13.9.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 277/6

—

poudarja, da bi morala spoštovanje človekovih pravic migrantov in solidarnost do držav, iz katerih izvira večina migracijskih tokov, prevevati vse faze politike EU na področju migracij, tudi v odnosih s tretjimi državami, ob polnem spoštovanju načel iz člena 21(1) PEU;

—

poudarja, da je potreben natančen pregled vseh vzrokov migracij, tudi podnebnih sprememb, da bi lahko opredelili ustrezni pravni okvir za vse tiste, ki iz svoje države izvora bežijo pred naravnimi nesrečami ali podnebnimi razmerami, ki ogrožajo njihovo preživetje ali fizično integriteto;

—

meni, da je za globalni pristop k vprašanju migracij potrebno upravljanje na več ravneh, s katerim bi zagotovili, da ga vodijo na najprimernejši ravni glede na okoliščine ter v skladu z načelom subsidiarnosti. Tako bi dosegli tudi največje možne koristi za posameznike v državah izvora in v namembnih državah;

—

zlasti poziva, da se v izvajanje globalnega pristopa v celoti vključi regionalne in lokalne oblasti ter da se upoštevajo tako obstoječi projekti decentraliziranega sodelovanja kot obstoječe oblike strukturiranega dialoga, kot sta ARLEM in CORLEAP.

Poročevalec

Nichi VENDOLA (IT/PES), predsednik dežele Apulije

Referenčni dokument

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Globalni pristop k vprašanju migracij in mobilnosti

COM(2011) 743 final

1.

poudarja pomen globalnega pristopa kot referenčnega okvira za ukrepanje Evropske unije na področju svetovnega upravljanja migracij in mobilnosti ter kot instrumenta, ki zagotavlja vizijo celote migracijskih politik, pri tem pa ima za cilj zagotoviti skladnost ukrepanja Evropske unije na področju zunanjih odnosov in razvojnih politik z migracijskimi politikami;

2.

podpira pobudo Evropske komisije, da predstavi posodobljeno različico globalnega pristopa, ki je bolj razčlenjena in osredotočena na migrante in spoštovanje človekovih pravic v državah izvora in tranzita ter namembnih državah;

3.

poudarja pravico posameznika, da zapusti katero koli državo, vključno s svojo lastno, in se vrne v svojo državo (1), ki je osnovna pravna podlaga vsakršne razprave o migracijah, in nujnost spodbujanja migracije po izbiri ne glede na razloge zanjo ali posebne zahteve namembne države (2);

4.

poudarja, da bi morala spoštovanje človekovih pravic migrantov in solidarnost do držav, iz katerih izvira večina migracijskih tokov, prevevati vse faze politike EU na področju migracij, tudi v odnosih s tretjimi državami, ob polnem spoštovanju načel iz člena 21(1) PEU;

5.

meni, da je treba v opredelitvi možnosti za vstop, ki jih imajo državljani tretjih držav, ter politikah sprejemanja in vključevanja priseljencev zajamčiti učinkovito zaščito človekovih pravic;

6.

poudarja, da je treba v sporazumih o ponovnem sprejemu in sporazumih o vizumskih olajšavah, ki jih sklepajo tako EU kot države članice, pa tudi pri vseh ukrepih za preprečevanje nezakonitega priseljevanja učinkovito spoštovati človekove pravice, kot narekujeta zlasti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar tudi stalno potrjuje Evropsko sodišče za človekove pravice;

7.

poudarja, da zahteva po omejevanju migracijskih tokov ne sme nikoli prevladati nad pravico vsakogar do mednarodne zaščite v EU; ta mora ostati zatočišče za vse, ki bežijo pred preganjanjem ali so iz drugih razlogov potrebni zaščite;

8.

ugotavlja, da se lahko z gospodarsko krizo, ki je zajela velik del držav članic Evropske unije, poveča napetost, ki obstaja med politikami nadzora meja in spoštovanjem človekovih pravic migrantov;

9.

poudarja, da je potreben natančen pregled vseh vzrokov migracij, tudi podnebnih sprememb (3), da bi lahko opredelili ustrezni pravni okvir za vse tiste, ki iz svoje države izvora bežijo pred naravnimi nesrečami ali podnebnimi razmerami, ki ogrožajo njihovo preživetje ali fizično integriteto (4);

10.

poziva Evropsko komisijo, naj objavi delovni dokument o migracijah in podnebnih spremembah, kot je napovedala v sporočilu o migracijah z dne 4. maja 2011 (5);

11.

meni, da je treba za učinkovitejši globalni pristop bolje uskladiti ukrepe, sprejete na ravni Evropske unije ter na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, pa tudi s tretjimi državami;

12.

poudarja, kot je že zapisal, „da se skupna politika priseljevanja najprej odločilno nanaša na lokalne in regionalne skupnosti, ki se po eni strani soočajo posebej s težavami zaradi nezakonitega priseljevanja, po drugi pa morajo tem osebam zagotoviti vrsto storitev v okviru lokalnega procesa vključevanja. Zato morajo biti obsežno vključene v vzpostavljanje evropskega okvira za zakonito priseljevanje, v ukrepe proti nezakonitemu priseljevanju in v razvojno sodelovanje z državami izvora“ (6);

13.

izraža zadovoljstvo z znatnim napredkom, doseženim pri prizadevanjih, da pošiljanje denarja v države izvora priseljencev postane bolj pregledno, varno in cenejše, ter podpira pobude Evropske komisije za usmerjanje nakazil migrantov v produktivne naložbe;

14.

podpira dejstvo, da Komisija v globalnem pristopu poudarja vlogo, ki jo imajo lahko izseljenci tako pri razvojnih politikah kot pri urejanju migracijskih tokov, pri čemer so najboljši podporni ukrepi pri odhodu v namembne države in vključevanju v tamkajšnjo družbo.

15.

meni, da je za globalni pristop k vprašanju migracij potrebno upravljanje na več ravneh, s katerim bi zagotovili, da ga vodijo na najprimernejši ravni glede na okoliščine ter v skladu z načelom subsidiarnosti. Tako bi dosegli tudi največje možne koristi za posameznike v državah izvora in v namembnih državah;

16.

ocenjuje, da so lokalne in regionalne oblasti ključni akterji globalnega pristopa: akterji, ki spodbujajo in izvajajo socialne politike in politike zaposlovanja, sprejemanje, integracijo ter obravnavanje nezakonitega priseljevanja, obenem pa navezujejo intenziven dialog in raznolike načine sodelovanja z državami izvora in tranzita migracijskih tokov (7);

17.

ugotavlja, da lokalne in regionalne oblasti že zdaj spodbujajo pobude za dialog z lokalnimi in regionalnimi oblastmi tretjih držav, od katerih so številne države izvora ali tranzita migracijskih tokov, ali projekte za decentralizirano sodelovanje;

18.

upa, da bosta ARLEM, Evro-sredozemska skupščina lokalnih in regionalnih oblasti, in CORLEAP, konferenca regionalnih in lokalnih oblasti za vzhodno partnerstvo, veljala za idealni forum za razvoj dialoga o politikah priseljevanja in razvoja z regionalnimi oblastmi Sredozemlja in Vzhodne Evrope;

19.

meni, da si je treba prizadevati za čim večjo skladnost med dvostranskimi pobudami držav članic ter že obstoječimi regionalnimi in dvostranskimi dialogi, ki veljajo za instrument zunanje politike EU na področju priseljevanja, in za to, da bo ta skladnost zajamčena tudi s polnim upoštevanjem pobud za dialog, ki jih spodbujajo lokalne in regionalne oblasti;

20.

poziva institucije, naj lokalne in regionalne oblasti sprejmejo kot protagoniste globalnega pristopa, v skladu z njihovimi pristojnostmi v nacionalnem okviru, prek instrumentov, pri katerih veljajo za prejemnike sredstev EU, to pa tudi brez posredovanja osrednjih organov oblasti in v skladu z razlikami, ki obstajajo med državami članicami;

21.

poziva Evropsko komisijo, naj spodbuja inovativne projekte, da bi vzpostavljanje ravnovesja med povpraševanjem in ponudbo dela olajšali s posredovanjem lokalnih in regionalnih oblasti, ki imajo v številnih državah članicah pristojnosti na tem področju; tako bi lahko našli učinkovit instrument tudi za obravnavo težav zaradi pomanjkanja pristojnosti v nekaterih segmentih trga dela;

22.

upa, da bodo lokalne in regionalne oblasti vključene v posodabljanje portala EU o priseljevanju, ki bi ga s tem lahko obogatili s podatki o namembni regiji, mestu ali občini, ki so pomembni za migrante.

23.

meni, da je glavnega pomena vedno zagotoviti skladnost med politikami EU na področju migracij in razvoja ter zunanjo politiko glede priseljevanja in azila. Zlasti delovanje EU in držav članic v tretjih državah mora vedno temeljiti predvsem na načelih solidarnosti in skupnega razvoja, da bi se tako zoperstavili globokim vzrokom migracij in izkoreninili revščino; pri tem je treba namenjati posebno pozornost mobilizaciji domačih virov v teh državah, podpori krepitvi institucij ter izboljšanju upravljanja in pravne države, ki so ključnega pomena za spodbujanje gospodarskih in socialnih sprememb;

24.

poziva Komisijo, naj razdeljevanje virov, namenjenih državam v razvoju, izvaja na podlagi načel, prednostnih nalog in strategij sodelovanja za razvoj, pri tem pa upošteva tudi načelo „več za več“;

25.

meni, da mora biti načelo vzajemnosti povezano s spoštovanjem načel sodelovanja za razvoj, zlasti v partnerstvih za mobilnost in skupni agendi o migracijah in mobilnosti (8);

26.

meni, da je treba pri izvajanju globalnega pristopa zagotoviti ustrezno varstvo vseh ranljivih skupin, predvsem mladoletnikov brez spremstva, pri čemer je treba bodisi ustrezno usmeriti ukrepe v tretjih državah, bodisi ponuditi primerne oblike sprejemanja in vključevanja v družbo držav članic. Podpreti pa bi bilo treba tudi izmenjavo dobrih praks, ki so jih udejanjile številne lokalne in regionalne oblasti v državah članicah. Hkrati Evropsko komisijo poziva k dejanski uresničitvi ukrepov iz akcijskega načrta o mladoletnikih brez spremstva;

27.

se zavzema za pripravo pravega pristopa, ki bo ovrednotil posebno vlogo žensk v migracijah in socialnem vključevanju celotne družine v državah gostiteljicah;

28.

poudarja, da se lahko politika EU glede priseljevanja znajde v nasprotju s politikami sodelovanja za razvoj, ker želi EU zaradi uresničevanja ciljev strategije Evropa 2020 na področju demografskega in gospodarskega razvoja pritegniti talente iz tretjih držav;

29.

dvomi, da bi lahko beg možganov, ki ga povzroča politika selektivnega priseljevanja, preprečili z instrumentom krožne migracije, saj nikakor ni jasno, kako učinkovit bo ta instrument in kakšne utegnejo biti njegove konkretne posledice;

30.

obenem ocenjuje, da bi bil lahko instrument krožne migracije v nasprotju tudi s ciljem vključevanja priseljencev. Zato bi bilo treba opredeliti strategije vključevanja, prilagojene tem delavcem, da bi se lahko učinkovito vključili v družbo, čeprav naj bi v Evropski uniji ne živeli dolgo časa (9);

31.

meni, da je priznavanje izobrazbe in kvalifikacij ob usklajenih pogojih bistveno orodje za to, da se izognemo izgubi možganov (brain waste), zagotovimo učinkovito vključevanje priseljencev in njihovo ponovno vključevanje v države izvora v okviru krožne migracije;

32.

poziva Evropsko komisijo, naj podpre spremljevalne ukrepe državam pri poenostavljanju postopkov za priznavanje izobrazbe in kvalifikacij ter spodbuja priznavanje neformalnih znanj, tudi za to, da bi delavci iz tretjih držav lažje krožili na evropskem trgu dela;

33.

izraža željo, da zahteve po sodelovanju tretjih držav pri omejevanju migracijskih tokov nikoli ne bodo vodile do onemogočanja človekove pravice vsakega posameznika, da zapusti svojo državo; to velja zlasti v primeru, ko se od tretjih držav zahteva, naj izvajajo nadzor izseljevanja na podlagi zakonodaje namembnih držav;

34.

meni, da je treba več vlagati v projekte sodelovanja za razvoj na področju izobraževanja in zdravstva, v katerih so neposredno vključene univerze in ki spodbujajo mobilnost raziskovalcev in vsega akademskega osebja;

35.

podpira zahteve peticije, predložene Evropskemu parlamentu, ki se zavzema za sprejetje evro-mediteranskega programa Erasmus in Leonardo da Vinci, konkretnega orodja za dvostransko mobilnost študentov z obeh obal Sredozemlja;

36.

izraža željo po učinkovitih prizadevanjih za mobilnost mladih, zlasti študentov, tudi s poenostavitvijo postopkov izdaje vizumov, pospešitvijo birokratskih postopkov in zagotovitvijo zadostnih finančnih virov;

37.

meni, da bi bilo treba program Erasmus za vse ceniti in podpreti skupaj z že obstoječimi dobrimi praksami pri izmenjavi mladih, kot je program Eurodissey, ki ga spodbuja mreža AER (Skupščina evropskih regij);

38.

meni, da je treba poglobiti analizo migracijskih pritiskov, ki jih povzročajo gospodarska neravnovesja, ter opredeliti učinkovita orodja za odziv nanje, kot so sheme, ki zagotavljajo mobilnost tudi za nekvalificirane delavce, po katerih v nekaterih državah članicah še vlada veliko povpraševanja in ki jih ni mogoče obravnavati zgolj z mehanizmom krožne migracije;

39.

meni, da vključevanje diaspore zajema tudi ukrepe pred odhodom, pri čemer je treba uporabljati že obstoječe spletne strani, s katerimi neposredno upravljajo priseljenska združenja, ki prinašajo natančne informacije v jeziku, ki ga morebitni zainteresirani razumejo;

40.

ceni vrednotenje ukrepov pred odhodom, za katere bi bilo treba povečati naložbe ter vanje vključiti nevladne organizacije, ki že delujejo v državah izvora migrantov, ter lokalne in regionalne oblasti, ki sodelujejo v postopkih za sprejemanje in vključevanje migrantov in njihovih družin.

41.

ceni velika prizadevanja EU za preprečevanje nezakonitega priseljevanja, zlasti trgovine z ljudmi in tihotapljenja ljudi, ter kaznovanje delodajalcev, ki najemajo delavce brez ustreznih dovoljenj za bivanje;

42.

poudarja pomen pristopa k boju proti nezakonitemu priseljevanju, ki migrante obravnava kot morebitne žrtve nezakonite trgovine z ljudmi ter jih kot take varuje in ščiti;

43.

poziva Evropsko komisijo, naj nadaljuje s pobudami za analizo in preprečevanje dela na črno: slednje je huda nadloga za gospodarstvo celotne EU in spodbuda za prihod nezakonitih priseljencev, ki lahko postanejo žrtve izkoriščanja bodisi pri delu bodisi kot operativni člani kriminalnih združb;

44.

poudarja, da so bila za ukrepe preprečevanja nezakonitega priseljevanja – zlasti za operacije mejnega nadzora, ki jih opravlja agencija Frontex – namenjena tudi znatna finančna sredstva;

45.

opozarja na nujnost spoštovanja človekovih pravic, zlasti načela o nevračanju, v vseh fazah operacij mejnega nadzora, dejavnosti agencije Frontex pa morajo biti obenem pod tesnim nadzorom institucij EU, zlasti Evropskega parlamenta;

46.

izraža željo, da bo podoben nadzor veljal tudi za mednarodno sodelovanje, ki ga neposredno vodi agencija Frontex. Ta agencija je pristojna za sklepanje mednarodnih sporazumov tehnične narave s tretjimi državami, katerih vsebina bi morala biti bolj pregledna, področje uporabe pa natančneje omejeno;

47.

meni, da bi bilo treba ustrezno ovrednotiti razmerje med stroški in koristmi vseh obstoječih instrumentov, da bi lahko primerjali njihovo učinkovitost, vključno s stroški postopkov vračanja v domovino (pridržanje in prisilna odstranitev) in dejansko višino sredstev, ki jih države namenijo za prostovoljno vračanje v razmerju do prisilnega;

48.

meni, da se je treba izogniti možnosti, da tujci z dovoljenjem za bivanje postanejo nezakoniti priseljenci zaradi premajhne prožnosti nacionalne zakonodaje in tako povečajo vrste tujcev, ki prekoračijo dovoljen čas prebivanja v državi (overstayers);

49.

izraža upanje, da bodo institucije Evropske unije in države članice resno ocenile možnost vstopa v Evropsko unijo z namenom iskanja dela, ki je izrecno omenjena v členu 79(5) PDEU;

50.

meni, da bi morala razpoložljivost zakonitih možnosti za vstop v državo veljati za enega od glavnih instrumentov za preprečevanje nezakonitega priseljevanja in pojava tujcev, ki prekoračijo dovoljen čas prebivanja v državi, in ne samo način, da se zajamči določena solidarnost v odnosih z državami izvora migracijskih tokov;

51.

poziva institucije, naj strategijo o ponovnem sprejemu vključijo v globalni pristop, da bodo tudi zanjo veljala načela sodelovanja za razvoj in ne bo postala ločeno in z njim neusklajeno področje;

52.

meni, da bi bilo treba sporazume o ponovnem sprejemu redno ocenjevati, zlasti glede obveznosti države tranzita, da ponovno sprejme ne samo lastne državljane, ampak tudi tujce, ki so prek njenega ozemlja potovali v EU. Ti se utegnejo znajti na nikogaršnji zemlji, s čimer se lahko poslabšajo razmere v državah tranzita in nastane resna nevarnost, da bodo kršene človekove pravice.

53.

ocenjuje, da okrepitev azilnih sistemov v tretjih državah ne sme obveljati za način, da se EU izogne priznavanju pravice do mednarodne zaščite;

54.

ceni, da je EU v regionalnih programih zaščite delovala skupaj z UNHCR, tudi če je zaščita, ki jo nudi EU, širša od zaščite, ki jo priznava Ženevska konvencija o beguncih, saj vključuje tudi subsidiarno zaščito ter varstvo v primerih obravnave, ki je v nasprotju z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

55.

izraža željo, da ukrepi EU ne bodo nikoli usmerjeni v to, da bi prosilcem za politično zatočišče preprečili odhod iz države, v kateri se nahajajo, da bi za azil zaprosili v državi članici EU;

56.

meni, da je – zlasti po jasni kritiki Sodišča Evropske unije – potrebna revizija t. i. uredbe Dublin II, da se učinkovito zagotovi solidarnost med državami članicami ob polnem spoštovanju človekovih pravic, vključno s pravico do združevanja družine;

57.

poziva Evropsko komisijo, naj pri partnerstvih za mobilnost vključi ustrezne klavzule o varstvu prosilcev za azil in beguncev;

58.

poziva institucije in države članice, naj izboljšajo učinkovitost sistema za iskanje in reševanje na morju, zlasti z boljšim usklajevanjem in opredelitvijo skupnih meril za določitev varnega in najprimernejšega kraja za izkrcanje rešenih migrantov.

59.

poziva Evropsko komisijo, Svet in Evropski parlament, naj zagotovijo odprto soočenje o štirih stebrih globalnega pristopa, da bi lahko pri njegovem izvajanju polno sodelovale vse morebitne udeležene strani;

60.

zlasti poziva, da se v izvajanje globalnega pristopa v celoti vključi regionalne in lokalne oblasti ter da se upoštevajo tako obstoječi projekti decentraliziranega sodelovanja kot obstoječe oblike strukturiranega dialoga, kot sta ARLEM in CORLEAP;

61.

poziva Evropsko komisijo, naj nadaljuje z analizo vzrokov in značilnosti migracij na svetovni ravni, da bi našli učinkovite strategije za obravnavo tega pojava, ki so pomembne za solidarnost s tretjimi državami;

62.

obžaluje politike kriminalizacije priseljencev in ceni ukrepe za boj proti kriminalnim mrežam, katerih žrtve so priseljenci;

63.

se zavzema za politiko preprečevanja nezakonitega priseljevanja, ki ne bo temeljila zgolj na mejnem nadzoru in prestrezanju migrantov pri odhodu, ampak tudi na učinkovitih zakonitih možnostih vstopa v državo tudi za delavce z nizkimi kvalifikacijami, pri čemer se upoštevajo posebnosti posameznih držav članic.