POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

Sedmo poročilo o ohranitvi vizumske obveznosti v nekaterih tretjih državah kljub načelu vzajemnosti

KAZALO

1........... Uvod.............................................................................................................................. 4

2........... Rezultati, doseženi od šestega poročila Komisije o vzajemnosti........................................ 5

2.1........ Avstralija........................................................................................................................ 5

2.2........ Brazilija.......................................................................................................................... 6

2.3........ Država Brunej................................................................................................................ 7

2.4........ Kanada.......................................................................................................................... 8

2.5........ Japonska...................................................................................................................... 10

2.6........ Združene države Amerike (ZDA).................................................................................. 11

3........... Sklepna ugotovitev....................................................................................................... 14

PRILOGA.................................................................................................................................. 16

1.           Uvod

Uredba Sveta (ES) št. 539/2001 z dne 15. marca 2001[1] o seznamu tretjih držav, katerih državljani morajo pri prehodu zunanjih meja imeti vizume (Priloga I k Uredbi, „negativni seznam“), in držav, katerih državljani so oproščeni te zahteve (Priloga II k Uredbi, „pozitivni seznam“), je temeljni instrument naše skupne vizumske politike, ki zagotavlja mehanizem vzajemnosti v primerih, v katerih tretje države s pozitivnega seznama ohranijo ali uvedejo vizumsko obveznost za državljane ene ali več držav članic.

Sedanji mehanizem vizumske vzajemnosti je bil uveden s spremembo Uredbe Sveta (ES) št. 539/2001[2] z Uredbo Sveta (ES) št. 851/2005 z dne 2. junija 2005. Če tretja država s pozitivnega seznama uvede vizumsko obveznost za državljane ene ali več držav članic, mora v okviru tega mehanizma Komisija ukrepati in zagotoviti, da zadevna tretja država ponovno uvede potovanja brez vizumov, ter Svetu predložiti poročilo, ki mu lahko priloži predlog o začasni ponovni uvedbi vizumske obveznosti za državljane zadevne tretje države. Komisija mora poleg tega Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti polletna poročila o stanju nevzajemnosti, ki jim lahko po potrebi predloži ustrezne predloge.

Šest rednih poročil o vizumski vzajemnosti, ki jih je doslej sprejela Komisija[3], kaže, da se je sedanji mehanizem vzajemnosti izkazal za zelo učinkovitega, ker se je na podlagi prizadevanj Komisije in zadevnih držav članic število primerov nevzajemnosti znatno zmanjšalo, saj je bilo ob začetku veljavnosti mehanizma ali ob začetku veljavnosti Pristopne pogodbe iz leta 2005[4] skupaj skoraj 100 primerov z 18 tretjimi državami.

Komisija je poleg šestih rednih poročil julija 2009[5] sprejela ad hoc poročilo o ponovni uvedbi vizumske obveznosti za češke državljane s strani Kanade. To je od uvedbe sedanjega mehanizma vizumske vzajemnosti leta 2005 edini primer, da je tretja država s pozitivnega seznama ponovno uvedla vizumsko obveznost za državljane države članice.

Poročila o vizumski vzajemnosti, ki jih je doslej predložila Komisija, kažejo, da še naprej obstaja samo zelo omejeno število primerov nevzajemnosti. V šestem poročilu o vzajemnosti je Komisija zapisala:

„Pri reševanju preostalih primerov nevzajemnosti, tj. glede ZDA (vizumska obveznost za Bolgarijo, Ciper, Romunijo in Poljsko) ter Kanade (vizumska obveznost za Bolgarijo in Romunijo), EU omejuje lastni mehanizem vzajemnosti, kakor je določen v trenutnem pravnem redu EU. V teh primerih tretje države menijo, da države članice ne izpolnjujejo objektivnih meril za izvzetje iz vizumske obveznosti, ki so jih enostransko določile te tretje države v svoji domači zakonodaji (npr. ne izdajajo biometričnih potnih listov, ne izpolnjujejo mej, določenih za zavrnitve vlog za izdajo vizumov, in/ali prekoračujejo stopnje bivanja po izteku vizuma).“

Skladno s tem je Komisija povabila Evropski parlament, Svet in države članice, naj premislijo, kako bi lahko nadalje obravnavali te primere nevzajemnosti.

Evropski parlament je marca 2011 sprejel izjavo, v kateri je med drugim pozval k reviziji obstoječega mehanizma vzajemnosti[6].

Komisija je 24. maja 2011 s predlogom za spremembo Uredbe Sveta (ES) št. 539/2001[7] predlagala, da se zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe spremeni sedanji mehanizem vzajemnosti, tako da se vanj vključi soodločevalna vloga Evropskega parlamenta. Na podlagi predlogov nekaterih držav članic in ob upoštevanju pozivov Evropskega parlamenta za nov mehanizem vzajemnosti potekajo z Evropskim parlamentom in Svetom pogajanja za spremembo obstoječega mehanizma vzajemnosti z namenom povečanja njegove učinkovitosti in zagotovitvijo popolnega spoštovanja določb Pogodb. Novi, spremenjeni mehanizem vzajemnosti bi moral težiti zlasti k hitrejšemu in učinkovitejšemu odzivanju v primeru, ko tretja država s pozitivnega seznama uvede vizumsko obveznost za eno ali več držav članic.

V skladu z določbami obstoječega mehanizma vzajemnosti je to sedmo poročilo o vizumski vzajemnosti pregled rezultatov, doseženih od sprejetja šestega poročila 5. novembra 2010, z namenom doseči popolno vizumsko vzajemnost z vsemi tretjimi državami s pozitivnega seznama.

2.           Rezultati, doseženi od šestega poročila Komisije o vzajemnosti

2.1.        Avstralija

Stanje ob sprejetju šestega poročila o vzajemnosti

Državljani vseh držav članic in pridruženih schengenskih držav so od 27. oktobra 2008 upravičeni do uporabe sistema eVisitor[8]. Komisija je menila, da sistem eVisitor načeloma zagotavlja enako obravnavanje državljanov vseh držav članic in pridruženih schengenskih držav. Četrtletna poročila s statističnimi podatki o vlogah za eVisitor pa so pokazala, da se zaradi dvomov Avstralije glede integritete vlagateljev vloge državljanov nekaterih držav članic večinoma obdelajo ročno, da bi se še dodatno preverile. Komisija se je zato obvezala, da bo še naprej pozorno spremljala obdelavo vlog za eVisitor. Komisija bo v ločenem dokumentu predložila oceno o tem, ali je sistem eVisitor enakovreden schengenskemu postopku vloge za izdajo vizuma.

Trenutno stanje

Državljani vseh držav članic in pridruženih schengenskih držav še naprej uporabljajo sistem eVisitor, čeprav se vloge državljanov nekaterih držav članic večinoma obdelajo ročno, da jih avstralski organi lahko še dodatno preverijo.

Obdelava vlog za eVisitor

Avstralija je Komisiji pošiljala redna četrtletna poročila s statističnimi podatki o vlogah za eVisitor za obdobje od 1. julija 2010 do 30. septembra 2011.

Četrtletna poročila kažejo, da povprečna stopnja samodejnega izdajanja dovoljenj ostaja zelo visoka (86,36 %). Samodejno izdajanje dovoljenj je avtomatiziran postopek, s katerim se preveri vloga za eVisitor. Če se pri avtomatiziranih pregledih izkaže, da so pogoji izpolnjeni, se izda dovoljenje eVisitor, običajno v nekaj minutah po vložitvi vloge.

Stopnji samodejnega izdajanja dovoljenj za Bolgarijo in Romunijo sta bili najnižji med državami članicami in sta se v obdobju poročanja znižali (s 37 % za obe državi v četrtletnem poročilu za obdobje od 1. 7. 2010 do 30. 9. 2010 na 18 % oziroma 23 % v četrtletnem poročilu za obdobje od 1. 7. 2011 do 30. 9. 2011). Zaradi že omenjenih dvomov glede integritete vlagateljev iz Bolgarije in Romunije se je Avstralija odločila, da več teh vlog obdela ročno. Zato te vloge pregledajo in dovoljenje eVisitor izdajo/zavrnejo v 2–10 delovnih dneh.

Poročila so pokazala tudi, da so bile države članice z najvišjo spremenjeno stopnjo oseb, ki se niso vrnile, Bolgarija, Latvija, Litva in Romunija. Spremenjena stopnja oseb, ki se niso vrnile, je izračun deleža obiskovalcev, ki so vstopili v državo in katerih začetni vizumi so v obdobju poročanja potekli ter so nezakonito ostali v Avstraliji, odšli iz Avstralije s pretečenim vizumom ali so zaprosili za naslednji vizum, ki se ne podeli na podlagi merila doprinosa koristi Avstraliji. Najvišje spremenjene stopnje oseb, ki se niso vrnile, so se med četrtletnimi obdobji poročanja zelo razlikovale (od 9,84 % za Latvijo med četrtletnim obdobjem od 1. 10. 2010 do 31. 12. 2010 do 4,45 % za Litvo med četrtletnim obdobjem od 1. 4. 2011 do 30. 6. 2011 in za Romunijo med četrtletnim obdobjem od 1. 7. 2011 do 30. 9. 2011, medtem ko so se povprečne spremenjene stopnje oseb, ki se niso vrnile, gibale med 1,69 % in 0,62 %).

V zvezi z zahtevo avstralskih organov na srečanju visokih uradnikov Evropske unije in Avstralije o vprašanjih migracij, azila in raznolikosti 28. novembra 2011 je bilo dogovorjeno, da bo Avstralija v prihodnosti na zahtevo Komisije predložila ad hoc poročila s statističnimi podatki o vlogah za eVisitor, ki bodo Komisiji omogočala, da še naprej spremlja obdelavo vlog za eVisitor.

Kot je že navedeno v šestem poročilu o vizumski vzajemnosti, bo ocena o tem, ali je sistem eVisitor enakovreden schengenskemu postopku vloge za izdajo vizuma, objavljena v ločenem dokumentu, skupaj z oceno končnega pravilnika o sistemu ESTA („elektronski sistem za odobritev potovanj“) (glej spodnji oddelek 2.6.), glede na njune podobne značilnosti.

Ocena

Sistem eVisitor načeloma še vedno zagotavlja enako obravnavanje državljanov vseh držav članic in pridruženih schengenskih držav. Poleg tega ostaja povprečni delež samodejnega izdajanja dovoljenj dosleden in zelo visok. Trenutno stanje ni problematično za državljane EU. Vendar pa bo Komisija z namenom dokončanja ocene o tem, ali je sistem eVisitor enakovreden schengenskemu postopku vloge za izdajo vizuma, še naprej spremljala obdelavo vlog za eVisitor.

2.2.        Brazilija

Stanje ob sprejetju šestega poročila o vzajemnosti

Sporazuma med EU in Brazilijo o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za imetnike diplomatskih, službenih ali uradnih potnih listov in za imetnike navadnih potnih listov sta obe pogodbenici parafirali aprila 2010. Komisija si je prizadevala za zgodnjo ratifikacijo dveh sporazumov v Evropski uniji in se obvezala, da bo spremljala ratifikacijo v Braziliji, da se državljanom vseh držav članic omogoči potovanje v Brazilijo brez vizumov.

Trenutno stanje

Sporazuma med Evropsko unijo in Brazilijo o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za imetnike diplomatskih, službenih ali uradnih potnih listov in za imetnike navadnih potnih listov sta bila uradno podpisana 8. novembra 2010.

Svet je 24. februarja 2011 sprejel sklepe o sklenitvi dveh sporazumov o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje z Brazilijo, o čemer je bila brazilska stran takoj obveščena.

Brazilska vlada je 7. decembra 2010 odobrila sporazum o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za imetnike diplomatskih, službenih ali uradnih potnih listov. Na podlagi tega je ta sporazum začel veljati 1. aprila 2011, s čimer je bila dosežena popolna vizumska vzajemnost za te kategorije imetnikov potnih listov.

Komisija je junija 2011 poslala dopis brazilskemu ministru za zunanje zadeve, v katerem je spraševala o trenutnem stanju brazilskih notranjih postopkov ratifikacije sporazuma o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za imetnike navadnih potnih listov in pozvala brazilske organe, naj s čimprejšnjo ratifikacijo dokažejo zavezo države o odpravi vizumske obveznosti za vse državljane EU, vključno z državljani štirih držav članic (Cipra, Estonije, Latvije in Malte), ki za vstop v Brazilijo še vedno potrebujejo vizum.

Sporazum o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za imetnike navadnih potnih listov je bil predložen v ratifikacijo brazilskemu kongresu šele 3. oktobra 2011. Na vrhu EU-Brazilija 4. oktobra 2011 v Bruslju sta obe pogodbenici poudarili pomembnost čimprejšnjega začetka veljavnosti tega sporazuma.

Po odobritvi tega sporazuma v poslanski zbornici 19. aprila 2012 in senatu 27. junija 2012 je postopek ratifikacije v Braziliji končan. Sporazum med EU in Brazilijo o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za imetnike navadnih potnih listov je začel veljati 1. oktobra 2012, potem ko je brazilska stran poslala obvestilo.

Ocena

Komisija pozdravlja začetek veljavnosti sporazuma med EU in Brazilijo o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za imetnike diplomatskih, službenih ali uradnih potnih listov dne 1. aprila 2011. Komisija pozdravlja dokončanje postopka ratifikacije sporazuma o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za imetnike navadnih potnih listov v Braziliji po odobritvi v poslanski zbornici 19. aprila 2012 in senatu 27. junija 2012, čeprav je bil postopek končan z znatno zamudo. Komisija pozdravlja popolno izvajanje sporazuma od 1. oktobra 2012, kar bo zagotovilo popolno vzajemnost odprave vizumske obveznosti z Brazilijo, vključno z državljani štirih držav članic, ki so za potovanje v Brazilijo z namenom kratkoročnega bivanja še vedno potrebovali vizum.

2.3.        Država Brunej

Stanje ob sprejetju šestega poročila o vzajemnosti

Za državljane vseh držav članic je bila odpravljena vizumska obveznost za bivanje do 30 dni, kar se je lahko lokalno podaljšalo za dve obdobji po 30 dni, bivanje brez vizuma pa je lahko skupaj trajalo največ 90 dni. Komisija je 24. junija 2010 na organe države Brunej naslovila uradno zahtevo za odpravo vizumske obveznosti za državljane EU za bivanje do 90 dni z namenom zagotovitve popolne vzajemnosti odprave vizumske obveznosti.

Trenutno stanje

Organi države Brunej so v odgovor na dopis Komisije z dne 24. junija 2010 z dopisom z dne 30. septembra 2011 obvestili Komisijo, da lahko državljani vseh držav članic EU v državi Brunej zdaj bivajo brez vizuma do 90 dni, s čimer je zagotovljena popolna vzajemnost odprave vizumske obveznosti.

Komisija je 5. januarja 2012 uradno zahtevala, da organi države Brunej podaljšajo obdobje bivanja brez vizuma na 90 dni tudi za državljane pridruženih schengenskih držav, za katere je že odpravljena vizumska obveznost za bivanje do 30 dni v primeru Islandije in Norveške ter do 14 dni v primeru Lihtenštajna in Švice. Organi države Brunej so z dopisom z dne 15. oktobra 2012 obvestili Komisijo, da lahko zdaj tudi državljani Islandije, Norveške in Švice v državi Brunej bivajo brez vizuma do 90 dni.

Ocena

Komisija pozdravlja podaljšanje bivanja brez vizuma v državi Brunej na 90 dni za državljane vseh držav članic z dne 30. septembra 2011, s čimer je zagotovljena popolna vzajemnost odprave vizumske obveznosti. Pozdravlja tudi podaljšanje bivanja brez vizuma na 90 dni za državljane Islandije, Norveške in Švice z dne 15. oktobra 2012. Komisija namerava na organe države Brunej nasloviti uradno zahtevo za podaljšanje bivanja brez vizuma na 90 dni tudi za državljane Lihtenštajna.

2.4.        Kanada

Stanje ob sprejetju šestega poročila o vzajemnosti

V okviru izvajanja vrste ukrepov, glede katerih sta se Češka in Kanada dogovorili v okviru delovne skupine strokovnjakov Češke in Kanade, se je Kanada zavezala, da bodo pred koncem leta 2010 kanadski strokovnjaki obiskali Češko z namenom zbiranja podatkov, s čimer bi se lahko vzpostavile realne možnosti, da bi Kanada sprejela sklep o odpravi vizumske obveznosti za češke državljane. Poleg tega je Kanada sporočila, da bi morali biti izvedbeni predpisi Zakona o beguncih (Balanced Refugee Reform Act) sprejeti pred koncem leta 2011, zakon pa bi takrat moral tudi začeti veljati.

Komisija se je zavezala, da bo pozorno spremljala, kako Kanada napreduje pri izvajanju sprejetih ukrepov, zlasti kako hitro in ustrezno bo Kanada sprejela nadaljnje ukrepe po misiji zbiranja podatkov v Češki. Komisija je pričakovala, da bo Kanada v primeru pozitivne ocene na podlagi rezultatov navedene misije hitro odpravila vizumsko obveznost za češke državljane v skladu z njenimi preteklimi zavezami v okviru vrste ukrepov. Komisija je poudarila, da v skladu z zapisnikom drugega srečanja delovne skupine strokovnjakov Češke in Kanade z dne 15. marca 2010, ki so ga potrdile Češka, Kanada in Komisija, „odprave vizumske obveznosti ne bi smeli pogojevati s sprejetjem nove kanadske azilne zakonodaje – ki je ni mogoče izvesti pred letom 2013; izvajanje vrste drugih ukrepov bi Kanadi omogočilo, da se odloči za odpravo vizumske obveznosti pred datumom izvedbe te nove kanadske azilne zakonodaje“.

Bolgarija in Romunija še nista izpolnili vseh meril za izvzetje iz vizumske obveznosti, ki jih določa Kanada. Komisija se je zavezala, da bo pozorno spremljala stanje in nadaljevala pogovore s Kanado, da bi dosegli napredek pri odpravi vizumske obveznosti za državljane Bolgarije in Romunije.

Trenutno stanje

Kanadski strokovnjaki so med 31. januarjem in 4. februarjem 2011 obiskali Češko z namenom zbiranja podatkov. Komisija je zahtevala, da Kanada predloži poročilo o obisku za zbiranje podatkov ob vsaki priložnosti in na vseh ravneh, vključno s srečanjem med komisarko Malmström in kanadskim ministrom za priseljevanje, državljanstvo in večkulturnost Kenneyjem 30. avgusta 2011, z demaršo delegacije EU v Kanadi 23. novembra 2011 ter srečanjem med Evropsko službo za zunanje delovanje in namestnikom ministra Yeatesom 17. januarja 2012.

Kanadski organi so 30. avgusta 2011 obvestili Komisijo, da je bilo izvajanje Zakona o beguncih preloženo z decembra 2011 na junij 2012.

Kanadska vlada, ki je od splošnih volitev maja 2011 večinska vlada, je 16. februarja 2012 predstavila osnutek novega zakona o zaščiti kanadskega sistema priseljevanja (Protecting Canada's Immigration System Act), namenjenega med drugim obravnavanju vprašanja neutemeljenih prošenj za azil, ki jih vložijo državljani EU. Cilj osnutka novega zakona je preprečiti zlorabo kanadskega sistema za priseljevanje in begunce, sprostitev pritiska na sistem, ki ga povzročajo lažne ali nezakonite prošnje za status begunca, in skrajšanje časa obdelave ter zmanjšanje zaostankov. Osnutek zakona med drugim določa znatno skrajšanje časa obravnave prošenj za azil iz določenih izvornih držav. Po pričakovanjih bo status določene izvorne države dobila večina držav članic EU.

Kanada je 8. marca 2012 Komisiji predložila osnutek dokumenta o morebitnem sporazumu med EU in Kanado o obvladovanju tokov prosilcev za azil. Sklenitev navedenega sporazuma pomeni za Kanado korak naprej pri obravnavanju vprašanj glede velikega števila neutemeljenih prošenj za azil, ki jih vložijo državljani EU, omogočila pa bi tudi, da Kanada odpravi vizumsko obveznost za Bolgarijo, Češko in Romunijo. Komisija je od takrat z visokimi kanadskimi uradniki opravila predhodne razgovore o osnutku dokumenta in ugotovila, da mehanizem, ki ga predlaga Kanada, iz več pravnih in političnih razlogov ni izvedljiv. Zlasti bi bil takšen sporazum v nasprotju s temeljnim načelom vzajemnega priznavanja držav članic kot varnih izvornih držav, ki ga določa Pogodba EU, in z dobrim delovanjem skupnega evropskega azilnega sistema. Poleg tega v Pogodbah ni pravne podlage za sklepanje sporazumov med EU in tretjo državo o državljanih EU, ki prosijo za azil v navedeni tretji državi.

Dne 28. junija 2012 je bil sprejet Zakon o zaščiti kanadskega sistema priseljevanja. Zakon bo popolnoma izveden, ko bodo pripravljeni osnutki dodatnih predpisov in operativnih smernic ter ko bo zaposleno in usposobljeno dodatno osebje. Nekateri ukrepi novega zakona so začeli veljati takoj po sprejetju, drugi pa bodo začeli veljati pozneje letos na dan, ki ga bo določila kanadska vlada[9]. Zakon o beguncih, ki naj bi začel veljati 29. junija 2012, je bil opuščen.

Kanadski organi so poudarili, da bo novi zakon pomagal oslabiti dejavnike privlačevanja, medtem ko dejavniki odbijanja, ki so vzrok za trenutno nezadovoljivo stanje, ostajajo nespremenjeni. Zato menijo, da je treba za obravnavanje težave sprejeti dodatne ukrepe v sodelovanju z EU. Komisija in Kanada sta sklenili, da bosta organizirali neformalna tehnična posvetovanja na strokovni ravni, da bi raziskali alternativne rešitve, ki bi lahko prispevale k reševanju vprašanja neutemeljenih prošenj za azil iz EU. Prva tehnična posvetovanja so potekala 25. junija 2012. Komisija je kanadskim organom predložila podrobne informacije o glavnih načelih zadevnih politik EU z namenom opredelitve morebitnih zamisli za nadaljnje ukrepanje. Kanadski organi so sporočili, da bo postopek izvajanja Zakona o zaščiti kanadskega sistema priseljevanja zaključen pred koncem leta 2012.

Ocena

Komisija glede vizumskega vprašanja Češka-Kanada obžaluje, da ji Kanada doslej ni predložila poročila o obisku Češke z namenom zbiranja podatkov niti nobene druge ustrezne podlage za sodelovanje med Češko, Kanado in Komisijo v okviru sprejete vrste ukrepov.

Če ne bo rešitve za to vprašanje, lahko to neugodno vpliva tudi na postopek odobritve in ratifikacije več pomembnih sporazumov med EU in Kanado, o katerih trenutno potekajo pogajanja. V zvezi s tem Komisija opozarja na izjavo Evropskega parlamenta „Obnovitev vizumske vzajemnosti – solidarnost s češkimi državljani, ki so v neenakopravnem položaju, potem ko je Kanada zanje enostransko uvedla vizume“ iz marca 2011[10], v kateri EP poziva, naj Kanada čim prej odpravi vizumsko obveznost za tri zadevne države članice, če pa ta kršitev vzajemnosti ne bo kmalu odpravljena, naj EU sprejme enakovredne povračilne ukrepe, pri čemer omenja, da je ogrožena prihodnja ratifikacija celovitega gospodarskega in trgovinskega sporazuma (CETA) med EU in Kanado.

Komisija meni, da bi določbe novega kanadskega zakona o zaščiti kanadskega sistema priseljevanja, sprejetega 28. junija 2012, in zlasti sklep za določitev držav članic EU za varne izvorne države ter pospešeno obravnavanje prošenj njihovih državljanov, morali delovati kot sredstvo odvračanja za prihodnje neutemeljene prošnje za azil iz EU. Skladno s tem Komisija pričakuje, da bo Kanada odpravila vizumsko obveznost za češke državljane, takoj ko začnejo veljati ustrezne določbe novega zakona.

Komisija se je v okviru neformalnih tehničnih posvetovanj na strokovni ravni med Komisijo in Kanado, ki so potekala 25. junija 2012, zavezala, da bo poiskala načine za tesnejše sodelovanje in raziskala možne alternativne predloge skupaj s Kanado in v popolni usklajenosti z zadevnimi državami članicami z namenom obravnavanja vprašanja naraščajočega števila prosilcev za azil v Kanadi, ki prihajajo iz EU. Vendar pa takšni ukrepi za tesnejše sodelovanje ne bi smeli biti predpogoj za to, da Kanada odpravi vizumsko obveznost.

Komisija bo v svojih odnosih s Kanado še naprej opozarjala na vprašanje nevzajemnosti, da bi takoj, ko bo to mogoče, uveljavili popolno vizumsko vzajemnost.

2.5.        Japonska

Stanje ob sprejetju šestega poročila o vzajemnosti

Na Japonsko so lahko brez vizuma potovali državljani vseh držav članic, za romunske državljane pa je bilo potovanje brez vizuma odobreno samo začasno, od 1. septembra 2009 do 31. decembra 2011.

Komisija je izrazila upanje, da bo Japonska na podlagi ocene japonskega urada za priseljevanje v zvezi s prvim letom začasne odprave vizumske obveznosti za romunske državljane za obdobje od septembra 2009 do avgusta 2010 začasno odpravo vizumske obveznosti spremenila v stalno.

Trenutno stanje

Na Japonsko lahko brez vizuma še naprej potujejo državljani vseh držav članic, za romunske državljane pa je potovanje brez vizuma še vedno odobreno samo začasno. Japonska se je na podlagi rezultatov ocene prvega obdobja začasne odprave vizumske obveznosti za romunske državljane (september 2009–avgust 2010) odločila, da bo tudi v drugem obdobju (september 2010–december 2011) nadaljevala z izvajanjem začasne odprave vizumske obveznosti. Navedla je nekaj pomislekov glede tega, ali romunski državljani izpolnjujejo pogoje za vstop in/ali bivanje.

V odgovor na pomisleke, ki jih je izrazila Japonska, in v skladu s pogoji za začasno odpravo vizumske obveznosti je romunsko ministrstvo za upravo in notranje zadeve poslalo atašeja na romunsko ambasado na Japonskem, romunski organi pa so izvedli kampanjo ozaveščanja javnosti glede pogojev za vstop in bivanje na Japonskem.

Komisija je imela dvostranski srečanji z japonskimi organi 26. julija 2011 in 7. decembra 2011 ter tristransko tehnično srečanje z romunskimi in japonskimi organi 10. novembra 2011, na katerih so razpravljali o pomislekih Japonske glede števila primerov nezakonitega vstopa in/ali bivanja romunskih državljanov na Japonskem. Komisija je pozvala japonske organe, naj pri ocenjevanju začasne odprave vizumske obveznosti upoštevajo zelo omejeno število primerov nezakonitega vstopa in/ali bivanja romunskih državljanov na Japonskem. Komisija je predlagala, da se organizira novo tristransko srečanje z romunskimi in japonskimi organi, na katerem bi opredelili posebne ukrepe, ki bi lahko zmanjšali število primerov nezakonitega bivanja.

Japonska se je 28. decembra 2011 odločila, da bo izvajanje začasne odprave vizumske obveznosti podaljšala do 31. decembra 2012, pod pogojem, da bo ataše ministrstva za upravo in notranje zadeve še naprej na romunski ambasadi na Japonskem in da bodo romunski organi nadaljevali z izvajanjem dejavnosti ozaveščanja glede pogojev za vstop in bivanje na Japonskem ter tveganja trgovine z ljudmi.

Ocena

Komisija pozdravlja odločitev japonskih organov, da podaljšajo začasno odpravo vizumske obveznosti za romunske državljane do 31. decembra 2012. Komisija se je zavezala, da bo v tesnem sodelovanju z romunskimi organi opredelila ustrezne rešitve za pomisleke, ki so jih izrazili japonski organi. Komisija upa, da bo Japonska zaradi ustreznih ukrepov, ki jih bo izvedla Romunija, začasno odpravo vizumske obveznosti spremenila v stalno.

2.6.        Združene države Amerike (ZDA)

Stanje ob sprejetju šestega poročila o vzajemnosti

Komisija je bila zadovoljna, da se je Grčija 5. aprila 2010 pridružila programu za odpravo vizumov, in se je zavezala, da bo še naprej v svojih stikih z ZDA opozarjala na nevzajemnost za državljane Bolgarije, Cipra, Poljske in Romunije za čimprejšnjo vzpostavitev popolne vizumske vzajemnosti.

Komisija je zelo obžalovala, da so ZDA sprejele začasni pravilnik o taksah za sistem ESTA („elektronski sistem za odobritev potovanj“), obenem pa je razumela, da je bil ta sklep sprejet v skladu z obveznostmi Zakona o spodbujanju potovanj. Komisija je ZDA 7. oktobra 2010 poslala pisne pripombe glede začasnega pravilnika o taksah za sistem ESTA v okviru postopka javnega posvetovanja, ki so ga odprle ZDA.

Komisija je čakala, da organi ZDA objavijo končni pravilnik o sistemu ESTA, da bi lahko dokončala svojo oceno sistema ESTA, s katero je želela ugotoviti, ali je enakovreden schengenskemu postopku vloge za izdajo vizuma, zaračunavanje takse pa je nedvomno bilo pomemben element pri tej oceni.

Komisija se je tudi zavezala, da bo podrobneje proučila „dvotirni pristop“, za katerega je Odbor stalnih predstavnikov (Coreper) dal soglasje 12. marca 2008, v zvezi z izvajanjem zunanjih pristojnosti po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe.

Trenutno stanje

Organi ZDA še niso objavili končnega pravilnika o sistemu ESTA niti predložili odgovora na pripombe Komisije glede začasnega pravilnika o taksah za sistem ESTA.

Ko bo objavljen končni pravilnik o sistemu ESTA, bo Komisija izdala končno oceno, v kateri bo upoštevala morebitne spremembe, vključno z uvedbo takse za sistem ESTA.

Komisija je organe ZDA na tehnični in politični ravni pogosto opozarjala na vprašanje nevzajemnosti in pomisleke glede uvedbe takse za sistem ESTA[11].

Predsednik Obama se je v izjavi med obiskom poljskega predsednika Komorowskega decembra 2010 v Washingtonu D.C. zavezal, da bo pristop držav članic v program za odpravo vizumov uvrstil med prednostne naloge, ki morajo biti opravljene med njegovim predsedovanjem.

Marca 2011 je bil v kongresu predstavljen osnutek predloga novega zakona o partnerskem programu za varna potovanja in boj proti terorizmu 2011 (Secure Travel and Counterterrorism Partnership Program Act of 2011) (S. 497 in H.R. 959), ki ga je podprl tudi predsednik Obama. Eden od njegovih namenov je bil posodobiti merila upravičenosti za pridružitev programu za odpravo vizumov, tako da se stopnja zavrnjenih vlog za izdajo vizuma zamenja s stopnjo primerov bivanja po izteku vizuma, ki ne bi smela preseči treh odstotkov. Osnutek predloga novega zakona je tudi predvideval možnost, da se lahko pod določenimi pogoji opusti zahteva glede stopnje primerov bivanja po izteku vizuma.

Januarja 2012 je bil v kongresu predstavljen osnutek novega zakona o reformi in izboljšani varnosti programa za odpravo vizumov (Visa Waiver Program Enhanced Security and Reform Act) (S. 2046 in H.R. 3855), ki nadomešča prejšnji osnutek predloga zakona o partnerskem programu za varna potovanja in boj proti terorizmu 2011. Osnutek novega zakona zahteva, da države prosilke ohranjajo stopnjo primerov bivanja po izteku vizuma pod tremi odstotki, poleg že obstoječe zahteve, da ohranjajo povprečno stopnjo zavrnjenih vlog za izdajo vizuma na največ treh odstotkih. Poleg tega znova uvaja opustitveno pooblastilo za ministra za domovinsko varnost, kar omogoča, da je država lahko imenovana v program za odpravo vizumov pod določenimi pogoji, vključno s stopnjo zavrnjenih vlog za izdajo vizuma pod 10 odstotki, in uvaja poskusno obdobje za države v programu za odpravo vizumov, če ne ohranjajo stopnje primerov bivanja po izteku vizuma pod tremi odstotki ali ne izpolnjujejo katere koli druge zahteve programa za odpravo vizumov. Osnutek novega zakona uvaja tudi spremenjen način izračunavanja stopenj zavrnjenih vlog za izdajo vizuma.

Predsednik Obama je januarja 2012 izdal odredbo za izboljšanje obdelave vizumov in obravnave tujih obiskovalcev ter spodbujanje potovanj z namenom ustvarjanja novih delovnih mest in spodbujanja gospodarske rasti v Združenih državah ter hkratnega zagotavljanja nacionalne varnosti. Med drugim poziva tudi k večjim prizadevanjem za širitev programa za odpravo vizumov.

Dvostrankarska skupina je marca 2012 v senatu predstavila osnutek zakona o delovnih mestih, ustvarjenih s spodbujanjem potovanja (zakon JOLT – Jobs Originated through Launching Travel Act) (S. 2233), katerega cilj je širitev programa za odpravo vizumov in vključuje nekatere določbe iz Zakona o reformi in izboljšani varnosti programa za odpravo vizumov. Osnutek zakona JOLT je skladen s pristopom v odredbi za izboljšanje obdelave vizumov in obravnave tujih obiskovalcev ter spodbujanje potovanj.

Osnutek nove zakonodaje o programu za odpravo vizumov je še vedno v obravnavi v ameriškem kongresu[12].

Ameriško ministrstvo za zunanje zadeve je s 13. aprilom 2012 zvišalo takse za obdelavo vizumov za večino vlog za izdajo vizuma za nepriseljence, vključno s podražitvijo vizumov za poslovne ali turistične namene s 140 USD na 160 USD.

Komisija je za pogajanja z ZDA v okviru pogajanj o programu za odpravo vizumov izvedla pravno analizo posledic začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe za „dvotirni pristop“, za katerega je Coreper dal soglasje 12. marca 2008[13]. Zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe lahko države članice načeloma nadaljujejo pogajanja in sklepanje sporazumov s tretjimi državami na področju policijskega sodelovanja in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah – kar zdaj spada pod deljeno pristojnost – če EU ni sklenila takšnih sporazumov z zadevnimi tretjimi državami. Vendar ta pristojnost držav članic ni neomejena, saj države članice ne morejo sklepati sporazumov, ki bi vplivali na pravni red EU, vključno z instrumenti na področju policijskega sodelovanja in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, ali spremenili njegov obseg.

Glede na celovito izvajanje pristojnosti Unije na področju vizumske politike in dejstvo, da so dvostranski sporazumi dejansko predpogoj za dostop do programa za odpravo vizumov, bi bilo načeloma treba s pogajanji skleniti krovni sporazum med EU in ZDA, ki bi zajemal vse pogoje, povezane z dostopom do programa za odpravo vizumov. Vendar pa glede na sedanje stanje, ko je veliko držav članic z ZDA že sklenilo sporazume o varnostnem preverjanju teroristov in sporazume o krepitvi sodelovanja pri preprečevanju hudih kaznivih dejanj ter boju proti njim, lahko države članice nadaljujejo s pogajanji o takšnih dvostranskih sporazumih in jih izvajajo, pod pogojem, da ti sporazumi ne vplivajo na skupna pravila Unije na področju policijskega sodelovanja in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, zlasti v zvezi z izmenjavo informacij na področju kazenskega pregona in na področju varstva podatkov v tem okviru, ali spreminjajo njihovega obsega.

Komisija je zahtevala, da države članice predložijo besedila svojih dvostranskih sporazumov z ZDA, sklenjenih v okviru programa za odpravo vizumov, ali da predložijo informacije o potekajočih pogajanjih, da preveri skladnost s skupnimi pravili Unije.

Rezultat Komisijinega nadzora sodelovanja na področju kazenskega pregona je, da so dvostransko sprejeti „sporazumi o okrepitvi sodelovanja pri preprečevanju hudih kaznivih dejanj in boju proti njim“ in „sporazumi o izmenjavi informacij o varnostnem preverjanju znanih ali domnevnih teroristov“, ki so jih predložile države članice, združljivi s skupnimi pravili Unije na področju policijskega sodelovanja in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah in ne spreminjajo njihovega obsega (glej Prilogo s pregledom obvestil, prejetih od držav članic, in podrobno oceno).

Komisija glede skladnosti s pravnim redom EU na področju varstva podatkov opozarja, da splošno sklicevanje na uporabo nacionalne zakonodaje posamezne pogodbenice, ki ga je mogoče zaslediti v večini dvostranskih sporazumov, sklenjenih v okviru programa za odpravo vizumov, morda ni vedno zadostno za zagotovitev ravni varstva, ki jo zahteva Okvirni sklep Sveta 2008/977/PNZ z dne 27. novembra 2008 o varstvu osebnih podatkov, ki se obdelujejo v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah[14] (v nadaljnjem besedilu: okvirni sklep). Poleg tega nekateri dvostranski sporazumi med državami članicami in ZDA ne vključujejo jasne omejitve namena in strogih meril, ki primere razvrščajo za nadaljnjo obdelavo prenesenih podatkov. To lahko sproži vprašanja skladnosti teh sporazumov s pravnim redom EU, zlasti s pravili, ki omejujejo nadaljnjo obdelavo za namene, ki se razlikujejo od tistih, za katere so bili podatki zbrani[15].

Komisija se trenutno pogaja z ZDA o sporazumu za izmenjavo osebnih podatkov, ki se obdelujejo v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah. Sporazum bo sčasoma dopolnil obstoječe in prihodnje sporazume s področja policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah s potrebnimi varnostnimi ukrepi z vidika varstva podatkov.

Ocena

Komisija obžaluje, da organi ZDA niso odgovorili na njene pisne pripombe glede začasnega pravilnika o taksah za sistem ESTA, poslane oktobra 2010.

Komisija še ni dokončala ocene sistema ESTA, da bi ugotovila, ali je enakovreden schengenskemu postopku vloge za izdajo vizuma, saj končnega pravilnika o sistemu ESTA v zveznem registru ZDA še niso objavili.

Komisija bo še naprej opozarjala na vprašanje nevzajemnosti v svojih stikih z ZDA za čimprejšnjo vzpostavitev popolne vizumske vzajemnosti.

Trenutno zgornja meja stopnje zavrnjenih vlog za izdajo vizuma za države, ki so zaprosile za vstop v program za odpravo vizumov, znaša tri odstotke. Glede na podatke za leto 2011 za štiri države članice, ki še ne sodelujejo v programu za odpravo vizumov, samo Ciper izpolnjuje to mejo; stopnje zavrnjenih vlog za izdajo vizuma so leta 2011 znašale 15,7 % za Bolgarijo, 10,2 % za Poljsko in 22,4 % za Romunijo. Če bi organi ZDA vzpostavili biometrični sistem za izstop iz države na letališčih, bi se lahko, v skladu z ameriško zakonodajo, zgornja meja stopnje zavrnjenih vlog za izdajo vizuma zvišala na 10 odstotkov.

Komisija bo še naprej pozorno spremljala razvoj dogodkov v zvezi s tem, ali bodo organi ZDA vzpostavili sistem za izstop iz države na letališčih, da se med drugim zagotovi natančno spremljanje in računanje števila primerov bivanja po izteku vizuma ter da se omogoči zvišanje zgornje meje stopnje zavrnjenih vlog za izdajo vizuma na 10 odstotkov.

Komisija obžaluje, da so organi ZDA zvišali takse za obdelavo vizumov, kar ima dodatne negativne posledice, zlasti za državljane štirih držav članic, ki še ne sodelujejo v programu za odpravo vizumov, ki želijo potovati v ZDA.

Komisija pozdravlja osnutek nove zakonodaje za program za odpravo vizumov s podporo administracije. Komisija meni, da bi lahko osnutek nove zakonodaje omogočil dodatnim državam članicam, da se pridružijo programu za odpravo vizumov, in pričakuje, da bo čim prej sprejet.

3.           Sklepna ugotovitev

Komisija z zadovoljstvom ugotavlja, da je bila v okviru izvajanja sedanjega mehanizma vizumske vzajemnosti dosežena popolna vizumska vzajemnost z dodatnimi tretjimi državami oziroma da je dosegljiva:

– Za vse države članice je bila dosežena popolna vizumska vzajemnost z državo Brunej, potem ko so organi države Brunej sprejeli sklep za podaljšanje bivanja brez vizuma na 90 dni. Od 15. oktobra 2012 lahko tudi državljani Islandije, Norveške in Švice v državi Brunej bivajo brez vizuma do 90 dni. Komisija bo zdaj organe države Brunej zaprosila za podaljšanje bivanja brez vizuma na 90 dni tudi za državljane Lihtenštajna.

– 1. oktobra 2012 je začel veljati sporazum med EU in Brazilijo o odpravi vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje za imetnike navadnih potnih listov, ki omogoča državljanom vseh držav članic potovanje v Brazilijo brez vizuma.

– Komisija pozdravlja sklep japonskih organov, da podaljšajo začasno odpravo vizumske obveznosti za romunske državljane do 31. decembra 2012, in pričakuje, da bo Japonska po izvedbi posebnih ukrepov, o katerih se bo dogovorila z Romunijo, začasno odpravo vizumske obveznosti spremenila v stalno.

Glede ZDA bi predlagani osnutek nove zakonodaje o programu za odpravo vizumov, če bo sprejet, lahko omogočil dodatnim državam članicam, da se pridružijo programu za odpravo vizumov, in tako zagotovil nadaljnji znatni napredek v smeri popolne vizumske vzajemnosti z ZDA.

Glede ponovne uvedbe vizumske obveznosti za češke državljane s strani Kanade Komisija obžaluje, da ji Kanada doslej ni predložila poročila o obisku Češke z namenom zbiranja podatkov, kar je dejansko oviralo sodelovanje v okviru delovne skupine strokovnjakov Češke in Kanade. Komisija pričakuje, da bo Kanada pred koncem leta 2012 v celoti izvedla novo azilno zakonodajo, ki bi morala odpraviti pomembne dejavnike privlačevanja in tako znatno zmanjšati število neutemeljenih prošenj za azil iz EU. Ko bodo začele veljati te določbe novega zakona, bi morale kanadskim organom omogočiti, da znova odpravijo vizumsko obveznost za češke državljane. Komisija se je zavezala, da bo v sodelovanju s Kanado in v popolni usklajenosti z zadevnimi državami članicami raziskala politično in pravno izvedljive načine sodelovanja glede vprašanja neutemeljenih prošenj za azil iz EU, vendar pa takšne oblike sodelovanja ne bi smele biti predpogoj za to, da Kanada odpravi vizumsko obveznost za državljane treh zadevnih držav članic.

Komisija pričakuje, da bosta Evropski parlament in Svet sprejela osnutek uredbe o spremembi Uredbe št. 539/2001, katerega cilj je med drugim vzpostaviti nov, učinkovitejši mehanizem vzajemnosti. Ko bo uredba sprejeta, bo Komisija proučila nekaj preostalih primerov nevzajemnosti in morebitne nove primere ter ustrezno ukrepala v skladu s tem spremenjenim mehanizmom vzajemnosti.

PRILOGA

Pregled in ocena dvostranskih sporazumov med državami članicami in ZDA v okviru pravne analize posledic začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe za „dvotirni pristop“ na pogajanja o programu za odpravo vizumov z ZDA

– Pregled dvostranskih sporazumov

Komisija je zahtevala, da države članice predložijo besedila „sporazumov o okrepitvi sodelovanja pri preprečevanju hudih kaznivih dejanj in boju proti njim“ in „sporazumov o izmenjavi informacij o varnostnem preverjanju znanih ali domnevnih teroristov“, sklenjenih z ZDA v okviru programa za odpravo vizumov, ali informacije o potekajočih pogajanjih, da oceni, ali ti sporazumi vplivajo na pravni red EU oziroma spreminjajo njegov obseg.

Besedila dvostranskih „sporazumov o okrepitvi sodelovanja pri preprečevanju hudih kaznivih dejanj in boju proti njim“, sklenjenih z ZDA, je predložilo 15 držav članic (Češka, Danska, Nemčija, Estonija, Grčija, Italija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Nizozemska, Avstrija, Portugalska, Slovaška in Finska). Besedila dvostranskih „sporazumov o izmenjavi informacij o varnostnem preverjanju znanih ali domnevnih teroristov“, sklenjenih z ZDA, je predložilo šest držav članic (Estonija, Grčija, Latvija, Madžarska, Slovaška in Slovenija). V spodnji tabeli je prikazan pregled odgovorov, prejetih od držav članic[16].

Država članica || MoS[17] || Izjava[18] || Sporazum TSC[19] || Sporazum, podoben Prümski pogodbi (sporazum PCSC)[20]

BE || || || – || potekajo pogajanja

BG || – || X || – (začetne pripombe o osnutku sporazuma, poslane ZDA) || – (začetne pripombe o osnutku sporazuma, poslane ZDA)

CZ || X || || X (zaupno besedilo; ni bilo predloženo) || X

DK || – || || – (čakanje na osnutek sporazuma ZDA) || X

DE || – || || – || X

EE || X || || X || X

EL || X || || X || X

ES || || || ni podatkov || ni podatkov

FR || || || potekajo pogajanja z ZDA (besedilo ni bilo predloženo) || potekajo pogajanja z ZDA (besedilo ni bilo predloženo)

IT || || || memorandum o izmenjavi informacij z ameriškim Centrom za varnostno preverjanje teroristov (TSC) iz leta 2007 in besedilo izvedbenih predpisov iz leta 2009 nista bila predložena; predložen dvostranski sporazum iz leta 1986 || X

CY || – || || – (pogajanja se še niso začela; organi pregledujejo besedilo sporazuma) || – (pogajanja se še niso začela; organi pregledujejo besedilo sporazuma)

LV || X || || X || X

LT || ni podatkov || || ni podatkov || X

LU || || || ni podatkov || ni podatkov

HU || ni podatkov || || X || X

MT || X || || – || X[21]

NL || ni podatkov || || ni podatkov || X

AT || – || || – || X

PL || || || X (zaupno besedilo; ni bilo predloženo) || –

PT || – || || potekajo pogajanja || X[22]

RO || || X || začetna faza posvetovanj z ZDA || začetna faza posvetovanj z ZDA

SI || – || || X || priprave na začetek pogajanj

SK || X || || X || X

FI || || || – || X[23]

SE || – || || – || –

– Rezultati Komisijinega pregleda dvostranskih sporazumov med državami članicami in ZDA, sklenjenih v okviru programa za odpravo vizumov

Cilj zahteve Komisije je bil preveriti, ali so dvostranski sporazumi med državami članicami in ZDA, sklenjeni v okviru programa za odpravo vizumov, skladni z veljavnimi pravili EU na področjih policijskega sodelovanja in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, zlasti v zvezi z izmenjavo informacij na področju kazenskega pregona, vključno s:

– Sklepom Sveta 2005/671/PNZ z dne 20. septembra 2005 o izmenjavi informacij in sodelovanju na področju terorističnih kaznivih dejanj;

– Okvirnim sklepom Sveta 2006/960/PNZ z dne 18. decembra 2006 o poenostavitvi izmenjave informacij in obveščevalnih podatkov med organi kazenskega pregona držav članic Evropske unije („švedska pobuda“);

– Sklepom Sveta 2008/615/PNZ z dne 23. junija 2008 o poglobitvi čezmejnega sodelovanja, zlasti na področju boja proti terorizmu in čezmejnemu kriminalu (sklep k „Prümski pogodbi“);

– Okvirnim sklepom Sveta 2008/977/PNZ z dne 27. novembra 2008 o varstvu osebnih podatkov, ki se obdelujejo v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah.

Glede na rezultate pregleda Komisije so dvostransko sklenjeni „sporazumi o krepitvi sodelovanja pri preprečevanju hudih kaznivih dejanj in boju proti njim“ in „sporazumi o izmenjavi informacij o varnostnem preverjanju znanih ali domnevnih teroristov“ združljivi s pravnim redom EU na področju policijskega sodelovanja in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah in ne spreminjajo njegovega obsega. Sklep k „Prümski pogodbi“ (Sklep Sveta 2008/615/PNZ) ne vpliva na dvostranske ali večstranske sporazume med državami članicami in tretjimi državami, kot je določeno v členu 35(6) Sklepa. Tudi tako imenovana „švedska pobuda“ (Okvirni sklep Sveta 2006/960/PNZ) ne posega v dvostranske ali večstranske sporazume med državami članicami in tretjimi državami, kot je določeno v členu 1(2) Okvirnega sklepa. Sporazumi so združljivi tudi s Sklepom Sveta 2005/671/PNZ in ne spreminjajo njegovega obsega, ker je Sklep Sveta omejen na prenos informacij iz držav članic v Europol, Eurojust in druge države članice. Natančneje, Sklep Sveta je omejen na prenos vseh ustreznih informacij, ki zadevajo preiskave terorističnih kaznivih dejanj ali izhajajo iz njih, v Europol in zainteresirane države članice, kot je določeno v členih 2(1) in 2(6) Sklepa Sveta, ter na prenos vseh ustreznih informacij, ki zadevajo pregon in obsodbe za teroristična kazniva dejanja, v Eurojust in zainteresirane države članice, kot je določeno v členih 2(2) in 2(6) Sklepa Sveta. Sklep Sveta 2005/671/PNZ ne ureja prenosa informacij v tretje države.

Glede izmenjave podatkov iz evidence podatkov o potnikih (PNR) je Komisija že ob uvedbi „dvotirnega pristopa“ zagotovila, da dvostranski sporazumi med državami članicami in ZDA ne bodo vključevali podatkov PNR. Noben dvostranski sporazum, posredovan Komisiji, ne ureja izmenjave podatkov PNR.

Tesnejše policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah mora biti tesno povezano s spoštovanjem temeljnih pravic, zlasti pravice do spoštovanja zasebnosti in varstva osebnih podatkov[24]. Ta pravica mora biti zagotovljena s posebno ureditvijo varstva podatkov. Izboljšana izmenjava informacij v Evropski uniji je zaradi čezmejnega značaja boja proti kaznivim dejanjem in varnostnih vprašanj pogosto znak sodelovanja med državami članicami. Če so osebni podatki preneseni ali dani na voljo med organi držav članic ali od takšnih organov organom ali informacijskim sistemom, vzpostavljenim na podlagi naslova VI Pogodbe o Evropski uniji, veljavne pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe (kot je Eurojust, Europol itd.), velja Okvirni sklep Sveta 2008/977/PNZ z dne 27. novembra 2008 o varstvu osebnih podatkov, ki se obdelujejo v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah[25] (v nadaljnjem besedilu: okvirni sklep). Okvirni sklep velja tudi, če osebne podatke prenesejo ali dajo na voljo organom držav članic organi ali informacijski sistemi, vzpostavljeni na podlagi naslova VI Pogodbe o Evropski uniji (veljavne pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe)[26].

Člen 13 Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ določa pravila, ki veljajo, ko pristojni organi prenesejo osebne podatke v tretje države, med katerimi je zahteva za tretjo državo za zagotovitev ustrezne ravni varstva podatkov pri predvideni obdelavi podatkov[27]. V skladu z odstavkom 4 člena 13 okvirnega sklepa je treba ustreznost ravni varstva oceniti glede na vse okoliščine v zvezi s postopkom prenosa podatkov. Zlasti bi bilo treba oceniti vrsto podatkov, namen in trajanje obdelave ter pravni okvir tretje države. Z odstopanjem od te zahteve je mogoče osebne podatke posredovati samo pod strogimi pogoji, kot je med drugim dejstvo, da tretja država zagotavlja ustrezne in učinkovite varnostne ukrepe[28].

Dvostranski sporazumi med državami članicami in ZDA glede prenosa podatkov, ki spadajo na področje uporabe okvirnega sklepa, bi torej morali izpolnjevati ta merila.

Na podlagi tega splošno sklicevanje na uporabo nacionalne zakonodaje posamezne pogodbenice, ki ga je mogoče zaslediti v večini dvostranskih sporazumov, sklenjenih v okviru programa za odpravo vizumov, morda ni vedno zadostno za zagotovitev ravni varstva, ki jo zahteva okvirni sklep. Poleg tega nekateri dvostranski sporazumi med državami članicami in ZDA ne vključujejo jasne omejitve namena in strogih meril, ki primere razvrščajo za nadaljnjo obdelavo prenesenih podatkov. To lahko sproži vprašanja o skladnosti teh sporazumov s pravnim redom EU, zlasti s pravili, ki omejujejo nadaljnjo obdelavo za namene, ki se razlikujejo od tistih, za katere so bili podatki zbrani[29].

Komisija se trenutno pogaja z ZDA o sporazumu za izmenjavo osebnih podatkov, ki se obdelujejo v okviru policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah. Sporazum bo sčasoma dopolnil obstoječe in prihodnje sporazume s področja policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah s potrebnimi varnostnimi ukrepi z vidika varstva podatkov.

[1]               UL L 81, 21.3.2001.

[2]               UL L 141, 4.6.2005.

[3]               COM(2006) 3 final z dne 10. januarja 2006, COM(2006) 568 final z dne 2. oktobra 2006, COM(2007) 533 final z dne 13. septembra 2007, COM(2008) 486 final/2 z dne 9. septembra 2008, COM(2009) 560 final z dne 19. oktobra 2009, COM(2010) 620 final z dne 5. novembra 2010.

[4]               UL L 157, 21.6.2005.

[5]               COM(2009) 562 final z dne 19. oktobra 2009.

[6]               Pisna izjava 0089/2010 „Obnovitev vizumske vzajemnosti – solidarnost s češkimi državljani, ki so v neenakopravnem položaju, potem ko je Kanada zanje enostransko uvedla vizume“, z dne 8. marca 2011.

[7]               COM(2011) 290 final.

[8]               Dovoljenje eVisitor omogoča vstop v Avstralijo v turistične ali poslovne namene za največ tri mesece ob vsakem vstopu. eVisitor velja dvanajst mesecev od datuma izdaje.

[9]               Leta 2013 bodo začeli veljati nekateri novi ukrepi, povezani z biometričnimi podatki.

[10]             UL C 199 E, 7.7.2012, str. 89.

[11]             Zlasti na vrhih EU-ZDA 20. novembra 2010 in 28. novembra 2011, med obiskom generalnega direktorja Generalnega direktorata za notranje zadeve v Washingtonu D.C. novembra 2010, na srečanjih ministrov za pravosodje in notranje zadeve EU-ZDA decembra 2010, aprila 2011, novembra 2011 in junija 2012 ter na srečanjih visokih uradnikov za pravosodje in notranje zadeve EU-ZDA januarja 2011, julija 2011, januarja 2012 in julija 2012.

[12]             Na zadnjem srečanju visokih uradnikov EU-ZDA (25. in 26. julija 2012) je ameriško ministrstvo za domovinsko varnost poudarilo, da je kongres sprejetje novih meril upravičenosti povezal z izvajanjem učinkovitega „ sistema vstopa/izstopa“, potrebnega za izračunavanje verodostojne stopnje primerov bivanja po izteku vizuma za posamezno izvorno državo. Kljub znatnim prizadevanjem se ministrstvo za domovinsko varnost sooča s težavami pri izvajanju zanesljivega „sistema izstopa“ in predvideva, da bo uresničevanje tega cilja trajalo več mesecev.

[13]             Dodatne informacije o „dvotirnem pristopu“ so na voljo v četrtem poročilu o vzajemnosti Komisije (COM(2008) 486 final/2 z dne 9. septembra 2008) in petem poročilu o vzajemnosti (COM(2009) 560 final). Pogajanja o izmenjavi dopisov med EU in ZDA glede določenih pogojev za dostop do programa za odpravo vizumov, ki so prišla pod pristojnost ES za vstop ali nadaljnje sodelovanje v programu za odpravo vizumov, z ZDA niso aktivno potekala od leta 2009: ZDA ne zahtevajo, da države članice sklenejo dvostranske sporazume z ZDA glede teh zahtev.

[14]             UL L 350, 30.12.2008.

[15]             Člen 3(2) okvirnega sklepa.

[16]             Pojasnilo: „X“ pomeni „sporazum sklenjen“, „–“ pa pomeni „sporazum ni sklenjen“.

[17]             Memorandum o soglasju glede ameriškega programa za odpravo vizumov in povezanih ukrepov za izboljšano varnost.

[18]             Izjava o načelih sodelovanja pri dvostranskih ukrepih za izboljšano varnost za mednarodna potovanja in zahteve ameriškega programa za odpravo vizumov.

[19]             Sporazum o izmenjavi informacij o varnostnem preverjanju znanih ali domnevnih teroristov.

[20]             Sporazum o krepitvi sodelovanja pri preprečevanju hudih kaznivih dejanj in boju proti njim.

[21]             Še ni ratificiran.

[22]             V postopku ratifikacije.

[23]             Čaka na postopek odobritve v parlamentu.

[24]             Uvodna izjava 17 Sklepa Sveta 2008/615/PNZ z dne 23. junija 2008 o poglobitvi čezmejnega sodelovanja, zlasti na področju boja proti terorizmu in čezmejnemu kriminalu.

[25]             UL L 350, 30.12.2008.

[26]             Člen 1(2) okvirnega sklepa.

[27]             Člen 13(1)(d) okvirnega sklepa.

[28]             Člen 13(3) okvirnega sklepa.

[29]             Člen 3(2) okvirnega sklepa.