KAZALO

1........... Povzetek........................................................................................................................ 3

2........... Dejanski napredek v obdobju 1990–2010...................................................................... 6

2.1........ Trendi emisij toplogrednih plinov v državah članicah......................................................... 6

2.2........ Emisije na prebivalca in intenzivnost toplogrednih plinov v letu 2010................................. 7

2.3........ Emisije toplogrednih plinov v letu 2010 v primerjavi z letom 2009.................................... 8

2.4........ Trendi emisij v glavnih sektorjih....................................................................................... 9

3........... Predviden napredek pri doseganju kjotskih ciljev............................................................. 9

3.1........ Predvidene emisije toplogrednih plinov............................................................................ 9

3.1.1..... EU-27............................................................................................................................ 9

3.1.2..... EU-15.......................................................................................................................... 10

3.1.3..... EU-12.......................................................................................................................... 10

3.2........ Stanje na področju izvajanja politike Unije o podnebnih spremembah............................ 12

3.3........ Izvajanje sistema EU za trgovanje z emisijami (EU ETS)................................................ 15

3.3.1..... Drugo obdobje trgovanja (2008–2012)........................................................................ 15

3.3.2..... Uporaba mehanizma skupnega izvajanja in mehanizma čistega razvoja s strani upravljavcev 15

3.4........ Predvidena uporaba kjotskih mehanizmov s strani vlad Unije......................................... 15

3.5........ Predvidena uporaba ponorov ogljika............................................................................. 16

4........... Doseganje ciljev za leto 2020........................................................................................ 16

4.1........ Cilj Unije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2020..................................... 16

4.2........ Politike, ki prispevajo k doseganju ciljev....................................................................... 17

4.3........ Predvideno odstopanje od ciljev................................................................................... 17

5........... Prilagajanje podnebnim spremembam............................................................................ 19

6........... Stanje v državah kandidatkah za članstvo v Uniji........................................................... 19

1.           Povzetek

Napredek pri doseganju kjotskih ciljev v obdobju 2008–2012

Leta 20101 so bile skupne emisije toplogrednih plinov v EU-27 brez emisij in odstranitev zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva v primerjavi z ravnmi iz leta 1990 za 15 % manjše. V primerjavi z letom 2009 so se emisije povečale za 2,4 %. Porast je delno posledica znatnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v letu 2009 zaradi gospodarske recesije (-7.3 %). Če ne štejemo izjemnega zmanjšanja leta 2009, emisije toplogrednih plinov v letu 2010 še naprej sledijo splošnemu trendu zmanjševanja emisij, ki ga beležimo od leta 2004 dalje.

Poleg tega so se glede na začasne podatke za leto 20112 v primerjavi z letom 2010 emisije toplogrednih plinov v EU-15 in EU-27 v letu 2011 zmanjšale za 3,6 % oziroma 2,5 %. Glede na te ocene so emisije v EU-15 za 14 % manjše od emisij v izhodiščnem letu. Emisije v EU-27 so bile v letu 2011 približno 18 % manjše od emisij v letu 1990. BDP se je v obdobju 1990–2011 v EU-15 spremenil za 43 % in v EU-27 za 48 %, medtem ko se je v obdobju 2010–2011 spremenil za približno 1,5 %. Kljub visoki gospodarski rasti se emisije v EU-15 in EU-27 zmanjšujejo, kar dokazuje, da se povezanost gospodarske rasti z emisijami toplogrednih plinov od leta 1990 vztrajno zmanjšuje.

V okviru Kjotskega protokola so se države članice EU-15 dogovorile, da bodo v obdobju 2008–2012 zmanjšale svoje emisije toplogrednih plinov za 8 % glede na izhodiščno leto. Na podlagi najnovejših razpoložljivih evidenčnih podatkov za leto 20101 so bile skupne emisije toplogrednih plinov v EU-15 za 11 % manjše od emisij v izhodiščnem letu brez emisij zaradi rabe zemljišč, sprememb rabe zemljišč in gozdarstva. Na splošno predvidene3 skupne emisije toplogrednih plinov, prikazane na sliki 1, kažejo, da je EU-15 na dobri poti za doseganje kjotskega cilja. Glede na oceno bo cilj verjetno presežen.

Slika 1: Dejanske in predvidene emisije (v tonah ekvivalenta CO2) za EU-15

Opomba: puščice temeljijo na povprečju za obdobje 2008–2012, zato ne ustrezajo natančno vrednostim predvidenih emisij za leto 2010. Vir: Evropska komisija, Evropska agencija za okolje.

V skladu s predvidevanji glede emisij toplogrednih plinov, predloženimi leta 2011 in posodobljenimi leta 2012, je vsaka od šestih držav članic EU-15 (Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Švedska, Združeno kraljestvo) na pravi poti, da doseže cilje zmanjšanja emisij toplogrednih plinov na nacionalni ravni, kot je prikazano na sliki 5. Ob upoštevanju načrtovane uporabe prožnih mehanizmov iz Kjotskega protokola, uporabe neizkoriščenih pravic iz rezerve za nove udeležence v sistemu EU za trgovanje z emisijami (EU ETS) in ponorov ogljika ter dodatnih ukrepov politike le ena država članica (Italija) morda ne bo dosegla svojih ciljev.

V večini od dvanajstih držav članic, ki so se Uniji pridružile od leta 2004 dalje, se bodo emisije med letoma 2009 in 2012 predvidoma nekoliko povečale. Vendar bo devet od teh držav članic, ki imajo določene kjotske cilje, te cilje predvidoma doseglo ali preseglo zgolj z uporabo obstoječih politik in ukrepov. Za Slovenijo se ocenjuje, da bo cilj dosegla, če bodo vsi obstoječi in načrtovani ukrepi, vključno z nakupom kjotskih dobropisov, prinesli pričakovane rezultate.

Novi ukrepi za dosego ambicioznega cilja strategije Evropa 2020

Paket o podnebnih spremembah in energiji4, sprejet leta 2009, je celovit in ambiciozen paket politik in ukrepov za obvladovanje podnebnih sprememb do leta 2020 in pozneje. Gre za enega od petih krovnih ciljev strategije Evropa 2020 za nova delovna mesta in gospodarsko rast. Skupna prizadevanja Unije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 20 %5 do leta 2020 v primerjavi z letom 1990 bodo od leta 2013 razdeljena med sektorje v sistemu EU za trgovanje z emisijami in sektorje, ki jih ta sistem ne vključuje. Podatki o toplogrednih plinih iz prejšnjega dela so povezani s prvim ciljnim obdobjem iz Kjotskega protokola in jih zaradi več vključenih sektorjev ni mogoče neposredno uporabiti za vrednotenje napredka pri doseganju notranje obveznosti Unije do leta 2020.

Priprave na izpolnitev obveznosti glede zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 so skoraj končane. V zvezi z EU ETS je bil od zadnjega poročila o napredku oktobra 2011 dosežen znaten napredek pri pripravah za fazo 3 (2013–2020), vključno glede platforme za dražbo, enotnega registra Unije ter sprejetja usklajenih pravil o spremljanju, poročanju, akreditaciji in preverjanju. V zvezi z odločbo o delitvi prizadevanj, ki z določitvijo zavezujočih ciljev za letne emisije toplogrednih plinov za vsako državo članico ureja emisije toplogrednih plinov v sektorjih, ki niso vključeni v sistem EU za trgovanje z emisijami, se nadaljuje delo v zvezi z izvedbenimi ukrepi, povezano zlasti z določitvijo absolutnih vrednosti za cilje držav članic in sistemom usklajenosti, ki se bo uporabljal za letno spremljanje ukrepov držav članic in kot pomoč pri sprejemu morebitnih potrebnih popravnih ukrepov, če države članice ne bodo dosegle svojih ciljev.

Cilj glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 20 % je vključen v strategijo Evropa 2020 za delovna mesta ter pametno, trajnostno in vključujočo rast, ki jo je junija 2010 sprejel Evropski svet. Cilj zmanjšanja emisij je eden od petih krovnih ciljev. V skladu z letnim pregledom rasti za leto 2011, ki ga je pripravila Komisija, obstoječi in načrtovani ukrepi za ublažitev podnebnih sprememb ne zadoščajo za doseganje krovnih ciljev za leto 2020. Zato bodo morale številne države članice, da bi izpolnile svoje obveznosti iz odločbe o delitvi prizadevanj, vložiti dodatne napore.

Slika 2 ponazarja znatna prizadevanja za zmanjšanje emisij, ki jih cilji Unije za leto 2020 (-30 %) zahtevajo glede na scenarij brez sprememb za leto 2020 (-20 %). Leta 2011 so bile emisije v EU-27 (vključno z emisijami iz mednarodnega letalstva) 16 % pod ravnjo iz leta 1990. Scenarij brez sprememb na podlagi modela PRIMES/GAINS vključuje politike Unije in nacionalne politike, ki se izvajajo od sredine leta 2009, ter zajema emisije, ki sodijo na področje uporabe paketa o podnebnih spremembah in energiji. Brez uvedbe sprememb bi se emisije med letoma 1990 in 2020 zmanjšale za približno 15 %.

Glede na zadnja razpoložljiva predvidevanja za emisije toplogrednih plinov, ki vključujejo izvajanje paketa o podnebnih spremembah in energiji, bi EU kot celota dosegla svoj cilj za leto 2020 (za podrobnosti glej sliko 6). Vendar lahko samo 13 držav članic pričakuje, da bodo svoje obveznosti do leta 2020 izpolnile z že sprejetimi politikami, 8 držav članic pa bi lahko svoje cilje doseglo, če bodo njihove dodatne politike in ukrepi prinesli pričakovane rezultate. Preostalih 6 držav članic mora oblikovati dodatne politike za uresničitev svojih ciljev in/ali izkoristiti prožnosti iz paketa o podnebnih spremembah in energiji.

Slika 2: Dejanske in predvidene emisije (v tonah ekvivalenta CO2) za EU-27

Opomba: predvidevanja PRIMES/GAINS3 za predvidene spremembe emisij v obdobju 2010–2020.

Vir: Evropska komisija, Evropska agencija za okolje.

2.           Dejanski napredek v obdobju 1990–2010

2.1.        Trendi emisij toplogrednih plinov v državah članicah

Na skupni trend emisij toplogrednih plinov v EU vplivata predvsem dve največji onesnaževalki, Nemčija in Združeno kraljestvo, ki sta odgovorni za približno eno tretjino skupnih emisij toplogrednih plinov v EU-27. Ti dve državi članici sta v primerjavi z letom 1990 dosegli 483 milijonov ton ekvivalenta CO2 skupnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov. Glavna razloga za pozitiven trend v Nemčiji sta bili čedalje večja učinkovitost elektrarn in toplarn ter gospodarska posodobitev petih novih dežel (Länder) po nemški združitvi. Zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v Združenem kraljestvu je v prvi vrsti posledica liberalizacije energetskih trgov, nadomestitve nafte in premoga v proizvodnji energije z zemeljskim plinom ter ukrepov za zmanjševanje emisij N2O v proizvodnji adipinske kisline.

Francija in Italija sta bili tretja in četrta največja onesnaževalka v letu 2010 ter sta predstavljali 11,1 % oziroma 10,6 % celotnih emisij EU-27. V Franciji so bile emisije leta 2010 približno za 6,6 % manjše kot leta 1990. Emisije N2O zaradi proizvodnje adipinske kisline so se v Franciji zelo zmanjšale, vendar so se v letih od 1990 do 2010 zaradi gostejšega cestnega prometa in emisij HFC zaradi porabe halogeniranih ogljikovodikov bistveno povečale emisije CO2. V Italiji so bile emisije toplogrednih plinov leta 2010 približno za 3,5 % manjše kot leta 1990. Od leta 1990 so se povečale zlasti emisije zaradi cestnega prometa, proizvodnje električne in toplotne energije ter naftnih rafinerij, vendar so se njene skupne emisije toplogrednih plinov od leta 2008 znatno zmanjšale (7,2 %).

Poljska in Španija sta z 8,5 % oziroma 7,5 % skupnih emisij toplogrednih plinov v EU-27 leta 2010 peta in šesta največja onesnaževalka v EU-27. Na Poljskem so se v letih od 1990 do 2010 emisije toplogrednih plinov zmanjšale za 12,4 %, v primerjavi z izhodiščnim letom, ki je v primeru Poljske 1988, pa za 28,9 %. Glavna dejavnika za zmanjšanje emisij na Poljskem (in v drugih novih državah članicah) sta bila skrčenje energetsko neučinkovite težke industrije ter splošna posodobitev gospodarstva v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja. Opazna izjema je bil promet (zlasti cestni promet), zaradi katerega so se emisije povečale. Španija je med letoma 1990 in 2010 emisije povečala za 25,8 % ter za 22,8 % v primerjavi z izhodiščnim letom. To je predvsem posledica povečanja emisij zaradi cestnega prometa, proizvodnje električne in toplotne energije ter proizvodne industrije.

Leta 2010 so bile emisije toplogrednih plinov v šestih državah članicah večje kot v izhodiščem letu (večinoma leto 1990), medtem ko so bile emisije v ostalih devetnajstih državah članicah manjše kot v izhodiščnem letu. Spremembe emisij toplogrednih plinov v odstotkih od izhodiščnega leta do leta 2010 se gibljejo od -56 % (Romunija) do +23 % (Španija). Ciper in Malta nista zavezana k zmanjšanju emisij na podlagi Kjotskega protokola. V teh dveh državah članicah so bile emisije leta 2010 večje kot leta 1990.

2.2.        Emisije na prebivalca in intenzivnost toplogrednih plinov v letu 2010

Emisije v EU-27 in EU-15 so se kljub visoki gospodarski rasti zmanjšale. Slika 3 kaže, da se od leta 1990 povezanost gospodarske rasti z emisijami toplogrednih plinov vztrajno zmanjšuje.

Slika 3: Razvoj BDP, emisij toplogrednih plinov in intenzivnosti emisij (tj. razmerje med proizvedenimi emisijami toplogrednih plinov in BDP) – indeks (1990 = 100)

 

Vir: Evropska agencija za okolje, Generalni direktorat za gospodarske in finančne zadeve (zbirka podatkov Ameco), Eurostat.

Od leta 1990 do leta 2010 se je BDP v EU-27 povečal za 46 %, emisije pa so se zmanjšale za 15 %, medtem ko se je BDP v EU-15 povečal za 41 %, emisije toplogrednih plinov pa so se zmanjšale za 11 %. Med letoma 2009 in 2010 se je BDP povečal za 2 %, emisije pa za 2,4 %. Torej se je povečala tudi intenzivnost emisij. Vendar je mogoče ugotoviti, da je bila intenzivnost emisij v letu 2010 boljša od tiste leta 2008.

Med letoma 1990 in 2010 se je intenzivnost emisij toplogrednih plinov v vseh državah članicah zmanjšala. Najbolj se je zmanjšala v Estoniji (za 75 %), na Slovaškem (za 72 %), v Romuniji (za 63 %), Litvi (za 62 %) in Bolgariji (za 62 %). Najmanj se je zmanjšala na Portugalskem (za 18 %), Cipru (za 18 %), v Italiji (za 21 %), Španiji (za 22 %) in na Malti (za 23 %).

Emisije na prebivalca v EU-27 so leta 2010 znašale 9,4 tone ekvivalenta CO2. Emisije na prebivalca so se zmanjšale za 2,4 tone ekvivalenta CO2, kar je enakovredno zmanjšanju v višini 21 % v primerjavi z letom 1990. Vendar se emisije toplogrednih plinov na prebivalca za leto 2010 med državami članicami še naprej zelo razlikujejo in znašajo od 5,4 (Latvija) do 24,1 (Luksemburg) tone ekvivalenta CO2 na prebivalca. Vrednosti so precej odvisne od energetske intenzivnosti in energetske mešanice posamezne države. V državah članicah se zelo razlikujejo tudi trendi emisij na prebivalca. Emisije na prebivalca so se od leta 1990 najbolj zmanjšale v državah članicah srednje in vzhodne Evrope, Luksemburgu, Združenem kraljestvu, Nemčiji, na Danskem, Švedskem, v Franciji in Belgiji. V šestih državah članicah so se emisije na prebivalca od leta 1990 povečale. Vendar so emisije na prebivalca v teh državah članicah nižje od povprečja Unije, razen v Grčiji in na Cipru (glej tudi sliko 2 delovnega dokumenta služb Komisije).

2.3.        Emisije toplogrednih plinov v letu 2010 v primerjavi z letom 2009

Evropske emisije toplogrednih plinov so se leta 2010 povečale (+2,4 %) zaradi ponovne gospodarske rasti, potem ko so se leta 2009 predvsem zaradi gospodarske recesije drastično zmanjšale (-7.3 %), in hladnejše zime kot ponavadi.

Med industrijskimi sektorji je bilo največje skupno povečanje posledica proizvodnih industrij in gradbeništva (vključno z emisijami iz proizvodnje železa in jekla) ter proizvodnje javne toplotne in električne energije. Zdi se, da je po znatnem skrčenju v letu 2009 večja industrijska dejavnost v letu 2010 vodila do pomembnega porasta pri končnem povpraševanju po energiji in emisijah v teh sektorjih. Vendar je k višjim emisijam v EU leta 2010 najbolj prispeval „stanovanjski in poslovni“ sektor, ki večinoma ne spada na področje uporabe sistema EU za trgovanje z emisijami. Ključni razlog za povečanje emisij v tem sektorju v višini 43 milijonov ton je bila mrzla zima leta 2010, kar je povečalo povpraševanje po ogrevanju, zlasti pri gospodinjstvih. Nadaljnje znatno povečanje uporabe obnovljivih virov energije in izboljšanje intenzivnosti emisij CO2 iz fosilnih goriv, ki temelji na veliki porabi zemeljskega plina, sta preprečila še večje povečanje emisij toplogrednih plinov.

Približno 56 % povečanja emisij toplogrednih plinov v EU so predstavljale Nemčija (+3 %), Poljska (+5 %) in Združeno kraljestvo (+3 %). V odstotkih je bila rast emisij najvišja v Estoniji (+25 %), na Finskem (+13 %), Švedskem (+11 %) in v Latviji (+10 %). Nasprotno pa so Španija, Grčija, Portugalska, Romunija, Ciper in Irska v letu 2010 nadaljevale z zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov. Povečanje emisij v letu 2010 je bilo deloma posledica gospodarskega okrevanja po recesiji leta 2009 v številnih evropskih državah, ki je sama po sebi povzročila znatno zmanjšanje emisij v letih 2008 in 2009 v vseh državah članicah. Končno povpraševanje po energiji se je v letu 2010 povečalo za 3,7 %, kar je več od rasti gospodarstva (2,0 %).

2.4.        Trendi emisij v glavnih sektorjih

Kot je prikazano na sliki 4, sta oskrba z energijo in njena poraba, vključno s prometom, najpomembnejša sektorja, saj sta leta 2010 predstavljala 78 % skupnih emisij v Uniji. Kmetijstvo predstavlja 10 % skupnih emisij toplogrednih plinov, industrijski postopki 7 %, odpadki pa 3 %. Zmanjšanje emisij v energetskem sektorju, kmetijstvu, pri industrijskih postopkih in odpadkih je od leta 1990 delno izničilo znatno povečanje emisij v prometnem sektorju (za dodatne podrobnosti glej tudi delovni dokument služb Komisije). Vendar se tudi skupne emisije zaradi prometa od leta 2007 zmanjšujejo.

Slika 4: Spremembe emisij toplogrednih plinov v EU-27 glede na sektor in delež sektorjev v skupnih emisijah toplogrednih plinov

Vir: nacionalne evidence, 2012.

3.           Predviden napredek pri doseganju kjotskih ciljev

3.1.        Predvidene emisije toplogrednih plinov

3.1.1.     EU-27

Predvidene skupne emisije toplogrednih plinov v EU-27 naj bi bile v kjotskem ciljnem obdobju za približno 18,2 % manjše od emisij v izhodiščnem letu. Ta ocena temelji na predvidevanjih držav članic3 ter upošteva obstoječe politike in ukrepe. Ob upoštevanju vpliva možnosti, da vlade pridobijo dobropise prek kjotskih mehanizmov, učinka ponorov ogljika in dodatnih ukrepov je predvideno zmanjšanje še večje (za več podrobnosti glej razpredelnici 7a in 7b v delovnem dokumentu služb Komisije).

3.1.2.     EU-15

Skupna predvidevanja za vse sektorje kažejo, da bodo skupne emisije toplogrednih plinov v EU-15 v kjotskem ciljnem obdobju verjetno za 11,3 % manjše od emisij v izhodiščnem letu. Če se upoštevata

(1)          vladna uporaba kjotskih mehanizmov, ki naj bi po pričakovanjih prispevala k dodatnemu zmanjšanju emisij za 1,8 %, in

(2)          popolna odstranitev ponorov ogljika zaradi dejavnosti iz členov 3.3 in 3.4 Kjotskega protokola v EU-15, ki ustreza zmanjšanju za 1,4 %,

je za EU-15 predvideno še večje zmanjšanje emisij. Če se poleg tega upoštevajo še trgovanje s pravicami in dobropisi za zmanjšanje emisij v sistemu EU za trgovanje z emisijami, bi se lahko emisije toplogrednih plinov v kjotskem ciljnem obdobju predvidoma skupno zmanjšale do 12,6 % glede na izhodiščno leto.

Na sliki 5 je prikazano odstopanje med predvidenimi emisijami v sektorjih, ki niso vključeni v sistem trgovanja z emisijami, in ustreznimi cilji za zadevne sektorje za vsako državo članico. Na podlagi te analize je mogoče sklepati, da bi obstoječe politike in ukrepi zadoščali, da bi v EU-15 dosegli svoj del skupnih kjotskih ciljev za sektorje, ki niso vključeni v sistem trgovanja z emisijami. Vendar bo moralo vseh 15 držav članic dejansko izpolniti svoje obveznosti v skladu z dogovorom o skupnem izpolnjevanju obveznosti iz Kjotskega protokola. Glede na predložene podatke obstaja tveganje, da dve državi članici cilja ne bosta dosegli.

3.1.3.     EU-12

V 12 državah članicah, ki so se Uniji pridružile po letu 2004, naj bi bila ob upoštevanju učinka obstoječih nacionalnih politik in ukrepov skupna količina emisij zelo podobna kot leta 2010 in bo v kjotskem ciljnem obdobju za približno 37,9 % manjša od emisij v izhodiščnem letu. Slovenija je edina država članica EU-12, ki namerava vlagati v kjotske mehanizme. Bolgarija, Češka republika, Madžarska, Latvija, Litva, Poljska, Romunija, Slovaška in Slovenija nameravajo upoštevati ponore ogljika. Bolgarija, Češka republika, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Poljska, Romunija in Slovaška so prodale del enot dodeljene količine ali to načrtujejo.

Slika 5: Relativna odstopanja med predvidenimi emisijami toplogrednih plinov v sektorjih, ki niso vključeni v sistem trgovanja z emisijami, v ciljnem obdobju in ustreznimi cilji za obdobje 2008–2012 ob upoštevanju predvidenih emisij toplogrednih plinov ter uporabe kjotskih mehanizmov in ponorov ogljika. Negativne in pozitivne vrednosti označujejo preseganje ali nedoseganje ciljev v odstotkih emisij za izhodiščno leto.

Opomba: za Irsko se pri cilju za sektorje, ki niso vključeni v sistem trgovanja z emisijami, upošteva uporaba neizkoriščenih pravic iz rezerve za nove udeležence v sistemu za trgovanje z emisijami.

Vir: Evropska agencija za okolje, Evropska komisija.

3.2.        Stanje na področju izvajanja politike Unije o podnebnih spremembah

Evropski program za podnebne spremembe (ECCP)

Z oceno politik in ukrepov držav članic v vsej EU-27 je bilo opredeljenih osem skupnih in usklajenih politik ter ukrepov, za katere se pričakuje, da bodo prispevali k znatnim prihrankom emisij toplogrednih plinov v Uniji. Največje prihranke naj bi zagotovili s spremenjeno direktivo o sistemu EU za trgovanje z emisijami (2003/87/ES) in direktivo o obnovljivih virih energije (2009/28/ES), ki spodbuja uporabo električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije. V prometnem sektorju sta bistvena zakonodaja o kakovosti goriva in zmanjšanje emisij CO2 iz avtomobilov. Poleg tega se bo povpraševanje po energiji zmanjšalo zaradi izvajanja direktiv o energetski učinkovitosti stavb, zahtevah o okoljsko primerni zasnovi izdelkov, obdavčitvi energije in spodbujanju sočasne proizvodnje (sočasna proizvodnja toplote in električne energije). K velikim prihrankom emisij toplogrednih plinov naj bi prispevala tudi uporaba prožnih mehanizmov Kjotskega protokola.

Poleg teh osmih ključnih politik in ukrepov je bilo opredeljenih dodatnih pet skupnih in usklajenih politik ter ukrepov, ki naj bi prav tako prispevali k pomembnim prihrankom v vsej Uniji. Med teh pet politik spadajo direktiva o odlagališčih odpadkov (99/31/ES), standardi glede zahtevanih izkoristkov novih toplovodnih kotlov, direktiva o označevanju naprav (2010/30/EU), direktiva o industrijskih emisijah (2010/75/EU) in program „Motor Challenge“ za povečanje energetske učinkovitosti industrijskih elektromotornih sistemov. V poročilu Komisije o uporabi, vplivu in primernosti Uredbe (ES) št. 842/2006 je ugotovljeno, da so se na podlagi te uredbe emisije fluoriranih plinov v primerjavi s scenarijem brez Uredbe že nekoliko zmanjšale41. Skupaj z direktivo o emisijah iz klimatskih naprav v motornih vozilih (2006/40/ES) lahko prispevata k znatnemu zmanjšanju predvidenih emisij do leta 2020 in pozneje.

Prvih osem politik prispeva 92 % skupnih pričakovanih prihrankov, ki jih zagotavljajo skupne in usklajene politike ter ukrepi v EU-27. Zato so te ključne politike pomembne kot pomoč državam članicam, da izpolnijo svoje obveznosti glede zmanjšanja emisij.

Najnovejša dogajanja

Od sprejetja paketa o podnebnih spremembah in energiji poteka delo v zvezi z izvedbenimi ukrepi. Do konca leta 2012 je treba sprejeti približno dvajset novih pravnih aktov in dokumentov, da se zagotovi pravilno delovanje spremenjenega sistema EU za trgovanje z emisijami in pripravi podlaga za uresničevanje nacionalnih ciljev glede emisij toplogrednih plinov v sektorjih, ki niso vključeni v sistem trgovanja z emisijami.

Spremenjena direktiva o sistemu EU za trgovanje z emisijami določa centralizacijo dejavnosti sistema EU za trgovanje z emisijami v enotnem registru Evropske unije in izboljšanje njegove varnosti. Ta novi register upravlja Komisija in nadomešča vse registre sistema EU za trgovanje z emisijami, ki so jih prej gostile države članice. Uredbo o določitvi registra Unije je Komisija sprejela novembra 2011. Polno aktiviranje registra Unije, vključno z migracijo več kot 30 000 računov sistema EU za trgovanje z emisijami iz nacionalnih registrov, je bilo uspešno izvedeno junija 2012.

Komisija je še v drugo spremenila seznam sektorjev, za katere se šteje, da so izpostavljeni visokemu tveganju premestitve emisij CO2, in na seznam dodala mineralne volne. Trenutno Komisija ocenjuje, ali so načrti držav članic za izvajanje sklepa Komisije o brezplačni dodelitvi pravic za industrijo skladni s pravili.

Od leta 2012 za emisije iz letalstva velja zgornja meja v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami, kar samo po sebi povečuje pokritost emisij za približno 10 %. Za izvajanje te spremembe je bilo opravljenega veliko dela, vključno s spremljanjem in spodbujanjem skladnosti ter po potrebi pripravo in usklajevanjem ukrepov v zvezi z izvrševanjem.

Trenutno poteka ponoven pregled uredbe o dražbi pravic, zlasti kar zadeva časovni načrt dražb, da bi se zagotovilo pravilno delovanje trga ter odpravila neravnovesja med ponudbo in povpraševanjem, ki jih je povzročil prehod v tretjo fazo in še poglobil presežek pravic, do katerega je prišlo zaradi gospodarske krize. V tem okviru je Komisija predlagala tudi sklep za pojasnitev določb direktive o sistemu EU za trgovanje z emisijami glede njenih lastnih pooblastil za prilagoditev časa dražb pravic do emisije v takih izjemnih okoliščinah.

Evropska komisija je odobrila zahteve iz 7 držav članic za izdajo prehodnih brezplačnih dodelitev pravic do emisije za njihove energetske sektorje po letu 2012. Te odločitve so bile sprejete z dosledno uporabo določb iz direktive, ki pod določenimi pogoji omogočajo časovno omejena izvzetja, ki se postopno zmanjšujejo, od splošnega pravila dražbe.

Delo v zvezi z izboljšanimi pravili za spremljanje emisij toplogrednih plinov in poročanje o njih s strani upravljavcev, ki jih zajema sistem EU za trgovanje z emisijami, ter v zvezi z zahtevami za preverjanje poročil o emisijah ter akreditacijo preveriteljev in nadzorom nad njimi še poteka ter naj bi prispevalo k večji usklajenosti pravil, ki se uporabljajo. Junija 2012 sta bili sprejeti dve novi uredbi, ki jima bodo pravočasno za tretje obdobje sistema trgovanja z emisijami sledile smernice.

Poleg tega se pripravljajo izvedbeni ukrepi na podlagi odločbe o delitvi prizadevanj in trenutno vključujejo zlasti določitev absolutnih vrednosti ciljev za letne emisije držav članic v obdobju 2013–2020, opredelitev pravil za prenose dodeljenih letnih emisij med državami članicami ter zagotovitev njihove preglednosti. Ustrezna pravna besedila naj bi bila sprejeta konec leta 2012 ali v začetku leta 2013.

Poleg tega na Svetu in v Parlamentu trenutno potekajo pogajanja o reviziji mehanizma EU za spremljanje ter o predlogu za obračunavanje rabe zemljišč, spremembe namembnosti zemljišč in gozdarstva. Navedena predloga sta posledica potrebe, da se zlasti obravnava zahteve paketa o podnebnih spremembah in energiji glede poročanja in obračunavanja, strategijo Evropa 2020, nove zahteve, ki temeljijo na odločitvah iz Durbana, ter dosedanje izkušnje.

Evropski parlament, Svet in Komisija so junija 2012 dosegli politični dogovor o direktivi o energetski učinkovitosti. Ta direktiva bo prispevala k doseganju evropskega cilja povečanja energetske učinkovitosti za 20 % do leta 2020.

Trenutno poteka delo na izvedbenih ukrepih za Uredbo (ES) št. 443/2009 v zvezi z emisijami CO2 iz osebnih avtomobilov in Uredbo (EU) št. 510/2011 v zvezi z emisijami CO2 iz lahkih gospodarskih vozil. Izvajanje ukrepov za osebne avtomobile je v primerjavi z izvajanjem tistih za lahka gospodarska vozila bolj napredovalo, toda slednji bodo usklajeni s prvimi. Komisija je predložila predloga za doseganje ciljev za leto 2020 glede zmanjšanja emisij CO2 iz osebnih avtomobilov in lahkih gospodarskih vozil, ki ju bosta zdaj obravnavala Svet in Parlament.

Glede vključevanja podnebnih ukrepov v politike EU predlog Komisije za naslednji večletni finančni okvir za obdobje 2014–2020 prvič vključuje cilj, da se vsaj 20 % skupnega proračuna porabi za ukrepe, povezane s podnebnimi spremembami. Na področju kohezijske politike predlaga, poleg tematskega cilja za nizke emisije ogljika, poseben tematski cilj za prilagajanje podnebnim spremembam, vključuje pa tudi najmanjšo stopnjo za ukrepe za povečanje energetske učinkovitosti, in sicer 20 % za bolj razvite regije, 6 % pa za manj razvite regije. Novi okolju prijaznejši ukrepi so predvideni tudi v predlogu revidirane skupne kmetijske politike in sklada za razvoj podeželja, 35 % okvirnega programa EU za raziskave in inovacije „Obzorje 2020“ pa naj bi dodelili za raziskave in inovacije v zvezi s podnebnimi spremembami. Program LIFE bo vključeval nov element v obliki podprograma za podnebne ukrepe, ki bo predstavljal približno 25 % celotnega programa LIFE. Komisija bo zagotovila spremljanje napredka pri doseganju predlaganega cilja 20 % odhodkov za podnebne spremembe in poročanje o njem.

Delovni dokument služb Komisije (SWD(2012) 5 final) o oceni učinkov nadaljnjega zmanjšanja emisij od 20 % na 30 % do leta 2020 v vsaki državi članici je bil objavljen v začetku leta 2012.

Nedavno sprejeti pravni akti

Izvajanje paketa o podnebnih spremembah in energiji:

(1) Dražbe v sistemu EU za trgovanje z emisijami – zgodnje dražbe: Uredba Komisije (EU) št. 1210/2011 o spremembi Uredbe (EU) št. 1031/2010 zlasti zaradi določitve količine pravic do emisije toplogrednih plinov, ki bodo prodane na dražbi pred letom 2013.

(2) Register sistema EU za trgovanje z emisijami – register Unije: Uredba Komisije (EU) št. 1193/2011 o določitvi registra Unije za obdobje trgovanja z začetkom 1. januarja 2013 in kasnejša obdobja trgovanja sistema Unije trgovanja z emisijami.

(3) Pravila o usklajeni dodelitvi v sistemu EU za trgovanje z emisijami: Sklep Komisije 2011/278/EU8 o določitvi prehodnih pravil za usklajeno brezplačno dodelitev pravic do emisije na ravni Unije.

(4) Pravila o spremljanju, poročanju, preverjanju in akreditaciji v sistemu EU za trgovanje z emisijami: Uredba Komisije (EU) št. 600/2012 z dne 21. junija 2012 o preverjanju poročil o emisijah toplogrednih plinov in poročil o tonskih kilometrih ter o akreditaciji preveriteljev in Uredba Komisije (EU) št. 601/2012 z dne 21. junija 2012 o spremljanju emisij toplogrednih plinov in poročanju o njih.

(5) Uporaba mednarodnih dobropisov v sistemu EU za trgovanje z emisijami: Uredba Komisije (EU) št. 550/201110 o določanju nekaterih omejitev glede uporabe mednarodnih dobropisov iz projektov v zvezi z industrijskimi plini.

Drugo:

(6) Letalski promet in sistem EU za trgovanje z emisijami: Uredba Komisije (EU) št. 394/201111 o spremembi Uredbe (ES) št. 748/2009 o seznamu operaterjev zrakoplovov.

(7) CO2 in avtomobili: Uredba Komisije (EU) št. 63/201113 o določitvi podrobnih pravil za uporabo odstopanja od cilja za specifične emisije CO2.

(8) CO2 in dostavna vozila: Izvedbeni sklep Komisije 2012/99/EU o podrobnih ureditvah za zbiranje premij za presežne emisije CO2 o določitvi standardov emisijskih vrednosti za nova lahka gospodarska vozila.

3.3.        Izvajanje sistema EU za trgovanje z emisijami (EU ETS)

Leto 2012 bo zadnje leto drugega obdobja trgovanja v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami (2008–2012). Leta 2013 se bo začel uporabljati bistveno spremenjen sistem.

3.3.1.     Drugo obdobje trgovanja (2008–2012)

Povprečna letna zgornja meja za celotno EU za obdobje 2008–2012 znaša 2 081 milijonov pravic na leto. V letu 2011 je sistem EU za trgovanje z emisijami zajemal več kot 12 000 elektrarn in proizvodnih naprav. Preverjene emisije toplogrednih plinov iz teh naprav so se zmanjšale na 1 904 milijone ton ekvivalenta CO2 v letu 2011, torej več kot 2 % pod raven iz leta 2010 in skoraj 9 % pod zgornjo mejo. To je bilo kljub rasti gospodarstva v Evropi.

Raven skladnosti naprav je bila zelo visoka. Le manj kot 1 % naprav, ki sodelujejo v sistemu EU za trgovanje z emisijami, ni predalo pravic, ki zajemajo vse njihove emisije v letu 2011, do roka dne 30. aprila 2012.

3.3.2.     Uporaba mehanizma skupnega izvajanja in mehanizma čistega razvoja s strani upravljavcev

V okviru drugega nacionalnega načrta razdelitve pravic je bila za vsako državo članico določena zgornja meja, do katere lahko upravljavci uporabljajo dobropise iz projektov (mehanizem skupnega izvajanja in mehanizem čistega razvoja). Naprave v sistemu za trgovanje z emisijami iz vseh držav članic lahko v drugem obdobju trgovanja skupno in v povprečju porabijo do 278 milijonov enot potrjenega zmanjšanja emisij ali enot zmanjšanja emisij, kar ustreza 13,4 % zgornje meje za celotno EU za to obdobje. Upravljavci so med letoma 2008 in 2011 uporabili 555 milijonov enot potrjenega zmanjšanja emisij ali enot zmanjšanja emisij, kar pomeni 7 % vseh enot, predanih za izpolnitev obveznosti. Po letu 2013 bodo pravila za uporabo kreditov mehanizma skupnega izvajanja in mehanizma čistega razvoja revidirana, kot določa spremenjena direktiva o sistemu EU za trgovanje z emisijami16.

3.4.        Predvidena uporaba kjotskih mehanizmov s strani vlad Unije

Deset držav članic EU-15 in Slovenija so se odločile za doseganje svojih kjotskih ciljev kupiti in uporabiti mednarodne dobropise iz kjotskih mehanizmov. Te države članice EU-15 bi za izpolnjevanje zahtev v skladu s prvim ciljnim obdobjem v okviru Kjotskega protokola skupaj pridobile do 76 milijonov ton ekvivalenta CO2 na leto. S tem se bodo za približno 1,8 odstotne točke približale kjotskemu cilju za EU-15, ki znaša -8 % (glej razpredelnico 12 v delovnem dokumentu služb Komisije).

Teh 10 držav članic se je odločilo, da bodo za pridobitev enot prek mehanizma skupnega izvajanja, mehanizma čistega razvoja ali trgovanja z enotami dodeljene količine skupaj investirale do 3,0 milijarde EUR. Avstrija, Nizozemska, Španija, Irska in Belgija so za petletno ciljno obdobje dodelile najvišja proračunska sredstva (611 milijonov EUR, 500 milijonov EUR, 382 milijonov EUR, 290 milijonov EUR oziroma 276 milijonov EUR). V Sloveniji je bil proračun ocenjen na 80 milijonov EUR. Vendar zaradi vpliva nedavne recesije na emisije toplogrednih plinov države članice morda ne bodo potrebovale toliko mednarodnih dobropisov, kot je bilo prvotno ocenjeno. To domnevo zaenkrat potrjuje dejstvo, da količina mednarodnih dobropisov, dejansko dodeljenih na račune držav članic v registrih, znaša le približno 32 milijonov ton ekvivalenta CO2.

Kar zadeva enote dodeljene količine, ki so jih države članice prodale, je bilo doslej glede na podatke iz registrov prenesenih približno 68 milijonov ton ekvivalenta CO2, pri čemer nekateri zneski, določeni v pogodbah, morda še niso bili dostavljeni. Bolgarija, Češka republika, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva in Slovaška so v poročilih navedle, da načrtujejo dodatno prodajo enot dodeljene količine. Ena država članica (Združeno kraljestvo) je sprejela zakonodajo, v skladu s katero bo umaknila iz obtoka vse presežne enote dodeljene količine, tj. razliko med kjotskim ciljem in enostransko „omejitvijo ogljika“ Združenega kraljestva po prvem ciljnem obdobju.

3.5.        Predvidena uporaba ponorov ogljika

Države članice lahko poleg politik in ukrepov, namenjenih različnim virom emisij toplogrednih plinov, uporabljajo ponore ogljika. Na podlagi do zdaj predloženih informacij je mogoče ugotoviti, da bo skupna neto sekvestracija v ciljnem obdobju zaradi pogozdovanja in obnove gozdov iz člena 3.3 Kjotskega protokola znašala za EU-15 približno 14,8 milijona ton ekvivalenta CO2 na leto. Poleg tega naj bi dejavnosti iz člena 3.4 v ciljnem obdobju v EU-15 predvidoma prispevale 30,6 milijona ton ekvivalenta CO2 na leto. Če se upoštevajo še prispevki iz EU-12, bo obračunavanje teh dejavnosti doseglo 25,8 in 38,4 milijona ton ekvivalenta CO2 na leto (za podrobnosti glej razpredelnico 13 v delovnem dokumentu služb Komisije).

Zaradi dejavnosti iz člena 3.3 in 3.4 se bodo emisije v državah članicah EU-15 v ciljnem obdobju predvidoma zmanjšale za 57,9 milijona ton ekvivalenta CO2 na leto. To je enako malo več kot 1 odstotni točki obveznosti zmanjšanja za 8 % za EU-15 za prvo ciljno obdobje v primerjavi z emisijami v izhodiščnem letu.

4.           Doseganje ciljev za leto 2020

4.1.        Cilj Unije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2020

V paketu o podnebnih spremembah in energiji je za EU-27 določen cilj 20-odstotnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 v primerjavi z letom 1990, kar ustreza zmanjšanju za 14 % glede na leto 2005. To prizadevanje bo razdeljeno med sektorje, ki so vključeni v sistem EU za trgovanje z emisijami, in sektorje, ki v ta sistem niso vključeni, na naslednji način:

(a) zmanjšanje emisij za 21 % do leta 2020 v primerjavi z letom 2005 v sektorjih, vključenih v sistem EU za trgovanje z emisijami;

(b) zmanjšanje za približno 10 % do leta 2020 v primerjavi z letom 2005 za sektorje, ki niso vključeni v sistem EU za trgovanje z emisijami.

Ti cilji glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov so vključeni v strategijo Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast.

4.2.        Politike, ki prispevajo k doseganju ciljev

Zgornje meje emisij za obdobje od leta 2013 do leta 2020 so opredeljene v odločbi o delitvi prizadevanj in spremenjeni direktivi o sistemu trgovanja z emisijami. Sistem EU za trgovanje z emisijami je tržni mehanizem, ki vključuje več kot 12 000 naprav. Odločba o delitvi prizadevanj države članice zavezuje, da med letoma 2013 in 2020 linearno zmanjšajo svoje emisije toplogrednih plinov, pri čemer določa zavezujoče letne cilje, ki bodo zagotovili postopno doseganje dogovorjenih ciljev za leto 2020. Poleg tega ureja emisije toplogrednih plinov v vseh sektorjih, razen pri napravah in letalskem prometu, ki so vključeni v sistem EU za trgovanje z emisijami, pri rabi zemljišč, spremembi rabe zemljišč in gozdarstvu ter v mednarodnem pomorskem prometu. V sektorjih iz odločbe o delitvi prizadevanj bodo k doseganju ciljev v državah članicah prispevale dopolnilne politike za celotno Unijo, kot so zavezujoči cilji za obnovljivo energijo, ukrepi za energetsko učinkovitost, standardi emisijskih vrednosti za nova lahka tovorna vozila, direktiva o zajemanju in shranjevanju ogljikovega dioksida, uredba o fluoriranih plinih ali direktiva o kakovosti goriva. Pri tem bi lahko bilo pomembno tudi prizadevanje Komisije in držav članic za spodbujanje predstavitev in razširjanja inovativnih tehnologij na področju zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, kot so tiste v okviru načrta SET in NER 300.

Države članice bodo v skladu z odločbo o delitvi prizadevanj odgovorne za izvajanje teh politik in ukrepov, ki veljajo za celotno Unijo, v zadevnih sektorjih ter po potrebi za opredelitev dodatnih nacionalnih politik in ukrepov za omejitev svojih emisij. Vzpostavljen bo strog sistem poročanja in skladnosti za spremljanje ukrepov držav članic in pomoč pri izvajanju morebitnih popravnih ukrepov, če ne bodo izpolnile svojih ciljev.

4.3.        Predvideno odstopanje od ciljev

Kljub pozitivnim trendom pri izpolnjevanju obveznosti iz Kjotskega protokola, ki jih kažejo predvidevanja za obdobje 2008–2012, bodo za doseganje ciljev Unije za leto 2020 potrebna večja prizadevanja in dodatne politike. K doseganju ciljev bodo prispevale tudi prožnosti iz odločbe o delitvi prizadevanj in spremenjene direktive o sistemu trgovanja z emisijami, na primer uporaba mednarodnih dobropisov. Na sliki 6 so prikazane prve ocene odstopanja med predvidenimi emisijami toplogrednih plinov za sektorje, ki niso vključeni v sistem trgovanja z emisijami, do leta 2020 in cilji za leto 2020.

Glede na ta začasna predvidevanja si bodo morale posamezne države članice še vedno znatno prizadevati, da bodo dosegle cilje za leto 2020 za sektorje, ki niso vključeni v sistem trgovanja z emisijami. Pričakuje se, da bo te obveznosti z obstoječimi politikami in ukrepi izpolnilo le 13 držav članic. 8 držav članic bi svoje cilje lahko doseglo, če bodo izvajale načrtovane dodatne politike in ukrepe. Za 6 držav članic pa je izpolnitev obveznosti malo verjetna, tudi če bodo izvajale zdaj predvidene dodatne ukrepe. Vendar se za EU-27 ocenjuje, da bo skupni cilj za sektorje, ki niso vključeni v sistem trgovanja z emisijami, dosežen. Ta analiza še ne upošteva uporabe prožnosti iz odločbe o delitvi prizadevanj, kot je na primer uporaba mednarodnih dobropisov.

Za gladko doseganje cilja za leto 2020 je zelo pomembno, da države članice zagotovijo pravočasno uresničitev ciljev zmanjšanja emisij z obstoječimi politikami in ukrepi, pospešijo razvoj in celovito izvajanje dodatnih politik in ukrepov ter upoštevajo druge možnosti, vključno z uporabo mednarodnih dobropisov. Svet je julija 2012 v okviru evropskega semestra za leto 2012 izdal podrobnejša priporočila za posamezne države.

Slika 6: Predvideno odstopanje od ciljev za leto 2020 za sektorje, ki niso vključeni v sistem trgovanja z emisijami. Negativne in pozitivne vrednosti označujejo preseganje in nedoseganje ciljev v odstotkih emisij za leto 2005.

Opomba: (1) podatki za ta izračun temeljijo na predvidenih emisijah držav članic za leto 2020 za sektorje, ki niso vključeni v sistem trgovanja z emisijami, pri čemer je odstopanje po potrebi zapolnjeno ali prilagojeno3, ter na ocenjenih ciljih za države članice za leto 2020 za sektorje, ki niso vključeni v sistem trgovanja z emisijami (še vedno so možne spremembe). Nekaj držav članic (CZ, EE, FI, LT, NL, PL) ni predložilo posameznih nacionalnih predvidenih emisij za sektorje, ki niso vključeni v sistem trgovanja z emisijami, zato je bilo treba delež teh emisij oceniti. (2) Ocena, prikazana na tej sliki, je zaradi različne metodologije in predpostavk okvirna. Nekateri podatki, na primer predvidene emisije za Grčijo in Litvo, znatno odstopajo od predvidevanj za „energetske trende EU do leta 2030 – posodobitev 2009“ (objavila Evropska komisija, Generalni direktorat za energetiko v sodelovanju z Generalnim direktoratom za podnebno politiko ter Generalnim direktoratom za mobilnost in promet, ISBN 978-92-79-16191-9).

Vir: Evropska agencija za okolje, Evropska komisija.

5.           Prilagajanje podnebnim spremembam

Z zmanjšanjem emisij v naslednjih desetletjih je še vedno mogoče preprečiti obsežne in nevarne podnebne spremembe. Tudi če se povprečna letna globalna temperatura poveča za največ 2°C, bodo prebivalci in podjetja v Evropi kljub temu občutili negativen vpliv neizogibnih podnebnih sprememb in se bodo morali nanje stroškovno učinkovito prilagoditi.

Evropska komisija je aprila 2009 sprejela belo knjigo o prilagajanju podnebnim spremembam, ki določa okvir politike Unije za ukrepanje, da se izboljša odpornost Evrope na podnebne spremembe. V beli knjigi napovedanih 33 ukrepov je zdaj v končnih fazah izvajanja (glej razpredelnico 15 v delovnem dokumentu služb Komisije).

Marca 2012 je uspešno začela delovati evropska platforma za prilagajanje podnebnim spremembam Climate-ADAPT (http://climate-adapt.eea.europa.eu/) za izmenjavo informacij. Na dan ima blizu 1 000 ogledov. Platforma Climate-Adapt omogoča boljše razumevanje stanja na področju raziskav o prilagajanju in prilagoditvenih politikah, projektov, programov ter okvirov. Na voljo so študije primerov prilagoditev in dobre prakse ter pregled nacionalnih in mednarodnih dejavnosti.

Prilagoditvena strategija Evropske unije je v pripravi in bo predvidoma sprejeta spomladi leta 2013. Splošni cilj prilagoditvene strategije EU je opredeliti ukrepe na ravni EU, ki bodo prispevali k ustvarjanju Evrope, odporne na podnebne spremembe, in sicer po najnižji možni ceni. To pomeni krepitev pripravljenosti in zmogljivosti EU za odziv na učinke podnebnih sprememb s posebnim poudarkom na čezmejnih vprašanjih in sektorjih, ki so na ravni EU tesno povezani prek skupnih politik.

6.           Stanje v državah kandidatkah za članstvo v Uniji

Emisije toplogrednih plinov na Hrvaškem so se od leta 199017 do leta 2010 zmanjšale za 9 %, v primerjavi z letom 2009 pa za 2 %. Vendar bo Hrvaška glede na predvidene emisije toplogrednih plinov iz petega nacionalnega sporočila s sedanjim sklopom politik in ukrepov verjetno težko dosegla kjotski cilj.

Na Islandiji so se emisije toplogrednih plinov od leta 1990 do leta 2010 povečale za 30 %, pri čemer so bile leta 2010 za 3,4 % manjše od emisij leta 2009. Ob upoštevanju sklepa 14/CP.7 in glede na predvidene emisije toplogrednih plinov iz petega nacionalnega sporočila je Islandija na dobri poti k uresničitvi svojega kjotskega cilja.

V Turčiji so se emisije toplogrednih plinov od leta 1990 do leta 2010 povečale za 115 %, pri čemer so bile leta 2010 za 8,7 % večje od emisij leta 2009. Čeprav je Turčija pogodbenica Priloge I, zanjo v sedanjem prvem ciljnem obdobju iz Kjotskega protokola ni določen cilj glede toplogrednih plinov.

Posodobljen popis emisij toplogrednih plinov za Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo ni na voljo. Med letoma 1990 in 2005 so se skupne emisije toplogrednih plinov zmanjšale za približno 19 %.

Za več informacij o emisijah toplogrednih plinov v državah kandidatkah za članstvo v Uniji glejte oddelek 2 delovnega dokumenta služb Komisije.