15.2.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 44/119

1.1

Po mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) je nujno, da Evropska unija še naprej zagotavlja ustrezno raven javne pomoči za spodbujanje inovacij v kmetijstvu. V ta namen je po mnenju EESO treba zagotoviti boljšo usklajenost med politikami na področju raziskav v ozkem pomenu besede in kmetijskimi politikami za inovacije, s posebnim sklicevanjem na inovacije, ki se financirajo iz skupne kmetijske politike. EESO med drugim meni, da lahko razprava o Evropskem partnerstvu za inovacije (EIP) „Kmetijska produktivnost in trajnost“ prispeva k procesu reforme skupne kmetijske politike po letu 2013.

1.2

EESO poziva, da strategija, ki jo podpira EIP „Kmetijska produktivnost in trajnost“, zagotovi zadostno pozornost cilju krepitve in utrditve evropskega sektorja industrijske predelave. Dejansko bo zgolj z ustrezno povezavo med različnimi deli kmetijsko-prehrambene verige mogoče hkrati zagotoviti povečanje evropske kmetijske ponudbe, ustrezno ovrednotenje in varen dostop do trga evropske primarne proizvodnje.

1.3

V zvezi s tem EESO meni, da je treba spodbuditi razmislek o kazalniku za vrednotenje uspešnosti ukrepov EIP z vidika trajnosti, ki ga predlaga Komisija. Čeprav se Odbor zaveda odločilnega prispevka, ki ga lahko ima zadovoljiva funkcionalnost tal za trajnost, meni, da je treba uporabiti tudi druge kazalnike uspešnosti, s katerimi je mogoče ovrednotiti možni prispevek nekaterih kmetijskih praks, zlasti pri ohranjanju naravnih virov.

1.4

Po mnenju EESO EIP „Kmetijska produktivnost in trajnost“ ne bi smelo zanemariti podpore izvajanja organizacijskih inovacij, ki lahko čim bolj izboljšajo odnose med nacionalnimi in evropskimi akterji kmetijsko-prehrambene verige. Ustrezna raven donosnosti za kmete, izboljšanje delovanja kmetijsko-prehrambene oskrbovalne verige, obnovitev tržne moči kmetijskih subjektov in enakopravnejša razdelitev vrednosti med akterji kmetijsko-prehrambene verige so dejansko ključni cilji tudi zato, da se izognemo izginotju kmetijske dejavnosti na mnogih evropskih podeželskih območjih.

1.5

EESO Komisijo poziva k zagotovitvi ustreznega sodelovanja in vključenosti kmetijskih gospodarskih, socialnih in institucionalnih partnerjev pri upravljanju EIP, da se spodbudi čim večja učinkovitost in uspešnost dejavnosti, ki se bodo izvajale.

1.6

Po mnenju EESO bo imel pristop EIP pozitivne učinke zgolj, če se bodo operativne skupine lahko učinkovito preoblikovale v subjekte, ki bodo zmožni začeti razvojne procese z merljivimi cilji, in ne bo šlo za nova partnerstva zgolj z namenom pridobivanja javnih sredstev. EESO se tudi strinja s predlogom Evropske komisije za zagotovitev ustreznega usklajevanja različnih operativnih skupin EIP „Kmetijska produktivnost in trajnost“ z oblikovanjem mreže EIP v okviru evropske mreže za podeželje.

1.7

Po mnenju EESO pobuda EIP „Kmetijska produktivnost in trajnost“ pomembno prispeva k inovacijam v kmetijstvu z oblikovanjem mreže subjektov in povezave med kraji ustvarjanja inovacij ter kraji, kjer se slednje uporabljajo. EESO meni, da bi ta pristop moral omogočiti obstoj posrednikov, ki povezujejo različne akterje, vključene v proces inovacij. Po mnenju EESO je torej učinek EIP „Kmetijska produktivnost in trajnost“ odvisen od dejavnega sodelovanja med posredniki inovacij, ki so sposobni oblikovati in utrditi odnose sodelovanja za inovacije med številnimi in različnimi akterji.

1.8

EESO ugotavlja, da je treba pobude operativnih skupin EIP prednostno povezati z ukrepi na področju zamenjave generacij, tehnične pomoči, usposabljanja, zlasti za mlade kmete, podpore strukturnih naložb, spodbujanja in ovrednotenja kmetijske proizvodnje, ustvarjanja novih prodajnih možnosti (na primer kratke dobavne verige) in diverzifikacije dohodkov podjetja s prednostim dostopom do virov, ki so na voljo v okviru programov za razvoj podeželja.

1.9

EESO med drugim poziva k izvajanju posebnih ukrepov, ki bi zagotovili usklajenost in sinergijo med EIP „Kmetijska produktivnost in trajnost“ ter drugimi EIP na področju surovin in vode.

2.1

Evropska komisija je v sporočilu Vodilna pobuda iz strategije Evropa 2020 - Unija inovacij predlagala evropska partnerstva za inovacije (EIP) (1). Komisija meni, da bi ti morali prispevati k reševanju različnih izredno pomembnih problematik za družbo, med drugim tudi problematiko zagotavljanja razpoložljivosti zdravih in kakovostnih živil s pomočjo trajnostnih proizvodnih metod.

2.2

Evropska komisija je doslej spodbujala prvo pilotno partnerstvo za inovacije za dejavno in zdravo staranje (2). Hkrati so bili predstavljeni naslednji predlogi za partnerstvo:

2.3

EESO je že pokazal interes v zvezi z evropskim partnerstvom. Vendar pa je spomnil tudi na več ukrepov in splošnih postopkov, ki so bili že sprejeti v zvezi s tem. EESO je dejansko priporočil potrebo po upoštevanju teh izkušenj, da se na podlagi začetih pobud gradi naprej. Po mnenju EESO bi bilo treba celotno delo, ki so ga doslej opravile Komisija in druge zainteresirane strani, priznati, okrepiti in uporabiti pri oblikovanju novih pobud. V zvezi s tem je EESO predlagal, da se zagotovi nujna uskladitev predlaganih novih ukrepov in instrumentov z že obstoječimi postopki, da se preprečijo dodatni zapleti in podvajanje dela ter zagotovijo potrebna kontinuiteta, pravna varnost in stalnost (6). EESO je na koncu pozval k zagotovitvi spoštovanja načel prostovoljnosti, spremenljive geometrije, preglednosti ter jasnega upravljanja, ki ga je mogoče enostavno izvajati, pri evropskih partnerstvih za inovacije (7).

3.1

Evropska komisija je v okviru pobude Unija inovacij predstavila sporočilo za spodbujanje novega evropskega partnerstva za inovacije na področju „Kmetijska produktivnost in trajnost“.

3.2

Za EIP „Kmetijska produktivnost in trajnost“ določa dva cilja:

V tem okviru je namen EIP uspešno povezovanje najsodobnejših raziskav, tehnologij z zainteresiranimi stranmi, vključno s kmeti, podjetji, industrijo, svetovalnimi službami in različnimi nevladnimi organizacijami (NVO).

4.1

EESO podpira pobudo Komisije za uvedbo evropskih partnerstev za inovacije (EIP). Zlasti se strinja z izbiro Komisije, da posebno pobudo v okviru EIP nameni izključno tematiki „Kmetijska produktivnost in trajnost“. Po mnenju EESO je ta pobuda dejansko lahko zanimiva priložnost tudi za spodbujanje premisleka med zainteresiranimi stranmi kmetijsko-prehrambene industrije za opredelitev prednostnih strateških razvojnih ciljev za evropsko kmetijstvo do leta 2050. V zvezi s tem EESO poziva Komisijo, naj upošteva nekatere predloge, ki jih je izrazil v svojih prejšnjih mnenjih (8).

4.2

EESO meni, da je eden glavnih izzivov za prihodnost kmetijstva določitev produktivne paradigme, ki bi omogočila usklajenost kmetijske proizvodnje z vidikom okolja in trajnosti. Uresničitev tega cilja je zapletena zaradi nekaterih elementov, ki prispevajo k sedanjemu stanju v sektorju kmetijstva in prehrane na svetovni ravni. Nihanje cen kmetijskih proizvodov, financializacija kmetijskega sektorja, vse večja uporaba kmetijskih proizvodov za energetske namene in vplivi svetovne gospodarske krize resno ovirajo nastanek novih kmetijskih praks, ki bi bile bolj produktivne in trajnostne. V zvezi s tem EESO, ob poudarjanju pomena raziskav in inovacij, meni, da EIP „Kmetijska produktivnost in trajnost“ lahko pomembno prispeva k obravnavi tega izziva, ki je odločilen za prihodnost evropskega kmetijstva.

4.3

EESO opozarja, da na konkurenčno uspešnost celotnega evropskega kmetijsko-prehrambenega sistema odločilno vpliva prispevek sektorjev industrijske predelave in trženja prehrambenih izdelkov. V zvezi s tem EESO poziva Komisijo, naj ne podcenjuje prispevka, ki ga ima uvoz kmetijskih surovin na gospodarske rezultate evropske kmetijsko-prehrambene panoge. Strategija, ki jo podpira EIP „Kmetijska produktivnost in trajnost“, bo morala zagotoviti zadostno pozornost cilju krepitve in utrditve evropskega sektorja industrijske predelave. Dejansko bo zgolj z ustrezno povezavo med različnimi deli kmetijsko-prehrambene verige mogoče hkrati zagotoviti povečanje evropske kmetijske ponudbe, ustrezno ovrednotenje in varen dostop do trga evropske primarne proizvodnje.

4.4

EESO poudarja, da Komisija v sporočilu ne predlaga opredelitve produktivnosti v kmetijstvu. Razmislek o pojmu produktivnosti v kmetijstvu mora nujno izhajati iz skupne opredelitve kmetijske proizvodnje. EESO je v različnih mnenjih (9) poudaril pomen ohranitve evropskega kmetijskega modela, ob čemer je spomnil, da se prebivalstvo Unije ukvarja z različnimi vlogami kmetijstva (proizvodnja živil in vlaken, varstvo okolja in ohranitev razvoja podeželja, prispevek h kakovosti življenja na podeželju, uravnotežen teritorialni razvoj, kakovost hrane in dobro počutje živali). Po mnenju EESO bi se moralo tako vsako prizadevanje za spodbujanje in izboljšanje kmetijske produktivnosti osredotočiti na cilj ovrednotenja večnamenske narave kmetijstva, tako da se spodbudi uravnotežen razvoj sektorja in se ne zanemari noben rezultat evropskega kmetijskega modela.

4.5

Po mnenju EESO pojem kmetijske produktivnosti ne bi smel spregledati ovrednotenja prispevka, ki ga imajo na proizvodnjo različni dejavniki. Vrsta analiz o kmetijski produktivnosti teži k ovrednotenju predvsem prispevka tehničnih dejavnikov (tla, voda, gnojila, fitofarmacevtska sredstva, seme), pri tem pa pozablja izpostaviti ključni prispevek človeškega dejavnika, zlasti za doseganje kakovostnih proizvodov. EESO zato meni, da ne bo mogoče oblikovati strategije spodbujanja in ovrednotenja kmetijske produktivnosti brez sprejetja primernih ukrepov (usposabljanje, zaščita) za izboljšanje kakovosti dela v kmetijstvu.

4.6

Glede izvajanja EIP „Kmetijska produktivnost in trajnost“ EESO meni, da je treba spodbujati razmislek o pojmu trajnosti tudi zato, da se upoštevajo specifičnost evropskega kmetijskega modela ter razvoj in izzivi, ki so značilni za globalne razmere. V zvezi z razmerjem med kmetijstvom in trajnostjo želi EESO predvsem spomniti na prispevek, ki ga ima večnamenskost pri doseganju tega cilja. V zvezi s tem je po mnenju EESO treba poudariti, da je večnamenskost posebna značilnost kmetijstva in jo je kot takšno treba zavarovati in ovrednotiti tudi z vidika spodbujanja trajnostnega razvoja.

4.7

EESO ugotavlja, da je bil v evropskem kmetijskem sektorju dosežen znaten napredek na področju treh vidikov trajnostnega razvoja (gospodarskega, socialnega in okoljskega). Vendar pa Odbor opozarja, da trajnostnega razvoja ni mogoče zagotoviti brez zadostnega osredotočanja na institucionalno razsežnost trajnosti. Zato EESO izpostavlja potrebo po tem, da se tudi z ukrepi EIP „Kmetijska produktivnost in trajnost“ spodbuja ustrezna raven sodelovanja in vključenosti vseh akterjev kmetijskega sektorja, da bi se kar najbolj povečal prispevek, ki ga evropski kmetijski model lahko zagotovi k cilju trajnostnega razvoja.

4.8

EESO se strinja z odločitvijo Komisije, da trajnost kmetijstva opredeli kot enega izmed prednostnih ciljev EIP. Vendar v zvezi s tem EESO meni, da je treba spodbuditi razmislek o kazalniku za vrednotenje uspešnosti ukrepov EIP z vidika trajnosti, ki ga predlaga Komisija. Čeprav se EESO zaveda odločilnega prispevka, ki ga lahko ima zadovoljiva funkcionalnost tal za trajnost, meni, da je treba uporabiti tudi druge kazalnike uspešnosti, s katerimi je mogoče ovrednotiti možni prispevek nekaterih kmetijskih praks, zlasti pri ohranjanju naravnih virov.

4.9

EESO meni, da si je treba prizadevati za poglobitev pojma inovacij v kmetijstvu, da se lahko izpostavi in obravnava posebnost evropskega kmetijskega modela. V obdobju med letoma 1960 in 1980 je bilo tudi zaradi inovacij, uvedenih z zeleno revolucijo, zaznano znatno povečanje kmetijske proizvodnje. Vendar pa je bilo to izboljšanje proizvodnje doseženo na račun okoljske trajnosti kmetijstva zaradi vse množičnejše uporabe kemičnih proizvodov (gnojil, herbicidov in pesticidov) ter goriva za obdelovanje s stroji. Čeprav je EESO prepričan, da je zanesljiva preskrba s hrano temeljna človekova pravica, meni, da zelena revolucija ni model za spoprijemanje s tem ključnim globalnim izzivom v prihodnosti. V tem smislu je treba inovativne procese v kmetijstvu usmeriti v ohranitev organske strategije razvoja za ta sektor, ki s poudarkom na učinkoviti uporabi vseh dejavnikov proizvodnje (tla, voda, delo, energija) ter na vrednotenju kakovostne proizvodnje podpira večnamensko naravo kmetijstva.

4.10

EESO je odločen zagovornik pomena ovrednotenja in zaščite evropskega kmetijskega modela. Dejansko je treba priznati večnamenskost kmetijstva, tako da se ovrednoti prispevek, ki ga slednje lahko ima pri uresničevanju cilja zagotovitve trajnostnega razvoja. Zaradi te razširitve namenskosti in nalog, ki jih ima kmetijstvo, je treba ponovno premisliti o inovativnih strategijah, ki se nanašajo na ta sektor. Po mnenju EESO je treba znova opredeliti obseg in področje ukrepov, ob tem pa spomniti na vse večje povezave, ki obstajajo med kmetijstvom in drugimi produktivnimi sektorji. V tem smislu morajo biti strategije inovativnih ukrepov vse manj sektorske in se morajo vse bolj nanašati na vse dejavnosti, ki spadajo v okvir biogospodarstva.

4.11

EESO poziva Komisijo, naj ne zanemari nobene oblike inovacij, ki bi jo bilo mogoče uporabiti v kmetijskem sektorju. V zvezi s tem poziva k večjemu osredotočanju na inovacije, ki jih je mogoče uporabiti v fazi trženja, na inovacije v zvezi s preskušanjem novih oblik organizacije podjetij ter na inovacije za izboljšanje odnosov med nacionalnimi in evropskimi akterji kmetijsko-prehrambene verige, pri čemer ne gre podceniti pomena zagotovitve ustrezne podpore razvijanju in razširjanju inovacij kmetijskega procesa.

4.12

V zvezi z inovacijami proizvodov EESO ugotavlja, da zasebni subjekti namenjajo vse več pozornosti razvoju, razširjanju in trženju funkcionalnih živil. Ob upoštevanju gospodarskega in zdravstvenega pomena teh novih vrst proizvodov poudarja potrebo po podpori procesov inovacij proizvodov, ki ob vključevanju zasebnih pobud bolj upoštevajo potrebo po zagotavljanju znatnih koristi za celotno skupnost.

4.13

EESO meni, da je Komisija za EIP „Kmetijska produktivnost in trajnost“ določila zelo velikopotezne cilje. Meni, da je treba za večji uspeh pobude zagotoviti čim večjo sinergijo med EIP „Kmetijska produktivnost in trajnost“ ter različnimi politikami EU (podjetja, podnebni ukrepi, medsektorske politike, gospodarstvo, finance in davki, zaposlovanje in socialne pravice, energija in naravni viri, okolje, varstvo potrošnikov in zdravje, zunanji odnosi in zunanje zadeve, regije in lokalni razvoj, znanost in tehnologija). V zvezi s tem bo treba posebno pozornost nameniti zagotavljanju skladnosti med pobudo EIP ter vsebino in instrumenti skupne kmetijske politike.

4.14

Po mnenju EESO je pomembno poudariti vpliv, ki ga odločitve EU na področju trgovinske politike lahko imajo z vidika produktivnosti kmetijskih sektorjev. Pri stročnicah je na primer odločitev EU, da zmanjša oblike podpore, povzročila padec konkurenčnosti evropskih subjektov tega sektorja. Po mnenju EESO ta primer dokazuje, da izboljšanje produktivnosti nekaterih kmetijskih sektorjev ni izključno odvisno od povečanja virov, preusmerjenih v sektor, ampak ga je mogoče doseči tudi s sprejetjem učinkovitih poslovnih ukrepov. V zvezi s tem je treba izpostaviti, da je z vidika zagotavljanja donosnosti za kmete nujno, da za vsako politiko, katere namen je povečanje kmetijske produktivnosti, obstajajo ustrezni ukrepi, ki omogočijo potreben dostop do trga za povečane količine kmetijskih proizvodov.

4.15

EESO ugotavlja, da so ves svet in tudi posamezne države imeli velike koristi od povečanja kmetijske produktivnosti. Znaten del teh koristi je mogoče pripisati tehnološkemu napredku, ki so ga prinesle javne naložbe v raziskave in razvoj kmetijskega sektorja. Na podlagi razpoložljivih empiričnih dokazov je mogoče predvidevati, da so bile koristi znatno večje od stroškov. Po mnenju EESO je nujno, da Evropska unija še naprej zagotavlja ustrezno raven javne pomoči za spodbujanje inovacij v kmetijstvu. Zato EESO meni, da je treba zagotoviti boljšo usklajenost med politikami na področju raziskav v ozkem pomenu besede in kmetijskimi politikami za inovacije, s posebnim sklicevanjem na inovacije, ki se financirajo iz skupne kmetijske politike. Treba je izboljšati prispevek, ki ga lahko za širjenje tehničnega napredka imajo nevezana neposredna plačila iz prvega stebra ali strukturni ukrepi za razvoj podeželja.

4.16

EESO opozarja, da razprava o EIP „Kmetijska produktivnost in trajnost“ poteka sočasno z razpravo o novem večletnem finančnem okviru Evropske unije. Trenutno še ni gotovo, kolikšen bo obseg sredstev, ki ga EU namerava nameniti različnim politikam Unije. Po mnenju EESO je pomembno, da se programi raziskav in inovacij, ki jih je treba opraviti na evropski ravni, ustrezno podprejo v skladu s cilji strategije Evropa 2020. Glede kmetijskega sektorja EESO poziva, naj se vsaj zagotovijo sredstva v znesku 5,1 milijarde EUR, posebej namenjena raziskavam in inovacijam v kmetijstvu, kakor je predvideno v predlogu večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020.

5.1

EESO pozdravlja prizadevanja Evropske komisije za uvedbo nove oblike upravljanja za izvajanje inovacijskih procesov, vendar želi pojasnila glede meril, ki bodo veljala za opredelitev sestave upravnega odbora, ki bo nadziral pripravo večletnega strateškega delovnega programa EIP.

5.2

EESO meni, da je pomembno zagotoviti čim večjo sinergijo med EIP „Kmetijska produktivnost in trajnost“ ter drugimi dosedanjimi pobudami Komisije na področju spodbujanja inovacij v sektorju (Stalni odbor za raziskave v kmetijstvu, ERA-NET in evropske tehnološke platforme). EESO (10) je že izpostavil dodano vrednost in koristi skupnega načrtovanja v sektorju kmetijskih raziskav z vidika učinka na evropsko konkurenčnost. Med drugim poziva k pojasnilu glede ukrepov, ki bodo sprejeti za zagotovitev skladnosti in sinergije med EIP „Kmetijska produktivnost in trajnost“ ter drugimi EIP na področju surovin in vode.

5.3

Po mnenju EESO je okvir, ki ga je Komisija predstavila za EIP „Kmetijska produktivnost in trajnost“, zelo velikopotezen. Meni, da je pristop od spodaj navzgor, ki se predlaga za delovanje operativnih skupin, dejansko treba razumeti kot pozitivno inovacijo. EESO hkrati predlaga premislek o potencialnih problematikah in težavah z vidika upravljanja, ki bi se lahko pojavile pri izvajanju nove strategije EIP. Po mnenju EESO bo imel pristop EIP pozitivne učinke zgolj, če se bodo operativne skupine lahko učinkovito preoblikovale v subjekte, ki bodo zmožni začeti razvojne procese z merljivimi cilji, in ne bo šlo za nova partnerstva zgolj z namenom pridobivanja javnih sredstev.

5.4

Po mnenju EESO je treba zagotoviti, da izvajanje pristopa EIP ne povzroči dodatnih težav in komplikacij za subjekte, ki bi bili morda vključeni v operativne skupine. EESO zlasti poudarja, da bi izvajanje pobude EIP lahko povzročilo upravne stroške za organ upravljanja in plačilne agencije, vključene v dejavnosti izbora, plačil, spremljanja in nadzora v zvezi z izvajanjem pristopa EIP. Po mnenju EESO bi ta možnost lahko omejila dodano vrednost pobude EIP, zlasti z vidika razmerja med koristmi in stroški.

5.5

EESO pozdravlja, da je Komisija za izvajanje EIP „Kmetijska produktivnost in trajnost“ sprejela sistemski pristop, ki ga je predlagala Svetovna banka s sistemom kmetijskih inovacij (Agricultural Innovation System – AIS), ki je namenjen oblikovanju mreže organizacij, podjetij in posameznikov s ciljem uvedbe novih proizvodov, novih procesov in novih oblik organizacije na trg, ob sodelovanju institucij in s politikami, ki vplivajo na način, kako različni akterji medsebojno delujejo in sodelujejo ter dostopajo, izmenjujejo in vrednotijo izkušnje. Ta pristop izpostavlja pomen posrednikov, ki povezujejo različne akterje, vključene v proces inovacij. Po mnenju EESO je torej učinek EIP „Kmetijska produktivnost in trajnost“ odvisen od dejavnega sodelovanja med posredniki inovacij, ki so sposobni oblikovati in utrditi odnose sodelovanja za inovacije med številnimi in različnimi akterji.

5.6

EESO se strinja s predlogom Evropske komisije za zagotovitev ustreznega usklajevanja različnih operativnih skupin EIP „Kmetijska produktivnost in trajnost“ z oblikovanjem mreže EIP v okviru evropske mreže za podeželje. V zvezi s tem poziva, da se bolje pojasnijo operativni ukrepi, ki jih bo Evropska komisija sprejela, da bo evropska mreža za podeželje zmožna opraviti to novo nalogo, s posebnim poudarkom na ukrepih za usposabljanje osebja z ustreznimi spretnostmi in kvalifikacijami.

5.7

Zaradi novih svetovnih izzivov (liberalizacija trgov, rast prebivalstva in pomanjkanje naravnih virov) se vse večja pozornost namenja temi inovacij v kmetijstvu. Dokazi, ki so na voljo, kažejo na probleme v zvezi s hitrostjo inovacij, ki je manjša od želene, in s prevlado tipov tradicionalnih inovacij, kot so mehanske inovacije in inovacije na področju sort, nad inovacijami, povezanimi z novimi trgi, neposrednim preoblikovanjem, novimi tehnikami kmetovanja in certificiranjem. Po mnenju EESO pobuda EIP „Kmetijska produktivnost in trajnost“ pomembno prispeva k inovacijam v kmetijstvu z oblikovanjem mreže subjektov in povezave med kraji ustvarjanja inovacij ter kraji, kjer se slednje uporabljajo.

5.8

EESO ugotavlja, da na nagnjenost k inovacijam v kmetijstvu vplivajo tudi osebne značilnosti podjetnika in njegove družine, strukturne posebnosti podjetja in tržni pogoji ter splošni okvir (kulturni in institucionalni), v katerem deluje podjetje. V zvezi s tem meni, da je treba pobude operativnih skupin EIP prednostno povezati z ukrepi na področju zamenjave generacij, tehnične pomoči, usposabljanja, zlasti za mlade kmete, podpore strukturnih naložb, spodbujanja in ovrednotenja kmetijske proizvodnje, ustvarjanja novih prodajnih možnosti (na primer kratke dobavne verige) in diverzifikacije dohodkov podjetja s prednostim dostopom do virov, ki obstajajo v okviru programov za razvoj podeželja.

5.9

EESO ugotavlja, da je bil v okviru načrtovanja razvoja podeželja v obdobju 2007–2013 uveden nov ukrep, z namenom spodbujanja pobud za „sodelovanje pri razvoju novih proizvodov, proizvodnih postopkov in tehnologij na področjih kmetijstva in prehrane ter gozdarstva“ (11). EESO meni, da je treba zagotoviti skladnost in sinergijo med ukrepi EIP „Kmetijska produktivnost in trajnost“ ter temi pobudami, ki so bile že izvedene v okviru razvoja podeželja. V zvezi s tem bi bilo treba s pomočjo rezultatov vmesnih ocen politik razvoja podeželja analizirati prednosti in slabosti, ki so bile doslej ugotovljene pri izvajanju projektov sodelovanja, da se lahko upoštevajo pri operativnem načrtovanju ukrepov EIP „Kmetijska produktivnost in trajnost“.