KAZALO

1........... Uvod.............................................................................................................................. 3

2........... Podpora EU za okrepitev javnih financ v državah v razvoju.............................................. 4

2.1........ Povečan obseg mobilizacije domačih javnofinančnih prihodkov........................................ 4

2.2........ Ohranjanje trajnostnih ravni javnega dolga....................................................................... 5

3........... Spodbujanje mednarodnih zasebnih razvojnih tokov........................................................ 6

3.1........ Trgovina kot gibalo razvoja............................................................................................. 6

3.2........ Vpliv nakazil na razvoj.................................................................................................... 6

4........... Uradno financiranje ciljev na svetovni ravni...................................................................... 7

4.1........ Povečanje uradne razvojne pomoči (URP)...................................................................... 7

4.2........ Poročanje o celotni URP................................................................................................ 7

4.3........ Povečanje financiranja za reševanje posledic podnebnih sprememb in ohranjanje biotske raznovrstnosti v širšem okviru trajnostnega razvoja............................................................................................. 8

5........... Okrepitev razvojnega financiranja in iskanje sinergij......................................................... 9

5.1........ Inovativni viri financiranja................................................................................................ 9

5.2........ Inovativni mehanizmi financiranja in pritegnitev zasebnega sektorja................................... 9

5.3........ Krepitev sinergij med različnimi viri financiranja................................................................ 9

6........... Izboljšanje učinkovitosti ukrepanja EU: Izvajanje ukrepov, sprejetih na zasedanju v Busanu, na ravni države     9

6.1........ Okviri rezultatov na ravni države................................................................................... 10

6.2........ Okviri vzajemne odgovornosti....................................................................................... 10

6.3........ Zmanjšana razdrobljenost............................................................................................. 10

7........... Sklepne ugotovitve....................................................................................................... 11

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Boljša podpora EU državam v razvoju pri mobilizaciji razvojnega financiranja

Priporočila na podlagi poročila o odgovornosti EU pri razvojnem financiranju za leto 2012

1.           Uvod

Evropska unija je neomajna gonilna sila pri mobilizaciji mednarodne podpore za razvoj: je največja donatorka pomoči in vodilna na področju učinkovitosti pomoči, največji in najbolj odprt trg za države v razvoju ter na čelu spodbujanja treh razsežnosti trajnostnega razvoja.

Ta položaj je bil dosežen s številnimi posebnimi zavezami EU, da bo podprla države v razvoju v njihovih prizadevanjih. Mnoge od njih prispevajo k splošnemu cilju nudenja pomoči državam v razvoju, da pri izpolnjevanju svojih razvojnih ciljev mobilizirajo vse vire razvojnega financiranja.

Mednarodni program razvojnega financiranja, določen na konferenci v Monterreyu[1] leta 2002 in izpopolnjen na konferenci v Dohi leta 2008, je ključna sestavina vseh pomembnejših mednarodnih razprav o vprašanjih, ki zahtevajo sodelovanje na svetovni ravni. Razvojni cilji tisočletja, mednarodni podnebni ukrepi, trajnostni razvoj, mednarodna trgovinska pogajanja – vsi obravnavajo vprašanje, kako financirati doseganje zastavljenih ciljev. In to upravičeno, saj je upoštevanje razpoložljivih sredstev bistvenega pomena za določitev stvarnih ciljev.

Za katera sredstva v okviru razvoja gre? Daleč največji vir razvojnega financiranja, ki je na voljo vladam, so domači javnofinančni prihodki – to tudi pojasnjuje, zakaj so za razvoj v prvi vrsti odgovorne države v razvoju same. Pomoč razvojnih partnerjev to dopolnjuje in lahko spodbudi druge tokove, vendar sama po sebi ni pomemben element za številne države v razvoju. Nasprotno pa lahko mednarodna trgovina, naložbe in denar, ki ga domov pošiljajo migranti, pod ustreznimi pogoji spodbudijo realno gospodarstvo. Upoštevati je treba tudi odtekanje sredstev iz držav v razvoju.

Še vedno pa imajo donatorji pomembno vlogo pri razvoju in uradni razvojni pomoči (URP). Prvič, donatorji lahko sprejmejo ukrepe v podporo drugim oblikam razvojnega financiranja ali ukrepe, ki imajo na to financiranje učinek vzvoda. Drugič, URP je pomembnejša za najrevnejše države, ki imajo omejen dostop do drugih virov. Tudi ta dva vidika sta podlaga agende EU za spremembe.

Obenem moramo upoštevati celotno razvojno financiranje – financiranje, mobilizirano na ravni države, ter mednarodni dotok sredstev in tudi njihovo odtekanje – saj morajo države v razvoju svoje razvojne politike dejansko oblikovati in izvajati ob upoštevanju kombinacije razpoložljivih sredstev.

EU in države članice so, v nasprotju z drugimi donatorji, prevzele različne zaveze na vseh področjih razvojnega financiranja in letno spremljajo svoj napredek pri doseganju teh ciljev.

To sporočilo temelji na doseženem napredku in tudi na novih načelih, določenih v agendi EU za spremembe, ter predlaga izboljšave v podpori EU za mobilizacijo razvojnega financiranja. Ti predlogi so zasnovani na podatkih, predstavljenih v delovnem dokumentu služb Komisije, priloženem k temu sporočilu, in predhodnih poročilih, objavljenih od leta 2003.

2.           Podpora EU za okrepitev javnih financ v državah v razvoju

2.1.        Povečan obseg mobilizacije domačih javnofinančnih prihodkov

Domači javnofinančni prihodki naj bi bili najpomembnejši vir razvojnega financiranja, ki je neposredno na voljo vladam. Ker je raven pobiranja prihodkov[2] v državah v razvoju, še bolj pa v državah z nizkim prihodkom, očitno precej nižja od svetovnega povprečja, je to eno od področij, na katerih bi bila potrebna znatna dodatna prizadevanja. Povečanje javnofinančnih prihodkov lahko pomeni takojšnje povečanje obsega naložb v prednostne razvojne naloge, kar tudi poudarja odgovornost za njihovo primerno porabo.

Naloga partnerske vlade je sprejetje in uveljavitev ustreznih zakonodajnih ukrepov in politik za zagotovitev izvajanja neoporečnega ciklusa pobiranja davkov, njihove porabe za razvoj, napredka v razvoju in učinkovitejšega pobiranja davkov. Donatorji lahko ta proces olajšajo le, če je vlada partnerske države nanj pripravljena in mu je zavezana. V tem duhu bi morala EU še naprej povečevati obseg podpore krepitvi zmogljivosti davčnih sistemov v skladu s tremi načeli dobrega upravljanja na davčnem področju (preglednost, izmenjava informacij in poštena davčna konkurenca) ter upravljanja javnih financ.

Ukrepi: EU in njene države članice bi morale davčno upravljanje in pošteno pobiranje davkov, vključno z racionalizacijo davčnih spodbud in dobrim upravljanjem v davčnih zadevah, vključiti v politični dialog s partnerskimi državami.

Poleg tega lahko donatorji države v razvoju pri mobilizaciji javnofinančnih prihodkov podpirajo tudi s pomočjo zakonodajnih ukrepov. Evropska unija v boju proti nezakonitim kapitalskim tokovom iz držav v razvoju prispeva k izboljšanju preglednosti mednarodnih finančnih tokov, npr. s podpiranjem zmogljivosti za odkrivanje zlorab transfernih cen. Ta prizadevanja dopolnjujejo pobude za sodelovanje, kot sta krepitev pobude za preglednost poslovanja v ekstraktivni industriji in sprejemanje zakonodaje, na podlagi katere morajo multinacionalna podjetja svoja poslovna poročila razčleniti po državah[3]. Evropska unija in njene države članice bi morale še naprej izvajati te ukrepe.

2.2.        Ohranjanje trajnostnih ravni javnega dolga

Zagotavljanje trajnostne ravni javnega dolga je sestavni del dobrega upravljanja javnih financ, vključno z ustreznimi makroekonomskih politikami za zagotovitev stabilnosti. Zaradi dolgotrajnega obdobja gospodarske krize se je zmanjšala zmožnost številnih držav v razvoju, da se odzovejo na morebitne dodatne pretrese[4], obenem pa se je zmanjšala tudi njihova zmožnost, da nudijo podporo.

Zmogljivosti držav v razvoju za upravljanje javnega dolga in njihovo odpornost na gospodarske pretrese bi bilo treba še okrepiti. Evropska unija in njene države članice so izpolnile prevzete zaveze na področju odpisa dolga in zvišale raven svoje zavezanosti. Poleg tega EU spremlja javne finance držav v razvoju v sodelovanju z Mednarodnim denarnim skladom in podpira reforme upravljanja javnih financ, vključno z upravljanjem javnega dolga.

Glede na povečano uporabo posojilnih mehanizmov za države v razvoju in večji delež posojil zunaj Pariškega kluba v portfeljih javnega dolga držav v razvoju bi morale EU in njene države članice še naprej spodbujati prakse odgovornega dajanja in najemanja posojil ter sodelovanje vseh posojilodajalcev v postopkih poravnave na področju prestrukturiranja dolgov. Pet držav članic je sprejelo tudi posebne ukrepe, da bi t. i. „mrhovinarskim skladom“ (tj. skladom z dolgovi držav v finančni stiski) preprečile začetek postopkov zoper države v razvoju. Obseg takih ukrepov bi bilo treba razširiti.

Ukrepi: Evropska unija in njene države članice bi morale i) še naprej uporabljati prakse odgovornega dajanja posojil, tudi pri operacijah mešanega financiranja in izvoznih kreditov, ii) si prizadevati za sodelovanje nečlanov Pariškega kluba v postopkih poravnave na področju prestrukturiranja dolgov ter iii) sprejeti nacionalne ukrepe, da bi „mrhovinarskim skladom“ preprečile začetek postopkov zoper države v razvoju.

3.           Spodbujanje mednarodnih zasebnih razvojnih tokov

3.1.        Trgovina kot gibalo razvoja

Mednarodna trgovina je največji vir zunanjega financiranja držav v razvoju. Vendar lahko gospodarstva v vzponu in splošneje države s srednjimi prihodki bolje izkoriščajo mednarodno trgovino, kot pa to uspeva najmanj razvitim državam. Potrebna so nadaljnja prizadevanja za boljše vključevanje najmanj razvitih držav in drugih držav, ki najbolj potrebujejo pomoč, v večstranski trgovinski sistem.

Na splošno je EU največji trgovinski partner in najbolj odprt trg za države v razvoju, s katerim te opravijo 16 % svoje celotne blagovne menjave. Evropska unija si neomajno prizadeva za izboljšanje usklajenosti svoje trgovinske in razvojne politike ter njunega dopolnjevanja[5]. Poleg tega nedavno sporočilo „Trgovina, rast in razvoj“[6] določa nove smernice za naslednje desetletje glede načinov izboljšanja prispevka trgovinske in investicijske politike EU k vključujoči gospodarski rasti in trajnostnemu razvoju. Tako kot agenda EU za spremembe bo nova trgovinska in razvojna politika EU temeljila na večjem razlikovanju med državami v razvoju, pri čemer bodo imele prednost najmanj razvite države in druge države, ki najbolj potrebujejo pomoč.

Poleg znatne podpore politike to zavezo odraža tudi razvojna pomoč EU. Skupna sredstva za pomoč trgovini, ki so jih namenile EU in države članice, so leta 2010 znašala 10,7 milijarde EUR. Evropska unija in njene države članice so že leta 2008 presegle posebni cilj za povečanje pomoči v zvezi s trgovino na 2 milijardi EUR letno do leta 2010. Afrika je še naprej glavni cilj pomoči EU za trgovino (38 %), vendar pa se je leta 2009 delež najmanj razvitih držav s 23 % znižal na 16 %. To je delno posledica cikličnih dejavnikov in dejavnikov načrtovanja, kaže pa tudi na potrebo po izvajanju smernic iz sporočila „Trgovina, rast in razvoj“. V strategiji pomoči EU za trgovino je kot ena prihodnjih zavez financiranja določena zaveza o povečanju pomoči za trgovino v skladu s postopnim povečanjem celotne pomoči EU.

3.2.        Vpliv nakazil na razvoj

Globalni tokovi nakazil v države v razvoju so bili leta 2011 ocenjeni na 267,5 milijarde EUR in po pričakovanjih naj bi se letno povečevali po stopnji 7–8 %[7]. Vendar pa tokovi nakazil iz EU ostajajo na ravni iz leta 2008[8]. Čeprav so to zasebni tokovi, pa podatki poudarjajo možnosti vpliva teh tokov na razvoj; z doseganjem cilja skupine G8 glede znižanja stroškov pošiljanja nakazil na 5 % bi se znesek sredstev, ki dosežejo države v razvoju, zvišal za približno 11 milijard EUR[9].

Na ravni EU je bil dosežen znaten napredek na področju pocenitve storitev nakazil ter njihove večje preglednosti, konkurenčnosti in zanesljivosti, in sicer s pobudami, kot so prenos Direktive o plačilnih storitvah iz leta 2007 v nacionalno zakonodajo večine držav članic EU, vzpostavitev spletnih mest številnih držav članic EU za primerjavo cen nakazil in podpora zmogljivosti držav v razvoju, da bi kar najbolj povečali razvojni prispevek nakazil. Tako kot trgovinska politika je tudi to vprašanje podrobneje preučeno v poročilu EU o URP. Evropska unija je začrtala potrebne ukrepe v sporočilu „Globalni pristop k vprašanju migracij in mobilnosti“[10] ter v spremnem delovnem dokumentu osebja[11], na podlagi katerih morajo EU in njene države članice izpolniti zaveze, potrjene s sklepi Sveta z zasedanja 29. maja 2012[12], da bi čim bolj povečale vpliv migracij in mobilnosti na razvoj.

4.           Uradno financiranje ciljev na svetovni ravni

4.1.        Povečanje uradne razvojne pomoči (URP)

URP je ključni vir razvoja, zlasti za najrevnejše države. Na žalost se je leta 2011 skupna URP EU zmanjšala na 53,1 milijarde EUR v primerjavi s 53,5 milijarde EUR leta 2010. S tem omejenim zmanjšanjem v okviru znatnega zmanjšanja proračunskih sredstev zaradi obstoječe gospodarske krize se je raven URP EU iz leta 2010 v višini 0,44 % BND zmanjšala na 0,42 % BND. Kljub temu pa je EU daleč največji svetovni donator URP, saj njena URP znaša več kot polovico celotne URP za države v razvoju.

Svet EU za zunanje zadeve je na zasedanju 14. maja 2012 sprejel „Letno poročilo Evropskemu svetu o ciljih razvojne pomoči EU za leto 2012“[13] in izrazil resno zaskrbljenost zaradi počasnega napredka pri doseganju ambicioznega cilja EU, da bi URP do leta 2015 zvišala na 0,7 % BND.

Kot odraz močne zavezanosti EU, da se zavzema za najrevnejše, so EU in njene države članice sprejele tudi posebne zaveze o povečanju pomoči Afriki in najmanj razvitim državam. Odkar se je EU leta 2005 zavezala, da bo 50 % zneska dodatnih pomoči usmerila v Afriko, se je znesek skupne pomoči EU Afriki zvišal za približno 6,2 milijarde EUR v stalnih cenah, tako da je EU med letoma 2004 in 2011 v Afriko usmerila 28 % celotnega zneska povišanja URP. Čeprav večina držav članic EU cilja še ni dosegla, pa si prizadeva za povečanje URP, namenjene Afriki, in poudarja pomen deleža, ki ga ta celina prejema od skupne URP. URP EU za Afriko je leta 2011 znašala 25,3 milijarde EUR, tj. znatni 43-odstotni delež celotne URP EU.

Poleg tega je EU leta 2011 tudi prvič izpolnila svojo zavezo, da bo najmanj razvitim državam skupaj zagotavljala vsaj 0,15 % BND. Delež URP EU za najmanj razvite države se je z leti povečeval in leta 2011 dosegel 35 %; to je 18,8 milijarde EUR ali 0,15 % BND.

4.2.        Poročanje o celotni URP

Donatorji s pogostejšo uporabo diferenciranega pristopa k razvoju in s ciljem povečanja učinka financiranja kot orodje razvoja uporabljajo več posojil, zlasti za naprednejše države v razvoju. Zato je potrebno jasnejše razumevanje, kako se ugodni pogoji, pod katerimi so dana posojila, upoštevajo pri poročanju o URP, da se prepreči umetno višanje ali nižanje zneskov URP in zagotovijo primerljive informacije o donatorjih.

Ukrep: V ta namen bi morale EU in njene države članice soglašati, da mora obstoječo metodo določanja ugodnosti posojil in lastniškega kapitala v zvezi s potrebnim poročanjem o URP jasno opredeliti odbor za razvojno pomoč OECD, kar bi zagotavljalo enako obravnavanje vseh donatorjev.

4.3.        Povečanje financiranja za reševanje posledic podnebnih sprememb in ohranjanje biotske raznovrstnosti v širšem okviru trajnostnega razvoja

Trajnostni razvoj, vključno z družbenim razvojem, gospodarsko rastjo in varstvom okolja, je ključni svetovni izziv. Evropska unija pomaga državam v razvoju, da oblikujejo vključujoč pristop k obravnavanju vseh elementov trajnostnega razvoja, vključno z dostojnim delom, delovnimi standardi in varstvom okolja, in sicer na podlagi različnih posebnih ukrepov ter prek integracije teh elementov, obenem pa spodbuja enoten pristop pri zagotavljanju podpore. Na nedavni konferenci Združenih narodov o trajnostnem razvoju v Riu je EU obnovila svojo zavezo, da bo podpirala vse vidike trajnostnega razvoja. Na nekaterih področjih je sprejela posebne finančne zaveze.

Glede financiranja podnebnih ukrepov so EU in njene države članice daleč največji donator, saj so leta 2010 prispevale več kot 70 % URP na svetovni ravni, bodisi v zvezi z blažilnimi bodisi v zvezi prilagoditvenimi ukrepi. Evropska unija je še vedno na dobri poti za dosego cilja financiranja hitrega začetka izvajanja podnebnih ukrepov v višini 7,2 milijarde EUR v obdobju 2010–2012, saj je leta 2011 prispevala dodatnih 2,33 milijarde EUR. Podrobnosti o napredku EU na tem področju so bile predložene že maja[14]. Evropska unija se je tudi ponovno zavezala, da bo prispevala pomemben delež v okviru dolgoročnejše finančne zaveze v višini 100 milijard USD letno do leta 2020 in potrdila nadaljnji pomen preglednega poročanja o doseženem napredku.

Poleg tega je sprejela tudi „strategijo EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020“, v kateri se je ponovno zavezala k podpori držav v razvoju pri izvajanju mednarodnih sporazumov o biotski raznovrstnosti, vključno s precejšnjim povečanjem mobilizacije sredstev v ta namen. Leta 2010 je bil znesek celotne URP EU v zvezi z biotsko raznovrstnostjo 3 milijarde EUR.

Obravnavanje vseh teh izzivov pomeni mobilizacijo znatnih sredstev na vseh mogočih področjih razvojnega financiranja. Vendar to tudi pomeni, da financiranja teh področij politik ni mogoče obravnavati ločeno od okolja notranje politike partnerskih držav, npr. glede subvencij za fosilna goriva v gospodarstvih v vzponu in državah v razvoju, ki so leta 2010 znašale 309 milijard EUR[15] in so več kot izničile učinke financiranja, zagotovljenega za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov na svetovni ravni. To kaže tudi, da bi morala EU še naprej spodbujati politike v državah donatorkah in partnerskih državah, ki se medsebojno krepijo, in sicer za spodbuditev najboljših možnih razvojnih rezultatov.

5.           Okrepitev razvojnega financiranja in iskanje sinergij

5.1.        Inovativni viri financiranja

„Inovativno financiranje“ se šteje za pomemben vir financiranja za večino svetovnega javnega dobra, vključno z obravnavanjem svetovnih razvojnih izzivov. Obenem je zaradi njegove inovativne narave nemogoče pripraviti popoln seznam virov in mehanizmov v okviru tega pojma. Zato se ocene možnosti inovativnega financiranja za mobilizacijo novih sredstev zelo razlikujejo.

Komisija je ob močni podpori Evropskega parlamenta[16] predlagala davek na finančne transakcije na ravni EU, ki bi lahko prek proračuna EU prispeval tudi k reševanju svetovnih izzivov. Čeprav ni izrecno namenjen razvojnemu financiranju, bi zmanjšal delež drugih virov v proračunu EU v višini 54 milijard EUR do leta 2020[17], kar bi lahko državam članicam olajšalo mobilizacijo sredstev, potrebnih za izpolnjevanje ciljev pomoči in reševanje drugih svetovnih izzivov. Drugi potencialni vir vse večjega pomena so prihodki iz sistema trgovanja z emisijami, ki jih nekatere države članice delno že namenjajo podpori držav v razvoju.

Ukrep: Svet bi moral potrditi predlagani davek na finančne transakcije na ravni EU.

5.2.        Inovativni mehanizmi financiranja in pritegnitev zasebnega sektorja

Vedno več je načinov zbiranja in združevanja prihodkov, uporabe tradicionalnega razvojnega financiranja in zagotavljanja pomoči. Pritegnitev zasebnega sektorja k razvojnemu financiranju je še en inovativen način mobilizacije novih sredstev.

V številnih državah v razvoju je širitev zasebnega sektorja pomembno gonilo gospodarske rasti in glavni vir ustvarjanja delovnih mest. Tudi tuje naložbe imajo pomembno vlogo, vključno s povezavami domačih podjetij z mednarodnimi trgi in s pomočjo naložb. Eden od glavnih izzivov vlad držav v razvoju je zagotavljanje okolja, ki podpira razvoj zasebnega sektorja. To pogosto zahteva daljnosežne gospodarske reforme, katerih cilj je izboljšanje možnosti za naložbe in lajšanje dostopa do financiranja. Evropska unija bi morala v skladu s tem in na način, opisan v agendi EU za spremembe[18], še naprej podpirati prizadevanja partnerskih držav za izboljšanje njihovega poslovnega okolja z namenom spodbujanja vključujoče rasti.

Evropska unija dejavno spodbuja načela družbene odgovornosti podjetij, vključno s človekovimi in delovnopravnimi pravicami, parametre dostojnega dela ter usmerja pozornost na lokalne okoljske razmere. Nedavno sporočilo Komisije o družbeni odgovornosti podjetij[19] je to podrobno določilo in Svet je v svojih sklepih o „krepitvi industrijske politike v EU“ sprejel posebne zaveze[20].

Evropska unija bi morala bolj strateško in učinkovito uporabljati tudi donacije kot vzvod za krepitev virov javnega in zasebnega sektorja. Polovica držav članic že dejavno sodeluje v več inovativnih mehanizmih. Evropska unija in države članice skupaj z evropskimi in mednarodnimi javnimi finančnimi institucijami dejavno sodelujejo v različnih regionalnih kombiniranih mehanizmih, ki naj bi jih po pričakovanjih v prihodnje podkrepili, da bi okrepili učinek vzvoda na vire donacij. To vključuje možnost boljše uporabe jamstvenih mehanizmov, kapitalskih naložb in drugih vrst inovativnega financiranja. V tem okviru EU z državami članicami in finančnimi institucijami trenutno preučuje vzpostavitev „platforme EU za zunanje sodelovanje in razvoj“ za kar največjo učinkovitost virov s pomočjo okrepljenega sodelovanja, skladnosti, spremljanja in razvoja novih inovativnih finančnih mehanizmov.

Ukrep: Evropska unija, države članice in javne finančne institucije bi morale okrepiti prizadevanja za povečanje uporabe inovativnih finančnih mehanizmov na skladni, usklajeni in strateški podlagi. Evropska unija bi morala spodbuditi več zasebnih virov in zmogljivosti z združevanjem mehanizmov, ki lahko pritegnejo dodatno zasebno in javno financiranje: i) oblikovanje niše zasebnega sektorja v okviru regionalnih kombiniranih mehanizmov, ii) boljše izkoriščanje mehanizmov za delitev tveganja, kot so jamstva, da se sprostijo naložbe, ter iii) spodbujanje naložb z instrumenti, ki zajemajo boljše obvladovanje tveganj in kapitalsko udeležbo v strukturnih skladih.

5.3.        Krepitev sinergij med različnimi viri financiranja

Viri iz prejšnjih poglavij so med seboj resnično povezani, kot so povezani tudi svetovni izzivi, katerih reševanju naj bi bili ti viri namenjeni. Vsaka država mora najti svoje individualno ravnotežje med navedenimi prednostnimi nalogami pri izvajanju na nacionalni ravni, da bi skupno zagotovila največji možni izkupiček na vseh področjih. Vendar pa trend, da različna področja politik med seboj „konkurirajo“ za vire, povzroča razdrobljenost pomoči in manjšo učinkovitost pri podpiranju razvoja. To je opaziti v prekrivanju različnih virov financiranja, s pomočjo katerih je mogoče reševati različne izzive, saj vse strani med seboj tekmujejo za več domačih virov in mednarodno financiranje, večjo zavzetost zasebnega sektorja in uporabo inovativnih mehanizmov. Zato obstaja možnost za vzpostavljanje sinergij med vsemi temi politikami.

Glede na to ima lahko težnja po določitvi meja med področji politike in instrumenti nasprotni učinek. Čeprav bodo umetne kategorije v teoriji omejile odhodke na konkretne politike, pa bodo omejevale manevrski prostor držav za oblikovanje politik, s katerimi bi vire usmerjale glede na to, kaj daje najboljše rezultate v nacionalnem okviru. Kljub prvim znamenjem o oblikovanju mednarodnega soglasja o potrebi po skupnem pristopu za reševanje svetovnih izzivov pa bosta za to potrebna nadaljnje analitično delo in horizontalni pristop, da bi se izognili ogrožanju ciljev politike.

Ukrep: Evropska unija in njene države članice bi morale podpreti celosten pristop k razvojnemu financiranju, vključno s spremljanjem njegovih različnih elementov, po možnosti v razpravah o razvojnem okviru po letu 2015, in določiti skupno stališče EU o tem.

6.           Izboljšanje učinkovitosti ukrepanja EU: Izvajanje ukrepov, sprejetih na zasedanju v Busanu, na ravni države

Pri odzivanju na rezultate foruma na visoki ravni o učinkovitosti pomoči, ki je potekal v Busanu, bi bilo treba, da se EU osredotoči na izvajanje pomoči in zaveze k razvojni učinkovitosti na državni ravni, zlasti s podporo zmogljivostim partnerskih držav in njihovemu vodstvu z namenom določitve prednostnih nalog in doseganja rezultatov. Evropska unija ima širok spekter navodil za ta namen: skupno stališče EU za zasedanje v Busanu, operativni okvir o učinkovitosti pomoči ter kodeks ravnanja EU o dopolnjevanju in delitvi dela. Ti ostajajo v veljavi; vendar pa bi bilo treba določiti prednostni vrstni red nekaterih ključnih vprašanj za skupno ukrepanje EU na državni ravni v skladu z rezultati iz Busana in sklepi Sveta v zvezi z agendo EU za spremembe.

6.1.        Okviri rezultatov na ravni države

Osredotočanje na rezultate je bilo v Busanu opredeljeno kot pomembnejša prednostna naloga. V zaključnem dokumentu iz Busana je navedena potreba po tem, da se vsi razvojni partnerji v največji možni meri zanesejo na okvire rezultatov na ravni posameznih držav in pod njihovim nadzorom kot na skupno orodje za spremljanje učinkov in rezultatov, ki izhajajo iz razvojnih ciljev partnerskih držav.

Potrebna so še znatna prizadevanja za vzpostavitev in uporabo okvirov za rezultate na državni ravni. Evropska unija partnerskim državam sicer priznava vodstveno vlogo, vendar pa meni, da bi morala imeti v tem procesu dejavno vlogo ob hkratnem usklajevanju z obstoječimi pobudami. Pristop k skupnemu ukrepanju EU bi moral biti enak pristopu k okvirom vzajemne odgovornosti, kot je določen v operativnem okviru EU, in sicer da delegacije EU začenjajo razprave v podporo obstoječim okvirom in razvijajo nove okvire skupaj z državami članicami, partnerskimi državami in drugimi zainteresiranimi stranmi.

6.2.        Okviri vzajemne odgovornosti

Nacionalni okviri vzajemne odgovornosti so ključno orodje za spodbujanje izpolnjevanja zavez v zvezi s pomočjo in razvojno učinkovitostjo na terenu. Ti bodo verjetno lahko tudi bistvenega pomena v morebitnem prihodnjem spremljanju v okviru svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje.

Vse možnosti okvirov vzajemne odgovornosti je treba šele izkoristiti, zato je skupna podpora EU za okrepitev ali vzpostavitev teh okvirov pravočasna. To podporo bi bilo treba zagotavljati pod vodstvom posamezne partnerske države ter z usklajevanjem z drugimi procesi in akterji ob upoštevanju pričakovane podporne vloge nacionalnih uradov v okviru Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP). Evropska unija bi morala posebno pozornost nameniti temu, kako v teh okvirih obravnavati prednostne naloge partnerskih držav v zvezi s sklepi iz Busana, vključno z uporabo nacionalnih sistemov in razvojem zmožnosti.

6.3.        Zmanjšana razdrobljenost

Razvojni partnerji so se v Busanu zavezali k večji uporabi nacionalno vodenih dogovorov o usklajevanju, in sicer z namenom zmanjšanja razdrobljenosti. Skupno ukrepanje EU na terenu je posebnega pomena, saj je EU v okviru pospešene pobude o dopolnjevanju in delitvi dela nabirala izkušnje na tem področju in bi jo morala izvajati še naprej ter tako pripraviti podlago za nadaljnje skupno načrtovanje programov.

Kartiranje donatorjev je del dejavnosti, ki lahko olajšajo delitev dela znotraj države. Evropska unija in njene države članice bi morale v skladu s prednostnimi nalogami iz Busana razširiti kartiranje na nacionalni ravni, da bi zajele podporo, ki jo namenjajo podnebnim ukrepom na podlagi metodologije pospešene pobude in v skladu s sistemom kazalnikov z zasedanja OECD v Riu. To bi dopolnjevalo morebitne ukrepe EU in držav članic v podporo nacionalnim strategijam za podnebne ukrepe in spodbujalo vključevanje podnebnih tveganj v razvojne strategije.

Ukrep: Skupno ukrepanje EU za okrepitev izvajanja pomoči in zavez k razvojni učinkovitosti na nacionalni ravni v skladu z operativnim okvirom EU i) s podpiranjem rezultatov in okvirov vzajemne odgovornosti na nacionalni ravni, ter ii) z nadaljnjo delitvijo delovnih dejavnosti, vključno s kartiranjem podpore EU podnebnim ukrepom na nacionalni ravni, kar omogoča ugodne razmere za skupno načrtovanje.

7.           Sklepne ugotovitve

V naslednjih treh letih bo prišlo do pomembnega napredka. Evropska unija bo morala izpolniti svoje zaveze ter oblikovati skupen in skladen pristop tudi v zvezi s sredstvi za doseganje morebitnih novih ciljev. Celo v spreminjajočem se svetovnem okviru mora EU ostati osredotočena na temeljni cilj: zagotavljati najboljšo možno podpro državam v razvoju pri mobilizaciji vseh razpoložljivih virov za razvoj.

[1]               Mednarodna konferenca o razvojnem financiranju.

[2]               Navadno izražena kot delež davkov v razmerju do BDP.

[3]               COM(2011) 637 final,

http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2011:0637:FIN:SL:PDF.

[4]               http://www.imf.org/external/pp/longres.aspx?id=4611

[5]               Glej: Poročilo EU o usklajenosti razvojnih politik za leto 2011 (URP), SEC(2011) 1627 final.

[6]               COM(2012) 22 final, z dne 27. januarja 2012 (http://ec.europa.eu/trade/wider-agenda/development/).

[7]               Svetovna banka, Enota za migracije in nakazila: Migracije in razvoj, kratek pregled št. 17 (iz decembra 2011).

[8]               Eurostat, Statistika na kratko, št. 4/2012.

[9]               „Inovacije z učinkom: financiranje razvoja v 21. stoletju“, poročilo Billa Gatesa voditeljem skupine G20 na vrhu v Cannesu, ki je potekal novembra 2011.

[10]             COM(2011) 743.

[11]             SEC(2011) 1353.

[12]             9417/12

[13]             9372/12; http://register.consilium.europa.eu/pdf/en/12/st09/st09372.en12.pdf.

[14]             10029/12, http://register.consilium.europa.eu/pdf/en/12/st10/st10029.en12.pdf.

[15]             Npr. OECD (2011), Obvladovanje podnebnih sprememb in gospodarska rast (Tackling Climate Change and Growing the Economy): http://www.oecd.org/dataoecd/28/18/44287948.pdf.

[16]                http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=MEMO/12/375&format=HTML&aged=0&language=en&guiLanguage=en.

[17]             http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=IP/12/300&format=PDF&aged=0&language=EN&guiLanguage=fr.

[18]             http://ec.europa.eu/europeaid/what/development-policies/documents/agenda_for_change_sl.pdf.

[19]             http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2011:0681:FIN:SL:PDF.

[20]             http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_Data/docs/pressdata/en/intm/126548.pdf.