseh informacij o razvoju politike spletne dostopnosti ter izkušenj in ugotovitev, zbranih med izvajanjem skladnosti z zahtevami glede spletne dostopnosti.

4.           Države članice s pomočjo Komisije na ravni Unije sodelujejo z zainteresiranimi stranmi iz stroke in civilne družbe, da bi za namene letnega poročanja iz člena 7(4) pregledale tržne in tehnološke dosežke in napredek na področju spletne dostopnosti ter da bi izmenjale najboljše prakse.

Člen 7

Spremljanje in poročanje

1.           Države članice nenehno spremljajo skladnost zadevnih spletišč z zahtevami glede spletne dostopnosti z metodologijo iz odstavka 4.

2.           Države članice vsako leto poročajo o rezultatih spremljanja, ki so ga opravile v skladu z odstavkom 4, vključno z merilnimi podatki in po potrebi seznamom spletišč iz člena 1(3).

3.           To poročilo vsebuje tudi ukrepe, izvedene v skladu s členom 6.

4.           Komisija z izvedbenimi akti določi metodologijo za spremljanje skladnosti zadevnih spletišč z zahtevami glede spletne dostopnosti iz člena 3. Te izvedbene akte sprejme po postopku pregleda iz člena 9(3). Metodologijo objavi v Uradnem listu Evropske unije.

5.           Metodologija iz odstavka 4 vsebuje:

(a) podatke o pogostosti spremljanja in zbiranju vzorcev zadevnih spletišč, ki se jih spremlja, in

(b) na ravni spletišč, opis, kako je treba dokazati skladnost z zahtevami glede spletne dostopnosti iz člena 3, pri čemer je treba – če je mogoče – navesti neposreden sklic na ustrezne opise v harmoniziranem standardu ali, če tega ni, v evropskem ali mednarodnem standardu iz člena 4 oziroma 5.

6.           Načine poročanja držav članic Komisiji določi Komisija z izvedbenimi akti. Te izvedbene akte sprejme po svetovalnem postopku iz člena 9(2).

Člen 8

Izvajanje pooblastila

1.           Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov se na Komisijo prenese pod pogoji iz tega člena.

2.           Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 3 in 5 se prenese za nedoločen čas od začetka veljavnosti te direktive.

3.           Prenos pooblastila iz člena 3 in 5 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. Pooblastilo preneha veljati s sklepom o preklicu pooblastila, določenega v navedenem sklepu. Sklep začne učinkovati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je v njem določen. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.           Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.           Delegirani akti, sprejeti v skladu s členom 3 in 5, začnejo veljati samo, če mu Evropski parlament ali Svet ne nasprotujeta v dveh mesecih od uradnega obvestila o aktu Evropskemu parlamentu in Svetu ali če pred iztekom omenjenega roka Evropski parlament in Svet seznanita Komisijo, da ne nameravata nasprotovati sprejetju aktov. Navedeni rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 9

Odbor

1.           Komisiji pomaga odbor. Navedeni odbor je odbor po Uredbi (EU) št. 182/2011.

2.           Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 4 Uredbe (EU) št. 182/2011.

3.           Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 10

Prenos

1.           Države članice najpozneje do 30. junija 2014 sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo. Komisiji nemudoma sporočijo besedilo navedenih predpisov. Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Države članice določijo način sklicevanja.

2            Države članice sporočijo Komisiji besedila temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, ki jih sprejmejo na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 11

Pregled

Komisija v treh letih po začetku veljavnosti te direktive opravi pregled njene uporabe.

Člen 12

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 13

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice v skladu s Pogodbama.

V Bruslju,

Za Evropski parlament                                  Za Svet

Predsednik                                                     Predsednik

PRILOGA

Vrste spletišč organov javnega sektorja

(iz člena 1(2))

(1) Davki na dohodek: davčna napoved, odmerna odločba

(2) Storitve iskanja zaposlitve uradov za zaposlovanje

(3) Dajatve iz naslova socialne varnosti: dodatek za brezposelnost, otroški dodatki, zdravstveni stroški (povračila ali neposredna poravnava), štipendije za dijake in študente

(4) Osebni dokumenti: potni list ali vozniško dovoljenje

(5) Registracija vozila

(6) Prošnja za gradbeno dovoljenje

(7) Prijava policiji, npr. v primeru kraje

(8) Javne knjižnice, npr. katalogi in iskalniki

(9) Zahteva in izdaja rojstnih in poročnih listov

(10) Vpis v višje izobraževanje ali na univerzo

(11) Obvestila o spremembi stalnega prebivališča

(12) Zdravstvene storitve: interaktivni nasveti o razpoložljivosti storitev, spletne storitve za paciente, naročanje.

[1]               V skladu s Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov so invalidi ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi.

[2]               Trg izdelave spletišč je sestavljen iz gospodarskih dejavnosti, ki spadajo v razreda J6201 –Računalniško programiranje in J6312 – Spletni portali Nace Rev. 2. Vir: Eurostat, Letna podrobna statistika podjetij za storitve (NACE Rev.2 H-N in S95), koda spletnih podatkov sbs_na_1a_se_r2).

[3]               Vir: http://www.w3.org/WAI/

[4]               http://www.iso.org/iso/iso_catalogue/catalogue_tc/catalogue_detail.htm?csnumber=58625

[5]               http://www.un.org/disabilities/default.asp?id=150

[6]               http://www.mandate376.eu/

[7]               http://ec.europa.eu/governance/impact/planned_ia/docs/2012_just_025_european_accessibiliy_act_en.pdf

[8]               V okviru študije (naročene leta 2008 pod oznako SMART 2008/0066) sta bili pripravljeni dve letni poročili, tj. leta 2010 in leta 2011.

[9]               SMART 2009/00-72: http://ec.europa.eu/information_soety/activities/einclusion/library/                studies/cost_benefit_accessibility/index_en.htm

[10]             http://ec.europa.eu/digital-agenda/en/news/consultation-workshop-web-accessibility-10-june-2008

[11]             http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2008:0804:FIN:EN:PDF

[12]             Spletna dostopnost v evropskih državah: raven skladnosti z najnovejšimi mednarodnimi specifikacijami za dostopnost, zlasti WCAG 2.0, ter pristopi ali načrti za izvajanje teh specifikacij” (SMART 2008/0068): http://ec.europa.eu/information_society/activities/einclusion/library/studies/web_access_compliance/index_en.htm

[13]             Primerjalna študija 2006–2008 – „Measuring Progress of eAccessibility in Europe“ (MEAC-1). Glej   Empirica, WRC, RNIB, RNID, eWORX (2007): http://ec.europa.eu/digital-agenda/en/news/assessment-status-eaccessibility-europe

[14]             http://ec.europa.eu/information_society/activities/einclusion/library/studies/index_en.htm

[15]             Evropsko industrijsko združenje za informacijske in komunikacijske tehnologije.

[16]             http://ec.europa.eu/digital-agenda/en/news/egovernment-indicators-benchmarking-eeurope

[17]             UL C 110/26, 9.5.2006 / (COM(2005) 425 final).

[18]             UL C 009, 11.1.2012, str. 65–70.

[19]             COM(2010) 743 final – ni objavljeno v Uradnem listu.

[20]             COM(2010) 245 final/2

[21]             UL L 412, 30.12.2006, str. 1–43.

[22]             UL L 310, 9.11.2006, str. 15–40.

[23]             COM(2010) 636 final – ni objavljeno v Uradnem listu.

[24]             UL L 210, 31.7.2006, str. 25.

[25]             http://ec.europa.eu/digital-agenda/en/news/egovernment-indicators-benchmarking-eeurope

[26]             http://www.mandate376.eu/

[27]             http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/trans/107014.pdf