SPOROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU o celovitih ocenjevanjih tveganja in varnosti („stresni testi“) jedrskih elektrarn v Evropski uniji in z njimi povezanih dejavnosti /* COM/2012/0571 final */
SPOROČILO KOMISIJE SVETU IN
EVROPSKEMU PARLAMENTU o celovitih ocenjevanjih tveganja in varnosti
(„stresni testi“) jedrskih elektrarn v Evropski uniji in z njimi povezanih
dejavnosti 1. Uvod V EU trenutno obratuje 132 jedrskih reaktorjev na
skupno 58 lokacijah. Njihova evidenca o
varnosti kaže, da kljub temu, da je prihajalo do nezgod in da do njih še vedno
prihaja, v njih še nikoli ni prišlo do hujše nesreče. Kljub tej dobri bilanci z vidika varnosti je treba
zaupanje državljanov EU v evropsko jedrsko industrijo zagotoviti z neprestanimi
izboljšavami okvira jedrske varnosti in fizičnega varovanja jedrskih
naprav, s čimer bi se zagotovilo, da bi ostala najučinkovitejša na
svetu in temeljila na najvišjih varnostnih standardih. Izzivi na področju jedrske varnosti in
njenega upravljanja so se jasno pokazali ob nesreči v jedrskih reaktorjih
v Fukušimi na Japonskem, do katere je prišlo po potresu in cunamiju marca 2011. Ta dogodek je pokazal, da je treba jedrske
reaktorje zaščititi tudi pred nesrečami, za katere obstaja zelo
majhna verjetnost. Dogodki v Fukušimi so razkrili nekaj dobro poznanih in
ponavljajočih se težav: slabo zasnovo, nezadostnost pomožnih sistemov,
človeške napake, neustreznost načrtov ukrepanja v primeru
nesreče in slabo komunikacijo. EU se mora učiti iz napak
Fukušime, da bi še bolj zmanjšala tveganje za jedrske nezgode v Evropi. Po nesreči v Fukušimi so v Evropi in drugod
po svetu začela potekati najobsežnejša prizadevanja za pregled varnosti
jedrskih objektov doslej. Sprejete so bile pobude na nacionalni, regionalni in
mednarodni ravni. V EU je Evropski svet marca 2011[1] sklenil,
da „bi bilo treba ponovno preučiti varnost vseh jedrskih elektrarn v EU na
podlagi celovite in pregledne ocene tveganja in varnosti („stresni testi“);
skupina evropskih regulatorjev za jedrsko varnost (ENSREG) in Komisija sta
pozvani, naj ob upoštevanju izkušenj, pridobljenih ob nesreči na
Japonskem, in v tesnem sodelovanju z državami članicami čim prej
oblikujeta obseg in pogoje teh testov ter pri tem v celoti izkoristita
razpoložljivo strokovno znanje (zlasti iz Združenja zahodnoevropskih upravnih
organov za jedrsko varnost); ocenjevanja bodo izvedli neodvisni nacionalni
organi in bo obsegalo medsebojni strokovni pregled; rezultate tega ocenjevanja
in vse naknadne ukrepe, ki jih bo morda treba sprejeti, bi bilo treba
posredovati Komisiji in ENSREG ter jih javno objaviti“. Poleg tega je Evropski
svet Komisijo pozval, naj k sodelovanju v postopku izvajanja stresnih testov
povabi tudi države, ki mejijo na EU, „pregleda obstoječi pravni in
regulativni okvir za varnost jedrskih objektov“ in „do konca leta 2011 predlaga
morebitne potrebne izboljšave“. Tesno sodelovanje med upravljavci elektrarn,
jedrskimi regulatorji in Komisijo je omogočilo izvedbo stresnih testov v
letih 2011 in 2012. Komisija lahko zdaj poda
odgovor na mandat Evropskega sveta s tem poročilom, v katerem predstavlja
svoje ugotovitve ter priporočila stresnih testov in z njimi povezanih
dejavnosti. Poročilo tudi upošteva
mednarodne razsežnosti jedrske varnosti in fizičnega varovanja jedrskih
naprav ter okvirno opisuje, kako bi bilo možno jedrsko varnost v EU izboljšati,
pri čemer poudarja dinamično naravo jedrske varnosti: jedrske varnosti ni mogoče izboljšati
naenkrat, temveč jo je treba neprestano pregledovati in posodabljati. Najpomembnejše pa je, da združuje vse vidike
izvedenega pregleda, da bi se lahko pripravilo zakonodajne, nezakonodajne in
projektne predloge. Namen vseh teh ukrepov je
izboljšati varnost elektrarn in s tem povezano upravljanje na evropski in
nacionalni ravni ter spodbujati vrednote EU na področju jedrske varnosti
in fizičnega varovanja jedrskih naprav v mednarodnem okviru. Podrobnosti o tehničnih izsledkih in
metodologiji stresnih testov so predstavljene v priloženem delovnem dokumentu
služb Komisije. 2. Postopek, ključne ugotovitve
in neposredni nadaljnji ukepi na podlagi ocen tveganja in varnosti 2.1. Najobsežnejši pregled jedrske
varnosti in zaščite doslej V odziv na nesrečo v Fukušimi in na podlagi
mandata, ki ga je pozneje Evropski svet dodelil Komisiji, so vzporedno potekale
številne dejavnosti na več ravneh. Te so okvirno predstavljene spodaj. Medtem ko sta ENSREG in Komisija določila
obseg in pogoje testov, pa je bilo ocenjevanje varnosti jedrskih elektrarn v
pristojnosti upravljavcev jedrskih objektov in nacionalnih regulatorjev, ki so
v stresnih testih sodelovali prostovoljno. Komisija ne more zagotoviti jedrske
varnosti in fizičnega varovanja jedrskih objektov, saj pravna odgovornost
na tem področju ostaja na nacionalni ravni.
To je treba upoštevati pri obravnavanju vseh sklepov tega
sporočila. Ocenjevanja varnosti, ki jih je vodila ENSREG Stresni testi so bili opredeljeni kot ponovno
ocenjevanje varnostnih rezerv jedrskih elektrarn ob upoštevanju izkušenj,
pridobljenih ob dogodkih v Fukušimi, v zvezi z ekstremnimi naravnimi pojavi, ki
varnostne funkcije elektrarn postavljajo na preizkus. Organizirani so bili ob
upoštevanju razporeditve pristojnosti na področju jedrske varnosti[2] med
različne zainteresirane strani. Pri teh ocenjevanjih je prostovoljno
sodelovalo vseh štirinajst držav članic EU, ki upravljajo jedrske
elektrarne[3],
ter Litva[4].
132 jedrskih reaktorjev[5],
ki delujejo v EU, temelji na različnih tehnologijah in so različnih
tipov, vendar so to večinoma tlačnovodni reaktorji (Pressurised
Water Reactors – PWR), vrelni reaktorji (Boiling Water Reactors –
BWR) ali plinski reaktorji. Stresni testi so se začeli s samoocenjevanji,
ki so jih izvedli upravljavci jedrskih objektov, in pripravo nacionalnih
poročil nacionalnih regulatorjev v skladu z odgovornostjo za varnost
jedrskih elektrarn (JE). Skupine za medsebojni strokovni pregled, ki so
vključevale predvsem izvedence iz držav članic in imele podporo
Evropske komisije, so obiskale 23 lokacij, pri čemer so upoštevale tako
vrste reaktorjev kot tudi zemljepisne lege lokacij. Obiski skupin na izbranih
lokacijah v vsaki od držav so bili organizirani, da bi podkrepili relevantnost
stresnih testov, ne da bi se pri tem posegalo v odgovornosti nacionalnih
organov v zvezi z inšpekcijskimi pregledi na področju jedrske varnosti, ki
so po nesreči v Fukušimi organizirali inšpekcijske preglede v vsaki
delujoči JE v EU. Podatki za vsako JE so objavljeni v priloženem delovnem
dokumentu služb Komisije, skupaj s sklici na informacije, ki so jih objavili
upravljavci elektrarn, nacionalni regulatorji ali ENSREG kot celota. Po predstavitvi vmesnega poročila Komisije[6] je bil
izveden obsežen postopek medsebojnega strokovnega pregleda na ravni EU, ki je
potekal od januarja do aprila 2012. Na podlagi
tega pregleda je odbor ENSREG za medsebojni strokovni pregled izdelal pregledno
poročilo, ki ga je ENSREG potrdila, pripravljenih pa je bilo tudi
sedemnajst poročil posameznih držav[7] s
podrobnimi priporočili. Julija
je ENSREG sprejela akcijski načrt za nadaljnje izvajanje priporočil,
podanih v okviru medsebojnega strokovnega pregleda. Na
podlagi tega so oblikovani tudi izsledki in priporočila na področju
varnosti, ki so opisani v tem sporočilu. Prizadevanja Sveta na področju
fizičnega varovanja jedrskih naprav (ad hoc skupina za fizično
varovanje jedrskih naprav – AHGNS) Svet je za obravnavo vprašanj, povezanih s
fizičnim varovanjem jedrskih elektrarn, ustanovil novo ad hoc skupino.
Skupina se je začela redno sestajati septembra 2011, predsedovala pa sta
ji poljsko in dansko predsedstvo. Sestavljali so jo izvedenci za področje
varovanja iz držav članic, v njej pa je tesno sodelovala tudi Komisija. V
nasprotju z ENSREG, ki je podala ocene varnosti, AHGNS ni pregledovala
posameznih objektov, temveč je s pregledom metodologije za ocenjevanje in
fizično varovanje jedrskih elektrarn in preventivnih ukrepov ocenjevala
splošno jedrsko varnost v EU. AHGNS je spodbujala izmenjavo obstoječih
praks in opredelila možna izboljšanja metodologije, pri čemer je
upoštevala predvsem dobre prakse iz obstoječih smernic Mednarodne agencije
za atomsko energijo (IAEA). Svoje delo je končala maja 2012. Vključenost držav, ki mejijo na EU, v proces Švica, Ukrajina in Hrvaška so v celoti sodelovale
v stresnih testih EU in v postopku medsebojnega strokovnega pregleda, medtem ko
nekatere druge sosednje države (npr. Turčija[8],
Belorusija in Armenija[9]),
ki so privolile v delo na podlagi iste metodologije, delajo po drugačnih
časovnih načrtih. Po svoji metodologiji je tudi Ruska federacija
izvedla ponovne ocene svojih jedrskih elektrarn ter opredelila ukrepe za
izboljšanje stanja. Švica se je v celoti zavezala k izvajanju priporočil,
podanih na podlagi stresnih testov, medtem ko je Ukrajina izsledke teh testov
vključila v program za posodobitev svojih jedrskih elektrarn. Komisija
ceni ta prizadevanja za približevanje pristopu EU k tej problematiki. Ocena institucionalnega in pravnega okvira, ki jo je pripravila
Komisija Poleg pregleda varnosti elektrarn je Komisija
ocenila tudi institucionalno strukturo in pravni okvir za jedrsko varnost v
Evropi, pri čemer je upoštevala akcijski načrt IAEA[10] in
izsledke mednarodnih razprav v zvezi s Konvencijo o jedrski varnosti.
Opredelila je pomanjkljivosti in dobre prakse, ki bi jih lahko obravnavali
oziroma vključili v zakonodajo EU na podlagi obstoječega ravnovesja
pristojnosti, v okviru razširjenega sodelovanja med državami članicami ali
prek izvajanja obstoječih programov EU. Učinki strmoglavljenj letal V tem pregledu so bili upoštevani dogodki, ki bi
lahko vplivali tako na varnost kot tudi fizično varovanje jedrskih
elektrarn, na primer strmoglavljenja letal. Učinki strmoglavljenj letal na
varnost jedrskih elektrarn so zajeti v specifikacijah ENSREG v zvezi s
stresnimi testi. Na področju fizičnega varovanja so v poročilu
AHGNS opredeljene dobre prakse v zvezi s preprečevanjem zlonamernih
strmoglavljenj letal, ki bi jih države članice morale upoštevati. Komisija je 25. septembra 2012 organizirala
seminar z naslovom „Zaščita jedrskih elektrarn pred trčenji letal“,
katerega cilj je bil nadgraditi varnost elektrarn in najti alternativne
možnosti zaščite. Seminarja so se udeležili regulativni organi za jedrsko
varnost držav članic, svoje prispevke pa so predstavili tudi izvedenci iz
ZDA in Japonske. Povabljeni izvedenci so ločeno obravnavali
značilnosti obstoječih elektrarn in novih zasnov. Pripravljenost na izredne dogodke na območjih izven lokacije V fazi medsebojnega strokovnega pregleda v okviru
stresnih testov so nekatere nevladne organizacije zahtevale širitev obsega
stresnih testov na pripravljenost na izredne dogodke na območjih izven
lokacije. V EU je 47 jedrskih elektrarn s 111 reaktorji takšnih, da v radiju 30
km okoli njih živi več kot 100 000 ljudi. To dokazuje, da so preventivni
ukrepi na območjih izven lokacije izredno pomembni. Odgovornost za take
ukrepe si delijo številni nacionalni, regionalni in lokalni organi. Komisija ob
podpori ENSREG pripravlja raziskavo, katere cilj je pripraviti pregled
obstoječih ureditev s poudarkom na čezmejnih regijah v EU in na
podlagi katere bodo po potrebi podana priporočila. Rezultati bodo
predvidoma znani do konca leta 2013. Sodelovanje v okviru mednarodnih organizacij Pogodbenice Konvencije o jedrski varnosti so se
avgusta 2012 sestale na izrednem zasedanju, da bi pregledale njeno
učinkovitost in nadaljnjo ustreznost. Komisija je pripravila poročilo
v imenu Skupnosti Euratom[11],
države članice v Svetu pa so ji podelile mandat, da s pogajanji doseže
izboljšanje izvajanja določb Konvencije in od preostalih pogodbenic
pridobi predloge za spremembe. 2.2. Izsledki ocenjevanj varnosti
ter pregleda institucionalnega in pravnega okvira Izsledki so podrobno opisani v delovnem dokumentu
služb Komisije, ki je priložen temu sporočilu. Ključna vprašanja iz
vsakega tematskega sklopa so povzeta v naslednjih odstavkih. 2.2.1. Izsledki v zvezi z varnostnimi
ukrepi v obstoječih JE Na podlagi stresnih testov so nacionalni
regulatorji sklenili, da ni tehničnih razlogov za zaprtje katere koli JE v
Evropi, in opredelili vrsto dobrih praks. Komisija za podajanje tovrstnih ocen
nima pooblastil. Kljub temu morajo praktično vse JE vpeljati izboljšave na
področju varnosti, saj je bilo opredeljenih na stotine ukrepov za
tehnične posodobitve. Po nesrečah na Otoku treh milj in v Černobilu
so bili ukrepi za zaščito jedrskih elektrarn sprejeti na svetovni ravni. V
okviru stresnih testov pa je bilo ugotovljeno, da se v številnih primerih
takšni ukrepi še vedno ne izvajajo. V Prilogi so prikazana glavna priporočila,
oblikovana na podlagi izvedenih stresnih testov. Več podrobnosti o
zahtevanih izboljšavah in dobrih praksah po posameznih JE je podanih v delovnem
dokumentu služb Komisije. Primeri bistvenih ugotovitev: V
štirih reaktorjih (v dveh različnih državah) imajo v primeru izpada
električne energije in/ali izgube končnega ponora toplote za ponovno
vzpostavitev varnostnih funkcij na voljo manj kot eno uro. Na
lokacijah desetih reaktorjev še ni nameščena seizmična
instrumentacija. Trenutno
štiri države upravljajo dodatne varnostne sisteme, ki delujejo povsem neodvisno
od običajnih varnostnih sistemov na lokacijah, ki so dobro zaščitene
pred zunanjimi dogodki (npr. sistemi, vgrajeni v zaščitne bunkerje, ali
sistemi z okrepljeno centralno varnostjo). O tej možnosti razmišlja še ena
država. Premična
oprema, zlasti dizelski generatorji, ki so potrebni v primeru popolnega izpada
električne energije, zunanjih dogodkov ali težkih nesreč, je že na
voljo v sedmih državah, v prihodnje pa bo vgrajena tudi v večini drugih
držav. Na seminarju o strmoglavljenjih letal so bile prikazane
pomembne razlike v nacionalnih pristopih pri obravnavanju ocen vpliva na
varnost v zvezi z obstoječimi in novimi JE: Konstrukcijske zahteve za nove JE zahtevajo, da po
trčenju velikega letala ne pride do nobenih izpustov izven zadrževalnega
hrama. Iz zgodovinskih razlogov so zahteve za obstoječe JE drugačne,
uporabljene metodologije in obravnavane posledice pa niso nujno usklajene in
enake v vseh državah članicah. Udeleženci so poudarili, da bi bilo treba zaradi
različnih ravni institucionalne odgovornosti do javnosti in preglednosti
ohraniti jasno ločitev od vprašanj, povezanih s fizičnim varovanjem. 2.2.2. Izsledki v zvezi z varnostnimi
postopki in okviri Stresni testi so v državah članicah razkrili
tako dobre prakse kot tudi pomanjkljivosti. Te so podrobno opisane v delovnem
dokumentu služb Komisije. Na podlagi stresnih testov in drugih poročil v
zvezi s preiskavami nesreče v Fukušimi[12] so bile ugotovljene naslednje ključne
težave: ·
Pomanjkanje doslednosti v zvezi z ocenjevanjem
in upravljanjem zunanjih tveganj za varnost elektrarn.
Tako na primer smernice Mednarodne agencije za atomsko energijo glede potresnih
obremenitev in smernic glede poplav ne izvajajo vse države članice (prvo
priporočilo odbora ENSREG za medsebojni strokovni pregled, glej 2.3.2).
·
Verjetnostne varnostne analize (PSA), ki se uporabljajo za ocenjevanje varnosti jedrskih reaktorjev,
se med seboj zelo razlikujejo po področju uporabe in poglobljenosti, v
nekaterih državah članicah pa bi jih bilo nujno treba nadgraditi, da bi
izpolnjevale sprejete mednarodne standarde. ·
Smernice za ukrepanje ob težkih nesrečah (SAMG) bi morale biti pripravljene za vse vrste situacij v vseh JE.
Stresni testi so pokazali, da bi bilo treba SAMG v številnih državah
članicah čim prej nadgraditi in jih izvajati v celoti. ·
Potrebne so izboljšave varnostne kulture. Obstajajo pomanjkljivosti pri zagotavljanju celovitosti in
preglednosti odkrivanja in upravljanja ključnih težav na področju
varnosti. V Fukušimi se je izkazalo, da je bilo tveganje cunamija podcenjeno,
in sicer predvsem zaradi človeških, sistemskih in organizacijskih
dejavnikov. 2.2.3. Izsledki v zvezi s pravnim
okvirom za varnost in njegovim izvajanjem Ugotovljene so bile številne pomanjkljivosti
obstoječega okvira jedrske varnosti tako na evropski ravni kot tudi na
ravni držav članic. ·
Ključne ugotovitve se navezujejo na obstoječe
razlike med državami članicami, ki onemogočajo enoten pristop k
ureditvi jedrske varnosti. Na ravni EU ni predpisanega mehanizma za dogovor
glede tehničnih standardov in načinov izvajanja pregledov varnosti.
Direktiva o jedrski varnosti ne vsebuje nobenih določb v ta namen. ·
Določbe glede neodvisnosti nacionalnih
regulativnih organov in sredstva za zagotavljanje njihove učinkovitosti so
minimalni in ne nujno zadostni za preprečevanje situacij, v katerih je
upravna odgovornost razdeljena med različne subjekte ali spada neposredno
v pristojnost ministrstev (za gospodarstvo, okolje itd.). Poleg tega
obstoječi seznam regulativnih pristojnosti ni dovolj jasen. ·
Stresni testi so pokazali, da je preglednost ključnega
pomena za zagotavljanje uporabe najboljših možnih praks na področju
varnosti. Kljub temu direktiva o jedrski varnosti vsebuje le splošne zahteve o
obveščanju javnosti. ·
Mehanizmi za spremljanje in preverjanje na ravni
EU so omejeni na medsebojni strokovni pregled
nacionalnih okvirov jedrske varnosti. 2.3. Ključna priporočila
glede varnosti, podana na podlagi stresnih testov 2.3.1. Priporočila v zvezi z
varnostnimi ukrepi v obstoječih JE Delovni dokument služb Komisije podaja pregled
vrste varnostnih ukrepov, ki so potrebni v posameznih jedrskih elektrarnah. Nadaljnje ukrepanje: Vse sodelujoče države so začele
sprejemati operativne ukrepe za povečanje varnosti svojih elektrarn. Ti
ukrepi vključujejo dodatno premično opremo za preprečevanje
težkih nesreč ali blažitev njihovih posledic, vgradnjo ojačene
varnostne opreme in izboljšave na področju obvladovanja težkih
nesreč, skupaj z ustreznimi ukrepi za usposabljanje osebja. Stroški za
dodatno izboljšanje varnosti so ocenjeni na približno 30 do 200 milijonov EUR
na reaktorsko enoto. Skupni stroški za 132 reaktorjev, ki delujejo na ozemlju
EU, bi v prihodnjih letih tako lahko znašali med 10 in 25 milijardami EUR za
vse enote JE v EU. Ti zneski temeljijo na ocenah, ki jih je objavil francoski
urad za jedrsko varnost (ta pokriva več kot tretjino vseh reaktorjev v
EU), in bodo morali biti potrjeni v nacionalnih akcijskih načrtih. V skladu s skupno izjavo Komisije in ENSREG z dne
25. aprila 2012[13]
je ENSREG julija sprejela akcijski načrt, katerega cilj je zagotoviti, da se
bodo priporočila, podana na podlagi postopka medsebojnega strokovnega
pregleda, izvajala dosledno in pregledno. To mora biti prednostna naloga
vseh zadevnih držav članic. Zaradi velikega števila priporočenih
izboljšav bo treba pripraviti in uporabiti metode in merila za ocenjevanje
pomembnosti različnih ukrepov ter določanje prednosti in
zagotavljanje sredstev tistim področjem, ki na področju varnosti
prinašajo največje koristi. Obenem je bilo za elektrarne v gradnji ocenjeno,
da je verjetnost, da bi vsi ti ukrepi za povečanje varnosti močno
vplivali na razvoj novih zasnov reaktorjev, majhna. Zato ni verjetno, da bi se
v primeru izbire najboljših razpoložljivih tehnologij stroški investicij v nove
jedrske proizvodne zmogljivosti v Evropi zelo povečali. Za izvajanje mehanizmov za spremljanje in
preverjanje so pristojne države članice. 2.3.2. Priporočila v zvezi s
postopki in okviri V zvezi z varnostjo je odbor ENSREG za medsebojni
strokovni pregled opredelil štiri glavna področja, kjer bi bile v Evropi
potrebne nadaljnje izboljšave: ·
Pripraviti bi bilo treba evropske smernice o
ocenjevanju tveganja za naravne nesreče, vključno s potresi,
poplavami in ekstremnimi vremenskimi razmerami, da bi se povečala
usklajenost med posameznimi državami članicami.
Primeren organ za izvedbo te naloge bi bilo Združenje zahodnoevropskih upravnih
organov za jedrsko varnost (WENRA) v sodelovanju z najboljšimi razpoložljivimi
strokovnjaki iz Evrope (v povezavi s prvim izsledkom iz točke 2.2.2). ·
Redni varnostni pregledi (PSR) vsake JE bi se
morali izvajati vsaj vsakih 10 let, da bi se ohranjalo
in izboljševalo varnost in trpežnost elektrarn ter ponovno ocenilo tveganja
naravnih nesreč, ki bi jim bile elektrarne lahko izpostavljene. ·
Uvesti je treba priznane ukrepe za
zaščito celovitosti zadrževalnega hrama kot zadnje prepreke, ki ljudi in
okolje ščiti pred radioaktivnimi izpusti. ·
Nesreče, do katerih pride zaradi naravnih
tveganj, bi bilo treba preprečiti in/ali ublažiti tako, da bi se omejilo
njihove posledice. Takšni ukrepi, ki bi jih lahko
uvedli, vključujejo opremo za preprečevanje in obvladovanje težkih
nesreč, vgrajeno v zaščitnih bunkerjih, premično opremo,
zaščiteno pred ekstremnimi naravnimi pojavi, centre za ukrepanje ob izrednih
dogodkih, zaščitene pred ekstremnimi naravnimi pojavi, reševalne ekipe ter
opremo, ki je na voljo za podporo lokalnim upravljavcem v primeru dolgotrajnih
dogodkov. Nadaljnje ukrepanje: Komisija in nacionalni regulatorji so se
sporazumeli, da se do konca leta 2012 pripravijo in objavijo nacionalni
akcijski načrti s časovnim načrtom izvajanja. V začetku
leta 2013 bodo pregledani po metodologiji medsebojnega strokovnega pregleda, s
čimer se bo preverilo, ali se priporočila na podlagi „stresnih
testov“ na pregleden način dosledno uveljavljajo po vsej Evropi. Na
področjih, kjer so potrebne dodatne tehnične analize in smernice,
bodo nacionalni regulatorji tesno sodelovali v okviru WENRA. Dejstvo, da do nezgod v jedrskih elektrarnah
prihaja tudi v državah članicah z dobro varnostno bilanco, potrjuje
potrebo po temeljitih in rednih pregledih varnosti in ocenjevanju
izkušenj z obratovanjem ter kaže na potrebo po tesnem sodelovanju in
deljenjem informacij med upravljavci, prodajalci, regulatorji in evropskimi
institucijami, kot je na primer Evropsko središče za izkušnje z
obratovanjem (European Clearinghouse of Operating Experience), ki deluje
pod okriljem Skupnega raziskovalnega središča Komisije (JRC). Poleg tega
lahko ENSREG odigra ključno vlogo pri zagotavljanju, da se bodo izkušnje
in ugotovitve na podlagi kakršne koli jedrske nezgode nemudoma delile z drugimi
državami članicami in se v njih dosledno upoštevale. Tako so na primer
izsledki nedavne preiskave v reaktorju Doel 3 v Belgiji pokazale, da obstaja
potreba po nenehnem preverjanju stanja elektrarne z najsodobnejšimi tehnikami
in po kar najširšem deljenju informacij. Poleg tega Komisija priporoča tudi, da
nacionalni regulatorji v svoje prihodnje preglede varnosti vključijo podrobnejšo
analizo vplivov nesreč v več enotah hkrati, pri čemer bi se
upoštevalo tudi staranje opreme in materiala, zaščito bazenov za
izrabljeno gorivo in možnosti za zmanjšanje količine porabljenega goriva,
ki se hrani v njih, da bi se zmanjšala tveganja, povezana z izpadom hlajenja. Komisija meni, da je širitev obsega ocenjevanja
varnosti na pripravljenost na izredne dogodke in ureditev za ukrepanje na
območja izven lokacije elektrarne pomembna dodatna dejavnost za
povečanje varnosti državljanov. Zato bo kot prvi korak v tej smeri
Komisija izvedla raziskavo z naslovom „Pregled trenutne pripravljenosti na
izredne radiološke dogodke na območjih izven lokacije elektrarn ter
ureditve za ukrepanje v zvezi z njimi v državah članicah EU in sosednjih
državah“. Njen cilj je preveriti pripravljenost na izredne jedrske dogodke na
območjih izven lokacije elektrarn in zmožnosti za odzivanje nanje v
državah članicah EU in sosednjih državah, da bi se odkrilo nedoslednosti
in pomanjkljivosti ter pripravilo predloge (zakonodanje ali nezakonodajne) za
možne izboljšave. V zvezi s učinki strmoglavljenj letal na
varnost jedrskih elektrarn Komisija ENSREG priporoča, naj nemudoma
začne z delom na področju evropskega pristopa k varnosti, da bi se
pripravila enotna metodologija in zagotovili primerljivi strogi standardi na
celotnem območju Evropske unije. 2.4. Ključni izsledki in
priporočila, podana na podlagi ocenjevanj varnosti[14] V končnem poročilu ad hoc skupine
za fizično varovanje jedrskih naprav[15] so predstavljene sklepne ugotovitve v zvezi
s petimi obravnavanimi tematskimi sklopi, in sicer fizičnim varovanjem,
namernimi strmoglavljenji letal, kibernetskimi napadi, načrtovanjem
ukrepanja v primeru jedrskih nesreč ter urjenjem in usposabljanji. Ker
nacionalna varnost ostaja v pristojnosti posameznih držav članic ter ker
so zaradi občutljivosti obravnavane tematike in zahtev glede tajnosti
potrebne stroge omejitve, poročilo vsebuje tudi več priporočil
državam članicam v smeri krepitve fizičnega varovanja jedrskih naprav
v EU. Poudarja zlasti: ·
da bi morale vse države članice, ki tega še
niso storile, nujno ratificirati spremenjeno Konvencijo o fizičnem
varovanju jedrskega materiala; ·
dodano vrednost smernic in storitev IAEA,
vključno z rednimi misijami IPPAS[16] v vseh državah članicah z jedrskimi
elektrarnami; ·
pomen rednega in tesnega sodelovanja med
državami članicami in sosednjimi državami; ter ·
potrebo po opredelitvi pogojev in forumov za nadaljnje
delo EU na področju fizičnega varovanja jedrskih naprav. 2.5. Priporočila glede
povezovanja del na področjih varnosti in fizičnega varovanja Potrebna so trajna prizadevanja za združevanje del
na področju jedrske varnosti in fizičnega varovanja ter odpravo
morebitnih pomanjkljivosti. Tako na primer niti stresni testi varnosti niti
poročila o fizičnem varovanju jedrskih naprav ne podajajo vseh odgovorov
na vprašanja, kot so strmoglavljenja letal ali odpornost jedrskih elektrarn na
zunanje dogodke. Kljub temu so stresni testi učinke strmoglavljenj letal v
precejšnji meri obravnavali že v okviru temeljitega dela v zvezi s primeri
izpada električnega napajanja in izpada hlajenja elektrarne. Čeprav
si pristojnost za to področje delijo različni organi, Komisija
načrtuje nadaljnje študije na podlagi posebnih posvetovanj z izvedenci. Na
drugih področjih fizičnega varovanja jedrskih naprav bo treba v tesnem
sodelovanju z državami članicami razmisliti o specifičnih projektih v
okviru Akcijskega načrta EU glede KRBJ snovi. ENSREG je v svojem
časovnem načrtu potrdila nadaljnje sodelovanje na tem področju v
obsegu, kot ga dopuščajo pravne pristojnosti nacionalnih regulatorjev. 3. Krepitev okvira za jedrsko varnost EU 3.1. Izvajanje obstoječega
zakonodajnega okvira za jedrsko varnost Rok, v katerem so morale države članice
dokončati prenos direktive o jedrski varnosti[17] v
nacionalno zakonodajo, je potekel 22. julija 2011. Proti dvanajstim državam
članicam, ki niso upoštevale roka, je Evropska komisija začela
postopek za ugotavljanje kršitev[18].
Dve državi članici[19]
ukrepov za prenos še vedno nista izvedli. Komisija bo zdaj začela izvajati
podrobno analizo kakovosti ukrepov držav članic za prenos. 3.2. Izboljšanje zakonodajnega
okvira za jedrsko varnost 3.2.1. Revizija direktive o jedrski
varnosti Ključnega pomena je zagotoviti, da se
izkušnje, pridobljene ob nesreči v Fukušimi, in izsledki stresnih testov v
EU ustrezno in dosledno izvajajo ter se ustrezno vključijo v zakonodajni
okvir. Stresni testi, poročila iz Japonske ter delo mednarodne skupnosti
in IAEA potrjujejo, da poleg velikih razlik med posameznimi državami
članicami obstajajo tudi pomanjkljivosti pri zagotavljanju celovitega in
preglednega odkrivanja in obvladovanja ključnih težav na področju
varnosti. Poleg tega so bile v obstoječem okviru za
jedrsko varnost EU odkrite številne pomanjkljivosti (glej poglavje 2.2.3).
Direktiva o jedrski varnosti za odpravo slednjih zahteva revizijo na naslednjih
področjih: (1)
Postopki in okviri za zagotavljanje varnosti. Področje uporabe obstoječe direktive o jedrski varnosti je
omejeno na splošna načela, ki predvsem urejajo razporeditev pristojnosti
med upravljavci jedrskih objektov, nacionalnimi regulatorji in drugimi
nacionalnimi organi, zato ne more obravnavati tehničnih težav v zvezi z
varnostjo, ki so bile odkrite ob jedrski nesreči v Fukušimi in v okviru
stresnih testov. Najpomembnejša priporočila, podana na podlagi stresnih
testov (npr. redna ponovna ocenjevanja zunanjih tveganj, izvajanje priznanih
tehnik za minimiziranje vpliva nesreč itd.), je treba prenesti v
dogovorjene mehanizme, vezane na revidirano direktivo, na podlagi katerih bodo
nacionalni regulativni organi lahko utemeljevali svoje neodvisne
odločitve. Izboljšave so potrebne na področju priprave in odzivanja
na resne jedrske ali radiološke izredne dogodke. Revidirana direktiva bi morala
tako vključevati določbe, ki bi od držav članic zahtevale, da
imajo uvedene ustrezne ukrepe za pripravljenost in odzivanje na izredne dogodke
na lokaciji objekta. Posebno pozornost je treba posvetiti varnosti novih
jedrskih objektov. Nedavni dogodki v reaktorju v Doelu so pokazali, da bi
revidirana direktiva lahko določila osnovne parametre in cilje na
področju varnosti, vendar bi bilo treba opredeliti vlogo ENSREG pri
zagotavljanju smernic za njihovo uresničevanje. Ti dogodki so še enkrat
več dokazali, da obstaja potreba po dialogu med upravljavci in organi, ki
skrbijo za varnost, da bi se izmenjevale in uporabljale dobre prakse in
najsodobnejša tehnologija. Za nove reaktorje
bi bilo v direktivi treba upoštevati cilje glede varnosti, ki jih je
določila WENRA. (2)
Vloga in sredstva regulativnih organov za
jedrsko varnost. Trenutne določbe glede
regulativnega ločevanja in učinkovitosti regulativnih organov za
jedrsko varnost bi bilo treba okrepiti, da se zagotovi dejansko neodvisnost teh
organov in se jim da na voljo ustrezna sredstva za ukrepanje. (3)
Odprtost in preglednost.
Treba bi bilo povečati obseg in natančneje opredeliti določbe
glede preglednosti regulativnih odločitev upravljavcev jedrskih objektov
in njihovega rednega obveščanja javnosti, na primer z naložitvijo
dolžnosti imetnikom dovoljenj ali z opredelitvijo vrste in minimalnega obsega
informacij, ki bi jih pristojni regulativni organi morali sporočati
javnosti. (4)
Spremljanje in preverjanje. Določbe o spremljanju in preverjanju, na primer s pomočjo
širitve uporabe medsebojnih strokovnih pregledov, bi bilo treba razširiti tudi na
druga področja, ne le na pregled nacionalnega regulativnega okvira. 3.2.2. Zavarovanje in odgovornost za
jedrsko škodo Trenutni zakonodajni okvir EU ne obravnava analize
določb glede odškodnin žrtvam v primeru jedrskih nezgod ali nesreč.
To vprašanje kot tako tudi ni bilo vključeno v postopek izvajanja stresnih
testov. Vendar člen 98 Pogodbe Euratom določa, da mora Svet izdati
zavezujoče ukrepe, ki obravnavajo to področje. Komisija bo zato na
podlagi ocene učinka preučila, v kakšnem obsegu bi bilo položaj
potencialnih žrtev jedrske nesreče v Evropi treba izboljšati v okviru
omejitev pristojnosti EU. Komisija namerava predlagati zavezujočo
zakonodajo na področju zavarovanja in odgovornosti za jedrsko škodo. V tem
okviru bi bilo treba obravnavati tudi škodo, povzročeno naravnemu okolju. 3.2.3. Pregled zakonodaje o hrani in
krmi Upravljanje hrane in krme, onesnažene zaradi
jedrskega izrednega dogodka, obravnavajo tako direktiva o temeljnih varnostnih
standardih (96/29/Euratom) kot tudi posebna določila glede njihovega
dajanja v promet iz Uredbe Sveta (Euratom) št. 3954/87, ki opredeljuje najvišje
dovoljene stopnje radioaktivnega onesnaženja. Slednji zakonodajni akt se je
znašel v postopku za prenovo[20].
Kljub temu namerava Komisija umakniti predlog za prenovitev in to uredbo
uskladiti z novo uredbo o komitologiji[21], ki je začela veljati marca 2011. Izkušnje, pridobljene ob dogodkih v Fukušimi in
Černobilu, kažejo, da bi bilo treba razlikovati med instrumenti, ki
urejajo uvoz hrane iz tretjih držav, in instrumenti za dajanje hrane v promet v
primeru nesreče znotraj EU. Na podlagi izkušenj bi bilo treba navedeno
uredbo revidirati, da bi se zagotovilo bolj prilagodljiva orodja, ki bi
omogočala specifične, usmerjene ukrepe za odzivanje na kakršne koli
jedrske nesreče ali izredne radiološke dogodke (v EU, okolici EU ali v
oddaljenih državah). 3.3. Krepitev človeških virov
in usposabljanja Zagotavljanje
razpoložljivosti izkušene delovne sile bi morala biti najpomembnejša prednostna
naloga, ne glede na to, ali se je država odločila za nadaljnjo uporabo
jedrske energije, za postopno opuščanje njene uporabe ali pa bo ta vir
energije šele začela uporabljati. Na evropski ravni Skupno raziskovalno
središče Evropske komisije v sodelovanju z regulatorji za jedrsko varnost
iz EU in TSO vodi pobudo glede povratnih informacij o operativnih izkušnjah.
Skupno raziskovalno središče bo omogočilo, da se v te dejavnosti
vključijo vsi nacionalni regulativni organi za jedrsko varnost, ki bi v
njih želeli sodelovati, s ciljem ustanovitve stalnega Evropskega laboratorija
za jedrsko varnost, ki bi pripomogel k neprestanemu povečevanju varnosti.
Ta laboratorij bo zagotavljal znanstveno in tehnično podporo
učinkovitemu delu v smeri nenehnih izboljšav na področju jedrske
varnosti, zlasti s pomočjo preučevanja in ocenjevanja nezgod, ki bi
jih lahko določila Komisija ali ENSREG. Raziskave in inovacije, ki jih izvaja Euratom
(Obzorje 2020), bi se morale zlasti osredotočati na izkušnje, pridobljene
ob nesreči v Fukušimi, na tem področju pa je potrebna tudi večja
usklajenost nacionalnih, evropskih in mednarodnih ukrepov. Treba bi bilo
spodbujati nadaljnje izmenjave dobrih praks kot načina za neprestano
izboljševanje in usklajevanje kulture jedrske varnosti. 3.4. Nadgrajevanje mednarodnega
sodelovanja Komisija bo še naprej spodbujala vse države, ki
mejijo na EU, naj s pomočjo ustreznih pobud in instrumentov delijo
izsledke svojih stresnih testov, sodelujejo pri medsebojnih strokovnih
pregledih in zagotavljajo, da se bodo delile tudi izkušnje pri uresničevanju
priporočil, s čimer bi se izboljšala jedrska varnost tako znotraj EU
kot tudi na njenih mejah. Trenutno se
razmišlja o posojilu Euratoma Ukrajini, da bi ta pospešila izvajanje svojega
obsežnega programa za nadgradnjo varnosti. Navezani so tudi stiki za vzpostavitev
dvostranskega sodelovanja na področju stresnih testov in regulativnih
vprašanj z Japonsko. Osnutek memoranduma o soglasju za boljše sodelovanje na
področju jedrske varnosti je bil že predložen IAEA. Na splošno bo Komisija
sodelovala z Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), da bi kar najbolje
izkoristila obstoječe instrumente zunanjega sodelovanja na tem
področju, zlasti instrument za sodelovanje na področju jedrske
varnosti, instrument za stabilnost oziroma njegov segment, ki zadeva zmanjševanje
tveganja v zvezi s kemično, biološko, radiološko in jedrsko nevarnostjo,
ter instrument za predpristopno pomoč. 3.5. Izboljšanje svetovnega
zakonodajnega okvira za jedrsko varnost V okviru IAEA so glavni instrumenti za urejanje
jedrske varnosti mednarodno sprejeti varnostni standardi in konvencije, zlasti
Konvencija o jedrski varnosti (CNS) in Konvencija o zgodnjem obveščanju o
jedrskih nesrečah, katerih pogodbenica je tudi Skupnost Euratom. Na
izrednem zasedanju avgusta 2012 se je Konvencija o jedrski varnosti sporazumela
o ustanovitvi delovne skupine, katere naloga je, da leta 2014 sporoči
seznam ukrepov za krepitev Konvencije in po potrebi predstavi predloge za njeno
preoblikovanje. Večina držav, ki sodelujejo v tej delovni skupini, je
poudarila potrebo po upoštevanju varnostnih standardov IAEA, regulativne
neodvisnosti in učinkovitosti, širši uporabi medsebojnih strokovnih
pregledov ter povečanju odprtosti in preglednosti. Komisija bo ta
načela in cilje v celoti upoštevala. Potrebna bo nadaljnja zavezanost
držav članic in institucij EU zagotavljanju, da se bo zakonodaja EU v kar
največjem obsegu odražala v prihodnjih revizijah mednarodnega okvira za
jedrsko varnost. Komisija si bo to še naprej prizadevala omogočiti. 4. Krepitev fizičnega varovanja jedrskih
naprav Komisija podpira ugotovitve in priporočila,
poudarjena v končnem poročilu AHGNS. Da
bi lahko dala svoj prispevek k delu na področju fizičnega varovanja
jedrskih naprav, bo Komisija na podlagi obstoječih pristojnosti in
programov spodbujala države članice k nadaljnjemu napredku pri izvajanju
specifičnih ukrepov. Zlasti bo Komisija še naprej sodelovala z državami
članicami pri: –
zmanjševanju tveganja za kemične, biološke,
radiološke in jedrske (KBRJ) nezgode mednarodnega izvora, vključno s terorističnimi
dejanji, in odkrivanju radioaktivnih in jedrskih snovi, na podlagi izvajanja
Akcijskega načrta EU na področju KBRJ snovi in upravljanja programov
za KBRJ zaščito; –
reviziji Direktive 2008/114/ES o ugotavljanju in
določanju evropske kritične infrastrukture[22], ki bo
predvidoma izvedena leta 2013; –
Komisija bo do konca letošnjega leta predstavila
zakonodajni predlog o varnosti omrežij in informacij. V skladu s tem predlogom
bodo upravljavci v nekaterih ključnih sektorjih, ki se zelo zanašajo na
IKT, morali zagotavljati varnost svojih informacijskih sistemov in o hujših
kršitvah varnosti poročati javnim organom. Te zahteve bodo veljale tudi za
podjetja za oskrbo z električno energijo, katerih dejavnosti obsegajo tudi
jedrsko energijo; –
sprejetju predloga za revizijo mehanizma Unije na
področju civilne zaščite[23],
ki bo olajšal sodelovanje med državami članicami pri reševalnih
intervencijah civilne zaščite v primeru hujših izrednih dogodkov,
vključno z radiološkimi in jedrskimi nesrečami, ter dejavnosti za preprečevanje
nesreč in pripravljenost nanje (npr. ocenjevanje in načrtovanje
obvladovanja tveganja, moduli KBRJ, usposabljanja in urjenja za primere težjih
nesreč, priprava scenarijev in načrtovanje ravnanja v nepredvidenih
razmerah); –
čimprejšnji ratifikaciji spremenjene
Konvencije o fizičnem varovanju jedrskega materiala s strani vseh držav
članic. Komisija bo postopek ratifikacije s strani Euratoma v skladu z
dogovorom s Svetom iz leta 2006 zaključila, ko bodo države članice
zaključile svoje interne postopke. Komisija tudi meni, da še vedno obstaja potreba po
odločnejši obravnavi vidikov, ki se nahajajo na stičišču jedrske
varnosti in fizičnega varovanja jedrskih naprav. Na območjih zunaj EU bo instrument za
stabilnost – program centrov odličnosti za KBRJ v EU – povečal
institucionalne zmogljivosti izbranih držav in regij na področju varstva
pred kemičnimi, biološkimi, radiološkimi in jedrskimi tveganji. 5. Sklepne ugotovitve in prihodnji ukrepi Jedrski stresni testi, izvedeni v EU, so brez
primere tako po obsegu kot tudi ravni sodelovanja in predanosti vseh
vključenih strani. Uporabljajo se tudi na mednarodni ravni, bodisi kot
model bodisi kot merilo uspešnosti za ocenjevanje varnosti jedrskih elektrarn[24]. Ti
testi so bili pravi vzor preglednosti, saj so vsa poročila, ki se
navezujejo na varnost, javno dostopna, v njih pa so sodelovale tudi države, ki
ne uporabljajo jedrske energije. Stresni testi so zdaj končani, vendar njihovega učinka ne bi smeli
obravnavati kot enkraten, temveč kot trajen proces v smeri povečevanja
jedrske varnosti, ki poteka v tesnem sodelovanju z nacionalnimi regulativnimi
organi v okviru ENSREG in IAEA. EU si mora
prizadevati za razvoj celovitega evropskega pristopa k varnosti, ki
vključuje revizijo zakonodaje Euratom s področja jedrske varnosti, ki
bi jo morali dopolniti z zakonodajnimi in nezakonodajnimi instrumenti glede
odgovornosti za jedrsko škodo ter glede pripravljenosti in odzivanja na izredne
dogodke, ter s spodbujanjem ukrepov na področju fizičnega varovanja
jedrskih naprav. Na ta način bodo vsi
prebivalci EU lahko pomirjeni, saj bodo vedeli, da za proizvodnjo jedrske
energije v EU veljajo najstrožji varnostni pogoji na svetu. Stresni testi in povezane dejavnosti so velik
dosežek za EU in regulativne organe v državah članicah ter so zagotovili
oprijemljive rezultate: ·
V vseh sodelujočih državah se izvajajo ali
načrtujejo znatne, stvarne izboljšave elektrarn. ·
Opredeljene so bile šibke točke okvirov in
postopkov ter pomanjkljivosti pravnih ureditev, predlogi za njihovo odpravo pa
se že pripravljajo. ·
Vzpostavljene so bile prve povezave med organi, ki
se ukvarjajo z varnostjo, in tistimi, ki se ukvarjajo z fizičnim
varovanjem jedrskih naprav. Izboljšanje dialoga med njimi o temah, ki ležijo na
stičišču obeh vidikov, je ključnega pomena za odziv na skrbi
državljanov. Za zagotovitev ustreznih nadaljnjih ukrepov po
zaključku stresnih testov: ·
Komisija poziva Evropski svet, naj zaveže
članice in pozove sodelujoče tretje članice k takojšnjem
izvajanju priporočil, podanih na podlagi stresnih testov. Komisija bo zagotavljala odprtost in preglednost
procesa nadaljnjega ukrepanja po stresnih testih, vendar v skladu z veljavno
zakonodajo ne bo pravno odgovorna za operativno ocenjevanje varnosti JE. Predlaga, naj Evropski svet do junija 2014
preuči stanje izvajanja priporočil na podlagi konsolidiranega
poročila, ki bo pripravljeno v tesnem sodelovanju z ENSREG. Države članice poziva, naj nemudoma sprejmejo
ukrepe za izvedbo vseh priporočil, podanih na podlagi stresnih testov, v
skladu s časovnim načrtom iz akcijskega načrta ENSREG, da bi
bila velika večina zahtevanih izboljšav na področju varnosti
opravljena do leta 2015; ·
bo Komisija predstavila obširno revizijo
direktive EU o jedrski varnosti, ki jo bo predložila Evropskemu parlamentu
in Svetu najpozneje v začetku leta 2013, in sicer po posvetovanju z
znanstvenimi in tehničnimi izvedenci iz držav članic, kot določa
člen 31 Pogodbe Euratom. Trenutno potekajo razprave o nadaljnjem predlogu
glede zavarovanj in odgovornosti za jedrsko škodo, ki naj bi bil predstavljen
leta 2013, enako pa velja tudi za predlog o najvišjih dovoljenih stopnjah
radioaktivnega onesnaženja hrane in krme; ·
bo Komisija preučila predloge iz Euratomovega
programa Obzorje 2020, katerih cilj je olajšati izmenjavo osebja, ki deluje na jedrskem
področju, med državami članicami; ·
bo Komisija Svetu predlagala, naj aktivno sodeluje
v delovni skupini za učinkovitost in preglednost v okviru IAEA, ki si
prizadeva izboljšati Konvencijo o jedrski varnosti in pripravlja skupni
evropski predlog za naslednji revizijski sestanek, ki bo marca 2014; Komisija
bo tudi ohranjala sedanji dialog z drugimi državami, da bi zagotovila kar
največjo poenotenost glede evropskih predlogov; ·
bo Komisija še naprej spodbujala znanstvene
dejavnosti, ki so usmerjene v nadaljnje usklajevanje ocenjevanj jedrske
varnosti in praks v EU; ·
bo Komisija še naprej prispevala h krepitvi
fizičnega varovanja jedrskih naprav ob upoštevanju dosedanjega dela na
področju KBRJ in po potrebi s pomočjo okrepljenega sodelovanja držav
članic in institucij EU ter instrumentov zunanjega sodelovanja v tesnem
sodelovanju z ESZD. SEZNAM KRATIC: AHGNS Ad hoc skupina za fizično
varovanje jedrskih naprav BWR Vrelni reaktor KBRJ Kemično, biološko,
radiološko, jedrsko CNS Konvencija o jedrski
varnosti ESZD Evropska služba za zunanje
delovanje ENSREG Skupina
evropskih regulatorjev za jedrsko varnost IAEA Mednarodna
agencija za atomsko energijo IKT Informacijske in komunikacijske tehnologije INSC Instrument
za sodelovanje na področju jedrske varnosti IPPAS Mednarodna svetovalna služba za fizično varovanje JRC Skupno raziskovalno
središče Evropske komisije JE Jedrska
elektrarna SAM Ukrepanje
ob težkih nesrečah SAMG Smernice
za ukrepanje ob težkih nesrečah TSO Organizacija
za tehnično varnost PSA Verjetnostna
metoda ocenjevanja varnosti PSR Redni
varnostni pregledi WENRA Združenje zahodnoevropskih
upravnih organov za jedrsko varnost Priloga[25]
Povzetek najpomembnejših
priporočil za izboljšave, podanih na podlagi stresnih testov, izvedenih v
jedrskih elektrarnah držav članic EU Pri ocenjevanju varnosti
pred zunanjimi vplivi bi bilo treba za primere s potresi uporabiti verjetnost,
ki je manjša od enkrat na 10 000 let. (Primernost lokacije za gradnjo JE bi morala
biti utemeljena na potresnih analizah, ki bi upoštevale najhujši potres v
zadnjih 10 000 letih) Pri ocenjevanju varnosti pred zunanjimi vplivi bi
bilo treba za primere s poplavami uporabiti verjetnost, ki je manjša kot enkrat
na 10 000 let. (Primernost lokacije za gradnjo JE bi morala
biti utemeljena na analizah, ki bi upoštevale najhujše poplave v zadnjih 10 000
letih) Uporabiti bi bilo treba projektni potres, pri
katerem najmanjši višek pospeška tal znaša 0,1 g. Zasnova JE bi morala vzdržati vsaj potres, pri
katerem višek pospeška tal znaša 0,1 g. Sredstva za ukrepanje ob nesrečah bi morala
biti shranjena v prostorih, ustrezno zaščitenih pred zunanjimi dogodki. Seizmična instrumentacija bi morala biti
nameščena na samih lokacijah elektrarn oziroma izboljšana. Čas, ki je upravljavcu na voljo za ponovno vzpostavitev
varnostnih funkcij v primeru izpada električne energije in/ali izgube
končnega ponora toplote, ne bi smel presegati 1 ure (brez posredovanja
ljudi). Operativni postopki v izrednih razmerah bi morali
vključevati vsa stanja elektrarne (od obratovanja pri polni moči do
stanja zaustavitve). Upoštevati bi bilo treba smernice za ukrepanje ob
težkih nesrečah, ki bi morale vključevati vsa obratovalna stanja
elektrarne (od „polne moči“ do „zaustavljenosti“). Uvedeni bi morali biti pasivni ukrepi (na primer
pasivne avtokatalitske sežigne peči ali druge ustrezne alternative) za
preprečevanje eksplozij vodika (ali drugih vnetljivih plinov) v primeru
težke nesreče. Nameščeni bi morali biti odzračevalni
sistemi zadrževalnega hrama z zadrževalnimi filtri, da bi se omejilo izpuste
radioaktivnosti iz zadrževalnega hrama. Na voljo bi morala biti nadomestna kontrolna soba
za primere nesreč, če bi glavna kontrolna soba postala neuporabna
zaradi radioloških izpustov ob težji nesreči, požara v glavni kontrolni
sobi ali ekstremnih zunanjih tveganj. [1] EUCO
10/11 (odstavek 31). [2] V skladu
s členom 6 direktive o jedrski varnosti primarno odgovornost za jedrsko
varnost nosi „imetnik dovoljenj“ (tj. upravljavec elektrarne) pod nadzorom
pristojnega nacionalnega upravnega organa. Za vzpostavitev in razvoj
nacionalnih zakonodajnih, regulativnih in organizacijskih okvirov jedrske
varnosti so odgovorne države članice. V skladu s Pogodbo Euratom lahko
Komisija podaja zakonodajne predloge za vzpostavitev zakonodajnega okvira jedrske
varnosti na ravni EU, vendar pri tem ne more prevzeti odgovornosti posameznih
držav članic. To bi se lahko spremenilo le s spremembo obstoječe
zakonodaje. [3] Belgija,
Bolgarija, Češka, Finska, Francija, Nemčija, Madžarska, Nizozemska,
Romunija, Slovaška, Slovenija, Španija, Švedska in Združeno kraljestvo. [4] Kjer je JE Ignalina v razgradnji. [5] Stresni
testi so bili izvedeni v skupno 132 reaktorjih, ki delujejo na območju EU,
13 reaktorjih na območju EU, ki so bili po začetku stresnih testov
ustavljeni, 15 reaktorjih v Ukrajini in 5 reaktorjih v Švicarski konfederaciji. [6] COM 784
final, 24.11.2011. [7] 14 držav
članic, ki upravljajo jedrske elektrarne (Belgija, Bolgarija, Češka,
Finska, Francija, Nemčija, Madžarska, Nizozemska, Romunija, Slovaška,
Slovenija, Španija, Švedska in Združeno kraljestvo), Litve (kjer so enote JE
Ignalina v razgradnji v okviru obratovalnih dovoljenj) ter Švice in Ukrajine
kot držav, ki mejita na EU. [8] Poročilo
o stresnih testih je bilo Komisiji predloženo maja 2012. [9] Finančna
in tehnična pomoč iz instrumenta EU za sodelovanje na področju
jedrske varnosti. Poročilo bo po pričakovanih predloženo v
začetku leta 2013. [10] http://www.iaea.org/newscenter/focus/actionplan/reports/actionplanns130911.pdf.
[11] C(2012)
3196 final, 10.5.2012. [12] „Odbor za
preiskavo nesreče v jedrski elektrarni Fukušima podjetja Tokyo Electric
Power Company“, končno poročilo iz julija 2012 (http://icanps.go.jp/)
in „Neodvisna komisija za preiskavo jedrske nesreče v Fukušimi“,
končno poročilo iz julija 2012 (http://www.naiic.jp/en/2012/). [13] http://www.ensreg.eu/sites/default/files/EC%20ENSREG%20Joint%20Statement%2026%20April%202012%20-Final%20to%20publish.pdf. [14] Ta oddelek
temelji na končnem poročilu ad hoc skupine Sveta za jedrsko
varnost (AHGNS). [15] http://register.consilium.europa.eu/pdf/en/12/st10/st10616.en12.pdf, 31.5.2012. [16] Mednarodna svetovalna služba za fizično varovanje. [17] Direktiva
Sveta 2009/71/Euratom z dne 25. junija 2009 o vzpostavitvi okvira Skupnosti
za jedrsko varnost jedrskih objektov. [18] Avstrija,
Belgija, Ciper, Danska, Estonija, Grčija, Italija, Latvija, Poljska,
Portugalska, Slovaška in Združeno kraljestvo. [19] Poljska in
Portugalska. [20] COM(2010) 184 final, 27.4.2010. [21] Uredba
(EU) št. 182/2011. [22] Direktiva
Sveta 2008/114/ES z dne 8. decembra 2008 o ugotavljanju in določanju
evropske kritične infrastrukture ter o oceni potrebe za izboljšanje njene
zaščite. UL L 345, 23.12.2008, str. 75–82. [23] Na
Parlamentu in Svetu potekajo pogajanja o predlogu COM/2011/0934 o razveljavitvi
Odločbe Sveta 2007/779/ES, Euratom o vzpostavitvi mehanizma Skupnosti na
področju civilne zaščite (prenova). [24] Tako so na
primer Latniskoameriški forum regulatorjev za jedrsko varnost (FORO), Ruska
federacija in Japonska podrobno spremljali stresne teste v EU in del
specifikacij uporabili tudi sami. [25] Navedene
zadeve je treba brati skupaj s priloženim delovnim dokumentom služb Komisije,
kjer so obrazložene bolj podrobno in povezane z jedrskimi elektrarnami, v
katerih so bile opažene.