20.8.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 239/32

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 4. februarja 2011 z naslovom Javno posvetovanje: Usklajenemu pristopu h kolektivnim pravnim sredstvom naproti (SEC(2011)0173),

—

ob upoštevanju osnutka dokumenta o smernicah z naslovom Izračun škode v odškodninskih tožbah zaradi kršitev člena 101 ali 102, ki ga je Komisija objavila junija 2011,

—

ob upoštevanju Direktive 2009/22/ES o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov (1),

—

ob upoštevanju dokumenta Komisije o posvetovanju glede nadaljnjih ukrepov v zvezi z zeleno knjigo o kolektivnih odškodninah za potrošnike (Bruselj, 2009),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. marca 2009 o Beli knjigi o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES (2),

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 27. novembra 2008 o kolektivnih odškodninah za potrošnike (COM(2008)0794),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. januarja 2011 o poročilu o politiki konkurence za leto 2009 (3),

—

ob upoštevanju bele knjige Komisije z dne 2. aprila 2008 o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES (COM(2008)0165),

—

ob upoštevanju poročila Maria Montija z dne 9. maja 2010 o novi strategiji za enotni trg,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. marca 2007 z naslovom "Strategija potrošniške politike EU 2007–2013: Usposabljanje potrošnikov, izboljševanje blaginje potrošnikov, učinkovito varstvo potrošnikov" (COM(2007)0099),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2011 o alternativnem reševanju sporov v civilnih, gospodarskih in družinskih zadevah (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2011 o izvajanju direktive o mediaciji v državah članicah, njenem vplivu na mediacijo in sprejetju s strani sodišč (5),

—

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenj Odbora za ekonomske in monetarne zadeve, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7-0012/2012),

A.

ker državljani in podjetja v evropskem območju pravice ne smejo le uživati pravic, temveč morajo imeti tudi možnost, da jih nemoteno in uspešno uveljavljajo;

B.

ker je nedavno sprejeta zakonodaja EU napisana tako, da strankam v čezmejnih zadevah omogoča, da uspešno uveljavljajo svoje pravice (6) ali da s pomočjo mediacije dosežejo izvensodno rešitev (7);

C.

ker koristim metode alternativnega reševanja sporov ni mogoče oporekati in ker bi moral biti vsem državljanom EU še naprej na voljo enakopraven dostop do sodnega varstva;

D.

ker po raziskavi Flash Eurobarometer o odnosu potrošnikov do čezmejnega trgovanja in varstva potrošnikov iz marca 2011 79 % evropskih potrošnikov navaja, da bi bili bolj pripravljeni braniti svoje pravice na sodišču, če bi se lahko pridružili drugim potrošnikom, ki se pritožujejo o isti zadevi;

E.

ker oškodovani potrošniki, ki odškodnino zahtevajo individualno po sodni poti, pogosto naletijo na precejšnje ovire glede dostopnosti, učinkovitosti in cenovne dostopnosti, to pa zaradi včasih visokih sodnih stroškov, možnega psihološkega bremena, zapletenih in dolgotrajnih postopkov ter pomanjkljive obveščenosti o razpoložljivih pravnih sredstvih;

F.

ker v primeru, ko je zaradi iste kršitve oškodovana skupina državljanov, individualna tožba ni najučinkovitejše sredstvo za preprečitev nezakonitega ravnanja ali uveljavitev nadomestila, še zlasti, če je individualna škoda v primerjavi s sodnimi stroški majhna;

G.

ker v nekaterih državah članicah splošna učinkovitost obstoječih pravnih sredstev za potrošniške in izvrševanje ustreznih predpisov na ravni EU velja za nezadovoljivo, ali pa ti mehanizmi niso dovolj dobro poznani, zaradi česar je njihova uporaba omejena;

H.

ker je zaradi povezovanja evropskih trgov in posledično večje čezmejne dejavnosti očitneje, da je potreben skladen vseevropski pristop za obravnavo primerov, kjer potrošniki ostanejo praznih rok, saj postopki skupinske odškodninske tožbe, ki so jih uvedle številne države članice, ne prinašajo čezmejnih rešitev;

I.

ker igrajo nacionalne in evropske oblasti ključno vlogo pri izvrševanju zakonodaje EU, izvrševanje zakonodaje na zasebni ravni pa bi moralo javno izvrševanje dopolnjevati, ne more pa ga nadomestiti;

J.

ker javno izvrševanje predpisov, da se prepreči kršitve in naloži denarna kazen, samo po sebi potrošnikom ne zagotavlja odškodnine za škodo, ki so jo utrpeli;

K.

ker bi združitev tožb v skupinsko tožbo ali možnost, da to tožbo vloži skupni zastopnik ali organ, ki deluje v javnem interesu, lahko poenostavila postopek in znižala stroške strank v postopku;

L.

ker lahko sistem, ki temelji na skupinskih tožbah, koristno dopolni individualno pravno varstvo, vendar ga ne more nadomestiti;

M.

ker mora Komisija pri vseh predlogih, ki ne sodijo v izključno pristojnost Unije, spoštovati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

1.

pozdravlja omenjeno horizontalno posvetovanje in poudarja, da morajo imeti žrtve nezakonitega ravnanja, in sicer tako državljani kot podjetja, možnost zahtevati odškodnino za izgubo ali škodo, ki so jo utrpeli, zlasti ko gre za razpršeno škodo, kjer tveganje glede višine stroškov ni sorazmerno s povzročeno škodo;

2.

je seznanjen s prizadevanji vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike, da omeji neresne pravdne postopke in zlorabo ameriškega sistema skupinskih tožb (8) ter poudarja, da se v Evropi ne sme uvesti sistema skupinskih tožb po ameriškem modelu oziroma drugih sistemov, ki ne upoštevajo evropske pravne tradicije;

3.

pozdravlja prizadevanja držav članic, da bi okrepili pravice žrtev nezakonitega ravnanja z uvedbo ali načrtovanjem uvedbe zakonodaje, ki bi poenostavila odškodninske postopke, hkrati pa preprečevala zlorabo pravdnih postopkov, vendar se tudi zadeva, da se nacionalni mehanizmi kolektivnih pravnih sredstev med seboj močno razlikujejo, zlasti glede področja uporabe in postopkovnih značilnost, kar bo lahko imelo za posledico, da državljani ne bi mogli uživati svojih pravic;

4.

pozdravlja delo Komisije za usklajen evropski pristop h kolektivnim tožbam in jo poziva, naj v svoji oceni učinka pokaže, da je treba v skladu z načelom subsidiarnosti ukrepati na ravni EU, da bi se izboljšalo veljavni regulativni okvir EU zato, da bi se žrtvam kršitev prava EU omogočilo, da dobijo odškodnino za utrpljeno škodo, s tem pa bi se prispevalo k zaupanju potrošnikov in boljšemu delovanju notranjega trga;

5.

poudarja možne prednosti kolektivnih tožb v obliki nižjih stroškov in večje pravne varnosti tožnikov, obtožencev in sodnega sistema, ki jih prinaša izogibanje vzporednim pravdnim postopkom za podobne tožbe;

6.

meni, da je v sektorju konkurence javno izvrševanje bistveno za izvajanje določb Pogodb, za polno doseganje ciljev EU in zagotavljanje, da Komisija in nacionalni organi s področja konkurence izvršujejo konkurenčno pravo EU;

7.

želi spomniti, da trenutno samo države članice sprejemajo nacionalne predpise o določanju višine odškodnine; nadalje ugotavlja, da izvrševanje nacionalnega prava ne sme preprečiti enotnega izvrševanja evropskega prava;

8.

poziva Komisijo, naj dosledno preuči ustrezno pravno podlago za vse ukrepe s področja kolektivnih tožb;

9.

ugotavlja, da po do sedaj dostopnih podatkih, zlasti glede na študijo z naslovom Ocena uspešnosti in učinkovitosti mehanizmov kolektivnih pravnih sredstev v Evropski uniji, opravljeno leta 2008 za GD SANCO, nobeden od obstoječih mehanizmov kolektivnih pravnih sredstev v EU ni povzročil nesorazmernih gospodarskih posledic za vpletena podjetja;

10.

ugotavlja, da na ravni EU že obstajajo nekateri mehanizmi izvrševanja za posamezne primere, kot sta Direktiva 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah in Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov in meni, da nudi zlasti Uredba (ES) št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti s poenostavitvijo čezmejnih pravdnih postopkov pri zahtevkih za zneske, nižjih od 2 000 evrov dostop do sodnega varstva, vendar ugotavlja, da ta zakonodaja ni zasnovana tako, da bi zagotavljala učinkovit dostop do sodnega varstva v primerih, ko veliko žrtev utrpi enako škodo;

11.

ocenjuje, da bi sodna prepoved lahko igrala pomembno vlogo pri zaščiti pravic, ki jih državljani in podjetja uživajo v skladu s pravom EU, in meni, da je mogoče mehanizme, ki so bili uvedeni z Uredbo (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju na področju varstva potrošnikov (9) in Direktivo 2009/22/ES o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov, znatno izboljšati, da bi tako okrepili sodelovanje in sodne prepovedi v čezmejnih primerih;

12.

meni, da je potreba po izboljšanju pravnega sredstva sodne prepovedi še posebej velika v okoljskem sektorju; poziva Komisijo, naj preuči načine, da bi to pravno sredstvo zagotovili tudi v tem sektorju;

13.

meni, da se je treba pri sodni prepovedi osredotočiti na zaščito interesa posameznika in javnega interesa, in poziva k previdnosti, ko gre za razširitev dostopa do sodnega varstva za organizacije, saj slednjim ne bi smel biti omogočen lažji dostop do sodnega varstva kot pa posameznikom;

14.

zaradi tega poziva Komisijo, naj dodatno okrepi in poveča učinkovitost obstoječih instrumentov, kakršna sta Direktiva 98/27/ES o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov in Uredba (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov, da bi zagotovila ustrezno javno izvrševanje pravic potrošnikov v EU; kljub temu poudarja, da niti Direktiva 98/27/ES niti Uredba (ES) št. 2006/2004 ne predvidevata nadomestila za povzročeno škodo potrošnikom;

15.

meni, da dostop do sodnega varstva s pomočjo skupinskih tožb spada na področje postopkovnega prava in ga skrbi, da bi neusklajene pobude EU na področju kolektivnih tožb privedle do razdrobljenosti nacionalnih predpisov o postopkih in odškodnini, kar bi oslabilo, ne pa krepilo dostop do sodnega varstva v EU; če bi bila po temeljitem premisleku sprejeta odločitev, da je sistem EU za kolektivne tožbe zaželen in potreben, poziva, naj bodo vsi predlogi s področja kolektivnih tožb v obliki horizontalnega okvira, ki bo vključeval skupna načela in nudil enoten dostop do sodnega varstva preko kolektivnih tožb po Evropski uniji ter še posebej, vendar ne tudi izrecno, obravnaval kršitve pravic potrošnikov;

16.

poudarja, da je treba ustrezno upoštevati pravno tradicijo in pravno ureditev posameznih držav članic in okrepiti usklajevanje primerov dobre prakse med državami članicami ter meni, da je delo na shemi EU za spodbujanje učinkovitih pravnih sredstev, namenjenih posameznikom in malim in srednjim podjetjem, ne bi smelo povzročiti zamude pri sprejetju horizontalnega okvira;

17.

poudarja, da mora vsak pravno zavezujoči horizontalni okvir zajemati temeljne vidike kolektivnega uveljavljanja odškodnin; nadalje vztraja, da morajo za kolektivne tožbe veljati zlasti postopkovni predpisi in predpisi mednarodnega zasebnega prava na splošno, ne glede na vrsto sektorja, medtem ko bi lahko bila omejena sektorska pravila v zvezi z varstvom potrošnikov ali konkurenčnim pravom, ki zadevajo vprašanja, kot so morebitne zavezujoče posledice odločitev, ki jih sprejmejo nacionalni organi za konkurenco na področju konkurenčnega prava EU, določena v ločenih členih ali poglavjih samega horizontalnega okvira ali z ločenimi pravnimi instrumenti vzporedno ali po sprejetju horizontalnega instrumenta;

18.

meni, da igra škoda ali izguba, ki jo utrpi posameznik, ključno vlogo pri odločitvi o vložitvi tožbe, saj jo vsak neizogibno primerja z morebitnimi stroški postopkov pri tožbi; opozarja Komisijo, da mora biti horizontalni okvir za kolektivne tožbe zmogljivo in stroškovno učinkovito orodje za vse stranke in meni, da bi se lahko pravila nacionalnih postopkov držav članic zgledovala po Uredbi (ES) št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti kot referenci v zadevah kolektivnih tožb, kadar vrednost zahtevka ni zunaj njenega področja uporabe;

19.

meni, da bi bile kolektivne tožbe v okviru horizontalnega instrumenta najbolj učinkovite, kadar obtoženec in zastopane žrtve nimajo sedeža oziroma prebivališča v isti državi članici (čezmejni značaj) in kadar so pravice, ki so bile domnevno kršene, predpisane z zakonodajo EU (kršitev prava EU); poziva k nadaljnji preučitvi načinov za izboljšanje pravnih sredstev v primerih pri kršitev nacionalnega prava, ki imajo lahko daljnosežne, čezmejne posledice;

20.

ponavlja, da je treba znotraj horizontalnega instrumenta uvesti zaščitne ukrepe, da bi se izognili neupravičenim zahtevkom in zlorabi kolektivnih tožb ter zagotovili pravične sodne postopke, ter poudarja, da morajo zaščitni ukrepi med drugim zajemati sledeče:

—

zastopniška tožba je dopustna, če obstaja natančno identificirana skupina, identifikacija članov skupine pa je opravljena pred vložitvijo tožbe;

—

evropski pristop h kolektivnim pravnim sredstvom je treba oblikovati na podlagi načela sodelovanja, pri čemer morajo biti oškodovanci jasno opredeljeni in sodelovati v postopku le, če si to izrecno želijo, da bi se preprečile morebitne zlorabe; poudarja, da je treba v skladu z načelom subsidiarnosti spoštovati obstoječe nacionalne sisteme; poziva Komisijo, naj pretehta vzpostavitev sistema, ki bi zagotavljal ustrezno obveščenost vseh potencialnih oškodovancev, povečal reprezentativnost skupinskih tožb in omogočil čim večjemu številu oškodovancev, da zahtevajo odškodnino, ter zagotovil enostaven, cenovno ustrezen in učinkovit dostop do sodnega varstva za državljane EU, s čimer bi preprečili pretirano število sodnih sporov, kasneje pa tudi nepotrebne posamične ali skupinske tožbe zaradi iste kršitve; poziva države članice, naj vzpostavijo učinkovite mehanizme za obveščanje čim večjega števila oškodovancev, da bodo poznali svoje pravice in obveznosti, kar zlasti velja za oškodovance, ki imajo bivališče ali sedež v različnih državah članicah, pri čemer pa zaradi upoštevanja domneve nedolžnosti ne smejo neupravičeno škodovati ugledu strank;

—

sistem skupinskih tožb je treba zavrniti, kadar oškodovanci niso identificirani pred razglasitvijo sodbe, na podlagi, da je to v nasprotju s pravnim redom številnih držav članic in krši pravico žrtev, ki bi v sodnem postopku sodelovale nevede, vendar bi bila sodba sodišča za njih vseeno zavezujoča;

—

države članice morajo zagotoviti, da ima sodnik ali podoben organ pravico, da s predhodnim preverjanjem dopustnosti potencialne kolektivne tožbe odloči, da so pogoji izpolnjeni in da je tožba primerna za nadaljevanje postopka;

—

države članice morajo imenovati organizacije, ki so usposobljene za vložitev zastopniške tožbe, pri čemer so potrebna evropska merila, ki bodo jasno določala, katere so za to usposobljene; ta merila lahko temeljijo na členu 3 Direktive št. 2009/22/ES o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov, vendar morajo biti natančneje določena, da bi se izognili zlorabam pravdnih postopkov in da bi zagotovili dostop do sodnega varstva; ta merila bi morala med drugim zadevati finančne in kadrovske vire organizacij;

—

žrtve morajo biti v vsakem primeru svobodne, da alternativno uveljavljajo individualen odškodninski zahtevek pred pristojnim sodiščem;

—

horizontalni okvir bi moral obravnavati odškodnine le za dejansko povzročeno škodo. kaznovalne odškodnine pa morajo biti prepovedane; v skladu z načelom o odškodnini mora biti dodeljena odškodnina porazdeljena med posamezne žrtve v višini škode, ki so jo utrpele; odvetniške nagrade, vezane na uspeh, v Evropi niso praksa in ne bi smele biti del obveznega horizontalnega okvira;

—

tožniki v kolektivni tožbi ne smejo biti v boljšem položaju kot individualni tožniki glede dostopa do dokazov obtoženca, vsak tožnik pa mora predložiti dokaze za svoj zahtevek; obveznost razkritja dokumentov tožnikom (razkritje) v Evropi v glavnem ni v praksi in ne sme biti del obveznega horizontalnega okvira;

—

vsaka tožba vključuje finančno tveganje, države članice pa morajo določiti lastna pravila o razdelitvi stroškov, v skladu s katerimi mora stranka, ki izgubi, kriti stroške nasprotne stranke, da bi na ta način preprečili pretirano širjenje neutemeljenih tožbenih zahtevkov v vseevropskem mehanizmu kolektivnih pravnih sredstev;

—

Komisija ne sme določiti pogojev ali smernic o financiranju odškodninskih zahtevkov, saj večina pravnih sistemov držav članic ne pozna financiranja s strani tretje stranke, ki se ji na primer ponudi delež dodeljene odškodnine; to državam članicam ne preprečuje, da bi določile pogoje ali smernice za financiranje odškodninskih zahtevkov;

21.

v primeru, da Komisija predstavi predlog horizontalnega okvira, ki ureja tožbe, potem bi bilo treba sprejeti načelo nadaljnjega ukrepanja, kjer je to primerno, po katerem bi se zasebno izvrševanje s skupinsko tožbo lahko izvajalo samo, če bi bila že pred tem izdana odločba Komisije ali nacionalnega konkurenčnega organa o kršitvi; ugotavlja, da vzpostavitev načela nadaljnjega ukrepanja na splošno ne izključuje možnosti sprejemanja tako samostojnih kot nadaljnjih ukrepov;

22.

poziva Komisijo, naj preuči načine za ozaveščanje potrošnikov o obstoju mehanizma kolektivih tožb in omogočanje sodelovanja med organizacijami, usposobljenimi za vložitev zastopniške tožbe; poudarja ključno vlogo, ki jo lahko imajo pri posredovanju informacij čim večjemu številu žrtev kršitev prava EU potrošniške organizacije in evropska mreža centrov za varstvo potrošnikov;

23.

poudarja, da je zaradi številnih kršitev prava Unije, ki jih je Komisija ugotovila na področju ukrepov EU za zaščito potrošnikov, potrebno okrepiti sodno prepoved (10), ob priznavanju, da sodna prepoved ni zadostna, če so žrtve utrpele škodo in so upravičene do odškodnine; poziva Komisijo, naj identificira zakonodajo EU, na področju katere je težko dobiti odškodninske zahtevke;

24.

meni, da je treba to storiti, da bi lahko opredelili področja, kjer bi lahko horizontalni okvir zagotavljal skupne odškodninske zahtevke v primeru kršitev te zakonodaje ali kršitev konkurenčnega prava EU; poziva, da se zadevno zakonodajo EU uvrsti na seznam v prilogi k temu horizontalnemu instrumentu;

25.

ugotavlja, da so mehanizmi alternativnega reševanja sporov pogosto odvisni od trgovčeve pripravljenosti do sodelovanja in meni, da bi bil učinkovit sistem pravnih sredstev za uveljavljanje odškodnine velika spodbuda za stranke, da bi se dogovorile za izvensodno poravnavo, s katero se je mogoče izogniti številnim primerom in posledično pravdnim postopkom; spodbuja oblikovanje mehanizmov alternativnega reševanja sporov na evropski ravni, ki bi omogočili hitro in poceni rešitev sporov, ki bi bila privlačnejša možnost kot pa sodni postopek, in predlaga, da bi morali imeti sodniki, ki uvodoma preverjajo dopustnost kolektivne tožbe, tudi pravico do odrejanja strankam, da pred vložitvijo kolektivne tožbe poskušajo najti kolektivno sporazumno rešitev; meni, da bi morala biti izhodišče za uvedbo te pristojnosti merila, ki jih je oblikovalo Sodišče (11); vendar poudarja, da bi morali ti mehanizmi ostati alternativa sodnemu varstvu (kot pove samo ime) in ne predpogoj zanj;

26.

poudarja, da bi moral horizontalni okvir sam določati predpise za preprečevanje prakse izbiranja najugodnejšega sodišča, pri čemer pa ne bi smel ogrožati dostopa do sodnega varstva, ter da bi morala biti uredba Bruselj I izhodišče pri določanju pristojnih sodišč;

27.

poziva k nadaljnji preučitvi tega, kako je mogoče izpopolniti kolizijska pravila; meni, da bi bila ena izmed rešitev uporaba prava države, kjer ima večina oškodovancev prebivališče oziroma sedež, pri čemer je treba upoštevati, da morajo imeti individualni oškodovanci svobodo pri odločitvi, da se skupinske tožbe po načelu privolitve v sodelovanje ne udeležijo, temveč da vložijo individualni odškodninski zahtevek v skladu s splošnimi pravili mednarodnega zasebnega prava, zapisanimi v uredbah Bruselj I, Rim I in Rim II;

28.

poudarja, da mora Komisija po sodbi v zadevi C-360/09, Pfleiderer, zagotoviti, da kolektivna tožba ne ogroža učinkovitosti sistema prizanesljivosti in postopka poravnavanja po konkurenčnem pravu;

29.

vztraja, da mora biti Evropski parlament v okviru rednega zakonodajnega postopka udeležen pri vseh zakonodajnih pobudah s področja kolektivnih tožb in da morajo vsi predlogi temeljiti na natančni oceni učinka;

30.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic in socialnim partnerjem na ravni Unije.