23.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 434/87

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Evropske konvencije o človekovih pravicah ter Listine EU o temeljnih pravicah in preostalih pomembnih mednarodnih pogodb in dokumentov o človekovih pravicah,

—

ob upoštevanju letnega poročila EU o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2011, ki ga je Svet za zunanje zadeve sprejel 25. junija 2012;

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. aprila 2012 o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu in politiki Evropske unije na tem področju, vključno s posledicami za strateško politiko EU o človekovih pravicah (1),

—

ob upoštevanju Strateškega okvira EU za človekove pravice in demokracijo ter akcijskega načrta za njegovo izvajanje (11855/2012), ki ga je Svet za zunanje zadeve sprejel 25. junija 2012,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2012/440/SZVP z dne 25. julija 2012 o imenovanju posebnega predstavnika Evropske unije za človekove pravice,

—

ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Evropske komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 12. decembra 2011 o človekovih pravicah in demokraciji v središču zunanjega delovanja – za učinkovitejši pristop (COM(2011)0886),

—

ob upoštevanju smernic Evropske unije o človekovih pravicah,

—

ob upoštevanju svojega stališča z dne 8. julija 2010 (2) o Evropski službi za zunanje delovanje,

—

ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine ZN št. 65/276 z dne 3. maja 2011 o sodelovanju Evropske unije pri delu ZN,

—

ob upoštevanju Deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 8. septembra 2000 (A/Res/55/2) in resolucij Generalne skupščine Združenih narodov,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. novembra 2011 o podpori EU Mednarodnemu kazenskemu sodišču: soočanje z izzivi in reševanje težav (3) in svoje resolucije z dne 19. maja 2010 o prvi revizijski konferenci o Rimskem statutu Mednarodnega kazenskega sodišča, ki je potekala v Kampali v Ugandi od 31. maja do 11. junija (4), ter zavez, ki jih je ob tej priložnosti sprejela EU (5),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta 2011/168/SZVP z dne 21. marca 2011 o Mednarodnem kazenskem sodišču (6) in revidiranega akcijskega načrta z dne 12. julija 2011 z nadaljnjimi ukrepi na podlagi sklepa Sveta o Mednarodnem kazenskem sodišču,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. decembra 2011 o pregledu evropske sosedske politike (7),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in Komisije Evropskemu svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 8. marca 2011 o partnerstvu za demokracijo in skupno blaginjo z državami južnega Sredozemlja (COM(2011)0200),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter Komisije z dne 25. maja 2011 o novem odzivu na spremembe v sosedstvu (COM(2011)0303),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve o evropski sosedski politiki, sprejetih na 3  101. zasedanju dne 20. junija 2011,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve o Evropski ustanovi za demokracijo, ki so bili sprejeti dne 1. decembra 2011 na 3  130. zasedanju Sveta, in izjave o ustanovitvi Evropske ustanove za demokracijo, o kateri se je Coreper dogovoril dne 15. decembra 2011,

—

ob upoštevanju svojih priporočil Svetu z dne 29. marca 2012 o načinih za morebitno ustanovitev Evropskega ustanove za demokracijo (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2011 o zunanjih politikah EU v prid demokratizaciji (9),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. oktobra 2011 Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–2014“,

—

ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 2. februarja 2012 o dosledni politiki do režimov, za katere je EU uvedla omejevalne ukrepe, kadar njihovi voditelji izvršujejo svoje osebne in gospodarske interese znotraj meja EU (10),

—

ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca ZN (A/HRC/17/27) z dne 16. maja 2011 o spodbujanju in varovanju pravice do svobode mnenja in izražanja, ki poudarja veljavnost mednarodnih norm in standardov na področju človekovih pravic v zvezi s svobodo mnenja in izražanja za splet kot komunikacijski medij,

—

ob upoštevanju sporočila komisarke za digitalno agendo z dne 12. decembra 2011 o strategiji stalne povezanosti,

—

ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca ZN z dne 28. julija 2011 (A/66/203) o položaju zagovornikov človekovih pravic,

—

ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine ZN z dne 21. decembra 2010 (A/RES/65/206) o moratoriju za izvajanje smrtne kazni,

—

ob upoštevanju Konvencije proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. septembra 2012 o domnevni uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije CIA (11),

—

ob upoštevanju vmesnega poročila posebnega poročevalca ZN z dne 5. avgusta 2011 o mučenju in drugih oblikah krutega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, zapiranju v samico, vključno s psihiatričnimi klinikami (A/66/268),

—

ob upoštevanju resolucij Varnostnega sveta ZN št. 1325, 1820, 1888, 1889 in 1960 o ženskah, miru in varnosti,

—

ob upoštevanju poročila o kazalnikih EU za celovit pristop k izvajanju resolucij Varnostnega sveta ZN št. 1325 in 1820 o ženskah, miru in varnosti na ravni EU, ki ga je Svet EU sprejel 13. maja 2011,

—

ob upoštevanju Sklepov Sveta z dne 1. decembra 2011 o skupni varnostni in obrambni politiki,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 13. oktobra 2011 z naslovom „Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe“(COM(2011)0637),

—

ob upoštevanju Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in njenega izbirnega protokola,

—

ob upoštevanju konvencije o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, ki jo je Odbor ministrov Sveta Evrope sprejel 7. aprila 2011,

—

ob upoštevanju resolucij ZN o otrokovih pravicah, zlasti zadnje resolucije z dne 4. aprila 2012,

—

ob upoštevanju resolucije Sveta ZN za človekove pravice z dne 17. junija 2011 o človekovih pravicah, spolni usmerjenosti in spolni identiteti,

—

ob upoštevanju pristopa Evropske unije h Konvenciji ZN o pravicah invalidov dne 22. januarja 2011 kot prvi konvenciji ZN s področja človekovih pravic, ki jo je Evropska unija ratificirala kot organizacija za regionalno povezovanje;

—

ob upoštevanju osnutka načel in smernic ZN za odpravo razlikovanja na podlagi dela in porekla, ki ga je objavil Svet za človekove pravice (A/HRC/11/CRP.3),

—

ob upoštevanju mnenj in priporočil visokega komisarja ZN za človekove pravice, pogodbenih organov ZN in posebnih postopkov ZN o kastni diskriminaciji, ki še zlasti opozarjajo na poročilo posebnega poročevalca z dne 24. maja 2011 o sodobnih oblikah rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobije in s tem povezane nestrpnosti (A/HRC/17/40),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 21. februarja 2011 o nestrpnosti, diskriminaciji in nasilju na podlagi veroizpovedi ali prepričanja in ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov 66/167 o boju proti netolerantnosti, negativnim stereotipom ter stigmatizaciji, diskriminaciji in pozivanju k nasilju ter nasilju nad osebami na podlagi vere ali prepričanja;

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenj Odbora za razvoj in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0377/2012),

A.

ker zunanje delovanje Unije v skladu s Pogodbami temelji na načelih demokracije, pravne države, univerzalnosti in nedeljivosti človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanju človekovega dostojanstva, načelih enakosti in solidarnosti ter spoštovanju načel Ustanovne listine ZN in mednarodnega prava;

B.

ker so pravica, pravna država, odgovornost za vse zločine, vključno z najhujšimi zločini, ki zadevajo mednarodno skupnost, pošteno sojenje in neodvisno sodstvo nepogrešljivi elementi varstva človekovih pravic ter stebri trajnega miru;

C.

ker sta demokracija in pravna država najboljša zaščitnika človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vseh oblik nediskriminacije in strpnosti do posameznikov ter skupnosti in enakopravnosti vseh;

D.

ker morajo izkušnje, pridobljene med arabsko pomladjo, EU še naprej spodbujati k pregledu in izboljšanju politik, povezanih med drugim tudi z zagovorniki človekovih pravic, mednarodnim humanitarnim pravom, dialogi o človekovih pravicah s tretjimi državami in civilno družbo, vključno z nevladnimi organizacijami, temeljnimi gibanji in socialnimi mediji, ter k zagotavljanju skladnosti med njimi;

E.

ker mora EU državam, s katerimi sklepa mednarodne sporazume, tudi trgovinske, pomagati pri uresničevanju vseh navedenih temeljnih načel ter pri tem zlasti skrbeti, da se dosledno upoštevajo klavzule v zvezi z demokracijo in človekovimi pravicami, vključene v te sporazume;

F.

ker je dostop do interneta bistven za dostopanje do informacij, svobodno izražanje, svobodo tiska in svobodo zbiranja ter gospodarski, družbeni, politični in kulturni razvoj; ker mora EU varovati in spodbujati človekove pravice, tudi na spletu in zunaj njega;

G.

ker v številnih državah po svetu tako vlade kot nedržavni akterji vedno bolj kršijo svobodo misli, vesti in veroizpovedi ali prepričanja, kar vodi v diskriminacijo in nestrpnost do nekaterih posameznikov in verskih skupnosti, vključno z manjšinami in neverniki;

H.

ker je vloga žensk in njihova polna udeležba v politični, gospodarski in družbeni sferi bistvena, zlasti v povojnih procesih izgradnje miru, pogajanjih o demokratičnem prehodu in procesih reševanja konfliktov, sprave in stabilizacije;

I.

ker letno poročilo o človekovih pravicah in demokraciji v svetu ter politika EU za to področje ne bi smela le odražati in pregledovati pretekle dosežke in neuspehe, ampak bi morala biti tudi navdih za strategijo in akcijski načrt EU za človekove pravice in demokracijo; ker bi morala vsa naslednja letna poročila v idealnem primeru oprijemljivo in redno prispevati k izboljšanju politike EU za človekove pravice v svetu;

1.

pozdravlja sprejetje letnega poročila EU o človekovih pravicah in demokraciji za leto 2011; pozdravlja dejstvo, da je podpredsednica Komisije/visoka predstavnica predstavila letno poročilo na junijskem plenarnem zasedanju Parlamenta in se s tem vrnila k ustaljeni praksi;

2.

je seznanjen s pozitivnimi ukrepi za pripravo letnega poročila, sprejetimi v zadnjih letih, vendar poudarja možnost nadaljnje izboljšave;

3.

meni, da bi moralo biti letno poročilo pomembno orodje za obveščanje o delu EU na tem področju in bi izboljšati prepoznavnost ukrepov EU; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj se pri pripravi prihodnjih letnih poročil dejavno in sistematično posvetuje s Parlamentom ter poroča o tem, kako so bile upoštevane resolucije Parlamenta;

4.

pozdravlja sprejetje strateškega okvira EU za človekove pravice dne 25. junija 2012; poziva institucije EU, naj sodelujejo za zagotovitev primernega izvajanja, da bi pravočasno in verodostojno izpolnili zavezo iz Pogodbe EU o načelnem in neomajnem izvajanju zunanje politike, ki temelji na človekovih pravicah, demokratičnih vrednotah in pravni državi in se pri tem izogiba dvojnim merilom;

5.

poziva Svet, Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje in Parlament, naj ohranijo in izvajajo svojo vlogo vodilnih zagovornikov človekovih pravic s tesnim sodelovanjem pri izvajanju skladne, ambiciozne in učinkovite politike EU o človekovih pravicah v svetu na podlagi tega strateškega okvira in s pomočjo razvojne pomoči in priložnosti, ki jih ponuja Evropski sklad za demokracijo;

6.

priporoča, naj Svet in Evropska služba za zunanje delovanje izvedeta srednjeročno oceno novega svežnja o človekovih pravicah, zlasti akcijskega načrta; vztraja, da se je treba v tem procesu obširno posvetovati s Parlamentom ter ga redno obveščati, v proces pa mora biti vključena tudi civilna družba;

7.

pozdravlja pooblastilo posebnega tematskega predstavnika EU za človekove pravice in predvideno vzpostavitev Delovne skupine za človekove pravice (COHOM) v okviru Sveta s sedežem v Bruslju; z veseljem pričakuje njuno tesno sodelovanje s Parlamentom, v prvem primeru tudi v skladu z določbami člena 36 PEU;

8.

pričakuje, da bo Delovna skupina za človekove pravice okrepila sodelovanje z delovno skupino Sveta o temeljnih pravicah (FREMP) za obravnavo vprašanja skladnosti med zunanjo in notranjo politiko EU glede človekovih pravic; poudarja, da je pomembno, da znotraj Unije obstajajo povezane, dosledne in zgledne politike v skladu s temeljnimi vrednotami in načeli, da bi imela Unija čim večjo verodostojnost na svetovni ravni, da bi bile njene politike na področju človekovih pravic čim bolj učinkovite in da bi resnično spoštovale univerzalnost človekovih pravic;

9.

pozdravlja pozitivni vpliv na skladnost notranjih in zunanjih politik EU, ki ga je imelo delovanje EU kot pravne osebe, vzpostavljene z Lizbonsko pogodbo, na ratifikacijo Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov decembra 2010; poziva k podobnemu pristopu do drugih mednarodnih pogodb in konvencij o človekovih pravicah; poziva Svet in Komisijo k proaktivnemu pristopu na tem področju, da bi odpravili negativne učinke nesistematičnega podpisovanja in ratifikacije drugih pomembnih zunanjih pogodb in konvencij v državah članicah EU;

10.

poziva podpredsednico/visoko predstavnico, Evropsko službo za zunanje delovanje, Svet in Komisijo, naj zaradi učinkovitosti zagotovijo usklajenost in doslednost različnih zunanjih finančnih instrumentov ter obstoječih in načrtovanih dejavnosti EU v zvezi s primerjalnimi analizami, spremljanjem in ocenjevanjem ter metodologij v zvezi z razmerami glede človekovih pravic in demokracije v tretjih državah, med drugim vključno z: razdelki o človekovih pravicah in demokraciji v poročilih o napredku širitve in sosedske politike; oceno načela „več za več“ človekovih pravic in demokracije, ki je določeno za evropsko sosedsko politiko; načrtovano vključitvijo človekovih pravic v ocene učinka, izvedene za zakonodajne in nezakonodajne predloge ter za regionalne ali dvostranske sporazume, ne glede na to, ali se nanašajo na trgovino, partnerstvo, pridruževanje ali sodelovanje; načrtom Komisije za uvedbo ocene stanja na področju človekovih pravic pri oblikovanju pogojev za pomoč EU (zlasti glede proračunske podpore); okrepljenim izvajanjem mehanizma spremljanja za nadzor spoštovanja konvencij o človekovih pravicah v državah GSP+; ciljem sistematiziranja nadaljnje uporabe poročil misij EU za opazovanje volitev; in poudarkom Sveta EU na primerjalnih analizah ter nadaljnjem in sistematičnem upoštevanju vidikov v povezavi s človekovimi pravicami, spolom in otroki, ki jih je prizadel oborožen spopad, v dokumentih misij SVOP o pridobljenih izkušnjah;

11.

pozdravlja sprejetje državnih strategij o človekovih pravicah za posamezne države, da bi politike izvajali na najprimernejši in najučinkovitejši način; priznava bistveno vlogo delegacij EU pri razvoju in nadaljnjem ukrepanju glede strategij za posamezne države, prilagojenih posebnim okoliščinam, vendar poudarja odgovornost Evropske službe za zunanje delovanje za usklajevanje pri zagotavljanju skladne uporabe ciljev politike EU o človekovih pravicah, ki so določeni v strateškem okviru za človekove pravice in v smernicah EU; poudarja pomen dokončanja mreže osrednjih točk človekovih pravic in demokracije v delegacijah EU ter misijah in operacijah SVOP; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj kot najboljšo prakso sprejmejo metodo obravnavanja vprašanj glede človekovih pravic na lokalni ravni z delovnimi skupinami o človekovih pravicah, oblikovanimi med delegacijami EU ter veleposlaništvi držav članic EU; hkrati poziva k ohranjanju rednih stikov s predstavniki civilne družbe, zagovorniki človekovih pravic in poslanci nacionalnih parlamentov; podpira cilj Evropske službe za zunanje delovanje o zagotavljanju usposabljanja o človekovih pravicah in demokraciji vsemu osebju Evropske službe za zunanje delovanje, Komisije, delegacij EU in misij SVOP ter osebju agencij Evropske unije, ki imajo odnose s tretjimi državami, in zlasti agencije FRONTEX; poziva, naj se prav posebna pozornost nameni potrebi po zaščiti zagovornikov človekovih pravic; meni, da bi bilo treba za večjo učinkovitost, uspešnost in usklajenost v SZVP, SVOP, trgovinski in razvojni politiki v okviru geografskih in tematskih programov splošno upoštevati državne strategije na področju človekovih pravic;

12.

pozdravlja prizadevanja EU za podporo in oživitev dela na področju človekovih pravic v okviru sistema ZN, vključno z zaključkom pregleda Sveta ZN za človekove pravice v letu 2011; poudarja nadaljnji pomen podpiranja neodvisnosti Urada visokega komisarja za človekove pravice in vloge tematskih posebnih poročevalcev ZN o človekovih pravicah za posamezne države ter pričakuje njihovo tesno sodelovanje z na novo imenovanim posebnim predstavnikom EU za človekove pravice; poudarja pomen pristopa Evropske unije h Konvenciji ZN o pravicah invalidov dne 22. januarja 2011 kot prvi konvenciji ZN s področja človekovih pravic, ki jo je Evropska unija ratificirala kot pravna oseba;

13.

poudarja pomen dejavne udeležbe EU pri delu Sveta ZN za človekove pravice s podporo resolucijam, uradnimi izjavami ter sodelovanjem v interaktivnih pogovorih in razpravah, ter izraža trdno podporo taki udeležbi;

14.

pozdravlja vodstvo, ki so ga države članice EU pokazale pri podpori verodostojnosti sistema ZN za človekove pravice, ko so skupaj razširile stalno vabilo na vse posebne postopke ZN v zvezi s človekovimi pravicami in sprožile posebno sejo Sveta ZN za človekove pravice o Libiji, kjer je bilo podano zgodovinsko priporočilo za začasno izključitev Libije, in ko so prevzele pobudo pri prizadevanjih, ki so vodila k vzpostavitvi neodvisne preiskovalne komisije o razmerah glede človekovih pravic v Siriji;

15.

priznava potencial EU za vzpostavljanje stikov in ustvarjalno oblikovanje koalicij, kar kažejo ukrepi EU, ki so omogočili sprejetje prelomne resolucije Sveta za človekove pravice o človekovih pravicah, spolni usmerjenosti in spolni identiteti, ki so jo podprle vse države iz regije, ter doseganje soglasja v Ženevi in New Yorku glede potrebe po boju proti verski nestrpnosti in zaščiti svobode veroizpovedi in prepričanja ter istočasnem preprečevanju morebitnega škodljivega vpliva na druge osrednje človekove pravice, kot je svoboda izražanja;

16.

ponavlja svoje nasprotovanje praksi regionalnih skupin, ki prirejajo volitve v Svet za človekove pravice brez protikandidatov;

17.

priporoča nadaljnje ukrepe v zvezi s priporočili splošnega rednega pregleda, in sicer njihovo vključitev v državne strategije o človekovih pravicah, pa tudi v dialoge in posvetovanja o človekovih pravicah;

18.

spominja, da je treba zagotoviti dovolj finančnih sredstev za nadaljnje delovanje regionalnih pisarn Urada visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR);

19.

opominja na sprejetje resolucije št. 65/276 Generalne skupščine ZN o sodelovanju EU pri delu ZN kot na skromen začetek odločnejših prizadevanj za krepitev vloge Unije pri dejavnostih te organizacije v zvezi s človekovimi pravicami;

20.

obžaluje, da se v novih in tranzicijskih demokracijah pod pretvezo pravne države in boja proti korupciji pogosto kaže selektivna pravičnost; obžaluje, da je selektivna pravičnost postala zgolj sredstvo za politično maščevanje in obračun s političnimi disidenti, s katerim se opozicija, zaposleni v medijih in zagovorniki človekovih pravic ustrahujejo in potiskajo na obrobje, zlasti v času pred volitvami; je še vedno zaskrbljen zaradi kriminalnih preiskav in politično motiviranih tožb zoper člane opozicije v Ukrajini ter poziva ukrajinske organe oblasti, naj končajo nenehno nadlegovanje opozicije, saj je to velika ovira v prizadevanjih države, da bi zagotovila pravni red in demokratične vrednote.

21.

obžaluje, da kljub številnim pozivom mednarodnih organov ruskim oblastem ni bilo napredka pri preiskavi smrti Sergeja Magnitskega; zato Svet poziva k uvedbi in izvajanju prepovedi izdajanja vizumov na ravni celotne EU za uradnike, ki so odgovorni za smrt Sergeja Magnitskega, ter zamrznitev morebitnega finančnega premoženja, ki ga imajo oni osebno ali njihovi najožji sorodniki v EU;

22.

je še vedno razočaran zaradi postopkov zoper Mihaila Hodorkovskega in Platona Lebedeva, ki so na mednarodni ravni prikazani kot politični;

23.

praznuje deseto obletnico začetka veljavnosti Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča; pozdravlja dejstvo, da so ga ratificirali tudi Zelenortski otoki in Vanuatu; priznava Mednarodno kazensko sodišče kot mehanizem „zadnje stopnje“, ki je pristojen za uveljavljanje pravic žrtev zločinov zoper človečnost, genocida in vojnih zločinov, kot je določeno z načelom dopolnjevanja iz Rimskega statuta;

24.

ponovno izraža svojo odločno podporo Mednarodnemu kazenskemu sodišču v boju proti nekaznovanosti najhujših kaznivih dejanj mednarodnega pomena; poziva EU in njene države članice, naj še naprej politično, diplomatsko, logistično in finančno podpirajo Mednarodno kazensko sodišče in druga mednarodna kazenska sodišča, vključno z ad hoc mednarodnima sodiščema za nekdanjo Jugoslavijo in Ruando, Posebnim sodiščem za Sierro Leone, izrednimi sodnimi senati v Kambodži ter Posebnim sodiščem za Libanon;

25.

pozdravlja vključitev sklicevanja na potrebo po odločnem boju proti nekaznovanosti hudih kaznivih dejanj v strateški okvir EU za človekove pravice in demokracijo ter akcijski načrt za njegovo izvajanje, tudi z zavezanostjo Mednarodnemu kazenskemu sodišču in dogovorom o primarni dolžnosti posameznih držav, da raziščejo hude mednarodne zločine ter spodbujajo in prispevajo h krepitvi zmogljivosti nacionalnih sodnih sistemov za preiskovanje in pregon teh zločinov;

26.

pozdravlja zaveze iz Sklepa Sveta 2011/168/SZVP glede Mednarodnega kazenskega sodišča, sprejete 21. marca 2011, in v poznejšem akcijskem načrtu, sprejetem 12. julija 2011, ter priporoča, naj EU in države članice zagotovijo njuno izvajanje z učinkovitimi in konkretnimi ukrepi, ki bodo spodbudili univerzalnost in celovitost Rimskega statuta, podprli neodvisnost sodišča in njegovo uspešno in učinkovito delovanje ter podprli izvajanje načela dopolnjevanja; poziva posebnega predstavnika EU za človekove pravice, naj izvaja ukrepe, navedene v strateškem okviru EU za človekove pravice in demokracijo, povezane z Mednarodnim kazenskim sodiščem;

27.

priznava prizadevanja Komisije za vzpostavitev „dopolnilnega instrumenta EU“, usmerjenega k podpori razvoju državnih zmogljivosti in ustvarjanju politične volje za preiskovanje in pregon domnevnih mednarodnih kaznivih dejanj, ter poudarja pomen poglobljenih posvetovanj z državami članicami, Parlamentom in organizacijami civilne družbe glede dokončnega izoblikovanja instrumenta;

28.

ponovno priporoča, naj se Rimski statut doda v nabor mednarodnih pogodb o dobrem upravljanju in pravni državi, ki jih morajo ratificirati tretje države, ki so vključene v splošni sistem preferencialov (GSP+); podpira dosledno vključevanje klavzule o Mednarodnem kazenskem sodišču v sporazume EU s tretjimi državami; poziva k splošnemu upoštevanju Mednarodnega kazenskega sodišča pri vseh prednostnih nalogah zunanje politike EU, še zlasti s sistematičnim upoštevanjem boja proti nekaznovanju in načela dopolnjevanja;

29.

poudarja pomembnost odločnih ukrepov EU za predvidevanje in s tem preprečevanje ali obsodbo primerov nesodelovanja, kot so vabila posameznikom, za katere je Mednarodno kazensko sodišče izdalo nalog za prijetje, ter izmikanje prijetju in predaji takih posameznikov; znova poziva EU in države članice, naj pravočasno izpolnijo vse zahteve sodišča za podporo in sodelovanje, da bi med drugim zagotovili izvršitev nerešenih nalogov za prijetje; znova potrjuje, da bi EU in njene države članice morale s pomočjo Evropske službe za zunanje delovanje vzpostaviti sistem notranjih smernic s kodeksom ravnanja za stike med uradniki EU in držav članic ter osebami, ki jih išče Mednarodno kazensko sodišče;

30.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi izida pogovorov o proračunu na desetem zasedanju skupščine držav pogodbenic od 12 do 21. decembra 2011, saj kaže, da sodišču ne bodo zagotovljena zadostna sredstva; globoko obžaluje, da nekatere evropske države podpisnice Rimskega statuta zahtevajo sprejetje proračuna z ničelno rastjo/nižjega proračuna in da skupščina sodišču ni želela zagotoviti zadostnih sredstev za učinkovito izvajanje njegovih sodnih pristojnosti ter zanesljivo, pošteno, smiselno in učinkovito izvrševanje pravice; poziva države članice, naj na zasedanju skupščine držav pogodbenic izkažejo trdno podporo delovanju sodišča ter zavrnejo predloge za ničelno nominalno rast njegovega proračuna, saj bi to ogrozilo njegovo zmožnost izvrševanja pravice in odzivanja na nove razmere;

31.

poudarja, da bi morala podpora EU v boju proti nekaznovanju zajemati številne pobude, ki med drugim vključujejo: okrepljena prizadevanja za spodbujanje širše ratifikacije in izvajanja Rimskega statuta ter Sporazuma o privilegijih in imunitetah sodišča, da bi sodišče postalo resnično globalno in univerzalno; okrepljena prizadevanja za zagotovitev polnega sodelovanja s sodiščem, vključno s sprejetjem nacionalne zakonodaje o sodelovanju in sklenitvijo okvirnih sporazumov z Mednarodnim kazenskim sodiščem o izvrševanju kazenskih sankcij, ki jih izreče sodišče, o varstvu in preselitvah žrtev in prič itd., da se omogoči ustrezno in pravočasno sodelovanje s sodiščem; ter odločno politično in diplomatsko podporo, še posebej na področju izvrševanja nerešenih nalogov za prijetje;

32.

v zvezi z arabsko pomladjo poudarja pomen razvoja skladne in specifične politike EU o tranzicijskem sodstvu, poleg krepitve neodvisnosti sodstva, vključno s povezavo z Mednarodnim kazenskim sodiščem kot sodiščem na zadnji stopnji, da bi državam v tranziciji pomagali obravnavati pretekle kršitve človekovih pravic in se bojevati proti nekaznovanju;

33.

poudarja, da lahko digitalno zbiranje dokazov in razširjanje slik, ki prikazujejo kršitve človekovih pravic, prispevata k svetovnemu boju proti nekaznovanju; meni, da je potrebna pomoč pri pripravi gradiv, ki so po mednarodnem (kazenskem) pravu sprejemljiva kot dokazi v sodnih postopkih;

34.

pozdravlja vključitev, prvo te vrste, posebnega razdelka o mednarodnem humanitarnem pravu v letno poročilo o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2011 ter prizadevanja EU za zagotovitev odgovornosti, s tem da beleži vse zlorabe mednarodnega humanitarnega prava in podpornih mehanizmov odgovornosti ter se zavezuje k boju proti prisilnim izginotjem, nadaljnji podpori Mednarodnega kazenskega sodišča, delu za nadaljnjo udeležbo v glavnih instrumentih mednarodnega humanitarnega prava, spodbujanju spoštovanja temeljnih postopkovnih jamstev za vse osebe, pridržane v oboroženem spopadu, in podpori mednarodnim instrumentom za odpravljanje humanitarnih nevarnosti, ki jih predstavljajo eksplozivni ostanki vojne, kasetno strelivo, improvizirana eksplozivna telesa in protipehotne mine;

35.

vendar obžaluje, da splošna osveščenost in izvajanje smernic EU za spodbujanje skladnosti z mednarodnim humanitarnim pravom ostajata na znatno nižji ravni v primerjavi z drugimi smernicami; poziva EU, naj bolj politično izpostavi in nameni več sredstev izvajanju teh smernic, zlasti tako, da bo zagotovila vključitev mednarodnega humanitarnega prava v operacije za krizno upravljanje ter da se bo aktivno bojevala proti nekaznovanju in zagotavljala individualno odgovornost;

36.

opozarja, da mora biti spoštovanje mednarodnega prava v središču vseh strategij EU, katerih cilj je okrepiti človekove pravice in demokracijo po vsem svetu, zlasti pa v odnosih s partnerji, ki so vpleteni v oborožene ali zamrznjene spore, če želimo doseči, da do kršitev človekovih pravic sploh ne bo prihajalo; opozarja, da je treba odpraviti vso finančno, logistično in taktično pomoč EU sprtim stranem, vključno z dobavo orožja, streliva in drugih vrst vojaške opreme, kot določa skupno stališče EU o izvozu orožja;

37.

poudarja tudi potrebo po zagotavljanju bolj sistematične obravnave boja proti nekaznovanosti za zločine proti človeštvu, vojne zločine in genocid v dvostranskih odnosih EU z zadevnimi državami tudi z omembo v izjavah za javnost, EU pa mora nekaznovanje bolj dosledno obravnavati na večstranski ravni, na primer v Generalni skupščini ZN in Svetu za človekove pravice;

38.

ponavlja svojo zavezanost načelu „odgovornosti za zaščito“ in poudarja pomen prevzema odgovornosti s strani mednarodne skupnosti, vključno z EU, pri obravnavi hudih kršitev človekovih pravic v tretjih državah, kadar vlade teh držav niso zmožne zaščititi svojih državljanov ali pa tega ne želijo storiti; poudarja, da ta ukrep mednarodne skupnosti pomeni humanitarno posredovanje in ustrezen diplomatski pritisk ter le v skrajnem primeru kolektivno uporabo sile v okviru ali z odobritvijo ZN; poziva EU k dejavnemu sodelovanju in spodbujanju nujne reforme Varnostnega sveta ZN, da bi preprečila oviranje uveljavljanja načela "odgovornosti za zaščito;

39.

v tem okviru želi pohvaliti ukrepe Evropske unije in številnih držav članic, ki so prevzele vodstvo pri preprečevanju nadaljnjega nasilja nad civilnim prebivalstvom v Libiji leta 2011, vendar obžaluje pomanjkanje usklajenega odziva na ravni EU;

40.

je globoko zaskrbljen nad položajem človekovih pravic v Libiji, zlasti glede razmer v zaporih in ravnanja s priporniki, ki so v ujetništvu številnih milic brez učinkovitega in resnega nadzora začasne vlade, ter zahteva večjo budnost in trajno podporo mednarodne skupnosti, kot je 25. januarja 2012 pred Varnostnim svetom ZN zahtevala visoka komisarka ZN za človekove pravice;

41.

je seznanjen s prizadevanji Evropske unije in mednarodne skupnosti v Siriji, vendar obžaluje, ker ta prizadevanja niso pripomogla k izboljšanju položaja na terenu; ponovno izraža globoko zaskrbljenost zaradi razmer v Siriji, zlasti glede trajajočih izrednih razmer na področju človekovih pravic in humanitarne krize; najostreje obsoja širjenje brutalnega nasilja in sistematične kršitve človekovih pravic ter temeljnih svoboščin, ki jih sirski režim izvaja nad svojim prebivalstvom, vključno z otroki in ženskami; poziva sirske oblasti k takojšnjemu prenehanju kršenja človekovih pravic in izpolnjevanju njihovih dolžnosti v okviru mednarodnega prava na področju človekovih pravic, kar bi omogočilo mirne in demokratične spremembe; ponovno izraža trdno podporo posebnemu odposlancu ZN in Arabske lige in poziva Varnostni svet ZN, naj sprejme ustrezne ukrepe za ustavitev pobojev civilistov in odgovorne za hude vojne zločine in kršitve človekovih pravic v Siriji preda Mednarodnemu kazenskemu sodišču;

42.

pozdravlja novi program EU Aid Volunteers – Evropska prostovoljska enota za humanitarno pomoč, ki bo v začetnem programskem obdobju v letih 2014–2020 približno 10  000 Evropejcem omogočil sodelovanje v humanitarnih dejavnostih po vsem svetu, tam, kjer je pomoč najbolj potrebna, ter izkazovanje evropske solidarnosti s praktično pomočjo skupnostim, ki so jih doletele naravne ali druge nesreče;

43.

trdi, da bi morale biti zasebne vojaške in varnostne službe odgovorne za vse kršitve človekovih pravic in humanitarnega prava, ki jih zagreši njihovo osebje; poziva EU in države članice, naj glede na razširjeno uporabo zasebnih vojaških in varnostnih služb okrepijo prizadevanja za oblikovanje verodostojne regulativne rešitve, s katero bi odpravili pravne vrzeli glede odgovornosti;

44.

poudarja, kako pomembne so bile vstaje v arabskem svetu leta 2011, saj so pomenile tako izraz želje po svobodi, pravici in dostojanstvu kot tudi velik izziv za politiko EU v regiji in onkraj nje; priznava, da je EU okrepila svoja politična prizadevanja v vzhodnem in južnem sosedstvu, a poudarja, da se je treba naučiti iz prejšnjih političnih napak ter oblikovati novo politiko, ki bo spoštovala človekove pravice in podpirala demokratične vrednote;

45.

pozdravlja, da politika EU do južnega sosedstva po novem poudarja vzajemno odgovornost in skupno predanost splošnim vrednotam človekovih pravic, demokracije in pravne države; zahteva doslednost v približevanju politike EU na področju človekovih pravic jugu in vzhodu; poudarja, da je treba na vzhodu preprečiti enake politične napake, kot so bile storjene na jugu pred arabsko pomladjo leta 2011;

46.

opozarja na svoji resoluciji z dne 25. novembra 2010 o razmerah v Zahodni Sahari (12) ter 18. aprila 2012 o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu in politiki Evropske unije na tem področju, vključno s posledicami za strateško politiko EU o človekovih pravicah (13); izraža zaskrbljenost zaradi poslabšanja razmer na področju človekovih pravic v Zahodni Sahari; poziva k spoštovanju temeljnih pravic ljudstev Zahodne Sahare, vključno s pravico do svobode združevanja, do svobode izražanja ter pravico do demonstracij; zahteva izpustitev vseh zahodnosaharskih političnih zapornikov; poziva k odprtju ozemlja za neodvisne opazovalce, nevladne organizacije in sredstva obveščanja; ponovno poudarja svojo podporo k vzpostavitvi mednarodnega mehanizma za nadzor nad spoštovanjem človekovih pravic v Zahodni Sahari; podpira pravično in dokončno rešitev konflikta na podlagi pravice zahodnosaharskega ljudstva do samoodločbe v skladu z ustreznimi resolucijami Organizacije združenih narodov;

47.

poudarja pomen vloge žensk in njihove polne udeležbe v političnem in gospodarskem odločanju, zlasti v povojnih procesih izgradnje miru, pogajanjih o demokratičnem prehodu in procesih reševanja konfliktov, sprave in stabilizacije, in sicer v smislu cilja ozaveščanja in posvečanja večje pozornosti odpravi diskriminacije žensk v procesih demokratizacije v številnih tretjih državah;

48.

ponovno poudarja stališče, da bi moral pristop „več za več“ temeljiti na jasno opredeljenih merilih ter posebnih, izmerljivih, dosegljivih, preglednih in časovno vezanih primerjalnih analizah; poziva ESZD in Komisijo, naj začneta ta pristop sistematično vključevati v poročila o napredku pri sosedski politiki;

49.

pozdravlja okrepljeno navezovanje stikov EU s civilno družbo in poudarja, da mora civilna družba bolj sistematično in redno prispevati k pripravi državnih strategij za človekove pravice in ocen človekovih pravic, ki so potrebne za ustrezno izvajanje novega pristopa „več za več“ v politiki EU;

50.

prav tako pozdravlja dejavnosti v okviru pobude vzhodnega partnerstva pri spodbujanju človekovih pravic, demokracije, temeljnih svoboščin in pravne države v partnerskih državah; poziva Evropsko unijo naj se opre na izkušnje lastnih držav članic pri prehodu iz avtoritativnih v demokratične režime ter pretvori pri tem pridobljene izkušnje v oprijemljive, v rezultate usmerjene programe v vzhodnih partnerskih državah Unije; poziva EU, naj zavzame dejavnejše in bolj usklajeno stališče pri spodbujanju človekovih pravic, demokracije in pravne države v partnerskih državah;

51.

obžaluje pa, da politika vzhodnega partnerstva včasih pušča prostor za napačno interpretacijo ter pravzaprav postaja politika vsesplošne popustljivosti in odpuščanja, vsebuje pa tudi dvojna merila, ki se pogosto uporabljajo v zvezi z državami vzhodnega partnerstva;

52.

je še vedno izredno zaskrbljen zaradi pomanjkanja demokracije, pravne države, temeljnih svoboščin in spoštovanja človekovih pravic v Belorusiji, edini državi iz evropskega sosedstva, ki ne sodeluje v polni meri v vzhodnem partnerstvu in pri delu parlamentarne skupščine Euronest, zlasti po predsedniških volitvah decembra 2010 in nasilnem zatiranju protestnikov in politične opozicije, ki je sledilo, vključno s sojenjem aktivistom leta 2011, pri katerih niso bili upoštevani mednarodni standardni in so bile izrečene nesorazmerno visoke kazni; želi pohvaliti enotnost EU pri odzivu na izgon diplomatov EU iz Belorusije februarja 2012; poziva Unijo in vse države članice, naj ohranijo koherentno in dosledno politiko do Belorusije ter naj ohranijo pritisk na politični režim, tudi s kaznimi, med drugimi za zadevne funkcionarje, civilnemu prebivalstvu pa naj se približajo z metodami, kot sta poenostavitev vizumskih postopkov in večje možnosti izobraževanja in izmenjave; je zelo zaskrbljen, ker je Ales Bjaljacki v zaporu že od 4. avgusta 2011; obžaluje dejanja poljske in litovske vlade, ki sta omogočili prijetje Alesa Bjaljackega, tako da sta posredovali bančne podatke, ter vse akterje v EU poziva k sprejetju vseh potrebnih ukrepov, da se take napake ne bi več ponovile;

53.

poziva EU, naj enako dosleden pristop uporabi tudi, ko gre za kršitve človekovih pravic v vseh tretjih državah, tako partnerskih državah kot tistih, s katerimi ima EU manj razvite odnose; vztraja pri tem, da mora biti EU glasna, kadar je treba opozoriti na kršitve človekovih pravic in jih obsoditi, ne glede na to, kje in kdaj se pojavijo, in ne ozirajoč se na stopnjo ali strateško pomembnost partnerstva z zadevno državo; poudarja, da bi morala EU uporabiti finančno pomoč in gospodarske odnose kot mehanizem pritiska za zagotovitev zavezanosti vseh svojih partnerjem univerzalnim vrednotam na področju človekovih pravic;

54.

poudarja vzajemno spodbudno naravo človekovih pravic in demokracije, saj družbe s spoštovanjem človekovih pravic ustvarjajo svoboden politični prostor, potreben za miroljubno demokratično izražanje mnenja; s tem v zvezi pozdravlja večjo osredotočenost EU na podpiranje demokracije, kar ponazarja nedavno ustanovljena Evropska ustanova za demokracijo;

55.

poudarja, da je potreben dolgoročnejši pristop, ki zajema celoten volilni ciklus, da bi se bilo mogoče ustrezno odzvati na poročila in priporočila misij EU za opazovanje volitev; poudarja, kako pomembno je oblikovati realistična in uresničljiva priporočila ter zagotoviti, da jih spremljajo delegacije EU in da postanejo del njihovega političnega dialoga in pomoči; meni, da bi morale stalne delegacije Evropskega parlamenta in skupne parlamentarne skupščine prav tako igrati večjo vlogo pri spremljanju teh priporočil misij in analizi napredka, doseženega na področju človekovih pravic in demokracije; spodbuja misije EU za opazovanje volitev, naj okrepijo usklajevanje z drugimi mednarodnimi misijami za opazovanje volitev, s čimer bi izboljšali skladnost ukrepov EU na tem področju; poudarja, da mora EU za oblikovanje trajnih in neodvisnih volilnih postopkov v tretjih državah vlagati v usposabljanje lokalnih opazovalcev; poudarja dejstvo, da so za prehod v demokracijo in napredek pri spodbujanju človekovih pravic potrebne dolgoročne strategije ter da morda kratkoročno ne bosta opazna zato spodbuja Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v države, ki prehajajo iz avtoritarnih v demokratične režime, in tiste, ki beležijo večje odmike od demokracije, pošljeta misije EU za opazovanje volitev ter podrobno spremljata vsaj dva volilna cikla;

56.

ponovno poziva Svet in Komisijo, naj razvijeta povezano in dolgoročno strategijo za vsako misijo EU za spremljanje volitev, ki ji dve leti po zaključku misije sledi ocena demokratičnega napredka, pri oblikovanju katere je ustrezno udeležen zadevni glavni opazovalec za opazovanje volitev, in o kateri bo Parlament razpravljal med letno razpravo o človekovih pravicah z visoko predstavnico/podpredsednico; opozarja na zavezo visoke predstavnice/podpredsednice, da se bo pri opazovanju volitev osredotočila na sodelovanje žensk in narodnih manjšin ter invalidov v vlogi kandidatov in volivcev;

57.

poudarja, da mora EU sodelovati s političnimi strankami, da bi interesne strani lahko uporabljale orodja in tehnike, s katerimi je mogoče vzpostaviti tesnejše povezave z javnostjo, izvajati konkurenčne volilne kampanje in uspešnejše delovati v zakonodajnem obdobju; poudarja, da je demokratizacija proces, v katerem morajo sodelovati tudi državljani, lokalna gibanja in civilna družba; zato je prepričan, da bi EU morala financirati programe, ki spodbujajo državljansko udeležbo, izobraževanje volivcev, organizacijo ukrepov zagovorništva in svobodo tiska ter izražanja, in na splošno zagotavljajo politični nadzor in državljanom pomagajo pri uveljavljanju njihovih pravic;

58.

meni, da je enaka udeležba žensk v politiki in vladi bistvenega pomena za izgradnjo in vzdrževanje demokracije; zato poudarja, da bi morali programi EU na področju človekovih pravic in demokratizacije dajati prednost sodelovanju in krepitvi zmogljivosti žensk kot voditeljic, aktivistk in osveščenih državljank v zakonodajnih obdobjih, političnih strankah in civilni družbi; meni, da mora EU še naprej podpirati in spodbujati ženske, naj kandidirajo za politične funkcije in pomembno sodelujejo pri vseh vidikih državljanskega in političnega življenja; opozarja, da polna udeležba žensk v političnem življenju ni omejena na statistične cilje glede števila kandidatk in izvoljenih oseb ter da zagotavljanje enakosti spolov temelji na upoštevanju vprašanj v zvezi s pravicami žensk pri oblikovanju politik ter zagotavljanju svobodne in dejanske udeležbe žensk v vseh vidikih javnega, političnega in gospodarskega življenja;

59.

opozarja, da je izgradnja legitimnih demokratičnih temeljev, ustrezno delujoče civilne družbe ter demokratične skupnosti, ki temelji na pravicah, dolgoročni proces, ki ga je treba zastaviti od spodaj navzgor in ki zahteva notranjo, regionalno, lokalno in mednarodno podporo;

60.

pozdravlja ustanovitev Direktorata za podporo demokraciji v Parlamentu ter razširitev mandata njegove usklajevalne skupine za volitve, ki je bila preoblikovana v usklajevalno skupino za volitve in demokratično podporo; pričakuje, da bodo dejavnosti v podporo demokraciji, ki jih izvaja Evropski parlament, vključno s političnimi skupinami, še okrepljene, zlasti prek njegovega urada za spodbujanje parlamentarne demokracije in njegove enote za opazovanje volitev;

61.

priznava prednosti izčrpnih dialogov o človekovih pravicah s tretjimi državami, zlasti če se jih učinkovito združi z izvajanjem državnih strategij na področju človekovih pravic; poudarja pa, da se dialogov ne sme uporabiti kot pripomočka, s katerim bi potisnili v ozadje razprave o človekovih pravicah na drugih, višjih ravneh političnega dialoga, kot so srečanja na vrhu; prav tako poziva, naj bodo vprašanja človekovih pravic osrednji del vseh odnosov s tretjimi državami;

62.

priporoča, da se državne strategije na področju človekovih pravic javno objavijo; poudarja, da bi javne strategije povečale prepoznavnost zavzemanja EU za človekove pravice v državah nečlanicah in zagotovile podporo tistim, ki si prizadevajo za uveljavljanje in zaščito svojih človekovih pravic;

63.

poudarja, kako pomembno je, da EU te dialoge uporabi za izpostavljanje posameznih zaskrbljujočih primerov, zlasti zapornikov vesti, ki so zaprti zaradi uveljavljanja pravice do svobode govora, zbiranja, veroizpovedi ali prepričanja, in poziva EU, naj učinkovito spremlja te primere v zadevnih državah;

64.

ponovno izraža zaskrbljenost zaradi vztrajnega pomanjkanja napredka pri številnih dialogih o človekovih pravicah, pa tudi zaradi odsotnosti preglednih primerjalnih meril, s katerimi bi natančno ocenili napredek ali nazadovanje na področju človekovih pravic; je seznanjen z nenehnimi težavami EU pri pogajanjih o boljših pogojih dialogov o človekovih pravicah, zlasti s Kitajsko in Rusijo; poziva pravkar imenovanega posebnega predstavnika EU za človekove pravice, naj v navedenih in drugih dialogih prevzame vodilno vlogo ter si v zvezi s tem prizadeva za nov, ciljno usmerjen pristop s stalnim sodelovanjem s Parlamentom;

65.

poudarja, da so kitajske oblasti sicer sprejele nekatere ukrepe v pravo smer, vendar se kljub temu razmere na področju človekovih na Kitajskem še naprej slabšajo, zaznamujejo pa jih vedno večji socialni nemiri in zaostrovanje nadzora in zatiranja zagovornikov človekovih pravic, odvetnikov, blogerjev in socialnih aktivistov, pa tudi ciljne politike, usmerjene v marginalizacijo Tibetancev in njihove kulturne identitete; poziva kitajske oblasti, naj začnejo resno sodelovati s tibetanskim prebivalstvom, da bi opredelili globlje vzroke za samozažige tibetanskih menihov in nun ter prenehali z nadlegovanjem in ustrahovanjem Tibetancev, ki uveljavljajo svoje pravice do svobode izražanja, zbiranja in združevanja, ustavili uporabo nepotrebne prekomerne sile pri soočanju s protestniki, raziskali vse primere kršenja človekovih pravic in neodvisnim opazovalcem omogočili dostop do upornih območij;

66.

ponovno poziva k imenovanju posebnega predstavnika EU za Tibet, ki bi bil odgovoren za varovanje človekovih pravic in med drugim tudi za pravico do svobodnega prakticiranja vere in kulture na Kitajskem;

67.

je še vedno razočaran, ker Parlament ni sistematično vključen v ocenjevanje dialogov o človekovih pravicah, tudi dialogov z Rusijo in Kitajsko; zahteva, da se uredi dostop Parlamenta do teh ocen, in spominja, da Smernice EU o dialogu na področju človekovih pravic navajajo, da bo „pri teh ocenah sodelovala civilna družba“;

68.

ponovno poudarja, da je treba položaj in spodbujanje pravic žensk, enakost spolov in prizadevanja za boj proti nasilju nad ženskami sistematično upoštevati v vsakem dialogu o človekovih pravicah, ki ga ima Evropska unija s tretjimi državami, s katerimi je podpisala sporazume o sodelovanju ali pridružitvene sporazume;

69.

pozdravlja zavezo iz akcijskega načrta EU za človekove pravice o razvoju metodologije, s katero bi izboljšali analizo stanja na področju človekovih pravic v tretjih državah, ki bi se opravljala v povezavi z začetkom izvajanja ali sklenitvijo trgovinskih in/ali naložbenih sporazumov; poziva EU, naj zagotovi, da bo dodelitev statusa GSP+ tesno povezana z ratifikacijo in izvajanjem ključnih mednarodnih instrumentov na področju človekovih pravic v zadevni državi, kar bo omogočalo redno ocenjevanje takih obveznosti, s posebnim poudarkom na spoštovanju svobode izražanja, zbiranja, združevanja in veroizpovedi ali prepričanja ter pravic manjšin, žensk in otrok; zlasti poudarja potrebo po preglednosti pri zagovarjanju človekovih pravic priseljencev;

70.

pozdravlja prizadevanja EU za vključitev klavzule o človekovih pravicah in demokraciji v vse okvirne politične sporazume EU, a ponovno zahteva, da morajo vsa pogodbena razmerja s tretjimi državami, tako industrijskimi državami kot državami v razvoju ter vključno s sektorskimi, trgovinskimi in tehničnimi sporazumi ali sporazumi o finančni pomoči, brez izjeme vključevati pogojevanja in klavzule z jasno izraženim besedilom o človekovih pravicah in demokraciji; meni, da je sedanji prag v shemah splošnega sistema preferencialov, ki bi lahko sprožil ukrepanje v zvezi s klavzulami o človekovih pravicah, visok, vendar bi ga morali prilagoditi vsaki posamezni državi; opozarja na novi predlog reforme splošnega sistema preferencialov, ki je bil podan leta 2011 in predlaga razširitev postopka posvetovanja ter vsebuje določbe za poenostavitev preiskav kršitev človekovih pravic v odboru GSP; v zvezi s tem izraža globoko zaskrbljenost zaradi slabšanja stanja na področju človekovih pravic v Kambodži, kjer prisvajanje zemlje povzroča še večjo revščino in vodi v kršenje klavzul o človekovih pravicah, ki so del veljavnih sporazumov med EU in Kambodžo; opozarja, da nedoslednost pri izvajanju klavzule o človekovih pravicah lahko ogrozi verodostojnost in učinkovitost politike pogojenosti EU;

71.

pozdravlja ukrepe in načrte, ki so jih v letu 2011 sprejele oziroma razvile institucije EU in države članice s ciljem oblikovati skladnejšo in doslednejšo politiko na področju družbene odgovornosti podjetij, med drugim v podporo človekovim pravicam po vsem svetu in za izvajanje vodilnih načel ZN o podjetništvu in človekovih pravicah iz leta 2011;

72.

poudarja, kako pomembno je v sporazume o prosti trgovini s tretjimi državami ali državami v razvoju vključiti družbeno odgovornost podjetij, saj se s tem spodbuja človekove pravice ter družbene in okoljske standarde; predlaga, da se v vse prihodnje sporazume o prosti trgovini poleg socialnih in okoljskih poglavij vključi obsežno poglavje o človekovih pravicah; prav tako poziva Komisijo, naj v okviru sporazumov o prosti trgovini spodbuja štiri temeljne delovne standarde, na primer svobodo združevanja in pravico do kolektivnih pogajanj; odpravo vseh oblik prisilnega dela; odpravo otroškega dela; in odpravo diskriminacije pri zaposlovanju; poudarja tudi, da bi bilo treba dodatno okrepiti mehanizme spremljanja in izvrševanja splošnega sistema preferencialov;

73.

poudarja, da je dosledna uporaba klavzul o človekovih pravicah v sporazumih bistvenega pomena za odnose Evropske unije in njenih držav članic s tretjimi državami; poudarja, da je pomembno pregledati, kako so države članice sodelovale z represivnim aparatom pod pretvezo boja proti terorizmu; v zvezi s tem poudarja, da se mora na novo revidirana evropska sosedska politika osredotočiti na podporo reformi varnostnega sektorja ter zlasti zagotoviti predvsem jasno ločitev obveščevalnih funkcij od kazenskega pregona; poziva visoko predstavnico/podpredsednico, posebnega predstavnika EU za človekove pravice, Evropsko službo za zunanje delovanje, Svet in Komisijo, naj okrepijo svoje sodelovanje z Odborom za preprečevanje mučenja in drugimi ustreznimi mehanizmi Sveta Evrope pri načrtovanju in izvajanju projektov pomoči v boju proti terorizmu s tretjimi državami in v vseh oblikah dialoga s tretjimi državami v okviru boja proti terorizmu;

74.

poudarja pomen nadaljevanja dela na področju globalne prakse, zlasti v zvezi s skrivnimi pridržanji v okviru boja proti terorizmu; vztraja pri tem, da boj proti terorizmu nikakor ne sme biti izgovor za kršitve človekovih pravic niti v tretjih državah niti na ozemlju Evropske unije; v zvezi s tem spominja na sprejetje svoje resolucije z dne 11. septembra 2012 o domnevni uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije CIA: nadaljnje ukrepanje po poročilu odbora TDIP Evropskega parlamenta, pri čemer države članice poziva k uresničitvi zadevnih priporočil;

75.

vztraja pri tem, kako pomembno je, da EU dosledno spoštuje in izvaja mednarodne zaveze, politike in instrumente zunanje politike, na primer smernice za politiko glede mučenja in dialogih o človekovih pravicah, da bo tako bolj verodostojna pri zahtevah za dosledno izvajanje klavzul o človekovih pravicah v pridružitvenih sporazumih ter da bo lahko pozvala svoje največje zaveznice k spoštovanju lastnih notranjih in mednarodnih zakonov;

76.

da bi povečali verodostojnost klavzule o človekovih pravicah in predvidljivost ukrepanja EU, priporoča, da se klavzula dodatno razširi in vanjo vključijo politični in pravni postopkovni mehanizmi, ki bi se uporabili v primeru zahteve za začasno prekinitev dvostranskega sodelovanja zaradi ponavljajočih se in/ali sistematičnih kršitev človekovih pravic, ki so v nasprotju z mednarodnim pravom;

77.

poziva Evropsko unijo, naj se prepriča, da trgovinski sporazumi, ki jih sklepa s tretjimi državami, vsebujejo klavzule, ki spodbujajo socialno kohezijo ter zagotavljajo upoštevanje socialnih in okoljskih standardov in standardov dela, pa tudi dobro upravljanje z naravnimi viri, zlasti z zemljo in vodo; ugotavlja, da EU razvija mehanizem za spremljanje človekovih pravic, ki bo vključen v sporazume o partnerstvu in sodelovanju in druge trgovinske sporazume s številnimi državami; poudarja, da ti mehanizmi za spremljanje niso dovolj ambiciozni in so nejasno opredeljeni, s čimer ogrožajo obvezo glede spodbujanja človekovih pravic in demokracije v svetu, navedeno v Pogodbah EU; je v zvezi s tem zlasti zaskrbljen glede sporazuma o partnerstvu in sodelovanju z Uzbekistanom in sporazuma o partnerstvu in sodelovanju s Turkmenistanom, ki je v teku;

78.

ponovno priporoča EU, naj sprejme doslednejšo in učinkovitejšo politiko glede sankcij in omejevalnih ukrepov EU ter navede jasna merila o tem, kdaj bo posegla po njih in katero vrsto sankcij bo uporabila, vključi pa naj tudi pregledne kazalnike za njihovo odpravo; poziva Svet, naj zagotovi, da pri odločitvah o uvedbi omejevalnih ukrepov ali sankcij ni dvojnih meril in da se izvajajo ne glede na politične, gospodarske in varnostne interese;

79.

poziva Komisijo in države članice, naj na mednarodni ravni obravnavajo nasilje nad ženskami in kršitve človekovih pravic na podlagi spola, zlasti v okviru veljavnih dvostranskih pridružitvenih sporazumov in mednarodnih trgovinskih sporazumov ter tistih, ki so še v postopku pogajanja;

80.

ugotavlja, da je arabska pomlad pokazala, kako nova globalna informacijska in komunikacijska arhitektura ne ustvarja le novih kanalov za svobodo izražanja, pač pa omogoča tudi nove oblike političnega zbiranja, ki se izogibajo tradicionalnim načinom; v zvezi s tem poudarja, da podeželska območja pogosto niso dovolj povezana s sodobnimi komunikacijskimi tehnologijami; poziva institucije EU in države članice, naj izkoristijo pozitivni potencial novih tehnologij v zunanji politiki EU, pri čemer poudarja, da se bo finančna pomoč odobrila le organiziranim skupinam, ki imajo jasen in skladen politični program; poziva institucije in države članice EU, naj začnejo obravnavati nevarnosti spletne cenzure in represije; pozdravlja začetek izvajanja strategije stalne povezanosti decembra 2011, katere namen je razviti orodja, ki bi EU v ustreznih primerih omogočala zagotavljanje pomoči organizacijam civilne družbe ali posameznikom, da bi se lahko izognili samovoljnemu oviranju dostopa do elektronskih komunikacijskih tehnologij, tudi do interneta;

81.

priznava, da bo vedno večja odvisnost od informacij in infrastrukture za komunikacijske tehnologije najverjetneje razkrila nove šibke točke in mednarodne pomisleke glede varnosti; opozarja pa, da je internet zaradi številnih decentraliziranih značilnosti, ki povzročajo pomisleke glede kibernetske varnosti, prav tako zmogljivo orodje v rokah zagovornikov človekovih pravic, ki živijo pod represivnimi režimi; zato poudarja, kako pomembna je celovita strategija digitalne svobode, ki bi vsebovala jasno razsežnost človekovih pravic, vključno s presojo vpliva na človekove pravice, pri razvoju politik in programov, ki se nanašajo na kibernetsko varnost, boj proti kibernetskemu kriminalu, internetno upravljanje in druge politike EU na tem področju; v zvezi s tem poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj zavzameta proaktiven pristop in vključita razsežnost kibernetske varnosti v svoje sodelovanje s tretjimi državami;

82.

poudarja, da se za represijo ter nadzor državljanov in podjetij vedno pogosteje uporablja tehnologija za blokiranje vsebin, spremljanje in identifikacijo zagovornikov človekovih pravic, novinarjev, aktivistov in disidentov ter za inkriminacijo legitimnega izražanja na spletu in za sprejemanje restriktivne zakonodaje, ki upravičuje takšne ukrepe; priporoča, da se spodbujanje in varstvo digitalne svobode vključi v vse zunanje ukrepe, ukrepe financiranja ter politike in instrumente pomoči EU ter se vsako leto preveri, s čimer bi zagotovili odgovornost in stalnost; poziva Komisijo in Svet, naj jasno priznata digitalne svoboščine kot temeljne pravice in nujen pogoj za uživanje univerzalnih človekovih pravic, kot so svoboda izražanja, svoboda zbiranja in dostop do informacij, in za zagotavljanje preglednosti in odgovornosti v javnem življenju;

83.

pozdravlja zavezo iz akcijskega načrta EU za človekove pravice glede razvoja novih javnih smernic o svobodi izražanja v spletu in zunaj njega, vključno z zaščito piscev blogov in novinarjev, zagovornikov človekovih pravic in opozicijskih strank;

84.

poudarja pomen spodbujanja neodvisnega in svobodnega tiska in medijev, ki so ključni akterji ohranjanja pravne države in boja proti korupciji;

85.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so v porastu napadi na novinarje in medijske delavce po svetu ter njihovo ustrahovanje; poziva k okrepitvi prizadevanj EU, da bi v dialogih s partnerji Unije in drugimi državami spodbujali zagotavljanje njihove varnosti;

86.

je močno zaskrbljen zaradi dogodkov, ki omejujejo svobodo izražanja in zbiranja na podlagi napačnih prepričanj o homoseksualnosti in transseksualnosti; opozarja, da takšni zakoni in predlogi niso skladni z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah, ki izključuje diskriminatorne zakone in prakse, ki temeljijo na spolni usmerjenosti; poziva visoko predstavnico/podpredsednico Komisije in posebnega predstavnika za človekove pravice, naj sistematično obravnavata ta vprašanja;

87.

obžaluje, da se tehnologija in storitve iz EU v tretjih državah uporabljajo za namene, ki kršijo človekove pravice, in sicer za cenzuriranje informacij, množični nadzor, spremljanje in izsleditev državljanov ter sledenje le-tem in njihovi uporabi (mobilnih) telefonskih omrežij in interneta; je zaskrbljen nad poročili o nekaterih podjetjih EU, ki sodelujejo z avtoritativnimi režimi, pri čemer jim pod pretvezo upoštevanja lokalne zakonodaje omogočajo brezplačen in neomejen dostop do svojih omrežij in podatkovnih zbirk, kot je znano v primeru podjetja s sedežem v EU TeliaSonera v več državah nekdanje Sovjetske zveze; je prepričan, da bi morali imeti evropska podjetja, njihove hčerinske družbe in podizvajalci temeljno vlogo pri spodbujanju in razširjanju socialnih standardov v svetu, zato bi morali ravnati v skladu z evropskimi vrednotami, pri poskusih širjenja na tuje trge pa v nobenem primeru ne bi smeli ogrožati človekovih pravic;

88.

pozdravlja sklepe Sveta o prepovedi izvoza nekaterih informacijskih tehnologij in storitev v Sirijo in Iran ter poziva EU, naj te primere obravnava kot precedense za prihodnje restriktivne ukrepe zoper druge represivne režime; trdno podpira predlog, da se kršenje človekovih pravic vključi v sistem nadzora izvoza blaga z dvojno rabo kot razlog, zaradi katerega lahko države članice uvedejo izvozne omejitve; v zvezi s tem opozarja na svoje stališče o sprejetju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 428/2009 o vzpostavitvi režima Skupnosti za nadzor izvoza, prenosa, posredovanja in tranzita blaga z dvojno rabo;

89.

poudarja, da je razvoj močne in živahne civilne družbe bistveni dejavnik, ki omogoča demokratični napredek in boljše varstvo človekovih pravic; poudarja, da je bila mobilizacija civilne družbe povod za zgodovinske spremembe arabske pomladi;

90.

priznava EU, da si prizadeva okrepiti podporo organizacijam civilne družbe; zlasti ceni zmožnost Evropske unije, da se prek evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice, Sklada za civilno družbo in Evropskega sklada za demokracijo neposredno vključuje v civilno družbo; vendar obžaluje, da EU nima močnejše sistematične politike za prepričevanje partnerskih držav, naj odpravijo neupravičene zakonodajne in upravne omejitve, s katerimi omejujejo svobodo zbiranja in združevanja; poziva k oblikovanju takšnih političnih smernic;

91.

ponovno izraža podporo uvedbi koncepta demokratične odgovornosti v razvojno sodelovanje EU in meni, da je pri tem bistvena vloga civilne družbe; poudarja, da mora vse osebje EU tesno sodelovati s civilno družbo v državi, v katero je napoteno; opozarja, da bi tesnejše sodelovanje s civilno družbo znatno prispevalo k oblikovanju izvedljivih in realističnih državnih strategij na področju človekovih pravic, ki bi bile prilagojene prednostnim nalogam teh držav;

92.

obžaluje, da sta preganjanje in marginalizacija zagovornikov človekovih pravic še vedno močno razširjena po celem svetu, zlasti na Kitajskem in v Rusiji ter v vseh drugih državah, ki še vedno napačno menijo, da jim visoke standarde človekovih pravic vsiljujejo EU, ZN in svetovne organizacije za človekove pravice; obžaluje dejstvo, da se usoda odvetnikov na Kitajskem, ki so bili izključeni iz zbornice, ter politično preganjanih novinarjev in medijskih delavcev obravnava kot notranja zadeva; ugotavlja oženje demokratičnega prostora;

93.

pozdravlja resolucijo Tretjega odbora Generalne skupščine ZN o zagovornikih človekovih pravic iz novembra 2011, katere sopokroviteljica je EU, in javno podporo, ki jo je EU izrekla posebni poročevalki ZN za zagovornike človekovih pravic in ustreznim regionalnim mehanizmom za zaščito zagovornikov človekovih pravic;

94.

podpira načrte za vzpostavitev prostovoljne evropske pobude v okviru EIDHR za zagotavljanje začasnega zatočišča zagovornikom človekovih pravic, ki morajo nujno zapustiti svojo matično državo; poudarja, da je treba pobudo izvajati tako, da bo dopolnjevala že obstoječe programe za zatočišča;

95.

ugotavlja, da so najbolj izpostavljeni grožnjam in nevarnosti zagovorniki človekovih pravic, ki delujejo na odročnih ali konfliktnih območjih, ki imajo tudi najmanj stikov z osebjem EU; poziva delegacije EU, naj razvijejo lokalne strategije o človekovih pravicah, s katerimi bodo vzdrževale redne stike z zagovorniki človekovih pravic na terenu in jim bodo dajale potrebno pomoč ter zaščito v skladu s smernicami EU glede zagovornikov človekovih pravic;

96.

poudarja, da mora EU proaktivno ukrepati (reagiranje na grožnje zagovornikom človekovih pravic in podpora takim zagovornikom; opazovanje sodnih procesov proti zagovornikom človekovih pravic; takojšen, glasen in viden odziv na omejevanje svobode izražanja, združevanja in zbiranja) ter zagovornikom in/ali njihovim družinam poročati o dejavnostih v zvezi z njimi, kot je predpisano v smernicah EU glede zagovornikov človekovih pravic; v zvezi s tem poziva k okrepitvi mehanizma EIDHR za zagotovitev nujnih varnostnih ukrepov za zagovornike človekovih pravic, ki so ogroženi ali v nevarnosti;

97.

obžaluje, da ni bil upoštevan njegov poziv, naj se poveča prepoznavnost letne nagrade Saharova, saj je ta nagrada omenjena le deklarativno v razdelku letnega poročila, ki se nanaša na Evropski parlament; ponovno poudarja, da mora Evropska služba za zunanje delovanje ustrezno spremljati položaj kandidatov in prejemnikov nagrade ter razmere v njihovih državah; ponovno poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Evropsko komisijo, naj ostaneta v rednem stiku s kandidati in prejemniki nagrade Saharova, da se zagotovita neprekinjen dialog in spremljanje razmer v zadevnih državah na področju človekovih pravic ter zagotovi varstvo tistih, ki so preganjani; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj vključi nagrado Saharova v razdelek o zagovornikih človekovih pravic v letnem poročilu o človekovih pravicah;

98.

poziva Komisijo in Svet, naj podpirata in usposabljata zagovornike človekovih pravic, aktiviste civilne družbe in neodvisne novinarje, krepita njihovo vlogo in zagotovita njihovo varnost in svobodo na spletu ter uveljavita temeljne pravice svobode izražanja, svobode zbiranja in svobode združevanja;

99.

ponovno izraža svoje neomajno stališče proti smrtni kazni v vseh zadevah in okoliščinah ter trdno podpira prizadevanja EU, da bi Generalna skupščina ZN na 67. seji sprejela odločno resolucijo o moratoriju za smrtno kazen, tudi da bi dali zagona pripravam na svetovni kongres proti smrtni kazni; poudarja, da je EU vodilni akter na področju boja proti smrtni kazni in da tudi največ prispeva k temu boju;

100.

poziva države članice, naj ne tržijo ali spodbujajo uporabe opreme, ki je prepovedana z Uredbo (ES) št. 1236/2005 z dne 27. junija 2005 o trgovini z določenim blagom, ki bi se lahko uporabilo za izvršitev smrtne kazni, mučenje ali drugo okrutno, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje; poziva k rednemu in posodobljenemu nadzoru nad izvozom zdravil, ki jih proizvajajo farmacevtske družbe iz EU in bi se lahko uporabila za izvrševanje smrtnih kazni v tretjih državah; v zvezi s tem pozdravlja sklep Komisije iz leta 2011 o spremembi Uredbe (ES) št. 1236/2005 za okrepitev nadzora nad izvozom nekaterih zdravil, ki se lahko uporabljajo za izvršitev smrtne kazni; pozdravlja proaktivne ukrepe, ki so jih sprejele nekatere farmacevtske družbe EU za zaustavitev izvoza zdravil v tretje države, če obstaja predvidljivo tveganje, da se bodo uporabila za usmrtitve; poziva tudi druge farmacevtske družbe EU, naj sprejmejo podobne ukrepe; poziva Komisijo, naj v Uredbo (ES) št. 1236/2005 vstavi vseobsegajočo klavzulo, ki bi med drugim zahtevala predhodno izvozno dovoljenje za vsa zdravila, ki bi se lahko uporabljala za mučenje ali usmrtitve;

101.

pozdravlja oceno organizacij za človekove pravice, da izvajanje smrtne kazni leta 2011 v glavnem potrjuje, da splošni trend vodi k njeni odpravi; pozdravlja odpravo smrtne kazni na Tajskem za obsojence, mlajše od 18 let; vendar obžaluje, da se je število usmrtitev v Iranu, Iraku, Afganistanu in Savdski Arabiji precej povečalo; izraža veliko razočaranje nad Kitajsko, ker noče razkriti kredibilnih podatkov o smrtnih kaznih in usmrtitvah, ki jih je po podatkih Amnesty International na tisoče; pozdravlja odpravo smrtne kazni v državi Illinois v Združenih državah Amerike, vendar obžaluje, da Združene države še naprej izvršujejo smrtno kazen, čeprav so leta 2011 edine med državami skupine G8 s smrtno kaznijo; z zaskrbljenostjo opozarja, da je Belorusija edina evropska država, ki še izvaja smrtno kazen; poziva EU in njene države članice, naj sistematično in prednostno obravnavajo to vprašanje v dialogu s temi državami;

102.

izjavlja, da bi morala EU, ki se je v preteklosti v posameznih primerih uspešno borila proti smrtni kazni, zavzeti odločnejše stališče ter pozvati institucije in države članice, naj ohranijo in okrepijo svoje zaveze temu vprašanju ter svojo politično voljo in tako prispevajo k dokončni odpravi smrtne kazni po vsem svetu;

103.

pozdravlja sprejetje posodobljenih smernic za politiko EU do tretjih držav glede mučenja in drugih krutih, nečloveških ali poniževalnih kazni ali ravnanja; vendar opozarja, da je za resničen napredek v politiki EU treba premagati izzive, ki jih prinašata ozaveščanje in izvajanje;

104.

pozdravlja dejstvo, da so v posodobljenih smernicah skupine, ki potrebujejo posebno varstvo, razširjene na osebe, ki so žrtve diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti ali spolne identitete, in da je sprejeta zaveza, da se tretje države pozove, naj zagotovijo domače postopke za pritožbe in prijave, prilagojene spolu ali otrokom; vendar obžaluje, da usklajena prizadevanja EU zoper mučenje ne obravnavajo bolj sistematično vprašanja spola, kar je predvsem posledica pomanjkanja podatkov o vseh oblikah mučenja in slabega ravnanja;

105.

poudarja, da je treba smernice EU povezati z načini izvajanja Opcijskega protokola h Konvenciji ZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (MOPPM), posebno pozornost pa nameniti nacionalnim preventivnim mehanizmom;

106.

poudarja, da opredelitev suženjstva, kot so jo določili Združeni narodi, ustreza položaju ali stanju posameznika, nad katerim se uveljavljajo značilnosti lastninske pravice ali nekatere od teh značilnosti; obžaluje dejstvo, da še vedno obstajajo oblike sodobnega suženjstva, med drugim tudi v Evropski uniji; zato poziva Komisijo, naj vodi odločnejšo politiko o tej temi, zlasti kar zadeva hišno osebje, ki so družbena in poklicna kategorija, ki jo najbolj zadevajo te oblike suženjstva;

107.

obžaluje, da je zloraba psihiatrije v politične namene še vedno pereč problem v številnih državah, ki imajo dolgo zgodovino uporabe nasilnih psihiatričnih metod za podpiranje nedemokratičnih režimov, s katerimi si prizadevajo zastrašiti in ustaviti nasprotujoče družbene segmente in posameznike; zaskrbljeno poudarja, da temu trendu sledi tudi trend nedorečenih in težko dokazljivih oblik mučenja, tudi psihološkega terorja in ponižujočih razmer v zaporih;

108.

opozarja na pomen poročila posebnega poročevalca Združenih narodov z dne 5. avgusta 2011 o mučenju in drugih oblikah krutega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (A/66/268), ki se osredotoča na vplive zapiranja v samico, vključno z uporabo te metode v psihiatričnih klinikah; izraža resno zaskrbljenost zaradi dokazov iz različnih držav, da se psihiatrične bolnišnice dejansko uporabljajo kot centri za pridržanje; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, posebnega predstavnika EU za človekove pravice, Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj temu problemu posvetijo potrebno pozornost;

109.

izraža zaskrbljenost zaradi prihodnjega delovanja rehabilitacijskih centrov za žrtve mučenja; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in službe Komisije, naj sodelujejo prek ločnice med zunanjo in notranjo politiko, da bi zagotovile, da meje upravnih pristojnosti ne bodo ogrozile podpore EU rehabilitacijskim centrom v Uniji ali zunaj nje;

110.

obžaluje, da so kršitve človekovih pravic še vedno pereč problem na zasedenih območjih Cipra; ugotavlja, da turška vojska več tisoč beguncem, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove in premoženje, še vedno ne dovoli, da bi živeli v svoji domovini; prav tako ugotavlja, da je družinam in svojcem pogrešanih oseb še vedno odvzeta pravica, da bi se seznanili z usodo svojih bližnjih, ker Turčija ne omogoča dostopa do vojnih območij in arhivov z ustreznimi poročili o preiskavah Odbora za pogrešane osebe na Cipru;

111.

vztraja pri tem, da mora politični dialog o človekovih pravicah med EU in tretjimi državami obsegati bolj vključujočo in celovito opredelitev nediskriminacije, med drugim na podlagi veroizpovedi ali prepričanja, spola, rasnega ali etničnega porekla, starosti, invalidnosti, spolne usmerjenosti in spolne identitete;

112.

poudarja, da bi moral Svet za verodostojno in skladno zunanjo politiko EU na področju temeljnih pravic, enakosti in nediskriminacije sprejeti direktivo o enaki obravnavi oseb ne glede na veroizpoved ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost ter razširiti uporabo okvirnega sklepa o rasizmu in ksenofobiji tudi na druge ciljne skupine, kot so lezbijke, geji, biseksualci in transseksualci;

113.

zahteva, naj države članice odločno nasprotujejo vsem poskusom spodkopavanja koncepta univerzalnosti, nedeljivosti in medsebojne odvisnosti človekovih pravic ter naj dejavno spodbujajo Svet ZN za človekove pravice, da enakovredno obravnava diskriminacijo na vsaki podlagi – spola, spolne identitete, rase, starosti, spolne usmerjenosti, vere ali prepričanja; globoko obžaluje, da je homoseksualnost v 78 državah še vedno kazniva, v petih državah se zanjo lahko izreče tudi smrtna kazen; te države poziva, naj homoseksualnost takoj dekriminalizirajo, osvobodijo tiste, ki so zaprti na podlagi svoje spolne usmerjenosti ali spolne identitete, in naj jih ne usmrtijo; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v celoti uporablja Priročnik LGBT za zaščito lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev; poziva Svet, naj si prizadeva oblikovati zavezujoče smernice za to področje; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj podpirajo zagovornike človekovih pravic lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev v državah, kjer so ogroženi, in poziva podpredsednico/visoko predstavnico in posebnega predstavnika EU za človekove pravice, naj še naprej jasno posredujeta trdno zavezanost Evropske unije enakosti in nediskriminaciji na podlagi spolne usmeritve, spolne identitete in spolnega izražanja v svetu, vključno s pripravo in podporo pobud na to temo na dvostranski in mednarodni ravni ter na ravni ZN; ponovno poziva Komisijo, naj objavi časovni načrt za enakopravnost na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete;

114.

poziva države članice, naj dodelijo azil lezbijkam, gejem, biseksualcem, transseksualcem in interseksualcem, ki bežijo pred pregonom v državah, kjer so obravnavani kot storilci kaznivih dejanj, na podlagi utemeljene bojazni prosilcev, da bodo preganjani, in njihove osebne opredelitve za lezbijko, geja, biseksualca, transseksualca ali interseksualca;

115.

ponovno poudarja, da je načelo nediskriminacije, ki zadeva tudi diskriminacijo na podlagi spola in spolne usmerjenosti, bistven element partnerstva med AKP in EU;

116.

poudarja dejstvo, da je EU ratificirala Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov in sprejela Evropsko strategijo o invalidnosti 2010–2020, zlasti področje ukrepanja št. 8; obsoja vse oblike diskriminacije na podlagi invalidnosti in poziva vse države, naj ratificirajo in izvajajo Konvencijo ZN o pravicah invalidov; poudarja, da mora tudi EU spremljati izvajanje Konvencije ZN o pravicah invalidov na lastnem ozemlju; poziva EU in njene države članice, naj v Evropski uniji in zunaj nje spodbujajo izvajanje Mednarodne konvencije o pravicah invalidov, ki je bila sestavljena leta 2006 v okviru OZN;

117.

obsoja stalne kršitve človekovih pravic proti ljudem, ki trpijo zaradi diskriminacije na podlagi kast, vključno z nepriznavanjem enakosti in onemogočanjem dostopa do sodnega varstva, neprestano segregacijo in ovirami zaradi kastnega sistema pri doseganju osnovnih človekovih pravic; poziva Svet, Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj skupaj ukrepajo proti diskriminaciji na podlagi kast, tudi v sporočilih in okvirih EU o človekovih pravicah ter v strategijah EU za posamezne države in dialogu z njimi, kadar je to primerno, ter naj podprejo osnutek načel in smernic ZN za odpravo diskriminacije na podlagi dela in porekla kot vodilni okvir za odpravo diskriminacije na podlagi kast ter si prizadevajo, da jih potrdi Svet ZN za človekove pravice;

118.

poziva visoko predstavnico/podpredsednico in posebnega predstavnika za človekove pravice, naj v celoti priznata, da je diskriminacija na podlagi kast medsektorski problem, ki zadeva področji človekovih pravic in revščine, ter ima resne posledice, predvsem za ženske;

119.

pozdravlja dejstvo, da smernice Sveta Združenih narodov za človekove pravice o skrajni revščini in človekovih pravicah temeljijo na medsebojni odvisnosti in nedeljivosti vseh človekovih pravic ter na načelih udeležbe in osamosvajanja ljudi, ki živijo v skrajni revščini; vztraja, da je skrajna revščina neločljivo povezana s človekovimi pravicami: po eni strani so osebe, ki živijo v skrajni revščini, pogosto prikrajšane za svoje človekove pravice, in sicer državljanske, politične, ekonomske in socialne; po drugi strani je pristop k boju proti skrajni revščini, ki temelji na človekovih pravicah, bistven, če želimo razumeti te razmere in se spopasti z njimi; poziva Svet, naj podpre ta pristop v Ekonomskem in socialnem svetu Združenih narodov;

120.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da diskriminacija grozi zlasti domorodnim ljudstvom, ki so še posebej občutljiva za politične, gospodarske, okoljske in z delom povezane spremembe ter motnje; ugotavlja, da jih večina živi pod pragom revščine in ima zelo omejen dostop do predstavniškega sistema, političnega odločanja ali pravosodnega sistema oziroma ga sploh nima; zlasti je zaskrbljen zaradi po poročilih splošno razširjenega prisvajanja zemljišč, prisilnih preselitev in kršenja človekovih pravic zaradi oboroženih spopadov;

121.

poziva Komisijo in Svet, naj spodbujata pojem „podnebni begunec“ kot uraden in pravno priznan pojem (ki označuje osebo, ki je bila zaradi podnebnih sprememb prisiljena zapustiti dom in iskati zatočišče v tujini), saj še ni priznan v mednarodnem pravu in v nobenem pravno zavezujočem mednarodnem sporazumu;

122.

poudarja pomen pravice do državljanstva kot ene najbolj temeljnih pravic, saj imajo v številnih državah le polnopravni državljani zagotovljene možnosti, da v celoti uveljavljajo svoje osnovne človekove pravice, vključno z javno varnostjo, blaginjo in izobraževanjem;

123.

poudarja, da imajo tradicionalne narodnostne manjšine posebne potrebe, ki so drugačne od potreb drugih manjšinskih skupin, in da je treba zagotoviti enako obravnavo teh manjšin z vidika izobraževanja, zdravstvenega varstva ter socialnih in drugih javnih storitev, poleg tega pa je treba na vseh področjih ekonomskega, socialnega, političnega in kulturnega življenja spodbujati popolno in dejansko enakost med pripadniki narodnostnih manjšin in večine;

124.

ceni pozornost, ki jo EU posveča izzivom pri izvajanju resolucij, povezanih z ženskami, mirom in varnostjo, v politikah EU, kar poudarja poročilo o kazalnikih EU za celovit pristop k izvajanju resolucij varnostnega sveta ZN št. 1325 in 1820, ki ga je Svet EU sprejel dne 13. maja 2011; pozdravlja politično delovanje EU, da bi v Generalni skupščini ZN zagotovila podaljšanje mandata posebne predstavnice generalnega sekretarja ZN za otroke in oborožene spopade; se strinja z mnenjem, izraženim v Sklepih Sveta z dne 1. decembra 2011 o skupni varnostni in obrambni politiki, da bi morala biti stalna in sistematična pozornost, namenjena vprašanjem človekovih pravic, spola in otrok, prizadetih v oboroženih spopadih, ključnega pomena v vseh fazah misij SVOP;

125.

meni, da je za zagotovitev dejanske udeležbe žensk, ki so trenutno premalo zastopane v političnih organizacijah in organizacijah civilne družbe, pomembno zagotoviti module usposabljanja in podpore tako za evropsko osebje, ki se ukvarja z vprašanji spolov, kot za ženske na terenu, da bi se jim omogočilo, da resnično prispevajo k mirovnim procesom in procesom reševanja sporov;

126.

priznava, da je konkreten napredek pri izboljšanju razmer za ženske in otroke v oboroženih spopadih pogosto odvisen od vzpostavitve jasnih in enotnih struktur za prevzemanje odgovornosti v vojaških in varnostnih službah pod civilnim nadzorom; zato poziva ustrezne institucije EU, naj poiščejo in izvajajo učinkovitejše metode za reforme varnostnega sektorja v državah, v katerih so spopadi ali ki trpijo za posledicami spopadov, z močnim poudarkom na pravicah žensk in otrok ter vključevanju in krepitvi vlog v tem okviru; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj to upoštevata pri načrtovanju in izvajanju instrumentov zunanje pomoči, namenjenih reformam varnostnega sektorja, vključno s pomenom krepitve vloge žensk pri obnovi po spopadih;

127.

poziva EU, naj vključi razoroževanje, rehabilitacijo in ponovno vključevanje otrok vojakov kot pomemben element v svoje politike, katerih cilj je krepitev človekovih pravic, boljša zaščita otrok in uporaba političnih mehanizmov za reševanje sporov namesto nasilja;

128.

izraža globoko zaskrbljenost glede regije afriških Velikih jezer, kjer se posilstvo uporablja kot orožje za izkoreninjenje celotnih skupin prebivalstva;

129.

poziva EU, naj odločneje ukrepa za izkoreninjenje praks pohabljanja ženskih spolnih organov, zgodnjih in prisilnih porok, umorov iz časti ter prisilnih splavov in splavov na podlagi spola zarodka; vztraja, da bi morala biti ta politika osnovni element pristopa EU k razvojnemu sodelovanju; poudarja, da je za dobrobit žensk in deklic v vseh državah pomemben ustrezen dostop do medicinskih sredstev ter do informacij in izobraževanja o spolnem in reproduktivnem zdravju in pravicah;

130.

ugotavlja, da se še vedno ne posveča dovolj pozornosti kršitvam spolnih in reproduktivnih pravic, ki spodkopavajo prizadevanja za doseganje zavez iz akcijskega programa iz Kaira, sprejetega na mednarodni konferenci ZN o prebivalstvu in razvoju leta 1994, ter obravnavi diskriminacije v strategijah na področju prebivalstva in razvoja, vključno z diskriminacijo na podlagi spola in neenakostjo; poudarja, da je bil napredek na področju reproduktivnega zdravja ponekod omejen zaradi kršitev, kot so otroške, zgodnje in prisilne poroke ter nezmožnost uveljavljanja najnižje zakonsko predpisane starosti za poroko, prisilne prakse, kot so prisilna sterilizacija ali pohabljanje ženskih spolnih organov, ter nepriznavanje samostojnosti ženskam in dekletom pri odločanju o spolnem in reproduktivnem zdravju brez diskriminacije, prisile in nasilja; poziva, naj se akcijski program iz Kaira izvaja v okviru politike na področju človekovih pravic in razvojne politike, da bi tako spodbujali enakost med spoloma ter pravice žensk in otrok, vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem in pravicami;

131.

poziva EU in njene države članice, naj zagotovijo, da bo operativni pregled ICPD+20 omogočil celovit pregled vseh vidikov, povezanih s polnim uživanjem spolnih in reproduktivnih pravic, potrdil odločen in progresiven pristop k uveljavljanju spolnih in reproduktivnih pravic za vse v skladu z mednarodnimi standardi na področju človekovih pravic ter povečal odgovornost vlad, ko gre za uresničevanje dogovorjenih ciljev; zlasti poziva EU in njene države članice, naj zagotovijo, da se pregled opravi na podlagi sodelovanja in da se omogoči smiselno sodelovanje različnim zainteresiranim stranem, vključno s civilno družbo ter ženskami, mladoletniki in mladimi; opozarja, da mora tak pregled temeljiti na človekovih pravicah in biti posebej osredotočen na spolne in reproduktivne pravice;

132.

opominja na resolucijo št. 11/8 Sveta ZN za človekove pravice z naslovom „Umrljivost in obolevnost mater, ki bi ju bilo mogoče preprečiti“, kjer je zapisano, da preprečevanje umrljivosti in obolevnosti mater zahteva učinkovito spodbujanje in varstvo človekovih pravic žensk in deklet, zlasti njihove pravice do življenja, izobraževanja, obveščenosti in zdravja; poudarja, da mora zato EU odigrati pomembno vlogo in prispevati k zmanjšanju števila zapletov, ki bi jih bilo mogoče preprečiti, tako pred in med nosečnostjo in porodom kot pozneje;

133.

poziva EU k tesnemu sodelovanju z žensko organizacijo ZN na področju uresničevanja pravic žensk, tako dvostransko kot na mednarodni, regionalni in nacionalni ravni; poudarja zlasti potrebo ne le po spodbujanju zdravstvene vzgoje in ustreznih programov za spolno in reproduktivno zdravje in pravice, ki so pomemben del politike EU do tretjih držav na področju razvoja in človekovih pravic, temveč tudi po zagotavljanju, da imajo ženske ustrezen dostop do javnih zdravstvenih sistemov in primernega ginekološkega in porodniškega varstva, kot jih je opredelila Svetovna zdravstvena organizacija;

134.

poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj znotraj skupne strategije za boj proti nasilju nad ženskami namenita posebno pozornost pohabljanju ženskih spolnih organov, tudi z oblikovanjem akcijskega načrta EU proti pohabljanju ženskih spolnih organov v skladu z načelom potrebne skrbnosti; spodbuja Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj vprašanje pohabljanja ženskih spolnih organov še naprej obravnavajo v političnem dialogu s partnerskimi državami, v katerih se te prakse še izvajajo, in naj v ta dialog vključijo zagovornike človekovih pravic, ki si že prizadevajo za izkoreninjenje teh praks, dekleta in žene, ki so zaradi praks osebno prizadete, vodje skupnosti, verske voditelje, učitelje, zdravstvene delavce in vladne uradnike na lokalni in nacionalni ravni; poudarja, da mora Evropska služba za zunanje delovanje razviti niz ustreznih orodij za boj proti pohabljanju ženskih spolnih organov kot del svojih ukrepov za izvajanje Strateškega okvira EU o človekovih pravicah in demokraciji;

135.

poudarja, da je bil napredek na področju reproduktivnega zdravja ponekod omejen zaradi kršitev, kot so otroške, zgodnje in prisilne poroke ter nezmožnost uveljavljanja najnižje zakonsko predpisane starosti za poroko, prisilne prakse, kot so prisilna sterilizacija ali pohabljanje ženskih spolnih organov;

136.

pozdravlja prizadevanja več držav članic za boj proti nasilju nad ženskami, nasilju v družini in pohabljanju ženskih spolnih organov, zlasti čezmejne vidike; ponovno poudarja, da morajo biti notranje in zunanje politike EU o teh vprašanjih usklajene, in poziva Komisijo, naj si kot prednostno nalogo zastavi odpravo nasilja nad ženskami in dekleti kot tudi umorov žensk in deklet ter z dodelitvijo ustreznih finančnih sredstev podpre ciljne in inovativne programe tako v EU kot v tretjih državah; spodbuja EU in njene države članice, naj podpišejo in ratificirajo konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini;

137.

pozdravlja sprejetje Direktive 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev (14) ter izoblikovanje nove strategije Komisije, naslovljene „Strategija EU za odpravo trgovine z ljudmi za obdobje 2012–2016“; opozarja, da je trgovina z ljudmi kompleksen nadnacionalni pojav, katerega vzroki so ranljivost zaradi revščine, pomanjkanje demokratične kulture, razlike med spoloma in nasilje nad ženskami; poudarja, da je treba v dialogu s tretjimi državami v zvezi s to problematiko še bolj vztrajati pri razsežnosti spolov, ter nazadnje še poziva države članice, ki še niso ratificirale Protokola Združenih narodov o trgovini z ljudmi (t. i. „protokol iz Palerma“) in Konvencije Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi, naj to storijo čim prej;

138.

vztraja pri bistveni vlogi žensk v političnem življenju južnih sosedskih držav; pozdravlja izide volitev, s katerimi se je precej povečalo število žensk na političnem prizorišču;

139.

poziva Svet, Komisijo in države članice, naj še posebej spodbujajo države članice Afriške unije k ratifikaciji in izvajanju Protokola Afriške unije o pravicah žensk v Afriki;

140.

poziva k posebni zavezi iz Lizbonske pogodbe, da se bo EU v zunanji politiki osredotočila na pravice otrok; poudarja, da je skoraj univerzalno sprejetje Konvencije ZN o otrokovih pravicah še posebej trdna mednarodna pravna podlaga za izvajanje progresivnih politik na tem področju; priporoča, naj se otrokove pravice upoštevajo v vseh politikah in ukrepih EU; zato poziva države, ki še niso ratificirale konvencije, naj to storijo čim prej in jo začnejo izvajati skupaj z opcijskima protokoloma;

141.

opozarja na resen problem v številnih državah podsaharske Afrike, kjer otroke obtožujejo čarovništva, kar ima resne posledice, ki segajo od socialne izključenosti in detomora, do obrednih umorov otrok za namen žrtvovanja; poudarja, da je država odgovorna za zaščito otrok pred vsemi oblikami nasilja in zlorabe, zato poziva visoko predstavnico/podpredsednico, posebnega predstavnika EU za človekove pravice, Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj posebno pozornost posvetijo zaščiti otrok pred vsemi oblikami nasilja ter v dialogih z vladami zadevnih držav na področju človekovih pravic in pri načrtovanju zunanjih finančnih instrumentov obravnavajo usodo teh otrok;

142.

poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj v zunanjih politikah Unije zagotavljata zaščito otrokovih pravic v kazenskih postopkih z opredelitvijo posebnih potreb za zaščito, priznata njihovo ranljivost za sekundarno in ponovno viktimizacijo in upoštevata predvsem interese otrok, kakor je opredeljeno v Direktivi 2012/29/EU o minimalnih standardih na področju pravic žrtev;

143.

pozdravlja sporočilo Komisije Agenda EU za otrokove pravice, ki združuje notranjepolitične in zunanjepolitične cilje v en sam politični dokument; opozarja na zavezo visoke predstavnice/podpredsednice iz sporočila Komisije o človekovih pravicah in demokraciji v središču zunanjega delovanja, da se bo osredotočila na pravice otrok kot eno od treh prednostnih nalog kampanje; vendar poudarja pomen pretvorbe teh zavez v proračunsko podprte ukrepe in spremljanja njihovega učinkovitega izvajanja;

144.

poziva k dosledni vključitvi otrokovih pravic v državne strategije EU na področju človekovih pravic v skladu z zavezo iz Lizbonske pogodbe; podpira načrte, da bi se v razvojnem sodelovanju še naprej razvijali pristopi, ki temeljijo na pravicah, kot je zapisano v akcijskem načrtu o strategiji EU o človekovih pravicah; poudarja, da je to nujno potrebno v primeru otrokovih pravic, da se zagotovi dolgoročnejši trajnostni napredek; poudarja, da so v nekaterih državah posebej ranljiva dekleta;

145.

poudarja potrebo po boju proti vsem oblikam prisilnega dela in izkoriščanja otrok ter trgovini z otroki; poziva k boljšem izvajanju veljavnih nacionalnih in mednarodnih pravil, ki povečujejo ozaveščenost o zlorabi otrok na trgu dela; poudarja, da bi morali otroci in mladostniki sodelovati le pri delu, ki ne škoduje njihovemu zdravju in osebnemu razvoju ali ovira njihovega izobraževanja;

146.

poudarja, da je svoboda misli, vesti, veroizpovedi ali prepričanja temeljna človekova pravica (15), ki vključuje pravico posameznika, da verjame ali ne, in pravico, da goji teistično, neteistično ali ateistično prepričanje, bodisi zasebno ali v javnosti oziroma sam ali v skupnosti; poudarja, da je uveljavljanje te pravice temeljnega pomena za razvoj pluralističnih in demokratičnih družb; poziva EU, naj v skladu s konvencijami ZN na področju človekovih pravic v političnih dialogih s tretjimi državami sistematično zagovarja pravico do svobode veroizpovedi ali prepričanja za vse;

147.

obsoja vsakršno nestrpnost, diskriminacijo ali nasilje na podlagi veroizpovedi ali prepričanja, kjer koli ali komur koli se zgodi, pa naj bo usmerjeno proti vernikom, verskim odpadnikom ali nevernikom; izraža globoko zaskrbljenost zaradi čedalje večjega števila tovrstnih primerov v različnih državah, kjer je nasilje usmerjeno proti predstavnikom verskih manjšin in posameznikom v večinskih verskih skupnostih, ki spodbujajo pluralistično in raznoliko družbo, ki temelji na medsebojnem spoštovanju posameznikov; izraža zaskrbljenost zaradi nekaznovanja takih kršitev, pristranskosti policije in sodnih sistemov pri obravnavi takih zadev, pa tudi pomanjkanja ustreznih sistemov za odškodnino žrtvam v številnih državah sveta; ugotavlja, da so dogodki v zvezi z arabsko pomladjo v številnih primerih poleg pričakovanih demokratičnih sprememb začuda povzročili tudi poslabšanje svoboščin in pravic verskih skupnosti, zato odločno obsoja vsako nasilje zoper kristjane, jude, muslimane in druge verske skupnosti; priznava vse večjo potrebo v številnih državah po reševanju konfliktov in doseganju sprave, vključno z medverskim dialogom na različnih ravneh; poziva EU, visoko predstavnico/podpredsednico, posebnega predstavnika EU za človekove pravice, Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v dialogih EU s tretjimi državami o človekovih pravicah obravnavajo diskriminacijsko in hujskaško vsebino denimo v sredstvih javnega obveščanja, pa tudi vprašanje ovir za svobodno izpoved prepričanja; meni, da v tretjih državah, v katerih se verske manjšine soočajo s kršitvami pravic, takih težav ni mogoče rešiti z izolacijo teh manjšin iz družb, ki jih obkrožajo, in s posledičnim ustvarjanjem „vzporednih družb“;

148.

je zlasti zaskrbljen zaradi razmer na Kitajskem, kjer se posamezniki, ki izražajo svojo veroizpoved zunaj uradno odobrenih kanalov, vključno s kristjani, muslimani, budisti in pripadniki gibanja falun gong, sistematično soočajo s pregonom; poziva kitajsko vlado, naj preneha s svojo kampanjo slabega ravnanja in nadlegovanja pripadnikov gibanja falun gong, ki jim zaradi uveljavljanja pravice do svobode veroizpovedi in prepričanja grozita dolgoletna zaporna kazen in prevzgoja z delom, s čimer naj bi jih prisilili, da se odpovejo svojim duhovnim prepričanjem, čeprav je Kitajska ratificirala Konvencijo ZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju; poziva Kitajsko, naj v skladu s svojimi obljubami ratificira Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah; poziva kitajske oblasti naj prenehajo izvajati in sčasoma, z dejanskim posvetovanjem s Tibetanci, spremenijo politiko, ki izredno negativno vpliva na tibetanski budizem, kulturo in tradicijo; je resno zaskrbljen zaradi razmer na področju svobode veroizpovedi na Kubi, zlasti zaradi vse večjega preganjanja voditeljev in vernikov katoliške in protestantske cerkve;

149.

poudarja, da mednarodno pravo o človekovih pravicah priznava svobodo misli, vesti, veroizpovedi, prepričanja ali politične pripadnosti ne glede na registracijski status, zato registracija ne bi smela biti obvezen pogoj za izvajanje veroizpovedi ali uresničevanje pravice do politične pripadnosti; zaskrbljeno opozarja, da se morajo na Kitajskem vsi posamezniki, ki želijo prakticirati veroizpoved, vključno s petimi uradnimi veroizpovedmi, tj. budizmom, taoizmom, islamom, rimokatolicizmom in protestantizmom, registrirati pri vladi in delovati pod okriljem upravnih odborov, ki jih nadzoruje vlada, kar posega v njihovo versko avtonomijo in omejuje njihove dejavnosti; z zaskrbljenostjo ugotavlja tudi, da se neregistrirane verske skupine, vključno s hišnimi cerkvami in pripadniki gibanja falun gong, srečujejo z različnimi oblikami slabega ravnanja, ki omejujejo njihove dejavnosti ali zbiranje, vključno z zaplembo premoženja oziroma celo pridržanjem ali zaporno kaznijo;

150.

pozdravlja dejstvo, da je svoboda veroizpovedi ali prepričanja vključena v usposabljanje, ki se zagotavlja osebju EU; ponovno odločno poziva k priročniku za pospeševanje pravice do svobode veroizpovedi ali prepričanja kot delu zunanje politike EU; v zvezi s tem pozdravlja zavezo EU, da bo v skladu z razdelkom 23 akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo pripravila smernice o svobodi veroizpovedi ali prepričanja; ugotavlja, da morajo biti te smernice v skladu z državnimi strategijami EU o človekovih pravicah in vključevati seznam potrebnih svoboščin, ki so del svobode veroizpovedi ali prepričanja, da bi se ocenile razmere v posamezni državi, ter metodologijo za ugotavljanje kršitev svobode veroizpovedi ali prepričanja; poudarja, da morajo Evropski parlament in organizacije civilne družbe sodelovati pri pripravi teh smernic; spodbuja EU, naj zagotovi, da bodo nove smernice skladne s prednostnimi nalogami, navedenimi v državnih strategijah EU o človekovih pravicah; poudarja pomen vključevanja svobode veroizpovedi ali prepričanja v razvojno in zunanjo politiko EU;

151.

poziva EU, naj se dejavno odzove na povečano uporabo zakonov o verskem odpadništvu, bogokletstvu in spreobrnitvi ter na njihovo vlogo pri povečanju verske nestrpnosti in diskriminacije; poudarja, da mednarodno pravo vključuje pravico do pripadnosti, sprejetja ali spremembe veroizpovedi ali prepričanja; poziva podpredsednico/visoko predstavnico in institucije EU, naj sprejmejo ukrepe proti nesprejemljivim praksam ter izvajajo pritisk na tiste tretje države, zlasti partnerice EU, v katerih se take prakse še vedno dogajajo, ter zagotovijo njihovo ukinitev; spodbuja EU, naj se javno izreče proti temu, da bi vlade uporabljale te zakone, prav tako pa naj podpira pravico posameznikov do spremembe veroizpovedi, predvsem v državah, v katerih je za to zagrožena smrtna kazen;

152.

poudarja, kako pomembno je zaščititi svobodo misli, vesti, veroizpovedi in prepričanja, vključno z ateizmom in drugimi oblikami neverovanja, v skladu z mednarodnimi konvencijami o človekovih pravicah, in vztraja pri tem, da te svobode ne bi smela ogrožati uporaba zakonov o bogokletstvu, s katerimi se zatirajo in preganjajo tisti, ki pripadajo drugi veroizpovedi ali gojijo drugačno prepričanje; poudarja, da se zakoni o bogokletstvu sicer pogosto uveljavljajo pod pretvezo zmanjšanja družbenih napetosti, v resnici pa le prispevajo k naraščanju takih napetosti in povečanju nestrpnosti, zlasti do verskih manjšin; v zvezi s tem ponovno opozarja, da je v številnih državah še vedno običajna prepoved, zaplemba in uničevanje krajev, na katerih poteka čaščenje, ter verskih publikacij, pa tudi prepoved izobraževanja duhovnikov; poziva institucije EU, naj pri svojih stikih z zadevnimi vladami nasprotujejo takim kršitvam; zahteva odločno ukrepanje zoper izkoriščanje zakonov o bogokletstvu za pregon pripadnikov verskih manjšin;

153.

poudarja pomen vključevanja svobode veroizpovedi ali prepričanja v evropske politike razvoja, preprečevanja konfliktov in boja proti terorizmu; pozdravlja vseobsežna prizadevanja za medkulturni in medverski dialog in sodelovanje na različnih ravneh, ki vključujejo voditelje skupnosti, ženske, mlade in predstavnike etničnih manjšin, pri spodbujanju družbene kohezije in miru; pozdravlja zavezo EU, da bo predstavljala in spodbujala pravico do svobode veroizpovedi ali prepričanja na mednarodnih in regionalnih forumih, vključno z ZN, OVSE, Svetom Evrope in drugimi regionalnimi mehanizmi, in poziva h konstruktivnemu dialogu z Organizacijo islamske konference (OIC) o oddaljitvi od terminologije, povezane z bojem proti omalovaževanju veroizpovedi; spodbuja EU, naj na Generalni skupščini ZN na dnevni red še naprej uvršča svojo letno resolucijo o svobodi veroizpovedi ali prepričanja;

154.

pozdravlja skupno izjavo podpredsednice/visoke predstavnice, generalnega sekretarja Organizacije islamske konference (OIC), generalnega sekretarja Arabske lige in komisarja Afriške unije za mir in varnost z dne 20. septembra 2012, s katero so potrdili spoštovanje vseh veroizpovedi ter temeljni pomen verske svobode in strpnosti, hkrati pa v celoti priznali pomen svobode izražanja; obsoja vsakršno zagovarjanje verskega sovraštva in nasilja ter globoko obžaluje izgubo človeških življenj zaradi nedavnih napadov na diplomatska predstavništva; izreka sožalje družinam žrtev;

155.

poudarja, da je svoboda veroizpovedi ali prepričanja medsebojno povezana z vprašanji priznavanja, enakopravnega državljanstva in enakega uživanja pravic v družbi; spodbuja EU, naj si prednostno prizadeva doseči enakost in enakopravno državljanstvo za predstavnike marginaliziranih in diskriminiranih skupin v družbi; poleg tega poudarja pomen podpiranja pobud in zagotavljanja finančnih sredstev za civilno družbo in zagovornike človekovih pravic, ki si prizadevajo za boj proti diskriminaciji, nestrpnosti in nasilju zaradi veroizpovedi ali prepričanja;

156.

poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v okviru svoje strukture razvije stalno zmogljivost za spremljanje in analiziranje vloge veroizpovedi ali prepričanja v sodobnih družbah in mednarodnih odnosih ter vključi vprašanje svobode veroizpovedi ali prepričanja v geografske in tematske direktorate in enote; spodbuja Evropsko službo za zunanje delovanje, naj Parlamentu letno poroča o napredku na področju zagotavljanja svobode veroizpovedi ali prepričanja v svetu;

157.

poudarja pomen podpiranja pobud in zagotavljanja finančnih sredstev za civilno družbo in zagovornike človekovih pravic, ki si prizadevajo za boj proti diskriminaciji, nestrpnosti in nasilju zaradi veroizpovedi ali prepričanja; meni, da bi bilo treba v programih podpore za posamezne države prednostno zagotoviti finančna sredstva za zaščito in spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepričanja v državah, kjer je državna strategija EU pokazala, da je treba to pravico obravnavati prednostno;

158.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo pošlje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, Evropski službi za zunanje delovanje, vladam in parlamentom držav članic in držav kandidatk, Združenim narodom, Svetu Evrope ter vladam držav in ozemelj, omenjenih v tej resoluciji.