30.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 218/42

—

meni, da bi usklajeni ali skupni postopki, kot so predlagani v členu 2(3), morali biti izbirni in ne obvezni; treba bi bilo nedvoumno določiti, za katere druge pravne akte EU še velja ta določba;

—

se ne strinja s tem, da bi, kakor je določeno v členu 5(2), obvezna določitev obsega veljala za vse primere. Za zagotavljanje ustreznega obsega in stopnje podrobnosti informacij v zvezi z okoljem je še naprej odgovoren nosilec projekta;

—

meni, da mora direktiva o PVO s členom 5(3) zajeti različne sisteme preverjanja okoljskih poročil, ki so v veljavi v državah članicah, tudi tistih, kjer se preverjanje poročil izvaja notranje – prek ustreznih organov oziroma okoljskih organov;

—

odobrava uvedbo minimalnega časovnega okvira – 30 dni – za posvetovanje, ki je v skladu s členom 6(7) 30 dni. Uvedbo rokov, daljših od minimalnega, pa je treba prepustiti državam članicam;

—

poziva, naj se spremeni sedanji člen 8(1) o odločitvi o dodelitvi soglasja, da se upoštevajo različni sistemi PVO, ki veljajo v državah članicah, in priporoča, da se v direktivi opredeli obdobje veljavnosti PVO, saj bi to bistveno prispevalo h kakovosti, s tem pa tudi k učinkovitosti presoje;

—

je kritičen do določitve obvezujočega časovnega okvira za odločitve o zaključku presoje vplivov na okolje (člen 8(3)). Namesto z določitvijo časovnega okvira je mogoče postopek učinkoviteje pospešiti z diferenciranimi nacionalnimi ureditvami posameznih držav članic;

—

poziva, naj se prehodna ureditev oblikuje tako, da bo treba PVO za projekte v poznejši fazi postopka zaključiti v skladu z določbami doslej veljavne direktive o PVO.

Poročevalec

Marek SOWA (PL/EPP), maršal Malopoljskega vojvodstva

Referenčni dokument

Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2011/92/EU o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje

COM(2012) 628 final

1.

poudarja, da so predlagane spremembe pravnega okvira za evropsko presojo vplivov na okolje (PVO) v marsičem potrebne in dobrodošle, vendar poudarja, da je treba pri vseh spremembah najti previdno ravnotežje med zahtevami varstva okolja na eni strani in gospodarskega razvoja na drugi strani. Če so postopki, ki omogočajo izdajo soglasja za izvedbo projekta, predolgi, to lahko ogrozi družbene in gospodarske interese ter privede do manjše konkurenčnosti EU kot celote, v mnogih primerih pa tudi ne prispeva k varstvu okolja ter zdravja in življenjskih pogojev ljudi. Spremembe, ki se nanašajo na kakovost in skladnost postopkov in dokumentov, je treba izvajati tako, da se zagotovita uspešnost in učinkovitost sprejemanja odločitev;

2.

ugotavlja, da obstajajo resni dvomi glede nekaterih sprememb, ki bi povzročile podaljšanje glavnih faz postopka;

3.

opozarja, da bo imela predlagana revizija direktive o PVO znaten vpliv na lokalne in regionalne oblasti, ki bodo imele glavno vlogo pri uresničevanju predlaganih ukrepov. V nasprotju s pričakovanji Evropske komisije OR meni, da utegnejo številne predlagane spremembe direktive o PVO povečati upravno obremenitev lokalnih in regionalnih oblasti, kar zadeva organizacijo, upravljanje in izdatke. V tem okviru OR poudarja, da se je treba izogniti kakršnemu koli prenosu odgovornosti z nosilcev projekta na pristojni organ na tem področju;

4.

meni, da je vsakršne dodatne stroške in upravno obremenitev javnih oblasti treba presojati glede na socialno-ekonomske in okoljske koristi, povezane s predlaganimi spremembami, tako da bi bile na daljši rok koristi večje od stroškov;

5.

opozarja, da lahko direktiva obrodi sadove le, če bodo nacionalne, lokalne in regionalne oblasti vzpostavile dobro delujoče institucionalne strukture, ki bodo imele na voljo potrebne finančne in kadrovske vire, s katerimi bo mogoče zagotoviti dejavno sodelovanje vseh pristojnih oddelkov uprave, zlasti pa oddelkov za okolje. Poudarja trajno potrebo po nadaljnji krepitvi zmogljivosti lokalnih in regionalnih oblasti, to pa bi moralo zajemati tudi tesno sodelovanje z obstoječimi nacionalnimi središči za PVO in njihovo podporo;

6.

poziva tudi k večji terminološki skladnosti v celotnem besedilu predloga direktive in njenih prilogah, da se poveča pravna varnost;

7.

podpira prizadevanja za večjo kakovost okoljskih poročil, vendar meni, da bi direktiva o PVO morala zajemati različne sisteme preverjanja teh poročil, ki veljajo v državah članicah, regijah in mestih;

8.

meni, da nove določbe ne upoštevajo dovolj različnih sistemov PVO, ki obstajajo v državah članicah – postopek PVO in postopek za izdajo soglasja za izvedbo je na primer mogoče izvesti skupno ali ločeno.

9.

prosi za pojasnilo, zakaj je opredelitev projekta v členu 1(2) razširjena, da zajema tudi rušilna dela. Če se bo s to določbo v primeru rušilnih del uvedla možnost PVO za vse projekte, navedene v Prilogah I in II, bo to po mnenju OR povzročilo znatno dodatno upravno obremenitev. OR meni, da je treba obveznost izvajanja PVO v primeru rušilnih del omejiti samo na točno določene primere rušenja ali razstavljanja projekta na koncu življenjske dobe ali rušilnih del, potrebnih za izvedbo projekta, ki so omenjeni v Prilogah I in II;

10.

poziva, naj se ponovno proučita opredelitev „soglasja“ in njegova uporaba v predpisih direktive, saj sta prenos in izvajanje direktive o storitvah (Direktiva 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu) v državah članicah omogočila odpravo zahteve po pridobitvi predhodnih soglasij za izvajanje določenih storitev in nadomestitev teh soglasij z naknadnim nadzorom;

11.

izraža zadovoljstvo, da za projekte, katerih edini namen je nacionalna obramba ali civilna zaščita, ne velja obveznost izvajanja PVO. Da se ta določba ne bo zlorabljala in da ne bo preveč projektov izključenih iz postopkov PVO, bi se v direktivo lahko vključil seznam s primeri projektov z namenom civilne zaščite, pri tem pa je treba upoštevati tudi projekte, ki imajo podporo Solidarnostnega sklada Evropske unije;

12.

izraža obžalovanje, da predlog ne prinaša revizije Prilog I in II, saj je bila tako zamujena priložnost, da se prilogi pregledata in njuno področje uporabe po potrebi omeji na podlagi dosedanjih izkušenj, ter ponovno poziva k določitvi minimalnih pragov EU, da se tako poveča pravna jasnost. S tem bi se zmanjšale razlike pri obravnavi podjetij v EU ter upravna in finančna obremenitev lokalnih in regionalnih oblasti v državah članicah. Opaziti je, da nekatere države članice pri določanju zgornjih pragov pogosto presežejo diskrecijsko pravico, ker upoštevajo samo nekatera izbirna merila, določena v Prilogi III, ali pa zato, ker nekatere projekte že vnaprej izključijo. Pri poenotenju pragov bi bilo treba upoštevati tudi mejne vrednosti in merila, ki se uporabljajo v Direktivi 2010/75/EU o industrijskih emisijah.

13.

meni, da bi usklajeni ali skupni postopki morali biti izbirni in ne obvezni, kot predlaga Evropska komisija;

14.

zaradi večje pravne jasnosti poziva, da se v členu 2(3) nedvoumno določi, za katere druge pravne akte EU še velja ta določba;

15.

opozarja, da uvedba enotne točke za presojo vplivov na okolje, kjer se „vse ureja na enem mestu“, ne bi smela pomeniti večjih kadrovskih potreb in višjih stroškov, ki so nesorazmerni s koristmi, ki bi jih to prineslo pri izvajanju presoje vplivov na okolje; poziva, da se pojasni, ali se določba, po kateri „države članice imenujejo en organ, ki je odgovoren za pospeševanje izdaje postopka soglasja za vsak projekt“, nanaša samo na projekte, pri katerih se uporablja usklajeni ali skupni postopek, ali za vse projekte nasploh. V nekaterih državah članicah bi bilo zaradi posebne hierarhije in pristojnosti različnih organov, ki so vključeni v ta proces, takšno obveznost zelo težko izpolniti. V primeru držav članic, v katerih je postopek PVO že vključen v postopek izdaje soglasja za izvedbo in ga izvaja organ, ki je pristojen za izdajo takšnega soglasja, bi veljalo dodati, da je „en organ“, o katerem je govor v predlogu, lahko prav ta organ.

16.

poziva k večji skladnosti med terminologijo in stopnjo podrobnosti v členu 3 in Prilogah III in IV. V skladu s Prilogo IV je treba tudi natančneje opredeliti vidike, omenjene v členu 3, na primer kar zadeva rabo in izkoriščanje zemljišč, ekosisteme in njihove funkcije ter „tveganja naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek“; poziva k temu, da se nekatera naštevanja (npr. točka 5: „med drugim“) dopolnijo tako, da bo seznam dokončen, s čimer se prepreči razširitev obsega preverjanja;

17.

poziva Evropsko komisijo, naj čim prej po začetku veljavnosti te spremenjene direktive predloži smernice glede metod za oceno lokalnega vpliva projekta na podnebne spremembe, pa tudi izpostavljenosti, ranljivosti in odpornosti določenega okolja na tveganje naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek;

18.

poziva k vključitvi ciljev varstva okolja, opredeljenih na lokalni in regionalni ravni, v zadnji odstavek točke 5 Priloge IV;

19.

podpira poziv Sveta k nadaljnji razjasnitvi pojma „razumne alternative“, uporabljenega v direktivi, in ocene stanja okolja v primeru, da se projekt ne bi izvedel (osnovni scenarij). Za „razumne alternative“ bi bilo treba priznati samo tiste alternativne rešitve, ki so sorazmerne glede na cilje, so skladne s pravnimi akti EU in so ustrezne glede na stopnjo načrtovanja in vrsto določenega projekta.

20.

z zadovoljstvom sprejema splošno namero Evropske komisije, da se racionalizira postopek predhodne preveritve in izboljša skladnost pristopov držav članic, s čimer se zagotovi, da se PVO zahteva samo, kadar je jasno, da obstajajo pomembni vplivi na okolje;

21.

kritično presoja nove določbe, ki dajejo vtis, da postopek predhodne preveritve postaja „mini PVO“. Iz prilog II.A in III je razvidno, da se v praksi poročilo o oceni predloži ne glede na to, ali ima projekt znatne učinke ali ne. Razlika je v tem, da tu ni ocene alternativnih možnosti. Namesto tega bi bilo treba predhodno preveritev izvajati s pomočjo kontrolnega seznama, s katerim bi lokalnim in regionalnim oblastem zagotovili preproste mehanizme za določitev posegov, ki nimajo večjega vpliva. V skladu s predlagano spremembo člena 4(3) nosilec projekta poleg tega za vse projekte, ki so našteti v Prilogi II direktive, priskrbi informacije o značilnostih projekta, njegovem možnem vplivu na okolje in predvidenih ukrepih, da se v skladu z informacijami, navedenimi v novi Prilogi II.A, preprečijo ali zmanjšajo pomembni vplivi. To je v nasprotju z rešitvijo, ki jo dopušča člen 4(2), po kateri lahko države članice odločijo, ali bodo uporabile oba postopka, omenjena v odstavkih a) in b). Poleg tega bi bilo treba pojasniti uporabo pragov, omenjeno v členu 4(2)(b), in opredeliti, ali lahko države članice te pragove določajo same na podlagi meril iz Priloge III ali pa jih določi direktiva;

22.

opozarja tudi na to, da so določbe v Prilogi III o izbirnih merilih iz člena 4(4) v mnogih pogledih veliko strožje od tistih v sedanji zakonodaji. Tako so v Prilogi III poleg mnogih podrobnih navedb tudi številna dodatna merila, ki jih je treba upoštevati (tveganja za naravne katastrofe, vplivi na podnebne spremembe, kmetijska območja z visoko naravno vrednostjo ipd.), čeprav deloma niso neposredno povezana s projektom in v določenih primerih presegajo postopek preverjanja odločitve o odobritvi. Podnebne spremembe so globalen pojav, ki ga je s prostorskega in časovnega vidika le težko natančno določiti in se trenutno lahko simulira le z dragimi računalniškimi modeli. Na ravni projektov so se doslej po potrebi upoštevali kvečjemu vplivi na lokalno podnebje. Če pa bodo v ospredju okoljske presoje odslej globalne podnebne spremembe, obstaja bojazen, da se bodo povečali stroški za nosilce projektov, ki bodo vodili k vprašljivim strokovnim izsledkom in bodo nesorazmerni, saj točkovni in linijski projekti le malo vplivajo na podnebne spremembe. Zato poziva, naj se pripravi izčrpen seznam projektov, za katere velja ta določba; opozarja, da je predlagana sprememba v nasprotju z načelom subsidiarnosti. Dodatne podrobne navedbe, ki so predvidene, in določitev dodatnih meril so v nasprotju z načelom iz uvodne izjave 11 v direktivi o PVO, da morajo države članice imeti možnost upoštevati nacionalne posebnosti, da bodo lahko sprejele ustrezno odločitev. Merila, ki jih je treba upoštevati, so tako obsežna oz. tako podrobna, da presegajo raven, ki jo je treba predpisati za vso EU.

23.

z zadovoljstvom ugotavlja, da predlog Evropske komisije za uvedbo obvezne določitve obsega presoje upošteva prejšnje priporočilo OR glede izboljšanja kakovosti informacij in racionalizacije postopka PVO. Vendar pa se ne strinja s tem, da bi ta obveznost veljala brez izjeme. Za zagotavljanje ustreznega obsega in stopnje podrobnosti informacij v zvezi z okoljem je še naprej odgovoren nosilec projekta. Preprečiti je treba, da bi se stroški za nosilce projekta in udeležene organe močno povečali;

24.

priporoča dopolnitev določitve obsega z uvedbo smernic Evropske komisije ali nacionalnih smernic o vsebini, ki se konkretno nanaša na posamezni sektor, in sicer v primerih, ko to lahko prispeva k zagotavljanju kakovosti PVO in k zbiranju vseh vidikov, pomembnih za odločitev;

25.

kritično ocenjuje predlog v členu 5(2)(a) o odločitvah in mnenjih, ki jih je treba pridobiti, in predlog v členu 5(2)(c) o posameznih fazah postopka in njihovem trajanju, ki jih določi pristojni organ, ter predlog v členu 5(2)(d) o razumnih alternativnih možnostih v zvezi s predlaganim projektom in njegovih posebnih značilnostih.

26.

meni, da mora obveznost zagotavljanja kakovosti okoljskih poročil nositi nosilec projekta. Treba je ohraniti razlikovanje med zagotavljanjem kakovosti med pripravo poročila, kar je dolžnost nosilca projekta, in nadzorom poročil, ki ga izvaja pristojni organ; vendar priznava, da je treba okrepiti nadzor kakovosti poročil, da se zajamči neodvisnost analiz od nosilca projekta;

27.

meni, da mora direktiva o PVO zajeti različne sisteme preverjanja okoljskih poročil, ki so v veljavi v državah članicah ter pri lokalnih in regionalnih oblasteh. Obstoječi sistemi ne predvidevajo le sodelovanja z zunanjimi strokovnjaki in odbori strokovnjakov, kot je navedeno v predlogu Evropske komisije, marveč tudi z drugimi sistemi, kakršni obstajajo v starejših državah članicah, kjer se preverjanje poročil izvaja notranje – prek ustreznih organov oziroma okoljskih organov.

28.

meni, da je direktiva o PVO ključni instrument za zagotavljanje udeležbe državljanov na lokalni in regionalni ravni, s katerim je mogoče upoštevati lokalno znanje in hkrati ugotoviti posledice z vidika stroškov in usposobljenosti; zato pozdravlja uvedbo minimalnega časovnega okvira – 30 dni – za posvetovanje, ki je v skladu s členom 6(7). Uvedbo rokov, daljših od minimalnega, pa je treba prepustiti državam članicam. Za mnoga podjetja in javne nosilce projektov bi bil postopek sicer preveč zamuden, saj bi lahko zadevna javnost vztrajala pri uveljavljanju celotnega časovnega okvira, ki je 60 do največ 90 dni, iz člena 6(7). Ti najdaljši roki bi otežili vključitev presoje vplivov na okolje v obvezen postopek odobritve in so v nasprotju s ciljem, da se pospeši načrtovanje. Namesto z določitvijo časovnega okvira je mogoče postopke učinkoviteje pospešiti z diferenciranimi nacionalnimi ureditvami posameznih držav članic;

29.

ob upoštevanju interesov vseh zainteresiranih strani in načela, da je vsako odločitev treba sprejeti brez neupravičenih zamud, predlaga uvedbo razumnih časovnih omejitev glede posredovanja informacij in priprave postopka odločanja.

30.

poudarja, da morajo biti nove določbe v členu 8(1) dovolj prožne, da upoštevajo različne sisteme PVO, ki veljajo v državah članicah. V nekaterih državah članicah je PVO ločen postopek okoljskih organov, po katerem drug pristojni organ – šele po pozitivni PVO – izda soglasje k izvedbi projekta, to soglasje pa mora biti skladno z določbami v opravljeni PVO. V drugih državah članicah je PVO del postopka izdaje soglasja za izvedbo projekta;

31.

opozarja na kritike glede nezadostnega upoštevanja integriranega sistema, ki je vzpostavljen v nekaterih državah članicah, v členu 8, saj te določbe vzpostavljajo nove materialne predpogoje, ki vodijo v nasprotje ali pa v podvajanje med zakonodajo EU in zakonodajo držav članic na tem področju. Zato teh določb ne bi smeli vključiti v direktivo o PVO, ki naj bi bila izključno postopkovne narave;

32.

opozarja na možne postopkovne probleme, povezane z novimi predpisi v členu 8(2), ki določajo, da v primeru projekta s pomembnimi škodljivimi vplivi na okolje pristojni organ – v sodelovanju z okoljskimi organi in z nosilcem projekta – preveri, ali je treba okoljsko poročilo pregledati in spremeniti projekt in ali so potrebni dodatni blažilni ali kompenzacijski ukrepi;

33.

opozarja, da ohranitev dolgega obdobja za postopek izdaje soglasja za izvedbo projekta povzroča resnično nevarnost pogoste uporabe člena 8(4) predloga spremembe direktive, ki določa, da pred sprejetjem odločitve o izdaji ali zavrnitvi soglasja za izvedbo pristojni organ preveri, ali so informacije v okoljskem poročilu iz člena 5(1) posodobljene, zlasti glede predvidenih ukrepov za preprečevanje, zmanjševanje in, kjer je mogoče, izravnavanje vseh pomembnih škodljivih vplivov;

34.

priporoča, da se v direktivi opredeli obdobje veljavnosti PVO, saj bi to bistveno prispevalo h kakovosti, s tem pa tudi k učinkovitosti presoje;

35.

je kritičen do določitve obvezujočega časovnega okvira za odločitve o zaključku presoje vplivov na okolje (člen 8(3)). Za številna podjetja in javne nosilce projektov to lahko pomeni neutemeljeno podaljševanje postopka; po drugi strani pa v členu 8(3) ni dovolj upoštevano dejstvo, da so za velike infrastrukturne projekte potrebne obsežne in dolgotrajne ocene, ki jih v predvidenem časovnem okviru ni mogoče izvesti tako, da so izpolnjeni potrebni standardi kakovosti. Zato kljub uvodni izjavi 22 obstaja nevarnost, da bi konkretni časovni okvir, če bo uveden, lahko privedel do znižanja visokih standardov varstva okolja, kar bi imelo tudi negativne posledice za pravno varnost. Namesto z določitvijo časovnega okvira je mogoče postopek učinkoviteje pospešiti z diferenciranimi nacionalnimi ureditvami posameznih držav članic.

36.

poziva k poenotenju različnih terminov za kompenzacijske ukrepe v predlaganem besedilu (v členu 8(2) na primer „kompenzacijski ukrepi“, v členu 9 in v Prilogi IV pa „ukrepi za izravnavanje“);

37.

opozarja, da pri spremljanju ne bi smeli podcenjevati potrebe po natančni analizi pomembnih vplivov ter njihovi blažitvi in kompenzaciji, ki bi jih opravil nosilec projekta, pa tudi načela preprečevanja in previdnostnega načela. To kaže, da negotovost glede pomembnih vplivov načrtovanega projekta ne bi smela voditi v položaj, v katerem bi namesto iskanja blažilnih in kompenzacijskih ukrepov dovolili izvajanje projekta, zahtevali pa bi samo spremljanje; to kasneje lahko povzroči težave pri ponovni spremembi projekta glede na povzročene vplive. Drugi odstavek člena 8(2) je treba obravnavati kritično. V skladu z njim je treba spremljati izvajanje in učinkovitost blažilnih in kompenzacijskih ukrepov, kar je na koncu isto kot nadzor. Pri tem ni jasno, zakaj naj bi pristojni organ zahteval ukrepe za spremljanje pomembnih škodljivih vplivov za okolje, če je prepričan v učinkovitost načrtovanih blažilnih in kompenzacijskih ukrepov, saj v zvezi s tem obstajajo že številne praktične izkušnje. Zahteva za nadzor brez izjeme je nesorazmerna in bi nosilce projekta nevzdržno obremenila. Odločitev o tem, ali je spremljanje pomembnih škodljivih vplivov na okolje nujno, praviloma lahko sprejme pristojni organ samo za vsak posamezni primer posebej.

38.

se seznanja s kritikami glede dodatne upravne obremenitve za države članice ter lokalne in regionalne oblasti zaradi zbiranja in zagotavljanja novih informacij, ki jih z namenom spremljanja izvajanja direktive zahteva Evropska komisija s predlaganim členom 12(2) direktive.

39.

izraža nasprotovanje podelitvi pooblastila Evropski komisiji za sprejemanje delegiranih aktov za lažjo prilagoditev Prilog II.A, III in IV znanstvenemu in tehničnemu napredku. Meni, da bi za vse priloge moral veljati običajen zakonodajni postopek, saj so tesno povezane z zahtevami na področju PVO, ki jih vsebuje direktiva.

40.

poziva, naj se prehodna ureditev iz člena 3 oblikuje tako, da bo treba PVO za projekte v poznejši fazi postopka zaključiti v skladu z določbami doslej veljavne direktive o PVO. To bi veljalo za primere, ko je okoljsko poročilo v skladu s členom 5 že pripravljeno ali javnost s projektom že seznanjena.