21.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 341/6

1.1

Vprašanja zaposlenosti žensk ne bi smeli več obravnavati kot še eno razpravo o enakosti spolov, ampak kot ekonomsko nujnost za ustvarjanje blaginje in delovnih mest v Evropski uniji. To je družbena nujnost, da bi se lahko soočili z demografskimi, socialnimi in okoljskimi izzivi ter zagotovili trajnostno rast.

1.2

Povečanje stopnje zaposlenosti žensk je že veliko prispevalo k rasti v zadnjih 50 letih. Da pa bi izkoristili celoten potencial prispevka žensk k rasti, je treba na ravni EU in na nacionalnih ravneh izvajati bolj usmerjene ukrepe. Kljub temu je pomembno zagotoviti, da so takšni ukrepi celoviti in se ne nanašajo samo na najbolj očitne ekonomske ovire, temveč tudi na področja, kot so davčni sistemi, sistemi socialnih prejemkov in pokojninski sistemi, delavske pravice, sprejemanje odločitev, podjetništvo, izobraževanje, stereotipe in nasilje. Jasno je tudi, da morajo tako ženske kot moški prevzeti svojo vlogo, če želimo najti rešitve za takšna večplastna vprašanja. Ženske in moški bi morali biti tudi vključeni v dialog in sodelovanje med ustreznimi udeleženimi stranmi ter uporabo uspešnih praks.

1.3

Poleg posebnih priporočil v nadaljevanju in v celotnem besedilu so ključni pogoji za doseganje večje udeleženosti žensk pri zaposlovanju in prispevku k rasti naslednji:

2.1

Odbor je trdno prepričan, da sama gospodarska rast ni več dovolj, da bi zagotovili resničen napredek družb, razen če je vključujoča in trajnostna. Enakost spolov tako postaja pomemben pogoj za uresničitev takšnega napredka. Obenem merjenje BDP ne bi smelo več temeljiti izključno na paradigmi proizvodnje in potrošnje, temveč bi moralo vključevati kazalnike, kot so dobro počutje in trajnost (v gospodarskem, socialnem in okoljskem smislu), da bi dosegli "bolj uravnoteženo politiko" (3).

2.2

Enakost spolov se pogosto obravnava kot omejitev ali strošek. Treba je priznati stroške neenakosti, pozitiven gospodarski prispevek enakosti spolov pa kot naložbo in produktiven dejavnik.

2.3

Ciljev strategije Evropa 2020 – zlasti povečanja stopnje zaposlenosti v starostni skupini od 20 do 64 let na 75 % do leta 2020 in zmanjšanja števila ljudi, ki živijo v revščini ali jih ogroža revščina, za vsaj 20 milijonov – ni mogoče doseči brez okrepljenega vključevanja žensk v trg dela in javno življenje. Poleg tega bi lahko pri povečanju stopnje zaposlenosti moških in žensk na enotno raven pričakovali povečanje BDP na prebivalca za približno 12 % do leta 2030 (4).

2.4

Zaradi upadanja delovno sposobnega prebivalstva (5) Evropa ne bo dosegla želene rasti brez povečanja potenciala žensk na trgu dela. V letu 2012 je bila stopnja zaposlenosti moških (v starostni skupini od 20 do 64 let) 74,6-odstotna, stopnja zaposlenosti žensk pa le 62,4-odstotna. Če zaposlenost izrazimo v ekvivalentu polnega delovnega časa, je položaj še slabši, saj trenutna stopnja zaposlenosti žensk ustreza 53,5 % stopnje zaposlenosti s polnim delovnim časom (6).

2.5

Povečanje stopnje zaposlenosti žensk je že veliko prispevalo k rasti v zadnjih 50 letih. Kljub temu pa je treba opozoriti, da se neplačano družinsko delo žensk ne upošteva kot prispevek h gospodarstvu. Ustvarjanje delovnih mest za zagotavljanje storitev za družine bi prispevalo k preoblikovanju te nevidne oblike dela v plačano delo in bi ustvarjalo davčne dohodke, prispevke za pokojnine itd.

2.6

EESO opozarja na dejstvo, da ženske, ki niso zaposlene, niso vedno zajete v statistiko in niso zabeležene kot brezposelne. Vendar so dejansko neizkoriščen potencial. Zmanjševanje zaposlenosti žensk se ne odraža neposredno kot nezaposlenost, temveč kot neaktivnost ali delo na črno, saj je zaradi "odvračilnega učinka", ki ga ima na ženske brezposelnost, ponudba ženske delovne sile manjša. Tako statistični podatki na nacionalni in evropski ravni ne morejo kazati dejanskega stanja. EESO poziva, naj bodo statistični podatki o zaposlenosti žensk, ki se zbirajo in obdelujejo na evropski ravni, bolj razčlenjeni po sektorjih zasebnih storitev.

2.7

EESO ugotavlja, da bi bilo treba v letnem pregledu rasti določiti cilje na področju zaposlovanja žensk (7), saj lahko usmerjeni ukrepi odpravljajo razlike med spoloma, spodbujajo vključevanje in tako znatno povečajo potencial rasti gospodarstva EU (8). Takšni ukrepi – med drugim, ne pa izključno, opravljanje storitev oskrbe za vzdrževane družinske člane in odstranjevanje finančnih ovir, ki odvračajo od dejavnosti prejemnike drugega dohodka v družini – so bistvenega pomena za povečanje udeležbe žensk na trgu dela. Države članice bi morale uporabljati takšne ukrepe za izboljšanje zaposljivosti ter podporo dostopu do delovnih mest in vračanju na delo.

2.8

Strogi varčevalni ukrepi vodijo v zmanjšanje javnega sektorja in storitev. Za ženske je bolj verjetno, da izgubijo delo, saj tvorijo večino delavcev v javnem sektorju. Skupine, katerih življenjska raven je zaradi krčenja javnih služb najbolj prizadeta, so starši samohranilci, med katerimi so tudi povečini ženske. Hkrati so ženske v večini med tistimi, ki zagotavljajo brezplačno oskrbo, zato bodo najverjetneje one rešilna bilka, ko bo prišlo do krčenja storitev socialnega varstva (9). Komisija bi morala pripraviti celovito študijo o vplivu varčevalnih ukrepov na enake možnosti, da bi predvidela boljše rešitve, in tudi opraviti raziskavo o vplivu varčevalnih ukrepov na obseg in kakovost zaposlenosti žensk tako v javnem sektorju kot tudi v sektorju zasebnih storitev.

2.9

Treba je omeniti, da se oblikovalci politik EU osredotočajo na splošno zaposljivost, vendar ne opredeljujejo ukrepov za vključevanje potenciala ekonomsko neaktivnih žensk, ki bi lahko precej prispevale k rasti EU.

2.10

EESO priporoča dodeljevanje sredstev EU na način, ki bolj upošteva vidik spola, ter spodbuja institucije EU in države članice, naj izvajajo priporočila, navedena v oceni Evropskega socialnega sklada v podporo enakosti spolov (10).

3.1

Povečanje stopnje izobrazbe je k rasti BDP v državah EU od leta 1960 do 2008 prispevalo približno 50 %. Približno polovica tega povečanja je odraz izboljšanja izobrazbene ravni žensk (11).

3.2

Poročila EIGE (12) in OECD kažejo, da imajo ženske v primerjavi z moškimi iz različnih razlogov na voljo manj zaposlitvenih možnosti. Prejemajo nižje plače za enako delo, čeprav imajo danes v večini držav EU višjo stopnjo izobrazbe kot moški.

3.3

Sistemske razlike med spoloma (13) pri izbiri predmetov preprečujejo gospodarstvom, da bi v celoti izkoriščala njihove talente, ter zato pomenijo napačno dodeljevanje človeškega kapitala in izgubo pri možni inovativnosti in gospodarski rasti. Institucije EU in države članice bi se morale razlik med spoloma v izobraževanju lotevati s spodbujanjem spreminjanja odnosa med učenci, učitelji, starši in širšo družbo. Delovati bi bilo treba že zgodaj v šolskem življenju, preden se ustalijo stereotipne predstave in odnosi glede tega, po čem se odlikujejo in kaj radi počnejo fantje in dekleta.

3.4

Odbor priporoča, naj se namenja posebna pozornost pobudam in projektom, financiranim z instrumenti EU (financiranje ESS, programi vseživljenjskega učenja itd.). Te instrumente bi lahko uporabili za izboljšanje možnosti žensk, ki se želijo ponovno usposobiti in pridobiti dostop do zaposlitve, in/ali za razvoj poklicnih poti žensk.

4.1

Večina držav članic EU se sooča z dvojnim problemom staranja prebivalstva in nizkih stopenj rodnosti. Ta dejavnika pomenita, da se bo v prihodnjih 20 letih, če bodo stopnje udeležbe moške in ženske delovne sile ostale nespremenjene, delež aktivnega prebivalstva zmanjšal (14).

4.2

V evropskih družbah je treba trajnostno spremeniti prevladujoče neenakosti spolov. Podpiranje boljše uravnoteženosti poklicnega in družinskega življenja pri moških je pomemben korak za doseganje bolj enakomerne porazdelitve plačanega in neplačanega dela med ženskami in moškimi. Enakopravnejše delitve starševskega dopusta med obema staršema bi zmanjšale ovire za delodajalce, da zaposlujejo ženske v rodni dobi.

4.3

Spremembe v povpraševanju po delovni sili – na primer s pojavom novih proizvodnih metod in različnih delovnih pogojev, še zlasti pa s prehajanjem s proizvodnje in kmetijstva na storitve – so pomembna gonila za povečevanje udeležbe žensk na trgu dela in povečujejo povpraševanje po delavkah.

4.4

Delo s krajšim delovnim časom je resda spodbudilo več žensk, da so se odločile za zaposlitev, vendar lahko delo s krajšim delovnim časom na dolgi rok zmanjša možnosti za usposabljanje, poklicno napredovanje, vpliva na pokojninske pravice upokojencev in povečuje tveganje revščine tako kratkoročno kot tudi v starosti. To je posebej očitno pri "neprostovoljnem" delu s krajšim delovnim časom, ki se je v zadnjih letih povečalo (15), saj je – kot eden od odgovorov na krizo – delovno razmerje s krajšim delovnim časom takoj ponujeno ženskam, ki so ga primorane sprejeti, ker glede delovnega razmerja nimajo druge izbire ali pa ker nočejo izgubiti delovnega mesta. Pozornost velja nameniti velikemu neravnovesju med deležema žensk in moških, zaposlenih s krajšim delovnim časom (31,6 % oziroma 8 %). Treba bi bilo odstraniti vsakršne morebitne ovire za prehod z dela s krajšim delovnim časom na delo s polnim delovnim časom.

4.5

Odbor opozarja, da so ukrepi, ki spodbujajo gospodinjstva z dvema prejemnikoma dohodkov in zaposlenim odraslim pomagajo pri izpolnjevanju njihovih družinskih obveznosti, pomembni dejavniki za povečanje udeležbe žensk na trgu dela. Pomembno vlogo ima tudi ustrezna kombinacija podpore v denarju in v naravi.

4.6

Višje stopnje obdavčitve drugega prejemnika dohodkov v družini lahko zmanjšajo udeležbo žensk na trgu dela, saj ženske odvračajo od opravljanja poklicne dejavnosti (16). Zato je treba sisteme davčnih in socialnih prejemkov prilagoditi, da ne bi odvračali drugega prejemnika dohodkov v družini.

4.7

Posebno pozornost je treba nameniti neformalnim, negotovim zaposlitvam, vključno z navideznimi samozaposlitvami. Ženske so pri tem bolj prizadete kot moške, zaradi česar so bolj izpostavljene izkoriščanju. Države članice EU bi morale brez odlašanja ratificirati konvencijo št. 189 Mednarodne organizacije dela (17), ki določa delovne standarde za delavce, ki delajo na domu.

5.1

EESO poziva oblikovalce politik, naj zmanjšajo neenakosti spolov z odpravo razlik v plačah med spoloma (ki v povprečju znašajo 16,2 %), saj bo enako plačilo prineslo koristi ne le ženskam, temveč celotni družbi. V skladu z oceno evropske dodane vrednosti se z zmanjšanjem razlike v plačilu med spoloma za odstotno točko poveča gospodarska rast za 0,1 % (18).

5.2

EESO izraža tudi zaskrbljenost zaradi izredno velikih razlik med spoloma pri pokojninah – v povprečju znašajo v EU-27 39 % (19) –, kar je več kot dvakratna razlika v plačah med spoloma. Še posebej vznemirljivo je, da ta problem ne vzbuja pozornosti. Ne samo, da v večini držav EU obstajajo velike razlike, temveč so te tudi pretežno zapletene, saj so odvisne od zgodovine zaposlovanja (zlasti razlike v plačah, urah in letih dela), od pokojninskih sistemov in zlasti od vpliva dohodkov v času zaposlenosti na pokojninske ugodnosti in na to, v kolikšni meri pokojninski sistemi ponujajo nadomestila za prekinitve zaposlenosti zaradi skrbi za otroke ali vzdrževane sorodnike.

5.3

EESO zato meni, da bi tako odprava razlik v plačilu med spoloma in upoštevanje "družinskega časa" – oskrbe otrok in starejših, pomoči družinskemu članu ob kratkotrajni in/ali dolgotrajni bolezni itd. – v sisteme zbiranja pokojninskih sredstev za moške in ženske (ob hkratnem zagotavljanju možnosti, da zaposleni za nudenje nege in pomoči pridobijo družinski dopust) zmanjšala razliko med spoloma pri pokojninah (20).

6.1

V eni nedavnih raziskav OECD (21) je poudarjeno, da so razlike med spoloma v podjetništvu velike in da so navzoče v najrazličnejših razsežnostih, med drugim s subjektivnimi preferencami glede podjetništva, velikosti podjetja in finančne uspešnosti ter dostopa do finančnega kapitala in njegove uporabe. Podjetnice zasledujejo poleg čim večjega dobička še druge cilje, in njihovi širši ukrepi za doseganje uspešnosti izpostavljajo njihov prispevek k družbenemu in gospodarskemu razvoju.

6.2

Odbor meni, da pomoč ženskam pri ustanavljanju podjetij in spodbujanje rasti obstoječih podjetij lahko prispevata (22) k večjemu ustvarjanju delovnih mest, večji inovativnosti, močnejši konkurenčnosti in gospodarski rasti ter zmanjševanju socialne izključenosti. Potrebni so učinkoviti ukrepi, da bi izkoristili celoten potencial podjetij za trajnostno gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest v Evropi, še posebej po krizi.

6.3

EESO je že predlagal, da bi bilo treba za spodbujanje ženskega podjetništva na ravni EU storiti naslednje (23):

7.1

Mednarodne raziskave (24) potrjujejo, da ženske na vodilnih položajih pozitivno vplivajo na finančno uspešnost podjetij, kulturo podjetij, način vodenja in odpornost na krizo. Ženske manj pogosto tvegajo in dajejo prednost trajnostnemu razvoju, vendar so ovire za doseganje enakosti spolov pri odločanju veliko globlje, kot se odprto priznava.

7.2

EESO upa, da bodo vsi javni in zasebni organi odločanja v duhu samoregulacije sprejeli minimalni standard za enakopravno sodelovanje pri odločanju. Podjetja, ki kotirajo na borzi, in vsi organi javnega sektorja bi morali spodbujati transparentne postopke za uporabo in imenovanja ter kulturo vključevanja in svobodne izbire. Vendar brez pripravljenosti moških in žensk za ukrepanje ne bo mogoče nikoli doseči prav veliko.

7.3

EESO priporoča, naj oblikovalci politike in podjetja pregledajo naslednja vprašanja, da se zagotovi doseganje enake zastopanosti spolov v vseh organih odločanja:

7.4

Za izvajanje strategije za enakost moških in žensk (2010–2015) (25) EESO spodbuja enako zastopanost moških in žensk v javnem življenju in zlasti v politiki, saj sedanja premajhna zastopanost omejuje pravice žensk do udeležbe (26). Institucije EU in države članice ter organizacije socialnih partnerjev bi morale biti zgled in uvajati cilje glede enakosti spolov v svoje politične in upravne organe, zlasti na najvišjih ravneh.

8.1

Pomemben dejavnik, ki vpliva na udeležbo žensk na trgu dela, je dostop do celodnevnega otroškega varstva, še posebej za majhne otroke. Povečanja javne porabe na področju otroškega varstva so neposredno povezana s povečanjem zaposlitev žensk s polnim delovnim časom (27).

8.2

Zato je uresničevanje barcelonskih ciljev nuja. Vendar pa je glede na nedavno poročilo Komisije barcelonske cilje za otroke, mlajše od treh let, v letu 2010 doseglo le 10 držav članic. V istem letu je v kategoriji otrok med 3 leti in šoloobvezno starostjo doseglo cilj 90 % samo 11 držav članic (28).

8.3

Ker so države članice z najvišjimi stopnjami rodnosti obenem tiste, ki so naredile največ za izboljšanje ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem staršev ter imajo visoke stopnje zaposlenosti žensk (29), bi morale države članice zagotoviti bolj učinkovito, cenovno sprejemljivo, dostopno in kakovostno podporo za družine z otroki, in sicer z naslednjimi ukrepi (30):

9.1

Čeprav je izboljšanje izobraževalnih rezultatov deklic v zadnjih desetletjih povečalo možnosti za zaslužek žensk, odnos družbe do dela žensk ter razkorak med družinskimi vrednotami in enakostjo še naprej ostajata oviri za uravnoteženo zastopanost obeh spolov na trgu dela.

9.2

EESO je še posebej zaskrbljen zaradi diskriminacije žensk, ki so invalidke, migrantke ali pa pripadnice etničnih manjšin. V tem smislu poziva k hitremu izvajanju direktive o enakem obravnavanju (31).

9.3

Nasilje nad ženskami ni le neopravičljiv družbeni problem, temveč pomeni tudi visoke gospodarske stroške. Ocenjuje se, da nasilje nad ženskami v 47 državah članicah Sveta Evrope povzroča letni strošek najmanj 32 milijard EUR (32). Javni ukrepi za boj proti nasilju na podlagi spola so sicer pomembni, vendar se bo tradicionalna podoba o vlogi žensk v družbi spremenila šele, ko bodo ženske imele enakopraven dostop do oblasti.

9.4

Vloga medijske industrije je ključnega pomena za spodbujanje enakosti spolov. Mediji družbeno-kulturne vzorce in norme ne samo odražajo, ampak jih tudi ustvarjajo ter so močan akter pri oblikovanju javnega mnenja in kulture. Poleg tega prav medijske vsebine spodbujajo razumevanje kompleksnosti enakosti spolov pri vseh akterjih v družbi, tudi pri nosilcih političnih odločitev in javnosti, zato je nujno, da se odpravijo trdovratne neenakosti v obliki premajhne zastopanosti (zlasti na višjih ravneh), ovire za napredovanje in slabo plačilo (v primerjavi z moškimi) v medijskem sektorju (33).