POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU o uporabi Direktive 2009/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov /* COM/2012/0635 final */
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU
PARLAMENTU IN SVETU o uporabi Direktive 2009/22/ES
Evropskega parlamenta in Sveta o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov
potrošnikov KAZALO 1........... UVOD........................................................................................................................... 2 2........... UPORABA DIREKTIVE OD LETA 2008.................................................................... 3 3........... UČINEK DIREKTIVE NA POTROŠNIKE................................................................. 6 4........... OVIRE ZA UČINKOVITOST
OPUSTITVENIH TOŽB............................................ 10 5........... NASLEDNJI KORAKI............................................................................................... 13 6........... SKLEPNE UGOTOVITVE......................................................................................... 14 1. UVOD Direktiva 98/27/ES
z dne 19. maja 1998 o opustitvenih tožbah[1] zaradi varstva interesov
potrošnikov je uvedla sodni ali upravni postopek, ki potrošniškim organizacijam
in/ali javnim organom omogoča, da v vseh državah članicah vložijo
opustitveno tožbo za ustavitev prakse trgovca, ki krši številna pravila EU o
varstvu potrošnikov (navedena v Prilogi k Direktivi). Direktiva 98/27/ES
je bila večkrat spremenjena (nove direktive so dodane v prilogi). Zaradi
jasnosti je bila ta direktiva kodificirana s trenutno veljavno Direktivo 2009/22/ES. 1.1. Prenos
Direktive v zakonodajo držav članic in njena uporaba do leta 2008 V prvem
poročilu je bilo ugotovljeno, da je glavna korist direktive o opustitvenih
tožbah uvedba postopka, ki subjektu omogoča, da vloži opustitvene tožbe
zaradi varstva kolektivnega interesa potrošnikov v vsaki državi članici.
Ti postopki so bili uspešni pri nacionalnih kršitvah, njihov učinek na
čezmejne kršitve pa je bil bolj omejen. Glavni razlogi, ki so jih navedle
države članice in zainteresirane strani za obrazložitev nizkega števila
opustitvenih tožb, vloženih v drugi državi članici, so bili stroški,
zapletenost in trajanje ukrepanja v drugi državi članici. Komisija je v
svojem poročilu poudarila tudi, da je začetek veljavnosti
Uredbe (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi,
odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (Uredba o
sodelovanju na področju varstva potrošnikov)[2], deloma pojasnil omejeno
uporabo postopka opustitvenih tožb pri čezmejnih kršitvah s strani javnih
organov, saj so mehanizmi medsebojne pomoči v skladu z uredbo cenejši. 1.2. Metodologija
in namen tega poročila Člen 6(1) Direktive 2009/22/ES o
opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov (v nadaljnjem
besedilu: Direktiva) predvideva sprejetje poročila o njeni uporabi vsaka tri
leta. Prvo poročilo je bilo sprva načrtovano za leto 2003,
sprejeto pa je bilo novembra 2008. Za pripravo
drugega poročila je Komisija marca 2011 javnim organom in
potrošniškim organizacijam poslala vprašalnike o uporabi Direktive. Prejela je 58
odgovorov, od tega 37 z ministrstev ali drugih javnih organov držav članic
in 21 iz potrošniških organizacij na nacionalni ali evropski ravni. Komisija je poleg
tega naročila zunanjo študijo[3],
zasnovano za zbiranje nadaljnjih podatkov o uporabi Direktive, ki podaja
pregled učinka Direktive na potrošnike v devetih državah članicah, in
sicer v Avstriji, Bolgariji, Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem,
Portugalskem, v Španiji, na Švedskem in v Združenem kraljestvu. Te države
članice so bile izbrane, ker imajo poleg postopka opustitvene tožbe
sisteme kompenzacijskih kolektivnih odškodnin, ki delujejo že več let. 2. UPORABA
DIREKTIVE OD LETA 2008 2.1. Ocena
števila opustitvenih tožb O številu
nacionalnih in čezmejnih opustitvenih tožb, ki so bile vložene za varstvo
kolektivnih interesov potrošnikov v različnih državah članicah so na
voljo le omejeni podatki. Vzrok za pomanjkanje izčrpnih in zanesljivih
statističnih podatkov je, da države članice niso formalno obvezane,
da vzdržujejo osrednjo podatkovno zbirko o opustitvenih tožbah, vloženih na
njihovem ozemlju, in da te podatke sporočijo Komisiji. Zato je ocenjevanje
števila opustitvenih tožb težka naloga in je z vsako opravljeno oceno treba
ravnati previdno. Poročamo lahko o številnih dokumentiranih zadevah,
vendar to ne pomeni, da so to edine opustitvene tožbe, ki so bile dejansko
vložene. V vprašalniku, ki
je bil poslan ustreznim zainteresiranim stranem, je bilo vprašanje o številu
opustitvenih tožb, ki so jih te vložile od leta 2008 na domači in
čezmejni ravni. Skupno so poročale o 5 632 opustitvenih tožbah,
od tega je bila velika večina nacionalnih. Vprašani so v navedenem obdobju
poročali o približno 70 čezmejnih opustitvenih tožbah. Če te
številke porazdelimo po državah članicah, so države, ki so navedle
največje število opustitvenih tožb od leta 2008: Zvezna republika
Nemčija, ki je kljub pomanjkanju centraliziranih in izčrpnih
statističnih podatkov navedla, da je zgolj sedem nemških kvalificiranih
subjektov podalo več kot 3 000 tožb. To je lahko povezano z dejstvom,
da se v Nemčiji nadzor nad potrošniškimi trgi že tradicionalno izvršuje na
zasebni ravni. V Latviji je Urad za varstvo potrošnikov navedel 956 zadev. V Združenem
kraljestvu je Urad za pošteno trgovanje (OFT) navedel 938 tožb. V Avstriji je
bilo z zunanjo študijo ugotovljenih več kot 500 tožb, Vlada Malte pa je
navedla 267 zadev. Države članice, ki so v navedenem obdobju
poročale o največjem številu čezmejnih opustitvenih tožb,
so: Nemčija, kjer je Zveza nemških potrošniških organizacij navedla, da je
vložila približno 20 opustitvenih tožb za čezmejne kršitve. Avstrija:
Zvezna delavska zbornica je navedla, da je vložila 8 čezmejnih
opustitvenih tožb. Kvalificirani subjekti in odvetniki, specializirani za pravo
varstva potrošnikov, vložijo tožbe le v primerih, v katerih je zagotovljeno
zasedanje avstrijskih sodišč. Stopnja uspešnosti vloženih tožb je običajno
visoka. Razlog za to je deloma tudi, da zaradi stroškovnih tveganj, povezanih s
postopki pred sodišči, kvalificirani subjekti sprožijo opustitvene tožbe
le, kadar so prepričani, da bodo zmagali. 2.2. Najbolj
prizadeti gospodarski sektorji Opustitvene tožbe se pojavljajo v številnih
različnih gospodarskih sektorjih, vendar je večina zgoščena v
manjšem številu sektorjev. Gospodarski sektorji, ki so jih vprašani
najpogosteje omenjali kot najbolj prizadete zaradi opustitvenih tožb, so: (1)
telekomunikacije, (2)
bančništvo in investicije, (3)
turizem in paketno potovanje. Ostali sektorji, ki jih je navedlo več
vprašanih, so prodaja na daljavo, zavarovalništvo, energetika, neživilski
potrošniški proizvodi in potniški promet. Nekaj vprašanih pa je kot prizadete
sektorje navedlo nepremičnine in domača popravila ali izposojanje od
nebančnih institucij (tako imenovana „hitra posojila“). 2.3. Najpogostejše
kršitve pravil o varstvu potrošnikov Opustitvene tožbe
so bile vložene zaradi številnih kršitev zakonodaje o varstvu potrošnikov.
Poleg tega so nekatere države članice razširile področje uporabe
opustitvenih tožb prek omejenega seznama iz Priloge k Direktivi, kar je pozitivno
za potrošnike. Vendar je za zagotavljanje pravne varnosti potrebno ustrezno
sklicevanje na zakonodajo, vključeno v Prilogo k Direktivi. Nemčija,
Avstrija, Portugalska, Španija, Bolgarija in Nizozemska so nekatere države
članice, v katerih je področje uporabe opustitvenih tožb veliko širše
kot seznam zakonodaje iz Priloge k Direktivi. Vendar je bila večina
opustitvenih tožb vložena za ustavitev le omejenega števila nezakonitih praks,
ki škodijo kolektivnemu interesu potrošnikov. Če sodimo po
odgovorih na vprašalnik, si nezakonite prakse, škodljive za kolektivni interes
potrošnikov, ki so najpogosteje povzročile opustitvene tožbe, po
pomembnosti sledijo: (1)
nepošteni pogodbeni pogoji. To je očitno vrsta
prakse, ki je najpogosteje sprožila opustitveno tožbo; (2)
v enaki meri nepoštena poslovna praksa in
zavajajoče oglaševanje. Druge kršitve
pravic potrošnikov, ki so veliko redkeje vodile do vročitve opustitvene
tožbe, so bile kršitve določb glede pravil o garancijah ali predpisov o
označevanju cen ali pošiljanje nenaročene elektronske pošte. Nekatere
države članice (zlasti Španija) imajo tudi skupino opustitvenih tožb v
zvezi z uporabo Direktive o potrošniškem kreditu. V nekaterih državah
članicah, v katerih imajo opustitvene tožbe širše področje uporabe,
so bile te vložene zaradi prekinitve osnovnih storitev (kot je oskrba z
električno energijo). V tem primeru lahko odredba zahteva popolno
upoštevanje potrošniških pravic, ki od stranke zahtevajo določen ukrep.
Zadeve, kot so prekinitev komunalnih ali drugih storitev v Španiji, so dober
primer tovrstne odredbe, ki zahteva ukrepanje. 2.4. Kvalificirani
subjekti: pravno okolje v različnih državah članicah Najnovejši seznam kvalificiranih subjektov[4] vključuje skupno 313
kvalificiranih subjektov. Število in značilnosti teh subjektov se
razlikujejo med državami članicami. Čeprav je več držav
članic določilo le en kvalificiran subjekt (Irska, Latvija, Litva,
Nizozemska, Romunija in Švedska), so jih nekatere določile več kot 70
(Nemčija in Grčija). Španija, Italija in Francija so določile več
kot 15 in manj kot 30 določenih kvalificiranih subjektov. Če so
države članice določile en sam kvalificiran subjekt, je ta praviloma
javni organ, pristojen za varstvo potrošnikov, čeprav so tudi izjeme, kot
je Nizozemska. Države članice, ki so določile
več kvalificiranih subjektov, so običajno vključile raznovrstne
javne organe, pristojne za potrošniške zadeve na lokalni, regionalni in
nacionalni ravni, ter najbolj reprezentativne potrošniške organizacije. Seznam
kvalificiranih subjektov vsebuje seznam subjektov, pooblaščenih za
vložitev opustitvene tožbe v drugi državi članici, vendar imajo v
številnih državah članicah pravno podlago za vložitev opustitvene tožbe na
nacionalni ravni tudi nekatere pravne osebe, ki niso vključene na seznam.
Nekatere potrošniške organizacije kritizirajo preveč svobodno
odločanje o tem, katere pravne osebe so vključene na seznam, kar
lahko vodi do nepoštenih in samovoljnih odločitev. Druge trdijo, da
potrošniške organizacije ne bi smele imeti pravne podlage za vložitev
opustitvenih tožb v nacionalnih in čezmejnih zadevah v vseh državah
članicah. Študija kaže tudi, da je dejanska uporaba
opustitvenih tožb običajno odvisna od znanja in zmožnosti pravnega osebja,
ki jih lahko uporabi. Izkušnje prav tako kažejo, da celo v tistih državah
članicah, kjer je veliko število subjektov, ki imajo pravno podlago za
vložitev opustitvenih tožb, to možnost uporablja le majhen delež. 2.5. Čezmejne
opustitvene tožbe: zasnova Direktive in dejansko stanje Za pravilno oceno
uporabe opustitvenih tožb v EU je treba pojasniti koncept čezmejne
opustitvene tožbe. Zdi se, da lahko čezmejne opustitvene tožbe, to je
postopek opustitvene tožbe, ki vključuje element čezmejnega,
nastopajo v različnih oblikah. Direktiva je bila
oblikovana tako, da kvalificiranim subjektom države članice A omogoča,
da preganjajo poslovne subjekte v državi članici B, če so ti kršili
potrošniške zakone pri trgovanju s potrošniki v državi članici A. Da je to
mogoče, je bil kvalificiranim subjektom dodeljen pravni status na tujih
sodiščih. Sodišče v državi članici B, ki mu je bila predložena
zahteva za izdajo odredbe zoper trgovca, ustanovljenega na območju njegove
pristojnosti, bi obravnavalo in odločilo v zadevi, ne da bi dvomilo o pristojnosti
kvalificiranega subjekta države članice A. Vendar je ena
izmed glavnih ugotovitev študije, da je določitev „čezmejne zadeve“ v
Direktivi le ena izmed dveh možnih oblik postopka opustitvene tožbe, ki ima
čezmejni značaj, in se le redko uporablja. Druga, bolj pogosta oblika „čezmejne zadeve“ se pojavi v istem
scenariju trgovanja iz države članice B v državo članico A. Vendar lahko
v nasprotju s tem, kar so imeli v mislih pripravljavci Direktive, kvalificirani
subjekt v državi članici A tožbo vloži pred sodiščem v državi
članici A. Tudi če ima trgovec sedež v tujini, ga je mogoče tožiti
v državi, v kateri izvaja svojo gospodarsko dejavnost. Takšno delovanje ima to
prednost, da lahko kvalificiran subjekt vloži tožbo pod svojo in poznano sodno
pristojnostjo, v kateri se uporablja procesno pravo, ki ga verjetno najbolje
pozna. Če je poleg tega veljavna zakonodaja države članice A
(načelo lex loci damni iz člena 6 po „Rim II“[5]) in ni težav z vročanjem
pravnih dokumentov v tujino, je ta druga možnost za opustitveno tožbo najlažja
izbira. Zato je tudi možno vložiti tožbo za sodno prepoved zoper trgovce v
tretjih državah. „Čezmejno“ tožbo posebne vrste je maja 2009
vložil DECO[6]
v sodelovanju s francoskim UFC-Que Choisir in belgijskim Test-Achats.
„Usklajena tožba“ se ja nanašala na splošne prevozne pogoje letalskih
prevoznikov (Direktiva 93/13/EGS). Sodba je bila izdana za Belgijo in je
zavezala tri letalske prevoznike, da prenehajo uporabljati številne pogodbene
pogoje, ki so veljali za nepoštene. Vsak korak potrošniških organizacij je bil
usklajen, vključno s spremljajočimi ukrepi obveščanja, kot so
bila sporočila za javnost. Takšna oblika usklajene tožbe je pomenila
posebno obliko čezmejnega sodelovanja, čeprav uradno ni veljala za
čezmejno tožbo. 2.6. Povezava
z Uredbo o sodelovanju na področju varstva potrošnikov o čezmejnih
kršitvah Uredba o
sodelovanju na področju varstva potrošnikov vzpostavlja okvir medsebojne
pomoči za nacionalne organe kazenskega pregona, ki organom omogoča,
da se obrnejo drug na drugega za pomoč pri preiskovanju in/ali izvrševanju,
da ustavijo prakse, ki niso skladne z zakonodajo iz Priloge k Uredbi. Cilj
Uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov je varstvo kolektivnih
ekonomskih interesov potrošnikov in ne obravnava pritožb posameznikov. V poročilu iz
leta 2008 o Direktivi o opustitvenih tožbah je bilo navedeno, da je Uredba
o sodelovanju na področju varstva potrošnikov vplivala na uporabo
opustitvenih tožb, izkušnje pa so kazale zlasti, da se je večina javnih
organov od datuma začetka veljavnosti Uredbe o sodelovanju na
področju varstva potrošnikov odločila za uporabo mehanizmov
medsebojne pomoči pri boju zoper nezakonito prakso trgovca v drugi državi
članici, namesto da bi opustitveno tožbo vložili neposredno pred
sodiščem navedene države članice, saj je bila prva možnost za njih
cenejša. Odgovori na vprašalnik iz leta 2011 potrjujejo ta trend,
čeprav je eden izmed javnih organov države članice izpostavil
dejstvo, da opustitvene tožbe še vedno predstavljajo dragoceno sredstvo za
javne organe, ki bi se lahko uporabilo, če mehanizmi Uredbe o sodelovanju
na področju varstva potrošnikov ne bi dosegli pričakovanih
rezultatov. Več vprašanih
je poudarilo, da bi bilo treba seznam zakonodaje iz Priloge k direktivi o
opustitvenih tožbah uskladiti s seznamom iz Priloge k Uredbi o sodelovanju na
področju varstva potrošnikov. 3. UČINEK
DIREKTIVE NA POTROŠNIKE Odgovori na vprašalnik in ugotovitve študije
kažejo, da so opustitvene tožbe uspešno sredstvo za nadzorovanje trgov, zlasti
za zagotavljanje poštenih pogodbenih pogojev. V tem pogledu so prinesle veliko
koristi potrošnikom, vendar je njihov vpliv usmerjen v prihodnost in niso
uporabne za popravljanje pretekle škode, poleg tega pa jih je zelo težko denarno
ovrednotiti. Čeprav so opustitvene tožbe pravno
sredstvo za zahtevanje odškodnin za nazaj, ima možnost uporabe opustitvenih
tožb vrednost sama po sebi. Kot orodje za upravljanje se take tožbe lahko
uporabijo za odvračanje tudi brez predložitve na sodišču. Opustitvene tožbe pa so posebej uporabne tudi pri
udeležencih na trgu, ki delno spoštujejo zakon. Proti goljufivim trgovcem in
kriminalnim akterjem niso vedno ustrezen mehanizem, ki bi ustavil nedovoljene
prakse. Več anketirancev je odgovorilo, da so v takšnih primerih lahko
potrebne kriminalne in upravne sankcije, kot so kazni in naložitev posebnih
omejitev glede opravljanja poslovne dejavnosti, da se zagotovi upoštevanje
zakonodaje za varstvo potrošnikov. 3.1. Zmanjšanje
števila kršitev pravil za varstvo potrošnikov Večina vprašanih oseb in strokovnjakov je
navedla, da se učinek opustitvenih tožb ne more meriti le s številom
zadev, predloženih pred sodišče, vendar je to pomembna možnost, ki se
lahko uporabi za prepričevanje gospodarskih družb, da prostovoljno
prenehajo s kršitvami. Več zainteresiranih strani meni, da ima že sama
možnost vložitve opustitvene tožbe v pogajanjih s kršitelji zakonodaje
močan odvračalen učinek. Vendar pa v nekaterih primerih, ko je
opustitvena tožba uspešna in je praksa trgovca razglašena za nezakonito, to od
podobnega ravnanja odvrne tudi druge trgovce, tudi če jih sodba pravno ne
zavezuje. Ob upoštevanju rezultatov študije in odgovorov
na vprašalnik lahko ugotovimo, da je Direktiva nekoliko spodbudila upoštevanje
zakonov za varstvo potrošnikov med gospodarskimi subjekti v določenih gospodarskih
sektorjih, čeprav ni dovolj podatkov, da bi to zmanjšanje ocenili v
odstotkih. 3.2. Zmanjšanje
oškodovanja potrošnikov Pomemben sklep študije je, da je Direktiva potrošnikom
neposredno koristila v smislu kakovosti, čeprav teh koristi ni bilo vedno
možno izraziti v denarnem smislu. Vzrok je dejstvo, da v številnih primerih ni
možno ugotoviti točnega števila potrošnikov, ki so potencialno utrpeli
škodo zaradi nezakonite prakse. Poleg tega se številni pogodbeni pogoji, ki so
po opustitveni tožbi razglašeni za nezakonite, ne nanašajo na ceno, ki jo
plačajo potrošniki. Za oceno možnega učinka opustitvenih tožb
glede zmanjševanja oškodovanja potrošnikov je treba posebno pozornost nameniti
nepoštenim pogodbenim pogojem, ki imajo lahko takojšen in neposreden
učinek na pogodbene obveznosti potrošnikov. Če sodišče razglasi, da je
določen pogodbeni pogoj ničen in neveljaven, trgovec navedenega
pogoja ne sme več uporabiti v nobeni pogodbi. To koristi potrošniku,
zlasti če pogoj ureja dvige cen ali druge finančne učinke – v
tem primeru se korist lahko oceni v denarnem smislu, saj bo veliko potrošnikov
zmanjšalo svoja prihodnja plačila kot neposredni učinek opustitvene
tožbe. Primeri „zaokroževanja navzgor“ v Španiji so na primer vodili k
prepovedi novih nezakonitih stroškov v različnih sektorjih
(bančništvo, telekomunikacije, parkirnine). V Avstriji je bila na primer vložena
opustitvena tožba zoper nepravične pogoje v bančnih pogodbah
avstrijske banke. Banka je avgusta 2009 v izpiskih stanja na računu
obvestila svoje stranke, da se bodo stroški vodenja tekočih računov s
1. oktobrom povečali v skladu z dvigom indeksa cen življenjskih
potrebščin za leto 2008, tj. za 3,2 %. Banka se je
sklicevala na določilo standardnih pogodbenih pogojev, ki je banki
omogočalo, da enkrat letno samodejno dvigne cene za trajne obveznosti v
skladu z gibanjem indeksa cen življenjskih potrebščin. Ta opustitvena
tožba je imela velik učinek na potrošnike, saj spomladi 2011
večina drugih bank, ki so uporabljale podobne pogoje, ni samodejno
dvignila cene, od česar je imelo koristi več milijonov strank
avstrijskih bank. To je jasen primer uspešne opustitvene tožbe, ki ima
oprijemljive posledice za upoštevanje prava, in sicer ne le za toženo stranko, temveč
za celoten gospodarski sektor. Poleg tega se je korist za potrošnike zlahka
ocenila v denarnem smislu. Drug primer, ko se je korist za potrošnike na
podlagi uspešnega postopka preračunala v denarno korist, je zadeva
podjetja Foxtons v Združenem kraljestvu[7]
(glede nepravičnih pogojev v pogodbah o oddajanju v najem s potrošniškimi
najemodajalci). Preizkus poštenosti se je nanašal na (a) podaljšanje pogojev
provizije, (b) provizijo na prodajo posesti in (c) podaljšanje provizije za
tretjo stranko. Vrhovno sodišče je uradno razglasilo, da so bili nekateri pogoji
pogodb podjetja Foxtons nepošteni, in izdalo prepoved, ki je podjetju Foxtons preprečevala,
da bi se sklicevalo na te ali podobne pogoje oziroma te pogoje vključevalo
v prihodnje pogodbe. Po mnenju OFT je korist za potrošnike znašala 4,4 milijona GBP,
čeprav en anketiranec meni, da je bil pozitivni učinek morda tudi do deset-
ali dvajsetkrat večji. 3.3. Učinki
opustitvenih tožb na posamezne potrošnike, ki so jih prizadele kršitve:
možnosti odškodnin v različnih državah članicah Postopek opustitvene tožbe, ki ga bil uveden z
Direktivo, potrošnikom, ki so utrpeli škodo zaradi nezakonitega ravnanja, na
splošno ne omogoča, da bi prejeli odškodnino. Vendar se možnosti odškodnin
za potrošnike, ki jih je prizadela praksa trgovca, razglašena za nezakonito po
opustitveni tožbi, med državami članicami razlikujejo. V nekaterih državah
članicah se vpliv opustitvenih tožb v določeni meri prenese na
prizadete potrošnike. Več vprašanih ter anketiranih strokovnjakov je poudarilo
pomen širjenja učinkov opustitvenih tožb tako, da vključujejo
potrošnike, kar jim omogoča, da za nastalo škodo prejmejo ustrezno
odškodnino. Nekatere možnosti odškodnin, posameznih in kolektivnih, ki so
potrošnikom na voljo v različnih državah članicah, so opisane spodaj. (a) Posamezna
odškodnina V večini držav članic opustitvena
tožba in dodelitev odškodnine potrošnikom za škodo, povzročeno z nezakonitim
ravnanjem, nista povezani. Zato morajo potrošniki, katerih pravice so bile
kršene, svoje pravice uveljavljati z vložitvijo tožbe pred rednim sodiščem
– posamične ali kolektivne v državah članicah, ki imajo mehanizme za kolektivne
odškodnine. Poleg tega v številnih državah članicah sodišč, ki
obravnavajo postopke, ki jih sprožijo potrošniki za pridobitev odškodnine, ne
zavezuje pretekla sodba v opustitveni tožbi. Potrošniki, ki zahtevajo
odškodnino, morajo dokazati kršitev, škodo in vzročno povezavo med njima. Vendar je v nekaterih državah članicah
položaj drugačen. Po mnenju bolgarske komisije za varstvo potrošnikov
lahko potrošniki uveljavljajo izvršljivo odločbo sodišča o zahtevku
za opustitveno tožbo, če vložijo zahtevek za odškodnino, dokazati pa
morajo le višino nastale škode. V Luksemburgu lahko potrošniki uporabijo sodno
odločbo o opustitveni tožbi, da od mirovnega sodnika (juge de paix)
zahtevajo dodelitev odškodnin. Na Irskem sodišče odloča, ali bo od
trgovca zahtevalo plačilo odškodnin potrošniku, ki je utrpel izgubo zaradi
dejanj trgovca. Na Malti lahko v zvezi z upravnimi postopki potrošnik zahteva
povrnitev denarja ali lastnine. V drugih državah članicah potrošniki, ki
jih je prizadela nezakonita praksa, prejmejo odškodnino z uveljavitvijo sodne
odločbe, sodišče pa lahko nato določi, kako se povrne škoda
potrošnikom, ki jih je prizadela nezakonita praksa, na primer tako, da od
trgovcu zahteva povrnitev zneskov, ki so bili nepravilno plačani. Na Nizozemskem je sodišče sprejelo, da se
nezakonitost vedenja gospodarske družbe lahko ugotavlja tudi v zvezi s
posamičnim tožnikom, če je ta spadal v skupino, omenjeno v prijavi.
To pomeni, da se presoja o nezakonitosti vedenja v kolektivnem postopku lahko
vzame za izhodišče v tožbi, ki sledi. Postopek opustitvene tožbe je tako
pomagal posameznemu tožniku, da ugotovi nezakonitost vedenja tožene stranke. (b) Kolektivna
odškodnina V nekaterih državah članicah, ki imajo
sisteme kolektivnih pravnih sredstev, lahko ima uspešno prizadevanje za
opustitveno tožbo lahko določene posledice na kolektivno tožbo, ki jo
vložijo potrošniki za povrnitev škode, ki izhaja iz nezakonite prakse, poleg
običajnih učinkov uspešne opustitvene tožbe iz prejšnje točke. V Španiji je možno opustitveni tožbi priložiti
zahtevo za povrnitev zneskov, prejetih od potrošnikov, ki so nastali zaradi
nezakonite prakse, in odločba, ki prakso razglasi za nezakonito, v tem
primeru tudi določi odškodnino, ki jo mora plačati trgovec. Če
so prizadeti potrošniki znani, sodišče določi znesek, ki ga mora vsak
od njih prejeti. Vendar je nekaj postopkovnih ovir, zaradi katerih je
opustitveno tožbo in odškodninski zahtevek v praksi težko združevati. Na Nizozemskem si lahko stranke, ki delujejo v
imenu potrošnikov, katerim je bila povzročena škoda, prizadevajo za
ugotovitveno sodbo sodišča, ki navaja, da je kršitev storila stranka, ki
povzroča škodo. Ta ugotovitvena sodba sodišča se šteje kot spodbuda
za vse stranke, da dosežejo poravnavo, in da je poravnava zavezujoča z
uporabo nizozemskega zakona o razrednih tožbah (Wcam[8]). Zakon o kolektivnih
poravnavah masovnih odškodnin iz leta 2005 določa, da lahko
pritožbeno sodišče v Amsterdamu sklene poravnavo masovnih odškodnin med
subjektom, ki predstavlja kolektivne interese, in osebo(-ami), zaradi
katere(-ih) so odškodnine zavezujoče za vse člane skupine.
Izhodišče je sporazum, ki zagotavlja nadomestilo za kolektivne odškodnine.
Stranke, ki so sklenile sporazum, vložijo skupno zahtevo na sodišče v
Amsterdamu, da razglasi sporazum za zavezujoč. Ključno za zakon Wcam
je dejstvo, da po tem, ko sodišče sporazum o poravnavi razglasi za
zavezujoč, ta zavezuje celotno skupino žrtev. Vendar obstaja možnost
„izvzetja“. Ena izmed omejitev tega sistema je, da deluje le za stranke, ki so
dosegle sporazum, in tudi odločba o nezakonitosti vedenja ne zadostuje
vedno za sklenitev sporazuma. V Bolgariji se lahko zahtevek za nadomestilo
škode oškodovanim strankam vloži hkrati z opustitveno tožbo. Sodišče
določi rok, v katerem lahko oškodovane stranke izjavijo, da bodo
sodelovale v postopku. Po tem, ko sodišče razglasi odločbo, lahko
določi, da se oškodovanim strankam plača nadomestilo. Sodba
sodišča je zavezujoča za kršitelja, tožnike in vse osebe, ki so
utrpele škodo zaradi iste kršitve in niso izjavile, da bodo vložile
posamični zahtevek. Opustitvena tožba se vrši pred odškodninsko tožbo.
Če je opustitvena tožba uspešna, skupina potrošnikov lahko vloži
odškodninsko tožbo. Pri tej (novi)
odškodninski tožbi jim ni treba dokazovati kršitve zakonodaje (nezakonito
prakso ali nepošten pogoj), dokazati morajo le znesek utrpele škode.
Čeprav se zastopniška tožba in opustitvena tožba lahko obravnavata v istem
postopku ali dveh ločenih, sodišča ti dve tožbi pogosto obravnavajo v
ločenih postopkih. Na Švedskem ima osrednjo vlogo pri
uveljavljanju kolektivnega potrošništva varuh potrošniških pravic, ki lahko v
postopkih opustitvene tožbe vloži skupinsko odškodninsko tožbo v imenu več
potrošnikov. Vendar je bila ta možnost uporabljena le pri majhnem številu
zadev. 4. OVIRE
ZA UČINKOVITOST OPUSTITVENIH TOŽB Ovire, ki preprečujejo, da bi bile
opustitvene tožbe učinkovite, je mogoče razvrstiti v naslednje
skupine: finančna tveganja, trajanje in zapletenost postopkov, omejen
pravni učinek odločb in izvajanje odločb. 4.1. Finančna
tveganja, povezana s postopki Stroški postopkov so navedeni kot ena glavnih
ovir za širšo uporabo opustitvenih tožb. Čeprav so sodne takse na splošno
nizke in odvetniki niso v vseh državah pretirano dragi, ostajajo stroški glavno
sredstvo odvračanja, zlasti zaradi načela „kdor izgubi, plača“.
Da bi omejili tveganje za plačilo taks in stroškov nasprotne stranke, se
sodišču predložijo le tožbe, za katere so tožniki prepričani, da jih bodo
dobili. Kvalificirani subjekti, ki imajo na razpolago ustrezna sredstva, so
občasno pripravljeni predložiti zadevo sodiščem in sprejeti tveganje,
da bodo izgubili, če je zadeva načelne narave. Vendar pa lahko
kvalificirani subjekti tudi v primeru zmage tvegajo finančne posledice:
zainteresirane strani omenjajo tudi tveganje, da se jim stroški postopka v
primeru dobljene tožbe ne povrnejo, ker jih tožena stranka ni sposobna
plačati. Poleg tega mora stranka, ki vloži opustitveno tožbo, v nekaterih
državah članicah, kot je Avstrija, plačati odškodnino, če je
odločba, ki je bila sprejeta v postopku za izdajo začasne odredbe, v
glavnem postopku razveljavljena. V nekaterih državah članicah, v katerih
organizacijam, ki branijo kolektivne interese, ni treba plačevati sodnih
taks in lahko celo zaprosijo za subvencijo na podlagi splošnega sistema pravne
pomoči, je finančno tveganje v zvezi z opustitvenimi tožbami manjše.
Tako je na primer v Španiji, na Nizozemskem pa se o tej možnosti še razpravlja.
V Španiji vključuje pravica do pravne pomoči honorarje odvetnikov in
pravnih zastopnikov, objavo obvestil ali razglasov, kopije, potrdila itn. Celo
v tistih državah članicah, v katerih imajo potrošniške organizacije
koristi od sistemov pravne pomoči, je plačilo oglasov v sredstvih
javnega obveščanja, ki se zahtevajo, kadar potrošniške organizacije poleg
opustitvene tožbe vložijo še kolektivne odškodninske zahtevke, ena od glavnih
težav, s katero se potrošniške organizacije soočajo, ker se ta strošek ne
povrne. V Bolgariji potrošniške organizacije ne
prejmejo subvencije za sodne postopke, ampak se jim financiranje zagotovi glede
na dejanja, ki so jih v preteklem letu opravile v korist potrošnikov. Eno od
meril za dodelitev državne subvencije potrošniškim organizacijam je število
opustitvenih tožb, ki so jih predložile sodišču v preteklem letu. Poleg
tega v Bolgariji veljajo tudi dodatna merila glede dopustnosti zahtevkov, ki so
določena v zakonu o pravdnem postopku in v skladu s katerimi morajo
„kvalificirani subjekti“ dokazati, da so sposobni prevzeti dajatve v povezavi z
vodenjem zadeve, vključno s stroški. 4.2. Trajanje
postopkov Druga ovira je trajanje postopkov. Pojem
sprejemljivega trajanja se med državami članicami razlikuje. Treba je
poudariti, da trajanje postopkov ni povezano s samim mehanizmom opustitvenih
tožb, ampak s počasnostjo nacionalnih sodnih postopkov. Na Švedskem zagotavlja dokaj hiter postopek v
tovrstnih zadevah posebno trgovinsko sodišče, ki se ukvarja predvsem s
postopki opustitvenih tožb za zaščito kolektivnih interesov potrošnikov. Kljub
temu pa postopki pred trgovinskim sodiščem še vedno trajajo v
povprečju 11–12 mesecev. V drugih državah članicah lahko v
nekaterih zapletenih zadevah celoten postopek, ki vključuje tri sodne
obravnave, traja celo več kot 5 let. Naslednja ovira glede trajanja postopkov je,
kdaj se lahko zahteva uveljavitev. Čeprav zakon v Španiji kot splošno
pravilo določa začasno izvršitev vsake kazni in ni posebnih pravil za
kolektivne tožbe, ki temu splošnemu pravilu nasprotujejo, se sodišča
običajno odločijo, da ne bodo dovolila izvršitve zaradi začasnosti
teh razglasitev, kvalificirani subjekti pa morajo počakati do
dokončne odločbe. V Bolgariji uveljavitev določb novega
zakona o pravdnem postopku iz leta 2008 pomeni, da se lahko sodne
odločbe o opustitvenih tožbah v primeru pritožbe izvršijo le šele takrat,
ko svojo odločitev sprejme tretjestopenjsko sodišče. 4.3. Zapletenost
postopka Večina zainteresiranih strani in
strokovnjakov meni, da resnična ali domnevna zapletenost postopka
odvrača od širše uporabe opustitvenih tožb. V čezmejnih zadevah je
položaj zaradi nepoznavanja materialnih in postopkovnih pravil v drugih državah
članicah še slabši. V zvezi s tem je ena izmed težav v
čezmejnih zadevah, ki so jo navedli zainteresirane strani in strokovnjaki,
težava pri izvajanju pravil mednarodnega zasebnega prava, zlasti tistega, ki se
nanaša na sodno pristojnost (Uredba 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter
izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah,
„Bruselj I“[9])
in pravo, ki se uporablja (Uredba 864/2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene
obveznosti („Rim II“)[10]).
Iz trditev zainteresiranih strani je težko razbrati, ali je to posledica
pomanjkanja znanja oziroma izkušenj ali slabe zakonodaje. Zaradi uskladitve
pravil mednarodnega zasebnega prava na ravni Unije se je nedvomno povečala
pravna varnost v primerjavi s stanjem pred nekaj leti, ko je vsaka država
članica izvajala svoja pravila. Vendar pa lahko kljub uskladitvi teh
pravil ostajajo dvomi glede njihove razlage, vse dokler Sodišče ne bo dalo
nadaljnjih navodil glede njihove uporabe, zlasti v zvezi z Uredbo o pravu, ki
se uporablja za nepogodbene obveznosti „Rim II“, ki se je v Uniji
začela uporabljati nedavno. Zapletenost opustitvenih tožb v čezmejnih
zadevah povečujejo še druge, bolj praktične težave, kot so jezikovne
ovire, pa tudi težave pri dostopanju do podatkov o gospodarski družbi v tujini.
Ena izmed težav je identifikacija tujega trgovca in iskanje njegovega naslova.
To otežuje pošiljanje opozorilnih pisem ali vložitev tožbe. Tudi, če je
trgovec identificiran, lahko vročitev obvestil tujim družbam dolgo traja
in je lahko neuspešna, zlasti kadar dajo trgovci le podatek o poštnih predalih
ali lažne naslove[11]. 4.4. Omejen
učinek odločb V mnogih državah
članicah je upoštevanje odločbe obvezno le v zvezi z zadevo in
udeleženimi strankami. Uporaba tega načela v nekaterih državah
članicah je manj stroga, zlasti glede ničnosti nepoštenih pogodbenih
pogojev. Francija je odličen primer stroge uporabe tega načela, saj
ničnost nepoštenih določil vpliva le na prihodnje pogodbe trgovca, s
čimer postanejo tožbe zoper nepoštena pogodbena določila brezplodne,
če trgovec spornega pogodbenega določila potrošnikom ne predlaga
več. V Španiji postane določilo po razglasitvi
za nedovoljeno nično z učinkom ex tunc, kar vključuje
ponovno vzpostavitev začetnega stanja in obveznost vrnitve denarja, ki so
ga prizadeti potrošniki nezakonito plačali na podlagi uporabe
nedovoljenega določila. Poleg tega so sodišča v nekaterih zadevah
odločila, da je treba učinek ničnosti razširiti na druge družbe,
ki uporabljajo isti pogodbeni pogoj. Težavo predstavlja tudi dejstvo, da
področje uporabe opustitvene tožbe ne velja za celotno Evropo, kar pomeni,
da se lahko goljufivi trgovec seli iz ene države članice v drugo in
ponavlja izvajanje svojih dejavnosti. Zainteresirana stran je omenila tudi
dejstvo, da v številnih pravnih sistemih nalogov ni mogoče vročiti
posameznikom. V Združenem kraljestvu lahko OFT v primeru zavajajočega
oglaševanja ukrepa zoper „vsako osebo“, ki je udeležena pri širjenju oglasa
(kot so direktorji in izvršilni direktorji družbe). 4.5. Izvajanje
odločb Težave, navedene v prejšnjih poglavjih, so se
večinoma nanašale na deklarativno fazo postopka opustitvenih tožb. Iz tega
je mogoče sklepati, da je zadeva rešena, ko so ovire premagane in
sodišče kvalificiranemu subjektu izda pozitivno odločbo. Vendar to ne
drži vedno, saj pozitivna odločba pogosto ne pomeni tudi njene dejanske
izvršitve in ustavitve kršitve. Mnoge zainteresirane strani so poudarile, da je
težko zagotoviti reševanje sprejetih odločb, zlasti v primerih, ko
prodajalec ali ponudnik storitve odločbo ignorira ne glede na izvršene
kazni. Izkušnje so pokazale, da je kršitve mogoče pravilno izpodbijati
samo takrat, ko trgovci pričakujejo sankcijo, ki je dovolj odvračalna
in se tudi dejansko izvrši. Če sankcija ni dovolj odvračalna, mnogi
trgovci zavestno sprejmejo strošek sodnih postopkov, ki je nizek v primerjavi z
ustvarjenim dobičkom. Sankcije, ki se izrečejo zaradi
neupoštevanja opustitvenih tožb, so v državah članicah različne, na
splošno pa velja, da niso dovolj odvračalne. Na Nizozemskem se lahko v
primeru neupoštevanja sodne odločbe naloži plačilo pavšalnega zneska.
Če pride do tega in se naloži plačilo pavšalnega zneska, se ta znesek
nakaže drugi stranki. Na Švedskem je ob izdaji odredbe zagrožena kazen za njeno
neupoštevanje. V Bolgariji se vsaki osebi, ki ne upošteva opustitvene tožbe,
naloži denarna kazen v znesku od 5 000 do 23 000 BGN[12]. V Španiji je uvedena dnevna
kazen za neupoštevanje, ki se giblje od 600 do 60 000 EUR za vsak dan
zamude pri izvrševanju sodne odločbe. Teoretično se lahko v Španiji
vsakemu, ki vztrajno zavrača upoštevanje sodne odločbe, izrečejo
kazenske sankcije, vendar se to po naših podatkih v zadevi, povezani z
opustitvenimi tožbami, še ni zgodilo. 5. NASLEDNJI
KORAKI 5.1. Uvod Veliko večino zainteresiranih strani in
strokovnjakov meni, da so opustitvene tožbe kljub svojim omejitvam uporabno
sredstvo, ki ima velik potencial, če bi se obravnavale ugotovljene
pomanjkljivosti. V resoluciji
Evropskega parlamenta z dne 2. februarja 2012 o „Usklajenem evropskem
pristopu h kolektivnim tožbam“ Evropski parlament ocenjuje, da „bi sodna
prepoved lahko igrala pomembno vlogo pri zaščiti pravic, ki jih državljani
in podjetja uživajo v skladu s pravom EU, in meni, da je mogoče mehanizme,
ki so bili uvedeni z Uredbo (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju na
področju varstva potrošnikov in Direktivo št. 2009/22/ES o
opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov, znatno izboljšati, da
bi tako okrepili sodelovanje in sodne prepovedi v čezmejnih primerih“. Možni ukrepi, ki
jih predlagajo zainteresirane strani za večjo učinkovitost
opustitvenih tožb: (a) Nezakonodajni
ukrepi Obstajajo ukrepi, ki lahko povečajo
uporabo opustitvenih tožb in njihovo učinkovitost brez spremembe pravnega
okvirja na evropski ali nacionalni ravni. Eden izmed tovrstnih možnih ukrepov
je organiziranje kampanj ozaveščanja in usposabljanja
kvalificiranih subjektov o uporabi opustitvenih tožb, saj jih veliko nima
dovolj znanja za njihovo uporabo. Z istim namenom so nekatere zainteresirane
strani predlagale uvedbo mehanizmov (kot je spletno mesto) za objavo
primerov opustitvenih tožb v Evropi. Tako spletno mesto bi lahko vsebovalo
informacije o področju uporabe opustitvenih tožb in postopkovnih pravilih
v različnih državah članicah, prevedene v uradne jezike EU. (b) Možne
spremembe pravnega okvira Večina zainteresiranih strani meni, da je
Direktiva jasen, dobro oblikovan del zakonodaje. Vendar se zdi, da se raven
uporabe in učinkovitosti opustitvenih tožb razlikuje med državami
članicami bolj, kot bi bilo zaželeno. Direktiva vsebuje nekaj osnovnih
pravil, vendar pušča precejšnjo svobodo državam članicam za
oblikovanje značilnosti opustitvenih tožb, vključno s postopkovnimi pravili
ter njihovim področjem uporabe in učinki. Neenaka učinkovitost
opustitvenih tožb v različnih državah članicah izhaja zlasti iz
razlik v tem, kako so države članice Direktivo prenesle v nacionalno pravo
ter razlik v materialnem in procesnem pravu. Več vprašanih, vključno
z nekaterimi javnimi organi držav članic, zagovarja večjo stopnjo
usklajevanja (glede rokov za vložitev tožbe in sprejetje sodne odločbe ter
stroškov) v postopkih opustitvenih tožb v različnih državah članicah,
vsaj pri čezmejnih zadevah. Vsekakor bi bilo primerno, da se določbe,
ki so posebej koristne za izboljšanje učinkovitosti opustitvenih tožb in
se uporabljajo v nekaterih državah članicah, prenesejo v druge. Zainteresirane strani so predlagale številne
možne ukrepe, ki bi zagotovili, da se opustitvene tožbe uporabljajo pogosteje
in so učinkovitejše. Predlagano je bilo tudi, da bi se nekateri ukrepi, ki
že obstajajo v nekaterih državah članicah, uvedli na evropski ravni. Najpomembnejši
med njimi so: 1. Razširitev področja
uporabe Direktive na vsa pravila za varstvo potrošnikov. Več
zainteresiranih strani je naklonjenih razširitvi področja uporabe
opustitvenih tožb s seznama iz Priloge A, kar že velja v nekaterih državah
članicah. Zakoni o varstvu zasebnosti in osebnih podatkov se na primer vse
bolj obravnavajo kot „potrošniški zakoni“. 2. Razširitev učinkov
odločb. Večina zainteresiranih strani meni, da bi potrošniki v
primeru uspešne sodbe morali imeti neposredno koristi, ne pa da morajo za
uveljavitev svojih pravic vložiti nov postopek. V Direktivo bi bilo treba vključiti
jasne določbe o možnosti povračila škode potrošnikom in metodo izvajanja.
Poleg tega zastaralni rok za zahtevke potrošnikov, oškodovanih s kršitvijo, ne
sme veljati med postopkom opustitvene tožbe. Če je pogodbeni pogoj
razglašen za nezakonitega, bi se moral učinek te odločbe razširiti na
vse podobne trenutne in prihodnje pogodbe (kar že velja v nekaterih državah
članicah). 3. Hitri postopek za
začasne odredbe. Več zainteresiranih strani je bilo naklonjenih
določbi, ki zahteva obvezno uporabo postopka pospešenega obravnavanja za
vse opustitvene tožbe, ne le „po potrebi“, kot določa člen 2 Direktive.
Ker pa različne nacionalne zakonodaje pomen „postopka pospešenega
obravnavanja“ razlagajo različno, bi Direktiva morala vsebovati nekaj
zahtev glede postopka pospešenega obravnavanja, na primer glede rokov za
sprejetje sodne odločbe o opustitveni tožbi. 4. Pravica do
obveščenosti. Več zainteresiranih strani je navedlo, da bi
kvalificirani subjekti morali imeti pravico dostopa do imen in uradnih naslovov
podjetij, vpletenih v nezakonite prakse. Podjetja bi morala biti zavezana, da
dajo na razpolago standardne pogodbe, ki jih uporabljajo, kot velja v Španiji,
kjer so standardni pogodbeni pogoji vključeni v „Registro de Condiciones
Generales de la Contratación“ (register splošnih pogodbenih pogojev). Večina
zainteresiranih strani se prav tako zavzema za možnost, da bi odločbe
morale biti objavljene za obveščanje potrošnikov in odvračanje
trgovcev. To že velja za nekatere države članice. 5. Financiranje.
Večina zainteresiranih strani meni, da bi v opustitvenih tožbah še naprej
moralo veljati načelo „plača tisti, ki izgubi“. Kljub temu pa
nekateri priznavajo, da bi se to načelo moralo uporabljati prožno, kar
koristi kvalificiranim subjektom, kot velja v nekaterih državah članicah. 6. Izvrševanje odločitve
je treba izboljšati. Zato več zainteresiranih strani meni, da bi se od
držav članic moralo zahtevati nalaganje odvračalnih kazni za
neupoštevanje odredb in tako zagotoviti nedonosnost nezakonitih poslovnih praks
trgovcev. Več zainteresiranih strani, vključno
z javnimi organi iz nekaterih držav članic, je navedlo tudi, da bi
mehanizmi kolektivnih pravnih sredstev za potrošnike morali biti uvedeni na
evropski ravni, poleg možnih izboljšav opustitvenih tožb. 6. SKLEPNE
UGOTOVITVE Na podlagi zgoraj
navedenih ugotovitev Komisija podaja naslednje sklepne ugotovitve glede uporabe
Direktive: Opustitvene tožbe so kljub
svojim omejitvam uporabno sredstvo za varstvo kolektivnega interesa
potrošnikov. Kvalificirani subjekti se postopoma seznanjajo z možnostmi, ki jim
jih ponuja Direktiva, in pridobivajo izkušnje z njeno uporabo. Vendar med državami
članicami obstajajo velike razlike v ravni njene uporabe in
učinkovitosti. Vsekakor pa potencial opustitvenih tožb zaradi številnih pomanjkljivosti,
ki jih obravnava to poročilo, ni v celoti izkoriščen niti v državah
članicah, v katerih so te precej učinkovite in se široko uporabljajo.
Najpomembnejše pomanjkljivosti so: visoki stroški, povezani s postopki, trajanje
postopkov, zapletenost postopkov, razmeroma omejeni učinki
odločb na opustitvene tožbe in to, da so težko izvršljive. Te težave so še
bolj očitne v čezmejnih opustitvenih tožbah. Komisija je seznanjena z vprašanji zainteresiranih strani in njihovimi
predlogi za obravnavanje teh vprašanj. Še naprej bo spremljala uporabo
Direktive v državah članicah. Ocenila bo tudi, kako bi lahko v sodelovanju
z državami članicami kar najbolje obravnavali vprašanja iz tega
poročila in izboljšali sedanji pravni okvir. Komisija meni, da na tej stopnji
ni dovolj močnih razlogov za predlaganje sprememb k Direktivi, in bo ponovno
preučila razmere ob pripravi naslednjega poročila o njeni uporabi. [1] Besedilo
direktive (UL L 110, 1.5.2009, str. 30–36) je na voljo na http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:32009L0022:SL:NOT. [2] (UL 364, 9.12.2004, str. 1–11). [3] Študija o uporabi Direktive 2009/22/ES o
opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov, ki jo je izvedlo
podjetje IBF International Consulting. [4] UL C 97, 31.3.2012. [5] Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega
parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za
nepogodbene obveznosti (Rim II) (UL L 199, 31.7.2007, str. 40–49). [6] Associação Portuguesa para a Defesa do Consumidor. [7] http://www.oft.gov.uk/OFTwork/consumer-enforcement/consumer-enforcement-completed/foxtons. [8] Wet collectieve afwikkeling massaschade. [9] UL L 12, 16.1.2001, str. 1–23. [10] UL L 199, 31.7.2007, str. 40–49. [11] Uredbi (ES) št. 1393/2007 in št. 1206/2001
sta prispevali k povečanju hitrosti in pravne varnosti pri čezmejnem
vročanju dokumentov in pridobivanju dokazov. [12] Od 2 556 do 11 759 EUR, v skladu z
menjalnim tečajem z dne 21.6.2012.