SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Posodobitev področja državnih pomoči EU

(Besedilo velja za EGP)

1.           Uvod: Nadzor državnih pomoči v sedanjem okolju

1.           Evropa 2020 je strategija Evropske unije za rast v tem desetletju. Evropska komisija skuša v času, ko se vse nenehno spreminja, oblikovati take politike, ki bodo zagotovile pametno, trajnostno in vključujoče gospodarstvo v EU. Uresničitev teh treh ciljev, ki se medsebojno krepijo, naj bi pripomogla, da EU in njene države članice dosežejo visoke stopnje zaposlenosti, produktivnosti in socialne kohezije.

2.           V tem smislu je enotni trg najmočnejše orodje Evrope za ustvarjanje trajnostne rasti. Za učinkovit notranji trg sta potrebna dva instrumenta: prvič, pravna ureditev, ki zagotavlja vzpostavitev enotnega integriranega trga brez nacionalnih meja, in drugič, politika konkurence, vključno z nadzorom državnih pomoči, ki zagotavlja, da delovanja notranjega trga ne izkrivlja protikonkurenčno vedenje podjetij ali držav članic, ki dajejo prednost enemu udeležencu na trgu v škodo drugih. Konkurenca je pomembno gonilo rasti, saj podjetja, vključno z novimi, spodbuja k vstopu na trge in inovacijam, kar izboljšuje produktivnost in konkurenčnost v svetovnem okviru. Poleg tega pomeni tudi stroškovno učinkovito politiko, saj se lahko uporabi brez kakršne koli javne ali zasebne porabe. Zato ima nadzor državnih pomoči kot eden od instrumentov politike konkurence pomembno vlogo pri zaščiti in krepitvi enotnega trga.

3.           Gospodarska in finančna kriza je ogrozila celovitost enotnega trga in povečala možnosti za protikonkurenčne odzive. Poleg tega je okrepila zahtevo po večji vlogi države pri zaščiti najbolj ranljivih članov družbe in spodbujanju oživitve gospodarstva, a hkrati tudi močno pritisnila na proračune držav članic, saj zahteva fiskalno konsolidacijo in boljšo porabo omejenih sredstev. Nenazadnje je povečala tudi razlike v manevrskem prostoru držav članic za financiranje njihovih politik.

4.           Evropski potencial rasti se lahko poveča z večjim osredotočenjem javnih odhodkov in z ustvarjanjem ustreznih pogojev za začetek trajnega okrevanja gospodarstva. Javna poraba bi morala biti predvsem bolj učinkovita[1] in uspešna ter usmerjena v politike za spodbujanje rasti, namenjene uresničevanju skupnih evropskih ciljev.

5.           Ta javna poraba je deloma lahko tudi državna pomoč[2], in sicer v obliki neposrednih odhodkov, davčnih olajšav, državnih jamstev ali drugih ukrepov. Strožji in bolj ciljno usmerjen nadzor državnih pomoči lahko spodbudi oblikovanje učinkovitejših politik, ki spodbujajo rast, ter zagotovi, da bodo izkrivljanja konkurence tudi v prihodnje omejena, s čimer bo notranji trg še naprej odprt in konkurenčen. Poleg tega lahko pripomore tudi k izboljšanju kakovosti javnih financ. Bolj osredotočen okvir bo državam članicam omogočil, da bodo bolje prispevale k izvajanju strategije za trajnostno rast Evropa 2020 ter k proračunski konsolidaciji.

6.           Posodobitev področja državnih pomoči je potrebna, da se okrepi kakovost preverjanja s strani Komisije in da ta instrument postane orodje, ki spodbuja ustrezno uporabo javnih sredstev za politike, usmerjene v rast, ter omejuje izkrivljanja konkurence, ki bi preprečevala obstoj enakih pogojev na notranjem trgu. Sedanja zapletenost materialnih pravil, pa tudi postopkovnega okvira, ki se enako uporablja tako za manjše kot tudi za večje primere pomoči, pomeni izziv za nadzor državnih pomoči.

7.           Obsežen sveženj za posodobitev politike EU na področju državnih pomoči kot celote je potreben tudi zaradi drugih dejavnikov: iztek več ključnih instrumentov s področja državnih pomoči konec leta 2013, priprava večletnega finančnega okvira EU in pravil za strukturna sklada EU za obdobje 2014–2020 ter nenazadnje krepitev sistema za ekonomski in proračunski nadzor v okviru evropskega semestra.

8.           Cilji posodobitve nadzora državnih pomoči so zato trije: (i) spodbujati trajnostno, pametno in vključujočo rast na konkurenčnem notranjem trgu; (ii) osredotočiti predhodno preverjanje, ki ga izvaja Komisija, na primere pomoči z največjim vplivom na notranji trg, hkrati pa krepiti sodelovanje držav članic pri izvajanju pravil o državni pomoči; (iii) racionalizirati pravila in zagotoviti hitrejše sprejemanje odločitev.

9.           V tem sporočilu je opisana celovita strategija reforme za dosego teh ciljev, ki so med seboj tesno povezani in jih je treba obravnavati kot sestavne dele enotnega svežnja reform.

2.           Cilji posodobitve področja državnih pomoči in instrumenti za njihovo uresničitev

2.1.        Spodbujanje rasti na okrepljenem, dinamičnem in konkurenčnem notranjem trgu

10.         Strategija za rast Evropa 2020 priznava vlogo državnih pomoči za rast in njeno sposobnost, da „dejavno in pozitivno prispeva […] k ciljem strategije Evropa 2020 […], saj spodbuja in podpira pobude za inovativnejše, učinkovitejše in bolj okolju prijazne tehnologije, hkrati pa olajšuje dostop do javne podpore za naložbe, tveganega kapitala ter financiranja raziskav in razvoja“[3].

11.         Politike za dosego ciljev strategije Evropa 2020 lahko pomembno prispevajo k izhodu iz krize in ponovnemu zagonu trajnostne rasti. Države članice in Unija bodo v ta namen prednostno določale proračunske odhodke, med katerimi bodo nekateri vključevali tudi državno pomoč.

12.         Posodobljen nadzor državnih pomoči naj bi olajšal obravnavo pomoči, ki je dobro oblikovana, ciljno usmerjena v ugotovljene tržne nepopolnosti in cilje skupnega interesa ter najmanj izkrivljajoča („dobra pomoč“). To naj bi zagotovilo, da bo javna podpora spodbujala inovacije, okolju prijazne tehnologije in razvoj človeškega kapitala ter preprečevala okoljsko škodo, s tem pa tudi spodbujala rast, zaposlovanje in konkurenčnost v EU. Taka pomoč bo k rasti najbolj prispevala, če bo usmerjena v tržne nepopolnosti in tako dopolnjevala zasebno porabo, ne pa je nadomeščala. Državna pomoč bo lahko želene cilje javne politike učinkovito uresničevala le, če bo imela spodbujevalni učinek, tj. če bo spodbujala upravičence do pomoči k opravljanju dejavnosti, ki jih brez pomoči ne bi. Poleg tega bo lahko državna pomoč na rast najbolj vplivala le, če bo oblikovana tako, da bo omejevala izkrivljanje konkurence in ohranjala konkurenčen in odprt notranji trg. Nadzor državnih pomoči je zato ključnega pomena za izboljšanje učinkovitosti in uspešnosti javne porabe v obliki državne pomoči, pri čemer je osnovni cilj spodbujanje rasti na notranjem trgu, za kar pa je potreben razvoj konkurence. Državna pomoč, ki ni usmerjena v tržne nepopolnosti in nima spodbujevalnega učinka, ni le izguba javnih sredstev, ampak tudi deluje kot zavora za rast, saj poslabšuje konkurenčne pogoje na notranjem trgu.

13.         Nadzor državne pomoči že podpira vodilne pobude strategije Evropa 2020. Smernice za širokopasovna omrežja na primer določajo pogoje za učinkovito državno pomoč za vzpostavitev širokopasovnih omrežij, ki pripomorejo k uresničevanju ciljev „Evropske digitalne agende“. Javna podpora za razvoj infrastrukture je bistvena tudi za vzpostavitev pametnih, posodobljenih in med seboj povsem povezanih prometnih in energetskih omrežij, kakor je predvideno v vodilni pobudi „Evropa, gospodarna z viri“. Okvir za državno pomoč za raziskave, razvoj in inovacije omogoča doseganje ciljev pobud „Unija inovacij“ in „ Industrijska politika za dobo globalizacije“. Izvajanje načela „onesnaževalec plača“ ter možnost zagotavljanja pomoči za spodbujanje podjetij k preseganju obveznih okoljskih standardov EU iz smernic o okoljski pomoči ali k spodbujanju energetske učinkovitosti spadata med orodja za izvajanje vodilne pobude „Evropa, gospodarna z viri“. Možnost, da se usposabljanja podprejo z državnimi sredstvi, prispeva k uresničevanju ciljev pobude „Program za nova znanja in spretnosti in nova delovna mesta“. Na podlagi smernic o pomoči za reševanje in prestrukturiranje se lahko državna pomoč za podjetja v težavah dodeli le, če so izpolnjeni strogi pogoji in če se s pomočjo povrne dolgoročna sposobnost preživetja podjetja, s čimer se spodbuja izstop neučinkovitih podjetij s trga in pripravljanje podjetij na svetovno konkurenco, kar prispeva k uresničevanju ciljev pobude „Industrijska politika za dobo globalizacije“. Povezavo med cilji strategije Evropa 2020 in njenimi vodilnimi pobudami na eni strani ter pravili o državni pomoči na drugi bi bilo treba nadalje razvijati, da se racionalizirajo instrumenti Komisije in da se države članice spodbudijo, da skromna javna sredstva namenjajo uresničevanju skupnih prednostnih nalog.

14.         Če bi bil nadzor državnih pomoči osredotočen na kakovost in učinkovitost javne podpore, bi državam članicam lahko tudi pomagal pri krepitvi proračunske discipline in izboljšanju kakovosti javnih financ ter posledično boljši porabi davkoplačevalskega denarja. To je pomembno zlasti za dosego pametne fiskalne konsolidacije ter uskladitev vloge ciljno usmerjene javne porabe pri vzpostavitvi rasti s potrebnim proračunskim nadzorom. Zato je treba nadzor državne pomoči in tudi splošne pomisleke glede konkurence vključiti v postopek evropskega semestra.

15.         Strog nadzor državnih pomoči je pomemben tudi za zagotovitev dobro delujočega enotnega trga. Tak nadzor je povezan z učinkovitim izvajanjem pravil EU na področju notranjega trga ter pomemben zlasti na novih trgih, na katerih imajo uveljavljena podjetja, ki prejemajo državno pomoč, še vedno pomembno vlogo (na primer promet, poštne storitve ali v bolj redkih primerih energetika). Posodobitev področja državnih pomoči lahko izboljša delovanje notranjega trga z učinkovitejšo politiko, namenjeno omejevanju izkrivljanja konkurence, ohranjanju enakih pogojev za vse in boju proti protekcionizmu. Ta vloga državne pomoči je zdaj, ko moramo uporabiti vse možnosti notranjega trga za rast, še toliko bolj pomembna.

16.         Globalizirano okolje ustvarja izzive in priložnosti za evropska podjetja. Po svetu obstajajo različni sistemi pravil konkurence. Pravila EU o državni pomoči na primer zagotavljajo bolj pregleden, skladen in v rast usmerjen okvir, hkrati pa omogočajo primerljive stopnje pomoči[4]. Z večjo osredotočenostjo posodobljenega okvira EU za državno pomoč na cilje, ki spodbujajo rast, ter zagotovitvijo ustreznega delovanja notranjega trga naj bi se izboljšala konkurenčnost podjetij EU, tudi zunaj EU.

17.         V posebnih okoliščinah, kadar subvencije, ki jih odobri tretja država, povzročajo izkrivljanje konkurence, pravila Svetovne trgovinske organizacije (STO) zagotavljajo osnovni okvir za odpravo določenih posledic nezakonitih tujih subvencij za gospodarske subjekte EU. Poleg tega dvostranski sporazumi o prosti trgovini, ki jih je EU sklenila s tretjimi državami, lahko vključujejo tudi pravila o subvencijah, kar omogoča obravnavo posebnih vprašanj, ki niso zajeta v okvir STO (npr. sporazum o prosti trgovini s Korejo). Za izvajanje teh predpisov se lahko uporabljajo instrumenti trgovinske politike.

18.         Predloga za posodobitev področja državnih pomoči, ki naj bi prispevala k rasti, sta:

(a) opredelitev in določitev skupnih načel, ki se uporabljajo za oceno združljivosti vseh ukrepov pomoči, ki jo izvaja Komisija. Taka horizontalna načela bi razjasnila, kako bo Komisija ocenjevala skupne značilnosti, ki trenutno v različnih smernicah in okvirih niso enako obravnavana. Ta načela bi morala biti čim bolj operativna in bi lahko obravnavala opredelitev in ocenjevanje resničnih tržnih pomanjkljivosti, spodbujevalnega učinka in negativnih učinkov javnih posredovanj, po možnosti vključno z razmisleki o skupnem učinku pomoči.

(b) pregled in racionalizacija smernic o državni pomoči ter posledično njihova usklajenost s skupnimi načeli. Pri pregledu se bo upošteval splošni pristop, ki temelji na krepitvi notranjega trga, spodbujanju učinkovitejše javne porabe (državna pomoč bi se uporabila samo, če bi pomenila resnično dodano vrednost). Da se zagotovi stroškovna učinkovitost in preprečijo izkrivljanja konkurence, bosta imela v tem okviru pomembno vlogo jasnejša opredelitev tržnih pomanjkljivosti, ki jih je treba obravnavati, in strožje preverjanje spodbujevalnega učinka. Prizadevati si bo treba tudi za bolj sistematično oceno možnih negativnih učinkov državne pomoči, zlasti v smislu izkrivljanja učinkovitosti dodeljevanja in dinamike, tekmovanja za subvencije in tržne moči. Tako bodo na primer revidirane smernice za reševanje in prestrukturiranje za nefinančna podjetja postale zelo pomemben instrument za prav te zelo izkrivljajoče oblike pomoči, ki bo zagotovil prekinitev postopka za izstop s trga s posredovanjem države le, če bo to resnično upravičeno. Podobno bo v primeru ustreznih tržnih pogojev uveden nov sveženj pravil za reševanje in prestrukturiranje finančnih institucij za čas po krizi, ki bo v skladu s prihodnjimi predlogi za obvladovanje in reševanje krize v EU. Poleg tega naj bi opredelitev najboljših praks v zvezi s prednostnimi nalogami za porabo v okviru strategije Evropa 2020 omogočala hitro odobritev pomoči, ki je stroškovno učinkovita in spodbuja rast. Kar zadeva racionalizacijo, bi lahko v prvi fazi uskladili več smernic, vključno s smernicami za regionalno pomoč, raziskave in razvoj ter inovacije, za okoljsko pomoč, za rizični kapital in za širokopasovna omrežja (vrste pomoči, ki predstavljajo več kot dve tretjini pomoči, dodeljenih v EU), in jih konsolidirali s skupnimi načeli do konca leta 2013. To bi lahko omogočilo tudi iskanje sinergij med različnimi shemami pomoči in uresničitev več ciljev. Posamezne smernice bodo v tem obdobju sprejete postopoma in nemudoma. Druge smernice bodo nato postopno usklajene in konsolidirane.

2.2.        Osredotočenje izvajanja na primere pomoči z največjim vplivom na notranji trg

19.         Prizadevanja za učinkovitejšo porabo naj ne bi pripeljala do mikronadzora vseh javnih izdatkov, temveč do opredelitve prednostnih nalog in strožjega preverjanja primerov pomoči z znatnim vplivom na enotni trg, kot so ukrepi, ki zajemajo obsežno pomoč, ki bi lahko izkrivljala konkurenco, vključno z davčno pomočjo. Obenem bi bilo treba poenostaviti analizo primerov pomoči, ki so bolj lokalni in imajo majhen učinek na trgovino. To se lahko doseže z oblikovanjem bolj sorazmernih in diferenciranih pravil ter posodobitvijo postopkov nadzora državnih pomoči, pri čemer je pomembna večja odgovornost držav članic pri oblikovanju in izvajanju ukrepov podpore. Potrebna bo tudi jasnejša opredelitev pravil in okrepljeno naknadno spremljanje s strani Komisije, da se zagotovi ustrezna skladnost. Kadar bodo zneski pomoči manjši, se bodo zmanjšale tudi upravne obremenitve javnih organov in upravičencev.

20.         Predlogi za posodobitev področja državnih pomoči, ki naj bi prispevali k okrepljenemu določanju prednostnih nalog, so:

(c) morebiten pregled uredbe de minimis na podlagi natančne ocene učinkov ob upoštevanju razmer v vseh državah članicah in na notranjem trgu kot celoti ter proračunskih posledic takega pregleda, da se preveri, ali sedanja mejna vrednost še vedno ustreza tržnim pogojem;

(d) morebitna sprememba pooblastitvene uredbe Sveta, na podlagi katere bi lahko Komisija razglasila, da so nekatere vrste pomoči združljive z notranjim trgom in zato izvzete iz obveznosti predhodne priglasitve. To bi omogočilo povečanje vrst pomoči, ki bi glede na izkušnje Komisije lahko imele koristi od takega poenostavljenega nadzora, ne da bi to vplivalo na učinkovit nadzor s strani Komisije in naknadno spremljanje. Te nove vrste pomoči, ki bi jih lahko zajemala pooblastitvena uredba, bi na primer vključevale: pomoč za kulturo; pomoč za odpravo posledic naravnih nesreč; pomoč za projekte, kot je SESSICA, ki jih (delno) financira EU, in drugo;

(e) pregled in morebitna razširitev področja uporabe uredbe o splošnih skupinskih izjemah na vrste pomoči, ki jih zajema revidirana pooblastitvena uredba, ki bi omogočila boljšo usmerjenost javnih sredstev v nekatere uveljavljene cilje, obenem pa poenostavila upravno obravnavo dobro oblikovanih ukrepov z razmeroma nizkimi zneski pomoči.

21.         Če se Komisija odloči za povečanje velikosti in obsega ukrepov pomoči, ki so izvzeti iz obveznosti priglasitve, se bo povečala odgovornost držav članic za zagotavljanje pravilnega izvajanja pravil o državni pomoči. Če bo iz zahteve po priglasitvi izvzetih več ukrepov, bodo morale države članice zagotoviti predhodno skladnost ukrepov de minimis ter shem in zadev, dodeljenih na podlagi skupinskih izjem, s pravili o državni pomoči v tesnem sodelovanju s Komisijo, ki bo še naprej izvajala naknadni nadzor teh ukrepov. Komisija pričakuje boljše sodelovanje držav članic v smislu kakovosti in pravočasnosti predložitve informacij in priprave priglasitev, pa tudi učinkovite nacionalne sisteme (vključno z zasebnim uveljavljanjem), ki bodo zagotovili, da bodo ukrepi državne pomoči, ki so izvzeti iz obveznosti predhodne priglasitve, skladni s pravom Unije. Manjše upravne obremenitve, ki so posledica manjšega obsega obveznosti glede priglasitve, se lahko predvidijo le, če bodo nacionalni organi pokazali večjo zavezanost in boljše rezultate v smislu izpolnjevanja obveznosti. Posledično bo morala Komisija okrepiti svoj naknadni nadzor, med drugim zato, ker sedanji rezultati spremljanja izvajanja ukrepov, dodeljenih na podlagi skupinskih izjem, v državah članicah kažejo, da se pravila o državni pomoči pogosto ne upoštevajo. Tako pa se lahko zagotovi učinkovitost izvrševanja.

2.3.        Racionalizirana pravila in hitrejše sprejemanje odločitev

22.         Pravila o državni pomoči so se sčasoma razvila v zapleten pravni okvir. Možnosti za pojasnitev in poenostavitev pravil, izboljšanje skladnosti ter racionalizacijo postopka ocenjevanja je še veliko. Pojme, ki se uporabljajo na področju državnih pomoči, bi bilo treba bolje pojasniti, horizontalna in materialna pravila pa uskladiti.

23.         Komisija mora proučiti vse domnevne primere pomoči, pri čemer pa dejansko ne more določiti prednostnih nalog za obravnavanje pritožb. Poleg tega ne more vedno pridobiti popolnih in točnih informacij od strank, s čimer se lahko postopek podaljša. Postopke je treba v tesnem sodelovanju z državami članicami racionalizirati in reformirati, da bodo odločitve sprejete v poslovno ustreznih rokih. Elementa svežnja, ki naj bi prispevala k uresničitvi tega cilja, sta:

(a) pojasnitev in boljša razlaga pojma državne pomoči: pojem pomoči je stvaren pojem, določen neposredno s Pogodbo (člen 107) kot kakršen koli ukrep, ki je posledica posredovanja države ali posredovanja z državnimi sredstvi in bi lahko vplival na trgovino med državami članicami in s tem dajal prednost njenim prejemnikom ter izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco. Vloga Komisije je pri tem omejena na zagotavljanje pojasnil o tem, kako razume in uporablja določbe iz Pogodbe, kakor jih razlaga Sodišče. V teh okvirih bo Komisija zagotovila nadaljnja pojasnila o ključnih pojmih v zvezi s pojmom pomoči, da bi prispevala k lažjemu izvajanju;

(b) posodobitev postopkovne uredbe o državni pomoči v smislu orodij za obravnavanje pritožb in tržnih informacij, kar bo Komisiji omogočilo, da svoje ukrepanje bolje osredotoči na primere pomoči, ki so najbolj pomembne za notranji trg. Na podlagi teh posodobitev bi lahko Komisija določila prednostne naloge za obravnavanje pritožb, da se prednostno obravnavajo domnevni primeri pomoči z velikim vplivom na konkurenco in trgovino na notranjem trgu. Da pa lahko Komisija učinkovito preiskuje primere pomoči z znatnim vplivom, je treba zagotoviti učinkovitejša orodja, ki ji bodo omogočala, da od udeležencev na trgu pravočasno pridobi vse potrebne informacije, na podlagi katerih bo lahko v poslovno ustreznih rokih sprejemala odločitve. Taka posodobitev postopkov bi Komisiji tudi omogočila, da izvede več preiskav po uradni dolžnosti v zvezi z znatnim izkrivljanjem konkurence, ki ovira delovanje notranjega trga. Omogočati bi morala tudi hitro preverjanje tržnih učinkov ukrepov pomoči, ki bi pomenilo hitrejše sprejemanje odločitev.

3.           pot naprej

24.         Posodobitev področja državnih pomoči, kakor je opisana zgoraj, naj bi prinesla jasnejšo in bolj usklajeno strukturo nadzora državnih pomoči. Različni navedeni možni ukrepi so sestavni deli enotnega svežnja reform.

25.         Opisani potencialni ukrepi naj bi torej učinkovali skupaj za dosego ciljev na višji ravni, saj drug drugega podpirajo in so medsebojno odvisni. Morebitni zgoraj predlagani postopkovni ukrepi bi na primer omogočili hitrejše sprejemanje odločitev in osredotočenost prizadevanj Komisije na izvajanje tistega, kar je na ravni EU najpomembnejše. Podobna utemeljitev velja za razširitev področja uporabe uredbe o splošnih skupinskih izjemah s spremembo pooblastitvene uredbe.

26.         Glede na medsebojno odvisnost med cilji in elemente svežnja ter za čim boljše rezultate posodobitve področja državne pomoči je tudi zaželeno, da začnejo glavni elementi reforme veljati istočasno. Različni procesi se bodo zato začeli s sprejetjem tega sporočila, glavni instrumenti svežnja, vključno z akti Sveta, pa naj bi bili sprejeti do konca leta 2013.

27.         Za izpolnitev tega cilja naj bi bila jeseni 2012 sprejeta predloga Komisije za postopkovno in pooblastitveno uredbo. Komisija bo skušala v naslednjih mesecih pripraviti še preostali del svežnja, tako da bi se do konca leta 2013 postopno pregledali in racionalizirali glavni akti in smernice Komisije. Komisija se namerava posvetovati z državami članicami ter v okviru odprtega dialoga z Evropskim parlamentom in drugimi zainteresiranimi stranmi zbrati predloge za razpravo v zvezi s posodobitvijo državne pomoči.

[1]               To bi vključevalo tudi postopno opuščanje subvencij, ki povzročajo neučinkovito porabo sredstev ali okoljsko škodo, skladno s sporočilom Komisije „Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri“, COM(2011) 571 final, str. 10.

[2]               Pregled javnih odhodkov po državah je na voljo v dokumentu „Statistični pregled državnih pomoči – Poročilo o državnih pomočeh, ki so jih dodelile države članice EU“, COM(2011) 848 final.

[3]               Sporočilo Komisije „Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“, COM(2010) 2020 final, 3.3.2010, str. 20.

[4]               Iz primerjalne študije, ki jo je leta 2006 izvedla STA, izhaja, da je stopnja pomoči, ki jo zagotavljajo države članice EU, primerljiva s stopnjo, ki jo zagotavljajo glavni trgovinski partnerji EU (izraženo v subvencijah kot odstotku BDP). Glej poročilo STO iz leta 2006 „Exploring the links between subsidies, trade and the WTO“ (Povezave med subvencijami, trgovino in STO): http://www.wto.org/english/res_e/booksp_e/anrep_e/world_trade_report06_e.pdf. Glej predvsem oddelek II „Subsidies, Trade and the WTO“ (Subvencije, trgovina in STO), poglavje E „The incidence of Subsidies“ (Pojavnost subvencij).